VISOKA ŠOLA ZA SOCIALNO DELO IN DRUŠTVO ODMEV Ena od pomembnih značilnosti Visoke šole za socialno delo ob njeni štiride- setletnici je, da je tesno povezana s prostovoljnim delom na področju psiho- socialne pomoči. Prostovoljno delo je re- den predmet na učnem programu, še bolj pomembno pa je, da šola daje praksi štu- dentov na tem področju velik poudarek in spodbudo. Hkrati so praktično vsi učitelji in sodelavci šole zelo aktivni v raznih društvih oz. organizacijah za pros- tovoljno delo. VŠSD je dala in daje s tem pomemben prispevek k razvoju civilne družbe v Sloveniji. Namen tega sestavka je prikazati majhen del teh povezav (čeprav bi bilo seveda zanimivo osvetliti tudi celostno povezanost VŠSD s prosto- voljstvom), namreč sodelovanje med VŠSD in Društvom za prostovoljno delo in psihosocialno pomoč Odmev. ZAČELO SE JE S TERAPEVTSKO KOLONIJO NA RAKITNI Že od začetka sedemdesetih let pa do danes je bila prej Višja in sedaj Visoka šola za socialno delo vse bolj povezana s prostovoljnim delom na področju psiho- socialne pomoči. Bernard Stritih je leta 1975 na povabilo Anice Kos Mikuš vodil t. i. Terapevtsko kolonijo na Rakitni. S tem se je začela njegova nepretrgana de- javnost na področju prostovoljstva do danes. V dvajsetih letih je s kvaliteto svo- jega terapevtskega, mentorskega, razis- kovalnega in supervizorskega dela postal ena osrednjih avtoritet na tem področju v Sloveniji. Imel sem srečo, da sem lahko pomemben del poti prehodil in se učil ob njem. Pobudo za kolonijo na Rakitni so da- li študentje Filozofske fakultete. Pozneje se je ta pobuda razvila v sodelovanje s ta- borniškim odredom Črni mrav v Mostah. Za daljši ali krajši čas so se priključili tudi drugi sodelavci VŠSD, sedanji učitelji (npr. Blaž Mesec, Vito Flaker, Darja Zavir- šek). Blaž Mesec je svoj doktorat Akcijsko raziskovalni projekti kot oblika skupnost- no psiholoških intervencij: skupinska in organizacijska dinamika ter metodološka problematika socialnoterapevtskih akcij- skih raziskovalnih projektov v Sloveniji 1975-1980 v veliki meri oprl na izkušnje v tem projektu. Okoli 20 prostovoljnih sodelavcev (prvi prostovoljni sodelavci so bili študentje z različnih fakultet, po- zneje pa so se pridružili tudi različni stro- kovnjaki — psihologi, zdravniki, psihiatri, učitelji, socialni delavci, medicinske sestre in tehniki, fiziki, elektroinženirji, sociologi idr.) je šlo vsako leto za okoli 14 dni do enega meseca z otroki in mladost- niki z različnimi psihosocialnimi proble- mi na taborjenje s šotori. Od leta 1975 do danes se je taborov in drugih dejavnosti udeležilo okoli 1.600 otrok in mladost- nikov in okoli 550 prostovoljnih sodelav- cev. Okoli tretjina vseh otrok, ki so prišli na taborjenje, je bila deležna različnih ob- lik psihosocialne pomoči v raznih in- stitucijah (npr. pedopsihiatrični oddelek pediatrične klinike. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Vzgojna posvetovalnica, svetovalne službe na šo- lah. Centri za socialno delo). Na tabore so se stalno vključevali tudi »normalni« otroci, ki niso bili nikoli v obravnavi pri psihologu ali psihiatru, in otroci prosto- voljnih sodelavcev. Tabori so potekali v naravi (v gozdovih ali v bližini rek ali jezer) v času poletnih počitnic. Udeležilo se jih je vsako leto okoli 50 otrok, starih od 7 do 18 let, večina otrok je prišla na ta- bore okoli štirikrat (štiri leta zapored). Glavna metoda dela je bilo skupinsko delo, povezano z akcijskim raziskova- njem. Cilj je bil ustvariti socioterapevtski 451 POROČILO milje za vse udeležence tabora (torej tudi za člane tirna prostovoljnih sodelavcev). Zame se je začelo leta 1983, ko sem se še kot študent medicine udeležil ta- bora v Žabicah pri Ilirski Bistrici. V drugi polovici osemdesetih let se je moje sode- lovanje z Bernardom