Vsebina: Stran Rodopis avstrijske cesarske rodovine. 1 Splošne opombe za 1. 1918 . . >. 1 Koledar. 3 Najnovejše poštne določbe.. 28 Spričevanje zgodovine o 111. redu.31 Novomašniku. Pesem.44 „Ko bo trobenta zapela“.45 Iz hoje za Kristusom. Pesem.47 »Marijin hrib".48 Legenda o dnevu. Pesem. 60 Frančiškanska misijonska družba.61 Modra Anka. Pesem ..64 Sv. Dežela.65 »Bodite usmiljeni!".69 Naj počiva blago seme! Pesem.71 Iz vojne.72 Kakšne namene ima Bog s svetovno vojsko in njeni vzroki . . 81 V Karpatih. Pesem.93 Kaj je resnica.95 Nebeška pošta.96 Samaritanska puta.98 Kralj Kozru.101 Za kratek čas. 105 Pregled števila udov tretjega reda na Slovenskem.107 Mala Lenčica od Svetega Boga. Zgodba nekega svetega otroka na Irskem. Poslovenil P. Vincencij Kunstelj r. m. b. Cena 50 vin., po pošti 60 vin. Deset in več izvodov vkup pošt¬ nine prosto. Knjižica je ponatis iz XXX. tečaja »Cvetja" ter bi bila primerno darilo mladini, zlasti za prvo sv. obhajilo. Naroča se pri upravništvu »Cvetja« v Kamniku (Kranjsko). Podpirajte frančiškanska misijone in pristopajte k Frančiškanski misijonski družbi} 0 ZALOŽILO IN IZDALO „C VETJE". Natisnil A. Slatnar v Kamniku. Rodopis avstrijske cesarske rodovine. Cesar: Karol I. (Franc Jožef), rojen dne 17. avgusta 1887 na gradu Persenbeug na Nižjem Avstrijskem, je prevzel ce¬ sarstvo dne 21. novembra 1916. Cesarica: Cita (Marija, Adelgunda - Mihaela, Rafaela, Gabriela - Jožefa, Antonija, Alojzija-Neža), hči vojvode Roberta I. Parmskega in vojvodinje Marije Anto¬ nije, roj. princezinje Braganške in kraljičine Portugalske, rojena dne 9. maja 1892 na Gradu Pianore, nad¬ škofije Luka na Laškem, poročena dne 21. oktobra 1911 na gradu Schwarzau na Nižjem Avstrijskem. Otroci: Cesarjevič: Franc Jožef Oton, rojen v Wartholzu dne 20. nov. 1912; Cesarična: Adelajda, rojena dne 3. januarja 1914; Nadvojvoda Robert Karol Lu- dovik, rojen v Schonbrunnu dne 8. februarja 1915 ; Nadvojvoda Feliks Friderik Av¬ gust, rojen dne 31. maja 1916. Stariši Nj. V e 1 i č a n s t v a: Nadvojvoda f Oton Franc Jožef, brat umrlega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, Avstrija Este, rojen v Gradcu dne 21. aprila 1865, umrl 1. novembra 1906, in nadvojvodinja Marija Jožefa (Lujiza Filipina), hči princa Jurija Saksonskega, rojena dne 31. maja 1867. Cesarjev brat: Nadvojvoda Maksimilijan Evgen, rojen dne 13. aprila 1895. Navadno leto 1918 ima 365 dni (med temi 64 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne in konča s torkom. Začetek leta 1918. Ojbčno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne na 1. adventno nedeljo. Godovinsko število. Zlato število . i9 Epakta ali lu¬ nino kazalo XVII Solnčni krog . 23 Rimsko število . 1 Nedeljska črka . F Letni vladar: Mars. Letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 11'26 Po 1 e tj e se začne 22. junija ob 7'00 Jesen se začne 23. sept. ob Zima se začne 22. dec. ob 4 42 Premakljivi Septuagesima 27. ja¬ nuarja. Pepelnica 13. febr. Velika noč 31. marca Križev teden 6., 7. in 8. maja. Vnebohod Kristusov 9. maja. Od Božiča do Pepelnice prazniki. Binkoštna nedelja 19. maja. Sv. Trojica 26. maja. Sv. Rešnje Telo 30. maja. Srce Jezus. 7. junija. 1. adventna nedelja 1. decembra, je 7 tednov in 1 dan. Kvaterni in drugi posti. I. kvatre, spomladanske ali postne, 20., 22. in 23. februarja. II. kvatre, letne ali bink., 22., 24. in 25. maja. III. „ jesenske, 18., 20. in 21. sept. IV. „ pozimske ali adventne, 18., 20. in 21. decembra. Dnevi pred prazniki ali vigilije: Vigilija binkoštna 18. maja, sv. Petra in Pavla 28. junija, vnebovzetja Dev. Marije 14. avg., vseh svetnikov 31. oktobra, brez¬ madežnega spočetja 7. dec., božična 24. dec. in vigilija sv. Frančiška (za 3 redove sv. Fran¬ čiška) 3. oktobra. — Kvaterni in drugi posti so s križcem ("j") zaznamovani. Znamenja za lunine krajce. Mlaj ....©! Ščep, polna luna © Prvi krajec . . ) j Zadnji krajec . (J Solnčni in lunini mrki leta 1918. Leta 1918. bosta solnce dvakrat, luna pa enkrat mrknila, izmed katerih mrkov se v srednji Evropi noben ne bo videl. 1. Popolni solnčni mrk se prične 8. junija ob 8’2£ in neha 9. junija ob l‘±4. Ta mrk bo viden v severni Aziji in na severnem Tihem morju. 2. Delni lunini mrk se prične dne 24. ju¬ nija ob 10'46 in neha ob 12‘9 ter bo viden v Južni Ameriki in Avstraliji. 3. Solnčni mrk v kolobaru se prične dne 3. decembra ob 1 "21 in neha ob 7"U ter bo viden na južnem Tihem morju, v Južni Ameriki in na južnem Atlantiškem morju. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do razglašenja Gospo¬ dovega, — in od Pepelnice do bele nedelje. Državni prepovedani časi. Igre v glediščih, javni plesi in bali so prepovedani: na veliki četrtek, veliki petek, veliko soboto, presv. Rešnj. Telesa in bo¬ žični dan. Druge veselice, na pr. koncerti, besede, godbe itd. so prepovedane: zadnje tri dni velikega tedna in 24. decembra. Kij nč, s katerim lahko vsakdo zve vreme za celo leto naprej, ako le ve, kdaj se luna spre¬ meni, to je: ob kateri uri nastopi prvi krajec ), ščep ©, zadnji krajec & in mlaj @. Ta ključ je napravil veleučeni, slavni zvezdoslovec J. W. Heršelj, in dunajska kmet. družba ga je 1. 1839. spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa, kadar se luna izpremeni: Opomba. Celo leto se razdeli na dva dela, t. j. leto in zimo; za leto velja čas od 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. — Da se na ta ključ more zanašati bolj, kakor na druge koledarje, o tem sem se že več let prepričal. B. L., župnik. □ □ Januar Zadnji krajec dne 5. ob 12-50 (sneg in dež). Mlaj dne 12. ob 11*36 pon. (mrzlo in ve¬ trovno). Prvi krajec dne 19. ob 3*38 (lepo in prijetno). Ščep dne 27. ob 4’14 zjtr. (sneg in ve¬ trovno). ZAPISNIK o Februar Zadnji kraje dne 4. ob 8-52 (sneg) Mlaj dne 11. ob 11'05 (mrzlo in ve¬ trovno). Prvi krajec dne 18. ob 1’57 pon. (mrzlo). Ščep dne 25. ob 10'35 zvč. (lepo). Marec Zadnji krajec dne 6. ob 1 '44 pon. (mrzlo). Mlaj dne 12. ob 8'52 zvč. (dež in sneg). Prvi krajec dne 19. ob 2’30 (sneg in vihar) Ščep dne 27. ob 4-33 (lepo). ZAPISNIK Junij ZAPISNIK ZAPISNIK Avgust □ Mlaj dne 6. ob9'30pon. (spre¬ menljivo). Prvi krajec dne 15. ob 0'16 pon. (lepo). Ščep dne 22. ob 602 (spre¬ menljivo). Zadnji krajec dne 28. ob8'27 pon. (spre¬ menljivo). □ □ September Oktober □ November □ Mlaj dne 3. ob 10'02 pon. (lepo). Prvi krajec dne 11. ob 5'46 (lepo). Ščep dne 18. ob 8 33 (dež in sneg). Zadnji krajec dne 25. ob 11'25 (dež). ZAPISNIK December P. O. pomeni popolni odpustek za vse v cerkvah treh redov sv. Frančiška. P. O. pomeni popolni odpustek samo za ude treh redov sv. Frančiška. V. O. pomeni vesoljno odvezo za 1., 2. in 3. red. R. P. pomeni rimsko postajo s popolnim odpustkom. ZAPISNIK Najvažnejše poštne določbe. Veljavne od 1. oktobra 1916. A. Pristojbine pri oddaji. Pisma. V Avstrijo, Ogrsko, Bosno - Herc. ter v Nemčijo in Bolgarijo do 20 g 15 h, do 40 o- 20 h, in tako naprej za vsakih 20 g 5 h več. — V inozemstvo: do 20 g 25 h; za vsakih nadaljnih 20 g 15 h več. — Teža neomejena. Dopisnice. Poštne (uradne) 8 h (v inoz. 10 h), druge (razglednice) 10 h. Tiskovine. A. Navadne do 50 g 3 h navadne do 100 g 6 h, in tako naprej za vsakih 50 g 3 h. (V inozemstvo za vsakih 50 g 5 h). B. Nujne (je treba označiti z nujnostno znamko) do 50 g 5 h, do 100 g 8 h, in tako naprej za vsakih 50 g 3 h. (V inoz. ni dovoljeno.) Dopustna teža 2 kg. Nefrankirane se ne odpošiljajo. Poslovni (trgovski) papirji. Za vsakih 50 g 5 h, najmanj pa 25 h. (V inoz.: kakor v avstr, prometu.) Dopustna teža 2 kg. Ne- frankirani se ne odpošiljajo. Blagovni vzorci. Za vsakih 50 g 5 h najmanj pa 10 h. Dopustna teža 500 g (v Ogrsko in v inoz. 350 g). Nefrankirani se ne odpošiljajo. Vrednostna (denar.) pisma. H. Pošt¬ nina kakor za priporočeno pismo enake teže. (V inoz.: kakor v avstrijskem prometu.) B. Zavarovalnina: v Avstrijo za vsakih 300 K ali del tega 5 h, v Ogrsko, Bosno- Hercegovino, Nemčijo 10 h. Skupno za eno pismo najmanj 60 h. — (V inoz. zavaroval¬ nina za vsakih 300 frank. = 288 K 15 do 25 h. Zavoji (paketi). V Avstrijo: a) za težo: do 1 kg K —'60, do 5 kg K —'80, „ 10 „ „ 2'-, „ 15 „ „ 3'-, do 20 kg K 4' — ; b) za vrednost: za vsakih 300 K ali del tega 5 h, najmanj pa 10 h. Nefrankirani zavoji 20 h več. — V Ogrsko, Bosno in Hercegovino: do 5 kg K -'80, do 10 kg K 2'—, do- 15 kg K 3' — , do 20 kg K 4' — . Za vred¬ nost: za vsakih 300 K ali del tega 10 h. Se mora frankirati. — V Nemčijo: do 5 kg 80 h, nad 5 kg do 20 kg različno po deželah. Za vred.: za vsakih 300 K ali del. tega 10 h. Se mora frankirati. — V inoz.: do 5 kg 125 do 250 h. Za vred.: Za vsakih 300 frankov ali del tega 16 do 28 h. Poštne nakaznice. V Avstrijo, Ogr¬ sko, Bosno in Hercegovino: do 50 K 20 h, do 100 K 25 h, do 150 K 30 h, in tako- naprej za vsakih 50 K 5 h do 1000 K. — V Nemčijo in inozemstvo: do 50 K 25 h,, do 100 K 50 h, in tako naprej za vsakih 50 K 25 h do 500 mark = 500 frankov. Poštni nalogi. A. Poštnina kakor za priporočeno pismo enake teže. B. V Avstrijo, Ogrsko, Bosno in Hercegovino : predložilna pristojbina 10 h do 1000 K. — V Nemčijo: do 500 mark. — V inoz.: v veljavi prejemne dežele do 1000 K. Poštna povzetja. A. Poštnina kakor za enako pošiljatev brez povzetja. B. V Avstrijo, Ogrsko, Bosno in Hercegovino: predložilna pristojbina 10 h do 1000 K. Se morajo frankirati. — V Nemčijo: do 500 mark. Se morajo frankirati. — V inoz.: v veljavi prejemne dežele do 1000 K. B. Druge pristojbine. Za priporočitev (rekomandiranje) 25 h, za povratnico, prejemno potrdilo 25 h, za poizvedovalno pismo (reklamacijo) 25 h, za odjavo, da se zavoj ni mogel dostaviti 25 h, za nujno (ekspres) dostavljene zavoje v Ogrsko 1 K, v Avstriji, Bosni-Hercegovini, Nemčiji in inozemstvu 50 h, za vsake druge pošiljatve v Avstriji 30 h, (izven poštnega kraja) K 1 '50, za vsake druge pošiljatve v Ogrsko 60 h, v druge države 30 h. Dostavnina. Za zavoje brez razločka teže, brez ali do 1000 K vrednosti 20 h, za vrednostno pismo za vsakih 1000 K ali del tega 10 h, za nakaznico do 10 K 5 h, za nakaznico nad 10 K do 1000 K 10 h, za obvestitev (aviso) denarnega pisma ali zavoja 5 h. Najemnina. Za poštni predal za pisma mesečno K 2 do K 3'—, za poštni predal za denar ali zavoje K 5'—. C. Razne določbe. Naslov pri vseh pošiljatvah naj bo jasen in natančen glede prejemnika, pre- jemne (zadnje) pošte in dežele. Svetujemo tudi pošiljavcu, svoje ime z enako natančnostjo zapisovati na vseh pošiljatvah. Pisma naj ne presegajo navadne oblike; večje zavitke je treba prevezati. Dopisnice, ki nimajo uradne oblike, spadajo med pisma. Dopisnice - razglednice brez pis¬ menih sporočil in dopisnice - čestitke ob novem letu in božiču z največ 5 pisanih besed je dovoljeno frankirati kakor tisko¬ vine. Tiskovine. Kot tiskovine po zni¬ žanih pristojbinah se dopuščajo: knjige, slike, karte, objave itd., tiskane, kamno- pisane in fotografirane. Zavite morajo biti tako, da se lahko pregleda njihova vse¬ bina, ter ne smejo obsegati nikakoršnih pisanih prilog ali dostavkov. Dovoljeno je pri cenikih ročno vpisovanje cen in podpisovanje imen; pri korekturnih polah so dovoljeni korekturni dostavki, celo na posebnih lističih; pridevati se sme tudi rokopis. Na vabilih se sme vpisati dan, ura m namen shoda. Na vizitkah je dovoljeno izraziti čestitko, sožalje itd., toda kvečjem s 5 be¬ sedami. Tiskovine na okroglo zavite se ne mo¬ rejo priporočiti ali kot nujne oddati. Nujnostna znamka po 2 h velja samo na tiskovinah. Poslovni (trgovski) papirji, to so: stara zasebna ali uradna pisma, uradne listine, listi, računi, delavske knjižice, šolski j zvezki itd., se morajo oddati odprto in ne smejo vsebovati nobenega dopisovanja. Vrednostna pisma se smejo zavi¬ jati v pisemske ovitke. Zasebniki smejo taka pisma, če vsebujejo tuzemske ban¬ kovce v večji vrednosti kakor 1200 K, od¬ dajati tudi odprto, za kar se vrednostna pristojbina za vsakih 1200 K zviša za 10 h. S poštnim nalogom se more po¬ šiljati samo ena terjatvena listina, vendar se smatra več obrestilnic iste vrste vred¬ nostnih papirjev za eno listino. Zavoji se morajo vsebini primerno v debeli papir ali platno zaviti in povezati, zabojčki trdno zabiti ali zapreti, da se ne more brez sile do vsebine in da se vse¬ bina sama ne poškoduje. Za obsežne za¬ voje se računa polovica težne pristojbine več. Pri vrednosti nad 600 K se zahteva zadostno število pečatov. Za zavoje do 5 kg teže imajo glavna in večja mesta, kakor Celovec, Gorica, Ljubljana, Maribor, Gradec, Trst, Rovinj in Pulj s kraji do 50 km oddaljenimi ugod¬ nost znižane težne pristojbine, t. j. 60 h. Reklamacije so poštnine proste. Biti morajo odprte in ne smejo imeti drugih opazk, kakor naslov prejemnika, in kaj re¬ klamira. Na naslovni strani naj se napiše: I reklamacija. Opomba. Med vojnim časom nasvetujemo p. n. strankam, da pri pošiljatvah v inozemstvo povprašajo poprej za dotična določila pri domačem poštnem uradu. Vsa pisma se morajo odprta oddajati. SV. FRANČIŠEK ASIŠKI ustanovnik treh serafinskih redov. & Spričevanje zgodovine o III. redu. P. SALVATOR ZOBEC. retji red je tako stara vstanova v sv. cerkvi, da bi ga moral dobro poznati vsak kristijan. Toda pozna ga večina le po imenu, ne pa po njegovih zaslugah in blagodejnem vplivu, ki ga ima na posamezne osebe in na versko življenje. Dobrim v spodbudo, nasprot¬ nikom v pojasnilo, nevednim v poduk naj veljajo te- vrstice iz zgodovine tretjega reda. Tretji red je vstanovil sv. Frančišek Asiški, imenovan tudi Serafinski, okoli leta 1220. To vstanovo je Rim odobril in potrdil vodilo tretjega reda ustmeno v letih 1221. in 1228. Slovesno ga je pa odobril in potrdil iznova Nikolaj IV. s papeškim pismom leta 1289. Tretji red je torej blizu sedemsto let stara cerkvena vstanova. Pri tako starih napravah je pa treba vprašati le zgodo¬ vino, da spoznamo iz nje vrednost, korist ali škodo teh vstanov.. Kaj pravi zgodovina o tretjem redu? Kakšno spričevalo mu daje v teku sedmih stoletij? Zgodovina pravi, da je tretji red vstanovil mož, ki je imel silno globok pogled v človeško dušo in serafinsko ljubezen do Boga in do trpečih ljudi. Celo gobove je objemal, jih poljuboval in jim stregel. Vse je skušal pridobiti za dobro stvar, slehernega je hotel osrečiti, nikogar ni izključil iz ljubečega srca, nikogar odbijal. Še roparje, ki so ga napadli, je vabil, naj se oklenejo poštenega življenja in turškega sultana je šel učit pot krščanske pravičnosti. Vse je imel za brate in sestre. Nihče ni bil tako nizek in zapuščen, da se mu ne. bi bil približal z ljubeznjivo pri¬ jaznostjo, nihče tako visok, da bi se bil strašil stopiti predenj s ponižno kratkostjo. Med berače se je mešal in je delil ž njimi 32 izprošeno miloščino, pred papeža in kardinale je ponižno stopil in prosil dušne in telesne podpore za vboge ljudi. Vsem je bil vse, le za se ni zahteval ničesar. Ta mož, ki je s svojo serafinsko ljubeznijo oklepal vse, je sv. Frančišek Asiški, ki je iz ljubezni do ljudi vstanovil tretji red za ljudi ži¬ veče med svetom. Tako plemenitega vstanovitelja se ni treba sramovati. Tretji red je torej po njem svet, plemenit, vzvišen v svojem začetniku. V začetku razvijanja in v svojem razširjanju je zrastel tretji red v velikansko drevo, ki je razprostiralo svoje veje po celem svetu. Dvajset let po vstanovitvi je pisal kancler (Peter della Vigna) brezbožnega cesarja Friderika II.: „Manjši bratje in pridigarji so se v sovraštvu dvignili proti nam. Javno so grajali naše življenje in naše delo; naše pravice so zaničevali in naš vpliv vničevali. Da bi našo moč popolnoma strli, so vstanovili dve novi bratovščini, v kateri sprejemajo osebe vsakega stanu, moške in ženske. Vsi hitijo in se dajejo sprejeti in komaj je še nekaj oseb, katerih imena niso vpisana." 1 Tako je tožil nasprotnik v začetku vstano- vitve tretjega reda boječ se velikega vpliva nove Frančiškove vstanove. In pristopali niso v tretji red samo ljudje nižjih stanov, tudi iz višjih krogov so se ga oklepali v obilnem številu. Tako se imenuje prvi tretjerednik trgovec bi. Lukezij in njegova žena Bona- dona; Roland, grof iz Kluzija; Matej, oče papeža Nikolaja III.; Jernej, odvetnik rimske kurije; bi. Viridijana; Pika, mati sv. Fran¬ čiška. Od kraljevih rodovin so znana imena sv. Elizabete, hčere ogrskega kralja Andreja II. in deželne grofinje turingijske; sv. Lu- dovika IX. francoskega kralja; sv. Ferdinanda III., kralja Kastilije in več drugih. V kako obilnem številu so se pridruževali tretjemu redu preprosti ljudje nam priča že imenovani Peter, kancler Fri¬ derika II., ki je pisal: „Vsi hitijo in se dajejo sprejeti in komaj je še nekaj oseb, katerih imena niso vpisana." Papež Gregor IX. piše v nekem pismu: „Mnogi so zapustili nečimernost sveta in so se odločili skesanega srca in v duhu ponižnosti delati pokoro." »Mnogoštevilni so in svetijo drugim z zgledom popolnosti." Zgodovinar Vading 2 piše v letu 1289: »Tretji red, ki ga je Frančišek ustanovil, je cvetel na čudovit način. Mnogo odličnih mož in knezev je sprejelo obleko tega reda. Z veliko gorečnostjo 1 Tischler: Handbuch zur Leitung des Dritten Orderis 1912. str. 23. 2 Annales Tom. 5. 33 izpolnujejo postave in so jim dragevolje podložni. Bogate sadove je rodila ta vstanova v svetih osebah obeh spolov." V 16. stoletju je bil III. red v mnogih krajih skoraj popolnoma pozabljen, tako na Španskem, na Nemškem, in tudi po drugih krajih. Zakaj? V določilih generalnega zbora je pisano: „Po nemarnosti naših bratov je III. red tako opešal, da se zdi, da je v mnogih po¬ krajinah vgasnil. Želimo pa, naj ta red zopet dobi prejšnjo bliščobo in prinaša sadove, ki jih je Frančišek od njega pričakoval. Bratje (prvega reda) posebno pa pridigarji in spovedniki, naj se zanj bolj zavzamejo . . . Zato zapovemo pod kaznijo izgube vseh služb ... naj se v mestih in krajih, kjer so naši samostani in v njim bliže ležečih mestih in krajih tretji red vpelje, širi in po¬ spešuje." Ta zapoved je rodila dobre sadove. V Madridu na Španskem je štel III. red 1. 1689. 25.000 tretjerednikov, mnogi od njih so bili iz najvišjih stanov. Pri neki procesiji na čast sv. Fran¬ čišku je bilo videti 80 španskih velikašev v obleki tretjega reda, nad katero so nosili red zlatega runa. V zapadni Indiji so našteli v letu 1686. okoli 118.000 tretjerednikov. Tudi na Japonskem jih je moralo biti precejšnje število, ker jih je bilo med 26 ma- terniki, ki so leta 1897. svojo kri. prelili za sv. vero, 17 iz tre¬ tjega reda. Redovni zapisniki naštevajo okoli 140 kronanih glav tretjega reda in redovni zgodovinar Vading piše, da je bilo v njegovem času (v prvi polovici 17. stoletja) 60 princev iz kraljevih in naj¬ višjih plemenitaških rodovin v tretjem redu. Naj sledijo tu nekatera imena tretjerednikov: 1. Cesarji in cesarice: Rudolf Habsburški in njegova žena Ana; Karol IV., češki kralj in rimski cesar; Karol V., nje¬ gova žena Izabela in njegova hči Marija, žena cesarja Maksimili¬ jana II.; Leopold I. s svojo ženo Eleonoro. 