Prijateljem
(Na Bledu v 22. dan avgusta 1889.)
^ed mano razprostira se pustinja, Kako je gola, prazna in mrtva! Eastlin, živalij tukaj sled izginja, človeška noga ni še sem zašla. Razbeljen pesek, solnce žge in peče, Da potna sraga nam po lieih teče.
A v sredi pušče, glej, o čudo krasno! Studenee žuborf ldadan in čist. Nad njim pa ptieev čuješ petje glasno, Po drevji ziblje se pri listu list. Ti daj poeitka nain, zeleui 6t(Ht. Krepfla ti, oživljajoči p6tok!
To pušža ni, — to naše je življenje, To potok nf, — to naša je ljubav. Ees, tare mnogotero nas trpljenje, LjuMv pa lek najhujših je težav. Tovdriši v ljubezni se združfmo In stiske vse brez kvara gi-edo mimo.
Iz raznih krajev srno se semkaj zbrali, Da ziii spet bi se oko v oko. Veselja našega naj nič ne žali, Ponavljajmo prijateljstvo stari. Prijateljstra naj vrela vsak okiiša In Tsakemu naj razvedri se duša.
A predno se razidemo, preljubi, Sklenimo danes kakor jeden mož: Na delo! časa mi nihčfe ne giibi, če delo trnja nosi ali rož. Ie ,,B°g in domovina!" staro geslo Bo srečo časno, večno nam prineslo.
Različna nam je pot, namen nas druži, Navzgor dvigujemo oči, srce. Visokim vzoroiu vsak naj vneto služi, Nebesa blagoslov naj nam rose. Tovariši, prijatli ljubeznjivi, Vsem kličem: Bog vas živi, Bog vas živi!
Fr. Krek