OGLEDALO IN GOBEZDALO PTUJSKIH GIMNAZIJCEV
GIMN


I
2014/2015
urn.
w
GIMNAZIJA
PTUJ
NOVINARSKA EKIPA PRI PREDSEDNIKU DRŽAVE:
Žan Malek Petrovič Ela Peklar Tjaša Gajšek Eva Majerič Žan Merc Tjaša Hazenmali Mentorica MMM Taja Islamovič
»Tudi mi bi lahko izdali svoj časopis,« je navdušeno vzkliknila naša profesorica Marija, ko smo hiteli čez Tromostovje. Vračali smo se iz uredništva Dnevnika, kjer smo dorekli še zadnje malenkosti glede naših novinarskih prispevkov. Sodelovali smo namreč v njihovem projektu Obrazi prihodnosti, ki je slovenskim gimnazijam ponudil vstop v svet novinarstva. Njena ideja nam je sprva le zletela skozi ušesa, čez čas pa je začela kliti in rojevati prve sadove. »To ne bo šolsko poročilo, to bo literarno - novinarsko glasilo,« smo se odločili. V roke smo vzeli pisala in pod peresi so se začele kresati iskre, ki zdaj svetijo z močjo svetilnika.
Zahvaljujemo se naši mentorici Mariji Mir Milošič, ki nas je podpirala, spodbujala in namesto nas nastavljala lica pekočim klofutam. Hvala podjetju Intera - brez njihove pomoči tega glasila ne bi držali v rokah.
Eva Majerič
Izdajateljica: Gimnazija Ptuj
Sponzor: Intera
Naklada: 600 izvodov
Tisk: Kočevski tisk
Urednica: Eva Majerič
Oblikovala: Tjaša Hazenmali
Logotip: Martin Domajnko, Gašper Kobler
Mentorica in lektorica: Marija Mir Milošič
»JE GIMNAZIJA DANES MLADIM SVETILNIK ALI ZGOLJ BRLEČA SVEČKA?«
Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije Ptuj
Ptujska gimnazija je jeseni praznovala 145-letnico obstoja. Od ljudi, ki jih poznam, je naša ravnateljica gotovo najdlje povezana z njo. Bila je gimnazijka ptujske gimnazije, potem je poučevala nemščino, od leta 2002 pa je ravnateljica. Torej ni naključje, da sem za svojo sogovornico izbrala prav njo.
Vsak dijak omenja gimnazijska leta kot najlepša leta. Se vam je kakšen dogodek posebej vtisnil v spomin?
Veliko dogodkov se mi je vtisnilo v spomin. Res prijetne spomine imam na zadnji dan pouka, ko smo maturanti v črnih oblekah hodili po Ptuju, celo v zbornico smo smeli vstopiti in res, prvič smo videli profesorje sproščene in nasmejane. Spominjam se občutka, da sem vedela, da se zaključuje najlepši in najbolj brezskrbni del mojega življenja.
Se vam zdi, da se dandanes dijaki učimo za ocene, znanje, zato, da dobimo štipendije, osrečimo starše, da se lahko hvalimo pred vrstniki...?
Dimenzija znanja je danes postavljena v drugačen kontekst. Družba sprejema in nagrajuje tiste, ki so dobri, uspešni in imajo visoke ocene. In ker je hlastanje za uspehom in ne samo preživetjem že hobi, ni nenavadno, da smo tudi pri znanju bolj sebični. Mislim, da je predvsem sistem urejen tako, da smo vsi usmerjeni v to, da opravimo, kar je nujno potrebno in kar hitro prinese rezultate. Količina informacij povzroča, da se ukvarjamo s preveč stvarmi v življenju in premalo poglobljeno. Velika odkritja in dosežki so nastali s poglobljenim raziskovanjem in razmišljanjem, površno znanje ne zadošča, da bi lahko sledili vsem trendom v svetu. Meni se zdi moralno korektno, da se mladi učijo tudi zato, da osrečijo svoje starše in da obdržijo štipendijo. Srečni
starši v življenju veliko pomenijo, štipendija pa pomeni knjigo ali koncert več, velikokrat pa tudi samo preživetje.
Ste pričakovali, da boste tudi ravnateljica?
Ne, pričakovala sploh ne. In tudi želela si nisem.
Tudi danes ne želim biti ravnateljica. Takšna, kot moramo biti ravnatelji. Delati v pisarni, izpolnjevati tabele, računati, pisati sklepe in odločbe, dopise in prošnje, izbirati nakupe, skrbeti za popravila stavbe, za civilno zaščito, požarno varnost in certifikate za varstvo pri delu, dvigalo in prezračevalne naprave.
Sem pa izjemno rada ravnateljica prizadevnemu učiteljskemu zboru, ki se zaveda pomena znanja, ki mu ni vseeno, kakšne maturante bomo imeli, koliko popravnih izpitov bodo imeli dijaki, predvsem pa so odgovorni in motivirani izobraziti in vzgojiti mlade generacije za uspešno študijsko in poklicno pot.
Ponosna sem, da sem lahko ravnateljica vsem dijakinjam in dijakom Gimnazije Ptuj, ki mi vsak dan vlivajo upanje, da se svet kljub vsem težavam vrti v pravo smer, da so vsa spričevala in maturitetni rezultati, vsi dosežki, projekti, izmenjave, strokovne ekskurzije, predstave v kulturni dvorani, tek po ptujskih ulicah, športna tekmovanja, raziskovalne naloge, tekmovanja, celo olimpiada prava pot v prihodnost vseh ptujskih gimnazijcev.
Kaj vas je v vseh teh letih najbolj nasmejalo?
Iz časov, ko sem bila učiteljica, se zelo rada spominjam maturantskih izletov in valet. Tam so se dijaki »norčevali« iz učiteljskih fint in izvedela sem veliko, kar je bilo v razredu skrito. Smejala sem se, ko smo skupaj z dijaki razdrli kakšno norčijo in ko smo premagali kakšno težavo. Smešno je bilo, ko se je ena generacija po štirih letih zadnji dan poslovila od mene z besedami, da je res lepo, da sem zadnji dan prišla v šolo v isti obleki kot prvi dan. Tega se ne spominjam ravno z veseljem, ker sem skoraj zlezla pod mizo.
Kot ravnateljica se najbolj smejim, ko dobimo dovolj denarja za našo dejavnost, ko lahko nabavimo računalnike, knjige, kavče, ko lahko financiramo dejavnosti, ki so pomembne za mlade.
Imate kakšen nasvet za vse dijake, s čim bi jim vlili upanje, da se bo trud nekoč poplačal?
Pomembno je, da nikoli ne obupaš. Za uspeh je potrebno, da se spoznaš in si postaviš cilje, ki so dosegljivi in mogoči. Pomembno je postavljanje mej. Nikoli ni dobro, če so meje prenizke ali previsoke. Umetnost je, da si znamo cilje in meje prilagajati. Ostati skromen in potrpežljiv je v mladosti težko, a v drugi polovici življenja spoznaš, da so to odlike, ki ti velikokrat pomagajo preskakovati potoke in reke. In verjeti. Sebi, staršem, učiteljem, prijateljem, knjigam, glasbi, naravi, potem, drevju, soncu, ognju, tišini ... Tako se račun izide in je pozitiven.
Gospa ravnateljica, hvala.
Taja Islamovič
Žan Merc
MLADI SMO POMEMBNEJŠI OD BANK
Je domoljubje preteklost, nekaj, kar premorejo le starejše generacije, ki so živele v socializmu, v času Jugoslavije in Tita? Takrat je staro in mlado harmonično dihalo za skupno državo, mladim se ni bilo treba bati za prihodnost, saj je večina imela štipendije in po končanem šolanju zagotovljeno delovno mesto. Takratni »omladinci« so imeli perspektivo in omogočene so jim bile skromne, a varne sanje, ki so jih družile in povezovale v enakih ciljih za poštenost, enotnost in ljubezen do domovine.
Zdi se, da je od tistih varnih časov minila večnost. Klavrno podobo je novim časom nadel kapitalizem s svojimi veljaki, ki so vsem generacijam ukradli preprostost življenja. Vsi se bojimo in čakamo, kdaj bo previs, na katerem stojimo, popustil in bomo zgrmeli v prepad.
Mladi politikov sploh ne zanimamo. Začne se že pri otroških dodatkih in štipendijah. Štipendije imajo redki, mnogi ostanejo brez vsake pomoči, ker kakšen evro štrli čez cenzus. Še tople malice nismo več vredni. Študentje dobijo vsaj bone. Niti granitne kocke niso zalegle. Državni organi, ki so prezaposleni sami s seboj, so vso problematiko speljali na svoj mlin in v javnosti sprožili vprašanje o vzgoji in obnašanju mladih.
Mladi imamo tatov, izkoriščevalcev in pokvarjencev vseh vrst dovolj, radi bi kruh in perspektivo.
Približno sedemdeset dijakov iz prvega letnika sem povprašal, ali še premorejo domoljubje. Izbral sem različna mnenja, skoraj vsi pa so rekli, da si bodo morali kruh iskati v tujini.
Eva Poplatnik:
Ko sem bila še punčka, mi je dedek govoril, da bom nekoč ponosna na to, da živim v Sloveniji. Zmotil se je. Sicer rada živim med meni dragimi ljudmi, a na svojo državo nikakor nisem ponosna. Za mlade se nihče A več ne zmeni. Šole so v naši ■ državi najmanj kvalitetno zgrajene zgradbe: veter najprej odnese njihove strehe, njihovi stropi najbolj zamakajo. Stremijo za tem, da bi študij plačevali. Kako, če pa mnoge družine niti za preživetje nimajo več! Prava domovina mora dati mladim možnost, da se iz gosenic razvijejo v svobodne in čudovite metulje. Ti so pomembnejši od bank.
Špela Zamuda:
Mnogi se ob besedi domoljubje zmrdujejo, češ da smo z globalizacijo postali državljani sveta in je staromodno prepuščati se romantični ljubezni do zgolj ene države. Najhuje je, ker ne moremo več spoštovati domovine.
»Premier, to je vse kar imam.
Bo ta krpa dovolj velika za bančno luknjo?«
Karikatura: Tjaša Hazenmali
V njej ni več nikogar, ki bi mu lahko verjeli, mu zaupali in se, če bi bilo treba, naslonili nanj.
Ko starši ter dedki in babice pripovedujejo o svojem otroštvu, si zaželim, da bi tudi sama živela v časih, ko so s ponosom nosili pionirske kapice in rutice, prepevali pesmi in se veselili državnih praznikov. Danes pa so ti povezani s prepiri med levimi in desnimi, preračunavanjem, koliko bo stala kakšna proslava, kdo sme sodelovati in kdo ne itd.
Pravijo, da na mladih svet stoji. Za mojo državo to ne velja, saj se mladim odreka. Jaz bi rada živela in ne samo obstajala. Je to sploh še mogoče? Bomo videli.

Jaka Bezjak:
Ta izraz se v zadnjem času izrablja v politične in ideološke namene. Domoljubi bomo, ko bomo živeli tukaj in zdaj. Ko bomo poznali in spoštovali svojo zgodovino in kulturo - ne kot religijo levih ali desnih, temveč kot herme-nevtiko doma. Ko bomo spoštljivi do soljudi. Ko bomo prepoznali svoje napake, jih poskušali popraviti in ko bomo prevzeli odgovornost do sodržavljanov in države.
Ljudje mislijo, da domoljubje izražaš z besedami; v resnici pa štejejo dejanja. Domoljubje naj bo v širšem smislu nauk o ljubezni, o vseh vrstah ljubezni. Ljubezni do domovine, a ne le v teritorialnem smislu. Naša domovina je tudi Zemlja. Morali bi omejiti onesnaževanje, na vodo bi morali paziti kot na punčico svojega očesa in poskrbeti za to, da bo vedno brezplačna in dostopna vsem. Toda zastruplja nas požrešnost. Požrešnost po denarju, moči. Zabarikadirala je ves svet in ga preplavila s sovraštvom.
Barbara Toplak:
Sliši se tragično, toda domoljubja ne premorem. Prejšnje generacije bi za svojo državo dale svoje življenje. Jaz ga ne bi. Spoštujem poštene ljudi in mi ni pomembno, s katerega konca sveta prihajajo. Preziram pa vse ^ tiste, ki so v mladih s svojo pokvarjenostjo ubili domoljubje in jih brez slabe vesti s trebuhom za kruhom pošiljajo v tujino.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom, suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka, prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne more rešiti. Demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi.
(Srečko Kosovel)
Lucija Vaupotič:
Ker sem pozitivna, menim, da domoljubje še premorem. Vendar pa besed politikov: obljubil je, vzel je, bančna luknja, delavci ostali brez dela, uvedba davka na ... nočem poslušati. Kam pa bi prišli, če bi slikarji slikali samo žalostne, puste slike in pevci peli le otožne pesmi? Bila sem že marsikje po svetu - vesela sem, ko odhajam, še bolj pa, ko se vračam. Družini z iskrico v očeh pripovedujem o vsem, kar sem doživela, in s pordelimi lici priznam, daje naj lepše doma.
Aljaž Jabločnik:
Moja domovina je moj dom. Tu so doma moji prijatelji, moja družina in veliko dobrih ljudi. Slovenci predstavljamo majhen delček svetovne populacije, vseeno pa brez nas ni celote. Skupina prijateljev, društvo, ekipa lahko razpadejo, domovino pa bomo nosili v sebi, kamorkoli bomo šli in tudi, če bo razpadla naša država. Ker je domovina vse tisto, kar je vredno shraniti med spomine: kraj, kjer smo odraščali, ljudje, ki nam ogromno pomenijo ... Toda vrednosti marsičesa se začnemo zavedati šele, ko to izgubimo.
Taja Islamovič:
Zakaj ne premoremo domoljubja? Sram nas je, da je pri nas toliko skorumpiranih ljudi in se smešimo pred celotno Evropsko unijo. Sram nas je in žalostni smo, da naši politiki nimajo svoje hrbtenice in bomo morali mi nekoč hlapčevati tujcem, ker bodo žulje mojih staršev prodali za drobiž, s katerim bodo krpali svoje bančne luknje.
Priložnosti bodo v svet odnesle marsikaterega mladega Slovenca, po vsej verjetnosti tudi mene. Tujina je vsekakor privlačna in v naših predstavah pomaga uresničiti sanje. Ne vem pa, če mi bo nudila varnost, zdravstveno zavarovanje, skoraj brezplačno šolanje ... Ko kritiziramo, bi se mogoče kdaj morali spomniti Johna F. Kennedyja, ki je zapisal: »Ne sprašuj se, kaj lahko država stori zate, temveč - kaj lahko ti storiš zanjo.«
Anja Horvat:
Domoljubje? Še ga premorem. Za Cicera je domovina povsod, kjer je človeku dobro. Meni je dobro med ljubimi ljudmi, v mojem Vidmu. Mislim, da se preveč prepuščamo vplivu medijev, ki vidijo samo slabo. Morda se res zdi, da v Sloveniji ni prihodnosti za mlade, a skupaj lahko vse to popravimo.
Katarina Tement:
O tem, ali imam domovino rada, ne razmišljam veliko in mislim, da tudi drugi mladi ne. Pravzaprav nikoli nisem razmišljala.
S prijatelji se pogovarjamo, kje je kdo bil. Druge države se nam vedno zdijo lepše in boljše od naše. Zdaj, ko si me prisilil, da razmislim o svoji domovini, se sprašujem, kako smo lahko tako nehvaležni za vse, kar imamo. Večina šol je še vedno javnih, otrokom ni treba delati za drobiž, lepšega koščka sveta, kot je naš, skoraj ni ... Vidiš, zdaj gledam na Slovenijo drugače. Ne da bi prej gledala nanjo postrani, prej je nisem niti opazila in o njej nisem razmišljala. Zdaj pa kar žari od lepote. Da, rada jo imam.
SVET SPREGLEDATI, GA RAZLOŽITI IN ZANIČEVATI, TO NAJ BO STVAR VELIKIH MISLECEV. MENI PA JE SAMO DO TEGA, DA BI GA LAHKO UUBIL, DA GA NE BI ZANIČEVAL IN NE SOVRAŽIL, NE NJEGA IN NE SEBE, DA BI LAHKO SVET IN SEBE IN VSA BITJA OPAZOVAL Z LJUBEZNIJO, OBČUDOVANJEM IN SPOŠTOVANJEM.
(Herman Hesse)
Med šolskim letom je gimnazijski nahrbtnik s Cankarji postal lažji, saj smo ostali brez ministrice S. S. Cankar.
Karikatura: Ana Majcen
e • e
sprostiti in zabavati, prenašati zbadljive, provokativne in celo žaljive opazke starejših opitih moških? Mar niso ravno oni tisti, ki nam v situacijah, ko so vloge zamenjane, žugajo s prsti? Morda večno trajajoči generacijski spor le ni tako enosmeren, kot se zdi na prvi pogled.
Mladi se v tem razburkanem svetu, polnem pasti in spletk, šele iščemo. Če se zavedate ali ne, nalezli se bomo vašega obnašanja, čeprav si tega ne želimo. Kako naj bo potem svet kdaj boljši?
Različnost starostnih skupin je znana pri vseh ljudstvih in kulturah na tem svetu. Stari ljudje navadno pozabijo, da so bili mladi, ali pa pozabljajo, da so stari, pa tudi mladi nikoli ne ugotovijo, da bodo enkrat stari.
Kurt Tucholsky
e e •
DVA SVETOVA V ENEM
Nimam navade, da bi vlekla na ušesa tuje pogovore, a ta je bil tako glasen, da sem mu morala prisluhniti.
Ženski v šestdesetih sta robantili čez nekega »neotesanega mulca«, ki eni od njiju v čakalnici pri zdravniku ni dal prednosti. »Mladi imajo čas, bodo pa že počakali, pa zdravi so in jih še nič ne muči,« je ugotavljala prva, ki ji je od razburjenja utripala žila na čelu, druga pa je neumorno prikimavala njenim besedam.
Pravzaprav gre za večen in že mnogokrat »prežvečen« konflikt med mladimi in starimi. Za mnoge smo neodgovorni, ne znamo se obnašati, smo brez vsakršnih manir in brez ciljev, dneve preživljamo za elektronskimi napravami, katerih že imena sije težko zapomniti, noči pa tako ali tako prebedimo v zakajenih klubih z alkoholom v roki in si v temnih, odmaknjenih kotih vbrizgavamo v žile mamila, za katera oni še slišali niso. Vandali v parku in na ulicah. Huligani na tribunah športnih prireditev - za vse je pač kriva mladina. Prav.
Starejši, pa se poskusite za spremembo postaviti v čevlje mladih - npr. v že nekoliko ponošene bele nizke allstarke številka 39. Čeprav je moja številka stopal 37 in si allstarke sposojam od sestre, sem lahko človek na drugi strani jaz - običajna predstavnica mladostnikov. Hodim v šolo, rada pišem, prenašam različne praske, ki mi jih namenja življenje ... Naj vam povem, kako so stvari videti od tam, od koder gledam jaz.
Sprašujem se, zakaj me ne spoštujejo, ko pridem k frizerju, na avtobusu, v trgovini. Mar si kupci, mlajši od osemnajst let, ne zaslužimo enakega odnosa kot tisti, ki so to navidezno mejo odraslosti že prešli? Vljudnosti, ki sem je od natakarjev deležna, ko sem v družbi svojih staršev, si želim tudi, ko se s sošolkami odpravimo na pijačo same. Gre za isto vljudnost, ki nam jo odrasli poskušate vcepiti že od malih nog. Zahtevam preveč, če želim, da mi avtobusni šofer odzdravi, tako kot je odzdravil starejši ženski pred menoj? In zakaj moramo s prijateljicami ob petkih zvečer, ko se po stresnem tednu v šoli želimo
»Učimo se na podlagi posnemanja vzornikov, ki nas očarajo. Kdor želi poučevati, mora imeti posluh za čustveno plat učencev. In če mu pri tem spodleti, mu ne bo uspelo niti podati določenega znanja. Mladi do dvajsetega leta še bolj malo uporabljajo možgansko skorjo, pri njih je dejavnejši srednji del možganov, ki skrbi za čustvenost. Šele čustva omogočajo izobraževanje.«
(Umberto Galimberti, filozof)