2. Kralji in kraljice: Ludovik VIII., sv. Ludovik IX., oba francoska kralja in njuni ženi Blanka in Marjeta; Marija Terezija iz Avstrije, žena franc, kralja Ludovika XIV.; sv. Ferdinand, kralj Kastilije; španski kralj Filip III.; portugalska kralja Sančo II. in Janez IV. s svojima ženama; poljski kralj Kazimir IV.; ogrski kralj Bela IV., brat sv. Elizabete,; siciljski kralj Karol II. 3. Knezi in kneginje: Amadej iz Savoje; blažene: Agneza Češka, Kunigunda Poljska, Saloma Gališka; Elizabeta in Mafaljda, kneginji portugaljski. 3 5 ? tGd Sv. Gora. Pogled od severo - zahodne strani. 35 4. Imenitni možje: Krištof Kolumb, ki je odkril Ame¬ riko; slavna pesnika Dante in Kalderon; Ludovik Galvani, ime¬ niten fizik; umetniki: Torkvato Taso, Petrarka, Džoto (Giotto), Murilo, Rafael, Mihelandželo, in znani glasbenik Palestrina. 5. Iz novejšega časa: zadnji štirje papeži: Pij IX., Leon XIII., Pij X., Benedikt XV.; mnogo kardinalov, med njimi Newman in Maning; veliko škofov; predsednik republike Ekvador plemeniti Garča Moreno (umorjen 1875. 1.) To so samo imena nekaterih tretjerednikov in tretjerednic, ki sem jih navedel onim, ki so mnenja, da so v tretjem redu samo stare ženice. Tudi te so notri in nekatere so v tretjem redu že blizu petdeset let in delajo mu čast s svojim zglednim življenjem. Vedno pa tudi moderne dame niso mlade; toda za to ne gre; glavno je, če so in če so bile vedno zgledne. Se lepši so pa svetniki in svetnice III. reda. Popolno na¬ tančno se ne more reči koliko jih je, ker o nekaterih ne moremo dokazati, da so bili v tretjem redu, več je takih, ki so sami vsta- novili kako kongregacijo ali red in jih prištevajo tja, o nekaterih pa ni dognano, ali so bili med svetnike prišteti in jih častijo ko take le v nekaterih krajih. Med tiste, o katerih se ne ve gotovo, ali se vsaj dokazati ne more, ali so bili v tretjem redu, ali niso bili, spadajo med drugimi sledeči: sv. dekla Cita (30. apr.), sv. Karol Boromej (4. nov.), sv. Frančišek Šaleški (29. jan.), sv. Gvido (20. maj) in drugi. Tudi o devici Orleanski nimamo dovolj dokazov, čeravno jo večina pisateljev prišteva med tretjerednike in je najbrže tudi bila. O sv. Alojziju pravijo, da je bil v tretjem redu, predno je stopil v jezuitski red; ravno tako je bil tretjerednik sv. Benedikt iz Filadelfije pred vstopom v frančiškanski prvi red, kakor je tudi v našem času mnogo oseb v tretjem redu, ki stopijo v kak sa¬ mostan. — Tukaj hočemo navesti svetnike in blažene, ki so ko tretje- redniki umrli: Januar: 10. bi. Kristijana, devica; 12. bi. Karol, vojvoda iz Bretanje; 22. bi. Ivana od sv. Marije, devica; 31. bi. Ludovika Albertoni, vdova. Februar: 4. bi. Elizabeta iz Amelije, devica; 5. sedemnajst sv. japonskih mučencev: Pavel, Gabrijel, Janez, Tomaž, Frančišek, 3* 36 Mihael, petnajstletni Tomaž, Joahim, Bonaventura, Leon, Matija, Anton, Ludovik, Pavel, Peter, Kozma, Frančišek; 6. bi. Frančiška iz Gubija, devica; 11. bi. Ivana iz Valoa, francoska kraljica; 13. bi. Viridijana; 19. sv. Konrad iz Pijačence, plemenitaš; 23. sveta Marjeta Kortonska. Marec: 1. bi. Bonavita, kovač; 11. sv. Frančiška Rimska; 13. bi. Erik ali Henrik, kraljevi princ z Danskega; 16. bi. Torelj, puščavnik; 20. bi. Hipolit; 29. bi. Pavla, grofica; 30. bi. Angela iz Folinja, vdova. April: 4. bi. Vilhelm, pušč.; 16. sv. Benedikt Jožef Laber, berač; 18. bi. Jakob iz Oljda, duhovnik; 21. bi. Janezek iz Kalija; 27. bi. Ivana Marija, baronica; 28. bi. Lukezij ali Lucij, trgovec. Maj: L bi. Ubald; 5. sv. Justa s Pruskega; 13. sv. Anton z Ogrskega, strežnik bolnikov; 15. bi. Peter Sijenski, je izdeloval glavnike; 16. bi. Gencij; 19. sv. Ivon, župnik; 22. bi. Humilijana, vdova; 24. bi. Gerard Amicy; 28. bi. Peter; 30. sv. Ferdinand, kralj; 31. bi. Gerard iz Vilamanja, križarski vitez. Junij: L bi. Pilingot iz Urbina; bi. Jol iz Selena; 14. bla¬ ženi Kastor iz Gubija, vdovec; 19. bi. Mihelina iz Pezara, vdova. Julij: 7. bi. Davandzat, duhovnik; 8. sv. Elizabeta Portu¬ galska, kraljica; 15. bi. Angelina, grofica; 27. bi. Nevolon, čevljar. Avgust: L bi. Čik, puščavnik: 4. bi. Janez B. Vijane, župnik; 8. bi. Hugolina, devica; 16. sv. Rok (sedaj se obhaja 17. avgusta); 25. sv. Ludovik, kralj. September: 4. sv. Roza, devica; 12. sedemindvajset bi. japonskih marternikov; njih imena so: Leon, Lucija, štirje Alojziji, ena Alojzija, Gašper, trije Tomaži, dva Frančiška, Luka, trije Mi¬ hah, Martin, Marija, Dominik, dva Janeza, Pavel, Matej, Lavrencij, Roman, Hijeronim, Gabrijel; 27. sv. Elzearij. Oktober: 8. sv. Brigita, vdova; bi. Robert iz Rimina, knez. November: 12. bi. Janez od miru, meščan; 19. sv. Eliza¬ beta Ogrska; 19. bi. Tomaž \ z Nočera; 27. bi. Rajmund Lulj, misijonar. December: 9. bi. Ivana iz Signa, devica; 13. bi. Bartol, župnik; 22. bi. Hugolin, puščavnik. 37 Tu imate imena nad sto svetih in blaženih iz tretjega reda. Lepo število! Znamenje, da je tretji red zmožen ljudi vsakega spola in starosti, vseh stanov in različnih poklicev med svetom v domači družini in po raznih službah živeče posvetiti in jih pri¬ peljati v nebesa. Posvetiti more tudi vas, ki to berete. Če ste v tretjem redu, živite po vodilu in bote svetnik ali svetnica; če še niste, podučite se o dolžnostih in pravicah, o koristi in svetosti tretjega reda, pa se ga bote gotovo oklenili. Neki pisavec življenja sv. Frančiška pravi: „Način, kako je osnovatelj svoj namen vresničil (t. j. kako je tretji red in vodilo zasnoval) moremo zaznamovati ko izvirno mojstersko delo in po¬ polnoma opravičeno je, če se v sedanjosti . . . daje tretjemu redu visoka pohvala/ 1 In velika pohvala se je dajala tretjemu redu v vseh časih od vseh resnicoljubnih, nepristranskih in zares velikih mož. Naj na¬ vedemo samo nekaj odstavkov iz pisma velikega papeža Leona XIII: ..Tretjega reda udje so se izkazali v brambi katoliške vere tako pobožne, kaker junaške; in če so si po teh čednostih veliko so¬ vraštvo nakopali pri hudobnih, vendar nikdar piso pogrešali hvale modrih in dobrih. Da! sam Gregor IX., naš prednik, se je njih vere in hrabrosti očitno veselil in nikdar se ni obotavljal z ve¬ ljavo svojo jih varovati ter jih imenovati zavoljo časti »vojščake Kristusove, druge Makabejce.« — In ta hvala ni bila neresnična. V tem redu je bilo namreč mogočno varstvo splošne sreče . . . Iz tretjega reda rastejo mir doma in pokoj v očitnem življenju, nepokvarjenost in pohlevnost, prava raba in varstvo premoženja, kar so najboljše podlage omike in varnosti. Da so se te dobrote ohranile, za to se ima zahvaliti Evropa v veliki meri sv. Fran¬ čišku." Tako je pisal Leon XIII. 17. sept. 1882. leta. Leto na to je pa tretjeredno vodilo zlajšal in času primerno vredil, „ne da bi bilo kaj odvzeto bistvu tretjega reda." To bistvo je popisal novejši pisatelj s temi besedami: »Tre¬ tjemu redu gre za odločno in izrazito pobožnost, ali bolj na¬ tančno: za asketično (pobožno) življenje v mejah navadnega življenja med svetom. Ponižnost, pokora, pripravljenost na smrt so poglavitne stvari, ki stojijo na središču vsakdanjega živ¬ ljenja. 2 1 Schniirer: Franz v Assisi, 1907, str. 108. 2 Tilemann: Studien zur Individualitat des Fr. v. Ass., str. 122. 38 Kako močno in blagodejno je vplival tretji red na tedanje in poznejše versko življenje, spoznamo še bolj iz preganjanja Frančiškove vstanove. Najprej se je dvignila proti III. redu svetna oblast. Zakaj? Lep zgled, ki so ga dajali tretjeredniki, je posvetnjakom, ljudem omadeževane vesti, trn v peti. Želijo se takih ljudi znebiti, da ne bi bila obsojena njihova dela. Poslužijo se vsakega najmanjšega povoda, da bi dobre odstranili in se rešili njihovega svarilnega zgleda. Tretjerednikom je bilo prepovedano nositi orožje, razen v brambo sv. cerkve in pravične stvari. V Frančiškovih časih so se pa bojevala posamezna mesta in celo družine za včasih zelo ma¬ lenkostne stvari. Teh domačih bojev se tretjeredniki niso smeli vdeleževati. — Tretjerednikom je prepovedano prisegati razen v resnični potrebi. Župani so pa pogosto zahtevali prisego tudi za krivično stvar in za boje proti cerkvi. Taka prisego je bila tretje¬ rednikom zabranjena. Zato so jih župani tožili pri višjih oblasteh, ki so jim vzele razne državljanske pravice, nalagali jim višje davke in so jih zatirali na vse mogoče načine. Prišla je stvar do papeža. Ta se je za tretjerednike potegnil. Tako je pisal papež Honorij III. 1. 1221 na škofa v Rimini, naj opozori krajne pred¬ stojnike, da ne smejo tretjerednikov siliti k prisegi in če ne bodo slušali, naj jih tudi kaznuje. Papež Gregor IX. je pisal na vse škofe, naj ne pustijo, da bi svetne oblasti tretjerednike nadlego¬ vale, jih silile k prisegi ali nositi orožje, in sprejemati javne službe. Ker to pismo ni imelo zaželjenega uspeha, je tretjerednike za isti čas v nekaterih stvareh deloma oprostil od pokorščine do svetne gosposke. Drugi nasprotniki tretjega reda so vstali med člani samimi. Vodilo je tirjalo in še tirja, naj imajo tretjeredniki svoje vizita- torje. Sprva so to službo opravljali škofje. Papež Inocencij IV. je 1. 1257. določil za to službo ministre prvega reda, ki naj zbero za vizitatorje mašnike prvega reda sv. Frančiška. Večina tretje¬ rednikov je bila te odredbe vesela, nekateri so pa hoteli imeti druge za vizitatorje in se niso hoteli vdati. Nikolaj IV., ki je vodilo tretjega reda 1. 1289. slovesno potrdil, toži v pismu: „Razum in pravičnost priporočata, naj naši ljubljeni sinovi iz reda manjših bratov učijo in vodijo člane tretjega reda. Oba redova imata istega vstanovitelja. Zato naj imajo tretjeredniki vizitatorje in pro¬ kuratorje iz prvega reda. O kolika bolečina! Nekateri pokvarjeni 39 otroci sv. cerkve in sv. Frančiška iz spokornega reda, se vzdigu¬ jejo proti takemu prepričanju in proti taki naredbi ... Ti nepo¬ slušni člani nič ne pomislijo, da v tem oziru predrzno ravnajo..." Zato je v istem pismu določil: „Mi odločno želimo, naj se vsi ravnajo po našem svetu. Vsi, ki ga sprejmo in so mu pokorni, naj bodo deležni milosti apostolskega sedeža in Naše v najobilnejši meri, vživajo naj vse pravice, ki so že bile ali pa še bodo po¬ deljene imenovanemu redu. Želimo pa in vkažemo, naj škofje tiste, ki ovirajo izpolnitev naše želje, kaznujejo." Zadeva se je po odločnem papeževem nastopu vravnala, a nepokorni otroci sv. Frančiška iz spokornega reda so tu in tam še večkrat kazili v svoji trmi lepoto tretjega reda. Bog daj, da v naših dneh ne bi bilo nobenega člana, ki bi motil določeni red in vodilo starodavne in častiljive vstanove. Novo nasprotstvo proti tretjemu redu je nastalo, ko so ne¬ kateri tretjeredniki svojevoljno,, pa najbrže nič hudega hoteči, spremenili svojo obleko. Ostro je nastopal proti tej spremembi škof v Fijerenci. On, ki je prej tretji red podpiral, ga je začel pre¬ ganjati. Papež Nikolaj IV. je pisal škofu. Ta se je papežu po¬ koril in je vrnil vzeta posestva in pravice tretjemu redu zopet nazaj. Dogodilo se je v mestu Bernu, da je župnik tega mesta zahteval, naj tretjeredniki ne hodijo več v cerkev manjših bratov in je prepovedal hoditi k sv. obhajihu v njihovo cerkev tudi zunaj velikonočnega časa. Papež Bonifacij VIII. je dal stvar preiskati in je dotičnemu gospodu pisal, naj ne nadlegujejo udov III. reda. Ker se ni vdal, ga je inkvizitor izobčil in dal njegovo cerkev za¬ preti, dokler se ni zadeva vravnala. Veliko je imel tretji red trpeti v času, ko so nastopili fratičeli. Ker so si ti lastili ime in obleko tretjerednikov ter so hoteli imeti tudi njihove pravice, mnogi ljudje niso več razločevali fratičelov od tretjerednikov. Fratičeli so bili od papeža obsojeni ko krivo¬ verci in mnogi so mislili, ker so sodili samo po zunanje brez resne preiskave, da spadajo k njim tudi tretjeredniki. Papež Klemen V. pa pravi v svojem pismu, naj tretjerednike nadalje pustijo živeti po njihovem vodilu, ker se način njihovega živ¬ ljenja vjema z voljo božjo. To pismo ni doseglo svojega vspeha, ali vsaj nekateri gospodje nišo hoteli vedeti ali niso razumeli razločka med krivovernimi fratičeli in beguini ter tretjeredniki in so smatrali, da je tretji red prepovedan; zato je papež Janez XXII. Sv.*Gora. Notranjščina bazilike. 41 izdal 1. 1619. pismo, v katerem pravi med drugim: „Nekateri prelati in župniki raznih mest in škofij, posebno na Nemškem, so do¬ ločila Klemena V. napačno obrnili na brate in sestre spokornega (tretjega) reda. Zahtevali so, naj odložijo obleko tretjega reda in iz njega izstopijo; če tega ne storijo, jih obložijo s cerkvenimi kaznimi. Še celo o manjših bratih, ki s tretjeredniki občujejo in jim delijo sv. zakramente, oznanujejo povsod, da so izobčeni in jim odtegujejo miloščino in druge potrebne stvari in ljudi od¬ vračajo, da bi jih podpirali." Na koncu pisma pravi papež, da se določila Klemena V. ne raztezajo na tretjerednike in zapove vsem cerkvenim predstojnikom, prelatom in škofom, „naj ne nadle¬ gujejo tretjerednikov in naj tudi ne dopustijo, da bi jim bili drugi nadležni." Škof v Bazeljnu in njegov generalni vikar se nista zmenila za to pismo. Še celo zapoved sta izdala, da se mora manjših bratov vsakdo ogibati. Papež, na katerega so se ti obrnili, je pisal strogo pismo škofom na Francoskem in Španskem, naj se natančno preišče, kje je krivda. Tretjeredniki so bili najdeni pra¬ vični. Nekaj slabih je odpadlo, dobri so bili še bolj vtrjeni v dobrem, nasprotniki so pa morali vtihniti. Dobra vizitacija po vesti izpeljana zelo veliko koristi. V boju s fratičeli je pa imela sv. cerkev najzanesljivejše za¬ veznike in najbolje orožje v tretjem redu. Zato piše zgodovinar Vading: „Naši (bratje in sestre sv. Frančiška) fratičelov niso zbirali, pač pa so jih razpršili." (Tom. 6. 289.) V tem boju so se skazali tretjeredniki prave junake v prenašanju nasprotstva in v čednostih, s katerimi so fratičele vničili. Še hujši vdarec, kot je bilo dosedanje preganjanje, je zadel tretji red doma v naši državi dvorni dekret z Dunaja izdan 15. junija 1776. leta. Glasi se: Njeno c. kr. apost. Veličanstvo so odločili, da ne sme biti od sedaj nadalje nihče več v takoimenovani tretji red sprejet, ampak se mora ta naprava po smrti dosedaj v nji se nahajajočih članov obojega spola popolnoma zatreti. Leta 1782. je bilo to določilo z nova potrjeno in še po¬ ostreno : Njegovo Veličanstvo so določili, da se morajo vse tretje- redne bratovščine pri serafinskem redu in samostanih, ali kjerkoli so, zatreti. 42 Tako se je godilo tretjemu redu v dobi cesarja Jožefa II. v Avstriji. Če bi bili možje postave za koga zvedeli, da se je dal v tretji red sprejeti, bi bila strogo kaznovana oba, tisti, ki se je dal sprejeti, in redovnik, ki bi bil kako osebo sprejel, ali k obljubam pripustil. Tretji red je bil iztiran iz katoliške Avstrije. Toda živel je in preživel je vse svoje preganjavce, kakor prvi kristijani desetera velika preganjanja. Papež Pij IX. je sklenil s pokojnim cesarjem Francem Jo¬ žefom konkordat 18. avgusta leta 1855. Cerkev se je otresla verig in spon, katere so ji skovali v dobi Jožefa II. Oproščen je bil tudi tretji red. Od tistega časa dalje so zopet oživele zatrte tretjeredne skupščine pri samostanih, deloma so se pa vstanavljale nove, kjer jih še ni bilo. Iz teh preganjanj tretjega reda pa moramo posneti sledeče: Če tretji red ne bi bil dobra in cerkvi zelo koristna naprava, ga papeži ne bi bili vedno branili in ščitili. Vsi brez izjeme so se zanj potegovali. Nad trideset papežev je izdalo posebna pisma, v katerih so tretji red ali branili pred nasprotniki, ali ga pripo¬ ročali, ali ga hvalili. Papež Martin je izdal sam štirideset pisem v hvalo in priporočilo tretjega reda. — Da je pa tretji red pri¬ praven in zelo koristen tudi za sedanji čas, priča dovolj Leon XIII., socialni papež, v svojih pismih. On piše v okrožnici 1. 1882.: „Nihče ne more dvojiti, da bodo frančiškanske vstanove pre¬ mnogo koristile tudi v tem našem času.“ Dalje pravi: „Vse kristjane opominjamo, naj se ne branijo pristopiti k ti vojski Jezusa Kristusa." Škofom in duhovnikom pa piše: „Potrudite se, da bodo ljudje poznali tretji red ter ga v resnici cenili; skrbite, da bodo dušni pastirji pridno podučevali, kakšen je, kako lehko je vsakemu vanj stopiti" itd. In papež Pij X. je tudi izdal 1. 1912. posebno pismo o tretjem redu, v katerem vabi v tretji red, daje nekatera času primerna določila in pravi, da so tudi za sedanji čas, za vse vstanove in kraje »izvrstno vravnane postave" t. j. vodilo tretjega reda. Tako torej zgodovina sedmih stoletij daje tretjemu redu naj¬ lepša spričevala in ga priporoča vsem ljudem, ki imajo dobro voljo služiti Bogu in se posvetiti. Tretji red smemo imenovati najlagljo in najkrajšo pot v nebesa. Zdaj pa poglejmo še po naši domovini, kako je bilo in kako je sedaj s tretjim redom na Slovenskem. 43 Kako je bilo s tretjim redom na Slovenskem? Iz prejšnjih stoletij je malo znanega. Najbrže so imeli v nekaterih mestih in krajih tretjerednike, pa število menda ni bilo veliko. Sploh ne moremo nič gotovega trditi. Le za Ljubljano vem gotovo, da so imeli 1. 1715. že tretji red. Število je rastlo zelo polagoma, čez deset udov je bilo do 1. 1776. malo katero leto sprejetih, več let pa tudi nobeden. Vendar so živeli zelo natančno po vodilu in so imeli celo v stari frančiškanski cerkvi svoje grobišče, kamor je Sv. Gora. Samostan od južne strani. bilo mnogo pokopanih. Iz provincijaljnih zapisnikov je razvidno, da so okoli leta 1730. bili nastavljeni za razne naše samostane posebni voditelji tretjega reda, iz česar se da posneti, da so imeli v dotičnih samostanih že vpeljan tretji red. Zapisnikov tretjega reda pa ni, ker so jih v dobi Jožefa II. ali morali oddati višjim oblastem, ali so jih vničili v času, ko je bil tretji red zatrt. Po dobi Jožefa II. je tretji red zopet oživel in se je po Slovenskem lepo razvijal, seveda ne hipoma, ampak polagoma. Edina skupščina je bila v Ljubljani, kamor so prihajali ljudje iz vseh krajev, največ iz Gorenjske in Dolenjske. Zelo vneta vodi¬ telja sta bila pokojna p. Benjamin in p. Jožef. Prvi je vodil tretji red od 1. 1864. do septembra 1. 1877., torej nad trinajst let; sprejel 44 je nad 2000 novih udov. P. Jožef mu je sledil v službi voditelja tretjega reda, ki jo je opravljal z veliko vnemo in dobrim vspehom do sredi 1. 1898. V teku 21 let je sprejel nad 6500 novih udov. Pa tudi prednik teh dveh, menda p. Ferdinand, je za III. red v Ljubljani veliko storil, če pomislimo, da je začetek težak in pa zastavil je nov zapisnik, ki ga je zelo lično vredil. Vidi se, da je delal z vnemo in veseljem. Med tem, ko sta prva dva voditelja ude pridno nabirala, je njujin naslednik p. Jožef že začel vstanavljati redovne skupščine tudi po nekaterih župnijah na deželi. Pod njim so se vstanovile skupščine v Selcah na Gorenjskem, v Vipavi, pri sv. Gregoriju, na Igu, v Šmartnem pri Kranju, na Vačah, v Idriji in še v ne¬ katerih krajih. Posebej se je pa zavzel za vstanavljanje tretjerednih skupščin po deželi pokojni p. Salezij, ki je vstanovil nad petnajst takih skupščin. Vendar pa o kaki organizaciji tudi pod tem, sicer za tretji red zelo vnetim voditeljem, ni bilo govora. To je vpeljal, seveda ne brez težav, p. Ernest. Kako je bilo v druzih samostanih, mi ni tako natančno znano, da bi mogel kaj gotovega zapisati. Da se je tretji red po Slo¬ venskem zelo razširil, so veliko pripomogli vneti voditelji, še več pa je storilo v tem oziru „Cvetje“, ki ga je začel izdajati 1. 