Stritihom vse bolj intenziviralo, tako da sem se vključil tudi v pripravo akcijskoraziskovalnih poročil o taborih; delo je potekalo na VŠSD. Tako sem spoznaval tudi kontekst višje šole, ki me je kot institucija presenetila s svojo odprtostjo in naklonjenostjo do prosto- voljnega dela. Vse več aktivnosti v zvezi s tabori (npr. priprave, skupina za samopo- moč, srečanja egostrukturalnega plesa, strokovni seminarji z gosti iz tujine) se je odvijalo v prostorih šole, takrat še na Ša- ranovičevi. Ker sem postal ključni človek za organizacijo vseh teh dejavnosti, mi je bil celo zaupan ključ prostorov šole. Veči- na naših dejavnosti se je namreč odvijala ob večerih, ko na šoli ni bilo več nikogar. Po drugi strani sem imel v teh letih možnost kot specializant psihiatrije spo- znavati institucijo psihiatrične bolnice, ki je bila precej trša, bolj zaprta, in je vpra- šanjem samoorganizacije in samopomoči pri svojih uporabnikih (razen na podro- čju zdravljenja alkoholizma) posvečala dosti manj pozornosti. V sedmih letih staža v psihiatrični bolnici sem doživel le malo pobud, da bi se vrata bolnice odprla skupnosti (čeprav smo vsi poznali dobre izkušnje s področja zdravljenja alkoho- lizma in pozitivno izkušnjo dr. Brajše v Varaždinu, ki je vpeljal dan v tednu kot dan odprtih vrat s posebnimi programi za svojce in druge ljudi, ki se zanimajo za usodo psihiatričnih bolnikov), da bi bol- nica kaj prispevala k razvoju skupnostnih projektov, da bi podprla ustanovitev kak- šnega društva za pomoč duševnim bol- nikom, da bi ključe prostorov v bolnici imeli tudi zunanji sodelavci — prostovolj- ci ipd. Tudi v načinu mišljenja sem vedno bolj zaznaval pomembne razlike. Moje delo v psihiatriji je bilo dobro ocenjeno, če sem znal natančno ugotoviti in opisati patologijo in če sem v kriznih stanjih znal bolnike miriti z zdravili (kar je pogosto tudi rešilo življenje). Po drugi strani pa so se po umiritvi akutnih, urgentnih stanj pogosto pokazale šibke plati programa t. i. bolnišničnega zdravljenja. Zlasti pri lju- deh, ki smo jim dali diagnozo kroničnih psihotičnih motenj, sem s precejšnjo no- tranjo muko opazoval, kako mesece dol- go »visijo« oz. životarijo v bolnici. Seveda za njihovo visenje nismo bili odgovorni samo mi, zaposleni v psihiatrični bolnici. Tisto, kar jih je hromelo, je bilo povezano tudi z njihovimi lastnimi težavami in praviloma tudi z raztrganimi socialnimi mrežami, v katerih so bili vse večji osa- melci. Pri takih bolnikih sem večkrat pomislil na prostovoljce, ki so v okviru naših taborov požrtvovalno pomagali otrokom in mladostnikom. Ko bi jih le imel na svojem oddelku! Druga pomembna razlika med iz- kušnjami v bolnici in na VŠSD je bila ta, da sem v bolnici zelo težko kaj premaknil v izrazito hierarhični strukturi odnosov. Zdravniki smo bili na eni strani, sestre na drugi, zdravniki seveda višje, sestre nižje. To je npr. tudi pomenilo, da sestre po- gosto niso dovolj resno upoštevale svojih ustvarjalnih, inovativnih idej in da smo po drugi strani zdravniki pogosto prece- njevali svoje pobude in ideje. Na ozadju teh izkušenj je bilo zame to, kar sem opa- žal in doživljal na VŠSD, zato še bolj raz- veseljujoče. Na VŠSD se je namreč v zvezi s klienti (tudi v zvezi s tistimi, ki jih je obravnavala psihiatrija) več razmišljalo o resursih kot o patologiji, lahko sem za- znal več horizontalnosti v notranji organi- zaciji (kar je seveda večkrat pomenilo tudi več zmede in nejasnosti, pa tudi napetosti), komunikacije učiteljev s štu- denti so bile razmeroma odprte in manj hierarhične. Pobude in ideje, ki smo jih razvijali v izveninstitucionalnem prosto- ru, so našle pot celo do rednega progra- ma šole. Tako sem prav v času praznova- nja 40-letnice VŠSD postal redni asistent med drugim tudi za predmete, katerih nastajanje