ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. •
štev. 4.	V Ljubljani, 1. aprila 1888. Leto XVIII.
Yzpomlàd.
Ne, uè! Na klic mogočni tvoj, Bom zopet k nebu dvignil glavo. Potém bom, večni Stvarnik moj! Na veke gledal tvojo slavo!
Fr. Krek.
Vzpomläd, ti vabiš nas iz hiš, V prostorna svoja stanovanja, Ne straši več nas mraz in piš, Ker mlado solnce ju preganja.
Kaki') je krasen mirni log, Šumeči potok, rodna njiva! Kakó se veličajno, Bog! Povsód nam tvoja moč odkriva!
Naravo spečo ti budiš, Moči jej podeljuješ nove. Li mene v grobu ti pustiš, Ko duh bo časne stri okove?
si torej k nam vzpomläd, Prav rés, težk0 smo te čakali. Vsa polna cvetja si in nad, Zató te vsak časti in hvali.
Pod milim nebom tvoj je god; Kakó te vsaka stvar proslavlja! Po zraku peva ptičji rod, A v travi se raduje mravlja.
Prva šola.
(Slike n otroškega življenja.)
I.
Mihec in njegov (lom.
udi jaz som v prvej šoli. tudi jaz," tako mislite sami v " sebi drug za drugim mladi čitato.ljčki moji, ki ste ravno-kar začeli hoditi v šolo. A Mihec je )»il še premajhen, bi bil hodil v tako šolo, kakor vi drugi, in vender je bil v prvej šoli! Se danes, ko je vže velik, da bi lehko zvezde klatil, mnogokrat se spomni te prve šole in vselej pravi: ..V tej šoli sem se največ naučil. Oj, da bi le ne Itila tako kratka."
Kakšna pa je bila Miličeva „prva šola," ugibate natihoma. Ne bodete uganili, nè! Vedite torej, da se Mihec v tej šoli še brati ni naučil, da-si je bil priden otrok. In kako je to mogoče? — ilihec je imel prvo šolo doma, prodno je začel hoditi v tako šolo, v kakeršno hodite vi, otroci dragi! Učili so ga pa oče, stara in mlada mati ter vsi drugi dobri ljudje, ki so ga poznali. Iii česa se je Mihec naučil v tej šoli? Naučil se je toliko, da je bil, ko je začel hoditi v pravo šolo, kder uče gospod učitelj, mej vsemi najmodrejši in najpridnejši. Tudi vi imate tako šolo donni, ako ste pridni in radi slušate svoje ljube stariše.
Mihec jo bil doma gori v hribih pri Oorjanovib. Imel jo samó dve sestrici, Aničko in Nežiko, bratca pa ni imel nobenega. Anička jo Itila starejša nego on, in je vže poštovala Nežiko, ki se je učila hoditi.
Gorjanova hiša stoji na samem. Do prvega soseda je ravno četrt ure hoda. Lehko si mislite, kako je bilo poskočnemu lehkoživcu Mihcu dolg čas v tej samoti, ker Anička ni imela časa igrati se z njim. Zato je pa malo rie vsak dan, če le ni deževalo, obiskal sosedovega Tinčka, ali jo pa Tinček prišel k njemu. Joj, to je bilo veselje in smeh, ko sta prišla skupaj, le čuda, da nista hiše podrla, ta dva razposajenca.
A dalje, kakor do soseda pa Mihec še nikoli ni bil prišel, ker ga mati še ni bila peljala k maši, češ, da je še premajhen in preotročji. Do cerkve pa je bilo skoraj dve uri. Vender je znal na izust vže mnogo molitvic. Vsako jutro, ko je vstal, molil jo z babico (staro materjo), priporočivši se angelju varuhu. „Očenaš," „Ceščeno Marijo" in „Vero."
A nikarte misliti, tla je bilo na Mihčevem domu neprijetno, ker je bilo tako na samoti. Gorjanova hiša stoji na visokoj planoti, da se vidi daleč na okolo. Ondù, v daljavi kipé k nebu visoke gore, ki jili jo posebno lepo gledati, kadar gre solnce za milost božjo.
Po zimi so šli vselej vsi k oknu. kadar je solnce zahajalo. Babica pa je poklicala tudi Mihca, naj pogleda, kako se vse žari in blesti, kakor bi bilo samo čisto zlató. Mihec, je gledal in gledal, glavica pa 11111 je bila polna misli. Kako lepo bi bilo, mislil si jo, čo bi bil zdaj na onoj visokoj gori, kder se solnce poslavlja, kder so nebesa dotikajo zemlje. Prijel bi se za solnce in šel bi z njim za milost božjo . . .
,.Kaj pa je tam za ónimi gorami?" vprašal je časi Mihee, a mati mu je odgovorila: „Le počakaj, kadar bodeš velik, bodeš šel tudi ti na óno stran onih gora, pa bodeš videl, kaj je tam. A to samó, če bodeš-priden!"
Mihec je težko čakal onega časa, ko bode velik. Zdelo se mu je. da ta čas strašno po časi prihaja in da je on vedno majhen. Vender lipa, da se mu izpolnijo želje, če ga je kdo vprašal : „Mihec, kdaj pa bodeš ti velik?" odgovoril je samosvestno: „Jutri, jutri bodem velik!" ter je pokazal z ročicama, kako velik da bode.
Jutro je prišlo, a Mihec je še vedno tak. kakeršen je bil včeraj. In zopet je upal. Oj sladko upanje!
Mnogo veselja je imel Mihec z lastovkami, ki so vsako vzpomlid gnezdile na hišnem podstrešji. Da Iii ga bili videli, kako zvesto je gledal v gnezdo. Mladički stegujejo iz njega rumene kljunčke, žalostno žvrgoleč. Smilijo se mu ubo-žice. Izvestno so lačne, misli si. Zdajci pride velika lastovka, njihova mati, prinese jim jesti, vse utihne. Kako rad bi jim tudi on nesel kaj jesti, če bi le ne bilo tako zelò visoko. O, da bi bil vender vže velik! Postavil bi lestvo in zlezel gori !
Pride osorna jesen, lastovke so vže otišle v južne dežele. Nekega dne začno krovarji delati novo streho. Pridejo do gnezda ter je vržejo meni tebi nič doli, rekoč, da jim je na poti. Mihec bridko joka, da so podrli lastovkam „hišo." „Kako bodo vekale ubožice," misli si, „ko ne bodo imele več svoje hiše."
Vzpomlad se je zopet povrnila in z njo lastovke, ki so si naredile v veliko Mihčevo veselje na novej strehi novo gnezdo.
Srečni časi za Mihca, ko je še slišal jokati lastovke, govoriti listje na starej tepki pred hišo ter videl rasti travo, ko jo je zibal večerni vetrič!
