Zgodovina v Ijndski šoli. Govoriti od zgodovine Ijudskemu učitelju sicer ne prisiujp, kajti ljudska šola malokdaj presega navadno trojico, t. j. branje, pisanje in številjenje; toda nikakor se izobražcniin prištevati ne more, kdor ne ume zgodovine. Taki namreč, ki ne pozna zgodovine, tudi ne raore presojevati sedanjega gibanja narodov. Zgodovina nam pripovpduje od starodavnih časov, od inirodov, ki so živeli prtd nami, nara oznanuje, kako so- rastla in razpadala mogočna kraljestva. Ze Riinljani so zgodovino imenovali učiteljico v življenji. Človek, komur je zgodovina znana, bolje in živejše ljubi svoj narod; vsp, kar najde pri njem in v njem, mu je zanimivo; on tudi spoznava povsod božjo roko, ki vlada vesoljni svet, in se prepriča, da vsi mogočni gospodarji na svetu, silni vojskovodji i. t. d. so bili le orodje v roki naj Višjega, ki vlada osodo posaraesnega, pa tudi osodo vspga človeštva, in slehernemu povračuje že večkrat na tem svetu po njegovih delih. Na narodib in kraljeslvih se že na tem svetu kaže božja sodba. To vidimo posebno pri izraelskein ljudstvu; vidimo pa to tudi pri kerščanskih narodih, ako to pazljivo in z vernim očesom pregledujemo. Vse drugače zgodovinar opazuje staro kamenje, razpadlo zidovje, sled starih cest&, kakor dela to kak nevednež o tej reči, in kakor Indijarri po stopinjah v pesku sledijo moč in število svojih sovražnikov, tako tudi zgodovinarji iz starega kamcnja poznajo, na kakšni stopnji omike so biliJjudje, o kterih sled se tu vidi, ter iz tega še celd sklepajo na njih šege, narodnost in vpro. Ljudska šola naj odgaja zveste in sposobne dpržavljane, vnete delavne rodoljube, in za večino našega ljudstva, zlasti za poljedelce in rokodplcp je Ijudska šola edina učilnica. Iz tega namena iinajo pa tudi naša šolska berila raznoverstncga blaga, ter segajo v prirodopisje, zemljepisje in v zgodovino. Vprašamo tedaj, kako naj učitelj v Ijudski šoli obdeluje zgodovinske odlomke, ki jih ima v šolskih berilih; kako naj ravua, da bo z njimi zbujal deržavljansko zavest, spoštovanje in ljubezen do vladarja, do deželnih naprav, do oblastnij, do naroda, iz kterega izhaja, in čigar ud ne neha biti, in kaj zgodovinsko znanje sploh koristi slehernemu človeku. Vsako podučevanje mora opirati se na podlago kazavnega poduka; brez pravega spoznanja se ne bistri pamet, serce se ne ogreva, in kar človek do dobrega ne spozna, o teni tudi ninia pojma. Kakor je to pri drugib naukib , tako je to tudi pri zgodovinskera poduku. Kaj bi sploh pomagalo vedeti versto vsph vladarjov, cesarjev in papežev, zapominjati si, kdaj se je tn ali una rec zgodila, ko bi ne imeli v zgodovini drugega nampna, kakor spomin obogateti. Vse to pa ne stori človeka bolj umnega, pa tudi ne boljšega. Iz puhlega, poveršnega znanja v zgodovini ne prirastejo krcpki značaji, t. j. možje, ki bi bili pripravljeni žertvovati sp za vero, narod in domovino. Kako naj pa vendar učitelj ravna, da to izveršuje ? On zgodovine nr :iiore učiti, kakor se uče v srednjih -in višjih šolah. Naše šolske knjige imajo posamne slike iz te ali une dobe, nam kažejo krepke vladarje, n. pr. Rudolfa habsburskega, cesarico Marijo Terezijo, cpsarja