sem spremljal na stičišču insti- tucionalnega in izveninstitucionalnega prostora (med drugim tudi na stičišču VŠSD in sedanjega Društva Odmev). Ti predmeti so kibernetika psihosocialne 452 pomoči, epistemologija socialnega dela, skupinsko delo in kibernetika drugega reda. STROKOVNO SREČANJE OB DVAJSETLETNICI SOCIOTERAPEVTSKIH TABOROV IN ROJSTVO DRUŠTVA ODMEV 17. november 1995 je bil za majhno skupino prostovoljcev, ki smo bili organi- zirani od leta 1991 (po ločitvi od ta- bornišega odreda Črni mrav) kot Akcijska skupina za socioterapevtske tabore na Vi- soki šoli za socialno delo, pomemben dan — dan rojstva Društva Odmev. Na Visoki šoli za socialno delo je bil ustanovni občni zbor društva skupaj s strokovnim in družabnim srečanjem ob dvajsetletnici socioterapevtskih taborov. Prvi predsednik društva je Bernard Stritih, ki je vodil socioterapevtske tabore od vsega začetka. Prav on je zagotovil dvajsetletno kontinuiteto, vsi drugi sode- lavci so se zamenjali. V disertaciji Skupin- sko delo v procesu psihosocialne pomoči (1992) je zarisal znanstveni okvir celot- nega projekta, s tem da je opisal razvoj te- oretskega modela in obravnavnih pristo- pov od leta 1975 do 1991. Pomembno je, da ga je zarisal tako, da je ostal odprt za nadaljni razvoj, za nove ideje. To se je tudi pokazalo na strokovnem delu sre- čanja ob dvajsetletnici taborov, ko smo refleksije posameznih faz razvoja socio- terapevtskih taborov in spremljajočih ak- tivnosti poleg Bernarda Stritiha podali tudi nekateri nekdanji in sedanji ključni sodelavci tega projekta: Anica Kos, Janez Dokler, Blaž Mesec, Zvone Mikič, Vito Fla- ker, Zoran Pavlovič, Marta Vodeb, Irena Andolšek, Nataša Končnik, Vesna Lesko- šek, Sonja Žorga in podpisani. Srečanje je spremljala tudi retrospektivna razstava fotografij in strokovnih publikacij, pro- jekcije diapozitivov in video filmov s ta- borov. Srečanje ob dvajsetletnici je oživilo spomine, ki bi jih bilo škoda po- zabiti. Ozrli smo se na prehojeno pot, da bi bolje videli, kam naprej. Namen oz. poslanstvo Društva Od- mev je izvajanje podpore, preventivnih, socioterapevtskih in rehabilitacijskih storitev za otroke, mladostnike in njihove družine s psihosocialnimi problemi v Sloveniji, s ciljem, da bi čim samostojneje živeli in delovali v skupnosti. Spodbuja- mo toleranco do otrok in mladostnikov z duševnimi in psihosocialnimi motnjami (npr. avtizem, zlorabljeni otroci, hiperki- netični, čustveno deprivirani otroci ipd.) in medsebojno spoštovanje med »zdra- vimi« in »bolnimi«. Delo Društva temelji na prostovoljnem, neplačanem delu. Želi- mo se razvijati kot nevladna in neprofitna organizacija in smo registrirani kot dru- žbena organizacija s človekoljubnimi na- meni. Osrednji projekti Društva ODMEV, ki so povezani z VŠSD, so: 1) Tradicionalni poletni in zimski (t. i. zimovanja) socioterapevtski tabori za otroke in mladostnike s psihosocialnimi problemi. 2) Preventivna družinska srečanja in družinski tabori. Poleti 1996 smo začeli z novo obliko poletnih taborov za družine otrok, ki jih obravnavamo v okviru polet- nih taborov in zimovanj, pa tudi za dru- žine prostovoljnih sodelavcev (članov tima) in družine znancev in prijateljev teh družin. Med letom vzdržujemo konti- nuiteto tega dela s t. i. preventivnimi družinskimi srečanji. 3) Socialno kulturno in svetovalno terapevtsko delo v obdobjih med tabori. Razširili smo dejavnosti med tabori, ki so zadnja leta enkrat v poletnih mesecih v času šolskih počitnic. Po taboru 1994 se nadaljuje prostovoljno socialno kulturno (druženje, izleti) in svetovalno terapevt- sko delo z nekaterimi otroki (in nji- hovimi družinami, učitelji in vzgojitelji na šolah in domovih). Gojimo sistemski pri- stop (podroben razvoj in oris tega pri- stopa v okviru projekta »Tabori« je podal Bernard Stritih, 1990). Zanj je značilno, da je v obravnavo vključen posameznik (ki je identificiran kot klient oz. pacient) kot tudi njegovo okolje (družina, zainte- resirani sorodniki, sosedje, učitelji, vzgo- jitelji, drugi pomagajoči — npr. področni Center za socialno delo, zdravnik, psi- hiater idr.). 