„Vsaka šola nekaj stane," dejal je Mihčev oče. Tudi ta „prva šola" stala je Mihca dosti solza, a tudi dosti veselja, naučil pa se je v njej živeti.
n. Bog.
To vam je bilo življenje, dokler še Mihcu ni bilo treba pasti telet. Kakor burja tekal je okoli oglov. Bavno kar sta bila tukaj s sosedovim Tinčkom in ni ju več. Zdaj sta v tem griču, a ne preteče par minut, vže se slišita na nasprotnej strani. S Tinčkom hodita zinirom po najbližjem potu. Ce ga ni, pa si ga sama naredita, bodi si grmovje še takó gosto in robidovje še takó bodeče. Večkrat sta itnela opraskane noge. Se celò skozi žito sta si naredila mala razposajene» pot, pre-delivši žito na obé strani. Lehko si mislite, da je prišel Mihec po takem trudu silno lačen in zdelan domov.
„Mati, lačen sem. dajte mi kaj jesti." pravi nekoč Mihec, prišedši domóv, ko je mati ravno južino kuhala.
„Ti potepin, ti! Palico ti bom dala, ne pa jesti, ko se vse dopóludne vlačiš okoli!"
Ko Mihec le še prosi, gre mati in mu odreže velik kos ovsenega kruha.
„Ovsenega kruha pa vže ne jem, kaj drugega mora biti," reče Mihec in spusti kruh na tla.
„Le čakaj, ti grdin ti," reče mati, „Bog ti še takega ne bode dal in še stradal ga bodeš! V nebesa pa tudi ne pojdeš, ker si tak hudobnež, ampak v pekel. Danes pa ne dobiš ničesar drugega, razven ovsenjaka."
„Saj še tega ne zasluži," reče oče, ki je ravno vstopil in pred vrati vse slišal. „Se jedenkrat mi delaj pot skozi žito, pa dobodeš brezovega olja za južino. Ali pa bodem rekel volku, da naj pride in te vzame. Sosedovemu pa tudi povej, da se mu ne bode dobra godila, če mi bode hodil kvaro delat!"
Mihec se trese kakor šiba na vodi.
„Ali bodeš še kdaj?" reče oče ter nameri z brezovko proti njemu.
„Saj ne bodem nikdar več," izjeclja Mihec, potem pa se mu uderó solze po lici. Mihec ni bil hudoben otrok in hudo mu je délo, da je razžalil svoje stariše. Razven tega so mu še vedno rojile besede po glavi, da ga Bog ne bode hotel v nebesa, da pride v pekel ali ga pa volk vzame. Pozabil je pri tem na jed in prav v slast mu je šel ovsenjak za južino.
Po južini je bil z babico in sestricama na zelenej grivi pred hišo.
„Kakšen pa je Bog?" vpraša Mihec.
„Bog je v nebesih, tam góri," odgovori babica. „On vso vidi in vse vé. Bog je tudi tebe danes videl, ko si zagnal kruhek na tla in razžalil mater in očeta. Zato te pa tudi Bog danes nima nič rad. Kruhek nam daje Bog. Oe ga boš ob tla metal, ga pa Bog ne bo dal več in tudi v nebesa te ne bode hotel vzeti."
„Saj je mati spekla .kruh," reče Mihec.
„Mati ga je spekla iz moke. A moka se naredi iz žita, ki vzraste na njivi. Oe bi Bog ne hotel, prav nič bi ne vzraslo in ti bi moral od lakote umreti. Bog je vse ustvaril, Bog je tudi tebi dal življenje. Bog naredi, da vzrastejo vzpomladi rumene trobentice, višnjave vijolice, ljubke marjetice, zvončki in druge cvetice, ki jih ti tako rad trgaš. Bog skrbi tudi za ptičice, da niso lačne. A on ljubi samó pridne otroke, hudobnih ne mara."
„Ali. mene tudi ljubi?" vpraša Mihec boječe.
„Oe si priden, ljubi te, če pa nisi priden, ne ljubi te! Oe si neposlušen, hud je Bog nate in tvoj angelj varuh se joka," reče babica.
„O, saj bom zdaj vedno takó priden, da me bo Bog rad. imel in se bo angelj varuh zinirom smijal od veselja," reče Mihec.
V tem se je stemilo. Iz daleč se je zaslišalo votlo bobnenje. Grmelo je. Bližala se je huda ura.
„Mati, kaj pa takó ropoče, tam gori v nebesih?" vpraša Mihec.
„Bog se krega, ker si ti njegov dar vrgel ob tla!"
Gròza je izpreletela Mihca in solza se mu je zalesketala v očeh. Sklenil je, da se poboljša.
III. Smrt.
Bilo je nekega d né po južini. Nežika je bila hudo bolna. Kašljalajein milo jokala. Nič ni mogla zaspati. Zunaj pa je solnce lepo sijalo. Mati ukaže Mihcu, naj danes nikamor ne hodi, ker je Nežika bolna in zibal jo bode. Anička ne more vedno zibati, ker se mora vaditi dela. Mihec pa je vže komaj slišal zadnje besede, pokazal je pete in stekel, kakor bi ga bil veter popihal.
Mihec je šel naravnost k sosedovemu Tinčku iu zopet sta se vse popóludue potepala, zidala hiše, vozila se po morji, lovila metulje, plezala po drevesih in po bregovih se plazeč trgala hlače. Še le proti večeru pride Mihec ves spehan, umazan in lačen domóv.
Plane v hišo, kakor bi hotel vse podreti, hoče prositi jesti, a beseda mu zastane v grlu.
Mati sedi pri peči in si zakriva oči z robcem, Anička pa veka na glas. Sicer je vse tiho. čudno se to zdi Mihcu. Nikdar še ni videl jokati matere.
Ogleda se okrog. Na sredi hiše je narejena čudna postelja, vsa pregrnena z rjuhami, ki segajo do tal. Takó velika se mu zdi ta postelja in takó čudno visoka ! Na tej postelji leži Nežika, njegova sestrica. Mihec še ni videl nikoli take postelje. Pogleda v zibel, prazna je. Zakaj so vzeli Nežiko iz zibelke? — Mihcu jo tesno pri srci. Zdi se mu, da ga nekaj v grlu tišči, kakor bi ga nekdo davil za vrat. In Nežika spi, gotovo ni več bolna, ker ne joka več . . . Tiho stopi Mihec k materi in jej pogleda v solzne očit
„Zakaj ste naredili tako čudno posteljo? Zakaj ste vzeli Nežiko iz zibelke?-' vse to hoče Mihec vedeti.
„Mihec, Mihec! Nič več te nimam rada! Ker nisi hotel slušati, da bi bil Nežiko zibal, umrla je in zato smo jo položili na tako posteljo! In tudi ti bodeš umrl, če bodeš tako neposlušen in v pekel prideš!" reče mati.