1880. p. Stanislav. Iz zapisnikov se vidi, da je število novih članov rastlo ali padalo s številom naročnikov „Cvetja“. Voditelji so delali po posameznih skupščinah, p. Stanislav pa v celi okrajini in po vsem Slovenskem. Novomašniku. V album. Le moči naj obraz ti potna sraga, naj glava pod bremenom omahuje! Naj noč oko ti za nočjo prečuje, počitek ne prestopi naj ti praga! Po vročem boju le nas čaka zmaga, nihče brez vojske zmage si ne snuje, v počitku krona slave se ne kuje — ; hotečemu nebo ljubo pomaga. Nikdar ne išči svoje le koristi! Glej, duše lačne željno zrejo vate, žele si okrepčila v kupi čisti — — Resnice daj jim piti jasne, zlate, ki srca prerodi, poji obisti — Sadove trud bo tvoj rodil bogate! Janko Dobrovski. „Ko bo trobenta zapela.. “ Dragemu očetu v spomin. — O. Veselko Kovač. oslovila sva se na novomeškem kolodvoru, ko sem odhajal pred šestnajstimi leti na Kitajsko. Stal sem v kupeju ob oknu in se pogovarjal ž njim. Zadnji potniki so hiteli na vlak. Sprevodniki so ropotoma zapirali vrata . . . Oglasi se nadsprevod- nikova piščal . . . Stroj zažvižga . . . „Z Bogom, oče!“ in sežem še enkrat roditelju v roko. Solze mi zdrknejo po licu. „Zdaj pa le zdrav bodi, Janez! Pozdravi Kitajce, malike jim pa le vse razbij. Ko bo trobenta zapela, pa se bova spet videla. Z Bogom!" Zamahne še parkrat s klobukom, jaz pa njemu z belim robcem in izginila sva drug drugemu iz oči . . . »Oprostite, gospod, to so vaš oče, kaj ne? In vi greste na Kitajsko?" me je vprašala gospa, ki je sedela meni nasproti. — »Kako pameten mož! To je bil strašno hud trenotek zanj — v teh letih! Gotovo najhujši v življenju. Da se je mogel tako moško premagati!“ Govoril sem nekaj malega s prijazno, sočutno gospo, potem pa sem se vsedel v kot ob drugem oknu in vzel brevir* v roke. Hotel sem biti v teh tužno-slovesnih trenotkih bridke lo¬ čitve — s svojo srčno boljo sam. •• * Knjiga, iz katere opravljajo duhovniki cerkvene molitve. -46 Troje očetovih pisem sem prejel vsako leto na Kitajsko. Bil je samouk in v tem oziru bela vrana med svojimi sovrstniki . . . Nekoč mi piše med drugim: „Danes je tri leta, osem mesecev in pet dni, odkar si od nas slovo vzel. Nam vsem se to že zelo dolgo zdi; ampak meni ne pride še na misel, da bi te vabil že sedaj domov; vem, da v tako daljavo človek ne hodi gledat na uro.“ Večkrat je v pismu dovtipno pristavil bodrilo: „Malike pa Kitajcem le pridno razbijaj . . .“ Hotel | je pač reči: „Neustrašeno razširjaj našo sveto vero in razganjaj temo pogan¬ stva ..." Prišle so mi na misel besede gospe Ljubljančanke: „Kako pameten mož . . .“ Poteklo je več — menda kakih sedem, osem let. Oče je sedaj svoja pisma navadno sklepal z milo prošnjo: „Janez, sedaj pa le kmalu pridi, da se še enkrat vidimo in kaj pomenimo . . .“ Ker mi ni bilo mogoče vstreči tako hitro njihovi želji, so bili moji odgovori seveda diplomatični — obetujoči, tolažilni: „Še par let, oče, pa se vidimo." — Pozneje že bolj odločno: „Ce bo le količkaj mogoče, v dveh, treh letih izpolnim vašo in svojo željo.“ — Nazadnje: „Kakor vse kaže, pridem, če prihodnje leto ne, čez dve leti pa gotovo, ako Bog da zdravje." — Gotovo je sivi starček stokrat premislil in pretehtal vsako besedo . . . Naposled prejmem rahlo obzirno očitajoče pismo: „Dolgo že obetaš. Kdaj vendar izpolniš svoje obljube. Sedaj stopam v P. Peter Baptista Turk, apostolski misijonar na Kitajskem. 47 osemdeseto leto; olja v sve- tilnici primanjkuje. Če ne prideš letos, pa me ne boš več dobil. — Z Bogom!“ Nisem mislil, da bo — a bilo je to pismo zadnje iz njegovega peresa. Čez dva meseca dobim zopet list od doma. Pisala mi ga je sestra. „Oče so ope¬ šali," mi piše. „Ta teden so legli. Bog ve, če še kdaj vsta¬ nejo. Pridi kmalu, če jih želiš še videti." Takoj sem prijel za pero in odgovoril: „Ljubi oče! Počakajte. Letos pridem gotovo. Kakor hitro vravnam tukajšnje svoje obilne posle, se odpravim na p - E n g el hard Avbelj, ^ „ apostolski misijonar na Kitajskem. Blagodejen žarek trdne nade je čudovito poživil pojemajoče moči osemdesetletnega starčka. A le za kratek čas, za par dni. Natora je zahtevala neizprosno svoj račun. Moči so pojemale vidno in čez pet mesecev — štirinajst dni pred svojim odhodom v Evropo — sem prejel od sestre — črnoobrobljeno pismo . . . Besede ob slovesu: „Ko bo trobenta zapela ..." so bile, žal, proroške. Iz „Hoje za Kristusom Janko Dobrovski. Sin, to za spomin: Trdno stoj s pogledom name! Grenke zaničuj besede, ki lete iz ljudske srede! Vedi, da besede same niso še nobene skale omajale. Meni dušo razodeni! Ce oko bo name zrlo, svojo sodbo boš pozabil, glas sveta se ti bo gabil, zemlji bo srce odmrlo. Jaz sem tvoj in vseh sodnik in plačnik. — »Marijin hrib“. Spomini kitajskega romarja. — O. Veselko Kovač. S Tlonela sva ob kameniti cerkveni ograji. Globoko pod nama je šumela mogočna Rumena reka (Hoang-ho), koje besneče valovje, stisnjeno med visokimi nasipi, je hitelo v nepregledno kitajsko ravan. Na vzhodu in jugu, kakor daleč je seglo oko, slikovita gorska pokrajina. „Kaj ne, razgled, da mu ga daleč na okoli ni para! — Vendar pred dobrimi desetimi leti s tega mesta še živa duša ni občudovala krasote božjega stvarstva. Nekoč je veletok strahovito narastek V svojem dolenjem teku je že na nekaj mestih podrl nasip, poplavil obširne pokrajine in porušil nebroj človeških bi¬ vališč. Tisti dve vasi, ki ju vidite doli ob desnem nasipu, sta bili v največji nevarnosti, da izgineta v deročih valovih. Preplašeno prebivalstvo je že ostavilo svoja bivališča in zbežalo v hribe. Vasi sta bili skoro popolnoma krščanski. Preteča pogibelj bi torej pomenila za moj misijon hud udarec. Stal sem takrat na tem mestu in opazil opasnost položaja. Dolgo časa gojena želja je takrat dozorela v trden sklep. Obljubil sem, da postavim na tem mestu Mariji na čast primerno svetišče, ako Bog po njeni pri¬ prošnji odvrne pretečo nevarnost . . . Drugi dan se je že poznalo, da voda v reki pada. Nevarnost za vasi je minula, jaz pa sem začel misliti na izpolnitev storjene obljube. Začel sem s peresom. Pisal sem nekaterim dobrotnikom v Evropo, na Avstrijsko in tekom osmih mesecev sem imel že toliko skupaj, da sem zaupajoč na daljno božjo pomoč mogel pričeti z delom. Postavil sem že veliko večjih in manjših hiš božjih. A 49 zidati cerkev v nižavi, na ravnem je vse kaj drugega nego na vrhu visokega hriba. Stroški so dvojni, trojni. Skromna kapelica bi bila kmalu postavljena, a v mojem načrtu je bila večja stavba. — Svojo namero in obljubo sem obrazložil katekistom in vaškim starejšinom ogroženih dveh vasi in takoj sem imel lepo število delavnih rok zastonj na razpolago. Zidarji in kamenoseki — skoro sami pogani, ker teh delavcev med kristjani ni lahko dobiti — so bili precej dragi; cement, ki ga je bilo zlasti za temelj veliko treba, tudi ni bil po ceni. Zato je vsota, ki sem jo dobil iz Evrope, bila že porabljena, ko še polovice cerkve ni bilo skupaj. Darovi so sicer še naprej prihajali, a gradbenih stroškov ž njimi daleko nisem mogel več pokrivati. Jemal sem na posodo. Skrbi so bile vedno večje in sitnosti so se množile z vsakim dnevom. Najbolj me je peklo, ker so se oglašala nasprotstva celo tam, kjer sem jih pričakoval najmanj. Očitalo se mi je, da nepre¬ mišljeno tratim denar, ko bi se ž njim dalo pokriti vendar toliko misijonskih potrebščin. Molče sem trpel mnogo in delal. Saj ima vsako dobro podjetje svoje ovire in svoja posebna nasprotstva. — Ko sem imel naposled surovo stavbo pod streho, sem de¬ lavce odslovil in prosil škofa za dovoljenje, da smem za nekaj časa v Evropo. Naporno potovanje v domovino se mi je dobro izplačalo. Pet, šest pridig me je izkopalo iz dolgov, ki sem jih naredil z zidanjem in mi naklonilo nekaj dobrotnikov, s kojih pomočjo sem cerkev dogotovil in prizidal še drugi zvonik, ki je bil sicer že iz početka v načrtu. — Zvonovi, oltar in druga no¬ tranja oprava — vse je dar pobožnih Marijinih častivcev." „Res veliko je bilo dela in truda, a postavili ste nekaj, za kar vas bodo blagrovali pozni rodovi pobožnih kristjanov. Misel, postaviti tukaj romarsko cerkev je bila res srečna, vendar zdi se mi, nekoliko drzna." „Treba poznati ljudstvo. V svojem bistvu je Kitajec — vsaj tu na severu — nabožen in rad obiskuje svoja sloveča svetišča. V sili se rad zateka k svojim malikom. Ne plaši ga, če upa, da bo uslišan, nobena daljava. — Glejte, tam-le na vzhodu, v ozadju, tisti mogočni gorski sklad, to je Taišan; na njem je najslavnejše kitajsko svetišče, v katerem časti poganski narod svojo »tien- nene« (»nebeško mater«), Daši je., pot na goro strma, težavna in zlasti za ženske silno naporna, vendar roma tja gori vsako leto nad sto tisoč Kitajcev obojega spola. To stran ljudske duše vpo- števajoč sem zidal svetišče in nisem se motil: odpomogel sem 4 50 srčni, očividni verski potrebi tukajšnjih kristijanov. Vsak dan sem bolj prepričan, da jebilabožjavolja, da tu stoji Marijin dom. Število romar¬ jev raste z vsakim letom. Milosti, kijih tu deli Mati Božja, so očividne. Različni zaobljubljeni pred¬ meti , obešeni po stenah, jasno govore o uslišanih molitvah, o Marijini priprošnji. - Stopiva po stopni¬ cah nekoliko nižje.' 1 Obstala sva pred ogromno kamenito ploščo, z udolbenim latinskim in kitaj¬ skim napisom. „Vas Hu-Kia- džuang, tu doli ob hribu," razlaga mi¬ sijonar, „se ima za¬ hvaliti le temu svetišču, da ni bila porušena od boksarjev.* To dejstvo je z zlatimi črkami ovekovečeno v ta kamen. — Vas šteje nad osem sto prebivavcev. Med njimi ni niti ene po¬ ganske družine. Usoda, ki je zadela sto in sto krščanskih občin, je bila namenjena tudi tej vasi: boksarji so sklenili, da jo raz- denejo in kristjane do zadnjega pomore. Za to hudobno namero so kristijani sicer par dni prej zvedeli, a niso imeli več časa, da bi se dovolj močno utaborili; izročili pa so se v goreči molitvi Marijinemu zavetju in ne zaman. Tisto noč, ko so boksarji mi¬ slili svojo črno nakano izvršiti, so zagledali nad goro veličastno * Vstaši, ki so izpočetka namerjali strmoglaviti madžursko dinastijo. A stara cesarica Tse-si je cesarskemu prestolu nevarno gibanje spretno obrnila na tujce in misijone. P. Peter Baptista in P. Engelhard v kitajski obleki. 51 žensko prikazen, ki je čuvajoče razprostirala svoje roke nad ogro¬ ženo vasjo. Tako pripovedujejo pogani; kristijani prikazni sicer niso videli, a so občutili moč njenega varstva, kajti boksarji so se zbali in zbežali ter pustili vas tudi zanaprej v miru." — Stopajoč po grapavi stezi navzdol proti vasi, opomni goreči Marijin častivec: „Ta pot pride še to zimo na vrsto: razširil in zboljšal jo bom temeljito. Postaje sv. križevega pota pa dobe večje in lepše podobe, slikane na bakrene plošče, da bodo lahko kljubovale vsakemu vremenu. — Drevja bo treba še veliko za¬ saditi. Kar vidite zelenega na hribu zdaj, sem vse zasadil jaz. Pred desetimi leti ni bilo tu niti enega drevesca ..." „Ali ste hrib tudi vi prekrstili?" „Hrib prej ni imel nobenega imena. Odkar pa stoji cerkev gori, ga ljudstvo — kristijani in pogani — splošno imenuje: »Seng-Mu-San« (t. j. svete matere hrib), po naše bi se reklo: „Marijin hrib". To ime se vjema tudi s podobo na glavnem altarju, zakaj gorsko duplino, v kateri stoji lurška Mati Božja, Kitajci navadno tudi nazivljajo z izrazom: »šeng-mu-šan«.“ „Kakor kaže, namerjate izpremeniti ta hrib sčasoma v pravi raj. — Veste, kaj," se pošalim, „na stara leta, če jih dočakam, se nastavim gori pri svetišču kot penzijonist." „Izborna misel. Stanovanje je za enega misijonarja tako že pripravljeno, kakor ste videli. Za priletnega duhovnika, ki ne more več zmagati napornih misijonskih potovanj, bi bilo to kakor nalašč. Toda žal, starih let dočaka le malokateri misijonar. Ve¬ čina gre v najboljših letih! — Pa kako bi bilo treba gori v sve¬ tišču in doli v vasi stalnega duhovnika. Romar, ki pride na božjo pot bi rad opravil sv. spoved, prejel sv. zakramente. Vsak želi biti v svetišču pri sv. maši. V dveh mesecih najhujše vročine in parkrat ob večjih shodih pridem sam sem, ali pa pošljem kate¬ rega svojih kitajskih patrov. — Ali ni dovolj žalostno, da mora biti vas, ki šteje nad 800 kristijanov, po cele mesece brez du¬ hovnika!" Drugo jutro na vse zgodaj sem se poslovil od svojega ro¬ jaka. „Le glejte," mi je naročal, „da bo semenišče, ki ga boste zidali, dovolj prostorno; potem utegne dobiti tudi „Marijin hrib" v doglednem času svojega duhovnika." * * 4 * 52 Čez nekaj let sem zopet romal na »Marijin hrib« . . . Tretji dan se je že nagibal proti večeru, ko sem prejahal zadnje gorsko sedlo in v daljavi zagledal dražestno romarsko cerkev. Ob poti zapazim klečečega moža. »Kam prijatelj, kam?“ ga ogovorim. Mož me pazno pogleda in takoj spozna, da sem katoliški misijonar, »šenfu« (duhovni oče), kakor kristijani navadno naziv- Deško semenišče v Tsinanfu (Šantung). V sredini slovenski misijonar O. Veselko Kovač. ljajo svoje misijonarje in mi zato odgovori brez ovinkov: „Na »Marijin hrib«.“ »Pozno bo, glej, solnce že zahaja." »Nič ne de, prenočim tu doli v mestu." »Pa pojdiva skupaj do tja." Stopim s konja, ga izročim spremljevalcu, sam pa se spustim z romarjem v pogovor. „Na božjo pot torej greš. Ali si bil že večkrat tam gori?" »To pot bo desetič." »To je pa veliko!" se začudim. »Najbrž kaka zaobljuba, kaj ne?" »Skoraj nekaj takega. Glej, šenfu, kar naravnost povem, kako je bilo. Pred dvanajstimi leti je prenočil pri meni star 53 bonec (poganski menih). Potoval je iz Taišana v Peking. Ko se je drugo jutro poslovil od mene, mi je zaupal v zahvalo za pre¬ jeto gostoljubje — kakor je rekel — veliko skrivnost. Dejal je, da tega ne smem razodeti nikomer, sicer me zadene huda ne¬ sreča in skrivnost pride ob moč. Skrivnost pa je bila ta: Trikrat naj romam julija meseca na Taišan in vsakokrat naj odluščim na označenem mestu kamen, ga položim v glavni malikovavnici na oltar in sežgem na njem kadilo. Potem naj ga položim na prag in od tu naprej ga ne smem več vzeti v roko, dokler ne pridem na svoj dom, do svojega praga. Ko bodem na ta način imel tri kose skupaj, naj jih zavijem skrbno v rdečo svilo in nosim vedno seboj. Ako vse to natanko izpolnim, se meni in moji dru¬ žini ni treba bati nobene bolezni in bo sreča stalni gost v moji hiši. Možu, ki se mi je zdel resen in pošten, sem verjel in začel premišljevati. Pogoji so bili jako težavni, ako se pomisli, da je moj dom oddaljen od Taišina dobrih pet dni hoda in za to do¬ ločeni čas v najhujši vročini. Po. dolgem premišljevanju sem se naposled odločil. Dva kamena sem že imel na ta način v svoji lasti. Napotil sem se še tretjič na sveto goro. To je bilo pred dvanajstimi leti. Imel sem že pol pota za seboj, ko me sredi ceste zdela neznosna vročina: zadela me je solnčarica in obležal sem nezavesten ..." „Kako, da se v taki vročini niste odpočili par ur v kaki gostilni ?“ se začudim. „Se nisem smel. To je bil ravno tisti hudi in težavni pogoj, ki me je najbolj plašil pred tem romanjem. — Zavedel sem se pod tujo streho. Ljudje, ki jih seveda nisem poznal, so mi stregli s tako skrbjo in ljubeznivostjo, da bi mi domači ne bili z večjo. Čez nekaj dni sem toliko okreval, da sem mogel zopet naprej. Vročina je med tem vsled močnega dežja nekoliko odnehala. Ko prašam prijaznega gospodarja za račun, se nasmehne in pravi: „ Pustimo to. Dolžan nisi nič, a povej mi, dragi brat, kam si na¬ menjen?" Ko zve cilj mojega potovanja, opomni: „Na Taišan vodijo vse ceste. Počakaj do pojutrišnjega dne, pa greva lahko vkup. Tudi jaz grem na božjo pot, a drugam. Za dober dan ti bo pot daljša, a to je malenkost." Nisem se protivil vabilu svo¬ jega velikega dobrotnika. Počakal .sem, — bil sem res še neko¬ liko slaboten — in tretje jutro odrineva. Med potjo se mi moj gostitelj razodene, da je katoličan in da roma na »Marijin hrib«. Začel mi je razlagati poglavitne resnice svoje vere brez vse vsilji- 54 vosti. Potem mi nekoč pravi: „Ti imaš gotovo velike skrbi in želje, ko romaš tako daleč in v taki vročini na Taišan. To pot romaš že tretjič gori, kakor praviš. Ali si bil že uslišan?" — Ne še popolnoma," mu odvrnem, »a sedaj upam, da bom." Svoje skrivnosti mu seveda nisem razodel. „Veš kaj," mi pravi, „obesi to-le svetinjico na vrat in jo obdrži toliko časa, da prideva na »Marijin hrib«." Radevolje sem izpolnil prijaznemu možu skromno željo: kaj to pomeni, sem si mislil, saj tudi mi pogani nosimo včasih podobne reči na vratu. Za kratek čas sem pripovedoval o svetišču na gori Taišan in o maliku »tien-nene« (nebeški materi), kar sem vedel in znal. Pri tej priliki mi on pove, da imajo tudi katoličani svojo »nebeško mater«, a ta je vse kaj drugega nego ona na Taišanu. In govoril je potem o njenem usmiljenju do grešnikov in mogočnosti njene priprošnje v nebesih tako vneto, ginljivo in prepričevalno, da ga je bilo veselje poslušati." »Ali ti ni bilo nadležno poslušati tovariša govorečega le o verskih rečeh, o katerih do takrat pač nisi še ničesar čul?“ »Nikakor ne! Sicer ne vem kako je to bilo, a mislim, da sem ga poslušal zato tako rad, ker mu je šlo vse tako močno od srca. Pa je znal vpletati vmes tudi zanimive reči, kar je dalo vsemu pogovoru nekako zabelo. — Med takimi pogovori torej zagledava drugi dan proti večeru v daljavi Marijino svetišče. Moj tovariš pade na kolena, se trikrat globoko prikloni in nekoliko pomoli; bilo je prav tam gori, kjer si me ravnokar dohitel. Od sedaj naprej je govoril mož le o svetišču. Pravil je, kako radi kristjani romajo tja gori in o raznih milostih, ki jih je prejel ondi sam in marsikdo drugi. — Prenočila sva v vasi pod sve¬ tiščem. Drugi dan se napotiva na vse zgodaj proti cerkvi. Med potom mi je prijatelj razlagal podobe sv. križevega pota. Ko sva dospela na vrh, se ozreva naokoli. »Glej, veliki brat," opomni tovariš, »jaz sem na cilju, tam-le, tista visoka gora je pa tvoj Taišan. Pazi, kaj ti rečem: kar iščeš, tega ne boš našel tam ni¬ koli. Tu, v tem svetišču pa lahko najdeš stokrat več." — Med tem je Cerkvenik odprl vrata in midva sva vstopila. Med mašo se nisem mogel nagledati lepe Marijine podobe na oltarju. Kakšna razlika — sem si mislil — med njo in maliki na gori Taišan. Čudno blagodejna toplota je objemala mojo dušo, med tem ko mi je bilo v malikovavnici na Taišanu ledeno-mrzlo okoli srca . . . Prijateljeve besede, ki jih je govoril pred cerkvenim pragom, so vedno glasneje odmevale v moji duši ... Po maši mi moj sprem- 55 ljevavec namigne in stopila sva iz cerkve. Zunaj me vpraša: „Ve¬ liki brat, kdaj misliš nadaljevati pot?