401
Obrtnija.
Rokodelstvo in stroji.
Pod tem naslovom je krojaški mojster v Ljubljani, gospod Matija Kune, v dunajskem listu „Reichspost" priobčil dober članek povodom razstave motorjev v Gradci. Članek je sicer že malo zastaran, a zaradi zdravih njegovih misli, zdi se nam vendar potrebno, da ga priobčimo v vsem obsegu.
Gospod člankar pravi, da se v Avstriji že več kakor deset let bavijo z rešitvijo obrtnega stanu. Ta rešitev je pa, ker tistih, za katere gre, ni v parlamentu, največ v rokah tistih strank, ki so nasprotnice malemu izdelovalcu, in pa tistih, katere so se navzele manšesterskih nazorov in zatorej zmatrajo propad rokodelstva kot naravni razvoj novodobnega narodnega gospodstva. Naše časopisje, ki je izključno v »trdnih rokah" velikega kapitala, tudi po svoje pripomore, da nazore zmeša in s svojo kate-dersko modrostjo naslika naša prizadevanja za obrtno reformo za brezmiselna. Čudno, v jedni točki so se pa te stranke vsaj popolnoma zjedinile in dobro vedo, kje nastaviti vod, da se male obrtnike tako povzdigne, da se bode moglo meriti z veliko fabrikacijo in ž njo vspešno tekmovati.
Čudno se moramo mislečemu človeku zdeti, da največji nasprotniki rokodelstva sedaj nakrat trobijo, kako bi se njim na vrat natvezla jednaka konkurenca. Še bolj čudno je pa, da stranke, ki se imenujejo konservativne, z onimi, katerih gospodarska načela sicer vsaj navidezno pobijajo, v tej stvari se popolnoma vjemajo, da napravijo zmešnjavo mej tistimi, ki so v političnem oziru poleg kmetskega stanu njih jedina podpora. Ko dolgo niso vedeli, katero univerzalno sredstvo bi priporočali malemu obrtniku, je neka pribrisana glava prišla na to, da je v novih iznajdbah, katere so podkopale obrtni stan, tudi zdravilo, da se zopet oživi!   Stroj, ki je roko-
402
delcu izpihal luč življenja, naj mu jo zopet povrne. To se pravi hudiča z belcebubom izganjati. Naslednji stavek jz oficijelnega lista, kateri je gotovo o svojem času od merodajnih krogov dobil navod, kako naj piše, bode najbolje pojasnil nazore novih rešiteljev obrtnega stanu!
Če mali stroj omogoči lastnika, da naredi 30 parov čevljev na dan, potem bode mogel čevljar obstati poleg čevljarske tovarne (izdelovanje 30 parov čevljev na dan po tem modrovanjem še vedno ni tovarna!) in zagotoviti svoj obstanek. Ročna spretnost, izobraženost samo ne zadošča, delo mora biti po ceni, to se pa da doseči le z malimi motorji, katerih napravo bode treba podpirati naravnost ali pa z združevanjem in olajšanjem dobivanja kredita.
Ravno deset let je, kar je „Neue Freie Presse" v svojem uvodnem članku to, kar smo naveli, kot „modre nauke" priporočala, da si vsi vzamejo k srcu in še pogledamo državno povzdigovanje obrtnije s tega časa, vidimo, da so omenjeni „modri" nauki še vedno vodilo merodajnim krogom.
Pripravili so do tega, da so vsako leto v kakem mestu — najbrž v kakem takem, katerega najbolj tlačijo velike tovarne — priredi razstavo motorjev in orodij, da se rokodelcu za nizko ceno omogoči občudovati čudeže novejših strojev. Če ima rokodelec potreben drobiž in prostor za napravo nedra^ega električnega prenašanja sil, in druzih tacih malenkostij, to je pač postranska stvar. Kak premožnejši mojster naposled le kupi kak parni ali petrolejski motor in prodajalcu strojev je po-magano!
Letos je nas glavno mesto štajarsko Gradec, razveselilo s tako razstavo in da prireditelji razstave sami ne pričakujejo od nje nič več, kakor občudovanje tehničnega napredka, kateri ima ubogega rokodelca malo pretresti, kažejo nastopni stavki v nagovoru predsednika razstavne komisije:
Brezsilno stoji malo obrtništvo proti velikemu parnemu stroju, kajti kar sta trud in pridnost storila v nekoliko dneh, to stroj igraje (!) obdela v jedni uri dvajset-ali še večkratno in trgovec rajši poseže, povejmo naravnost (kako odkosrčno), po lepo izdelanih, in mnogo cenejših tovarniških izdelkih. (Kakšna reklama za rokodelca!) Pa poslušajmo še dalje! „Zato se je priredila razstava, da se more obrtnik prepričati, če se ima njegovo blago bati konkurence strojev, in če blago, katero on izdeluje, zamore prenašati drago električno vršbo (tu naj se pa obrtnik kar strese strahu), ali so zanj koristni plinov, benzinov ali petrolejski motor in katera nova orodja bi mogel potrebovati". „Če razstava to doseže", rekel je govornik, „storila je dolžnost svojo."