Mihcu je strašno hudo pri srci. Nežika umrla! On še ni videl nobenega človeka umreti. Kaj je to „umrla"? Zdi se mu, da mora to nekaj grozno hudega biti, ker se mati in Anička jokati. Tudi njemu se udere potok solza niz lice.
Gre k postelji. Kliče Nežiko, naj se zbudi, naj se posmeje. Nežika ne sliši. Pogleda jej v obraz. Oj kako bled je! In Nežika se tako modro drži, prav nič se noče nasmijati. In roki ima skleneni, kakor bi molila. Mihec se spomni, da Nežika še ne zna moliti. Čudno se mu zdi.
Prime jo za roki. Mrzli ste, kakor led. Še huje zajoče. Oj da Iti se vender vže zbudila!
„Nežika! Nežika! zbudi se vže jedenkrat, ali boš le spala," kliče Mihec, a Nežika se ne gane.
„Slišiš Mihec, Nežika je umrla in nič več se ne bode smijala, nič več ne bode tekcala! Po jutrajšnjem jo bodo možje odnesli in zagrebli v zemljo," pravi oče.
Mihec je zdaj zvedel, kaj se pravi „umreti". Milo je jókal in bridko se je kesal, da ga ni bilo domä. Morda bi Nežika ne bila umrla, če bi jo bil Mihec zibal in lepo mehko pobožal . . .
Vse polno sosedov je prišlo Nežiko kropit. Mihec pa jo le jokal in bil vedno v strahu, kdaj bodo Nežiko odnesli.
Še čudneje se je zdelo Mihcu, ko prinese mož črno pobarvano skrinjico, katero so drugi krsto imenovali Tii notri polože Nežiko. Potem pa zabijejo po-krovec in Mihec ne vidi več sestrice.
Pridejo možje, da bi jo odnesli. Mihcu se zdé ti možje strašno hudobni.
„Jaz grem tudi z možmi, mati, da vidim, kam ponesó Nežiko," pravi Mihec jokaje.
„Oj, ti pa vže ne greš, nè! Premajhen si še! Kadar ti bode krojač napravil nove hlače, pojdeš pa z mano k maši, in videl bodeš vse. Danes pa le doma bodi!" reče mati.
Komaj so pridržali Mihca, takó je silil za možmi, ko so odnašali Nežiko.
Od sih dòb Mihec ni več tako pogostokrat hodil k sosedovemu Tinčku in je raje poslušal staro mater, ki mu je pravila od smrti, od Nežike, od nebes in Bog VÓ, kaj Še vse.	(Daljo prihodnjič.)
A1 e 1 uj a!
f*	(Iz „Kukätka" Vàcsl. Kosmäka, preložil Borodinov.)
elika noč je.
Solnce je vzhajaje nad zelenim gozdom trikrat poskočilo*) in gledalo z radostnim svitom z modrega nebesnega stropa na mlado zemljo. Tako je gledalo na njo oko Božje sedmega dné: veselja se topeč, blagoslavljajoč in oživljajoč.
Tii na vrtu sedi vrabček na bezgovej vejici, greje se na toplem solnčici ter pravi : „Cimčara, vže je zopet za jàra. Letel sem bil pogledat v gozd. Oj, tam je krasno ! O snegu niti sledu ni več, potočki skačejo in žubore, zvončki cvetó, skor-janci pojó in ta veterc veje tako gorko, tako milo, da bi bilo greh, če bi še spal. Bezeg, nikar ne spi, vstani — vže je zopet za jära — čimčara!"
Bezgova veja, slišavši to vrabčkovo poročilo, strese se od veselja in se nasmeje z zelenim perescem.
Boli pod bezgom pa dremlje cvetica marjetica. Vrabčkovo gostolenje jo probudi. Prestrašena se ogleda in videč bezeg v vzpomladnej lepoti, razveseli se in hitro odgrne svojo krasno, nežno glavico.
Nad vrtom se vzdiguje skorjanček iu poje, gledajoč to njuno veselje: aleluja!
*
* *
V malej, belej sobici sedi na postelji bleda žena.
Pri oknu sedi deklica tudi bleda ter moli na glas iz molitvenika. Bolnica šepta za njo molitev.
Ubožici! obe ste bili bledi. Žena je bolna ležala vso zimo, a hči je bdela pri njej dan in noč ter zraven delala za ljudi, da bi zaslužila za kruh.
„Minica," vpraša zdaj mati, „kako je danes zunaj?"
„Prijetno in gorko je, mati."
„Kako je pa na vrtu?"
„Trava vže zeleni in za dva dni, če bode še tako gorko, prineseni' vam raz-cveteno vijolico."
*) Ljudstvo pravi, da solnee na velikonočni praznik trikrat poskoči, kadar vzhaja. Še kot deček hotel sem iti gledat to, — pa sem bil vselej zaspal.
Bolnica se veselo nasmehne. „Kaj pa delajo bučelice?"
„Začele so vže nositi."
„In périica. ali še ni priletela na hruško'?"
„Pač — ali zdaj še le cvrči."
„Minica," reče bolnica, „meni je danes nekako Iehko pri srci: pelji me vèu, da pogledam s praga na cerkvico."
Hči poskoči od veselja, hitro obleče mater v gorko obleko in jo pelje po petih mesecih vèn na prosti zrak.
Bolnica stoji na gorkem solnčici na pragu, sklene roki in gleda s solznim očesom tjà k cerkvi, ki se beli mej drevjem, zdaj še golim.
„Oj, mati," reče hči, „zdaj pa izvestno ozdravite?"
„Dà, dà," prikima mati z glavo.
Iz daleč done orgije, in ljudstvo poje v mogočnem zboru: „aleluja!"
Kako se v nebesa pride.
JE® ilo je lepo vzporaladno jutro. Mati vzame svoja dva otroka in ju pelje s sebój v bližno cerkev. Francka, ki je bil deček o štirih letih, pelje mati 7,a roko, a Peterček, starejši bratec, stopa sam za njima. Mej potjo po-prašu jeta dečka mater to in óno, na kar jima mati prijazno odgovarja. Prišedši blizu cerkve, reče Peterček, ugledavši visok cerkveni zvonik: „Glejte, mati! kako visok je ta zvonik. Kaj uè, ako bi jaz bil vrhu njega. Iehko bi splezal v nebesa?" — ..O ne tako Iehko, kakor si misliš, dete moje." odgovori mati, „ker nebesa so daleč, zelò daleč." — ..In če Iii na ta zvonik postavil še drugega, in na tega še tretjega in četrtega, potlej bi pa 4ehko takoj stopil v nebesa." nadaljuje Peterček.
„Tudi potlej še nò," odgovori mati, „in če bi ti tudi vse gore in zvonike vsega sveta postavil drug vrhu drugega, vender bi še ne mogel v nebesa."
„Ali. mati." povzame Peterček žalostno, „saj ste nama vže večkrat rekli, če bodeva pobožno molila in lepo živela, prišla bodova v nebesa, in zdaj pa pravite, ka so nebesa tako daleč, da ne moremo vanje, in če bi bili še tako na visokem."