453 POROČILO Na Visoki šoli za socialno delo se je začela leta 1994 na štirinajst dni po dve uri sestajati Skupina za samopomoč za prostovoljne sodelavce iz projekta in za druge študente in dijake. Vodita jo Ma- rino Kačič, socialni delavec, in Mojca Lor- bek, psihologinja. Leta 1996 je začela delovati tudi skupina za samopomoč pod vodstvom socialne delavke Bernarde Ko- njar, in socialne pedagoginje Milene Rup- nik. Večina članov skupin za samopomoč so študentje VŠSD, ki so tudi jedro pro- stovoljcev društva. 4) Študijska skupina za kibernetiko pomagajočih poklicev in prostovoljnih združenj. Skupina se že četrto leto dobiva po tri šolske ure tedensko na Visoki šoli za socialno delo. Šteje 22 članov (med njimi je precej študentov in nekaj sode- lavcev VŠSD). V njej je večina ključnih sodelavcev s taborov in drugi člani. 5) Izkustvena plesna skupina. Ta skupina se sestaja že nekaj let dvakrat me- sečno po štiri polne ure. Vanjo je vklju- čenih več ključnih sodelavcev s taborov. Izvaja izkustveno delo na sebi s ciljem širitve doživljajskih možnosti. Za sveto- valno in socioterapevtsko delo je treba stalno negovati svoje človeške potenciale. To delo je ravno tako pomembno kot teo- retski študij in učenje novih veščin medčloveške pomoči. Dolgoletna uspešna prostovoljska dejavnost je torej v letu 1995 dobila nov formalnoorganizacijski okvir. Tesno po- vezavo v obojestransko korist bosta Vi- soka šola za socialno delo in Društvo Od- mev ohranila tudi v prihodnosti. Šola daje društvu na razpolago prostore, strokovno oporo, svetuje študentom opravljanje prakse in prostovoljnega dela v društvu. Društvo Odmev pa ponuja študentom razne oblike kvalitetne strokovne prakse, mentorstva pri pisanju seminarskih in diplomskih nalog,^ možnost strokovnega izpopolnjevanja (ki poglablja znanja, pri- dobljena v okviru rednega študija VŠSD) in samopomoči. V okviru društva se študentje srečujejo tudi s študenti drugih fakultet (npr. medicine, psihologije, so- cialne pedagogike, pedagogike). Nekateri sodelavci VŠSD se srečujemo v okviru nekaterih dejavnosti Društva Odmev in si tako odpiramo dodatne možnosti za strokovno sodelovanje. Društvo Odmev bogati strokovni prostor VŠSD in narobe. Lea Šugman Bohinc, na primer, je članica študijske skupine za kibernetiko pomaga- jočih poklicev (in prek te skupine članica Šole za kibernetiko psihoterapije na za- grebški Medicinski fakulteti) in je svojo magistrsko nalogo z naslovom Razgovor o razgovoru — od spoznavanja spoznava- nja k razumevanju razumevanja v jeziku kibernetike drugega reda v veliki meri zasnovala na osnovi znanj, pridobljenih v tej skupini. Zelo aktivna v številnih aktiv- nostih društva je tudi Nika Kuzma Cigoj, knjižničarka VŠSD. Stičišče VŠSD in Društva Odmev je dragocen primer sinergičnega delovanja med državno institucijo in prostovoljno, neprofitno organizacijo, ki bogati obe or- ganizaciji. Kot je bila lani dvajsetletnica dejavnosti društva majhen praznik tudi za VŠSD, je letos štiridesetietnica VŠSD po- memben praznik tudi za društvo Odmev. Želimo, da bi le tako tudi ostalo! Miran M ožin a ' Tako je npr. v zadnjih letih na VŠSD diplomiral Andrej Palir, ki je opisal svoj proces osebne rasti v okviru socioterapevtskih taborov. Naslov njegove diplome je »Od alternativnega individualizma k doumevanju komplementarnosti in skupnosti«. Nataša Poropat in Milena Rupnik pa sta diplomirali na socialni peda- gogiki z nalogo »Poletni tabor — oblika psihosocialne pomoči otrokom in mladostnikom«. 454