“ Jaz nekoliko pomislim, potem pa pravim: „Nekaj bi ti rad povedal." Šla sva nekoliko v stran, za cerkev in tam sem mu razodel vso skrivnost o treh čarodejnih kamenih. — Kar se je potem zgodilo, ti lahko pove misijonar v vasi Hu-Kia-džuang. Pristavim le to, da na Taišan nisem več hodil, ampak sem se vrnil domov — katekumen. — „Šeng - Mu - Šan“, — „Marijin hrib“. Božja pot v Santungu na Kitajskem. Jaz prenočim v tej-le gostilni. Jutri se vidimo na »Marijinem hribu«." Zasedem zopet konja in jaham naprej premišljujoč dolgo, a zanimivo zgodbo pobožnega romarja. Solnce je stalo že na obzorju, ko sem šel drugo jutro ma¬ ševat na »Marijin hrib«. Sredi pota srečam sobrata misijonarja vračajočega se v vas. „Dobro jutro, gospod romar," me prijazno pozdravi. »Vro¬ čine ste počakali." „Res je. Dobro jo že čutim. — In vi ste že opravili?" 56 „0 pol štirih odmaševal, potem šel v sosednjo vas obhajat, nato postregel par strankam, na zadnje je prišel pa brevir na vrsto." „Te litanije morajo romarja-zaspanca naravnost osramotiti." „Nikakor ne. Vi imate tri dni trde ježe za seboj. Človek se v tej vročini hudo zdela. — Jaz moram maševati tako rano, ker gredo ljudje zgodaj na polje in bi drugače bili brez sv. maše. Po zimi pa ni tako huda. — Sicer je gori že vse pripravljeno in cerkovnik na vas čaka, a vseeno grem z vami ..." Po svetem opravilu me misijonar počaka zunaj cerkve na terasi. „No, včeraj ste imeli pa zanimivo družbo, kaj ne?" „Da, tega romarja, ki kleči v cerkvi." „Na vse zgodaj je že bil pri meni. — Točen in stanoviten romar! Tako; njegova zgodba Vam je znana. Tisti prijatelj pa mu je lansko leto umrl. Prej sta vsako leto skupno priromala gori." Romar, o katerem sva govorila, stopi ravnokar iz cerkve, naju lepo pozdravi in gre svojo pot po stopnjicah navzdol. „Molit gre križev pot. — Ravnoprav. Prosim, stopite neko¬ liko v cerkev." S stene pri oltarju sname misijonar majhen rdeč zavitek, ga razmota in kaj vidim? Dva zbrušena kamenčka. „Glejte, kako sta uglajena! Pa kako ne, ko jih je revež brcal tako dolgo pred seboj. — Bil je to res čuden slučaj milosti božje, prejete v tem svetišču." »Tisti njegov spremljevavec," nadaljeval je misijonar zunaj cerkve, „je bil zanj pravi usmiljeni samaritan: v telesnem in dušnem oziru. Ono jutro, ko sta prvič priromala gori, je prišel, preden sem pristopil, v zakristijo, in plačal mašo za izpreobrnjenje ne¬ kega pogana in me prosil, da bi jo opravil takoj. Po sv. opravilu sta prišla oba k meni in zvedel sem, za koga sem ravnokar ma¬ ševal, povedala sta mi tudi vso čudno zgodbo. Pogan je v svoji priprostosti želel prejeti sv. krst takoj. Seveda stvar ni šla tako hitro. Zmenili smo se, da pošljem ž njim katekista, ki bo njega in njegovo družino v krščanskih resnicah dobro podučil in še-le potem se bo govorilo o sv. krstu. O vsej zadevi sem poročal ondotnemu misijonarju in njemu izročil ter priporočil vse nadaljno postopanje. — Čez leto in dan je mož že prišel kot pobožen kristijan na božjo pot — in od takrat točno vsako leto. Vselej mi izroči znaten znesek za misijonske potrebščine. To jutro je plačal dvajset maš za rajnega svojega dobrotnika in prijatelja." 57 „Ta mož je moral biti res vzor-kristijan, kakor sem raz- videl iz včerajšnjega pripovedovanja tega romarja." „Bd je moj najboljši katekist in resnično pobožna duša. Taki katekisti so zlata vredni. — Sedaj Vam moram povedati pa še en dogodek novejšega časa. — Ali vidite razvalino na onem-le hribu? Se dve leti ni stara. Predlanskim je začela Marijini cerkvi na kljub sosednja poganska vas zidati ondi veliko malikovavnico. Zidanje je hitro napredovalo, zlasti ker se je nekaj bogatincev za to vneto zavzelo. V osmih mesecih je bila stavba dovršena. Novo pagodo so namerjali otvoriti s prireditvijo velike hrupne slovesnosti. Naznanila in vabila so razposlali daleč na okrog. Pri¬ prave so bile dovršene. A v noči pred napovedano slovesnostjo je nastal tako grozen vihar, da ga najstarejši ljudje v teh krajih ne pomnijo enakega. Bliskalo se je in treskalo kakor na sodnji dan. In drugo jutro je gledala raz hriba — žalostna razvalina. Kristijani in celo pogani so smatrali to za srd Nebeške Matere in očitno kazen božjo. Na hrib k razvalini je šlo v začetku le nekaj predrznih radovednežev — drugi se niso upali — sedaj se pa živa duša več ne zmeni za očrnelo podrtijo, na Marijin hrib 58 pa prihaja od tistega časa vedno več poganov. Nekatere privede sem radovednost, druge razne človeške nadloge. Zlasti nove slike sv. križevega pota jim močno ugajajo. V vasi je star katekist, po¬ božen mož, ki slike poganskim romarjem tolmači. Med razlago primerno vplete še druge važne resnice sv. vere. Ta način oznanje¬ vanja sv. vere se jako dobro obnaša. Seme pada na rodovitna tla; v sedmih vaseh, v katerih ni bilo pred tremi leti niti enega kristijana, je sedaj že več družin, ki se pripravljajo na sv. krst/ Med takimi pogovori sva dospela počasi v vas . . . Ko sva zvečer sedela pri mizi, stopi znani romar v sobo, poklekne pred misijonarja-gospodarja in ga poprosi za blagoslov. „Ali se misliš že vrniti ?“ „Da, jutri, na vse zgodaj. Doma me čaka nujno delo/ „Čez leto dni pa zopet na srečno svidenje, kaj ne?“ „Če Bog da. Upam, da nas pride prihodnje leto več/ „To me bo jako veselilo/ Tudi od mene se mož poslovi in me prosi za blagoslov. » „Ali je to tista svetinjica, ki ti jo je dal pred dvanajstimi leti tvoj prijatelj?" ga vprašam o tej priliki zapazivši na njegovih prsih svetinjico Matere Božje. „Da, šenfu, ravno tista. To mi je svet, nad vse drag spo¬ minek, saj je tako v tesni zvezi z mojo spreobrnitvijo. Ne bi ga zamenjal za nobeno reč. Sla bo z menoj v grob." Čez par dni sem se poslovil tudi jaz od Marijinega svetišča in dragega mi sobrata misijonarja. »Torej na vsak način: drugo leto na svidenje tu na »Marijinem hribu«/ mi prigovarja in krepko stisne desnico. »Gotovo, če ne bo posebnih zaprek/ mu obljubim in za¬ jaham konja. »Z Bogom, dragi rojak!" — * Poteklo je komaj pol leta in zopet sem romal na »Marijin hrib«. To pot sem romal z veliko tugo, hudo boljo v srcu . . . „Requiem aeternam, dona ei Domine! — Naj v miru po¬ čiva", vzdihnil je apostolski vikar, moj škof, ko sva stopila iz svetišča na stopnjice pred cerkvijo. — Kar obstoji in vzklikne: »Glejte, glejte, kako lepo se vidi doli na pokopališče, na grob patra Cenona. Zares prikladnejšega, lepšega mesta bi zanj ne mogli izbrati. — Sediva za trenotek na to klop." 59 „Rajnikovo najljubše počivališče po solnčnem zahodu." „Kako nenadno je vse to prišlo! Kdo bi si bil mislil, da pride on na vrsto! Skoro nisem verjel, ko sem zvedel, da je ne¬ varno zbolel. Vendar sem se nemudoma napotil k njemu. Na dan mojega prihoda je bil previden. Vam sem takoj sporočil, kako nevarno je ž njim; prišli ste, žal, za dan prepozno. Koliko misijonarjev je ta nesrečna pljučnica že spravila v prezgodnji grob! Z njegovo smrtjo je nastala v našem misijonu strašno zevajoča Deško sirotišče na deželi. (Severni Šantung.) vrzel. Zakaj bil je neumoren delavec, imel je v Evropi — v Av¬ striji mnogo dobrotnikov in z obilo misijonsko miloščino je do¬ segel res krasne uspehe. Odkar je postavil to svetišče, so po¬ stali njegovi uspehi še posebno očividni. Kakor da je Marija s tega kraja blagoslavljala njegovo delo. V gmotnem oziru ni imel s tem svetiščem nobene škode. Milodari so prihajali v zadnjih letih v toliki meri, da je ž njimi poravnal ne samo vse stroške, ampak vzdrževal na račun te cerkve celo več katekistov (vero- učiteljev med pogani) in vzel več od poganov zavrženih otrok v svojo oskrbo. — Samo eno željo je imel še pred smrtjo: prosil me je, da bi poskrbel svetišču in vasi pod njim stalnega duhov¬ nika. Pri tem strašnem pomanjkanju misijonarjev, ki splošno 60 tare naše kitajske misijone, bo to težavno, a upam, da bo vendar šlo, zlasti, ker bo iz razširjenega semenišča prihajalo več domačih duhovnikov kakor do sedaj. — Prospeh svetišča bo zanaprej moja posebna skrb in trdno upam, da bo vir milosti in blago¬ slova za ves moj vikarijat (škofijo), kakor je bilo do sedaj po¬ sebno za misijon rajnega patra Cenona. Na poti v vas sva srečavala trume pogrebcev, ki so romale na hrib molit za dušni pokoj rajnega misijonarja, ki smo ga ravnokar izročili materi zemlji. „Vidi se, kako radi so ga imeli/ „Res je. Nad vse priljubljen je bil med kristjani. Te dni so plačali nad štiri sto maš za njegovo dušo. Le skrajna apostolska gorečnost rodi tako ljubezen." Legenda o Dnevu. Janko Dobrovski. O Božiči in o kresi, pravijo, se dan obesi. Dan pobožni mir nedeljski praznoval je in prebiral nauk sveti evangeljski. Dan se je besedam čudil, sklep je v mislih tak obudil: Ko prišel bo Janez s kresom, bom postavil luči mejo, krčil solnčnim pot kolesom, odjemal jim do Božiča, da bo Janez ginil, padal. Kadar Božič bo zavladal, In je čital :* Komer najdena družica za življenje, on je ženin. Drug njegov vesel posluša glasne vzklike ženinove, ko nevesto občuduje. To veselje nad menoj se izpolnjuje. Njemu treba vedno rasti, meni giniti in pasti — — kvišku solncu pot bom vzbočil, resno zraven mu naročil, naj podžiga luč do kresa, da Gospod Zveličar zraste, kakor hoče evangelij. Nočem, da bi jaz v besedo Janezu zanesel zmedo. * Prim. Jan. 3, 29. 30. Frančiškanska misijonska družba. rančiškani redovne okrajine sv. Križa so vstanovili na Slovenskem, kakor drugi po druzih krajih, svojo mi¬ sijonsko družbo. Sv. oče je to delo blagoslovil z be¬ sedami: »Ljubljenim udom in dobrotnikom te pobožne družbe podelimo ob enem z našimi najboljšimi že¬ ljami iz srca apostolski blagoslov." V to družbo more vstopiti vsak katoliški kristjan, moški in ženske, stari in mladi, tudi otroci. Zaveže se, pa ne pod grehom, da bo molil vsaki dan, če tega ne more ali noče, pa vsaj vsaki teden n. pr. ob nedeljah pri sv. maši en očenaš, eno zdrava¬ marijo in zdihljej: »Prosi za nas sv. Frančišek Solan, da bomo vredni obljub Kristusovih". Vrh te molitve za dober vspeh frančiškanskih misijonov hoče te podpirati tudi z miloščino. V ta namen prihrani vsaki mesec deset vinarjev in jih daruje za podpiranje misijonov. Kdor da raje ta dar za celo leto leto skupaj (1 K 20 vin.) ali za celo življenje (vsaj 10 K) ali kak veči znesek, naj ga izroči osebi, pri kateri se je vpisal. Kdo vpisuje v to družbo? Za sedaj so določeni za to vsi voditelji tretjega reda, ki se ko taki imenujejo misijonski pro¬ kuratorji ali oskrbniki. Ti si izbero v pomoč zanesljive in vestne osebe, moške in ženske, ki jih imenujejo za misijonske pospe- šitelje in pospešiteljice ter jim izročijo knjižico, v katero vpisujejo ude in darovane zneske, ki jih ali vsaki mesec ali vsaj na tri mesece oddajajo. Kedor se želi vpisati v misijonsko družbo, naj se oglasi ali v katerem frančiškanskem samostanu ali pa pri po- spešitelju (pospešiteljici) dotičnega okraja. Če bi pa kdo rad prevzel službo pospešitelja v svojem kraju, naj se zglasi pri vo- 62 ditelju tretjega reda v bliž¬ njem frančiškanskem samo¬ stanu. To delo je zelo ljubo Bogu, saj ste s tem deležni misijonskega dela v do¬ mačem kraju in pomagate razširjati božje kraljestvo mej pogani in neverniki. Morebiti se bo neka¬ terim zdela ta misijonska družba odveč, ker je že več druzih. Toda od teh frančiškanski misijonarji ni¬ majo dohodkov in pod¬ pore, in od drugod jo do¬ bivajo v tako skromni in pičli meri, da jim ni mo¬ goče kaj vspešnega začeti in dovršiti. Zato je bilo potrebno iskati pomoči pri dobrih ljudeh, pred vsem pri tretjerednikih, ki želijo sobrate prvega in tretjega reda sv. Frančiška v njih misijonskem delu podpirati. Sploh pa frančiškanska misijonska družba ni nova. Imeli so jo že v začetku petnajstega stoletja. Zato ima zgodovinsko pravico živeti. Če jo hočemo v tem času poživiti in bolj delavno storiti, nam to veleva dolžnost in nas silijo potrebe. Frančiškanska misijonska družba na Slovenskem ima na čelu preč. p. provincijala, ki imenuje namestnika in se imenuje pro- vincijaljni misijonski oskrbnik. Ta ima skrbeti za vse zadeve misijonske družbe. Njemu na strani stojijo v vsakem sa¬ mostanu eden pater misijonski oskrbnik. Za to službo so določeni patri voditelji tretjega reda. Ti skrbijo za vse misijonske zadeve v okrožju dotičnega samostana n. pr. imenujejo pospeši- telje, jih skličejo k seji, pobirajo od njih milodare itd. Pospe- šitelje in pospešiteljice nastavlja pater misijonski prokurator, izroči jim nabiralno knjižico potrjeno s pečatom in podpisom. Kdor nima te knjižice in potrdila, nima pravice vpisovati novih udov ali nabirati miloščine. 63 Pospešitelji (pospešiteljice) so trojne vrste: 1) taki, ki na- bero vsaj 15 udov in jih ohranijo zveste družbi; 2) oni, ki nabero 50 udov; ti dobivajo misijonski list brezplačno; 3) tisti, ki so se izredno zaslužne storili z misijonskim delom n. pr. če vzgojijo kakega misijonskega kandidata, darujejo večji znesek za misijone ali kako cerkveno obleko, kelih, monštranco itd. Udje frančiškanske misijonske družbe so deležni mnogih duhovnih dobrot. Deležni so popolnega odpustka na dan vstopa v to misijonsko družbo ali pa nedeljo na to, potem na sledeče praznike Gospodove: sv. treh kraljev, na binkošti, na praznik presv. Srca Jezusovega; na Marijine praznike: brezmadežno spo¬ četje, svečnica, vnebovzetje in rojstvo; na praznik svetnikov: sv. Jožefa, sv. apost. Petra in Pavla, sv. Bernardina (20. maja), sv. Antona Padovanskega (13. junija), sv. Frančiška Solana (24. ju¬ lija), sv. Frančiška Asiškega (4. oktobra), sv. Janeza Kapistrana (23. oktobra), sv. Leonarda iz Portomavricija (26. nov.), sv. Ja¬ koba iz Marke (28. novembra). Če se kateri teh praznikov obhaja na delavnik, se more odpustek dobiti ali isti dan, ali pa naslednjo nedeljo. Ravno tako je udom frančiškanske misijonske družbe podeljen popolni odpustek za zadnjo uro. Obrnejo pa lehko vse te odpustke, razen onega za zadnjo uro, dušam v vicah v prid. Vrhu teh popolnih odpustkov morejo dobiti še sledeče ne¬ popolne odpustke: 7 let in 7 kvadragen, kadarkoli podpirajo ali pospešujejo franč. misijonsko družbo; 300 dni, kadar opravijo družbeno molitev in ravno toliko, kadar pridobijo družbi no¬ vega uda. Duhovniki imajo razen teh odpustkov še trikrat na teden pravico privilegiranega altarja in v krajih, kjer ni frančiškanskega samostana, blagoslavljati križce za postajne odpustke. Razen teh odpustkov so udje deležni vseh duhovnih dobrot, sv. maš, molitev, obhajil itd. redovne provincije. Dvakrat na leto se opravi v vsakem samostanu sv. maša za žive ude te družbe, in sicer na praznik sv. treh kraljev in sv. Solana, v novembru pa za pokojne ude. Da pa molijo za svoje dobrotnike naši misijonarji in spre¬ obrnjeni pogani, posebno še otrocj,, tukaj na svetu in v večnosti, tega nam ni treba omenjati. Zakaj smo te vrstice napisali? Zato, da bi naši dragi bravci frančiškansko misijonsko družbo poznali, druge ž njo seznanili in 64 jo po moči razširjali. Frančiškani imajo v vseh petih delih sveta svoje misijonarje. V misijonih delajo že od časov sv. Frančiška dalje. Mnogo so jih že spreobrnili in so veliko dobrega storili za sveto cerkev in človeški rod. Pa dela je še veliko. Na svetu živi okroglo 1500 milijonov ljudi. Od teh jih je približno 580 milijonov, ki spoznavajo Kristusa, pa le 260 milijonov, ki ga prav spoznavajo in so katoliški kristijani. Ali moremo biti s tem zadovoljni? Ni¬ kakor ne! Na delo tedaj za sv. misijone. Jezus to in želi zahteva; poklic sv. cerkve tirja, da delajo njeni otroci za razširjanje kra¬ ljestva božjega na zemlji; hvaležnost, ki smo jo dolžni Bogu za milost sv. vere, nam nalaga dolžnost, da prižigamo po svojih močeh luč resnice tudi poganom in nevernikom; ljubezen do bližnjega nam kliče: „Brat, sestra pomagaj!“ Pomagaj v telesnih potrebah, še bolj pa dušnih. Zveličar pravi: „Karkoli ste kateremu najmanjšemu mojih bratov storili, to ste meni storili." (Mat. 25, 40.) Pristopajte k frančiškanski misijonski družbi! Priporočajte jo povsod! Za delo in trud, za molitve in milodare vam kličemo že naprej: Bog povrni tisočkrat! 0X023 Modra Anka. Janko Dobrovski. „Šiba novo mašo poje," modro je sklenila mama, pa jih je naštela nama, meni in sestrici Anki. Jaz sem se solzil, kakopa, Anka se pa ni solzila, k dedu se je napotila po rešitev zviti uganki. „Dedek, mama je pa huda. Pravi, da bo novo mašo šiba dala v hišo našo. Prav, da je natepla Brunčka morebiti res bo mašnik. Ali mene bi ne smela, saj kako bo mašo pela šiba meni, ko sem — punčka?" Sv. Dežela. P. JERONIM KNOBLEHAR. nogo tretjerednikov se je 1. 