r'
um'*
/>
GLASBA SKOZI OČI ’ f%	MLADIH
■C š^k IB Taja Islamovič
Glasba in mladi. Dva precej različna pojma, ki imata kljub vsemu ogromno skupnega. Mladim glasba predstavlja nek pobeg od realnosti, popolnoma nov svet, ki ga vsak razume drugače. Vsak ni za glasne punkerske ritme, drugi ne marajo komercialnih skladb, kakršne lahko vsak dan slišimo na radijskih postajah.
Najbolj obiskani dogodki v naši okolici so zagotovo tisti s turbofolk glasbo. Severina, Neda Ukraden in Jelena Rozga, pevke, ki že nekaj časa zabavajo publiko na vseh bolj znanih dogodkih. Nekateri mladi obiščejo te zabave, ker jim je takšna glasba všeč. Drugi zato, ker je to edina priložnost za večerno zabavo, druženje s prijatelji in vse ostalo, kar pride v paketu današnje zabave mladih.
Zelo dobro so obiskani tudi koncerti slovenskih rock skupin, kot so Tabu, MI2, Siddharta in drugi, čeprav je v naši okolici teh koncertov vse
manj. Slovenska glasbena scena ima številne res dobre glasbene skupine, ki ne dobijo priložnosti, da se pokažejo. Angleška glasba je merilo kvalitete, kar je tudi razlog, da najbolj znane slovenske glasbene postaje našo glasbo predvajajo le v poznih večernih urah.
Ob vseh zvrsteh, ki jih danes poznamo, se je težko odločiti le za eno, "najljubšo". Vsak dan izide mnogo različnih pesmi, da pa pritegnejo mladega poslušalca, pa mora biti pesem res posebna, drugačna. Aktualna ostane kakšen teden, nato pa odide v pozabo. Se pred nekaj tedni je bila pesem Uptown fimk ameriškega izvajalca Bruna Marsa pravi hit, danes je že skoraj popolnoma pozabljena. Stari rockkomadi pa še danes navdušujejo tako staro kot mlado. Guns n' Roses - Sweet Child O' Mine, Red Hot Chilli Peppers - Snow, The Beatles - Let it be, Queen - We Will Rock You in Bohemian Rhapsody, Nirvana - Smells Like Teen Špirit - to so pesmi, ki jih zagotovo pozna vsak mladostnik. Našteti izvajalci bodo zagotovo ostali priljubljeni še med naslednjimi generacijami, saj niso pisali glasbe le za poslušanje, pač pa takšno, ki jo začutiš.
Nekateri v glasbi najdejo tolažbo, drugi navdih, spet tretji mir. Jaz si ne morem predstavljati dneva brez glasbe in prav zaradi tega ves prosti čas namenim njej. Poslušanju, igranju, petju pa tudi pisanju in ustvarjanju. Tako kot meni, glasba tudi mnogim drugim pomeni vsakdanjik in način življenja, izražanja.
»Rojen sem bil z glasbo v sebi. Glasba je del mene, tako kot rebra, ledvice, jetra in moje srce.
Kot moja kri. Glasba je zame pomembna -tako kot hrana ali voda.«
(Ray Charles)

»Ko stojim na odru s skupino, ki mi je tako rekoč druga družina, pozabim na vse skrbi in probleme. Ni mi pomembno, kakšno nagrado bomo dobili ali s koliko denarja bomo odšli domov. Občutek, ki ga dobim na odru, to je tisto, kar resnično šteje.«
(Jure Pišek)
e e e
»Včasih je bila glasba moja strast. Zdaj je glasba del mojega vsakdana in sem z njo Že okužen«
(Gašper Bračič)
• • •
»Glasba je jezik, ki ga razume cel svet. Skozi glasbo lahko resnično poveš vse. Izživljaš svoja čustva, iz tebe potegne stvari, ki jih v sebi še nisi razkril. Z njo se lahko dotakneš vseh src, pričaraš nasmeh na obraz ali tudi solzo v očeh. Prikaže človeka v takšni luči, v kakršni je v resnici. Glasba je zame ena najbolj iskrenih stvari na svetu.«
(Taja Islamovič)
• e e
»Običajno le poslušam glasbo; ko sem žalostna, pa jo začutim.«
(Nika Knez)
i)
Eva Majerič
ŽRTVE VAŠIH NEUSPEHOV
22. 1. 2015. »Imam sestanek, pridem pozno,« je v naglici natipkala sms in ga poslala svojima mladičema. »Kakšna dobra mama sem,« je pomislila, ko je z aktovko v roki hitela po praznem hodniku. »25 ur na dan preživim v službi, da lahko moja otročička uživata v vseh materialnih dobrinah, ki jih ponuja ta skorumpirani svet,« je bila sila ponosna sama nase. Imela je vse, vse, o čemer je sanjala. Bila je uspešna poslovna ženska. Vozila je najnovejšega BMW-ja. Živela je v manjši graščini z opremo dobro stoječega telekomunikacijskega podjetja. Bila je poročena in bila je mati. Na zunaj so delovali popolna, do blišča zglancana familija.
NEBESA!
Počutila se je kot v nebesih. Na ustnicah ji je igral blažen nasmešek, ki ga niti tovorni vlak ne bi mogel premakniti. Uspelo ji je! Končno ji je uspelo! Skupaj sta že skoraj tri tedne! Si lahko predstavljate, tri tedne, in danes ji je prvič rekel, da jo ljubi. No, ne ravno rekel, napisal. Kot omamljena je strmela v 10x6 cm velik ekran ter znova in znova prebirala izpoved resnične, večne, eh kaj, kar epske ljubezni: ily <3. Končno seje dovolj umirila, daje lahko s tresočimi prsti in srcem, ki je postavljalo svetovni rekord na 60 sekund, odpisala vse, kar si je vedno želela napisati: ily2 bby. Hitro je dodala še dvopičje in zvezdico, da bi zagotovo vedel, kako resna je. V mislih si je že naslikala dolgo belo obleko, v ušesih pa so ji doneli zvoki poročne koračnice.
Predramil jo je pisk tega viška tehnologije, ki je naznanjal novo sporočilo. Awww, medvedek z velikim rdečim srcem v šapicah. Le kdaj se bosta prvič videla? Vsa stopljena je omahnila nazaj in pustila, da jo je preplavila čista ekstaza sreče. A ekstaza je pravzaprav tisto, v čemer je živela, izgubljena v fikciji med virtualnim in stvarnim svetom, katerih meja je bila vsak dan bolj zabrisana, vsako minuto tanjša in vsako sekundo težje razločljiva. Zakaj bi bili, kar smo, če pa smo lahko za krinko ekrana in tipkovnice vse, kar si želimo biti. Lepši - uspešnejši - samozavestnejši. Zakaj bi tvegali razpotje pogovorov, če pa besede veliko hitreje napišemo brez slabe vesti in ne zavedajoč se
Pa kaj potem, če je mož imel ljubico in je domov prihajal samo še po oprane srajce - zvestoba je tako ali tako precenjena. Pa kaj potem, če se je sin fiksal in je še komaj ločil dan od noči - vsakdo se mora malo sprostiti. Pa kaj potem, če je hčerka spala s polovico šolske nogometne ekipe - naj uživa v mladosti. Pa kaj potem... Pa kaj potem! Pa kaj potem?
Bum! Tresk! Zbudite se! Življenje beži mimo vas. In mi bežimo mimo vas. Mi, vaši otroci! Pitate nas z vsem, samo s pozornostjo in interesom ne. Dušite nas s pričakovanji in cilji, izsiljujete nas z razočaranjem nad nami. Ljubezen nam pogojujete z uspehom. Material z rezultati. Dihanje s pokornostjo. Ste samo sence vaših staršev in mi smo nedolžne žrtve vaših neuspehov. Učite se - bodite najboljši - najbogatejši - potem boste srečni! Srečni! Živimo vaše sanje in hodimo po svojih. Toliko je negativizma. Toliko nakopičene jeze. Ne dopustite nam, da bi jo dali iz sebe. To ni uporništvo. To je odraščanje. Dovolite nam odrasti. Potrebujemo vaše razumevanje. Potrebujemo vaš čas. Smo samo otroci, izgubljeni v svetu rivalstva in navideznih družbenih idealov, ki nam vsakodnevno vcepljajo, kakšni moramo biti. Ne spreminjate nas v vas. Ne kopirajte svojih kompleksov. Pustite nam, da smo, kar si želimo biti. In tega ne delajte preko telefonov. Ti ne premorejo toplega objema.
23. L 2015. »Imam sestanek, pridem pozno,« je v naglici natipkala sms in ga poslala svojima otrokoma. »Kakšna dobra mama sem ...«
• e e e
Kritizirala sem vsak njen gib, vsako besedo in vsak odsev.
Risala sem ji črte na zapestja, takrat,
ko ni bilo nikogar. Prisilila sem jo, da se je bolj in bolj sovražila. Zavezala sem ji zanko okrog vratu -
nikomur ni mar. Pustila sem jo brez zraka.
posledic. Bolj odrezavi - bolj odkriti - bolj pikri. In zakaj bi porabili na tone besed, če pa lahko vse povemo s tremi kraticami in smeškom - za vsak primer, da zgleda, kot da nam je dejansko mar. Odnosi pa so vse bolj površinski, neosebni, obsojeni na propad ob dvournem izpadu elektrike. Parki samevajo, ulice so prazne. Ljubezen določajo imaginarni srčki, vrednost lajki na sliki. Dlan se počuti prazna, če ne pestuje umetne inteligence, če ne
pestuje nas, ki se identificiramo s svojimi telefoni, če ne čuti vibracij, ki nas delajo zaželene. Besede nam postajajo tuje, jezik primitiven, mnenje neznano. Sedimo v nerodni tišini, pogledi nam uhajajo na vse strani, dokler naposled ne najdejo mesta na ekranu, ki obljublja odrešitev muk, ki obljublja zatočišče pred neznanim, ki obljublja kraj, kjer povedi postanejo besede, besede črke in črke simboli. In simboli tišina, ki traja večno.
Le zakaj smo oslepeli? Ne vem, morda bomo nekega dne izvedeli za vzrok. Hočeš, da ti povem, kar mislim? Povej. Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi. Slepci, ki vidijo. Slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.
(Jose Saramago)
Sreča in nesreča. Napake in prava pot. Rojstvo in smrt.
Življenje je polno nasprotij, pravilnih in nepravilnih odločitev, ustaljenih tirnic in neuhojenih poti. Ljudi, ki nam želijo dobro, in tistih, ki nas izkoriščajo. Vendar na srečo ni vse tako črno in belo. Vsepovsod se najdejo barve. V
ljudeh in njihovih dejanjih, v stvareh in njihovi uporabi.
Ključno vlogo v svojem življenju odigramo sami. Mi smo tisti, ki sprejemamo odločitve, ki začrtujemo svojo pot. Mi smo tisti, ki izbiramo med črno in belo ter vase spuščamo barve. In mi smo tisti, ki lahko iz svojega življenja naredimo mavrico. Mavrico izkušenj, dejanj, misli, besed in spominov.
Maja Mahorič

