Osnovni zakoni o splošnih pravicah državIjanov in učitejjstvo. (Konec.) Zahtevajmo po naših društvih, da se berila za Ijudske in nadaljevalne šole v tem smislu temeljito izpopolnijo ter da nam šolska oblast zapove, vse člene osnovnih zakonov pravilno razlagati in učiti. Kaj šolsko oblast toliko briga, če bi morda cerkvenikom to ne bilo prav! S tem najbolje pripravimo bodoče merodajne državljane za življenje v državi, do ljubezni do očetnjave in za racionalno delovanje v splošni napredek. Sami se postavimo odločno na eno pravo politiško stališče, kakor je določen po osnovnih državnih zakonih v šolskem kakor javnem življenju. Proč s strahom in ne storimo ničesar, kar bi sicer gotovi gospodje radi, a po vaeh državnih zakonih od nas nihče zahtevati ne more. Ne opuščajmo pa, kar je važnega, kar naj vsak ve, kar nam vsem jamči za svobodo in obsoja grozni terorizem, ki od gotove strani vedno beeneje pritiska na nas. Duhovščina se postavlja kot avtoriteta nasproti nam in vsakemu izmed ljudstva, direktno zahteva, da se jim damo osebno pod komando. Ljudstvo učijo, da je namen šole vzgajati zveste služabnike eerkve. ter se vedejo napram nam, kakor bi bila šola v istini konfesionalna, čeravno je še, hvala Bogu, javna in splošna. Kdor se jim v tem smislu brezpogojno ne vda, tega preganjajo in brezobzirno zasramujejo ter sploh^ politiško delulejo z najbolj barbarskimi sredstvi politike. Ljudstvo pa navajajo m STOje nazore, ki se z zakoni ne vjemajo. Deloma jim verjame ter nag, sovraži in s tem t svoji nevednosti samega sebe tira t aužnost in pogin, pomagati si pa ne zna in ne ve. Enako je natančno umevaDJe ustavoznanstva eminentne važnosti za naše Ijudstvo. Sicer imamo tozadevne ukaze od pristoJBe oblasti. naj podajemo in učimo ua višji stopnji vsako leto to snov. Koliko pa je učiteljev, ki tu store popolnoma svojo dolžnost z ozirom na neizrečno važnost predmeta? Niti v tem. niti z ozirom na osnovne državne zakone učiteljstvo dozdaj ni storilo svoje dolžnosti, kakor to zahteva duh časa. Deloma smo s to brezbrižnostjo istinito pokazali, da dozdaj sami še svoje naloge v tem oziru nismo umevali, ker smo opuščali važne zadeve pojasnjevati naraščaju in državljanom. Storimo brezobzirno, kar je naša dolžnost, pomislimo da gre za prihodnji gospodujoči rod v naši državi! Nikar se ne varajmo z izgovorom, da je ljudstvo v tem oziru kolikortoliko poučeno, da spozna sebe in svoje stališče v družbi kakor državi. Lahko se prepričamo, da z ozirom na ustavo in ustroj države ničesar ne ve; fatalistiško se vda v svojo usodo, misleč, že mora tako biti, in trdno je uverjeno, da zanj ni rešitve k boljšemu položaju, da mu ni pomagati. Saj tudi drugače ne more biti. V šoli mladina ne sliši o tem navadno ničesar, v eerkvi ne morejo ljudstvo izobraževati v tem smislu, ravno tako se tudi v javnih predavanjih in izobraževalnih društvih ta važni predmet namenoma prezira, to ni za Ijudstvo, je še preneumno itd. Javnih predavanj o ustavi, o ustroju države, o osnovnih državnih zakonih ni bilo pri nobenem volilnem shodu ob zadDjih državnozborskih volitvah. Povsod so govorili o vsem mogočem, namesto da bi Ijudstvo že prej bili pravim potom pripravljali na važnost volitev. Vsakdo se pa lahko prepriča, da niti slehrni obrtnik in trgovec itd. ne pozna dobro omenjenih zakonov kakor ustroj države, še manj pa naš, večinoma jako nevedni kmet. Ko bi razumništvo v tem oziru prinasže leta inletapoprej storilo svojodolžnost, bi gotovo ne bili mogoči marsikaterižaloatni dokazi o gluposti ljudstva, kakršnih smo doživeli v velikem številu ob zadnjih volitvah. Začnimo krepko delovati politiško