Zdaj se oglasi mlajši bratec Franck, ki je med pogovorom gledal zdaj zvonik zdaj visoko nebo nad seboj, ter reče: ..Peterček! Peterček! Ali ne veš, kako se pride v nebesa? Kadar bomo umrli, prišli bodo krilati angeljčki iz nebes, da nas v svojem naročji ponesò v nebesa."
„Glej, glej, ti si pravo povedal," reče Peterček zopet vesel, „jaz sem bil vže pozabil na to. Saj sva videla v ónej lepej knjižici, ki so jo nama strijček podarili. podobico, ki nam kaže angeljčka z detetom v naročji, nesoč je v svitla nebesa."	j>. a.

—•♦< 64 >♦♦— M ir am ar.
oldrugo uro hodä od Trsta, ki je prvo trgovsko mesto v našem cesarstvu, stoji ob sinjem jadranskem morji na malem polotoku prekrasen beli grad Mi ramar. Pozidati ga je dal 1856. leta nadvojvoda Ferdinand Maks, poznejši nesrečni cesar mehikanski. Delo je bilo izročeno umeteljniku Karlu Junker-ju, ki je jo tudi tako zvršil, da mu je na čast in slavo. Iz Trsta v Miramar te pelje pot skozi prijazno vasico Barkovlje ob jadranskem morji. Popotniki in Tržačani, ki se hodijo izprehajat ob jadranskem morji, radi se pomudé v tej vasici z ličnimi gostilnicami pod listnato streho, da se nekoliko okrepe s kozarcem dobrega vina mej potjo proti Miramaru. Barkovlje leži nekako v sredi mej Trstom in Miramarom. — Skozi velika vhodna vrata te popelje pot naravnost v Miramar. Ako
si želiš ogledati znamenitosti gradii, ne potrebuješ drugega, kakor da pokažeš vizitnico (karto) grajskemu oskrbniku, ki te potem pelje po vseh prostorih krasnega poslopja in ti razkaže vse njegove znamenitosti. Iz veže ali preddurja prideš v prekrasne dvorane v prvem nadstropji in v prelepe, tako zvane cesarske šobe. Knjižnica v Miramaru šteje lepo število raznovrstnih dragocenih knjig; tii vidiš tudi štiri iz mramorja krasno izdelane doprsne kipe Danteja, Goetheja, Shakespearja in Homerja. V drugem nadstropji je prestolna dvorana s prekrasno sliko na steni, ki kaže vladarsko velikost in mogočnost cesarja Karla V.
A najznamenitejši v Miramaru je vsakako prelepi gaj (park), v katerem je v obširnih vrtovih in logih nasajeno na tisoče vsakovrstnih plemenitih dreves in cvetic. Zatorej naj nihče ne zamudi, kogar nanese pot, v naše Primorje, da bi si ne ogledal
Miramara in njegove prelepe okolice.
T.

(Poiščite vse to na zemljevidu.) Podnebje na Španskem je zelò različno; po severnih krajih, rekše v visokih pirenejskih gorah je zelò mrzlo. Osrednje planote pa imajo v poletji vroče in suho. a po zimi silno mrzlo vreme. Vsako leto pade sneg, ki pa le nekoliko dni obleži. Iz tega je razvidno, da poljedeljstvo ne more uspešno napredovati. Na Španskem se najbolj pospešuje reja ovac, katerih štejejo nad 20 milijonov. Izmej teli je blizu do dve tretjini tako zvanih „merinos-ovac," ki dajejo volno za kupčijo na Angležko. Na vzhodu španske dežele ni nikoli prave zime in vročina je tu nestrpna. Zato se v teh pokrajinah pridela vsako leto mnogo najboljšega vina, riža, turšice, dateljnov, bombaža in drugih takih pridelkov, katerim ugajajo le gorki južni kraji. V Madridu, glavnem in stolnem mestu španske kraljevine je zatorej jako živahno tržišče z južnim ovočjem, katero donaša ondotnim
Kraljevina Španska in Portugalska.
a pirenejskem polotoku ste dve kraljevini: Španska in Portugalska. Kraljevina Portugalska ima 93.156 kvadratnih kilometrov površja in šteje štiri in pol milijona prebivalcev. Kraljevina Španska ima 507.000 kvadratnih kilometrov in šteje 17 milijonov prebivalcev. Malo ne ves pirenejski polotok je zelò gorata in visoka planota. Večje in razteznejše nižine se nahajajo le ob vele-toku Ebru in spodnjem Guadalkvivirju. ki teče po večjem preko andalužke nižine ter je najbolj vodnata reka v španskej deželi. Na pirenejskem polotoku je precejšno število tekočih voda, ali večina jih usahne v poletji, kadar pritisne huda vročina. Največje reke so: Minho. Duero, Tajo, Guadiana, Guadalkvivir in Ebro.
prebivalcem mnogo lepega dobička. Madrid .šteje preko 400.000 prebivalcev, ima 71 trgov, 32 cerkev, bogate muzeje, umeteljuiške zbirke, mej katerimi je zbirka slik baje najbogatejša v vsej Evropi. Španjolci so lep. čvrst narod, posebno njih narodna nošnja jim kaj lepo pristoji. Slika vam kaže trg z ovočjem po južnih mestih španske dežele.
Glavno mesto na Portugalskem je Lizbona sé 204.000 prebivalci. Mesto ima nad 240 cerkev, 99 kapel in 82 samostanov. Obrti je tii malo, kupčije mnogo, ki je pa večinoma v tujih angležkih rokah.	T.
Vstajenje.
Surrexit Dominus vere, Alleltija! vl//	Vstal je Gospod res, Aleluja!
inol je sveti postni čas, čas resuòbe in žalovanja. Trpeči Zveličar, katerega so položili pred kratkim v krasen, z mnogobrojnimi lu-čicami in raznobojnimi cveticami nakiteni grob, pred katerim se je zbiralo verno ljudstvo v tolpah molit ga in častit, vstal je častitljivo od smrti in dovršil človeško odrešenje.