Žan Malek Petrovič
POVEZOVANJE KULTUR V OMANSKI PUŠČAVI
V zadnjih letih se zdi prepad med zahodnim in arabskim svetom večji kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva, pa čeprav imamo ravno danes največ možnosti za zbliževanje, povezovanje in s tem boljše razumevanje vse bolj nerazumljenega sveta naših arabskih sosedov.
•:.......
*v *£-	* v
Eden najučinkovitejših in obenem najpreprostejših načinov zbliževanja kultur je zbliževanje ljudi, ki pripadajo različnim kulturam. Tej ideji sledi tudi omanski sultan Qaboos al Said, ki svojo vizijo Zahoda, ki razume Arabce, uresničuje s pomočjo projekta Connecting Cultures -Povezovanje kultur. Ta projekt je darilo Sultanata Oman Organizaciji Združenih narodov in v svoji edinstvenosti prepoznan tudi od Generalne skupščine OZN. V okviru projekta vsako zimo v omansko peščeno puščavo odpotujejo mladi iz Evrope in arabskega sveta, ki v neokrnjeni naravi razbijajo stereotipe in odpravljajo medkulturne nesporazume.
Tako sem tudi sam dobil priložnost, da se srečam z Arabci in resnično spoznam njihovo kulturo, ki sem jo prej tudi sam, s svojimi evropskimi očmi, videl skozi prizmo predsodkov. Javno mnenje naše družbe v veliki meri, skorajda izključno, oblikujejo mediji, ki se mnogokrat ne zavedajo odgovornosti, ki jo prinaša takšna moč, zato v lovu na ekskluzivne in šokantne senzacije pozabijo na posledice novinarskega izkrivljanja resničnosti.
V Omanu sem arabski svet odkrival na dveh ravneh. Odkrival sem omansko državo, ki ji že štiri desetletja vlada sultan Qaboos, eden izmed le dveh sultanov na svetu. Sultan je svojemu štirimilijonskemu ljudstvu prinesel napredek in blaginjo, ki temeljita na velikem naftnem bogastvu. Oman leži na vzhodu Arabskega polotoka in meji na mondene Združene Arabske emirate, nemimi Jemen in Savdsko Arabijo, v kateri so vsakodnevno kršene človekove pravice. Oman je znan kot ena naj mirnejših in najvarnejših držav na Bližnjem vzhodu ter v nasprotju s splošnim prepričanjem dovoljuje voziti avtomobile tudi svojim državljankam. V Omanu skoraj ne poznajo brezposelnosti, služba je zagotovljena takoj po končanem šolanju in za povrh še v stroki, za katero si se izšolal. Sanje marsikaterega slovenskega diplomanta. V omanski prestolnici Muscat, kjer smo preživeli nekaj ur, sem imel priložnost videti nekaj vsakodnevnih navad Omancev, ki so skorajda brez izjeme oblečeni v tradicionalna oblačila, tako moški kot ženske, a
kljub temu veselo nakupujejo v trgovinah znanih zahodnih znamk. V lokalih namesto kakšnega piva raje spijejo tradicionalno omansko kavo ali čaj, vse skupaj pa obvezno pospremi tudi kajenje »šiše«.
Vendar pa se tudi Arabci med seboj razlikujejo, čeprav bistveno manj kot denimo Evropejci, saj jih družijo arabščina, vera in zelo podobna kultura. V Omanu sem pod puščavskim soncem preživel pet dni skupaj z mladimi, starimi od 17 do 28 let iz 18 držav, 9 arabskih in 9
Til
.;
evropskih. V času skupnega življenja in potovanja pod žgočim soncem, daleč od civilizacije in motečih sodobnih komunikacijskih naprav, sem lahko dodobra spoznal izjemne mlade ljudi - nekateri so lahko z menoj delili prav neverjetne življenjske zgodbe.
24-letni Muhammad iz Egipta je mlad novinar, ki je v svoji domovini preživel že dve revoluciji. Njegova velika želja je selitev v Nemčijo in delo za nemško ZDE, trenutno pa dela pri egipčanski organizaciji, ki se ukvarja s svobodo medijev. Zaupal nam je marsikaj o situaciji v državi in tamkajšnjih medijih, ki delujejo pod strogo cenzuro režima. Sam o tem doma ne sme pisati, če ne želi doživeti usode svojih kolegov, ki so zaradi kritičnosti do režima preprosto izginili. Vojska je vdrla v uredništvo, od takrat svojih
novinarskih kolegov ni več videl. Ta dogodek me zlahka spomni na krvave januarske dogodke iz Pariza. Pa vendar o podobnih zgodbah, ki se dogajajo v arabskem svetu in prav tako vzbujajo ogorčenje pri lokalnem prebivalstvu, v Evropi ne vemo veliko. V tem primeru in še mnogih drugih se izrazito	kaže	naš, še vedno	močno prisoten,
evropocentrizem.
V debatah na Univerzi v puščavi smo ugotovili, da kljub mnogim razlikam še vedno lahko najdemo mnogo več podobnosti med našimi kulturami, kot se zdi na prvi pogled. Mladi smo si neverjetno podobni. Razmišljamo enako. Z izjemo zalivskih arabskih držav, ki se kopljejo v naftnem bogastvu, se tako v arabskih kot evropskih državah spopadamo s skorajda identičnimi problemi. Nezaposljivost mladih,	drago šolanje, neplačana pripravništva in
pomanjkanje optimizma med mladimi ter tudi beg možganov so globalni problemi, ki težijo mlade po svetu. Nekje sicer bolj, drugje manj. Skupne so nam bile tudi številne vrednote in načrti za prihodnost, 'sanje o osebni bodočnosti in prihodnosti države.
Velike razlike pa se kažejo med nami v našem odnosu do vladajoče elite, ki v Evropi, kljub demokratični izvolitvi, ne uživa pretirane podpore in spoštovanja, medtem ko Arabci svoje sultane, kralje, emirje in predsednike obožujejo, cenijo in jih malodane po božje častijo.
Ena glavnih tem naših diskusij je bilo iskanje vzrokov za predsodke in nesporazume, ki imajo lahko mnogo daljnosežnejše in grozljivejše posledice, kot se sploh lahko zavedamo v svojih udobnih življenjih, ko mir in varnost jemljemo za nekaj samoumevnega. Za mir je treba delati v miru, zato se moramo zavedati tveganj, ki ga lahko ogrozijo.
Eden glavnih vzrokov za medkulturne nesporazume je pomanjkanje medkulturnih stikov. Kulture, ki niso v pristnem stiku, druga o drugi gradijo predstave, ki velikokrat nimajo upravičene podlage. Evropski turisti, ki potujejo po arabskih puščavah in se sončijo na peščenih plažah, na žalost ponavadi ne iščejo spoznanj o arabskem načinu življenja. Prav tako arabski priseljenci v Evropi, ki so verjetno najpomembnejši in najštevilčnejši predstavniki svoje kulture na Stari celini, ne morejo predstavljati realne slike. Marginalizirani priseljenci se pogosto spopadajo s krizo identitete, socialno in ekonomsko stisko ter težavami, zaradi katerih se v družbi o njih in ostalih muslimanih pojavlja generalizirano in pogosto izkrivljeno mnenje.
Najpomembnejše spoznanje, ki sem ga odkril v omanski puščavi, je spoznanje o možnosti sprememb. V puščavi sem srečal aktivne, družbeno angažirane in odgovorne ljudi, polne vizij in idej za boljšo prihodnost. Zdaj sem prepričan, da smo mladi lahko nosilci sprememb, pa naj bo to na gospodarskem, političnem ali socialnem področju.
'romocijsko spon
PRAVA PUSTNA »ŽURKA«
Kure in piceki so zaspali, vile so odložile kronice, kopjaši so se razbežali, kurenti pregnali zimo, mi pa smo si utrujeni vzeli nekaj dni počitka.
Februar, kurenti, ruše, krofi in druge dobrote. Pust! Na Ptuju je še posebej živ; zaznamujeta ga dnevno in nočno rajanje. Letos smo noreli samo dva tedna, katero leto tudi tri - odvisno od lune. Teh dni skorajda ne preživimo doma in letu dajo poseben pečat.
Na svečnico, 2. februarja, je bil tudi letos običajen dan, ki se je takoj, ko je padel mrak, pričel spreminjati v nekaj posebnega. V mesto se je prikradlo vzdušje, ki smo ga vsi Ptujčani čakali vse leto. Na Zokijevi domačiji v Spuhlji se
Karikatura: Tjaša Hazenmali
vsako leto z drugega na tretji februar prične pustovanje s kurentovim skokom. Nekoč samo moški, zdaj pa tudi ženske, z zvonci okrog pasu, gamašami in rdečimi ruticami na glavah poskakujejo okrog ognja ter vsakdanjik spreminjajo v nekaj demonskega.
V	petek se je pričelo in Severina je v karnevalski dvorani na Ptuju naredila pravo zabavo, zaslužna je bila seveda tudi odlična družba. Plesali smo, se smejali, spoznali nove ljudi in absolutno uživali - prav vsi. A kljub neprespani noči in rahlemu glavobolu v soboto sem napela vse moči in se popoldne poskusila česa naučiti (kot črn oblak je nad menoj visela ponedeljkova kontrolka). Zvečer pa spet v šotor, kjer je bil gost Tony Cetinski. Po preplesani noči so me noge prav pošteno bolele.
Polna karnevalska dvorana, prazni razredi Gimnazijski hodniki so bili v četrtek smešno pusti, klopi v razredih osamljene. Tisti, ki smo prišli k pouku, pa smo ure, ki so se vlekle kot še nikoli, preživeli v senci kapuce ali šala. Kriva je bila do jutra dolga noč ob zvokih Prljavega kazališta. Učitelji se niso mogli zadržati, da ne bi na naš račun stresli kakšne šale - res smo bili videti izčrpani.
»Ela, si vidla tisto masko? Kdo te to je, veš kak me je gledo!?« je name vpila Eva, ko sva se v soboto na Kurentancu prebijali skozi gnečo. Kurentanc je zabava, ki jo vsako leto organizira Klub ptujskih študentov, a je namenjena vsem, ki radi prisluhnejo izvrstni glasbi in zaplešejo. Letošnja gostja večera je bila skupina Tabu. »Ja, ke te jaz vem, nisem vidla. Daj, pokaži mi ga,« sem bila radovedna in že sva menjali smer ter se ponovno, najverjetneje že sedmič tisti večer, odpravili proti odru. Bil je Aljaž, fant iz četrtega letnika. Simpatičen in prijazen mladenič, za katerega se je izkazalo, da mu je Eva všeč. Oh, kako prisrčno, pa prav na Valentinovo. Evo sem prepustila Aljažu, sama pa sem zavila malce naokoli. Proti jutru sem od Eve prejela sporočilo: »Elaaaaa, rabim te, nujno!« Z mešanimi občutki sem stekla do vhoda, kjer me je čakala. Pravzaprav ni bilo nič hudega. Aljaž jo je povabil na pijačo v mesto, pa ni vedela, kaj naj naredi. Komaj sem jo prepričala, naj gre, sama pa sem se vrnila na plesišče.
V	nedeljo svojega početja še sama nisem razumela. Vstala sem, ne da bi kdo že ropotal po vratih moje sobe. Več kot očitno nočno življenje vpliva na naše vedenje. Po kosilu smo se z družino odpravili na glavno pustno povorko po Ptuju. To je prav zanimiva reč; v njej je sodelovalo približno 10.000 mask, ki so se povorke udeležile pod okriljem različnih društev, v vaških skupinah, ali pa so pripotovale iz drugih držav, da bi lahko bile del naj večjega pustnega karnevala v Sloveniji. Vse skupaj je trajalo slabe tri ure, a seje splačalo.
Starša sta, upajoč, da sem si premislila, sedela za mizo in večerjala, jaz pa sem pridrvela v dnevno sobo: »Ke me lehko en, prosin, pela?« Starša sta se le spogledala in se nasmejala. Spet smo šli v Markovce. Jelena Rozga ter novi in stari hiti, kijih pravzaprav sploh ne poznam, so se slišali
(//m
daleč naokrog. Plesala sem, pa tudi pela, čeprav nisem poznala prav nobene pesmi. V šotoru sem srečala vse: bivše in zdajšnje sošolce, prijatelje, znance in neznance.
»Fertik je, samo še gnes, pa je fertik«, sem po telefonu tožila Evi. Pogovarjali sva se o večernih načrtih, Čukih in Nedi, »dečkih« pa še o čem. »Vem, Ela, glih se je začelo, pa je že fertik«, seje strinjala z menoj. Hitro sva ugotovili, da ni časa za razmišljanje, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Bil je torek, zadnji dan ekstaze. Do zadnjega kotička napolnjen šotor je skoraj pokal po šivih in se tresel ob
NIČ
Črno je vse, kar vidiš, čeprav jaz nisem in sonce ni. Strmim skozi okno in čutim vse tisto, česar še nisem:
prš vode globoko pod vodnjakom,
blisk strele nad sivino svetlobe
in njega, ki opira roke tja, kamor ne sežejo;
jaz pa napenjam oči, ki so v snu, ker moram jutri, ki je bil, odoovariati Vam. ki vas ni.
Tjaša Hazenmali:
r-f-i 1	• rr-i
Tadej Tos
(bivši dijak Gimnazije Ptuj), svinčnik, 2015
zvokih glasbe. »Danes bomo tu, dokler nas vun ne naženejo«, je Žan zakričal vsem, ki smo plesali v krogu. »Valjda, al ke, do jutra, da se pekama odpere pa nesen mami domu friške žemle za froštik«, se je pošalil Jan. Zasmejali smo se in odmislili prav vse ter preživeli neverjetno noč.
In potem smo se zbudili. Zbudili smo se v dan kot pred tedni. Dan, ki ni bil nič posebnega, ki ni prinašal večjih presenečenj in nas je opominjal, kako zgleda realnost. Pa saj ni tako slabo.
Vragi moji
NAGRAJENO BESEDILO NA NATEČAJU ZA NAJBOUŠE LJUBEZENSKO PISMO V SLOVENIJI
Travzaprav s_pCofi ne vem, kje naj začnem. Xaj porečeš na to, da pravkar držiš v rokah Cist papirja, na katerem je s peresom, pomočenim v črniko, napisano hesediCo? SesecCiCo zate, pismo. Treprost Cist papirja, zCoien v kuverto in namenjen prav teki. 'Ve/, tako sta se spoznaCa moja Babica in dedek. Tisma so ju »vodika« na zmenke inpisaka sta si, kako se imata rada. CNi BiCo tekefonov, ni BiCo spketa. Ljudje so živeki preprosto živkjenje inprav nič jih ni odvračako od tega, da Bi zvečer oB sveči sedki za mizo inpisaki. Se ti ne zdi kepo, ko vidiš, kokiko truda je nekdo vCožikv to, da ti Cahko pove, kako rad te ima? CAki ni prav pisanje pisem tisto, kar Cahko oBžaCujemo, da se ni ohraniko? Jah, živkjenje gre naprej, Cjudje se spreminjamo. 'Vse kepe stvari tonejo vpozaBo. Ta vendar srčno upam, da Boš to pismo oBdržakin ga hranik. Upam, da ga Bova Cahko kdaj pokazaka najinim vnukom. Menda Bodo presenečeni nad videnim in se nama Bodo posmehovaki, češ da nisva vedeka za sp Cet, pametne moBiknike ter podobno.
Oprosti, makce meje zanesko, pismo pišem s popoknoma drugačnim namenom, iakmije Cjudi na cesti, ki hitijo, pa v resnici ne vedo, kam. Zakrni je, ker vem, da Bodo v živkjenju iskaki še tokiko drugih BoCjšihpoCovic. dfe vem, zakaj. Ta vendar razumem, da je prav mkadost tista, ko si žekiš srečati koga, ki te Bo imekrad. Inprav to iskanje je na večja napaka.
Se spomniš, kako sva se srečaka midva? Se spomniš, kako si med šokskim odmorom pristopih, se mi opravičik za pokito kavo in se nasmehnik? JA to sta Bika razkoga, da sem se zaCjubika vate. Tvoja vkjudnost in iskrenost. Tovrhpa še nasmeh ter iskrive oči. TkikoCi me nisi pogkedak drugače. 'Bik si prvi fant, ki me ni kkiknik na faceBooku, ampak si v šoki prišek k meni. Moram reči, da sem Bika zeko presenečena. Trepričana sem Bika, da takšni fantje že zdavnaj ne obstajajo več, a sem se motika.
Ti si razkog, da sem danes takšna, kakršna sem. Ti si razkog, da sem v živkjenju ška čez vse, tudi najhujše ovire, ne da Bi oBupaka. Tkkratipa si mi prav ti vrnik zaupanje v Cjudi. Tem, da me ne Boš razočarak aki pustihna cediku.
Točasi, a vztrajno, je raška tudi najina CjuBezen. Majini načrti še zmerom niso doseg ki neba in čeprav vedno znova govoriva o družinskem živkjenju, veva, da za to še ni čas. Najprej se morava izšokati in se zaposkiti. ZaoBkjuBa, da greva skupaj študirat v tujino, upam, ne Bo ostaka neizpoknjena. JAmsterdamje najina prihodnost. Začetek novega živkjenja. Trav takrat, ko Bova dakeč od doma, sama v množici novih (ne)znancev, Bova odkrivaka, kako zeko Bkizu sva si.
Naj praviš na to? Še vedno Bereš moje pismo? če te prav poznam, vem, da Bom dohika odgovor, pa ne na faceBooku. Toskakmi Boš pismo, kot gajazpošikjam tebi. Ni zanimivo, da sem vse to, kar Bereš, napisaka že pred tednom; saj veš:poštni nabiraknik ...pošta ...poštar ...
Oprosti, pisanje me je popoknoma prev zeko. V menije obudiko spomine na začetek osnovne šoke, ko smo se učiki pisanja. Xako naj na čim kepši način zapišemo posamezno črko aki števikko. Xar nosi me od spomina do spomina, od pretekkosti do sedanjosti. Odprvegapa vse do zadnjega najinega srečanja. Nikakor se ne vem odkočiti, o čem vse naj še pišem. Miški kar hitijo, zdi se mi, da Bi mor aha po dokgem času vse, kar se nama dogaja, prehiti na papir. Če Bi ti žekeka napisati vse, Bi najverjetnejepisaha cekmesec.
Imam pa idejo, ki sem jo mimogrede omenika že na začetku. Upam, da ti Bo všeč.
Ves, da te ljubim, pogrešam in si žekim, da Bi prav šedaj sedek tu ob meni in me držak za roko. Ves, da sem Bika zmeraj iskrena in dobrosrčna s teboj ter ti nikoki nisem žekeka česa zkega. Veš, da sem najsrečnejše dekke, ko Cahko s teboj preživim dan aki dva. Travzaprav veš prav vse. Veš vse o meni in moji družini. Veš vse o moji zgodovini ter o mojem pogkedu na svet. Trav tako veš, kokiko sipripomogekk temu, da sem dosegka, kar sem.
Ne Bompisaka, da si prav tak fant, o kakršnem sem sanjaka. Jani s temnimi očmi ter svikenimi rjavimi kasmi. Tostaven in ekeganten. Nekdo, ki da nekaj na to, da izgkeda super. Ni vsako jutro poskrbi za izgked. Ni vedno znova navdihuje s samim seboj. Ni ima najbokjši značaj in je hkrati najBokj romantičen čkovek. Nekdo, ki me radpreseniti z majhnimi, a pozornosti vrednimi stvarmi.
Ljubiti ni Cahko, a je vsekakor najkepše, kar se zgodi čkoveku. Težko je sprejeti preobrate ter razmiškjati o tem, kaj vse Cahko gre narobe. Ta vendar midva veva iti čez vse. Ti si tisti, ki znaš rešiti vse proBkeme. Ni mi znaš pojasniti stvari tudi, ko sem na robu obupa; ki me znaš pomiriti, ko mojega joka ne Bi ustavik niti zadetek na koteriji. To so tiste drobne stvari, kijih obožujem pri tebi. To je tisto, v kar sem se zagkedaka.
Ta še nekaj. Tonosen moraš Biti nase. Na vse, kar si v živkjenju dosegek. Čeprav vem, da nisem vedno najBokjša, da ti ne znam zmeraj pomagati, ti oBCjubkjam, da Bom vedno tu, ko me Boš potreBovak Tedna Bom verjeka vate, kot ti verjameš vame. Ljubim te in te Bom, dokker Bom ke mogka. Jaz sem tista, ki verjame, da je prav najina CjuBezen takšna, kot jo gkedamo vfikmih, aki seje spominjamo iz pravkjic. Tečna in resnična.
Z Cjubeznijo; tvoja draga TCa