1910 vdeležilo prvega ro¬ manja Slovencev v Sv. Deželo, zibel sv. krščanske vere. Dandanes je ta dežela turška pokrajina. Največja svetišča krščanstva so pravzaprav turška last; da ome¬ nimo le eno: ključe cerkve Božjega Groba ima shra¬ njene neka turška družina v Jeruzalemu, ki ima pravico in dobiček od tega, da odpira in zapira cerkev ob določenih urah. Doživeli smo nekaj nezaslišanega: sovražnik krščanskega imena, Turek, je danes naš zaveznik proti nam sovražnim krščan¬ skim državam: Turek nam pomaga, da bomo mogli v pravični vojski kaznovati krivične in verolomne naše sovražnike. Zaradi vojske se je tudi v Sv. Deželi marsikaj spremenilo: to deželo miru napolnuje sedaj vojni hrum; po njenih cestah odmeva korak trdo stopajočih vojakov in se čuje ropot topovskih koles in vojnih vozov. Doli na njenem jugu pa grome topovi; njihov glas sega v mesto Jeruzalem. Bili so časi, ko se ljudje visokega in nizkega stanu, evro¬ pejski cesarji in kralji in knezi in stotisoči njihovih podložnih niso obotavljali zapustiti dom; s klicem „Bog hoče" so šli na bojno pot v Palestino, da bi njena svetišča osvojili ali branili pred sovražniki. Časi križarskih vojska so bili časi največjega dušnega in telesnega junaštva. Temu primerni so bili tudi vspehi: okoli sto let je bila Palestina, osvojena po krščanskem orožju, v posesti kristjanov. Toda, kakor da bi se bil spomnil Gospod svojih besed, ki jih je govoril v tempeljnu malo pred smrtjo: „. . . in Jeruzalem bo teptan od nevernikov, dokler se ne spolnijo časi narodov' 1 5 66 (Luk. 21, 24) — t. j. do konca sveta — , je pripustil, da je Sveta Dežela zopet prišla v roke nekrščanskih narodov, Saracenov in sedanjih njihovih naslednikov, Turkov. Dandanes gre zopet za to deželo; kdo jo bo imel zanaprej v posesti: protestantovski Angleži ali razkolni Rusi ali Turki? Ko bi ne bilo po zmagi Angležev v Palestini naše svetovno gospodarsko življenje ogroženo, bi si nje kot gospodarje Sv. De¬ žele prej želeli, nego razkolne Ruse, le-ti so večinoma večji sovraž¬ niki katoliške vere, kakor Angleži, ki gredo za svojimi gmotnimi ko¬ ristmi, ne meneč se za vero svojih vsakovrstnih podložnikov. Kako 67 pa Rusija dela s katoličani v svoji državi, vsi vemo. Zato pa vsi želimo, da bi vsaj svetišča Palestine popolnoma ne prišla v roke razkolnikov, če že ne morejo postati izključno katoliška last. Zakaj boljše je, da so tamošnji mobamedani njihovi lastniki, kakor pa razkolniki. Kakor mohamedani sami časte „Isa ben Mirijam", Jezusa, sina Marijinega, ko preroka, tako tudi katoličanom pri¬ voščijo in naprošeni radi dovolijo, da ga le-ti tamkaj po njegovih svetiščih častijo po obredih sv. katoliške vere. Drugače ravnajo razkolniki: kjer so oni lastniki, tam ne trpe katoliškega bogočastja; kjer se jim ponudi prilika, tam si prizadevajo s silo in zvijačo dobiti svetišča v svojo pest. Žalibog, da jim pri tem ne manjka bogatih sredstev, s katerimi so pod¬ kupovali visoke in nizke oblastnike pri turški vladi; z denarjem pa se je tamkaj doseglo vse. Neverjetno, pa resnično je, da je marsikatero svetišče pri vsej svoji zanemarjenosti katoliško cerkev stalo sto in sto tisoč kron, da je ostalo v katoliških rokah in da ne bi prišlo v razkolniško last. Pri nedavnih, skrajno negotovih pravnih razmerah v Orijentu ni čuda, da je bilo to in ono krščansko svetišče prav dobra molzna kravica turškim uradnikom. Upajmo, da se bo po vojski tudi to spremenilo. Upajmo, da bodo naši državniki pri sklepanju miru pridobili katoličanom v Sv. Deželi še več ugodnosti in konec naredili mnogim razkolniin nasilnostim, pa tudi nadležnostim turških oblastnij. V sedanji vojski se imajo Angleži za novodobne križarje, ki naj bi osvobodili Sv. Deželo izpod turškega jarma. Toda pravi križarji to niso, niti nimajo njihovega duha. Seveda ni prenehalo hrepenenje po svetiščih Palestine in njihovo češčenje ter skrb za njihovo ohranjenje. Verniki vseh stoletij od XIII. stoletja dalje do danes, bi radi videli, da bi se krščansko kraljestvo obnovilo tam, kjer se je začelo božje kraljestvo, da bi kak krščanski vladar mogel nositi zopet zlato krono tam, kjer je Gospod Zveličar nosil trnjevo. Ali se bo ta želja katerikrat spolnila, to sam Bog ve. Znano je, da so od časa križarskih vojska frančiškani varihi vseh večjih svetišč v Palestini. Nanje moremo obrniti besede pre¬ roka Sofonije (3, 12 ): „V tvoji sredi zapuščam siromašno in po¬ moči potrebno ljudstvo, ki zaupa v Gospodovo ime!“ Ko je 1. 1291 zadnja krščanska trdnjava Akka padla v roke Saracenov, in je 25 tisoč kristjanov umrlo pod njihovim mečem, zadnji jeruzalemski patrijarh pa utonil na begu v morju, tedaj je bilo videti, da je konec tudi krščanstva v Sv. Deželi. „Udaril bom 5 * 68 pastirja in razpršile se bodo ovce!“ Ta izrek Gospodov bi se bil najbrž tudi sedaj spolnil, da ni Gospod sam poskrbel kristjanom drugih pastirjev: to so bili sinovi sv. Frančiška, ki jih je bil le-ta svetnik poslal s križarji v Palestino kot »vojne kurate". V splošnem begu križarjev in zmešnjavi kristjanov se je nekaj frančiškanov skrilo; in ti so nepoznani ostali v deželi. Ko so se razmere umirile, so prišli na dati in vzeli v roke dušno pastirstvo za¬ puščenih katoličanov in skrb za svetišča. Seveda je tu in tam tekla mučeniška kri sinov sv. Frančiška in pojila zemljo, ki je bila svoj čas pila Kri včlovečenega Sina božjega; v teku sedem stoletij ni manjkalo preganjanja kristjanov v Palestini; mohame¬ danski fanatizem in razkolniška nestrpnost sta zopet in zopet za¬ htevala žrtev tudi med varihi svetišč, frančiškani. Več nego dva tisoč jih je v teku sedem stoletij umrlo mučeniške smrti, drugi pa se niso dali pregnati, niti ne oplašiti, da ne bi branili pravic sv. katoliške cerkve. „Na tvoje obzidje, Jeruzalem, sem postavil varihe; celi dan, celo noč, nikdar ne bodo molčali" (Iz. 62, 6), bi se lehko reklo tudi o njih. Ali se bomo mar čudili, da so papeži tem vstrajnim in zvestim redovnikom šli na roko, kjerkoli so mogli, in kadar je bilo treba. Z apostolskimi pismi so priporočali vernikom, naj pod¬ pirajo varihe Božjega Groba, z odpustki so obdarovali dobra dela, njim v pomoč storjena. Že večkrat smo v »Cvetju" popisali potrebe Sv. Dežele in varihov njenih največjih svetišč. Tudi razmere v sedanjem vojnem času in težave, ki jih imajo tamkaj sinovi sv. Frančiška, smo omenili; da niso majhne, ni da bi še posebej povdarjali. Tem razveseljivejše je dejstvo, da tudi verni Slovenci niso pozabili varihov Božjega Groba, ampak potom bratovščine »Armada sv. Križa" obilno prispevajo v namene za Sv. Deželo. Bodi jim v imenu varihov Božjega Groba večna hvala zato in ljubi Bog naj jim povrne stotero! Meseca septembra 1. 1917 se je vodnik bratovščine »Armada sv. Križa" preselil iz Ljubljane v Maribor. Tjakaj naj se za- naprej pošiljajo vsi dopisi in miloščina udov in sicer pod naslovom: »Vodstvo armade sv. Križa, v frančiškanskem samo¬ stanu v Mariboru, Štajersko". »Bodite usmiljeni!" (Luk. 6, 36.) epopisno je gorje, ki napolnjuje v naših dneh to solzno dolino, ki menda še nikoli, kar svet stoji, ni v toliki meri zaslužila tega imena kakor zdaj. Vidi se pa tudi sredi tega gorja, kako Bog vlada svet, zakaj lehko trdimo, da je bilo malokedaj, ali morda celo nikoli toliko usmiljenih src, toliko dobrih rok kakor v se¬ danjem času. Kakor je na eni strani opazovati, kako raste krutost od dne do dne, tako na drugi strani vidimo, da brezsrčnosti na¬ sproti stoji in ji nekako kljubuje usmiljenost. Na eni strani so¬ vraštvo in zavist in morija, na drugi angelj ljubezni, ki zdravi vse rane. Kdo bi se tega ne veselil? Gotovo se vsi dobri tudi prav iz srca vesele. Ali na svetu ni nič popolnega, in tudi to veselje ni popolno. Zdi se nam, kakor da so se v zadnjem času usmi¬ ljena srca nekako ohladila in da se je prva gorečnost zmanjšala. Po človeško soditi to ni nič čudnega. Da se prva gorečnost malo ohladi, to je v človeškem življenju navadna prikazen, kar je zlasti v našem slučaju umevno, ko se cela zadeva vleče že brez konca in kraja in je gorje vedno večje. Čisto umevno je, da so ljudje že nekako otrpnili, in sicer vsi, tisti, ki dobrote dele in tisti, ki jih prejemajo. Zdi se nam pa, da se ne motimo, ako trdimo, da je tu še drug vzrok, zakaj se je usmiljenjemekako ohladilo. Tisto bobnanje po časnikih in časopisih, prinašanje imen vseh, ki so kaj dobrega storili, to zares blaga srca naravnost odbija in ni v prospeh krščanski čednosti. Take in podobne limanice privabijo enega 70 ali druzega ali tudi mnogo bahačev, prave koristi pa ne prina¬ šajo. Krščanska čed¬ nost |ne ljubi kriča¬ vosti in ne obeša vsega na veliki zvon, temuč hodi svojo umerjeno pot. Zgled take prave krščanske čednosti je svetnik, čigar podobo imajo cenjeni bravci tu pred seboj: sveti Vincencij Pavljan- ski. Tisti, ki so v teku časa preiskovali in popisovali njegovo življenje, se ne mo¬ rejo sami dovolj na¬ čuditi, še menj do¬ povedati drugim, kaj vse je dobrega storil Sv. Vincencij Pavljanski. ta skromni mož, ki je tako rad prikrival svoja brezštevilna dobra dela. Zato je pa njegovo delo skozi in skozi spremljal božji blagoslov in ga spremlja še dandanašnji, ko po njem ustanovljene usmiljene sestre v njegovem duhu nada¬ ljujejo njegovo delo. Znani slovenski umetnik M. Gaspari je prav dobro pogodil svetnikov značaj, ki se kaže zlasti v očeh, polnih miline. S svojimi rokami privija k sebi dvoje detet. Zdi se nam kakor bi ščitil dva mala begunčka naše krvi, vsaj kapice, ki jih imata na glavi, kažeta na to. Tudi koča v ozadju in uljnjak sta nam čisto domača. Saj nam je pa svetnik sam že tudi domač, ravno po imenovanih usmiljenih sestrah, ki s tolikim vspehom delujejo med nami po raznih bolnišnicah, sirotiščih in šolah. Le Bogu je znano, koliko našim junakom so v tej hudi vojski obvezovale rane, jih tolažile ter iz njih umirajočih ust sprejemale zadnje pozdrave za njih domače. Ali nas ne spominja podoba sv. Vincencija z detetoma 71 v naročju na toliko in toliko naših ubogih begunčkov, ki so jih njegove duhovne hčere usmiljeno sprejele pod svojo streho? Ker že govorimo o beguncih, naj še nekaj dostavimo! Zdi se nam namreč, da pritožbe zoper nje, ki se precej pogosto slišijo, niso vselej opravičene, temuč ž njimi dostikrat le sami sebe ob¬ sojamo, ko kažemo svojo sebičnost in neusmiljenost, namesto da bi Boga hvalili, ki nam je z begunstvom prizanesel, ter po možnosti pomagali onim, ki so morali zapustiti domače kraje in ne vedo, kaj bodo dobili, ko se po dolgem koprnenju povrnejo domov. — Na drugi strani pa se seveda ne sme pozabiti, kako lepa čednost je hvaležnost, kakor je nehvaležnost nekaj silno grdega in je vsakemu, tudi tistemu, ki ne išče človeške hvale pri svojih dobrih delih, silno zoperna ter zlasti one, ki brez šuma in na skrivnem dele dobrote, boli, ako za svoja dobra dela prejemajo nehvaležnost. Nas vseh skrb torej bodi, da tako pri skazovanju kakor pri prejemanju ne pozabimo na krščanska načela, ki nam imajo biti sveta v vseh okoliščinah našega življenja. P. Vincencij Kunstelj. počiva seme! P. Evstahij. Skrbna mati čaka, čaka: „Pridi skoro, moč sinov ! — Zunaj lipa tiho plaka: „Ah, ne bo jih več domov! ‘. . . Sestre tožne — krizanteme — boža pozni solnčni žar: Naj počiva blago seme, v Bogu srečo pije stvar! Iz vojne. Razdejanje na Sveti Gori. ajslavnejšega Marijinega romarskega svetišča, Svete Gore — ni več. Porušeno in razdejano je, da ni ostal kamen na kamenu . . . Že 28. maja 1915, brž v začetku zahrbtne vojske z Italijo so sovražne granate poškodovale romarsko hišo; 5. junija sta bila cerkev in samostan prvič ob¬ streljevana, pozneje znova in znova, kolikokrat, kdo to ve, pre- pogostoma se je to dogajalo, da bi bil kdo še štel in si za- pomnjeval. Le Ivanovo leta 1915 je še gotovo v spominu vseh, ki so morali od blizu ali daleč gledati strašni kres — Sveto Goro v požaru. Pa čemu sovražni srd do Svete Gore, ko je še Soča in nepremagljiva hrabrost Dalmatincev in drugih junakov zapirala pot do nje, v času, ko še vrhu nje niti topov ni bilo! Zavidal ji je sovražnik njen razgled, slutil je zgoraj vojno opazovališče, pa ji ni hotel in mogel prizanašati in še razvalin njenih ni pustil v miru. — 73 V štirnajstem mesecu vojne, 8. avgusta 1916 zvečer je padla Gorica; ali 682 m visoka Sveta Gora severno od mesta je še ostala avstrijska. Še celo leto dni se je Italijan poželjivo oziral po nji in žrtvoval radi nje mnogo krvi, pa brez uspeha. Posebno strašni so bili naskoki v deseti ofenzivi, meseca maja 1917. Tedaj se je sovražniku nekaterekrati posrečilo prodreti celo na vrh Svete Gore, pa vsakikrat je bil odbit z velikimi izgubami. V ednajsti ofenzivi, od 17. avgusta 1917 naprej, je Italijan zopet pošiljal re¬ giment za regimentom po pobočju Svete Gore po štirinajstkrat na dan k naskoku na razvaline Marijine cerkve, ali njih razredčene in razbite vrste so vedno morale nazaj doli proti Soči. Čujmo, kaj o teh bojih pripoveduje neko italijansko poročilo:* „Od majniške ofenzive smo se krčevito oklepali takrat še gosto zaraščenih pobočij Svete Gore. Avstrijci so storili vse, da bi nas pregnali. Do golega so obrili z zažigalnimi granatami Goro, požgali tudi zadnji grm, da bi nam vzeli kritje, kar se jim je posrečilo. Sleherni dan je vsplapolal ogenj, zdaj tu, zdaj tam. Vojaki naši so živeli v plamenih. Puhteča smola granat je po¬ magala ognju, da je žrl dalje in dalje. Sveta Gora se je ne¬ prestano kadila. Povsodi je imela črno ožgane rane. In vsakemu požaru je sledilo besno pokanje šrapnelov na ljudi, ki so hoteli ogenj omejiti. Marsikatero noč je ht [la Sveta Gora eno samo pla¬ tneno ognjišče; žarela je od daleč kiakor solnčni zapad, ki je po¬ lagoma utonil v dimu in megli. V tem peklu so živeli naši vojaki. Polagoma so pod granatnim ognjem tudi ogljeni štori dreves izginili, pokazalo se je golo rdeče kamenje. Namestu gozdov se je krvavo blestelo s strmih pobočij. Veličastna Gora je spremenila svoj obraz. Vedno globlje nizdolu je stopala nerodovitnost, drča za drčo, kakor bi se vlivala lava v dolino. Tudi vrha ni bilo več spoznati. Samostan in cerkev, ki sta ga prej ljubko venčala, sta zginila. Sedaj ni nič drugega kakor belkasta groblja, divja navlaka kamenja. Avstrijci pa so živeli v nedotakljivih staniščih. Gora jim je bila grad z izbami, galerijami, dvoranami. V njem so nevidni in nemoteni mogli hoditi na vse strani. Naša artiljerija bi jih bila mogla bombardirati leta in leta, ne da bi jim bila kos omajati obrambo. Vsi njih rovi so se stekali v labirintu jarkov. Noben naskok jim ni mogel blizu. In če so bili na kaki točki branivci * Luidži Bardzini (Luigi Barzini) v listu »Korriere (Corriere) della Sera«, dne 27. avg. 1917. 74 res premagani, so zginili in so se na drugem mestu zopet pri¬ kazali. Pač je divjal napad potem preko zapuščenih jarkov, upal si višje in višje, dospel na vrli, do ostankov razstreljenega samo¬ stana -in glej! Od spodaj navzgor so tolkle strojne puške, jarki ravnokar pusti in zapuščeni, so bili sedaj zopet polni strelcev, ki so streljali na naše. — Kaj vse ni bil pred letom dni v do¬ mišljiji naših vojakov Sabotin, kaj Kuk! Vendar Sveta Gora se je zdela še strašniša. Vse je strahovala, kakor je vse nadkriljevala, Razvaline svetogorske bazilike. (Po prvem obstreljevanju.) vse videla, povsodi nas zapazila in vodila sovražni ogenj na naše najobčutniše mesto. Vedno smo se morali vprašati, kako nam napraviti, da nas ne bi Sveta Gora videla. Stotine kilometrov ceste je bilo treba pokriti z vejevjem, ker je pogled Svete Gore segel povsodi." Tako italijansko poročilo (morebiti semtertje malo pretirano, da bi tem bolj povzdignilo junaštvo italijanskih vojakov). Ko so v ednajsti ofenzivi Italijani severno za Sveto Goro, na Banjščici in južno od tam napredovali, je postal položaj naših avstrijskih čet na Sveti Gori nevzdržljiv. Italijani so jeli obstreljevati tudi vzhodno pobočje Svete Gore. Od vseh strani v’ognju topov bi se naše čete zastonj še nadalje žrtvovale na svetogorskih raz- 75 valinah. V noči 24. avgusta so naši, da bi se izognili nevarnosti obkolitve, prostovoljno zapustili Sveto Goro, ki so jo na to Ita¬ lijani zasedli brez boja. In kako je sedaj na Sveti Gori. Zopet pravi italijansko uradno poročilo tako-le: »Slika Svete Gore je nepopisna. Zemlja je iz¬ ginila; odnesle so jo razstrelbe. Ostalo ni druzega, kakor rjavo- rdeč prašek in razdrobljeno kamenje. Izstrelki so raznesli skale in pokrili celo gorsko sleme z ogromnimi množinami kamenja. Slovitega samostana na skrajnem vrhu Gore ni več. Obstajal je iz obširnih visokih zgradeb. Sedaj se zdi, kakor bi ga nikoli ne bilo; celo podzemeljski prostori so se deloma podrli. Od stoletne lipe in mlajših kostanjevih dreves, ki so stala pred nekdanjim vhodom k svetišču, vidiš le kratke razcefrane štore. Vodnjak je zasut. Sveto goro obstreljuje sedaj avstrijsko - ogerska artiljerija.“ Ponočni pogreb na Sveti Gori. Bilo je 15. aprila 1916, pozno že. Iz Gorice proti Solkanu se je peljal preprost vojaški voz z mrličem. Za Solkanom pri stebrih, kjer se prične cesta na Sveto Goro, snamejo vojaki krsto. Maloštevilni sprevod se razvrsti . . . Na Prevaljih se pridruži nekaj častnikov in celo višjih. Bila je čarno lepa, južno pomladanska noč, tako tiha in pokojna, kakor da ne bi bilo nikdar na svetu hrumeče, s topovi pretaknjene soške fronte, zvezdna noč, katere svečano tišino je motilo le šu¬ menje Soče in škripanje peska pod nogami vojakov, ki so težko sopeč, nesli mrliča po strmi, z ruševinami pokriti poti. Bilo je, kakor da bi narava sama pridrževala dih, kakor da je „Vojna“ v spoštovanju umolknila, da ne bi motila pretresljive svečanosti tega nenavadnega pogreba! — Sprevod je dospel na svetogorsko pokopališče za svetiščem. Bilo je okrog 11. ure po noči. Lesen križ je bil pripravljen in grob, kamer so položili mrliča. Pogrebci so bili globoko ginjeni. Duhovnik, vojaški, je v kratkem nagovoru proslavil pokojnega in molil, naj bi mu bil Bog plačnik, i-n naj bi onstran groba združil vse, ki jih je vojna privedla skupaj ob vznožju Svete Gore. Kdo je bil rajni? Kar je spremljevavcev bilo, so bili sami vojaki, razen dveh — frančiškanov . . . 76 Pater Frančišek je bil, varih svetogorskega svetišča in samostana, bivajoč poslednji čas v Gorici v hiši vsmiljenih bratov, skromen pa junaški du¬ hovnik, kateremu je vojaška oblast preskrbela pogreb na Sveto Goro in mu položila iz spoštovanja lep venec na krsto. P. Frančišek Ambrož je bil rojen 2. dec. 1874 v Šmart¬ nem (Stražišču) pri Kranju. V frančiškanski red je vstopil 25. avg. 1894, v mašnika bil posvečen 30. okt. 1898. De¬ loval je ko marljiv katehet, priljubljen pridigar in spo¬ vednik na raznih krajih; povsod pa je bil na mestu, ker je bil zmožen jezikov v redovni po¬ krajini potrebnih. Zadnja nje¬ gova služba je bila na Sveti Gori. To pa so morali frančiškani na ukaz c. in kr. vojaške oblasti po izbruhu vojske z zahrbtno Italijo zapustiti na binkoštni torek (25. maja 1915), in sicer ne¬ mudoma. Drugi sobratje so šli in našli potem dom po samo¬ stanih redovne pokrajine. P. Frančišek je pa ostal v bližini, v Grgarju. Ni pa miroval, dokler mu ni bilo od vojaške oblasti zopet dovoljeno bivanje na Sveti Gori, kjer je potem prestal prve vojne strahote. Vredil in otel je na Sveti Gori marsikaj, česar so¬ bratje v naglici pred begom — umakniti so se morali v eni uri — niso mogli. Važno je zlasti, da je p. Frančišek spravil v Ljubljano na varno čudodelno podobo Matere božje. In ko je bila slednjič Sv. Gora tako razdejana, da mu ni bilo več prostora gori, se je preselil v kostanjeviški samostan v Gorici, 21. decembra 1915 pa k usmiljenim bratom v mesto, kjer je potem pri ranjencih in drugih bolnikih izvrševal svojo nalogo tako, da ni le njemu in njegovemu redu, temveč vsem Slovencem v čast, dokler ni 11. aprila pritulila v bolnišnico njemu smrtno- nosna granata. Umrl je za ranami 13. aprila 1916. Pred smrtjo je prosil, da bi ga pokopali pri Materi božji na Sveti Gori. — Časten mu spomin! : P. Frančišek Ambrož. 