Jožefa II. in tudi slavnega vojskovodja Radeckega, perve oznanovalce sv. vere, kakor Mohorja, Cirila in Metoda, Bonifacija, i. t. d. V tem okviru, kakor je osnovana šolska knjiga, učitelj uči zgodovino avstrijanske deržave in svoje ožje domovine. On tii ne tirja, da bi se učenci zapominjali vsa Ietna števila, vso vprsto vladarjev, kteri so sledili od ene do druge dobe; učitelj naj <ii le povzdiguje osebo, naj razlaga okoliščine v tistem času, vse, kar je ta cas imelo vpliv, kako so ljudje tačas mislili in govorili. Tako jim stavi živo pred oci sliko, ktero imajo učenci pred sabo; odkriva vse njene lepote in prednosti. Po teai potu si učenci vtisnejo v .spomin živo podobo tistega časa; zglede, ki jih tii vidijo, jih vnemajo za vse lepo in blago; zbuja se jim zavest, in kolikor bolj spoznajo, da se dežele niso kar ponevedoma in po pripetlejih ena z drugo združile, toliko veseleji spolnujejo svoje dolžnosti in so v dobrih in britkih dnevih zvesti svoji vpri in domovini. Dvoje pa se tu tirja od učitelja, da namreč, sam mora več vedeti o zgodovini, kakor mu kažejo šolske knjige; on mora saj poznati zgodovino avstrijanskega cesarstva in zgodovino svoje ožje domovinp. Kako bi le razlagal zadevni historični odlomek, bi dajal potrebna razjasnila, bi živo pisal sliko, ko bi ne vedel drugega, kakor to, kar najde v šolski knjigi! Po drugem kraji naj se pa učitelj tudi varuje, da preobširno ne sega v zgodovine; on mora vedeti, kaj je mladini treba povedati in kaj zamolčati, da ne prestopa mej, ktere mu stavijo njegov stan, njegove posebne dolžnosti do vere, naroda in 14* deržave. Ljudska šoJa naj le povsod kaže pot, po kteri je mogoče prav izobraževati se, in naj pomisli, da to, kar je treba vedeti učenemii, dostokrat priprostim stauovom nič ne koristi; tedaj naj ima pred očmi povsod pravo mero. Na Pruskem se po vseb ljudskib šolah uči povestnica ondašnje deržave; zato se pa tudi deržavljani živo zavedajo o svoji domovini; v ponos si štejejo, da so Prusi in hvalno govore od svojih naprav i. t. d. Avstrijo pa tako radi ujeni lastni sinovi opravljajo, ter nočejo spoznati podlage, na ktero je deržava postavijena, se ne menijo za naukc, ktere nam daje naša zgodovina. (Dalje prih.) Zemljepisje v Ijndski soli. (Dalje.) Prebivalci. J. Ali se kaj ve, koliko je Ijudi na Koroškem? 0. L. 185?. je bilo popisano ljudstvo po vsi Avstriji, in ta čas je bilo na Koroškem 332.456 duš; od dosihmal je število nekoliko doraslo, tako da jih sedaj utegne biti 350.079; domačih prebivalcev bilo je 1856. leta 324.325 duš. J. Tako pa ni ravno veliko Ijudi na Koroškem; sej dežela ni tako majhna, kakor ste mi že pravili. 0. L. 1857. se je pokazalo, da živi po Koroškem na 1Q miljo 1844 duš, tedaj na Avstrijanskem naj inanj, izvzemši Solnograško, Tiroljsko, Dalmacijo in Granico. To pa pride od tod, ker je na Koroškem veliko gora in premalo rodovitnega polja, ter pomanjkuje dovoljne hrane; tudi je tega nekoliko krivo društveno in rodbinsko življenje po Koroskem. Naj bolj rodovitna zemlja je po toplem Podravji, po doljnem predelu zilske doline, po Turji (pri Beljaku), po grobniškem in gosposvešketn polji in po labodski dolini. To so