i! zanju strahotno monotone in večno razpaljene skrivnosti človeka, ki ga obkroža mrakotna osamljenost, izbrisujoča kraje in dobe, ki se potapljajo v kriku vekovite bolesti.« 7 godba takega osamljenca je pripovedovana v prvi ^ osebi. Brez patosa, analitično hladno. Ali prav ta ostra analitičnost, ki se polasti naj rahlejšega čuvstva, ki se zavrti in zasvedra v močvirje podzavesti, vpliva bolj razžarjano kot še tako čuv-stveno nabrekla izpoved. V takem pripovedovanju je Miličic mojstrski. Zgodba, ki bi iz nje povprečni pisatelj napisal epigonsko novelo ljubosumja, je služila Miličiču, da je skušal odkriti pravzroke tragike kozmične osamljenosti. Če bi skušal shema tizirati . esoterično dogajanje takega izrazito subjektivističnega jaza, ki mora slednjič v svojem solipsizmu razpasti, bi ga postavil med dva skrajna ekstrema: med večnostjo v zmislu Pascalovega vzklika in med begovito življenje grozotno naivnega nagonstva poosebljenega v Ženi. »Jaz« niha med. obema ekstremoma. Njegova tragika je, da hoče večnost potelesiti ali pa, da hoče življenje, ki je dinamično, umiriti v statiko. Na zunaj se to. skrivnostno odigravanje izvrši kakor v kaki časopisni notici: umor iz ljubosumja. Prav v tem, da je Miličic poglobil zunanje dejanje na podtalno ravnino podzavestnih dvobojev, se očituje velika umetnost tega pripovednika. Andrejevsko mističnih (prim. »Črne maske«) svetov se dotakne pisatelj ob stavkih kakor je ta: »Osečao sam: da ta žena, koja je u mene tako nerazlučivo urasla, tako nerazumljivo, da ta žena mora biti samo ne-čije tamnb sredstvo, neka mračna igračka u ru-kama nekoga, što. pošto-poto, hoče moju potpunu propast i uništenje.« f z gledanja subjektivnega jaza je vsaka »nesreča« »uništenje«, izgledanja »kristjana« pa — odrešenje. Č C je Miličic ves mračen in temačen, pa je Milan ^ Kašariin v svojih »Za 1 j u b 1 j e n c i h« sveže razgiban, ker mu moč globlje ironije omogoča cli-stančnost. Kašanina. smo spoznali že na lanskem zborovanju Pen-klubov v Ljubljani kot odličnega recitatorja svoje proze. »Zaljubljenci« so zbirka prvovrstnih novel in črtic, ki se odlikujejo po svojstvenem slogu. Osem zgodb z razpotja. Osem doživetij, kakršna zviharijo človeka; kadar se v njem spoprimeta za prvenstvo njegova osebna, zavestna volja in usoda. Pa ne s tragičnim izidom. Tiho pomirjenje se zboči nad zaključkom teh dAo-bojev, pomirjenje, ki je prav za prav resignacija. toda tudi izraz moči. Vsi ti Kašaninovi »zaljubljenci« so taki resigniranci s trpko-rezkim.nasmehom. »Osamijenec« vzdihne: »Človek mi je danas blagorodna senka, smrt — san brez snova, a život naš — les. Pa se molim svome Ocu, Nebeskom, za sve ljude, i sve vode, i sve puteve ....« Y »Porušenem domu« vidimo starca, ki so se mu otroci izneverili. Umakne se v svoj vinograd, kajti »zna, kad bi sišao sa planine, da bi mu pričali o jednoin istom, i na što mu to? Vidi i sam kako su bili, on i njegova nesrečna deca, ni je malo-uirian. Sv« to je bila volja Božja. Sudbina.« \ »Preobraženju« nam pisatelj prikaže čisto svojevrstno resignacijo, ki jo doživi nekdanji študent Vesa, ko se povrne iz vojne. Ta novelica je prav tipična slika povojnih metamorfoz. Kako se nekdanji »idealist« sprevrže v duševnega nihilista, ki zatre še poslednji plamen vesti v sebi in se pre-vpije z vzklikom: »Kakva smisla ima ovakav život? ... Voziti se avtomobilom, to! Lagati dobro. udvarati se, udarati po njuškama, jest, jest, to! Kradi brate, otimaj! I kaži hvala Gospodu Bogu što si živ i zdrav, što se nisi vratio iz rata kao invalid. — Psuje guslare i novinare, čara Lazara i Kosovo, Šantiča i Veljka Petroviča, i sve ko ji su ga otrovali dimom ljubavi za porodicu, čoveka i rod.