544
DANE LOKAR, PODOBA DEČKA
Pričujoča knjiga* je nastala v samoti — daleč od dandanašnjih živ-Ijenskih in umetniških vrtincev, na bregu spominov in razmišljanj o davni mladosti. Zato je v njej mnogo čisto, samotarsko svojske izpovedi ter mnogo čudne, zastrte lepote, ki te navda s podobnim občutkom kakor temačen, z dragocenim pohištvom in podobami okrašen salon. Zategadelj pa je knjiga tudi nenavadno mirna, vse premalo razburljiva, da bi razvnela in potolažila bralca, ki bo iskal na njenih straneh predvsem svoj čas. Če bo ta bralec dovolj potrpežljiv in pošten, bo Lokarjevi daljši noveli moral priznati svojevrstno lepoto, pisatelju pa zrelost in zanesljiv čut za estetsko mero, ne bo pa mogel mimo ugotovitve, da ga je vseskozi motila patina odmaknjenosti, s katero je preprežena lepota te knjige.
Dane Lokar brez dvoma riše lastno otroško podobo. Zato je ta portret izrazit in samostojen, brez para v galeriji otroških obrazov. Tudi okolica, v kateri se Lokarjev deček razvija, je nova in zanimiva. Zvestoba lastnim doživetjem je obrodila umetniški uspeh. Ta zvestoba pa je hkrati tudi ohromila ustvarjalni zamah: dečkov portret je namreč zelo statičen, začrtan zgolj z nekaterimi sorodnimi potezami. Številna drobna doživetja — nekatera so resnične psihološke mojstrovine — ne razodevajo dinamike, ki bi začrtala krivuljo dečkovega zorenja. Z drugimi besedami: v otrokovem življenju ni centralnega doživetja, bolečine ali radosti, ki bi do dna izpolnilo vse njegovo bitje in ga spremenilo v višji duhovni organizem. Pisatelj je dečku namenil protagonistovo vlogo, toda zaradi preneznatnega doživljajskega radija in skromne razvojne dinamike se je glavni igralec izprevrgel v statista.
Dečkovo podobo namreč odločno prerašča okolica. Iz nje je Lokar izluščil nekaj resnično imenitnih postav in prizorov. To so najlepše in najzanimivejše strani v knjigi in pisatelj je na njih do kraja uveljavil svojo nadarjenost za drobno, nekoliko zastrto, toda sila natančno psihološko portretiranje. Čudovita podoba je n. pr. stari kapelnik, tudi nekaj ženskih likov — ker je to v naši literaturi redkost, je treba še posebej poudariti —¦ bo bralcu še dolgo lebdelo v spominu: mati, Petra in imenitna učiteljica. Tudi nekaterih prizorov — zlasti grozljivega domačega koncerta — ne bo zlepa pozabil. Ti liki in prizori bi zaslužili večjo veljavo in bi ob nekoliko globljem premisleku lahko dozoreli v samostojne novelistične kompozicije. Dečkova prisotnost namreč ne povzdigne kdo ve kako njihove cene. Kvečjemu narobe: ker je pisateljev ljubljenec slej ko prej samo deček, so fe epizode dostikrat umetniško neizživete.
* Dane Lokar, Podoba dečka. Primorska založba Lipa. Koper, 1956.
To tudi vzbuja pomis.leke o kompoziciji knjige. Zdaj je novela kom-ponirana iz neznatnih, toda zelo številnih mozaičnih drobcev. Pisatelj bi lahko marsikateri nebistveni prizor izpustil, oziroma osamil in poudaril močnejše scene. Zdaj namreč tudi te izgube svojo barvitost. Knjigo bi tudi lahko razdelil v novelistično zaokrožene celote. To bi bilo seveda manj izvirno, toda bržčas umetniško bolj uspešno. V takšni kompoziciji bi postala bolj pregledna tudi dečkova podoba in okolica. Tekst bi dobil hrbtenico.
Stil je izbrušen in izpričuje Lokarjevo zrelo pisateljsko kulturo. Jezik je bogat, zlasti simpatični so smotrno razvrščeni narečni izrazi.
Kljub vsem pomislekom je Lokarjeva knjiga prijeten in izrazit pojav med našimi avtobiografskimi deli o otroštvu. V njej bo lahko bralec odkril nastavek slovenskega »Iskanja izgubljenega časa«. Proust je bil namreč brez dvoma pisateljev edini vzornik. Zal se pričujoča novela ni mogla izviti iz že nekako tradicionalno slovenskega tesnega okvira čustev in oblike.
Mitja  Mejak
545