pa kraji, v kterih je obertnost in rokodelstvo doma, ali so pa historična deželna središča. Naj pustejši kraji pod 1000 prebivalcev na 1[] miljo so: dolina in planina okoli gornje Jezere; ali okrožje sovodenjsko s 680 preb. na 1Q miljo, vzlasti pa visočina okoli belske doline okraj beljanski s 671 in vogljiški s 607 preb. na 1 ? miljo. Ker so se pa skoro vsi prebivalci zarad podnebnih razmer in zarad prostranih gozdov, zarad paš in nerodovitnega sveta vselili po dolinab in dolih, zato je videti Koroško kakor zelo obljudpna dežela, kjer se v nekterih dolinah vas vasi derži. J. Ali na Koroškem tudi kje slovenski govore ? 0. Kar se tiče narodnosti, je Koroško, ki je bilo nekdaj središče starega slovenskega sveta, sedaj po večem nemško; zvezano je namreč več od tisuč Iet z nemško deržavo in silno ponemčevanje se je že začelo za bavarskih in koroških vojvodov. Po vradnem preiskovanji iz leta 1857. na podlagi narodnega popisa iz leta 1851. je bilo leto 1857. na Koroskem: 231.558 Nemcev pa 92.707 Slovencev. Kozler stavi po najnovejših in zeld verjptnih preiskavah Slovence na 113.000 duš. J. Čegava je tukaj prava, in komu gre vprjeti? 0. Kakošna narodnost je v pnem kraji, naj bolj se kaže v cerkvi, v kterem jeziku se božja beseda oznanuje. Tii se pa lahko posname, da je tretjina prebivalcev na Koroškem Slovencev, kajti tam je 124 dubovnij s 118.909 prcbivalci, in v teh se pa samo po slovenski in 8 s 9.450 prebivalci, v teh se pa verstoma po slovenski in po nemški beseda božja oznanuje. Čisto slovenska sta torej samo dva okraja, in sicer kapeljski in Pliberški: jugo-vzliodni gorati kot dežele (velik 13-20FJ niilj. avst.) ; vpč okrajev na jugo-zabodu in po sredi dežele, to je: terbiški, podklošterski, st. mohorski, bpljaški, rožeški, borovski, celovški, vclkovski, doberloveški in st. pavelski ima namešano narodnost, ppkrivajo ti skupaj 56"19rj milj 16 okrajev je čisto nemških. Tla npmške narodnosti obsegajo 120-87 ? milj ; tla narodnosti slovenske 69*33 ? milj staroslovenske zeraljr. V glavnem mestu Celovcu štejpjo vradni popisi iz leta 1857. med 9414 domačimi prebivalci 6000 Slovencev pa 3419 Nemcev. J. Kakošne vere so pa Korošci? 0. Kar se tiče vere, so Korošci naj več katoličani. Protestantje (Luterani) (16.666) so po narodnosti Nemci, in Slovenci so raztreseni po gorah. Po Koroškem je sploh malo oženjenih Ijudi, neoženjenih je 72 od sto. Nenavadna ta razmera, je lastna vsem alpskim zemljam (Svajci, Norvegiji in Svpdiji), in pride od tega, da so kmetije (zlasti med Nemci) nedeljive, in da je težko rodovino živili; nekoliko se, pa to tudi opira na starodavne šege sosebno nem.ške. J. Kako so pa naseljeni ti stanovalci po deželi? 0. Kako so naseljeni, se kaže v teh le številkah: Na Koroškem je bilo 1. 1857. samo 11 mest, 27 tergov, 2856 vasi, skupaj s 50.140 poslopij, v kterih je prebivalo 65.326 rodovin. Kakor sploh alpske dežele, ima tudi Koroško malo večib naselbin ali niest. Zato so pa tii občinc na podlagi osnove iz leta 1851. tem prostranejše. V vsi deželi jih je samo 281, tako, da spada na 1 katastralno občino po 28 naselbin. Zato imajo pa tudi občine primerno veliko prebivalcev. (Dalje prih.)