Kako nenadoma se je vse izpremenilo! Ni več toge, ne žalovanja; vse je polno največjega veselja. Cerkev je slekla žalno obleko in se zavila v belo krilo. Kako veličastno done zvonovi v visokem zvoniku, ki so pred kratkim še tožno molčali in oznanujejo vesoljnemu'stvarstvu veleslavno vstajenje in zmago Odrešenika! Vse se giblje in raduje, praznično je vsakdo oblečen. Delo počiva in vse se zbira v prostorno cerkev. Tii prepevajo pevci veselo „aleluja" in duhovnik oznanuje: „Vstal je Gospod res!-- Približa se krasnemu božjemu grobu, vzdigne presveto telo in k ljudstvu obrnen zapoje trikrat z vzvišenim glasom: „aleluja!" Vse se dvigne po konci in hiti udeležit se slavnostnega sprevoda. Iz velikih cerkvenih vrat se usiplje pobožno ljudstvo: par se vrsti za parom in podaljša dolgo vrsto. Sprevod se pretrga, in duhovnik noseč Najsvetejšega prestopi v svečanom spremstvu cerkveni prag. A hitro se sklene zopet sprevod, ker nove tolpe se usipavajo na prosto nasledovat blagoslavljajočeniu Bogu. Kakor angeljski glasovi se glasi v nebo vesela pesen:
Zveličal1 naš je vstal iz greha!	Kje, smrt je zdaj premaga tvoja V
Vesel prepevaj, o kristjan!	In tvoje ostro zèlo, kje?
Premagana je vsa hiidöba.	Veselo upa duša moja.
Dan's je rešenja tvoj'ga dan!	Življenje-večno čaka nje.
Potrta je pekla oblast.	Moj Jezus je ori mrtvih vstal,
0 poj, kristjan, hvaležno čiist! Aleluja! Kraljestvo smrti pokončal! Aleluja!
Iu pobožno ljudstvo ponavlja vso razvneto in vzradoščeno „aleluja." Srce vsacega je neizmerno veselo, polno hvaležnosti in najslajših čutil, a jezik nima moči, da bi jo mogel razodeti in pokazati svetu. V glasnoj molitvi, katero si nakladajo mili, mogočni glasovi zvonov, da jo nosijo tjà nad oblake na svojih lehnih krilih, zjedinjuje se veselje iu koprnenje nebrojne množice.
Prapori vihrajo veličastno po zraku; zdaj se nekoliko umirijo, a kmalu se dvignejo k višku, kakor da bi vzplavala krilata ptica pod jasno nebo. Le trenotek ne počiva to slavno znamenje velike zmage.
Sprevod se pomika počasi proti cerkvi nazaj. Vsakateremu se zdi to veselje prekratko; rad bi šel še dalje po ravnem polji za milim Zveličarjem. Marsikoga se hoče polastiti tòga, ko stopa po končanej slovesnosti proti domu in na tihem si želi. da bi mu podelil Bog milost, da bi mogel še mnogokrat prisoten biti pri tem sprevodu. — Dà. res veličasten in prijeten je tak prizor!
A ne samó človek, kateremu je podaril Stvarnik pamet in prosto voljo ter ga oblagodaril z nebrojnimi drugimi zakladi, časti svojega Odrešenika, temveč tudi vesoljno stvarstvo se veseli njegovega čestitljivega vstajenja.
V	naravi se gibljejo nove moči,
V	življenje pomlajeno vse se budi.	(Krilan.) Skopnel je sneg, in led se je stajal. Blagodejni žarki zlatoobraznega solnca
so pogrnili pomlajeno naravo z novim, zelenim prtom. Log in livada, gozd in travnik sta se oblekla praznično. Y najlepših bojah se vse lesketa. Brez broja cvetic je priklilo v svojej nežnosti in raznobojnoj krasoti na dan, da se vesele skupno velikega praznika ter povekšujejo to slovesnost. Snežnobeli zvončki pri-trkujejo tako veličastno; vijolice, šmarijnice, potočnice in zlatice poveličujejo z mnogobrojnimi drugimi sestricami v svojej skromnosti s tihim šumenjem in z blagodejno vonjavo vstajajočega Gospoda.
Oj to se v travi jasno bliska.
Po jarkih vse svitló. zlato.
Stotisoč tam trobentic piska
Glasan pozdrav domóv v nebo.	(Gregorčič.)
Na ravninah se dvigujejo ponosno visoka drevesa z novič ozelenelimi vejami, nakitenimi z najlepšim cvetjem. Kako lepi prapori so to v prostej naravi, katerim jo podaril Stvarnik sam toliko krasoto!
In tudi drobne ptičice ne zaostajajo. Vrnile so se iz vročega juga nazaj v miljene rodne kraje. Povsodi: v senčnih logih, na zelenopisanih livadah, ob bistrih potocih se sliši zvonki ptičji glas.
Na vrbi tik srebrnega vrelca sedi milotožno žvrgljaje drobna penica; v nizkem grmu proslavlja slavec dobrega Stvarnika in ne daleč od tod gostoli ponižna taščica, katerej odgovarja skrivnostno pepelasta črnoglavka. Na jablani tam ščebeta pridna senica, iskaje kvarljivih gosenic, in živahni ščinkovec se skuša ž njo .v umetnosti. Lehnokrila lastavica drobi, neprenehoma po zraku frfetaje, milo pesenco, in ljubka pastiričica skaketä veselo po kamenih ob deročej reki. Na širnej njivi v visokem žitu, obetajočem bogato žetev, prepeluje drobna ptica prepelica, iu nad njo se vije v sinje nebó pevec skorjanec z najlepšimi pesnimi Stvarnika hvaleč in razveseljujoč človeško srce. —
Iz zastarelega ulja vzleti deloljubna bučela. ki je prespala vso zimo in brenči čez pestre livade ter od cveta do cveta letajoč nabira sladkega medu. Prijazno se jej druži pisani metulj, zibajoč se. kakor zračni čolnič nad oživelo naravo, ki se usidri na sleharnem cvetu. Nebrojni drugi hrosti, okrašeni s svetlimi, lesketa-jočimi se krili hite iz zemlje na oživljeno ravan. —
Vesoljna narava se budi in vpseli vstajenja nebeškega Zveličarja; vse ga slavi in opeva s svojimi glasovi. In ti, srcé, moreš-li ostati neobčutljivo pri takem splošnem radovanji? . . .	Primož Juteršek.
Kako je znal vojevati grof Rudolf Habsburški.
(Iz povesti „Rudolf Habsburški". Spisal Fr. Hub ad.) (Konec.)
Rudolfovem posestvu blizu meje Toggenburžanove je pasel pastir svojo *edo na planini. Čreda je bila njegovo jedino imetje. Nekega dne je bil Toggenburžan na lovu. Po nesreči se je pasla eroda blizu meje. O pólu-dno se zberó lovei na bližnjej planini, da bi se odpočili. Krepčali so se z jedjó, in žvenketali so polni kozarci. Ko so bili vže nekoliko vinjeni, reče nek šaljivec mej njimi, kazaje na pastirjevo čredo na Rudolfovih tleb: „Lovili smo do póludne a ujeli nismo ničesar. Doma se nam bodo smijali, če pridemo s praznimi rokami domóv. Glejte, ondü na Rudolfovem je divjačine dosti, in velika je, da je ni lehko grešiti!" Vsi se zakrohotajo tem besedam. Vinski bratci začno streljati s pilšicami v čredo, da je ležalo kmalu deset najlepših krav mrtvih na tleh. Zaman jo tarnal pastir in prosil, naj se ga usmilijo. Komaj je odnesel sam potè in odgnal še ostalo živino.