INTERVJU Z BLAŽEM ROLO
Štiriindvajsetletni profesionalni teniški igralec iz Ptuja, Blaž Rola, trenutno zaseda 97. mesto na računalniški lestvici ATP. Študentski teniški prvak onkraj luže iz leta 2013 je lansko leto prebil led na teniški profesionalni sceni in se v letu 2014 z 190. mesta prebil na 78. ATP -lestvice. Osvojil je prvi turnir serije ATP Challenger (Gvangžu, Kitajska). Poseben pečat je pustil na lanskem OP Avstralije. V NVimbledonu se je prebil do 2. kroga, v katerem se je srečal s 3. nosilcem turnirja, Andyjem Murreyem. Spoznal se je tudi z ATP turnirji, na katerih je nekajkrat zmagal. Letos se je na turnirju serije ATP 250 v Buenos Airesu prebil do četrtfinala, premoč pa je moral priznati domačinu Carlosu Berlocquju. Sproščeno sva se pogovarjala še pred letošnjo sezono, beseda pa je tekla o tenisu, šoli, hrani ...
• • • ^
Kot aktiven športnik in gimnazijec se ves čas spopadam z vprašanjem, kako uskladiti šolo in šport. Kako je tebi uspelo združiti treninge, tekme, udeležbe na turnirjih s šolo?
Ni bilo lahko. Mislim, da sem imel enega najboljših razrednikov v gimnaziji, to je bil Branimir Rokavec, ki je dobro razumel moj položaj. Vedel je, da sem resen glede tenisa in šole. Tega so se zavedali tudi ostali profesorji, ki so mi zelo pomagali, saj sem kar precej izostajal od pouka. Šola mi je šla ves čas na roko. Ne smem pa pozabiti tudi sošolcev in prijateljev, ki so mi zelo pomagali. Zaradi vsega tega sem še kar dobro zaključil gimnazijo, obenem pa sem postajal vedno uspešnejši tudi v tenisu. Na koncu mi je zmanjkalo časa le za najstniške vragolije. Kakšni spomini so ostali na Gimnazijo Ptuj?
Lepi. Upam, da se ob kakšni priložnosti oglasim, saj se let, ki sem jih preživel na ptujski gimnaziji, res z radostjo spominjam.
Po končani gimnaziji si nadaljeval izobraževanje onkraj luže. Bi nam lahko razložil pot z Gimnazije Ptuj na univerzo v Ohiu.
Že med obema mestoma je velika razlika — na Ptuju živi približno 20 tisoč ljudi, v Ohiu pa je samo na univerzi približno 50 tisoč študentov. Odločitev vsekakor ni bila lahka, saj sem bil star komaj 18 let. Opora so mi bili starši. Mislim pa tudi, da me je Gimnazija Ptuj za to pot dobro pripravila. Ko sem prišel tja, sem kar dobro obvladal angleščino. Nasploh mi je vse znanje, ki mi ga je dala gimnazija, precej koristilo. Pripravila meje na to, kar meje tam čakalo. Če pogledam nazaj, ne bi ničesar spreminjal in bi se še enkrat podal na isto pot.
Čeprav je Ohio State University univerza, bi se morda dalo primerjati obe šoli? Je morda kaj takega, kar si pogrešal na kolidžu s ptujske gimnazije? Težko je narediti kakršnokoli vzporednico med gimnazijo in univerzo v Ameriki. Težko je že potegniti vzporednice z univerzami v Sloveniji, ker se sistem šolanja v Ameriki precej razlikuje od našega. Ne bi rekel, da sem kaj pogrešal. Ameriški študij sem okusil tako, kot je prikazan v filmih: "house partyji", bratovščine,
sestrščine, vse tiste alfe - vse je res tako, kot je prikazano v filmih. Na koncu je tudi šolanje takšno kot v filmih, in to se mi je zdelo zanimivo.
Eden pomembnejših dvobojev v tvoji karieri je junijski na wimbledonskem igrišču št. 1, ko si se v drugem krogu pomeril z Andyjem Murreyem. Pred 11.000-glavo množico si klonil pred škotskim predstavnikom, sicer predlanskim zmagovalcem prestižnega londonskega turnirja, lani pa tretjim nosilcem. Kakšni občutki so ostali po tem dvoboju? Dobri, čeprav me je dobesedno odpihnil z igrišča in nisem pokazal nekega velikega odpora. Bila je neverjetna izkušnja. Žal je bilo veliko stvari, ki so se zgodile prvič. Prvič sem igral na tako velikem stadionu, prvič proti tako velikemu igralcu, kot Andy je, prvič na travi. Skratka - bilo je veliko stvari, ki so se zgodile prvič, zato se nisem zmogel osredotočiti na igro. Tak igralec, kot je Andy, je to takoj začutil in hitro izkoristil.
Se kdaj pred dvobojem pojavi trema? Kako jo preženeš?
Vedno se pojavi trema. Zdi se mi, da v športu, ne glede na to, kdo si in kaj si že dosegel ne gre brez nje. Mislim, da je to dobro. Požene ti adrenalin po žilah, da ti dodatno motivacijo, večjo energijo. Problem nastane, ko je treme preveč. Takrat se ti mišice skrčijo, srce prehitro bije, misli uhajajo drugam.
Kdo je tvoj idol?
Zagotovo Roger Federer. Je moj vzornik v vsem. Mislim, daje velik ambasador tenisa, pa tudi zelo izobražen je.
Miha Damiš, 3. š
INTERVJU S PROF. DR. VINKOM DOLENCEM
Bila je ena čisto običajnih ur slovenščine. No, ni bila čisto običajna, pogovarjali smo se namreč o šolskem časopisu. Profesorica nam je naročila, naj poiščemo kakšnega zanimivega bivšega ali zdajšnjega gimnazijca in napravimo intervju. Nisem vedela, o kom naj pišem. Nato je vprašala, ali kdo pozna dr. Vinka Dolenca, svetovno znanega slovenskega nevrokirurga, člana SAZU, Ambasadorja Republike Slovenije v znanosti ... Priznati moram, da sem prvič slišala zanj in mislim, da nisem bila edina v razredu. A bolj ko nam je pripovedovala o njem, bolj se mi je zdel zanimiva in fascinantna osebnost. Ugotovila sem celo, da je nekoč živel v Sestržah, torej v mojih krajih. Takrat sem se odločila: moj intervjuvanec bo prof. dr. Dolenc.
Kako lahko nekdo iz neke majhne slovenske vasi postane svetovno znan nevrokirurg?
Ob svojem trdem delu sem imel tudi srečo. Človek mora imeti srečo, da se znajde na pravem mestu ob pravem času in da sreča prave ljudi. Ko pa se to zgodi in ko je človek pripravljen veliko delati, se stvari odvijajo.
Se vas je zgodba katerega od pacientov posebej dotaknila?	j
Vsaka zgodba slehernega pacienta, saj sem z vsakim od njih živel vsaj en dan, kar pa je njim pomenilo vse življenje.
Se vam je kdaj zdelo, da ste zaradi poklica prikrajšani za zasebno življenje?
Nikoli, saj sem delal in še delam le to, za kar sem menil, da je največ, kar lahko delam, in bil pri tem vedno popolnoma angažiran. Sprašujem se, kaj bi mi lahko nudilo še več. Sprašujem se, kaj je tako imenovano »zasebno življenje«. Je to zapravljanje časa? Zame je to seveda največja izguba.
Ste bili kdaj na dnu, se spraševali o smislu svojega dela? Po svoje razmišljam o dnu. Na trenutne zagate je treba gledati kot na probleme, ki čakajo na rešitve. Problemi so zato, da jih rešujemo, ne zato, da bi nad njimi obupavali ali postali zagrenjeni. Življenje gre naprej. Če se sami ne poberemo, nas potegne za sabo, kar pa je bolj boleče.
Zakaj ravno najbolj zapleten del glave - lobanjsko dno? Tega sem se lotil zaradi tega, ker sem že zelo zgodaj, v času svoje specializacije, ugotovil, da je ravno na tem področju veliko neznanega in so bile zato potrebne večletne študije na Inštitutu za anatomijo in patologijo. Šlo je za nekakšen nikogaršnji teritorij - »no man's land«, ki so se ga nevrokirurgi nekako izogibali. Ko pa sem na anatomiji doumel, kako se do teh predelov na lobanjskem dnu da pristopiti, ne da bi pri tem poškodovali možgane, sem to prenesel v prakso in mogoče je bilo odstraniti - brez posledic - številne tumorje in bolniki so bili pozdravljeni. Tako v naši stroki kot nasploh v medicini velja pravilo, da ko nekaj veš, moraš to takoj in pravilno posredovcjf tudi drugim, ne pa obdržati le zase. Tako sem potem to delo -novo spoznanje - s pridom uporabljal tudi povsod drugje, obenem pa se na ta način vrednost novega spoznanja tudi ovrednoti. Ker pa je šlo za zapletene primere, sem bil vabljen na številne konce sveta, da sem svoje metode pokazal tako v laboratoriju kot v operacijskih dvoranah.
Kje vse po svetu ste operirali?
Natančno vam niti ne morem odgovoriti, ker je bilo na vseh kontinentih in v številnih državah. Mnogo manj je mest na svetu, kjer nisem bil, kot pa tistih, kjer sem posredoval znanje teoretično in praktično, kot smo ga razvili pri nas, v Sloveniji. Morda vam bo koristen tudi podatek, da se je k nam za krajši ali daljši čas prišlo učit novih metod skoraj 1000 nevrokirurgov z vsega sveta. Uspelo nam je, da je Slovenija zaradi dela, ki smo ga pričeli pri nas, uvrščena nevrokirurški zemljevid sveta.
Kako ste preživljali svoje otroštvo in mladost? Ste radi obiskovali ptujsko gimnazijo?
Če ne bi hodil na ptujsko gimnazijo, si težko predstavljam, da bi v življenju uspel. Na ptujski gimnaziji so nas naučili, da smo se delu - učenju - v celoti predali, da nas je zanimalo. Kaj? Vse. S profesorji smo imeli obojestransko spoštljive odnose. Spominjam se jih le po dobrem.
Se spominjate kakšne anekdote iz gimnazijskih klopi? Seveda se, bilo jih je nešteto. Ene na se pogosto spomnim: ko je bil moj sošolec pri francoščmi vprašan in ni najbolje odgovarjal, ga je profesor, ko je bil že na poti k svoji klopi, vprašal za datum tistega dne. On pa je skozi zobe odvrnil: »Sedaj se bom moral učiti še datume!«
Kaj bi mi svetovali, katerim življenjskim pastem sjr moram izogibati, kaj je v življenju resnično pomembno? Odgovor je zelo preprost - nasveta ni. Življenjskim pastem se ne morete v celoti izogniti. In kar je resnično pomembng je, da morate življenje imeti radi. Pazite na to, da življenje ne bi neopazno drselo mimo vas, zavedajte se vsakeg^j trenutka posebej. Bodite aktivni, ne bodite sebični in zavedajte se, da so ljudje okrog vas v veliki meri slika vas v ogledalu. Naj vam nihče ne vzame tega, kar hočete deliti z drugimi. Umik v samoto je vedno le lastna izguba - četudi le delčka - življenja. Če pa le pride do tega, da se morate

kdaj za trenutek umakniti v samoto, vzemite s seboj dobro knjigo.
Ko sem se odločila za intervju s prof. dr. Vinkom Dolencem, si nisem predstavljala, kako moder in razgledan človek je. Imela sem veliko srečo in štejem si v čast, da mi je odpisal in bil pripravljen deliti svoje misli -ne samo svojih spominov na gimnazijska leta, ampak tudi svoje življenjske izkušnje, ki jih ima zares mnogo. Menim, da je izvrsten človek in da se mladi premalokrat
zavedamo, da nam lahko starejši pomagajo s svojimi izkušnjami in nasveti, čeprav je od njihovih gimnazijskih let minilo že kar nekaj časa. Gospod Vinko Dolenc je vsekakor človek, od katerega se lahko veliko naučimo. Zelo sem mu hvaležna, obenem pa ponosna, da sem si upala.
Liza Klajnšek, 1. a
POGOVOR Z MIRANOM ZUPANIČEM
Slovenski režiser, scenarist in dekan AGRFT Miran Zupanič je ptujsko gimnazijo obiskoval med letoma 1976 in 1980. Diplomiral je na Pravni fakulteti in AGRFT v Ljubljani, kjer je postal docent za filmsko režijo. Ko sem ga prosila, da obudi spomine na gimnazijska leta, je bil navdušen, saj ima na gimnazijo lepe spomine.
»Prehod iz osnovne šole v gimnazijo, ki je slovela kot stroga in resna ustanova, je bil kar velik zalogaj, saj so bili starejši učitelji pedantni in zahtevni, mlajšim pa se je že poznalo, da prihajajo iz bolj sproščenega pedagoškega okolja, zato so bili do dijakov bolj neposredni in bolj razumevajoči za luknje v našem znanju,« je dejal in dodal, daje bila gimnazija zmes strogosti in popustljivosti, učitelji pa so bili korektni in med dijaki niso delali razlik. V spominu mu je ostala profesorica Darinka Čretnik, ki je takrat kot mlada diplomantka ravno začela s poučevanjem. »Snov nam je podajala izstopajoče angažirano in zelo kakovostno,« se spominja Zupanič.
Dejal je, da je bila v tistem času velika fluktuacija učiteljev, predvsem pri matematiki in kemiji, kar ni prispevalo h kakovosti pouka, so pa jih profesorji kljub temu naučili samostojno in kritično misliti, kar je po njegovem tudi glavni namen. »Profesor mora dijaka spodbujati k ustvarjalnosti, učiti odgovornosti, spoštovanja sebe in drugih, omogočati, da razvije pozitivno samopodobo. Pomagati mu mora prepoznati, za kaj je še posebej nadaijen, in ga spodbujati, da svoje darove razvija. Kopičenje nepotrebnih podatkov, iskanje lukenj v znanju, pretirana popustljivost do napak dijaka in pasivizacija njegove osebnosti so reči, ki ne sodijo v šolo.«
Maturantski ples je proslavljanje uspešno zaključene gimnazije ter poslavljanje od sošolcev in sošolk, hkrati pa prestop v odraslost, pravi Miran Zupanič. Njihove priprave na ta dogodek so potekale v Narodnem domu, kjer so imeli plesne vaje, punce pa so se posvečale oblekam, čevljem, frizuri in tako naprej. A žal je njihov maturantski ples odpadel zaradi Titove smrti, 4. maja 1980. Na vprašanje, kako so to doživljali, je odgovoril, da je bila to velika družbena prelomnica in da so v njeni senci ostale tudi pomembnejše stvari kot njihov maturantski ples.
»Sicer smo se takrat intenzivno pripravljali na maturo, fante pa je jeseni čakala še ena velika življenjska preizkušnja, saj smo bili prva generacija, ki po koncu srednje šole ni nadaljevala študija, ampak je šla odslužit vojaško obveznost v Jugoslovansko ljudsko armado.«
Zaključil je z mislijo, da so gimnazijska leta zelo lepa in da se mu zdi vprašanje, kako jih lažje preživeti, napačno. »Mladi ste, učite se in uživajte.«
Anja Horvat
19
1
W m #x m nnuM ran v sw
Fi^T Ul
"598LSM JE til 1 d Uti: M U8S0 SRE.M3 W