77 f Pater Aleksander. Pičlo četrt lire severno od Gorice na prijaznem hribčku sta stala (ako še sedaj, ne vemo) cerkev in samostan na Kostanjevici. Kostanjevica je bila prej, v mirnih časih mnogo obiskovana. Radi so prihajali verni iz mesta zavoljo službe božje. Od blizu in od daleč so prihajali mnogi v adventu, v postnem času in po binkoštih, ko se je pričelo romanje na Sveto Goro. Radi so pri¬ hajali tujci zavoljo krasnega razgleda, ki se odpre tu na vse strani: pred teboj je Gorica, goriško polje, furlanska ravnina, Brda, Sv. Valentin, Sv. Gora, Sv. Gabrijel itd. Prihajali so mnogi tudi zaradi grobišča kraljeve burbonske rodovine,* in radi so vsi pogledali tudi v mično cerkev, ki je, kakor je priprosta zunaj, znotraj vsacega iznenadila: obok ves obsejan z arabeskami in kipi od malca, vmes velike in lepe živobarvne slike italijanskega mojstra, predstavljajoče Marijino življenje . . . Kako je sedaj? Cerkev, pravijo še stoji; pač pa je samostan zraven skoraj da razvalina. Ali kaj razvaline? Zgodilo se je v ti vojski nekaj še vse strašnejšega, vse groznejšega: umorjen je bil Kostanjevici zvesti varih, blagi pater Aleksander! Od nekdaj številne samostanske družine je po 21. novembru 1915 le še p. Aleksander ostal z enim bratom lajikom in s tremi posli, kot oskrbnik na Kostanjevici ali „na Kapeli", kakor ljudstvo pravi. Stanovanje si je uredil v globoki samostanski kleti, kjer je bil pred malimi izstrelki popolnoma varen; pred velikimi pa tako ni zavetja. Ni bilo prijetno Aleksandrovo življenje, ali vstrajal je do konca ko junak. V varstvo mu je bila izročena lepa cerkev in samostan. Maševal je zelo rano, dokler je bilo še bolj varno, ali pa je hodil pomagat spovedovat, maševat in orgljat v kapucinsko cerkev, v nedeljo pa maševat in pridigovat v Dornberg, kakor pred vojsko. Spovedovat je hodil tudi k usmiljenkam. Ker brez potrebe ni zahajal iz samostana, omenimo, da je bil po pogrebu p. Frančiška, ki se ga je z bratom lajikom vde- ležil, še dvakrat na Sveti Gori. „V maju in juniju 1916 pa — piše g. župnik solkanski — je šel skoraj vsak teden v Grgar radi nekega svetogorskega zemljišča. Rad se je vstavil pri meni ne¬ koliko časa. — V juliju je bil nastanjen v Solkanu neki hraber * Med drugimi počiva tukaj tudi Luiza Marija Terezija Parmska, stara mati naše cesarice Cite. 78 polk, pri katerem je bil pater Aleksander kakor domač. Večkrat so ga po¬ vabili k častniški mizi. Dne 25. julija mu je pol¬ kovno poveljstvo izročilo častno diplomo, imeno¬ valo ga je za častnega vojnega kurata. — Bilo je 3. avgusta, ko je bil p. Aleksander zadnjič pri meni. Pri odhodu me je otožno vprašal: Kdaj se vidiva ?“ Zvečer 8. avgusta 1916 je Gorica padla. — — Begunci šo pravili, da je pater Aleksander ostal v Gorici in da ga je italijanski častnik vstrelil. Znanci in prijatelji nismo brž mogli temu verjeti — koliko napačnih govoric se je že slišalo v ti vojski — in smo pričakovali, da se bo v kratkem času že p. Aleksander sam oglasil, ali iz Gorice ali iz Italije. Pa se le ni. Jeli smo po¬ izvedovati. Čez dober mesec je, žal, z zanesljivega mesta došlo poročilo, da je „p. Aleksander umrl 9. avgusta 1916 in bil pokopan na samostanskem vrtu“. Več se menda nikoli ne bo zvedelo.* Vsi pa, ki smo pokojnega poznali, smo prepričani, da on nikoli ni zaslužil tako žalostnega konca. P. Aleksander Vavpotič je bil rojen v ormoški župniji na Štajerskem 20. aprila 1873, v frančiškanski red je vstopil 11. oktobra 1895, v mašnika je bil posvečen 23. julija 1898. Glasbe se je učil pri koncertnih vodjah „Glasbene Matice" dr. Josipu Čerinu in Mateju Hubadu v Ljubljani. * Ljudska govorica seveda že sedaj ve vse natančneje in podrobniše. P. Aleksander, pripovedujejo, je tekel in meni! ubežati pred Italijani, ko so že bili na Kostanjevici. »Stoj!« mu je zaklical italijanski častnik in ker ni postal, ga je vstrelil. — Drugi pripovedujejo, da je italijanski častnik p. Ale¬ ksandra zalotil pri telefonu. — In nekateri so pozneje celo tistega italijan¬ skega »stotnika« ko ranjenca in vjetnika v neki avstrijski bolnišnici videli, in od njega samega to reč zvedeli. Mi pa lehko rečemo, da so vse to iz¬ mišljotine. Sami smo govorili z zdravnikom dotične bolnišnice, kjer naj bi bil tisti »stotnik« ko vjetnik in ranjenec take reči pripovedoval. Ali gospod doktor, dober znanec p. Aleksandra, nič ni videl »tistega stotnika«. 79 V Gorico je prišel 1900 za učitelja na samostanskem gim- naziju in za organista, kar je oboje ostal do smrti; le eno leto vmes je bil v Ljubljani kot organist v frančiškanski cerkvi. „P. Aleksander,“ piše veščak,* „je bil dober organist in iz¬ vrsten pevovodja. Poleg tega priden in vstrajen. Kolikokrat se mu je razdrl njegov deški zbor! Pa to ga ni oplašilo, vedno je začel znova. Koliko težav pa je z deškim zborom, zlasti zaradi njegove nestalnosti, ve le tisti, ki je to poskusil. Pa se mu je trud tudi izplačal. Petje na Kostanjevici je bilo krasno, zlasti kadar je bilo med samostanskimi kleriki kaj dobrih basistov in tenoristov. Imel je pa tudi p. Aleksander sam zelo močen in ob¬ sežen tenor. — Rajnik se je vsestransko zanimal za glasbo, zlasti cerkveno. Koralnega petja se je učil pri p. Hugolinu in se ga šel učit tudi k očetom benediktinom v Sekovo. Po odhodu gospoda I. Kokošarja iz Gorice, je namesto njega prevzel podu- čevanje petja v goriški bogoslovnici. In vsa leta je bil tajnik go- riškega Cecilijinega društva. Sploh si je rajni nabral za procvit cerkvene glasbe na Goriškem lepih zaslug. “ — Več mladeničev je izučil za organiste, drugim je svetoval in pomagal v orgljarsko šolo, ali v Ljubljano ali v Celje. — Prav prisrčno se je nekoč, prejemši pismo, smejal temu-le izvirnemu naslovu na kuverti: „Prečastitemu gospodu Organistu pri puščavnikih na Kapeli.“ — Mlad o/gljarček se je namreč prav zaupljivo obrnil nanj. Prišlo je pismo v prave roke! Tudi med bojnim hruščem in truščem ni pozabil na priljub¬ ljeno umetnost. „Kako lepo,“ piše prijatelju 29. decembra 1915, „smo se s častniki nastanjenimi v samostanu pripravljali za bo¬ žičnico in tudi polnočnico! Lepo petje; eden nadporočnik — krasen tenor. . .“ in razodeva s temi besedami tudi za vojne staro vnemo za glasbo. V osebnem občevanju je bil p. Aleksander splošno priljubljen. Bil je zelo postrežljiv in z lepa ni odbil nobene prošnje. Tudi nenaprošen je rad pomagal. V potrdilo vsaj nekaj črtic. Imel je prva leta med pevci nekaj ubožniših dečkov, pa p. Aleksander najde dobrotnikov, ki so siromake čedno oblekli . . . Tudi za božičnico, obrnivši se na dobra srca, je napravil mladim ljudem vsaj majhno veselje ... Za vojne so životarile neke osebe v Gorici v velikem pomanjkanju, sramovaje se prositi. Kaj stori p. Aleksander? Brž * G. Vinko Vodopivec v Cerkvenem Glasniku, iet. XI. str. 6. 80 piše prijatelju: „Bodi tako dober, pojdi, razloži položaj in prosi —* Pozneje pa piše: „ Vidiš, dobrota-sirota! Dotične osebe so bile nevoljne, da sem pisal in tudi sicer tako na tihem delal. Zdaj pa vendarle dobivajo državno podporo." —• Še en slučaj. Za vojne je sprejel nekega zapuščenega dečka v samostan, da bi ga pripravil za prvo spoved in sveto obhajilo. (Na sliki str. 88. stoji ta siromašni fantek poleg p. Aleksandra.) Blaga, res plemenita duša je bil p. Aleksander. Zato pa smo vsi pokojnega spoštovali in radi imeli in nas je poročilo o žalostni njegovi smrti globoko pretreslo. Zaupamo pa, in to nas tolaži, da je zdaj sprejet med nebeške pevce in da prepeva zdaj slavo trojedinemu Bogu nekdanji dobrosrčni »Organist pri puščavnikih na Kapeli." Frančiškanski samostan na Kostanjevici. Poškodovan od italijanske granate. Kakšne namene ima Bog s svetovno vojsko in njeni vzroki. P. MAR1JOFIL HOLEČEK. ripoveduje se o modrijanu Diogenu, da je hodil ne¬ kega dne pri belem dnevu z lučjo po atenskih ulicah. Ko ga je neki porednež vprašal, kaj da išče, mu je odgovoril: Človeka. Tako mislim, da bi tudi dan¬ danes z lučjo pri belem dnevu zastonj iskal človeka, kateremu bi bila vojska deveta briga, ki bi ne pre¬ mišljal, kakšne namene ima Bog z vojsko, odkod in zakaj vojska, zakaj se ne sklene že mir, po katerem hrepeni ves svet? Saj se nekateri še celo pritožujejo nad Bogom, češ, kako se vendar vjema ljubezen in dobrota božja s strašno grozoto vojske?! Te in slične navidezno opravičene pritožbe izvirajo navadno iz nevednosti in nezadostnega razumevanja verskih resnic o pre¬ vidnosti božji in prostosti človeške volje. Previdnost božja ima v vodstvu posameznega človeka, kakor tudi celih narodov gotovo prvo in najbolj važno vlogo. Kljub temu pa, da Bog vedno doseže svoj namen, to njegovo vodstvo vendar niti najmanj ne omejuje prostosti naše volje. To nam priča vsakdanja skušnja; to nam govori verski nauk o zasluženju in o dobrih delih, kazni in plačilu. To nam pa zatrjuje tudi sveto pismo, katero blagruje moža, „ki bi bil lehko grešil, pa ni grešil, lehko hudo delal, pa ni delal.“ (Sir. 31,10). Človeško prostost v odločevanju za dobro in slabo je zelo dobro izrazil Jozve v svoji oporoki Izraelcem, z besedami: 6 82 „Tako tedaj bojte se Gospoda in mu služite s popolnim in prav resničnim srcem . . . Ako se vam pa hudo zdi Gospodu služiti, vam je na izbiro dano: izvolite si danes, kar vam dopade, komu hočete posebno služiti, ali bogovom ... jaz pa in moja hiša bomo Gospodu služili." (Joz. 24, 14. 15). Te besede govore razločno, da Bog sicer želi in zahteva zvestobo v njegovi službi, toda nikomer ne jemlje prostosti, tako da lehko vsak, kdor le hoče, živi in dela tudi njegovi volji na¬ sprotno. Kajpada, da mora biti v tem slučaju pripravljen na kazni božje! Vodstvo previdnosti božje je verska skrivnost, katere ne bomo mogli nikdar popolnoma razumeti. — „Gospod vodi člo¬ vekove stopinje, kdo izmed ljudi pa more razumeti njegovo pot?" (Preg. 20, 24). A kljub temu nam je dovolil Bog sam tolik vpogled v to skrivnostno vodstvo, da se naše srce lehko umiri in da lehko z zaupanjem gledamo v bodočnost. Oglejmo si v naslednjem najprvo namene, katere ima Bog s svetovno vojsko in pozneje še njene vzroke. Kakor vsako gorje in zlo, tako je Bog dopustil tudi vojsko, da bi človeški rod zadostil božji pravičnosti, spoznal svojo zmoto, se spravil z Bogom in se spreobrnil. Svetovna vojska — šiba, kazen — naj pripelje človeka, ki se je odtujil svojemu Bogu, zopet nazaj na pot, ki vodi k Bogu! Preden je Jozve umrl, je govoril Izraelcem kot neko oporoko zelo važne besede: „Ako zapustite Gospoda, tedaj vas bo zopet udaril in pokončal." (Joz. 24, 20). In Evropa je zapustila svojega Gospoda, „Boga svojih očetov in se vlačila za bogovi, katere si je sama ustvarila" (I. Par. 5, 25). Proč od Boga, proč od krščanstva! To geslo si je zapisala Evropa na prapor, katerega je razvila v korist „ prave civilizacije in kulture". In tega načela se je držala nad vse vestno tista Evropa, katero je ravno krščanstvo povišalo za nositeljico kulture, za resnično osrečevavko človeštva. Nacionalizem, ki zameta nadnaravno razodenje, in natura¬ lizem, ki obožava naravo z vsemi svojimi otroci, sta od 16. sto¬ letja naprej v krščanski Evropi edino merilo omike in vede. — Učenjak, ki je ostal zvest načelom krščanstva, nima pra¬ vice, da bi nastopal pred Evropo kot zastopnik moderne zna¬ nosti! — 83 — Država, ki upošteva še načela krščanstva, je zasta¬ rela in zato potrebna času primerne pre- osnove! — Šola, v kateri ima besedo še Cerkev, je največja ovira kulture in svo¬ bode ! — Krščanski zakon je studenec družabne, socialne bede in nesreče! — Krščanski družabni red je nesposoben za prenovitev, reformo! O Evropa, ti nekdaj tako častitljiva in srečna Evropa, kako daleč si zašla! In kdo te je strmoglavil v te ža¬ lostne razmere? Sama si gojila. brezboštvo v šoli in družini; odpirala mu vrata v deželna in državna zastopstva. Vse naj nosi pečat brez- verstva. Na podlagi brezboštva si se preustrojila in pripravila ugodna tla za brezversko internacionalo (mednarodno zvezo), ki oklepa v svoje naročje vedno širše sloje človeške družbe. Sama si si spodjedla temelj nekdanje sreče, s tem, da si spodrinila krščanstvo iz javnega in zasebnega življenja! Zasebna in javna Evropa si je naredila nov red brez Boga, ker je v svoji popačenosti in nehvaležnosti pozabila, da „Gospod razprši sklepe narodov, zavrže misli ljudstev in na¬ klepe knezov;" (Ps. 32, 10), pozabila, da je srečen „narod, čegar Bog je Gospod," in „srečno ljudstvo, katero si je izvolil Bog za dediščino." (Ps. 32, 11). Kulturna Evropa ima mnogo na vesti! Grešili so ljudje in narodi, grešili vladarji in države! General Boroevič, branitelj Goriške. 6 ' 84 Evropa je zapustila svojega Gospoda, zato je Go¬ spod zapustil tudi njo! Dal Bog, da bi jo ta udarec spametoval in da bi se liki izgubljeni sin vrnila nazaj k svojemu Bogu-Očetu! Bog je pripustil vojsko tudi zato, da bi človek spoznal svojo veliko onemoglost in slabost. Človek naj se prepriča, da kljub gospodstvu nad svetom iz lastne moči ne more najti rešitve iz zagate, v katero ga je spravila njegova hudobija. V svoji ošabnosti si je človek domišljeval, da je vse¬ mogočen. Zato ni hotel več slišati o milosti in blagoslovu božjem. Brez Boga je hotel rešiti največja vprašanja, najvažnejše pro¬ bleme. Pa kako kmalu so se vresničile besede psalmistove: „Ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kdor ga varuje." (Ps. 126, 2). Da, zares! Kak uspeh je dosegla mirovna konferenca v Haagu?! Njen predsednik, ruski car sam je prvi potegnil meč, da bi užugal tistega, ki je hotel mirnim potom poravnati krivico, storjeno njemu in njegovim ljubljenim narodom. Tudi pacifizem (mirovne težnje), antimilitarizem (protivojaške težnje) in razne diplomatične poteze ter mednarodne pogodbe niso rodile pričakovanega sadu. Koliko upa je stavil svet na socialnodemokraško konferenco v Štokholmu! S koliko napetostjo smo čakali vsaki dan časopisov, ker smo že gledali v duhu zarjo vzhajajočega miru. In uspeh? Fata morgana* v puščavi! Tu prav lehko spoznamo, kako brezuspešno je človeško prizadevanje, ako mu Bog sam ne priskoči na pomoč! Napuh je človeka tako preslepil, da hoče vse opraviti brez Boga. Boga je postavil v kot. Zato naj se človek v spoznanju svoje onemoglosti ponižno zateče k Bogu in pri njem išče pomoči, pri njem miru. Napuh je človeka strmoglavil v nesrečo, ponižnost naj mu zopet prinese tako zaželjeni mir. Človek naj začne ponižno služiti svojemu Bogu-Stvarniku, kateremu se je v svoji ošabnosti izneveril. „Pravica in mir sta se poljubila". (Ps. 84, 11). Na svetu naj zavlada pravica, katero je od nekdaj oznanje¬ valo krščanstvo in jo dejansko človeku tudi prineslo. * Zračna prikazen, zračno zrcaljenje: reči na zemlji odsevajo, se zrca¬ lijo v razgretem zraku. 85 Ali ta pravica je izginila, ko je človeški rod zavrgel načela krščanstva, ko so se države oklenile pravice „pesti in moči," kot si je eden narod lastil pravico nadvlade nad drugim. Močnejši narod je tlačil svojega slabejšega soseda in mu odrekel pravico do svobode, napredka, omike, da celo do last¬ nega ognjišča, lastne grude, do življenja. S to sto in stoletno vnebovpijočo krivico, ki se je godila pridnim in delavnim, nadarjenim in zdravim narodom, naj obra¬ čuni svetovna vojska! In res, če se ne motimo, se že svetlikajo prvi žarki zarje pravice na obzorju zgodovine tlačenih narodov. Egoizem! Gola brezobzirna sebičnost je spodjedla vse žlahtne koreninice vzajemnosti, po katerih je v časih dejanskega krščanstva krščanska ljubezen namakala z radostjo in srečo, z mirom in zadovoljnostjo naše borno življenje in spremenila solzno dolino v nekak zemeljski raj. Egoizem je zastrupil naša srca s brezsrčnostjo in brez¬ čutnostjo zrahljal zakonske in družinske vezi; zbegal je nekdanje redno in mirno življenje. Popačil je človeka tako, da je pozabil na svoj dom in na grudo, ki ga redi, pozabil na Cerkev in državo. Človek služi le svoji zložnosti in udobnosti, obožuje sebe, vsakega drugega zaničuje. To je sad egoizma! Svetovna vojska je kruto in brezsrčno ločila moža od žene, stariše od otrok, družine od domače grude, župljane od domače cerkve, narod od svoje domovine. Marsikak mož, ki je iskal prej srečo v gostilni, si želi nazaj k ženi in otrokom, katere je prej zanemarjal. Marsikateri mla¬ denič, ki se prej ni brigal za svoje stariše, čaka koprneče na uro, tisto srečno uro, ki ga bo zopet pripeljala pod domačo streho. Marsikatera družina, ki prej ni bila srečna na rodni do¬ mači zemlji, si želi nazaj na očetna domača tla, ker je spoznala resničnost pregovora: „Ljubo doma, kdor ga ima!“ Marsikdo, ki se prej ni zmenil ne za svetek ne za petek, si želi zopet nazaj, da bi popravil dano pohujšanje. Svetovna vojska je pokazala-svetu, da egoizem, neredna se¬ bičnost, pač ne more osrečiti človeškega rodu. Zato pa Bog ravno po tej strašni šibi kliče narode nazaj h krščanski ljubezni, v kateri naj se naše življenje in delovanje na novo prerodi. 86 S svetovno vojsko namerja Bog voditi človeški rod tudi do prepričanja, da se naše srce umiri le v priprostosti in zatajevanju. Kolika razkošnost je vladala pred vojsko v nošah, jedi, pi¬ jači in drugem uživanju! Svet ni poznal zatajevanja, da, sovražil ga je naravnost! „Bog mu je bil trebuh." (Fil. 3, 19). Človek je letal od veselice do veselice, pil s polnimi požirki strup svetne nasladnosti, šel, Razvaline svetogorskega samostana. (Po prvem obstreljevanju.) kamer ga je vlekla želja, dokler se utrujen in pijan ni naveličal življenja. Toda sedaj?! Res se semintja še šopiri razkošnost posebno pri ženskem spolu! A koliko ljudi nima niti najpotrebnejše obleke, živeža, zdravila, kuriva itd.? In če bo vojska še dolgo trajala, ali nam ne grozi lakota z vsemi ne posebno prijetnimi posledicami?! Svetovna vojska naj opozori človeka, da ni ustvarjen zato, da bi služil svetu in poželjivosti, temuč da bi služil Bogu in da tudi takrat, ko mora služiti svetu in poželjivosti, ne sme pozabiti na Boga in njegovo sveto voljo, ki nam ne brani urejenega uživanja in veselja — v Bogu! 87 Svetovna vojska naj opomni človeka,, ki se je pogreznil v pregrešno uživanje in veselje, da sicer živi na svetu, da pa ne sme živeti po naukih sveta, ker je ustvarjen za Boga! Bog je v svoji pravičnosti in ljubezni pripustil, da se je nad Evropo, — ki se je odtegnila krščanskim zakonom in kopičila greh na greh ter krivico na krivico, — razlila vsa bridkost sve¬ tovne vojske. Božja previdnost je zahtevala javno kazen, ker je bila tudi hudobija Evrope in njenih narodov javna. Ali božja ljubezen do nas nam pa ponuja tudi v tej šibi roko k spravi in nam kaže pot k spreobrnenju. Ker nas dobrote božje niso spame¬ tovale, naj nas poduči sedaj šiba, da moremo najti edino rešitev v krščanstvu, ki naj postane zopet merodajno za naše življenje, da bodo narodi zopet živeli v ponižnosti, pravici, ljubezni, pri- prostosti in zatajevanju. Poslal je Bog to šibo, katero čuti že celi svet, da bi spoznali svojo hudobijo, šli v se in se vrnili zopet k Bogu, začetniku vsega dobrega in delivcu vseh milosti. Potem bo Bog kmalu zacelil rane, ki jih je vsekala vojska člo¬ veškemu rodu. Solnce sreče in veselja, miru in zadovoljnosti pa bo na novo izšlo in razlilo svoje žarke nad srečne narode, ki bodo uživali v polni meri ljubezen, veselje in prostost otrok božjih. Sedaj, ko smo spoznali namen, katerega hoče Bog doseči s svetovno vojsko, se ozrimo še nekoliko na vzroke, ki so zanetili svetovni požar. Vzroki svetovne vojske so naravne posledice versko- političnih in narodno-kulturnih razmer, v katere je zabredel svet. Narodi in države — in ravno ta dva činitelja sta najbolj odgovorna — so postavili načelo: „Bog nima pravice vme¬ šavati se v ustroj, razvoj, upravo in sploh vladanje držav." Modernost držav je obstojala v tem, da so zavrgle Boga in krščanstvo! Kaj čuda, da je postala nekrščanska vsa diplomacija in politika, da so narodi reševali svoje življenske probleme nekrščansko, brez sv. evangelija. In ravno v tem dejstvu tičijo glavni vzroki svetovne vojske! Svetovna diplomacija ni upoštevala več krščanske nravnosti, morale in pravičnosti. „ Ustvarila si je svoja načela, in ta svoja načela opravičuje pred svetom s svojo „diplomatično“ moralo. Zašla je tako daleč, da odobrava vsako očitno krivico, ako doseže ž njo le kak uspeh. 