Te in jednake krivice žalile so Rudolfa zelò. Ali hudobije ni hotel kaznovati kakor bi bila zaslužila, ker bi bili trpeli s tem le podložniki sovražnikovi, a gospodje bi se bili smijali na svojih gradovih, če bi bil ropal in požigal tudi Rudolf po njihovih pokrajinah. Dà, še predrznejši so postajali ter napadali popotnike kakor roparji, samó, da so dobili dovolj plena.
Zato se odloči plemeniti grof, da napade nasprotnike v gradovih samih.
A Toggenburžan jo imel trden grad. Stal je na visokoj skali, strma gora ga je branila z jedne strani, a na drugih treh prepad, da ni bilo mogoče do njega. Dolgo je oblegoval Rudolf Unzenberg — takó je bilo ime gradu — a ni ga mogel dobiti v pest. Zanašal se je, da bode prisilila lakota Toggenburžana, da se poda. Ali nekega dne vržejo sovražniki več košev svežih rib z gradu v tabor oblegovaleev, da bi s tem pokazali, kako dobro se jim še godi. Da rib v gradu niso mogli loviti, to je bilo gotovo. A kako jih dobiti iz doline, bilo je težko dognati. Preiskavah so Rudolfovi vojaki na vse strani, a niso mogli najti pota, po katerem bi bilo mogoče nositi živež v grad.
Mej Rudolfovimi vojaki pa je bil tudi pastir, kateremu so bili postrolili Toggenburžanovi lovci krave na planini. Ta se je hil zaklel, da bode še plačal Toggonburžanu njegovo hudobijo, da-si mu je bil Rudolf povrnil kvaro, kolikor je mogel. Lazil je noč in dan okolu gradu, kako bi mogol vanj. Naposled zapazi, da pelje ozka, strma steza po skali v grad. Poskuša in poskuša —■ vajen je liil plezanja po strmih pečinah vže od mladih nog — dokler se mu ne posreči. Vesel pove novico Rudolfu. Ta izbere izmej svojih krdelo gorjancev, vajenih strmih potov po skalah. Neko noč, ko jo silen vihar bučal okolu gradu, spleza pastir z gorjanci po strmoj stezi k višku. Toggenburžanovi vojaki niso slutili nevarnosti o nevihti. Zdajci nastane vrišč in ropot, Rudolf napade grad od spredaj, pastir pa od zadej. Kmalu je bil grad v njegovih rokah, in dal ga je podreti, da ga ni bilo več mogoče pozidati.
Tako je Rudolf ukrotil Toggenburžana.
Rudolf ni nikoli rad prelival krvi; kolikor je mogel, skušal je polastiti se tudi drugih gradov z zvijačo.
či
Blizu mesta Ziiricha imel je Regensberžan grad Uetliberg. S tega je napadal trgovce iz mesta ter jim jemal blagó. Dolgo je premišljeval Rudolf, kako bi se polastil tega gradu.—Eegensberaan je imel najraje konje belce. Zato si je bil nakupil in naropal za svoje konjike samih belcev. Poleg tega je imel tudi dvanajst belih psov, s katerimi je hodil na lov. Rudolf si nabere in nakupi dvanajst konj belcev in dvanajst belili psov. Na konje posadi svoje najbolje vojake in jih skrije s psi v gozd. Oddelku meščanov pa zapové, naj bodo pripravljeni. Nekega dne odjezdi Regens-beržan s svojimi psi in s spremstvom na konjih belcih na lov. Ko je vže odjahal mimo skritih Rudolfovih vojakov ter krenil po drugem potu na lov, zdirja Rudolf s svojimi belci in psi proti gradu, a meščani za njim, kakor bi ga podili. Regens-beržanovi vojaki, kolikor jih je bilo doma v gradu, mislili so, da pode meščani njihovega gospoda. Hitro spuste most, napeljan preko grabna pred gradom, da bi pustili svojega gospodarja v grad. Rudolf pa je jahal pred gradom bolj počasi, da so mu bili meščani prav za petami. Varuhi v gradu zapazijo prekasno, komu so odprli vrata, branijo so hrabro, ali kmalu onemorejo, morajo se udati in grad je bil Rudolfov.
Ravno takó.si je osvojil Rudolf tudi Regensberžanov grad Haldem. Nekega vročega poletnega dne prijaše Rudolf s krdelom konjikov pred grad kakor bi ga hotel napasti. Ali za vsakim konjikom je sedel še dober pešec na konji, ne da i bi jih zapazili varuhi v gradu, ker jih je zakrival prah, ki se je valil izpod konjskih kopit. Pešci se poskrijejo po grmovji ob potu, a konjiki jezdijo pred grad, vihté svoje sablje in poživljajo grajske vojake na boj. Ti poslušajo nekaj časa; ker pa vidijo, da je Rudolfovih konjikov le malo, zasedejo konje, odpró vrata, spuste most in napadejo sovražnike. Ti se branijo nekaj časa, potem pa zbeže. Regensberžanovi jo uderó za njimi, a ne potegnejo mostu k višku, niti zapró vrata. V tem, ko dirjajo Regens-beržani za Rudolfovimi konjiki, prideró Rudolfovi pešci iz grmovja in si osvoje grad.
Po dolgem begu se vrnejo Regensberžanovi konjiki proti gradu. Ali vrata najdejo zaprta in tuje vojake na zidovji. Posvetujejo se med seboj, kako in kaj Iii.
V	tem pa pridirjajo Rudolfovi konjiki za njimi. Iz gradu prideró pešci in je primejo od obeh stranij takó, da so morajo udati brez boja.
Ravno tako zvito je dobil tudi Regensberžanovo mestico Gunzenberg v svojo pest. Mestico je stalo blizu reke Limati. Meščani so bili vže večkrat oropali ladije, v katerih so vozili trgovci iz Ziiricha svoje blagó. Rudolf je hoče kaznovati za to.
V	dve veliki ladiji, v kakeršnih so vozili meščani iz Ziiricha navadno svoje blagó, poskrije nekaj vojakov. Na krov postavi pa le toliko brodnikov, kolikor so jih potrebovale take ladije navadno. Sam se pa skrije, s svojimi konjiki v hrastje blizu mesta Glanzenberga.
Ko priplavati ladiji blizu mesta, mislijo Glanzenberžani, da bi se dalo na-ropati kaj blaga. Hitro prideró k reki in začno pripravljati svoje čelne. Brodniki na ladijah začno klicati na pomoč, kakor bi se jim bila pripetila kaka nesreča in obrnejo svoji ladiji proti mestu. Veseli so jim hiteli meščani naproti. Zdajci pa prihrujo Rudolf iz gozda ravno v odprta mestna vrata. Predilo so vedeli meščani kaj in kakó, bili so konjiki v mestu, vojaki iz ladij pa njim za petami. Za kazen je ukazal Rudolf razdejati mesto Glanzenberg iu podaril je mestu Ziirichu štiri zvonove, katere je bil vzel Glanzenberžanom.
