Z m e s. XIII. Klerikalna politika je kaj iraenitna. V državnem zboru so bili klerikalci vedno coklja desnice, v najkriticnejšem času pa so nesramno zapustili svoje stare zaveznike in se družili s svojimi principijelnimi nasprotniki. Gospodstvaželjnost je pokopala njih principe. Znano je, da so tudi štajerski nernški klerikalni poslanci bili navzlic dogovorora s slovenskirai poslanci glede dežel. odbornika vedno le — figa raožje. Dr. Gregorčič je s svojimi ovčicami kapituliral; mogoče da si prisluži rdeč ovratnik ali celo mitro. Kako se vendar časi izpreminjajo. Dne 7. raalega srpana 1899 je pisal dr. Gregorčič v 1. št. »Gorice": nSočaa daje našerau ljudstvu prikrito razumeti, da hoče narodno vodstvo svojo stranko izdati — klerika1 i z ra u". Danes pa je stranka nGorice" črez ušesa v klerikalni vodi, iz katere se več ne reši. Izvrstno pravi nSoča", da Gregorčič sploh ne trpi poleg sebe drugega nego — veliko kadilnico in pa krepka pljuča, ki vpijejo: Hosana tebi, »ljubljenec naroda !u Leta 1891. je bil, kakor A. Koblar, še pred Bogora velik liberalec in je pisal v zlovestnera clanku nTonklijeva okolica" o duhovnih to-le: nKdo ne strrai nad drznostjo, s katero obrekuje duhovnik svojega sobrata? . . . Potem pa naj se kdo čudi, da vera p e š a, ko že priprosto ljudstvo vidi take zlobnosti na tistih, ki bi rau morali biti vzor poštenosti in resnicoljubja . . . In taki ljudje se drznejo stopiti pred oltar ter darovati Bogu nekrvavo daritev! Potem še kdo vpraša: odkod slaba leta ? nZavoljo grehov takih duhovnikov". — Temu dostavlja ^Soča*: »Vidite, tako je pisal v »Soči" ljubljenec naroda, največji rodoljub, najuzorneji duhovnik, najplemeniteji človekoljub, dr. Ante Gregorčič, in to v ^Soči", ko še ni bila antikristu zapisana. Saraa njegova Nežka je rekla, da so gospod Tone izvrstno pisali in si zaslužijo na tera svetu dunajski mandat, da hodijo na Dunaj »na špas" in jira ni treba dihati istega seraeniškega zraka kakor dva dmga njegova tovariša, katera prav po katoliški sovraži, v nebesih mu je pa pripravljen zlat stolec". V politiki za stanovske interese opazujemo povsod, da se družijo vsi člani posaraeznih stanov ne glede na narodnost. Zakaj so škofovske konferencije vseh avstrijskih škofov, zakaj društva odvetnikov, notarjev itd., kjer se največji politični nasprotniki ljubeznivo družijo v dosego svojih koristi? Kdaj napoči veseli dan, ko bode tudi vse avstrijsko učiteljstvo organizovano v e n i rnogočni falangi?? Glede istrskih učiteljev pravi »Rdeči Prapor": »Popolnoraa naravno je, da bi se raorali združiti slovenski in italijanski učitelji v boju za svoje lastne stanovskein življenskepravice, zakaj dokler se bodo gledali kakor pes in mačka, se jira bodo le drugi smejali ter jib teptali." Izrečno pa poudarjarao, da tako druženje velja le za stanovske koristi, sicer pa lahko ostane vsak vrl narodnjak ter še ni izdajica, kakor nam klerikalci vedno očitajo, ker se boje take združitve. Njih geslo je le: divide et impera! 0 slogi učiteljev in duhovnikov v Istri pa piše imenovani list pomenljive besede: »Učitelji hočejo žjveti v slogi, Ijubezni in miru z duhovniki. To pojde prav lahko, dokler bodo klerikom prepuščali ves upliv v šoli in komando nad seboj. Tisti hip, ko bodo zahtevali enake pravice za se in ko bodo tirjali v šoli prvo besedo za znanost, bode pa izginila tista sloga in ljubezen kakor kafra. Istrski učitelji so grozni reveži. Po celi državi se tovarišem ne godi tako slabo, kakor v Istri. To pa je klerikalizmu v prid, ker tako so duhovniki gospodje, učitelji pa hlapci, tako so učitelji odvisni od duhovnikov, tako pa bodo tudi ostali, dokler bodo klerikalizmu prepuščali koraando! Boj proti nazadnjaštvu imenujejo ^švabski strup", ne vidijo pa, da jih je klerikalni strup že popolnoma omamil in jira vzel vso možatost." Na Kranjskera je baje Crnomeljsko učiteljsko društvo mirno v Gospodu zaspalo. Žalostno znamenje kolegijalnosti in stanovske zavednosti! Tužna nara majka! Ali mislijo tamošnji učitelji, naj se le drugi tovariši vojskujejo, izpostavljajo raznemu grdenju in preganjanju, češ, mi bodemo itak uživali vse koristi, katere drugi dosežejo. Odkrito raoramo reci, da so delavci mnogo bolje organizovani nego rni. Niraam primerne besede, da bi tako malomarnost dostojno ožigosal. Lepa šolska poslopja so bila od nekdaj našim klerikalcem trn v peti. Tudi J. Zidanšek, profesor v raariborskem bogoslovju, še v svoji knjigi »Jeruzalemsko romanje" ne raore zatajiti tega sovraštva. Na str. 33 piše : nNajimenitniša in najviša šola (po naše bi rekli vseučilišče) v Kairi je pri mošeji El-Azhar; pa tu si ne smete misliti velikega poslopja z ranogimi šolskimi sobarai, kakor so zdaj v naših krajih šole na.jvečja (in seveda tudi najdražja) poslopja." Cudno se nara zdi, zakaj duhovniki kot s a m c i potrebujejo toli ogromne farovže, časih celo z 10 sobami. Oj, ti ljuba nevošcljivost! V Monakovem se je pripetil zaniraiv košček klerikalne bedastoče in fanatizma. Trgovec J. W. je irael te dni v izložbi »Christiejeve klobuke", ki imajo ime od angleškega tvorničarja Christiea. V njegovo prodajalnico je prišel duhovnik B. in zahteval v imenu duhovne oblasti, da naj trgovec te klobuke odstrani, ceš, njihovo označenje je roganje do Najvišjega. Duhovnik je imel Christiejeve klobuke za Kristove klobuke. Gegen die Dumraheit kampfen selbst Gotter vergebens! Rešetar.