pRoblem?
4. E

ŽOf*


INTERVJU Z ZVEZDANO MLAKAR
Zvezdana Mlakarje gledališka in filmska igralka, rojena na Ptuju. Je zelo prijetna, sproščena in karizmatična.
Ko sem jo vprašal, ali bi mi bila pripravljena odgovoriti na nekaj vprašanj, je bila takoj za, čeprav mi je kasneje povedala, da je mogoče celo prehitro privolila. Bila je zelo zasedena - a je bilo vredno čakati.
Gospa Mlakarjeva, kdaj ste bili gimnazijka?
Z leti imam težave. Življenja se vedno spominjam po dogodkih, razmejujem ga po poteh iz srca. Maturirala sem leta 1977 in bila v istem letu tudi sprejeta na AGRFT.
Se spominjate česa slabega iz gimnazijskih klopi?
Iz preteklosti se ne spominjam ničesar slabega, se mi zdi, da smo ljudje tako narejeni. Kaj pa bi bilo lahko slabega v gimnazijskih letih? Da sem kdaj pa kdaj dobila cvek in se potem morala več učiti? Da se nisem razumela s kakšnim učiteljem? Haha, iz moje perspektive so to malenkosti, izkušnje, ki so me naredile takšno, kakršna sem danes.
Kaj pa kakšna zanimiva anekdota iz ptujske gimnazije? Znašla sem se v letniku, polnem izjemnih mladenk in mladeničev; še danes imata dve sošolki status mojih najboljših prijateljic, ker takih nisem imela nikoli več!
Dobili smo razredničarko, profesorico zgodovine, go. Ljubico Šuligoj, ki je bila strah in trepet šole. Vranje črnih las in oči, jeklena v nastopu, izjemno sistematična in natančna. Z vsakim letom nam je bolj odpirala srce, dokler nismo nekega dne zagledali v njej neizmerne ljubezni. Pri njej je bilo nemogoče, da ne bi znal, da se ne bi učil. Imela je vse, kar danes naša družba in šolski sistem obupno iščeta. Avtoriteto, ljubezen, doslednost, razumevanje in spoštovanje! Ko pa smo takrat sedeli v klopeh, smo se tresli od strahu. Takrat so spraševali nenapovedano ...
Takih učiteljev in učiteljic je bilo kar nekaj. Veliko me je naučila in mi še več dala profesorica slovenščine, ga. Hlupič - njej sem pisala spise in njej sem tudi prvič v eni taki, tako se mi je takrat zdelo, umetniški formi odpirala srce. Morda sem imela srečo, morda so bili taki časi. Jaz imam čas gimnazije v svojem srcu zapisan v naj lepšem spominu.
Sem ena iz morja tistih, ki jim matematika, fizika in kemija ne gredo najbolje. Pa sem spet imela srečo. Že v prvem letniku sva se s profesorjem matematike vse dogovorila! Profesor Tonejc me je poklical pred tablo in tam sem stala kot na smrt obsojena. Očitno je videl mojo stisko, zato me je vprašal, ali vem, kaj je moda. Skozi glavo so mi letele misli: "Moda, hm, moda, kje sem pa to preslišala, no, integrali tega nimajo ... moda?!" Smejal se mi je, me spodbujal k odgovoru: "No, kako si oblečena danes, no, moda?" Meni od strahu možgani niso delali, nisem opazila, da se heca, da gleda moje, takrat ultramoderno, dolgo krilo. Takrat me je vprašal tudi, kaj bi bila rada, ko bom velika -in sem kot iz topa ustrelila, da igralka! Nikoli ne bom pozabila, kaj mi je rekel: "Prav, potem se dogovoriva, da se boš za vse naloge tako pripravila, da jih boš pisala pozitivno. To je vse, kar pričakujem od tebe!"
Še danes sem mu hvaležna, da iz mene ni delal velike matematičarke, prav tako tudi, da iz mene niso hoteli
potegniti genialne fizičarke, kemičarke ... Na maturi sem zaradi tega velikega zaupanja spoznala, da se, če hočem, lahko naučim vsega. Tudi matematiko, tudi fiziko! Daje vse skupaj stvar odločitve in fokusa!
Vas je takrat kaj posebej zaznamovalo?	20
V prvem letniku sem se prijavila v dramski krožek. Ne vem, — kaj sem mečkala tam na tistem uvodnem sestanku, kako sem se predstavila ... sprejeta nisem bila! Bilo mi je za umret!
Tisto leto sem delala vse mogoče, bila pri tabornikih, v literarnem krožku, likovnem ... noči pa sem prejokala.
Naslednje leto je prišla na gimnazijo Branka Bezeljak, ustanovila svojo gledališko skupino in začelo se je moje ustvarjalno obdobje, ki traja še danes. Pripeljala je še režiserja Marjana Kovača; bil nam je en tak oče. Nosil nam je knjige, prebirali smo Dostojevskega, Hesseja, Sartra ... bila sem polna idealov, pesmi, načrtov in želja.
Vmes so se mi dogajale ljubezni, pa tista neskončna druženja z Majdo in Bojano, delile smo strahove, se učile skupaj, načrtovale in filozofirale. Včasih so se mi sošolci smejali, ker sem tako rada brala pesmi pri urah slovenščine, ali, ko pri telovadbi nisem mogla splezati po vrvi!
Vam je bila torej naša gimnazija dobra odskočna deska?
Bila je odlična odskočna deska v mojem življenju. Dala mi je vse, kar sem potrebovala takrat in tudi v prihodnosti: solidno, široko izobrazbo, tiho in nežno mi je stala ob strani, ko sem ga lomila, a za neumnosti sem morala odgovarjati!
Dovolila mi je, da sem umetniško klila in za to sem ji najbolj hvaležna. Gimnazija? Haha, ljudje sojo naredili, taki učitelji, ki jih je vse manj, taki sošolci, ki jih je vse manj!
Taki, ki jim ni bilo vseeno za nikogar izmed nas, taki, ki smo si pomagali - vedno in povsod!
Blaž Glogovčan, 1. a

if/zmi

SPREHOD PO AVENIJI PADLIH
Vzravnano slepec v noč koraka, črna senca mu stoji ob strani;
pod kapuco možje spaka, z bledim očesom pomežikne vrani.
Molče se spak v gozd poda, tja, kjer žalujejo drevesa, v goščavi pa, kot odmev, v sanjah prede speči lev.
Ob cesti se vrstijo hiše, prazne hiše brez luči, na čme stene mož nariše bleščeč, krvav odtis dlani.
SOKRAT, PLATON IN OBUP
Vrh samotne, sive gore, kjer v temi prežijo more, tiho z žoltimi očmi črna koča v mrak strmi.
V črni koči črna soba, v kotu sobe joče spak, ob razbitem oknu miza, za mizo sede bled mrtvak.
Tam za kočo je goščava, tu življenje mimo spi, iz drevesa zraste glava, prazno zre v odtis dlani.
KLIFI
Vse se zdelo je lepo, čudno mimo in krasno, svoboda, večna kot nebo, sonce vzide za goro.
Ali so bile zgolj sanje te zablode in laži?
Satan zviška gleda nanje, žolti luni se reži.
Tam v temnini, v srcu mraka, zvit pod mizo, ves krvav, blaznež tiho v mori stoka, šteje sence mrtvih krav.
Kdo si vprašati ga upa, slepca, ki v temi ždi? Odrešite ga obupa, da v noči le odpre oči.
Čudno čudno je bilo, čas zdaj grize ga v uho, številke, besede in ljudje, čez križišče kosec gre.
Tiho v večnost šepeta razbita ura, suh mrlič, strah se s tal počasi dviga kot bledikav, votel ptič.
Onkraj gozda, za sivino, stoje kliti, blišč morja, na robu klifa zre v gladino čma senca blazneža.
UTRIP BOLEZNI
Blodne misli in laži, skoz žile dere žgoča kri; glava je težka, obraz žareč, soba kot peklenska peč.
Zvit na postelji iz zlata blaznež v blodnjah šepeta, pod posteljo pa v mraku skriti kot eden v sence zro mrliči.
Odprto okno gleda v svet kot vrata v čudno svetlo klet, a onkraj luči, kjer dan se konča, se soncu Lucifer smehlja.
Maja Bedrač iz 1. š: »MOJ CILJ SO OLIMPIJSKE IGRE.«
Doslej je osvojila več kot 50 naslovov državne ali pokalne prvakinje, ducat srebrnih in bronastih medalj; na treh mednarodnih igrah šolarjev (v Koreji, Kanadi in Avstraliji) je trikrat zapored osvojila zlato medaljo v skoku v daljino, kar ni uspelo še nobeni atletinji doslej, ter eno srebrno in eno bronasto medaljo v teku na 100 metrov; bila je druga na državnem prvenstvu za članice in člane, ima pa že kvalifikacije za Olimpijski festival evropske mladine, ki bo letos v Gruziji, ter Svetovno prvenstvo za mlajše mladinke in mladince v atletiki v Kolumbiji ... S preskočenimi 6.27 m je trenutno na tretjem mestu svetovne lestvice za mlajše mladinke v skoku v daljino.
Odkar pomnim, so me navdihovali stadioni, tekači, ki so tekli, skakalci, ki so skakali, premagovali ovire, osvajali medalje ... In ob podeljevanju medalj so jim zaigrali himno! To je bilo zame od nekdaj čarobno. Že kot 4-letna punčka nisem želela zamuditi nobenega televizijskega prenosa atletskega tekmovanja, sploh če je nastopala naša Jolanda Čeplak. Pravzaprav ne vem, zakaj me je vse to tako očaralo; enostavno - bilo je v meni.
Pri petih letih so me vpisali h gimnastiki. Ta mi je bila na začetku všeč, kasneje pa ne preveč, ker moraš biti pri vajah preveč natančen. Imela pa sem srečo. Sošolčev oče me je nekega dne v prvem razredu odpeljal na trening atletike. To je bil zame raj! Od tistega dne sva z atletiko najboljši prijateljici.
Stara sem sicer šele 15 let, gimnazijka iz športnega oddelka, vesela, malo sramežljiva, rahlo trmasta, včasih odrezava in večkrat muhasta, rada poslušam glasbo - torej nič posebnega. Treninge in šolo jemljem zelo resno. Šolo zato, ker vem, da brez izobrazbe ne bom veliko dosegla, posebej še, če me doletijo kakšne poškodbe. Treninge pa zato, ker vem, da nič ne nastane čez noč. Treniram petkrat na teden po dve uri, ob šoli in vodenih treningih pa še kolesarim, skejtam, igram nogomet, odbojko, hokej, badminton ... Treningi zame ne predstavljajo nobenega odrekanja - če nekaj rad delaš, te to osrečuje.
Že v osnovni šoli sem si postavljala cilje in sem se potem trudila, da bi jih dosegla. Postala sem članica slovenske pionirske reprezentance, zdaj sem članica mladinske reprezentance in sem za Slovenijo osvojila že pet medalj.
Moji načrti za letos? Olimpijski festival evropske mladine (OFEM), ki bo konec julija v Gruziji ter

uvrstitev na Svetovno prvenstvo za mlajše mladince, ki bo sredi julija v Cah (Kolumbija). Za obe tekmovanji sem normo v svoji paradni disciplini - skoku v daljavo - že dosegla in celo presegla. Če sem iskrena: moj cilj ni samo uvrstitev na obe tekmovanji. V Gruziji bi se rada uvrstila med prve tri, na svetovnem prvenstvu pa med prvih osem. Poleti pa bi rada popravila še svoje osebne rekorde tudi v skoku v višino, teku na 100 in 200 metrov, v teku na 100 metrov z ovirami ter v mnogoboju. Ob podpori družine, prijateljev, sošolcev in profesorjev, predvsem pa mojega trenerja Aleša Bezjaka, vsega tega ne bo tako težko doseči.
Kaj pa vzorniki? Navdušujejo me različni ljudje. Npr. Ivana Španovič, ko ponosna sprejema medalje in se ob poslušanju svoje himne razneži do solz, pa tekmovalke, ki rodijo in se vrnejo na svetovni vrh; občudujem pa še starejše tekmovalce, ki se enakovredno kosajo z deset ali več let mlajšimi tekmovalci.
Časa, da se uvrstim na olimpijske igre, ki so moje sanje, imam še veliko; volje in trme, ki sta potrebni za to, pa mi tudi ne manjka.
Maja Bedrač
ZAPRTA MED TUJIMI
Zaprta med tujimi, mračnimi rokami.
Tvoj prostorje med tistimi, ki se dolgo niso naučili dihati s pljuči.
Izdelali so si zrcalne lestvice. D In maske iz papirja.
Ironično sem kadila.
Pljuvala sem na zrak.
Rezala sem kondenzirano na zračnih mehurčkih. Življenje se začne, ko izplavaš iz omejenega jezera. Odprem okno.
Golobi so požrli zadnji nasmeh prejšnjega večera, povsod je samo perje.
In na tleh tli čik tistih pozabljenih dni
žalosti.
Strašna sreča, ko prileti na tla
ogorek prejšnjih pizdarij.
Še minuto nazaj sem se smejala raci na sosednjem oknu, ki ni razumela spremembe perspektiv.
Lara Ružič Povirk
SAMA
Kaj so pravkar uzrle moje oči? Postaven mladenič koraka po cesti. Bistri se pogled:
samo neko dekle je šlo na sprehod. So krive oči, mrak, oddaljenost? OSAMLJENOST.
Tjaša Žgavc
ŠTEVILKE
Številke, črne in velike, krasijo stene otroških dni; tu visijo blede, prazne slike, onkraj zidu leže kosti.
SREČA
Družina je sreča.
Otroški nasmeh j e sreča. Prijatelji so sreča.
Vsak podarjen dan je sreča. Mir, upanje in ljubezen so sreča. Zdravje je sreča.
Čas je sreča.
Življenje je sreča.
Ali še vedno nisi srečen?
Vida Julija Janžekovič
Črt Foltin
Jo-t
Tilen Kolar
Tilen Kolarje avtor najboljšega prispevka na literarnem natečaju v okviru 2. mednarodnega festivala literature za mir z naslovom Obrazi miru.
Razpisal ga je Slovenski center PEN ob 47. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu. Tema natečaja pa je bila Jaz na svetovnem spletu.
101100100110
1011001. Hitimo, a nikamor ne pridemo. Gneča. 10100. Natrpanost. 1010011. Utrujenost, hladnost, depresivnost. 101100. Sivina, kje je belina?! Prijatelji, kje ste?! Družina, znanci?! Kje smo zbrani? 101001. Sivina, brezmadežna toplina, kje si? 1011001. Dotiki, glasovi, naši strahovi ...
Se še spomnite časov, v katerih še mene ni bilo? Tistih časov, ki jih jaz spoznavam na čmo-belem papirju. Tako prijetnega vonja je, po neznani nostalgiji, sivini. Kako to, da mi je ta sivina tako prijetna, ko pa v njej ni nobenih barv? Kako to, da mi je ta sivina ljubša od zaslona, v katerega mladi zremo vso mladost? Je morda s tem zaslonom kaj narobe? To, da nima tako prijetnega vonja kot babičina fotografija že, ampak ima pa barve. Ne samo to, s tem zaslonom vidim svet, ki si ga neznansko želim spoznati. Skozenj gledam ljudi, z njimi se pogovarjam, se sporazumevam. Skozi zaslon lahko vidim meni ljube zvezde, lahko se celo zaljubim. Ampak, ali je to res tisto, kar si želim? Vonj elektronike me namreč ne privlači, name deluje tako ...
Na socialnih omrežjih imam več kot 500 prijateljev, a sem osamljen. Z mnogimi se pogovarjam vsak večer, ampak njihovih glasov še nisem slišal. Na spletu odkrivam Provanso, a ne vonjam prečudovitih polj sivke. Ob večerih poslušam glasbo, ampak nikjer ne čutim tiste energije, tiste glasbe, ki ti vstopi v telo, udarja po stenah žil in bije s srcem. Ljubljeni osebi povem, kako jo imam rad, a se je ne dotaknem. Saj to je vendar tako, kakor če bi dihal, a ne bi vonjal, gledal, a ne bi ničesar videl, poslušal, a ničesar slišal, tipal, a ničesar čutil. Sem morda robot? Sivine ne vidim, a se bojim, da bo marsikje kmalu privrela na piano.
Pozdravljeni v letu 2015. Če ste še do sedaj menili, da je svetovni splet eden izmed naj večjih človekovih dosežkov, se niste dosti zmotili. Največja knjižnica, neomejena baza podatkov, socialna omrežja, zaradi katerih nisi nikoli osamljen, službene konference med krajema, ki ju ločuje ocean, vse to so tiste prvine, ki naj bi bile posamezniku v današnji družbi zelo v pomoč. In strinjam se
s tem, da je splet eden izmed naj večjih dosežkov. Ampak problem nastane, ko človeška zadirčnost brez premisleka prevzame nove tehnologije kot način življenja. S spletom ni nič narobe. Z nami je, saj naša duhovna raven enostavno ni bila in ni pripravljena na nove tehnologije, tako radi jo imamo, da je več ne občudujemo, ampak jo imamo za samoumeven nadomestek naših možganov, očesnih stikov
Vse premalo se zavedamo, da smo na socialnih omrežjih, ki so vse prej kot socialna, na spletnih straneh in podobnih rečeh le 101101. Smo kot kapljica v morju, ki jo multinacionalke s pridom izkoriščajo, iz te drobne kapljice izžamejo še dušo, ki seje skrivala globoko v njej. Se vam ne zdi čudno, da tistim, ki imajo radi cvetlice, spletne strani, kot je na primer Facebook, nenehno pošiljajo oglase za cvetlice? Vas nič ne moti, da so ti velikani zmeraj pet korakov pred vami? Da poznajo marsikatero vašo intimnost? Torej, morebiti tem podjetjem zaupamo bolj kot nekomu, ki nam je blizu?
A vam morda spomin seže do tistih časov, ko ste odšli na pot brez pametnega telefona, z zemljevidom, ki je dišal po dogodivščinah v rokah, ter ob vprašanju, kje se nahaja hotel, ogovorili dekle? Jaz žal ne. Ko vstopim na vlak, zagledam obraze, ki so obrnjeni navzdol. Vsi nekam strmijo, tem stvarem posvečajo neizmerno mero pozornosti, ki bi jo raje posvetili Zemljanu, ki sedi zraven. Dejansko posvečamo pozornost predmetom. Ampak ta zaslon nas ne bo napolnil z dogodivščinami, ne bo nam našel prave ljubezni, ne bo nam ustvaril družine ali namesto nas vonjal vonja po pomladi, polni cvetja.
Zatorej vse, kar moramo postoriti, da bo na tem svetu več brezmadežne topline, sreče ali sonca, je to, da pogledamo navzgor. Morda pa bomo s pomočjo prej omenjenega zemljevida dobili dekle. In ne pozabite, nekoč, ko smo pridobili elektriko, smo s svetilkami nebu ukradli zvezde. Ne pustite, da nam danes 10110 ukrade mladost.
OD GIMNAZIJCEV ZA GIMNAZIJCE
Predstavljam pogovor s svojo babico. Čeprav je bila sprva to le domača naloga z naročilom in navodili, ki so prišla zraven, sem prejela ogromno. Nekoč bodo ti zapiski zame vredni več kot zlato.
V nahrbtnik sem stlačila svoj prenosnik, dodala fotoaparat in v sprednji žep še telefon (ki sem ga uporabila za snemanje zvoka, da mi katera babičina misel ne bi ušla) ter odkolesarila k babici. Pogovor je potekal sproščeno. Zgodilo se je vse, kar sem pričakovala, in izvedela več, kot sem pričakovala. Hotela sem iskrene in preproste odgovore, ob katerih si vsakdo lahko naslika sliko po želji, z lastnimi barvami smeha, radovednosti in navdušenja. Babici sem vsekakor obudila spomine, postavila pa sem si še cilj, da jih predstavim in naslikam tudi vam.
Moja babica, ki jo kličem mama, je ptujsko gimnazijo obiskovala med letoma 1968 in 1972 (babičin dodatek: »Brez ponavljanja.«), ko se je ta imenovala še Gimnazija Dušana Kvedra in seje nahajala na Prešernovi ulici.
»V gimnazijo sem rada hodila,« razlaga babica; z možgani, ki jih je dala v peto prestavo, da bi se spomnila kakšne dobre zgodbe »za vnukico« in vas, dragi gimnazijci. Ker dobra zgodba preprosto ni hotela na dan, sem jo raje zasula z resnimi in že skoraj preresnimi vprašanji, npr. kakšen je njen recept za preživetje gimnazijcev.
Njen odgovor?
»Delati sproti, se prilagajati, ne komplicirati in voziti tako lepo po ovinkih. Tako gre najlepše 'skoz', ne smeš se »sekirati«, ali iskati prepirov; biti najpametnejši ali pa vse krivde zvaliti na profesorja, nima smisla, ker mu tako ali tako nikoli nič ne dokažeš, ker je on vedno močnejši ... enostavno - ne smeš si zagreniti življenja.«
Čeprav je rada hodila v gimnazijo, ji gotovo kaj ni bilo všeč.
»Ni mi bilo všeč, da so me vključili v pevski zbor, čeprav mi petje ni ležalo. Spomnim se nastopa v Celju, kjer sem le odpirala usta ...« Planili sva v smeh in še nekaj čaša debatirali o petju, nato pa sva se vrnili h glavni temi pogovora.
»Zdelo se mi je krivično, da si lahko dobil nižjo oceno, čeprav si vedel toliko kot tisti s samimi peticami. Tisti, ki so bili od mestnih gospodov, so nasploh dobivali boljše ocene kot mi s podeželja.
Rada sem imela fiziko, ne vem, zakaj (mogoče zaradi profesorja), zato sem si fiziko izbrala tudi za maturitetni predmet. Nisem pa imela rada tujega jezika, zaradi izgovarjave. Pisni del mi je ležal, govoriti pa mi je bilo neprijetno v tujem jeziku, pri francoščini in angleščini. Zgodovine nisem marala zaradi profesorice.«
Naenkrat se je babica spomnila tudi smešne anekdote: »Ko smo imeli angleščino, se je profesorica, namesto da bi prišla v razred, lepo odpravila po ulici v mesto. Mi smo jo čisto tiho opazovali skozi okno, ko pa je bila na varnostni razdalji, smo planili v smeh; začelo se je divjanje in uživanje. Tako nam je polepšala urico življenja.« Smeh. »Mislila je, da je konec pouka in je preprosto pozabila na nas.«
Brez vprašanja o ljubezni se ta pogovor ni mogel končati, čeprav sem približno vedela, kako se ta pravljica izteče.
»Svoje ljubezni v gimnaziji nisem odkrila, našla pa sem jo na poti iz gimnazije,« je dejala z nežnostjo na obrazu.
Iz mene je zletelo kot strela z jasnega: »Si kdaj 'špricala' pouk?«
»Nikoli. Mogoče mi je mama dvakrat letno napisala opravičilo, če nisem bila pripravljena. Napisala je, da sem imela vročino ali glavobol. Vsako leto sem imela en dan ali dva bonusa.«
S tem pisanjem delim svojo babico z vsemi vami.
Mislim, da se preveč podcenjuje, v svojem življenju je namreč premagala veliko večje ovire, kot je gimnazija, in jo zato občudujem. Včasih, ko mi kaj ne gre ravno po načrtih, mi od kdo ve kod pove takšno modrost, da samo stojim in gledam. Nekaj sem jih zbrala tudi za vas, ki ste bili tako vztrajni in ste prebrali intervju do konca:
-	vedno bodi zadovoljna z lastnim delom; kar je dobro zate, ni vedno všeč drugim,
-	katerokoli odločitev boš izbrala, naj bo zate pravilna,
-	za vsak problem obstaja rešitev, samo poiskati jo je treba.
Lucija Vaupotič
25