88 Posamezne dr¬ žave so pa izrabljale vsa mogoča diplo- matična sredstva, da bi uničile neljube ali nevarne sosede in priborile sebi nad¬ vlado nad drugimi. Nobena zavratnost, krivica in nepošte¬ nost ni bila tako ve¬ lika, da se je ne bi diplomatjeposlužili, če jim je le obetala uspeh. Klasičen zgled take nekrščanske di¬ plomacije nam je An¬ gleška. Angleška diplo¬ macija hujska že od nekdaj sistematično narod proti narodu, državo proti državi. Bistroumni in dale- kovidni Bismark sam je to priznal. Rekel je namreč o angleški diplomaciji: „Tuje države ogrožati s pomočjo revolucij, je dan¬ danes in že mnogo let obrt Angleške!“ Isto je spoznal tudi cesar Napoleon. Zato se je trudil, da bi uničil in zdrobil moč Angleške na morju. Da je Angleški uspeh pri njenem spletkarjenju vedno zago¬ tovljen, je jasno, zakaj (po znani prislovici): „Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. “ Poleg ščuvanja se poslužuje angleška diplomacija tudi tako zvane „obkroževalne politike". Pravi mojster v tej politiki je bil umrli kralj Edvard VII. (| 1910). Posrečilo se mu je v resnici, da je osrednji velesili, Avstrijo in Nemčijo, popolnoma odrezal od sveta. Ni čuda, da je ta politika rodila v Nemčiji odpor. Razmerje med Angleško in Nemčijo, ki si je z Avstroogrsko zavarovala hrbet, je postajalo od dne do dne nevzdržnejše. Slednjič je struna počila in zapela strašno pesem o poboju, krvi in smrti. Zadnja družina na Kostanjevici. 89 Niti za las boljša, nego zunanja ni bila notranja po¬ litika! Pomislimo le, kako krivično so delale nekatere vlade s Cerkvijo, z njenimi zastopniki, njenim premoženjem. Pomislimo, kako so se nekatere države trudile, da bi uničile ves vpliv krščanstva na javno in zasebno življenje! Pomislimo pa posebno to, kako se godi malim narodom v mnogojezičnih državah. Svobodna Italija zatira beneške Slovence na nečuven način. In vendar 50.000 Slovencev ne more ogrožati obstoja laškega kra¬ ljestva in ne temniti zvezde »Italia unita“ („Združena Italija"). Vseslovanska ruska „matuška“ zatira svoje lastne sinove, Poljake, in Ukrajince. „Viteški“ Mažari neusmiljeno in brezobzirno tlačijo Slovake, Hrvate in Srbe. (Trije milijoni Slovakov imajo samo 2 poslanca, 7 milijonov Ogrov pa nad 300!) Napredna Pruska se je povzdignila do svobode v 20. stoletju, do „svobode“ o razlastitvi Poljakov. Avstrijski Nemci se silno branijo odreči se predpravicam, katere so si lastili kot „Herrenvolk“ (gosposki narod) nad dru¬ gimi avstrijskimi „manj vrednimi" narodi. „Pravični“ Angleži že nad tristo let neverjetno in nepopisno zatirajo katoliške Irce. Zaveznica Italije, Francoska je pred dobrim letom zatrla v popolnoma laškem mestu Nici (Nizza) edini laški časopis in storila vse, da bi pofrancozila italijansko Korsiko. In tako dalje. Ali narodi so dandanes že toliko probujeni, da se zavedajo svoje moči in življenja, da ne poznajo več samo svojih dolžnosti, ampak vedno glasneje zahtevajo tudi svoje pravice do enakosti in svobodnega razvoja. In ravno ta zavest je pri tlačenih narodih rodila silen odpor proti njihovim dosedanjim valpetom, državnikom sporazuma pa porinila v roke zelo dobrodošlo uspešno in idealno orožje; češ: »Vojskujemo se zato, da pridejo vsi, tudi mali narodi do pra¬ vice samoodločbe in popolne vsestranske enakopravnosti in pro¬ stosti." V tem smislu vsaj je zaključil Wilson svoj govor v parla¬ mentu: »Bojevati se hočem v imenu svobode za svo¬ bodo in varstvo malih narodov do skrajnosti!" Politični položaj v posameznih državah dokazuje sicer, da so take besede le puhlice, fraze, s katerimi se ne ujemajo dejstva. Italija in beneški Slovenci, Angleška in Irci — . Toda svet hoče 91 biti goljufan —! Zato sporazum tudi z golimi frazami dosega svoj namen in širi dalje razpoloženje za vojsko pri svojih narodih pod pretvezo, da se bojuje za sveto stvar! Med vzroke svetovne vojske prištevamo lehko tudi na¬ rodni šovinizem (nestrpnost). Šovinizem — narodna prevzetnost — zaslepi narod in ga zaziblje v zavest, da ima le on pravico do obstoja, do življenja, moči razvoja in napredka. V kako veliko nesrečo lehko tira ljudstvo šovinizem, nam pač najlepše kaže žalostna usoda srbskega naroda. Delali bi Srbom krivico, ako bi jim na rovaš zapisali vso krivdo svetovne vojske. Res je, da so z umorom preljubljenega našega prestolonaslednika Franca Ferdinanda Srbi sprožili prvi kamen svetovne vojske, ki je kakor vse uničujoča povodenj po¬ plavila celi svet. Ali ravno tako'je tudi dokazano, da sta gnali srbski narod v smrt Angleška, kamer vodijo vse niti spo- razumove diplomacije, in Rusija, ki je odobrila zločin umora, katerega tudi „višja" diplomacija ne bi smela nikdar opravičiti. Srbski narod je sanjal o „Vele-Srbiji". V teh sanjah sta ga pod¬ pirali Angleška in Rusija. V svojem šovinizmu je verjel zlatim obljubam in sedel na limanice, katerih, kakor vse kaže, se ne bo tako lehko mogel rešiti. — „Hišo prevzetnih Gospod podere." (Preg. 15, 25). Med vzroki svetovne vojske ne smemo prezreti tudi tako- zvane „svete sebičnosti" (sacro egoismo). Srbom se je zahotelo po lepi Bosni, Hercegovini, hrvatskih in slavonskih pokrajinah, po Macedoniji in slovenskih deželah. Lahi so zasnubili Adrijo, Dalmacijo in obmejne slovenske dežele z Gorico in Trstom. Angleži niso privoščili Nemcem, da bi povzdignili svojo prekmorsko trgovino. Rus bi rad imel Carigrad, Rumunija Erdeljsko in Bukovino. Sebičnost in pohlep po zemlji ter gospodstvu sta pognala svet v pogubonosni vrtinec svetovne vojske, ki se nad krivico maščuje sedaj s strašnim razdejanjem. Zakaj kakšen uspeh bo prinesel sovražnikom ta „sacro egoismo" ? Zdi se močno, da nobenega razun ogromne gmotne škode. Saj so se celo posamezne države sporazuma že večkrat postavile na stališče, da je mogoč mir le „brez aneksij" (brez pridobitve zemlje). 92 Čemu torej toliko prelivanja krvi?! »Boljše je malo po pravici, kakor obilno po krivici." (Preg. 16, 8). Škof Mahnič je že od nekdaj s paznim očesom motril razvoj, ki je moral slediti cerkveno političnim in versko kulturnim razmeram evropskih narodov. V preroškem duhu je zapisal besede: „Bog bo sodil Evropo radi njenih neumnosti in grehov." Če se ne motim, se ta božja sodba že vrši nad Evropo, nad njenimi prebivavci, narodi, državami in vladarji. Evropski narodi in države so se postavile v protislovju s krščanskimi načeli in nauki sv. Cerkve na stališče državnega in narodnega absolutizma (neodvisnost, neomejeno gospodstvo). In na tem brezverskem stališču so zakrivile mnogo neumnosti in grehov. Pamet in božje razodenje nam pa govorita, da se morata tudi narod in država kot družbi podvreči božjemu zakonu, zgodovina narodov pa nam dokazuje, da je Bog še vselej kaznoval narod in državo, ki se je odtujila Bogu in njegovim zapovedim! In Evropa se je, kakor smo videli, zelo zelo odtujila krščanstvu. Javen je bil njen greh, javen njen odpad od Boga, zato je Bog poslal nad njo tudi javno šibo." „Tvoji sovražniki, Gospod, . . . tvoji sovražniki poginjajo, in razkropljeni so vsi, ki počenjajo krivico." (Ps. 91, 10). »Pravičnost povzdigne narod, greh pa naredi ljudstva nesrečna." (Preg. 14, 34). — Kako dobesedno se spolnujejo te večno veljavne besede sv. pisma! »Grešili smo, kakor naši očetje, krivo smo ravnali, hudobijo smo počenjali . . . Bili smo nepokorni . . . Pozabili smo na Boga in zamenjali čast svojega Boga s podobo teleta . . . Zdražili smo ga s svojim počenjanjem" . . ., zato »je prišel velik pogin nad nas . . zato »nas stiskajo sovražniki." (Prim. ps. 105.) Hudobija človeškega rodu je zahtevala, kakor nekdaj pred vesoljnim potopom, maščevanje. Maščevanje je prišlo. Rodila ga je popačenost človeka samega. Človek sam si je spletel bič, s katerim ga tepe sedaj Bog. Ne Bog, človek sam je vzrok, da je izbruhnila svetovna vojska. Zlorabil je svojo prosto voljo. S svojimi hudobijami je izzival toliko časa Boga, da se je Bog slednjič »raztogotil zoper svoje ljudstvo" (Ps. 105, 40), in mu poslal stisko vseh stisk. Ali Bog noče samo kaznovati; on hoče, da naj kazen človeka spametuje in spreobrne, da bo na svetu zopet zavladala pravica in ljubezen. 93 In ko se bo človeški rod zopet povrnil k Bogu, se oklenil njegovih zapovedi in hodil po potu pravičnosti, tedaj bodo zopet prišli časi, o katerih je govoril prerok: „In meče bodo pokovali v lemeže in svoje sulice v srpove; nič več ne bc vzdignil narod meča zoper narod, in tudi vadili se ne bodo več za vojsko ... In moje ljudstvo bo prebivalo v lepem miru v varnih šotorih in obilnem pokoju . . .“, ker „bo delo pravice mir, sad pravice pokoj in varnost na vekomaj.“ (Iz. 2, 4; 32, 18. 17). Vsi ljudje, v prvi vrsti pa mi katoličani moramo napeti vse moči, da se povrnejo kmalu zlati časi miru in ljubezni. Ali kaj moremo storiti? Z orožjem v roki ne moremo braniti in uveljavljati krščanskih načel. Držav in narodov tudi ne moremo prisiliti, da bi udejstvila krščanska načela. Kaj tedaj? Bodimo praktični kristjani in molimo. Naše javno in zasebno življenje naj bo vselej res krščansko. Naše življenje naj se strogo vjema z načeli krščanstva, z nauki sv. evangelija, in to ne samo doma in v cerkvi, ampak tudi v javnosti. S krščan¬ skim življenjem pa združimo zaupno molitev: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Dokler se ne bo človeški rod vestno in povsod ravnal po krščanskih načelih, dokler ne bo kraljestvo milosti božje sprejelo v svoje naročje vse narode, toliko časa nimamo nobenega za¬ nesljivega poroštva za svetovni mir! Zakaj le ena pot vodi k miru. In ta pot je popolno prenovljenje narodov v duhu Kristusa Jezusa, ki je prišel kot knez miru na svet in se je poslovil od aposteljnov in učencev z besedami: „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne, kakor ga daje svet, vam ga jaz dam.“ (Jan. 14, 27). , V Karpatih. Krog belo vse — - je rdeč ko kri — - Ah, burja, mraz — Janko Dobrovski. — Le moj obraz Tam kroglja krogljo v beg podi — čez strm prelaz —, tam teče kri — Če prileti, "če me umori pa bel bom jaz, bel moj obraz —, a sneg bo — rdeč. — „Kaj je resnica? P. BERNARD AMBROŽIČ. esrečni Pilat! Pred samim Bogom stoji in med štirimi očmi posluša zaupno besedo: „Prišel sem na svet, da dajem pričevanje resnici." Milost trka na trdo srce, ali Pilat ostane mrzel, zakrknjen. Mnogo je Pilat že slišal o resnici. Poganski svet jo je bil že zdavnaj izgubil spred oči, trudil se je, da bi si jo pridobil nazaj, toda zastonj! Človeške zmote so bile prevelike, da bi se bilo mogoče brez pomoči od zgoraj izmotati iz njih in iz¬ luščiti iz njih zlato jedro resnice. Mnogi tako imenovani modrijani so vstali sredi poganskega sveta in so modrovali o Bogu, o bo¬ govih, o ljudeh, o svetu, o smrti itd., toda konec njihovega mo¬ drovanja je bil navadno kup pepela, ki je ostal od vsega njihovega zidanja kot spomin na malo slavne modrovavce. Vsaki je hotel imeti prav, vsaki je trdil: Zdaj nam je šele jasen cilj in namen življenja, vse kar so mislili in tuhtali pred nami je gola neumnost. Pilat je že poslušal mnogo modrijanov in zvedel že pre¬ cejšnje število „resnic“ iz njihovih ust. Pa te resnice so bile take, da so ena drugo pobijale in Pilatovega srca ni zadovoljila nobena. Končno se je mož naveličal poslušati modrovanje o življenju in smrti, saj ni vedel sedaj o teh rečeh nič več ko v tistih časih, ko še ni bil hodil k modrijanom v šolo. Mislil si je: Bo že kako, živimo, dokler moremo in kakor moremo, potem naj pa pride, kar ima priti! Kedo bi si po neumnem glavo razbijal! Naenkrat stoji pred Pilatom Jezus Nazareški in mu hoče govoriti o resnici. Torej zopet eden —! Spet so se vzbudili v 96 Pilatovem srcu spomini na nekdanje dvojbe in zablode, spomini na nemirno stikanje za rešitvijo mnogih ugank — čuj, morebiti ti reši zastavico ta-le in pokaže tvojemu srcu pravo pot skozi življenje! To je poseben mož, ves različen od drugih modrijanov teh zmedenih časov. — Toda Pilat se je že naveličal modrovanja, privadil se je udobnega in brezskrbnega življenja. Tudi sedaj se je hitro otresel teh misli — en mah z roko — in dobre misli in božja milost stoje pred zapahnjenimi vrati in trkajo zastonj! „E, kaj je resnica!" — Nesrečni Pilat! Tako blizu resnice je bil, tako blizu večne Resnice same — pa ji je obrnil hrbet in šel — vun! Stokrat ne¬ srečni Pilat! Bežal si pred Resnico, ni te mogla najti in te ni mogla osvoboditi! — Pilat, ali še živiš danes, drugič, desetič, stotič rojen v tiso¬ čerih modernih zemljanih, ali pa so to le tvoji nesrečni sinovi in potomci? Povsod iščejo in sprašujejo, povsod stikajo za rešitvijo vprašanja: čemu živimo, kaj bo potem? — Kadar pa slišijo be¬ sede sv. Cerkve, ki jih ponavlja z Jezusom Nazareškim: Zato sem ustanovljena in zato sem na svetu, da dajem pričevanje resnici, tedaj obrnejo s Pilatom hrbet ter gredo vun, vun iz cerkve, vun v svet, proč od Jezusa. Beže pred resnico, pred samo večno Res¬ nico beže, zato je ne morejo najti in ona ne more najti njih. Čemu bežiš, zakaj greš vun, ubogi, nesrečni, stokrat ne¬ srečni Pilat?! — Nebeška pošta. Italijanska legenda. sako minuto je prinesla nebeška pošta velikansko mno¬ žino pisem iz vseh krajev in koncev zemlje. Seveda tista pisma niso bila pisana z roko. Bili so zdihljaji in utripi prosečih src, bile so molitve. Angelji so jih sprejemali in oddajali na označene naslove, vse to z lahkoto in priprostostjo, kakršne na zemlji ne poznamo. Pisma so bila naslovljena na Marijo, na svetnike, na angelje — - končno so pa vsa odhajala k Bogu, začetniku vsake milosti in dobrote. 97 Angeljci so pregledovali pošto. Krasni so bili kakor biseri v nakitju Jezusovega plašča. „Marija, ozdravi mi bolno dete! — Devica prejasna, mož mi leži bolan in vinarja nimam pri hiši. Ozdravi mi ga še danes! — Mati presladka, gospodar me je odslovil. Kje bom kosila jutri? O, preskrbi mi novo službo! —■ Devica mogočna, huda ura žuga mojim njivam, o odvrni lo šibo! — O dobra Mati Jezusova, polje je vse razpokano od suše. Usmiljenje, pošlji nam pohlevnega dežja!" — Angelji so se bridko nasmehovali. „Vedno enako", je rekel eden, „vedno enako. Nepoboljšljivi ljudje! Samo časne dobrote: zdravje, dobra letina, sreča, kruh, zadovoljnost — pa nikjer nobene prošnje za dušo, za krščansko življenje, za nebesa." In so spet pregledovali. „Sv. Jožef, glej, imam pravdo s sosedom, ki jo vodi spreten odvetnik. Ti me brani, daj, da pridem do svoje pravice. — O sv. Anton, srečko sem si kupil. Daj, da zadenem. — O sv. Anton, ženo sem odpeljal v bolnišnico. Ti si mogočnejši od vseh zdrav¬ nikov, ozdravi mi jo. — Sv. Anton, poglej mojo strašno zadrego! V desetih dneh zapade moja menica, pa sem brez denarja. Po¬ magaj mi najti prijatelja, da mi posodi potrebno vsoto." — Nekateri angelji so pričeli plakati. Drugi so se razhudili in so rekli: »Videti je, da ljudje nimajo druzega, nego usta, mošnjiček, trebušček, prodajalno, banko. Nič za dušo." Še vedno so prihajala pisma. „Sv. Ekspcdit, neusmiljenega tekmeca imam v svojem pod¬ jetju. Nič več ne morem vzdržati tekme. O, reši me! — Sv. Anton, dober mladenič zahaja k meni že nekaj dni. Ni napačen kristjan in pridnih rok. Bila bi zelo srečna . . . Daj, da me vzame. Dam en tolar za kruh ubogih. — Sv. Lucija, skoraj bom izgubil luč oči. Prosim, ozdravi me! —. Sv. Apolonija, strašen zobobol mi ne da za trenutek zatisniti očesa. — Častitljivi Don Boško, po¬ magaj mojemu sinu pri končnem izpitu!" — Vstal je atigelj in z vso odločnostjo protestiral: „Zdravje, oči, zobje, pljuča, ženitev, pravde,-zaslužek, čast, tu imaš v kratkem začetek in konec milijonskim in bilijonskim prošnjam. Ali res nimajo ljudje nič važnejšega, nič nujnejšega? Ali nimajo rešiti svoje duše in kedo prosi zanjo? Nihče ne prosi, da bi mogel 7 98 dobro moliti, da bi bil ponižen, čist, skromen, potrpežljiv. Nihče ne moli, da bi mogel odpustiti sovražnikom, slabo z dobrim po¬ vrniti, obiskovati bolnike, braniti sirote. Nihče ne kliče svetnikov na pomoč, da bi se mogel ogniti plesa, slabega znanja, krivih potov. Nihče se ne priporoča svetnikom, da bi mogel dobro spoved opraviti, vredno in pogosto pristopiti k angeljski mizi. —“ In angelji so plakali in objokovali mrzloto vernikov. Pisma so pa romala iz roke v roko — oškropljena z roso angeljskih solz. Samaritanska puta. Iz »Quarnera«. ojaški poročevavec piše: Nekega jesenskega večera sem bil povabljen na večerjo pri častnikih v M., kjer so pripovedovali zelo zanimivo povestico. Tukaj vam jo pošiljam kakor sem jo slišal, celo in nespremenjeno. Po silno ostrem spopadu pri Zwininu je obležal podčastnik Fišer (Fischer) težko ranjen na bojišču. Ruskega vjet- ništva ga je rešil le grm, v katerega se je umaknil z naporom zadnjih sil. Vsled bližine sovražne vojske in lastne onemoglosti ni mogel klicati svojih ljudi na pomoč, zlasti še, ker je njegov bataljon hitro po spopadu menjal mesto. Prišla je noč in vsako upanje na rešitev je ugasnilo. Ra¬ njenec se je vdal v božjo voljo, obudil je kesanje in je čisto mirno pričakoval smrti. Toda bele žene ni bilo. Namestu nje je zagledal v prvem jutranjem svitu belo kokoš, ki je vsa krotka korakala proti kupu slame in perja v neposredni bližini. Bilo je videti, da se pridna puta ni prvič mudila na tistem ležišču. Z vso lagodnostjo se je vsedla v mehko perje in ostala nekaj časa nepremakljivo na svojem mestu. Ko se je dvignila in odkorakala nazaj na polje, je ostalo v mali votlini lesketajoče se belo jajce. Sedem dni in sedem noči je ležal ubogi ranjenec nepre¬ makljivo na svojem trdem ležišču. Visel je med življenjem in 99 smrtjo in pričakoval pomoči. Bela puta je prihajala jutro za jutrom in je puščala na slami svoj dar nevedoča, da je poklicana ž njim podaljšati ubogemu nesrečnežu mlado življenje. Poln mučnega upanja in strašne negotovosti je ubožec segel vsako jutro s tresočo se roko po malem okrepčilu, ki mu ga je prinašala koristna ži¬ valca. Zdelo se mu je kakor pomoč iz samega neba. Čez sedem težkih dni so ranjenca pobrali tovariši, ki so ga že dolgo iskali in končno tudi srečno našli. Bil je še pri živ¬ ljenju, toda njegov položaj je bil kajpada usmiljenja vreden. Ko so ga dvignili, ga je začela zapuščati zavest, vendar je imel še toliko moči, da je prosil, naj vjamejo in odnesejo ž njim tudi njegovo ljubeznivo rednico. Dobra in skrbna postrežba je pripomogla, da se je mlademu Fišerju vidno boljšalo. Bil je krepke narave in tako je v kratkem zopet popolnoma okreval. Pridno puto je pa hotel imeti stotnik Weber. Všeč mu je bilo njeno sodelovanje pri čudežni rešitvi mladega podčastnika. V njegovi hiši je uživala veliko spoštovanje in vojaki so ravnali ž njo kakor s pametnim bitjem. Pozneje se je obrnila stotnija proti Stryju in puta je šla z njo. Tam je živela mala samaritanka še dolgo časa pri vojakih v strelskih jarkih. Za smrtonosno gromenje, ki jo je obdajalo od vseh strani, se ni brigala. Po dnevu se je sprehajala po polju in iskala živeža, na večer se je mirno vračala med svoje ob- čudovavce. Nenavadna krotkost dragocene živali prihaja od tod, ker gališki kmet živi skoro vedno skupno s svojimi domačimi živalmi; k večjemu ga loči od njih priprosta lesena stena. Med nekim spopadom ob Stryju je kokoš na veliko žalost cele stotnije izginila. Misli vojakov so jo spremljale, kakor sprem¬ ljajo misli človeškega srca drago, dobrotno bitje na njegovih potih. Tolažili so se s prepričanjem, da je odšla opravljat nova telesna dela usmiljenja- 7 * I Gorica. Pogled s Kostanjevice. 