v tem smislu v šoli in javnosti; zamudili smo že mnogo, inače bomo prej ali slej neizgibno slišali ostro sodbo o svojem delu, da ravno v važnih zadevah nismo storili, kar smo bili dolžni. Ne bagatelizujmo direktno zahteve naših oblastij in odkažimo pouku o umevarjju Človeške družbe, države in nje ustroju, o pomenu, pravicah in dolžnostih državljana dovolj časa, kakor mu ga po važnosti pristoja. Tu je treba počasnega uvajanja na podlagi zemljepisnega in zgodovinskega pouka. Ta dva predmeta naj bosta zgolj priprava za umevanje sedanjih razmer, sedanje družabne razmere pa smoter in namen obema. Zgodovinski pouk raziskuj glavne civilizatoriške pridobitve, kakor so to države, zenačeDJe pravie. odprava sužnosti, svoboda v tem ali onem oziru na podlagi izumov itd. in na končno civilizatoriško delovanje našega cesarja. Patriotizem in ljubezen do vladarja smo potempostavili na naravno intrdnostališče, kinepotrebujenikakršnih drugih umetnih sredstev v o p o r o. Tu je res potrebna skrbca priprava in globoko umevanje družabnega življenja, a ueitelj izpolnuj z veseljem svojo dolžnost, ki je v interesu naroda, države in bodočnosti obeh. Izobrazujmo se sami socialistiško in politiško, uglobimo se v epohalne uspehe civilizacije v preteklem stoletju, da pridemo sami do primernega spoštovanja raznih pridobitev. Navajpjmo sebe in učence spoznavati sedanjost na podlagi preteklosti in v bodočnost gledati na podlagi sedanjosti; prihodnji rod naj bo rod mislečih ljudi. V brošurah, o katerih sem govoril, naj bo še državni šolski zakon iz leta 1869. s pravilnim komentarjem. Šolski zakon je naravna posledica ustave in državnih temeljnih zakonov o splošnih pravicah, ki so maso šele naredile v istini svobodno. Ljudstvo mora kot tako biti tudi na neprimerno višjem intelektualnem in moralnem stališču, da bodo njemu in državi tudi razne civilizatoriške pridobitve v prospeh in korist, a ne v škodo in propast. Nedospelim nikjer na svetu ne dopuščajo samim odločevati in urejati delovanja in življerjja, tako tudi ne prijajo pravice in svobodščine nedospelemu, t. j. intelektualno in nravno zaostalemu Ijudstvu. Ljudstvo naj spozna tudi s te strani veliki pomen šole, ki je splošna, svobodna, ki y istini po zakonu ni in ne sme biti konfesionalna. Mi si pa ne dajmo sugerirati od nikogar, da imamo praktiško konfesionalno, odvisno šolo, kakor nam to hočejo v glavo vbiti duhovščina in žalibog marsikateri razumniki. Eazumništvo je ponekod v tem oziru sploh malo razumno, ter kakor nevedna masa ljudstva tudi ono prezira, kar je za bodočnost največjega pomena. Neki doktor je nedavno rekel proti učitelju: BVdajte se duhovščini, ker pri nas imamo defakto še konfesionalno šolo, ker Ijudje tako hočejo." Ni res! Konfesijonalna šola je danes protizakonita; učitelj, ki poučuje v šoli v konfesijonalnem duhu, deluje proti najvažnejšim državnim zakonom, in ako bi res Ijudje kaj takega zahtevali, zahtevajo nekaj nezakonitega, Da se pa ljudem ravno to iz znane strani vedno in vedno sugerira in pravi, je znana reč. Dotični so grobokopi svobodi in pravicam avstrijskih državljanov, barbari, ki se po svojem barbarstvu odgovarjajočem prineipu nazadnjaštva vedno borijo proti civilizacji. Naš poklic je v državi eminentno civilizatoriškega pomena, zato smo naravni, poklicani čuvaji najdražjih zakladov ki jih imarao v.-i državljani, to so temeljni zakoni in šolski zakon; le na podiagi njih je napredek mogoč. Posebno ne dajmo kršiti šolskega zakona, z njirn stojimo in pademo in pornislimo, da ga sovražiiik napada vedao besneje, ne mirujoč niti trenutek. V kolikor delamo, v toliko smo in ostanemo!