Uiiteljevo delovanje nekdaj in sedaj Nekoliko kritičnih opomb k članku v 32. št nUčit. tovariša" Predvsem bi hotel pribiti dejstvo, da se z izvajanji člankarja »Lira« po pretežni večini strinjam ter sem pripravljen podpisati njegova izvajanja z obema rokama. Če sem kljub temu segel po peresu, da napišem par misli, ki so se mi vrinile ob čitanju dotičnega članka, sem storil to s posebnim ozirom na odstavek, v katerem zahteva .lankar popolno svobodo za učiteljevo izvenšolsko delovanje. V nadaljnjem izvajaniu te misli se hoče namreč zavarovati proti temu, da bi silil učitelja v društvo in organizacijo. za katere ne čuti zanimanja, nagnjenja in sposabnosti. Pri tem, da se ustvarja samo diletantstvo, kar bi bilo stvari le v škodo. Kdor je telovadec, naj ostane to, pevec naj poje in celo komponira, če ga veseli in čuti zmožnosti. Vse drugo naj pa prepusti drugim; Tista, često tako hvalisana mnogostranost, dostikrat škoduje kvaliteti dela. V tem odstavku se subjektivno pravilne misli prepletajo s stvarno nepravilnimi zaključki, kar v svoji celoti ne bo pospeševalo smotrnega usmerjenja našega izvenšolskega dela. Pravilni premisi po popolni svobodi za učiteljevo izvenšolsko delo, praktično — po mojem mnenju — ne sme slediti zaključek, da naj telovadec telovadi, pevec poje, predavatelj predava itd., vse po osebnih sposobnostih in nagnjenjih. Na ta način zanašamo v delo zgolj subjektiven moment, ki stvarno ne sme biti cdino odločujoč. Najvažnejši razlog za učiteljevo izvenšolsko delo leži vsekakor v stvarnih potrebah. Te se pa ne bodo nikdar ravnale po učiteljskih osebnih sposobnostih in nagnjenjih, marveč se bo moral vsak javni delavec sam usposobiti, da bo vršil tista dela, ki so družabno najpotrebnejša in najnujnejša in bo smel le med temi zbirati one, za katere čuti največ spretnosti in zanimanja. Torej svoboda, a s posebnim ozirom na nujne ljudske potrebe. Edino ta kriterij nam lahko da legitimacijo resnih kulturnih delavcev, ki razumejo čas in narod, v katerem živijo. Vsako drugačno gledanje, pa bodisi z osebno še tako pravilnega načelnega fstališča, pomenja nestvaren egocentrizem, za katerega zlasti dandanes ni mesta niti časa. Zadostuje le, če se vsakdo le za trenutek poglobi v današnje razmere po našem podeželju, da bo odklonil načelo: telovadec telovadi. pevec poj itd. L. G.