Prirodopisno - na toroznansko polje.
Naše domače živali.
Pes je človekov najzvestejši prijatelj. Zvést in udan mu je do smrti. Po postavi in barvi je zelò različen. Glavo ima podol-gasto. jezik dolg. mehak in gladek, zobe ostre in kremplje na nogah. Pes je pokrit z dlako, ki je bela, črna, rnjava, siva, lisasta. Po velikosti so psi zelò različni. Pes je različnih plemen : mesarski, ovčarski, lovski, jazbečar, prepeličar. koder, pine, hrt in še drugi. Vsak pes pozna svojega gospodarja in umeje njegovo besedo. Pes čuva hišo in gospodarja. Pes laja, renči, cvili in tuli. Razdražen pes rad popade in ugrizne, zatorej se ga je treba varovati.—-Pes je podvržen raznim boleznim. Najhuja pasja bolezen je vstekhna. Kakor pri ljudeh takó je tudi pri domačih živalih neprestano paziti zdravja. Psom je treba skrbeti za snago, dajati jim dovolj hrane in vode ter paziti, da no bodo zdržema na prevelikem pripekanji solnčnem ali na prehudem mrazi, in da jih otroci ne bi ščuli in dražili. Zelò kvarljiva so jim vroča jedila, dišavske stvari, nedopečen kruli in gnilo meso. Popadljivi psi se morajo prikleniti.
Mačka jo prav lopa in čedna domača žival. Tina okroglo glavo in žive oči, s katerimi tudi po noči dobro vidi. Mačka je zelò gibična in okretna, ročna in skočila. Sapice ima mehke, zato je tudi slišati ni. kadar hodi po liiši. Na šapicah ima ostre in močne kremplje, ki so skrčeni in v koži skriti; pokaže jih samó takrat, kadar lovi ali se brani. S kremplji se- tudi spenja in pleza po drevji. Jezik ima ràzkav in oster, rep dolg, ki je zelò gibičen ter malokdaj miren. Dlake je črne, bele. rajave. sivo, časi tudi bele s črnimi lisami. Zobe ima ostre in koničaste. —Mačka je snažna žival; neprenehoma se liže in snaži, da ima lepo gladko in čisto dlako. Mačko imamo pri hiši, da nam lovi miši in podgane.
Petelin jo domača ptica, ki se kaj lepo odlikuje mej domačo kuretino.
Večji in lepši je od kokoši ali kure. Pokrit je s perjem, jfS^MJV ki se um kaj lopo sveti na vratu in v srpasto zavihanem _ ^gßßtox ropu. Na glavi ima rudeč, lepo nazobčen greben, pod A^^^t^j^M brado pa dva krvavo-rdeča podbradka, ki tudi nista kar Wmr	s' 'KH''' Oko se mu sveti, kakor bi se iskre utrinjale v
v IP ' JI	njem. Na vsakej nogi ima od zadej ostro ostrogo, da ga
jc videtj. kakor bi se sprehajal kak vitez po cjomačein dvorišči. Petelin ima vse svoje kokoši rad ter ponosno stopa mej njimi. Ako najde kako zobanje, takój skliče vse svoje putke skupaj in vsaka mora nekaj dobiti. Petelin glasno poje. S petjem naznanja dan ter nas kliče na delo.	I. T.
A jaz rio zmenim se za té, Ne upam tvojim nič besedam; Ne popustim peči gorké, In tebe le skoz okno gledam.
Ne maram tvojih mlačnih sap, Bojim se te, da me prevariš. April! tovariš ti si slab ! April! ti nisi moj tovariš.
Kakó radostno se smejiš! Nogó na skok veselo dvigaš: S cveticami obdan dehtiš, Da greni naj vèn, prijazno migaš.
Ti kažeš solnčni nam sijàj. Pa kmalu ga oblak zagrne. Cvetic si vzbudil res dokaj, Pa mnoga v zgodnji grob se zvrne.
April.
April! ti nisi mož odkrit, Bedak je, kdor ti kaj veruje. Od nog do glave ves si zvit. Lažnjivfec! kdo te kaj spoštuje?
Ker ves lažnjiv obraz i in äs. Le pojdi dalje, kadar drago; A majnik, brat tvoj, ljubček naš, Slavil nad zimo bode zrnato.

Fr. Krek.
Čarovni kvadrat.
(Priobči! II. Podkrajšek.)
M
K

IX
M
>
Kilo ugane, kaj je tu zapisanega?
-c-s-o--•
Zabavna naloga.
(Priobčil H. Podkrajšek).
Sestavi iz zlogov: l)en, ea, ci, fa, de, eli, i?», ga, ja, ko, le, lilla, uja, ni, iiif, o, po, se, se, tev, ti, to, tro, ve, ver, 10 besed, ki
značijo : 1. vzpomladänsko evetieo, 2. kmetijsko opravilo. 3. stran neba, 4. otrokom priljubljeno jed, 5. okusen sad. 6. mladega človeka. 7. čas, 8. del drevesa, 9. po svetu se potikajoč narod, 10. del glave. Razvrsti potem te besede takó drugo pod drugo, da ti njih začetni zlogi, ako je čitaš od zgoraj nizdol«, povedó, fesa se veselé otroci.
(Rešitev ia imena rešilcev v prihodnjem lista.)
Nove knjige in listi.
* Strijc Tomova koča ali življenje zamorcev v robnih državah svobodne severne Amerike. Angleški spisala llen-rieta B. Stowe. Iz nemškega poslovenil F r. M a lavasi č. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani. Založil in izdal Jan. Gri-ontini. 1888. 8°. 228 str. (Cena 7U kr.; po pošti 75 k r.). — To je najnovejša knjižica, ki smo jo dobili v roke in je vsega priporočila vredna, posebno za našo vže bolj odraslo slovensko mladino. Knjiga je zdaj vže tretjič prišla na svitlo v slovenskem prevodu. Prvi prevod je bil priredil rajnki Fr. Malavašič, drugi J. B. (Janez Bile). Prvi Malavašičev prevod je zdaj izdal naš za slovensko slovstvo mnogo zaslužni knjigotržeč J. (Jiontini v drugem popravljenem natisu na svitlo. Knjiga ima prav lepo obliko in je okrašena s tremi podobami.