Lina Malovič
LETOŠNJA ZMAGOVALKA MLADE VILENICE
SRNA ALI VELIKI POK
Pok. Zvok prereže možgane gladko in boleče kot ostra britev skozi mehko glino in se ustavi nekje sredi hrbtenice in se prereže skozi trebuh.
Pok. Miren večer, mrak se nevidno useda nekam nad tlemi v zrak, a ga ne oteži. Hodim s teto po skoraj neskončni poti sredi polja, zvok koles otroškega vozička in vohljanja pasjega nosu po visoki travi.
Pok. Gledam skozi šipo v avtomobilu, kako hitro gre mimo trava, kako kratka se zdaj zdi pot nazaj. Spomnim se teka, stiska me v pljučih, srcu, glavi. Teci, si rečem. Za smo gre, zebe jo, boli. Tečem.
TRAVNIK V GLAVI
Kost iz kamna - težko breme,
Pok. Miren večer zamaje pasji lajež. Kaj je? Rjavi kup neznanega se premakne. Sma je. Naj vstane, zbeži. Ne more. Je ranjena? Pobožam jo po vratu ... Nisem še videla sme od blizu (lepa je). Boli jo. Teci domov, teta pazi nanjo, pojdi po pomoč, reši smo (BOLEČINE?!).
Pok. Uspelo mi je. Z vsiljivo bolečino, ki je napolnila prsni koš že do vrha, stopam po hiši, v dnevno sobo. Potlačim občutek zmagoslavja. Sma. Bolečina. Rešitev. Hitro. Spravimo se v avto, stric že telefonira. Mirna sem, kmalu bo rešena.
Pok. Tu smo. V modrem avtu se pripelje še gospod, ki ga ne poznam. On jo bo rešil. Gremo v avto, domov, hitro! Zakaj? Želim si videti rešitev, zaslužim si. Ji bo dal zdravilo? Jo odpeljal k zdravniku? Gremo. Skozi okno zadaj gledam, kako se oddaljujemo, še vedno razločim temno figuro, ki seji približa in ji na glavo nekaj prisloni. Palica? Zamegli se.
koža ohlapna in pretesna, biti srečen ali vitez teme, duša si ne najde mesta.
Sanje o begu, beg v sanje, morda nekoč pride ta Dan, ko misli se utopijo v spanje in bo kamen v zemljo prikovan.
• e e
26
Pok. Zvok prereže možgane kot ostra lesena sulica in se do srca ne ustavi in na poti tja za sabo pušča sled majhnih trsk, ki se mi zarezujejo v glavo, grlo, kosti in tam ostanejo za vedno - ene kot dvom v dobro, druge kot spomin na velike rjave oči, ki sem jih nenamerno rešila s krutega sveta, v katerem se je v delčku sekunde upanje razblinilo v težki mrak. Pok.
POKOP ATLANTIDE
Prešibki zidovi okrog pristanišča, strupeni valovi že butajo vanje, se senve ne vidi, ni več pristanišča, za glavo, za srečo, za umirjene sanje.
Zeus zmaguje, že ruši zidake, kot majhne drobtine izginjajo v prah. In zvijajo v plesu hudobne se spake in kuhajo misli, postrežejo strah.
Na dno potopi se svetla Atlantida, zagrne ko svinec pretežka jo noč.
In žal ti postane nenadnega uvida, ki polni kotanjo kot potok deroč.
Zagledam v odsevu se temne poplave, potegne me vase brez vsake sledi, in plavam v globino, ne, plavam v višave, in v tistem trenutku me srh spreleti.
Začutim se v zemlji, da, čutim, gorim, prav kmalu se v morju črnine utopim.
ČRNA ZENSKA S ČRNO BRADO
(Labodi pozimi odletijo na jug, črni rački pa ostanejo)
Črna ženska s črno brado, ločena od vseh ljudi. Brada raste in raste, se kodra, vrtinči, jo ovija. Počasi - vztrajno. Vse težje je, vse težje spi, vse težje vsakdanji.	.>t. V „	' ;
»Kam pošljemo pošiljko strupa za podgane? Naslov prosim.«
Črna ženska razmisli, pogleda, hlastne za zrakom in izdavi: »Črna brada.«
Dom je tam, kjer je srce in v srce se že vraščajo črne kocine, zatorej naj bo,
naj bo to dom.	■"* M- . ;.Č	. ’
■0^ '>Wk '	1	*.
Pospravlja hišo, ureja police, s tresočimi rokami briše prah z mamine žare, zaplete se v brado, žara se razbije in srebrni pepel se^ posiplje med črne dlake. Pa naj bo to spomin na umrlo
Prava lepota je tako posebna, tako nova, da je človek ne spozna kot lepoto.
(Marcel Proust)
mamo.
Brada vztraja in raste naprej, .vleče se za črno žensko vedno dlje in pobira nesnago s tal, črepinje, listje, smeti, namreč vse, česar se dotajkirb.
Črna ženska s črno brado rodi dva otroka, oba brez Srca, torej mrtva. Žaluje in joče, slane solze polzijo in se vpijajo v brado... naj ju pokoplje? l^ajde’ rožno jaso v gozdu, koplje grob, koplje in koplje, skopati mora za.dva nesrečnika. Položi ju v zemljo, a črna brada spet poplavi in zajame otročiča z zemljo vred. Zdaj hodi črna ženska po svetu z dolgo črno brado za sabo, v njej z ostalo svinjarijo zamotani dve mili trupli, potolčeni, umazani in odrgnjeni od nesnage in ostalih spominov, drži ju brada in ženski pojenjajo ntoči. aP ^ %
»Glej!« kaže s prstom za njo fantič na utici in mama ga z gnusom v očeh potegne vstran. »Pošast!« Res, brada se ovija črni ženski okrogjy:atu, kot smrtonosna kača jo davi, komaj še diha, zdaj je črna brada s črno žensko. |	_
Čas je. Pripeljal je mimo beli voz, na njem velike črke »ZIMA«. Z njega stopijo bledi možje brez obrazov, ostrižejo črno brado s črne ženske, jo zfviečejo v voz in ji nadenejo tesen jopič. »Kam?!« odmeva pol ulicah in od >«epovsod oči strmijo in tenki usta šepetajo: »Črna ženska v belem jopiču gre v lepše kraje, je ptica selivka ...«.
1
i Ei




jr

I/

'SffiČ:
Ilustracija: Ana Majcen

it/mM
0
POEZIJA JE KOT RADIJ; DA JE DOBITE GRAM, TRAJA LETO DNI.
(Vladimir Maiakovski)
LARA RUŽIČ POVIRK
Leta 2011 je prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Mlada Vilenica s pesmijo Kako naj zaspim brez tebe, s katero je potem Slovenijo zastopala v Limericu na Irskem; v letih 2012 in 2013 je bila izbrana med pet najboljših pesnikov natečaja Župančičeva frulica; leta 2013 seje uvrstila v ožji izbor mednarodnega natečaja mladih pesnikov Castello di Duino, leta 2014 pa ponovno prejela prvo nagrado na natečaju Mlada Vilenica za pesem Kdo si, tujka.
Njena vzornica je ameriška pesnica Anne Sexton. Umetniško izobraževanje bi rada nadaljevala v Veliki Britaniji ali na Irskem, smer 'Spoken Word Poetry', saj se želi naučiti recitiranja ob spremljavi glasbe, gibov ter raznih drugih umetniških elementov. Letos sojo izbrali za Mladi up - torej bo lahko svoje sanje tudi uresničila.
KAKO NAJ ZASPIM BREZ TEBE?	ŽGOČE SONCE
Kako naj zaspim brez tebe?
Hoditi v tvojih čevljih v sanjah in se zbirati na koncu pomola.
Takrat biti ... Preblizu zvezd.
Vosek v najinih krilih.
Nedaleč nazaj sva poletela skozi okno, rešena njenih okovov.
Pa sem takrat raje visela na drevesu in iskala lepše sanje.
Si predstavljate, kako lep je svet, obrnjen na glavo?
Kako naj berem?
V težkih nočeh si knjige bral le ti.
Sapa tvoja mimo mojih ušes kot pomladni veter in smeh v tvojih očeh.
Da, takrat je bil v njih še smeh.
Si ga izgubil? Tam nekje na svojih samotnih poteh?
Takrat, ko si ga nekomu dal. Za vedno.
Sam pa si nesebično obstal, ti patetično bitje.
Zdaj ne vem več, kaj si je misliti o tebi.
Neka sladkost je na tvojih licih, teža, skromnost, trdnost, ranljivost, šibkost, žalost.
In vedno sem se najbolj bala ... da boš umrl na mojih rokah in jaz ne bom niti vztrepetala.
In tako, oče, hodila sem v tvojih čevljih in bili so mi preveliki, spotikala sem se ob travne bilke in ležala med stvori in blatnimi dežniki.
A sem se pobrala ... Zato ... Ker bili so tvoji.
Z luknjami, polni vode, teže, gnilobe ... A bili so tvoji.
Bili so najini ...
In zdaj jih s ponosom lahko nosim sama.
Žgoče sonce je poražen humor.
Ko sem ljubila, sem ljubila zemljo, nad zemljo sem padala.
Sonce je poražen, ciničen napor, ki oslepi žive.
Zame ostaja šibka sled meglic, nad zemljo sem
vztrajen
ptič.
KDO SI, TUJKA
Kdo si, tujka?
Vračaš se med obličji nemih zgodb, vsa odrevenela in togotna.
Svoj blišč brišeš v vlažne strehe vetrov.
Odhajaš, zaljubljaš se, zapiraš vrata in okna, ker nikomur nočeš nakloniti svoje odsotnosti. Kako naj se tvoja samota opira na srce in kljubuje dnevom?
Kdo sploh si? Odtujenost spomina od bežnega dotika ... nemirna igra.
Tvoja vrata so zapahnjena, pa si vseeno sveža kot odpirajoča se naslada.
Tvoje pijane veje se pozibavajo na robu zavedanja vsakokrat, ko ima roka namen oditi ...
In jaz te še nikoli nisem tako ljubila.
Tvoj dom nima imena in ti nimaš nikogar.
Od vetrov zagorela ... Od smeha in žalosti si zbledela.
Bleščeča iskra navdiha ...
Tvoje visoko nebo izbriše dolgočasje.
Strašno čudna si, tujka brez doma.
A zagotovo kaplja tvoje golote izpije luno.
NE DA BI BIL ZARES TUKAJ
Ne da bi bil zares tukaj. Koža se ohlaja. Samo tu si in gledaš. Tvoje roke so zapozneli zvoki. Postal si morska pena na mojih bokih. Ne obstajam. Tukaj, ne, zares tukaj. Pride noč in jesen in veter in neurja in počeno nebo in tisoč razbitih kozarcev in dnevi ... ne zares tukaj, odhajam z njimi. Morska pena me več ne vznemirja, vroč pesek je že dolgo pozabljena toplina. Ne ljubi se mi več rešiti se.
Ne da bi bil zares tukaj. Moja usta so zgolj še sapa. Ujet med dotike mrzlega zraka, okamnel nad pečino nemirnega srčnega prekata. Ko leživa tu, ko zasadim sekiro v tvojo posteljo, ko se smejim v luči na stropu, ko se zvijem k steni, ko ti vedno kažem hrbet, ko leživa tu in me objemajo tvoje težke roke, ki ne znajo raniti, z vseh strani tvojega telesa bežijo obrazi -zaspim mokra, otopela in zavržena, takšno si me spoznal. Moje telo je pločevina, čutnice imam le še na nogah. Odhajam, dragi, odhajam med jutri in sredi noči in se vračam pozno, zgodaj, nikoli, ne zatečem se v prostor med tvojimi rokami, ne čutim ničesar, ko poljubiš rane na moji rami, ne pišem ti in se redko spomnim nate, ker me strašansko srbijo podplati.
Nehaj razumeti, nehaj ljubiti, odreži jih. Nočem več bežati.
LEŽALA SEM Z VNETIMI PLJUČI
Ležala sem z vnetimi pljuči, bela
Kot sneg Iz katerega Uhaja Zavest.
Ko sem si opomogla, nisem nikogar prepoznala. Celzija teh ponošenih let, Celzija v luknji pokrpanih nogavic,
Veter
Iz
Planjav,
Bela skozi eno Odprtino Neba.
Bela skozi eno odprtino Neba.
Samo umazan, Uničujoč oblak Beži iz okvirja.
Severna megla In ples ujedarskih ptic.
Odprtine skelijo.
Skozi katero bom ušla, Pusta,
S skelečimi Zobmi,
Trepetaje z usti Brezobličnih besed. Prihaja severni veter, severna megla In na Beli Padla Zavest.
//At^
Star črn telefon v veži je besno zvonil z ostrim zvokom v navidezno prazni hiši. A vendar je, ko je odzvanjal skozi prazne sobe, zbudil starko, spečo v vozičku. Taje najprej zmedeno in vznejevoljeno odprla oči, kajti ravnokar je v sanjah potovala daleč v svojo skoraj pozabljeno preteklost, dokler je ni kakor močan val zalil obet sedanjosti, ki seje oglašala z glasom telefona. Potrebovala je le še trenutek, da seje zbrala, potem pa je iz navade, ki jo je z leti razvila, položila roke na kolesi vozička. Z vso močjo se je hotela potisniti naprej, a so se ji roke začele tresti kakor jesenski list, ki ga veter meče po pločniku. Uspelo se ji je premakniti le za nekaj decimetrov, preden jo je moč v rokah dokončno zapustila. Tako je svojo pot končala pri kredenci zraven široko odprtih vrat, naravnost nasproti nje pa je na steni visela
Tomi Petek
STAR ČRN TELEFON
NAJBOLJŠE LITERARNO BESEDILO V REGIJI NA NATEČAJU EVROPA V ŠOLI
lično uokvirjena fotografija. Takrat je začutila skoraj otipljiv obup in nemoč, razočaranje nad lastnimi rokami, ki so bile nekoč roke pianistke. Prsti, ustvarjeni za skoke po zloščeni površini črnih in belih klavirskih tipk, so bili kakor otroci, ki se igrajo na travniku v čmo-belem filmu, tkali so glasbo s paleto trilčkov in fortissimov in glissandov. Okraševali so melodije, kakor otroci okrašujejo šopke rož, ki jih potem podarijo staršem, ona pa jih je izročila občinstvu. A te roke so očitno tako oslabele, da ne morejo niti potiskati vozička, kaj šele izvabljati zvoka iz klavirja, sije mislila pri sebi. Nato pa je kričeči telefon spet prekinil njen tok misli. Njegov zvok je bil na moč neprijeten in telefon sam je bil star, kupljen je bil namreč malo pred drugo svetovno vojno. Starka je opustila vse poskuse, da bi se nanj oglasila sama. Namesto tega je dvignila glas in zaklicala ime, ki se je z zvonjenjem združilo v disfunkcionalno kakofonijo, preplet kontrastnih glasov, kije zvenel, kot bi izgledala Picassova slika v rokokojskem okvirju.
»Linda!«	3®
Tako je beseda, podkrepljena s statičnim zvokom telefona, poletela po hodniku mimo fotografij, ki so tam visele, in se	——
napotila navzgor po stopnicah. Počasi, eno za drugo je stopala po stopnicah, pometla kosem prahu z ograje, nazadnje pa prispela do kopalnice, kjer se je najprej zapletla v ostanke pajkove mreže na majhnem prevrnjenem stolu, potem pa sedla na uho ženske. A beseda ni bila sama. Kopalnica je bila napolnjena z zvoki iz starega gramofona v kotu sobe. Glasba, kije od tam izhajala, je bila bogata, moč je bilo slišati, da je delo genija, vsak udarec na pavke v njej pa je v kozarcu, polnem vode, na mizici spodbudil manjši potres. Skoraj popolnoma je okrnila starkin klic, ki je lebdel v zraku, čakajoč, da bo slišan, kakor ptica, izgubljena v cerkvi, iščoča mesto, kjer si bo spočila krila. Kopalnica je bila precej pusta, a stvari v njej niso bile ravno, kakor bi morale biti. Ob vratih vanjo je ležal stol. Ženska je bila v kadi, polni vode. Prostorje bil zapolnjen s slabimi in starimi spomini, lebdečimi naokrog kakor kosci smrti, ki sojo prinesli, kajti voda je bila rdeča. Lindine oči so bile zaprte, kakor da bi predolgo zrle v praznino tega sveta, tako dolgo, da je ostala edina rešitev zapreti jih in pobegniti tej praznini, pobegniti k rdečini. Prostor pa je kričal, čeprav je bil zapolnjen z glasbo, kričal s tišino, glasnejšo od telefona, a ta tišina se ni širila nikamor, ostajala je v majhni kopalnici. Tako seje starkina beseda počasi napotila spet navzdol, od koder je prišla, in na vhodu v dnevno sobo srečala samo starko. Ta se je v nestrpnem pričakovanju, ki se ji je risalo na obrazu, rahlo nagibala naprej in z rokami trdno, kakor je mogla, stiskala ročaje vozička, čakajoč hčerin odgovor, ki pa ni prišel. Vse, kar je lahko slišala, je bil njen lastni šibek klic, ki je prodiral do zadnjih kotičkov hiše. A vendar pa to ni bilo vse, se je zavedela. Njena ušesa, ki so bila v nasprotju z njenimi rokami nič drugačna kot pred dvajsetimi leti, so zaznala zvok, glasbo, tiho, a jasno, ki je bila skupaj z njenim klicem pripotovala v pritličje. In ko so jo slišala, so jo prepoznala. Bila je Beethovnova 5. simfonija, imenovana tudi »Usoda«. To je starko rahlo razdražilo, pomislila je namreč, da Linda ne sliši njenih klicev zaradi glasbe. Bila je odločena, kakor tudi telefon, priklicati Lindo. In če bi njene noge bile količkaj tako odločene kot njena glava, bi se sama oglasila na telefon. A usoda je to preprečila. Usoda, ki je ustavila tudi Beethovna. Medtem ko je starka čakala, se ji je pogled ustavil na veliki fotografiji pred njo. Taje prikazovala njeno družino, bila pa je posneta v poznih tridesetih letih ob priložnosti, ko je bila ta zbrana v celoti. To je bilo, predenje starkin mož podlegel rani šrapnela in njen sin Joseph p o sttravmatskemu stresu, preden je njeno mater k vozičku zvezala ista bolezen, kot je zdaj vezala njo samo. In preden je ostala sama z Lindo, svojo malo punčko, ki je po starkinem mnenju vpijala vse slabosti sveta, jih zaklenila vase in jih čuvala kakor zaklad. A starka je vedela, dajo lahko ta zaklad uniči. A vedno redkeje je imela priložnost razmišljati o tem, kajti vedno bolj je njen um zapolnjevala črna senca njene bolezni, ki seje dvigala nanjo kakor oblak, ki prinaša nevihto, po kateri ne posije več sonce. Prav zaradi tega je potrebovala Lindo, ki je bila njena edina opora, dokler je ne bo nevihta dokončno uničila. Zato je bila na tihem vesela, da se Linda ni bila poročila. V drugačnih okoliščinah bi starka to obsojala, a sedaj ni mogla, hkrati pa je poskušala razumeti, da