V druzih besedah bi se to reklo: „Rokodelec, tukaj imej priložnost, da se prepričaš, da z majhnim motorjem katerega vršba je primerno dražja, kot delo velicega parnega stroja, ti toliko ne bode pomagano, da bi mogel tekmovati z veliko tovarno, ali svojim majhnim sotekmo-valcem v rokodelstvu, pa že z ž njim izpihaš luč življenja.
Jaz nikakor nisem sovražnik stroja, potrebujem ga celo sam; ali da se pa najdejo ljudje, ki hočejo z umetno propagando za razširjenje strojev rokodelski stan rešiti, tega pa ne morem razumeti. Tega mnenja je menda tudi gospod trgovski minister grof Wurmbrand, kar nas veseli in daje upanje, da se v višjih krogih prikazuje neki nov duh. Njegov odgovor na omenjeni nagovor predsednikov, je bil podoben, kakor bi ga bil s pestjo udaril po očesu. [Minister je skoro rekel brez vsacega vvoda: Jaz zmatram izdajo zakonov, kateri bi mogli pomagati obrtniji in nje vspevanju kot jedna najvažnejših nalog svojega področja. (Torej zakoni namesto motorjev!) Opozarjam že na predložene zakone, katerim je namen, narediti red in stalnost v gospodarskem življenji malega obrta. Po vpleteni opazki, da rokodelci ne sovražijo strojev, in da jih naj rabijo, v kolikor od tega ne trpi kakovost dela je minister nadaljeval: V obrtnobogati Angliji vidimo cvetoč obrtni stan, angleško ročno delo se zaradi solidnosti in okusa jako visoko plačuje v primeri k nedragemu tovarniškemu delu. Tako je tudi v vseh naprednejših deželah. Premožen mož bode stvari, katerih potrebuje, vedno kupoval le pri rokodelstvu in ne bode gledal na ceno, če je blago okusneje in boljše, nego so tovarniški izdelki. Zato je potrebno dveh stvarij. Premoženje kupcev se mora množiti in ročno delo popolnjevati".
Omenjene besede ministrove, ki bistvo rokodelstva popolnoma prav izražajo, ker se s popolnjenjem dela s stroji ročno delo vendar ne sme spravljati v nevarnost, bi morale oči odpreti vsaj onim političnim krogom, ki se imenujejo obrtu prijazne, da bi spoznali, da se s tem ne pospešuje korist rokodelca, ako se, rekli bi avtoritativno proslavlja lepoto in nizko ceno tovarniških izdelkov, in javno ponižuje zares v vseh kulturnih državah (izimši Avstrijo) cenjeno in iskano ročno delo.
Se je li čuditi, da pri tacih vladajočih nazorih za strokovno šolstvo ni pravega pojma, da poleg nezadostnega števila obrtnih šol, ki so pa uravnane največ le za stavbene obrte, za druga rokodelstva v Avstriji nimajo nobenega zavoda za višje izobraženje, in da se misli, da se je z napravo tako imenovanih obrtnih nadaljevalnih šol, v katerih po dovršenem dnevnem delu učenci navadno spe, že vse storilo, da se povzdigne rokodelstvo na ono stopinjo popolnosti, da se bode rokodelstvo tudi v Avstriji tako cenilo in iskalo, kakor v »naprednejših deželah".
Pa ne le s socijalnopolitičnega, temveč tudi s strogo strokovnega stališča, nasprotuje proslavljanje dela s stroji pogojem obstanka rokodelstva. Teorije se ne dajo nabiti na jedno kopito V kolikor morejo stroji in zboljšana orodja koristiti rokodelcu, se tako že rabijo.
Kar se tiče rokodelskih obrtov, se motorji najbolj rabijo pri mizarstvu, zboljšano orodje pa pri lesnih in kovinskih obrtih, da se ž njim olajšajo delo.
Kar se pa tiče oblačilnih obrtov se je pa pač z vpeljavo šivalnega stroja dosegel vrhunec, več se bode težko iznašlo.
403
Zatorej je popolnoma nedotakljivo načelo, da je je-dini pogoj obstanka rokodelstva popolnjenje ročne spretnosti, da torej ne morejo mehanične, temveč umetniške sposobnosti rokodelstvo ohraniti poleg tovarn. Za to se je g starih časov sem na to pokladalo veliko važnost, da je učenec znal svoje „mojstersko delo^^ narediti z roko, še brez tistih strojev, ki jih imajo. Kjer ni tega, služijo obrtni učenci le špekulaciji in ostanejo robi strojev vse življenje.
Dobri zakoni, ki bi branili naše pošteno rokodelstvo pred surovimi izgredi in sleparsko špekulacijo naše novodobne industrije in trgovskih vitezov so vsaj ravno tako potrebni za rešitev rokodelstva, kakor razstave motorjev. To je pa posebno potrebno v državah, kjer narodov instink, zapeljan po mnogoletnih prevarah, ne more več tako dobro ločiti solidnega dela od sleparske reklame — kakor na Angleškem.