Selitev demanta, arìtmogrifa in odgovor vprašanju v 3. „Vrtćevem" listu:
Rešitev (le man t a: n
pek cepec Ce lovec ne pokopan želodec cepec t a t n
Rešitev aritmogrif»:
1.	Radovljičan,	Jakob		
2.	sedmer,	Okno		
3.	topas,	Sedmér	r*	55
4.	imeti.	Sebi	J	*
5.	okno,	Topas	OB	X
(i.	tiger,	Rim		g
7.	Jakob.	Imeti		
8.	sebi,	Tiger		s
9.	Rim,	Amalija		
10.	Amalija.	Radovljičan		
* Popravek. T demantn. stran 55. čitaj v dnigej vrsti a e c; v aritmogrifu pa manjka na konci druge vrste štev. 1.
Odgovor vprašanj u :
SLEP KO BELOUŠK A" SVIZEC NETOPIR
M E D VE I> 1 E Ž KRASTAČA POLH MARTINČEK
MODRAS OSA
Debele črke, ako je čitaš od zgoraj navzdol, dado odgovor: po zimi spimo!
Vse tri naloge so prav rešili: Gg. Ant. Petelin, dnh. pom. v Tomaji; Er. Villiar. učit. v Vel. Žabljah ; Iv. Toinažie, učit. v Tinji (Štir.); Egidij Ftix v Šempetru; Iv. Zamik, učit. v Nev-ljah; J. Inglič in Jan. Vogelnik v Idriji; J. Kra-ševec v Biljah ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Alek. Diuiitri v Ljubljani; Janko Sajovic, dijak v Kranji; Jos. Pertot, dijak v Trstu; J. I). Žirovski, Fr. Vonèina in Iv. Zeleznikar, dijaki v Ljubljani; Janko Kersnik, Mir. Korén in Oskar Vidie, realei v Ljubljani; Jan. Zajec, Milan Güstin. Jan. Kranjec in Jan. Zore, dijaki v Rudolfovein: Er. Kranjec, četrtoletnik v Mariboru ; Bogumil Kosćr. " uč. v Idriji; Alojzij in Ivan Krajgher, lie. v Postojim; Pravoslav Pertot, ne. v Trstu; R. in V. Andrejka, uč. v Ljubljani. — Er. Šmitik, učiteljica vBoštanji; Ivana Leben v Horjulu; Emilija Thuma in Apolonija Fatur vPostojini; Lavoslava Ličan v II. Bistrici ; Matilda Pertot v Trstu ; Ljudmila Pertot v Barkovljah pri Trstu; Katika Kurent v Mariboru; A. Güstin v Metliki in M. Dremelj, uč, v Ljubljani.
Demant in aritmogrif so prav rešili: (ig. Jak. Očgerl pri sv. Benediktu (Štir.); Iv. Grahli. učit. v Temnici na Krasu; V. Počivalnik, bogosl. v Goric i: Jak. Brglez. bogosl. v Mariboru; Er. Staufer, učit. pri sv. Katarini (Štir.); V o Iliru-v Kresnicah; Iv. Širca v Bolci; Krist. Hodnik, realec v Ljubljani; Otmar Meglic, uč. na Vranskem; Eid. Heim, nè. v Tržiči; ve« učencev meščanske šole v Krškem. — Antonija Jeglič v Tržiči; Anica Arlič, T. Brdel in N. Klinee, uč. na Dobrni (Štir.)
Demant in vprašanje so prav rešili: Viljem Ledenik in Rajko Svetek. dijaka v Ljubljani; Ant. Košar, uč. pri sv. Tomaži (Štir.); Rud. Ce-puder, uč. v Litiji; Milan Kersnik, uč. v Ljubljani. — Roza Vošnjakova, uè. v Ljubljani; Leopoldina Gangl. uč. v Metliki; Frančiška Teichel, uè. v Postojini; Marijca Tomaziè, Marijca Jesenek in Marijca Badoko, učenke pri sv. Venčeslu (Štir.).
Demant so prav rešili: Ignacij Perne in Ig. Jane, učenca v Tržiči; K. Paradiž, H. Pe-ternol, L. Ulčer, J. Oset, M. Godec, J. Rebuzaj, Benj. Ipavee, Cezar Kartin, Fr. ŽliSer, Er. Špes, Fr. Krajne, J. Klajnšek, Al. Rataj, A. Klajnšek. A. Zeme, Fr. Medved, M. Antlej, R. Zorko, J. Sivka, .1. Stojan in K. Gobec, učenci v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.). — Ema Ličan v II. Bistrici; Aha-cija Treven, Ana in Roza Murnik v Idriji; Antonija Klobčavar in Antonija Jane v Tržiči ; Josipina Ostrman, Miroslava Požar in Alojzija Jakel v Radečah ; Marija Volonte, Marija Vavken in Marjetica Pogorelee v Planini; N. Mlakar, Luc. Cret-nik, Franc. Gajšek, Roza Erjavec, Ana Pečar, Terezija Velaj, Ivanka Šinak, Otilija Verbiè, Marijca Zajec, N. Dobovišek, M. Cmok, Ana Paradiž, Mar. Šešerko, Amalija Kosér in Milči Jare, učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.)
Aritmogrif so prav rešili: Ana Herman, Ivanka Strniša in Ana Praženj, učenke v Radečah; Ema in Mici Gantar na Studencu.
Vprašanju so prav odgovorili: Fr. Freiham pri sv. Ilju v slov. gor. (Štir.); Vladimir Kosér, uè. v Idriji; J. Ratej, Fr. Brdnik in J. Brglez, uč. pri sv. Venčeslu (Štir.); Ivan in Viljem Kelc in Fr. Zavinšck, uè. v Novištifti pri Gorenjem-gradu. — Ema in Marijca Gantar na Studencu; Matilda Rihtar, Mar. Nadvežnik in Mar. Šterban. učenke v Novištifti pri Gor. gradu.
Of* Iz nepopolnih „Vrtčevih" letnikov se dobé še naslednja posamična števila po 6 kr.
Letnik	1S7-1 :	št.	4, 10 in	11;
	1875 :	n	ö in 7;	
	187«:	B	2, 3, 9.	10, 11 in 12;
	1S77 :	„	3, 4, 5,	6, 9, 10 in 11 ;
	1ST!) :		3, 7, 8,	9, 10 in 12;
	ISSO :		2, 3. ti.	7, 8, 9, 10, 11 in 12;
	ISSI :		2, 3, 4,	5, 8, 9, 10 in 12;
	1SS2 :		1,'2,4, 5	, (i, 7, 8.9,10,11 in 12;
	1883:		1, 2, 3,	5, 7, 8, 9, 10 in 12 ;
	isst :		2. 5, 6,	7, 8, 9, 10, 11 in 12;
	1SS5:		2, 4, 5,	6, 7, 9, 10, 11 in 12;
	1SS(>:		2, 4, 5,	(5, 7, 9, 10 11 in 12;
• " »	1887:	H	L 2, 3,	4, 5, 7, 9, 10 in 11.
UpvaVHištvo „ Vrtievo
„Vrtec" izhaja 1. due vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. (jO kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrteevo", mestni trg, štev. 23 v Ljn Uljani (LaiUacli).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.