101 Kralj Kozru. P. BERNARD AMBROŽIČ. erzijansko kraljestvo je rastlo od dne do dne. Mesto za mestom se je trgalo izpod bizantinske oblasti in ginilo v nenasitno žrelo pcrzijanske vojske. Cela Pa¬ lestina z Jeruzalemom na čelu je pozdravljala Perzi- jane in prisegala na zastavo njihovega kralja Kozrua II. Tudi Egipet je prišel v tuje roke in kmalu je grozil kruti sovražnik sami prestolnici vzhodnorimskega cesarstva, staro- slavnemu Carigradu. Leto 614. je gledalo dogodek, ki je napolnil vsako krščansko srce z bridkim gnevom in žalostjo ter utisnil svetim krajem pečat sramote. Jeruzalem je obležal oropan in opustošen. Veličastne cerkve, pozidane po prizadevanju Konstantina Velikega in njegove pobožne matere sv. Helene, so zginile s površja zemlje. Najdra¬ gocenejši zaklad krščanstva, les sv. Križa Gospodovega, so ugrabile svetoskrunske roke in ga odnesle daleč v brezbožno Perzijo. Krščanski svet je doživel ponižanje, Perzijani in z njimi vsi so¬ vražniki imena Kristusovega so rajali. Najbolj je rajal kralj Kozru. Kaj bi ne bil! Saj kje je sedaj kralj njemu enak, kje je vladar, ki bi mogel gojiti v srcu upanje na uspešen odpor zoper Kozrua, vladarja vse jutranje zemlje? Zastonj se oteplje Bizantinec, zvezda njegove slave zahaja, še malo —- in tudi na konštantinopolitanskih zidinah bo zaplapolala perzi- janska zastava in oznanila strmečemu svetu veliko ime Kozrua II. Kozru je rajal. Hotel se je na vziti slave svetovnega vladarja in izprazniti čašo sreče do dna. Njegova prestolnica Daždagarda — kje je pero, da opiše njen blesk, da očrta s slabotno besedo njen sijaj? Trideset tisoč bogatih preprog je krasilo njegove šotore in štirideset tisoč srebrnih stebrov je zaljšalo njegove dvorane. Dvajset tisoč suženj in tri tisoč svobodnih 'deklic mu je streglo.. Šest tisoč mož je sestavljalo njegovo telesno stražo, dvanajst tisoč kamel in devet sto slonov je bilo vedno pripravljenih za njegovo službo. Dragih biserov je imel toliko, da jih ni mogel prešteti ne sam, ne kedo drugi na zemlji. Kozru je užival in užival, pa ni mogel biti čisto srečen in zdelo se mu je, da vse to zanj še ni dovolj. Ah, on je kralj, 102 vladar sveta, toda čudno, ostal je le — človek! Ali bi se ne spodobilo, da bi bil Kozru kaj več? Da, postati hoče bog, imeti hoče svoje nebo! Ali morda ni mogočen dovolj, da se postavi ob stran Onemu tam gori, ki so mu zvezde prestol in zemlja podnožje njegovih nog? — Dal si je sezidati velikanski stolp, visok in prostoren, ka¬ teremu ni videl svet enakega od babilonske zmešnjave do danes. Tisoči so ga zidali, milijone žuljev in trilijone potnih kapljic je rodila ta sijajna misel kralja Kozrua. Bo li segal vrh stolpa do neba? Ne, tega ni treba, pravi Kozru. Ta stolp naj bo sam nebo, tako lepo in veličastno, da bo pozabilo kraljevo srce na nebeško oblo, ki se vzpenja od jutra do večera, od severa do juga, ter vznemirja vladarja sveta v njegovi nemoteni sreči. Proč s tistim nebom tam gori, proč z zvezdami, s solncem in luno — vzemite doli vse to in vkujte to krasoto v podnožnik perzijskega kralja, da počije na njem mogočna noga! Kozru hoče biti bog in hoče imeti nebo zase! Veličasten obok je bil dozidan. Kakor bi prišel v tuji, za¬ čarani svet, tako se je zdelo človeku, ki se je sprehajal pod tem nebeškim obokom kralja Kozrua. Visoko gori nad glavo je mig¬ ljalo nešteto zvezdic, njihovi žarki so se lomili v tisočerih izpre- minjavah in razsvetljevali velikanske prostore. Bili so sami dragi biseri, vzeti iz zakladnic kraljevega bogastva. Kako dobro je bilo upodobljeno tu notri pravo nebo naših jasnih noči! Vse si našel ponarejeno in še lepše se ti je zdelo, kakor v svetišču božje narave same. Tvoje oko je občudovalo kakor v resnici samo¬ zavestnega Oriona z zvestim spremljevavcem Velikim psom. Rimska cesta s Šmarnim križem je delila obok v dva dela. Severna krona je izzivala kraljevo poželjivost, Veliki in Mali voz sta stanovitno krožila okoli potrpežljive severnice. Vsako jutro je priplavalo med tisoče zvezdic zlato solnce ter razlilo svoj blišč po čarobnem svetu kralja Kozrua. Ko je zašlo spet k počitku na drugi strani, je že prikukala „bleda“ luna s svojim nestanovitnim obličjem na nočno nebo. Kralj Kozru je rajal. Ali mu je še kaj manjkalo do popolne sreče? Visoko gori na zvezdnatem nebu si je dal postaviti briljantni sedež. Grški Zevs in rimski Jupiter nista imela nikoli tako dra¬ gocenih tronov. Kozru je bil prepričan v dno duše, da niti krščanski Bog nima lepšega. O, srečni Kozru, ti imaš najlepši tron in sto- luješ na njem, kakor se spodobi vladarju sveta in — bogu. 103 Če je zahotela kraljeva volja, so naenkrat prepregli oblaki vso krasoto tega umetelnega neba, grozila je nevihta in neurje. Bliski so švigali in gromi so udarjali, da je bilo strah. Kralj je sedel na svojem prestolu in je poveljeval burji in vetrovom, dežju in oblakom, gromu in streli. Z lastno roko je pošiljal na zemljo uničujoče strele in smrtno zadel marsikaterega zemljana, ki je moral samo zato čakati na svojem mestu, da ga je mogel zadeti srd kraljevega boga. Stotine so umrle na ta način. Toda kaj je bilo življenje navadnega človeka? Ali kaj več ko igrača v rokah novega boga, ali kaj druzega ko milost njegove vseobsežne volje? Kralj Kozru je dosegel višek svoje sreče in njegovo srce ni poželelo ničesar več. Njegova duša je uživala in rajala, pa se ni spomnila, da ni bilo vedno tako in tudi ne bo vedno. Prišli so odposlanci cesarja Heraklija in so prosili za mir. „Nič miru, dokler se ne odpove cesar in njegova zemlja križa¬ nemu Bogu in ne pade na kolena pred solncem, bogom vseh Perzov." Tako je odgovoril Kozru. Tedaj se je polastila krščanskih src sveta navdušenost. He- raklij je udaril z izvrstno urejeno vojsko v Azijo in je premagal Perzijane pri mestu Tauris. Briljantni prestol kralja Kozrua se je zamajal in duša kraljeva se je zgrozila ter se domislila čudnih, nepoznanih in še nikoli mišljenih reči. Kozru je stopil doli izpod bisernega neba in njegovo nogo je zopet omadeževal prah po¬ rojen pod koraki navadnih človeških otrok. Pri mestu Ninive se je zgodilo čudo. Kozru je stal sam Heraklijevi vojski nasproti, toda naenkrat ga je zapustila vsa bo¬ žanska sila. Nobene strele ni imel več, da bi jo treščil med so¬ vražne vrste ter jih pokončal do zadnjega moža. Pač pa je bil on sam strašno tepen. Se v istem letu se je polastil Heraklij prestolnice Daždagarde in Kozru se je podal na obupen beg. Na begu so ga vjeli in vrgli v ječo. Tu je umrl leto kesneje čisto navadne človeške smrti — in zdravnik je „konštatiral“, da je umrl — od gladu. -— Nekoč je bral neki človek to povest in ko jo je prebral do konca, je rekel: Neumnost! Nebesa na zemlji so mogoča, da, toda le v ozkem prostoru človeškega srca. Ko je bil to izrekel, se je ozrl v ozki prostor svojega srca in je pogledal, če so notri nebesa. I 105 Za kratek čas. Iz torbice g. Val. Majar. Dobesedno. Mati (k hčerkici); „Teci in poglej, če ima mesar telečje noge.“ — Hčerka priteče nazaj: »Nisem mogla videti." — »Česa nisi mogla videti?“ — »Če ima mesar telečje noge; je obut." Smola. »Človeško življenje je smola; prva nevesta mi je umrla, druga me je zapustila, tretja pa mi ničesar ne posodi." Poredni soprog. Soproga: »Ako mi ne kupiš kiuča za vrat, pojdem v vodo." — Soprog pokliče služkinjo: »Mina, zakuri v kopalnici, gospa se gre kopat." Pri urarju: »Kako naj vam popravim uro, ko ste mi pri¬ nesli samo nihalo? Prinesite mi uro." — Žena: »Čemu še uro? Ura je dobra; samo nihalo noče iti." Ponižna želja. V električni železnici je sedel ranjenec, obvezan na glavi. Potniki ga pomilujejo in sprašujejo o dogodkih na bojišču. Nekdo ga vpraša, kaj bi mu bilo zdaj najljubše. Ra¬ njenec pravi: »Klobasa, segajoča mi od enega ušesa do druzega." j »To pa se lahko zgodi, kar z menoj pojte!" — »Ne tako lahko, gospod," pravi ranjenec, »moje levo uho je ostalo na Krasu." Ne skrbite za jutri. Cerkveni ključar povabi cerkovnika na obed. Po obedu spravi ta ostale kose pečenke, da jih vzame seboj. Gospodar: »Kako pa se vjema to z današnjim evangelijem? Ne skrbite, kaj boste jedli." — »Prav lepo," pravi cerkovnik. »Saj zato jemljem pečenko, da mi ne bo treba jutri skrbeti zanjo." Zadnja odločba. Mati: »Torej tvoj ženin hoče na vsak način, da se poroka za teden dni odloži. To pa je že preveč." — Hči (nevesta): »To veselje mu le pustimo, saj je to njegova zadnja odločba." Oporoka: Dolgov imam veliko, imetja nobenega, in kar ostane, zapuščam vbogim. Marot in krčmarica. (Francoska.) — Marot se je pre¬ oblekel v potujočega trgovca. V Parizu stopi v krčmo, da se okrepi. Krčmarica je bila mnogobesedna klepetulja, ter se je po¬ našala s tem, da iz njene krčme še nihče ni šel, ki bi ga ne bila osleparila. To žensko je hotel Marot temeljito ozdraviti, in zato se je delal, da tamkaj prenoči. — Moža ni bilo doma, gostov ni bilo pričakovati, in tako sta sama kramljala. Marot ji da razumeti, 106 da ve vinsko skrivnost, s katero bi se dalo veliko zaslužiti. Krčma¬ rica napeto posluša, ter ga vpraša, če bi ji razodel to skrivnost. — »Zakaj pa ne? Saj nisem vinski trgovec, zato mi to znanje nič ne koristi," odvrne Marot, ter malo preneha. — Krčmarica: „A že vem. Vi se hočete s to rečjo okoristiti, pa jo za denar povedati." — „Tukaj se motite, vi dobra ženica. Jaz ne mislim na vaš denar," odvrača Marot. „To skrivnost vam prav rad razo¬ denem, samo pod tem pogojem, da jo ohranite samo za vas in za vašo hišo. Praviti je ne smete nikomer; če ne vas bodo imeli za laž- nivko in goljufico." — „Bodite brez skrbi; ljudje me predobro poznajo," smeje se krčmarica. —■ Marot: »Toraj dobro! Jaz vem, kako se iz enega ter istega soda toči na eni strani belo vino, na drugi pa rdeče, tako dolgo, dokler je kaj notri." — Krčmarica gleda čudežnika vsa osupla. „Ali, človeče, saj to ni mogoče!" — Marot: „Verjemite ali ne verjemite. Mene je to naučil sloveč vinotržec na Grškem; in jaz vem, kar vem." — „Ta umetalnost bi ne bila z zlatom preplačati, ko bi bilo mogoče." — »Poskusiti je treba, pa boste videli. Ako se vam dopade, prav; ako ne, vas tudi nič ne stane." — To je krčmarica uvidela, pa pelje gosta v klet, naj pokaže svojo znanost. Marot si izvoli polni sod. Vzame sveder, ter zvrta luknjo, ter veli ženi, naj jo takoj s palcem zamaši, kakor hitro vino skozi priteče, kar krčmarica vestno stori. V tem napravi Marot na drugi strani še drugo luknjo, ki jo krčmarica takoj z drugo roko začepi. — Marot: »Zdaj pride glavna stvar, in zato potrebujem kozarec." — »Gori ga najdete, v pivski sobi," po¬ maga krčmarica. — Marot: »Dobro, in obenem poiščem dva za¬ maška." — Krčmarica: »Le, pa žurite se, kajti ni prijetno nepre¬ mično tukaj stati in z obema rokama sod objemati." — Marot gre iz kleti gori v sobo. Tu vzame svoj klobuk in suknjo, ter zadovoljno odide iz hiše. Tako je zapustil krčmarico v kleti, ki je morala na miru stati in z razprostrtimi rokami tiščati luknjice v sodu, ako ni hotela vina izpustiti. — Ko pride mož domov, ter jo najde v taki šoli, se hudomušno posmehuje, češ, pravega učitelja si dobila, tistega prebrisanega Marota. Čutni dokaz. Kmetu je toča koruzo potolkla. Komisar pravi, da koruza ni trpela; le listje in stebla so potolčena. Kmet se razsrdi, ter nabije uradnika, češ: »Zdaj pa povejte, kaj vas huje boli: suknja ali hrbet?" Pregled števila udov tretjega reda na Slovenskem . 1 108 109 110 111 112 Opazke k pregledu. 1 Pregled ni popolnoma natančen, ker nisem dobil od vseh vo¬ diteljev točnih poročil. Kar je pomanjkljivega, bo treba pri priložnosti še izpolniti. Vpisal sem tekoče število, ki kaže, koliko je bilo sprejetih, potem število živečih udov z obljubami, ki kaže število pravih udov živečih sedaj po predpisih vodila; število novincev pove, koliko je na¬ raščaja ; vmrli pa naznanjajo, koliko jih je leta in leta izpolnjevalo vodilo, da so ob smrti dosegli plačilo. Če seštejete živeče ude z obljubami, novince in vmrle in te odštejete od tekočega števila, dobite lehko, koliko jih je odpadlo ali bilo odpuščenih. Skupščine sem razvrstil po letih vsta- novitve, kolikor je bilo mogoče. 2 Po najstarejšem zapisniku, ki se hrani v naši knjižnici, je bila prva oseba sprejeta 8. dec. 1715. leta. Zapisnik je bil pa še le narejen leta 1731. Mogoče, da so 1715. leta le začeli sprejemati, in so 1731. 1. vstanovili skupščino. Udje tega zapisnika v tem pregledu niso všteti. 3 Ta števila so iz 1. 1914. 4 Kronika novomeškega samostana pravi: „Quia tertius ordo lauda- biliter in Ecclesia Neostadiensi fuit introductus, pro ejus majori decore supplicaverunt Vnbli Definitorio anno 1741, ut in Ecclesia nostra pro- priam cryptam seu sepulturam habere possent . . .“ 0 V Nazaretu in Kamniku so imeli najbrže svoje skupščine že pred dobo Jožefa II. Nazarskega samostana letopis pravi: „Tertius ordo s. Francisci, qui sub imperatore Josepho II. abrogatus fuit et in foro interno dumtaxat a paucis factitabatur, circa annum 1850 jubente Antonio Martino Slomšek Episcopo Lavantino in hoc Coenobio publici juriš factus est.“ Za Kamnik mi je neznano. Vredno bi pa bilo pozvedeti, ali je bil škof Anton Martin Slomšek v tretjem redu, da se je tako zanj zavzel. G K glavni skupščini v Škofji Loki pripadajo še: Selca (vstanov- Ijena 1883), Zali log nad Železniki (1900), Javorje (1904). Te so bile vstanovljene od ljubljanske glavne skupščine,^ ki jih je po medsebojnem dogovoru odstopila kapucinski skupščini v Škofji Loki 1. 1914. kakor tudi podružnico v Sori. Škofjeloška skupščina je pa odstopila Brezju ono v Naklem. 7 Dovje, Kranjska gora, Gorje, Jesenice je bilo vstanovljeno od voditelja ljubljanske skupščine, pa pripada sedaj k Brezju. Skupščino v Naklem so vstanovili oo. kapucini iz Škofje Loke. P. Sa/vator Zobec. Stran 71, vrsta predzadnja („Bodite usmiljeni!“) beri: prejemanja dobrot. „ 84, „ 6. od spodaj beri: Racijonalizem namesto nacijonalizem. Z dovoljenjem vis. čast. kn. šk. ordinarijata v Ljubljani dne 18. oktobra 1917, št. 4002, in preč. frančiškanskega provincijalata v Ljubljani dne 13. oktobra 1917, štev. 313. iss: Svojo vel ilvo zalogo molitvenikov, kipov, svetih podobic in devocijonalij (kolikor je v tem času mogoče dobiti) ter različnih šolskih iti pisarniških potrebščin priporoča Prodajalna kat. tisk. društva prej H. Ničman v Ijubljanir 9999999999909999890399999999999$ LJUDSKA POSOJILNICA registrovana zadruga z neomejeno zavezo o £jubljani, v lastnem domu, Ktiklošičeva cesta št. 6, za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure in jih obrestuje po Vloge v„Ljudski posojilnici" so popolnoma varno nalo¬ žene, ker posojilnica daje denar na varna posestva na deželi In v mestih. ra 4 %% brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje za¬ vod sam za svoje vložnike, Rezervni zakladi znašajo okrogle en milijon kron. Stanje hranilnih vlog je bilo koncem leta 1916 okroglo 26 milijonov kron. I tako, da dobe le-tl od vsakih 100 kron čistih 4 krone 25 vinarjev na leto. »Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi pn pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit proti poroštvo ali zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eskomptojejo najboljše. GitK)! Gi#Ž3I GitftllGitKJlGMDI Citfi)! GitK)i GStM ra Naročajte in razširjajte „Cvetje 3 vrtov sv. Frančiška" s « « gladilo tretjerednih^ov. | St. ffiC*i6ffi!SSiGS*aKC*fiCe6SKS«<^ 'J f |V> ■ • ■'*" S 7*; . J " i ;-'■ .• W}S ‘Jh-<«y 5 5^X "'i'- • * •>■•• ,/V *' ■■• ’•# •’■ *-’■ # t " ' K... •*-. *,-• •*• . . •- ^ •■■v ' *i-k_ A • >.-. - ., *- 4 k /’ ' ' . t • ' <■ ‘S* * - ... -1? v, ^ *.<* ' . i v*. - ’.,v- T / > A ; > a. ... - ^V.‘" 4 f i .■“, ‘'A’a y- ; v .-V->v-... /t" ? S- -.-t * 1 : r*-.C-" v- X l >. ; rrT , /• .v ; v - : ' v < .■< >; v ,f > /-•• v -• ' r , ' *; . /f -C- , ■ >• ' ’ P iT -V ti A —4 1 v' • •* t- t r* * it ■■■ ■• - v ' . 'V .« ' - ■ £■' S .3 V'' 'A • A V'. •» ,.*<• .- / ‘ / ,-,f *- : -■* ■ ’• . v>. ^ ... -* - ’ . ' '■;■ , . * . * . t - i* .* \ . : 'f/ *- >. . jAi - " .• . , ’ S . v ' 1 *■ ” ^ ; ’ V - '4 ' 1 ' A ' , ■..- ..... ■ • 3, r*' •" ‘ ; '.‘S ^ A *i »,. ■■« -f"?- # : X c,- i-i'- ■•-' V.,-^ ^ . V' < ■ «•■. i.. (>■’,. ’>< ■. ><•-,.■< TTS* ■■■ - fi-VS ' '■ ‘ • ,- j'- .„ t ■: h-^X..T x \ ■ r- A *" , ; \ t Al■ t; A ■ 5 3k »A* _ 4-,VA ,■' .- ^ .';, . ‘V.**; A . 'i.;• .-A. v - ^r-', r .f J.. ^V' V' >' v. . v- r>'^ *. -. -• a - .. . t - ■ . •/'' U-. ‘ r ■ . ' . #5 ■ ■ . • 'C ’ y ^ M ' -i <; v* ■ \A, '. £%*'*■ v ... .'•> fi "- 'W . ... ■?$’ ! . v -s' ik u A w>' 3 4j < _ . ' 1 «s V* «? V* - : -.--Ji ■ J . > : 4 - - , . • a- •. xi v s / •» ' • li s*r: \ t -1^ •• - ■ .*. *; '»■w^ '-r ‘ . K if ■ { f r • ' \ . ' > . % . ' A-.: & *■#$■ t ■ - • • j k ? •■ " . v - : £ - -V* \ -v *<* ■ A-' , ' ‘. e a ? t ,. A *<. . ,4 v. iv^; > •'. / Y - v ’ ; v . ' j "i. ' * , i ' ■ , >y% < ■ - v r ■ ■.. ■ /, -v ■ M . «, m \ ■ V-. . . . y v. '•% • ^ > 'V ;T --«' ^ Jt' v r 4 >' A -•> ,1 .n S*«,- ,C V ,U- Sfer.:- *i)t- 4' ( V 'V;/ / ■ Sm Š4 f ^ rV*. 1 ... .. lk» „ . . * . , , A ' .i\-. - ' Av ’ ' % ' i ' **'*' ” V k-v >• ^ •-- ••-. 4 *V f >' v 4 - .v. • * 'r.:''• 7't '• ‘ V . r . v- 5 . ! ■i ifpta ■ ..■ *%, K - v ; •'» . -... ' «f» '■ - v . ‘i.A' I - ' ■-' T -w <-4 ■ v, --t-*- • ^ v •• «, ■ V- . 4 ; J* ... '.> v-,4- ■ ' a .r 3 ' > <- . ,A. , - .k#..- n yf'' ..»Af- ■ f . C*r m i.f' V. Vv A-*< >%Si.' 4 S ' V ' ' V? , ** ' > '- M ■» 1 - i • 4 v>' ♦. > .-v Y'.v v ' •i'/ '»••' /' -A ' -. A • fc -ww‘v - u . . < -- ?rr W* ■ X'<3f . ► .• ..x' ^ f * ^ -jr .‘V J/ /. ; ' -i - i -i ■' nje#*' t-., v, f V 's.-. 2 ^ ■>.. ■ .A-'.;; ■ y’ t, l »v ***■'< ^ v .C Cr-^ ^ *r ,- f v* s** ^ . , 3 -/< A ' z‘*\ jA.^1 v>< ■-•^....^ -- - -•• • - ,.• k ^ •* / r Ct 1 r' - •. ^ -hj. . 4 .. • ,*•>- i', jr-*' '' 'N 'f' A * A ” ..■■•Jj- .'1 t /•. f? ,'.: x '-7. / j • ■; ... '* v., t ' •* ( vi..'"'-"' i '■ . ' -v * . -ievteA 'H ■ ’ !.‘ ' / ' ? - , r -.-v.*' ji- 2 C " f- 4?> . A-f. r V, />■■;"' —-4 ' ,. .A V; ' A' »4^vi f N _ cS . e j , *' . . ' . ... •■•< -. / ?...; ' - v", g, f§f 7' ; . . ■ 4 - i/T ;■ .- ;■ r \ k ■' , . ? ' a -'V7'-, " f j . *• ■* ' V />’•* ' s. .. j 4- / - ' ? • __i. . . ' , •'■ % .4 / fc- . ■ *' - ■ ,/ .. ,.V . > -"C v x .■ -• v. /r, 4 ,-..VAy A' 'r--t j*, s- i- \ ' V. ;->.■ *. 'v..s ./• > S