njena hči ne želi nikogar, sploh pa ne moža. Zato sta bili v veliki hiši ostali sami, samo fotografija pa je še visela na steni v spomin na zadnje lepe dni.
Tok misli ji je spet prerezalo neutrudno zvonjenje. Starka se ni mogla načuditi klicateljevi vztrajnosti, ki se je kakor radioaktivno valovanje prenašalo na telefonski sprejemnik, ki je moledoval, hrepenel, klical, grozil, obtoževal in obupaval. Starka pa gaje lahko le poslušala in klicala svojo hčer na glas ter v svoji glavi in z vsakim klicem jo je bolj skrbelo. Kdo bo skrbel zame, če seje Lindi kaj zgodilo, je najprej sebično pomislila, potem pa se na vso moč zgrozila. Če seje, bosta pač druga za drugo skrbeli, kakor bosta mogli. Misli na najhuje si ni upala niti nalahno dotakniti. Ravno ko pa je 5. simfonija dosegla vrhunec, je starka še zadnjič šibko zaklicala Lindino ime, kozarec na mizici v mali kopalnici se je impozantno prevrnil na majhno preprogo, telefon pa z zadnjim raskajočim zvenom utihnil, kakor bi kdo iztaknil žico. Tako je v velikem salonu, kjer je bila starka, z veličastno dokončnostjo zavladala tišina, ki je s sledjo presenečenja zazvenela v velikem lestencu, med kolesi starkinega vozička in tudi v njej sami. A ona je skorajda ni zaznala. Vso jo je namreč prevevala slutnja, strah, skrb, zaradi katere je vnovič položila roke na kolesi in se pognala; v rokah ji je v trgajočih sunkih utripala topa bolečina, zaradi katere je zahlastala za zrakom, a ji je uspelo, premaknila se je. Potem pa se je spet vmešala usoda, metafora vseh človeških nesreč, ki je med vrati namestila rob, za katerega se je zataknilo kolo vozička in starka, nagnjena naprej v velikem trudu, je padla, zrušila se kakor osamljena železna konstrukcija na prostranem polju betona, in tla sojo ujela, sprejela odprtih rok. Njene noge so ostale ujete med kolesi in velikemu šoku je sledila žalost. Nato pa je na mizi v jedilnici, proti kateri je ležala obrnjena, zagledala kuverto. Na njej je pisalo samo »mama«, a tega ni bilo treba videti, vedela je, kaj pismo pomeni. Niti opazila ni, kdaj je spet začel zvoniti telefon, ki je sedaj zvonil nežneje, otožno, starkine solze pa so močile preprogo, izginile, kakor da jih nikoli ni bilo, kakor slej ko prej izgine vse, kakor je izginila Linda. Starka je sedaj razumela, kar ji je hči pripovedovala ne dolgo tega:
»Smrt je odrešenje, mama. In samo kadar pride, je človek resnično srečen. Takrat človeka ujame njegova usoda. Beethoven je to vedel.«
In s 5. simfonijo je pobegnila od tod, je pomislila starka, z usodo se je poročila in odšla. In ko je veličastna glasba v mali kopalnici z zadnjimi trobentami dosegla svoj konec, je odšla še zadnja starkina solza in njeno srce je še zadnjič utripnilo.
Star črn telefon v veži pa je besno zvonil z ostrim zvokom v navidezno prazni hiši.
Foto: Lucija Vaupotič, Če bomo hoteli obstati, bomo morali dirigentsko palico prepustiti naravi, 2014
Najboljša fotografija v regiji na natečaju Evropa v šoli
ŽIVLJENJE S TRETJIMI PLJUČI
Leta 2011 so mi na Dunaju prvič zamenjali pljuča. Po presaditvi sem začela novo življenje — brez kisika in težkega dihanja. To sta bili moji božanski leti: uživala sem zadaj na vrtu, v bazenu, igrala sem se s prijatelji ter z bratcem Linom in sestrico Iso.
Toda neke nedelje v začetku decembra 2012 skoraj nisem več mogla hoditi, težko sem dihala. Bili smo na rokometnem turnirju in navijali za Iso. Tudi mali Lin je navijal. Mene pa so zopet odpeljali v Ljubljano. Niti na stranišče nisem več mogla. Ponoči sem imela več epileptičnih napadov. Sumili so, da imam še vnetje možganske ovojnice. Zelo sem shujšala, pljuča so mi odpovedovala ... Telo preprosto ni več maralo tujih pljuč. Nisem imela veliko možnosti, da se izvlečem.
In sem se! Ko me je zdravnik vprašal, če bi šla na še eno presaditev pljuč, niti za trenutek nisem oklevala. Ati pa je skoraj omedlel in se razjokal - ne vem sicer zakaj; zame so nova pljuča pomenila nov začetek. Za nekaj časa so me poslali domov. Kljub kisiku doma skoraj nisem mogla hoditi. Pot do kuhinje, za katero Lin potrebuje pet sekund, je bila zame enourni pohod. Že ob veliki noči nisem več vzdržala.
Z Linom in Iso smo barvali jajčka. Za Lina je bilo prvič. Bil je zelo vesel. Jaz pa sem morala v Ljubljano. Mami sem napisala sms, kako mi je slabo, in da zelo težko diham. Prišla je in ostala pri meni. Naslednje jutro so nama sporočili, da moram urgentno na Dunaj, ker pljuča hitro odpovedujejo. Bila sem zelo utrujena. Se isti dan so me uspavali. Rekli so mi, da se bom zbudila z novimi pljuči. Toda na Dunaju so me zbudili. Vstavili so mi tubus. 14 dni sem preživela na intenzivni negi, s kisikom. Mami in ati sta bila ves čas z menoj. Potem je ati odšel domov.
17. april 2013. Okrog desetih zvečer je vstopil v sobo visok moški. Z mamo sva se spogledali. Rekel je: »Verjetno imamo pljuča zanjo.« Pljučka so bila otroška. Zame je bila to vesela in grozna novica hkrati. Nek otročiček je moral umreti, da bom jaz lahko živela.
Operirali so me ob 5.30 zjutraj. Mami ni mogla spati, poklicala je še atija, da je prišel k nama. Operacija je trajala osem ur. Jaz, čuden človek, sem se zbudila že tri ure po operaciji in tretji dan sem že hodila. Bolečinam se seveda nisem uspela izmuzniti. Bolelo je, ampak ne tako hudo kot prvič. Na Dunaju me je obiskala babi Štefka, pa teta Nuša in Marko ..., moj mali Linek pa je zmeraj, ko je bil čas za odhod, rekel: «Lia, pridi domov!« Ob slovesu je bil žalosten, jaz pa tudi.
14 dni po operaciji so bili izvidi odlični. Zame in za mojo družino se je začelo novo življenje. Zelo sem vesela za priložnost, da še enkrat dokažem, da sta iskrena želja in močna volja, dovolj, da dosežeš vse, kar si želiš.
Lia Gajšek

1. A
(Simona Kokol)
1. B
(Alenka Baum, Maja Ropič)
Klemen Kopač Aljaž Kekec Tim Žnidarič Julija Topolovec Sara Čaplan Marko Belšak Matic Krepek Tilen Kolar Monika Merc Lara Čagran Eva Smolinger Ana Murko Špela Sluga Pia Knaus Alja Janžekovič Monika Trafela Tjaša Turk Nives Vindiš Špela Šilak Anemari Koletnik Špela Vrtačnik Eva Vugrinec Sandra Žumer Zala Perovšek Tribušan Maja Druzovič Anja Colnarič Tinka Valenko
TISTI, KI SO ŠE ZELENI —
Bor Pahor Blaž Glogovčan Martin Domajnko Jaka Bezjak Jure Pišek Žan Molnar Teja Žibrat Erika Hameršak Eva Lajh Ana Majcen Urška Žibrat Maja Mahorič Ana Ivaniševič Špela Pihler Taja Islamovič Lucija Vaupotič Nina Osenjak Anja Horvat Ivana Ilec Mia Mešl
Vida Julija Janžekovič Liza Klajnšek Eva Poplatnik Špela Zamuda Naja Cajnko Nika Serban Lia Gajšek Kaja Maruša Konig
■ E^ M i£


(Tonja Kolar)
imn
1. D
4WiW,l,
1. C
(Aleksandra Pal)
Jaka Kostanjevec Aljaž Jabločnik Žak Cvetko Aljaž Petrovič Miha Kostanjevec Anja Merc Katja Čabrijan Tjaša Cvetko Barbara Toplak Romana Kamenšek Eva Frangež Klavdija Debeljak Anja Šnejder Danijela Vinko Dunja Sternad Tamara Korpar Damiana Pajnkiher Kaja Smolinger Eva Ko j c Sara Ficijan Niki ta Grandi Marko Mitrovič
TISTI, KI SO ŠE ZELENI...
Mitja Roškar Urh Toš Timotej Cebek Eva Šmigoc Maja Žunkovič Adrijana Vočanec Tilen Majcen Klemen Kampi Jakob Berlak Klemen Kropeč Saša Gajšek Maša Furman Laura Furman Eva Petek Kaja Maroh Tjaša Kocmut Lena Zebec Eva Pernek Nika Vukovič Katja Frlež Katja Kolednik Tjaša Kodrič Saša Preložnik Šimac Mojca Šeruga Vita Erjavec
Iti " A
.	"S-
(Boštjan Šeruga)
Žak Ciglar Jakob Ovčar Jurček Lesjak Korpič Luka Sagadin Matej Rojht Miha Majhenič Lina Širec Tina Širec Maja Bedrač Rok Koderman
TISTI, KI SO ŠE ZELENI ■■■
Ponedeljkovo jutro, Petica ptujske gimnazije; rumena miza in osem razglabljajočih »glave«. Dan pred maturo, jaz p a imam nalogo, da predstavim naš bister razred, ki se, kar ne preveč bistro, nekoliko prepozno ukvarja z motivi in temami maturitetnega gradiva.
»Ajde družba, ideje?!«
Odziva ni. Vsi obotavljajoče iščemo besede, ki bi najlepše opisale naša preživeta štiri leta. Če bi to vprašali našo razredničarko, bi nam, nedvomno, z nasmeškom na obrazu in ponosom v očeh odvrnila, da tako dobrega razreda še ni imela. Enake misli bi, kajpak, lahko pripisali tudi ostalim profesorjem, ki so imeli čast sodelovati z nami. Učne ure v našem razredu so jih kvečjemu razbremenile in sprostile vsakodnevnih pritiskov, da dopust skorajda ni bil potreben.
Glavce znotraj razreda povezujejo trdne, nevidne vezi, ki jih niti samo življenje ne bo razrahljalo.
»Driiiiiiing ...« Šolski zvonec nas že kliče k slovenščini. V tem trenutku se ukvarjamo z otroštvom in otroškimi stvarmi. Ob branju obujenih spominov avtorjev obeh romanov se ne moremo upreti podoživljanju lastnih; ko smo prvič stopili skozi steklena vrata, prvič zagledali takrat še neznane obraze, na naš prvi skupni izlet... Počasi stopamo naproti zadnjim gimnazijskim dnem, opirajoč se na skupne trenutke, zagledani v prihodnost.
Andraž Kovačič, 4. c

2.B
TISTI, KI MISLIJO, DA SO NAJBOLJ PAMETNI...
2.	A
(Brigita Podgoršek)
Belmin Lisičič Matic Frank Ličina Gašper Arnejčič Žiga Bezjak Rok Roškar Anže Gavez Jernej Golob Blaž Vidovič Matic Peternel Manja Toplak Špela Turkovič Julija Dovečak Iva Težak Jerca Perčič Iva Katarina Rimel Taja Glažar Jan Sever Stella Kociper Lara Plohl Nina Vaupotič Edita Šumenjak Lucija Sevšek Evelin Frčeč Eva Petrovič Nika Knez Sara Porič Teja Travnikar Sara Potočnik