« In spusti se v »kupčijo« z Madžarom Mo-ricem Šalamonom, »blago« pa je njegova vest — kot Faust se zapiše hudiču, in postane ugleden novodobni, povojni meščan z avtomobili in pri-ležnicami... Č ehovska ironija preveva vse te zgodbe o razočaranju nad življenjem. »Ženik« je ves cehovski. Tudi v dikciji. Na pr.: »Baš sad je morala, da se trnje!« »Noč je bila mirna. Ravnica se belela silno i mesec sjao. K peči je buktala vatra, ko ju je čuvao stari sluga, sedeči kraj nje. S vremena na vreme se podizao, da vidi kako mu spava gazda i da li je dobro pokriven, pa uzimao njegov du-van, savijao cigaretu i palio je žarom...« Itd. V danost v nespremenljiv red življenja je izmodrila tudi »sveštenika popa Mladena«: tako je, ne more biti drugače, grešen je svet. »Grešniki«, kakor je naslov neke iz teh novel, so ti ljudje, ki ume jo vedno najti sporazum z »življenjem«. Še »Videnje« se je ukrivilo v lahno grotesknost. »Brača pravoslavna« zaključuje zbirko, ki je malo zagonetna samo po naslovu, kajti morda je še najgloblja trpkost razočaranja izražena v imenu »Zaljubljenci«. Metamorfoza predvojnega študenta v debelega meščana pa ostane tipična novela in spomin na čase pred dobrimi desetimi leti. Miran Jarc rw apisek o Leskovčevem »Juriju Plevnarju«. Čeprav Zjbi se dal iz zapuščine A. Leskovca objaviti tudi kak drug odlomek, sem se odločil, da mu v spomin ohranim mesta iz »Plevnarja«, ki so pri zadnji redakciji izpadla. »Plevnarja« je rajni Leskovec trikrat v celoti predelal. Ko ga je leta 1922. prvič dovršil, ga je 14. avgusta poslal F. S. Finžgarju »v svrho presoje in izročitev ljubljanskemu gledališču«, kakor je zapisal na koncu koncepta. Ta rokopis mi je Finžgar pozneje izročil, da ga preberem in morda objavim. Delo mi je dlje časa obležalo, medtem pa je Leskovec v jeseni in pozimi 1. 1925. »Plevnarja« vnovič predelal. Glavne spremembe so v II. in III. dejanju; tudi pozorišče je zamenjal tako, da se II. dejanje vrši v sobi. ITT. pa na verandi blizu tovarne. Predelani rokopis je 1.1926. predložil DS. Izmed pomislekov, ki sem jih sporočil pisatelju, je bil največji proti »Drugemu«, in ko sem se odločil za natis, sem zahteval, naj »Drugi« kot stilno - moteča oseba odpade in, v kolikor je potrebno, preide v Plevnarja samega. Tedaj je Leskovec začetkom leta 1927. Plevnarja tretjič predelal tako, kakor je istega leta objavljen v DS. Da je opustil »Drugega«, se je zelo težko odločil in je pisal, »da se mu v duši nekaj trga«. »Plevnar je človek plemenite nravi, ki se v resno, realno zadevo zažene z vso voljo. Tu pa mu stopi na pot dvom: Ali imam moči, brezobzirnosti, da v danem trenutku izvedem svojo zamisel brez ozira na žrtve (druge in svoje)? — Večno ga spremlja ta dvom, ki je poosebljen v Drugem... Seveda: Funkcija Drugega bi se dala prenesti tudi v Plevnarja samega, saj je drugi le tragična sestavina njegova, ali mislil sem si stvar z Drugim bolj efektno ...« — Za natis sem porabil prvo redakcijo iz 1. 1922., ker redakcije iz 1. 1925. v zapuščini ni. Prvotna imena Srakoper - Moran, Hosta -Rak in scenarij ne bodo motili čitatelja, ki pozna »Plevnarja« v DS, 1927. , F. K. 122