TISTI, KI MISLIJO, DA SO NAJBOLJ PAMETNI...
2. C
(Branka Šijanec)
Aljaž Šalamun Marsel Veselič Jure Fakin Žiga Teršek Jure Tumpej Blaž Lovenjak Tomi Mihael Mulec Patrik Tovornik Amadej Arnuš Miha Petek Anja Lampret Špela Malovič Katarina Horvat Katarina Žgeč Valentina Bedrač Nuša Vučinič Andreja Kumer Jan Krajnc Eva Sire Julija Toplak Katja Ko j c Adriana Štebih Daša Šarman Urška Bezjak Tjaša Gajšek Eva Skledar Alenka Golub Maša Goričan Maša Indžič Mia Kopold Metiličar Ajda Lašič

2. S
(Alenka Šuman Irgolič)
Timotej Pučko Tim Lončarič Jan Mlač Černe Luka Domjan Boštjan Nahberger Matic Habjanič Jan Osterc Ines Krajnc Ana Ambrož Katja Petek Miha Kovač Tim Tetičkovič Blaž Bezjak Sven Lah Nina Potočnik
TISTI, KI MISLIJO, DA SO NAJBOLJ PAMETNI...
IZOBRAŽEVANJE NA PTUJU
SE Ml ZDI, DA JE PTUJ DOVOLJ RAZVITO MESTO ZA FAKULTETO, SAMO VPRAŠANJE ...
JAAAAA! MENIM, DA NA PTUJU NUJNO
POTREBUJEMO FDV!!!
(Sonja Bezjak)
V V
..a .* a Sf -
3. B
(Marija Holc)
Jan Belšak Tilen Terbuc Žan Horvat
Maksimilijan Lovrenčič Adam Veselič Benjamin Borojevič Rok Stubičar Nuša Cigula Katja Kolarič Nuša Horvat Mitja Kostanjevec Domen Bauman Blaž Hazemali Matija Vuletič Katja Cajnko Amadeja Jurčič Melani Žnidaršič Nina Strelec Doris Kovačec Spela Bratuša Ema Šumenjak Katja Valenko Tjaša Cvikl Lora Grobelšek Laura Dolenc Minea Kristovič
TISTI, KI SO ZE POLNE PAMETI
Kristjan Žagar Jon Jelen Jan Bezjak Blaž Murko Žan Malek Petrovič Tomi Petek Žan Lamberger Katja Štumberger Nina Kozoderc Hajdi Zakelšek Ana Vertič Nuša Muršič Jan Harb Maja Pavlič Eva Bohak Klara Hazdovac Barbara Feldin Vanesa Rojko Tina Martinič Klara Širovnik Hanka Selimovič Lara Ružič Povirk Nika Kozoderc Mihaela Stočko Rebeka Filipič Špela Vučak
*



3. C
(Silvija Rakuš)
Patrick Bedenik Matic Repič Gašper Peklar Uroš Mendaš David Bezjak Nejc Strnad Miha Hržič Špela Horvat Adam Brumen Martina Krušič Klara Vaupotič Danijela Cvetko Ines Prejac Nina Venta Vanesa Mohorič Raza Makalič Kristian Šic Tomaž Štumberger Špela Pučko Mirjana Gabrovec Iva Kampi Rebeka Visenjak Urška Franc Urška Vršič Kaja Novak Melisa Fras Sara Kolar Nejc Šandor
3 0 TISTI, KI SO ŽE POLNE PAMETI
(Alenka Valentin)
Anej Miletič Žan Žmavc Tine Glodež Luka Ivanovič Žan Merc Gašper Kobler Jan Cesar Tomaž Tepež Martina Mihalič Adrijana Svenšek Tamara Horvat Ela Peklar Eva Majerič Tonja Kolednik Tamara Majcen Timotej Rosič Tjaša Žgavc Evelina Soršak Lara Jeza Eva Bolcar Minja Zamuda Klara Petek Sara Vučkovič Marina Zupanič Vida Bigec Petra Bencek
■ ■■
/ŠAt^
TISTI, KI SO ŽE POLNE PAMETI
3.	E
(Anita Ekert)
Matevž Hernja Thomas Polanec Niko Goršič Nejc Rus Primož Skledar Blaž Vidovič Eva Gašperšič Katja Gerdak Gordana Žiher Tjaša Hazenmali Janja Jus Barbara Petek Blaž Skuber Tadej Pihler Tomi Merc Maša Lah Monika Predikaka Lea Šalamun Ana Maja Bernhard Eva Štefanec Valentina Tement Lucija Hameršak Nina Kmetec Julija Hvalec Melanie Osebek Maša Patafta
4.	A
(Dobrinka Voršič Rajšp)
Oliver Baklan Aleks Pešič Luka Benčič Matjaž Čuš Rok Štumberger Filip Krajnc Matic Rakovec Julija Čeh Jana Flajsinger Aljaž Puž Amanda Kralj Kaja Amon Larisa Pukšič Dania Kanlič Matej Rober Doris Toplak Metka Veršič Lina Malovič Teja Šuštar Nina Zupanič Neja Gril Minela Kurtovič Klara Prosenjak
Aljoša Toplak Luka Pušnik Jan Gašparič Domen Lisjak Luka Štolekar Luka Težak Toni Kobal Rok Resnik Nina Krajnc Eva Štrafela Marina Černesl Maša Štebih Katja Rašl Jerneja Horvat Ela Vidovič Ana Šaše Ina Vidovič Nastja Ules
Cornelia Nika Metličar Lara Tement Maja Galun Aleksandra Pečnik Nastja Tjukajev Jana Škerjanec Anja Draškovič Črt Foltin
ODHAJAJO ...

4. C
4. D
(Slavica Bratuš)
Jasna Bratušek Urška Bratušek Mitja Čuš Ana Jurgec
Elin Kamenšek Krajnc Maja Kokot Katja Kramberger Žiga Kumer Matic Marin Aleksandra Milošič Petra Noterzberg Jernej Orovič Mihael Peček Maja Plohl Primož Prigl Eva Robič Petra Sedlašek Nuša Šerbec Maja Štumergar Katja Valič Jana Vaupotič Maja Vršič Andrej Martin Žgeč
TISTI, KI ODHAJAJO
(Mateja Šilak)
Luka Medic Niko Gjurasek Mark Drevenšek Nejc Kupčič Marko Čuš Andraž Kovačič Lea Gašparič Ana Žuran Tilen Černivec Marko Mlakar Doroteja Meško Klementina Šešerko Klementina Jelen Eva Kaučič Petra Verdenik Petra Bračevič Lucija Vilčnik Barbara Vute Nuša Lovrenčič Tajda Urbančič Maruša Dovečar Eva Vidovič Taja Žnidarič Anja Vesenjak Urška Ljubeč Tea Gajšek Andreja Rebernik Petra Lozenšek Tamara Galun
4. E
MiS-

4. S
(Igor Šeruga)
Vid Markež Marko Bela Rok Cafuta Horvat Filip Bombek Nejc Lukežič Igor Šeruga Jernej Hajdinjak Klemen Lah Tilen Grah Blaž Petrovič Niko Veit Alen Plajnšek Luka Šalamun Doroteja Domjan Lucija Ivančič Veronika Domjan Rok Babič Rok Čeh Alen Knez
TISTI, KI ODHAJAJO .
(Renata Merc Furman, Darja Rokavec)
Matej Stojnšek Miha Zupanič Miha Kosi Dominik Čeh Gregor Gojkošek Mitja Zorec Alen Fuks Jernej Černe Nika Jošt
Lučka Marija Neudauer Danijela Herga Laura Bratušek Paula Djukanovič Tilen Tadej Žafran Rok Ribič Nikolovski Melanie Golob Irena Čačič Iris Šomen Anja Lepej Maruša Kocmut Tjaša Dovečar Janja Peklič Barbara Bukšek Dolores Ivančič Dora Kosi Ana Krajnc
,
* r* i a -•	/ i m i s
li	s til
: ' : ■' ■ • '

PONOS GIMNAZIJE PTUJ					AVTOR: ŽAN MERC	IGRALEC TOLKAL	URŠKA STREL	MODERNO SMUČ. SREDIŠČE	21. IN 1. ČRKA ABECEDE	HERETIČNI NAUK (3., 4. ST.)
					DOPRSNI KIP					
					IRSKI KNJIŽEV- NIK VVILDE					
	TRIVA- LENTEN KISIK		OTOK V KVAR-NERJU				FACE- BOOK POZDRAV			
OBSEG (REDKO)					KANADSKA ZDRUŽBA ZA OLJE IN PLIN				NAJDALJŠA REKA NA SVETU	
ZDRAVKA PERNEK			BASKOV- SKA TERORIST. ORG.				KARENINA			
KISIK		IZRAELSKO PRISTA- NIŠČE			SODOBNIK IMPRESIO- NISTOV (KIPAR)					
PUŠČAVA V JZ AFRIKI							NEKDANJE NIZ. ČRPALKE ZA VODO			
	LEVI PRITOK KOKRE								A	
	RAKEV									
PREBI- VALKE KARAN- TANIJE										
			VSE-			MESTO V J KALIFORNIJI				
		VODNA ŽIVAL	TOVARNA SMUČI				MO-...RI- ...ME-...			
										ESTERA JELENKO
								DA (PROTIP- OMENKA)		
IZRAEL- SKO PRISTA- NIŠČE				MATE- MATIČNI ZNAK						
PREBIVA-
LEC
SOSEDNJE
DRŽAVE
Še dobro, da ima gimnazija toliko oken. Sicer se mi še danes ne bi sanjalo, koliko lepih dni smo presedeli v šolskih klopeh.
(Miha Zupanič)
Naše glave so okrogle zato, da lahko misli spremenijo smer.
(F. Picabia)

AGRARNA STRAN
O, NAŠ KROMPIR
O, naš krompir, ki si za nas v hladni prsti klil!
HmH

H
mmm
S teboj so p
MS
rglll

Imamo svojo blagovno znamko čokolade ... gobarsko društvo ...
‘>V
mr**
Pšenična polja; moje žuljave roke zamesijo kruh.
B	Jan Cesar
t-* «


Tako prikupno se rnesa tvoja omama s
i *
:> - ■
■lili
Mi

S
i tebi?
o te vredni?
■»* krompir,
občudujem te,
Ne drznem si predstavljati
nedeljskega kosila brez tebe.
O, naš krompir!
ŽAN CIGLAR


r<Mv,
m
™
JI
Wm
'6-sJ


'č-'k
m
m>]x



'I Luknje v solati
:.*- 4
zračijo domovanje sitega polža.
Anej Miletič Jj

IP' •

IFjflLU
Najboljši šaljivi haiku na 15. slovenskem dijaškem natečaju
m
HAIKUJI
Včasih napišem in mislim, daje vredno; drugim je bedno.
Gašper Kobler
Rjavo deblo.
Prileti črna ptica; drevo umira.
Erika Hameršak
Veliko drevo -nanj se nasloni Maja, drevo oživi.
Luka Kramberger
Na plaži školjke -pobira jih deklica; spravlja spomin.
Urška Žibrat
Zvezdnato nebo -njena svilnata koža diši po domu.
Naj a Cajnko
Noč je čarobna -štejem zvezde na nebu; najdem najino.
Marko Mitrovič
Gimnazija Ptuj -najino hrepenenje ujeto v leta.
Tamara Majcen
Zimska idila;

- v*
MS. ",	'J
zavriskam od veselja,	. A. J* g l
_ . .......
snežinke v laseh.	_ ijc -V. 7
, > ^
Eva Bolcar
■
Preglasna glasba izgublja svojo lepoto. Zvoki kričijo.
Gašper Kobler

mmv
ismm
,*r-

> a.
rL 4p /
Filozofija
moj pogled na lep, grd svet,	.	Prašna polica
moja tolažba.
Gašper Kobler Fife-
Prašna p_____
modra knjiga pade z nje,
vzamem jo s seboj.
Kaja Konig

Stara vrba -v odsev lune ujeta, v večnost odeta.
Jan Cesar

Jutro na Zemlji; opajam se z ljubljeno -
s”?-

svet, prekrit s svilo.
«f '	Bruno Gale

Biigfl*
..... 4.* .aPfa
Gimnazija Ptuj -življenje, ko pridemo, dolgčas, ko nas ni.
Katja Čabrian
Pisan travnik; skupaj na soncu ždiva,
vonjava rože.
Martina Mihalič
HAIKUJI
Sončna svetloba,
Šolski hodnik -prazen in tih sameva do konca ure.
Klavdija Debelak
Midva v objemu; za trenutek zadrživa svet - zasanjanost.
Luka Janžekovič
Otroški nasmeh, potrka še ljubezen -žalost izpuhti.
Vida Julija Janžekovič
Gimnazija Ptuj -sedim v učilnici in pišem haikuje.
Tamara Korpar
Besna nevihta -vihar odnese drevo; grožnja narave.
Žan Molnar
Zvezdnato nebo; od daleč opazujem zvezdni utrinek.
Tamara Korpar
U/rm
<0
1995	O
1996	O
1997	O
1998	Janja Bedrač
1999	Matej Horvat
2000	Maja Plohl Katjuša Štih Črto Kreft Bojan Potrč
2001	Davorin Lešnik Lea Papst Maja Rosič
2002	Matej Čmjavič Nina Horvat Mojca Neudauer Marko Toplak Barbara Zafošnik
2003	Tijana Markovič Matija Švagan Mojca Slana Uroš Trstenjak Aleš Zorec
2004	Urška Kolar Saša Krajnc
2005	Daša Cizerl Maja Kovač Monika Krošel Simona Medved Vesna Terbuc Anja Turin Andreja Emeršič
2006	Špela Belšak Miha Kodela Aleš Kodela Rok Korošec Sanja Metličar Gregor Moleh Matjaž Mršnik Brigita Pihler Iztok Štrucl
2007	Rok Banko Karmen Erhatič Peter Ferme Helena Hercog Eva Hojski Klara Kozoderc Nataša Miložič Jernej Novak Blaž Švagan Mojca Lazar
2008	Eva Fekonja Gregor Križan Samo Lešnik Tadej Medved Tanja Potrč Eva Reberc Katarina Rozman Marko Tement
ti
2009	Eva Banko Gregor Božičko Jasna Levanič Janez Mohorko Neža Muhič Aljoša Slameršak
2010	Lucija Pribožič Eva Sušeč Eva Šibila Jana Vidrih Nina Zupanič Kaja Jakolič
2011	Maja Kostanjevec Jan Meznarič Jernej Murko Urban Neudauer Jan Štumberger
2012	Ana Čemezel Julija Komel Rebeka Komel Mojca Kostanjevec Monja Krajnc Sara Ovčar Tatjana Šučur Jernej Vajda
Saša Vindiš Matic Zorko
2013	Staša Florjančič Klemen Petek Ronja Rajh Tina Tumpej Tadeja Vaupotič Nace Zavrtanik
2014	Rok Cvetko Vid Erčevič Tadej Tomanič Jakob Murko
ZLATI
MATURANTI
Zbrala:
pedagoginja Darja Rokavec
NAŠI NAJVEČJI ASI
V ŠOLSKEM LETU 2014/2015
SVEN LAH
Državni prvak v tenisu (do 16 let, prvak 2. članske lige)
LUKA PUŠNIK
Zlato Preglovo priznanje (kemija)
EDEN OD ŠTIRIH SLOVENCEV, KI SE BODO MED 20. IN 29. JULIJEM UDELEŽILI KEMIJSKE OLIMPIADE V BAKUJU (AZERBAJDŽAN)
LUKA MEDIC
Zlato Vegovo priznanje (matematika)
Zlato priznanje na tekmovanju iz znanja nemščine
BLAŽ HAZEMALI
Zlato priznanje na tekmovanju iz znanja zgodovine
TILEN KOLAR
Zlato Cankarjevo priznanje (slovenščina)
t///n
*
MATEVŽ HERNJA
Zlato priznanje na tekmovanju iz znanja nemščine
MAJA BEDRAČ
Državna prvakinja in rekorderka v skoku v daljino v kategoriji pionirk, mlajših mladink in dijakinj (627 cm)
TRETJI REZULTAT NA SVETU!
Odhaja na Olimpijski festival evropske mladine, ki bo letos v Gruziji, ima pa že tudi kvalifikacije za Svetovno prvenstvo za mlajše mladinke in mladince v atletiki, ki bo letos v Kolumbiji.
Mednarodne igre šolarjev (Lake Macquarie, Avstralija):
- skok v daljino: 1. mesto - 100 m: 2. mesto
TOMI PETEK
Zlato priznanje na tekmovanju iz znanja angleščine
GREGA PAVLOVIČ
Državni prvak v teku na 60 m, 100 m in 200 m
VERONIKA
DOMJAN
Državna prvakinja in rekorderka v metu diska v kategoriji članic (56,31 m)
DIJAKINJA GENERACIJE
ŽAN MALEK PETROVIČ
Zlato priznanje na tekmovanju iz znanja geografije
Udeležil se bo Balkanske geografske olimpiade, ki bo letos med 21. in 28. junijem v Beogradu.
Izdajo Gimn@lista je omogočilo ptujsko podjetje
5 mtera
prejemnik nagrade Zlata nit za najboljšega zaposlovalca v Sloveniji
Intera, d.o.o., Osojnikova cesta 3, 2250 Ptuj, Slovenija
T: +386 (0)5 908 99 90, F: +386 (0)5 908 99 99, E: info@intrix.si
www.intri)bsi