Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (A Monsignore FRAN KOSAR, hišni prelat sv. Očeta, knez. škof. konz. svetovalec, infulirani stolni dekan Lavantinski. m* Opisal gr©!©©©® dr- Iva» SErždajaii, kanonik senior Lavantinski. Z dovoljenjem prevzvišenega knez. škof. Lavantinskega ordinarijata, dne 14. oktobra 1894 štv. 2896. V Mariboru 1894. Tiskala tiskarna sv. Cirila. — Založil pisatelj. 97665 Prelat Fran Kosar. „Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli naslednik biti ne zasluži. 11 Slomšek (Drobt. 1862). Ljubezen nam ponuja pero in hvaležnost nam ga vsiljuje v roke, da naj opišemo življenje duhovnika po božjej volji in slavnega rodoljuba, prelata Frana Kosar¬ ja, kateremu bilo je ponos, biti slovenske krvi. Hvaliti sloveče može je dolžnost naša. Povzdigati svoje prednike prebrisane glave in pobožnega duha in slaviti njihova blaga dela in znamenite zasluge, nam je ravno tolika dolžnost, kakor nam je radost, posnemati njih slavne vzglede. Naj torej nese hvaležno naše pero rajnega prelata lepo ime med Slovence, da ga ohranijo v blagem spo¬ minu, in naj njim kaže verno srce velikega špiri- tuvala slovenskega ljudstva, da ga po vrednosti cenijo! Opisavati bogato življenje slavnega moža, bo pa težavno delo; vendar to je le tolažbepolna težava, ka¬ kor jo občuti ženjica na polji ob bogati žetvi; ta je le takrat prav dobre volje, kedar leži gosto snopje za njo. Moj jezik je, kakor pisek brzopisca, ki bi rad hitro vse povedal; a preobilno gradivo zapira piseku prosto pot, in skromna beseda zapleta se med bogatimi zaslugami vrlega moža, da ne more gladko teči. An- gelji zapisali so ime Frana Kosarja v bukve življenja, a nam ga treba zapisati v zlate bukve Slovencev. 1 4 — L Frana Kosarja mlada leta. „Lepo sije solnce juterno, Nam olepša zemljo in nebo; Lepše mlado lice se svetli V zarji ljube svete čistosti. 11 Slomšek. Rajni prelat Fran Kosar porodil se je v lepi Sa¬ vinjski dolini, v «veselih» Braslovčah tekla je njegova zibelka ; sred ličnega trga blizu farne cerkve bil je doma. Njegovi starši bili so imoviti in čislani tržani. Njegov oče Jožef Kosar, usnjar in posestnik, biljepovsodi spo¬ štovan, in Braslovčam so si ga radi izbirali za župana. Ko se je Franek rodil 10. septembra 1823. L, vzdigale so Solčavske planine radovedno svoje glave ter gledale tje po Savinjski dolini, in košata Radoha je visoki Ostrici na uho pošepetala, da imajo v Braslovčah »pri Janezu« {po domače) krst, in gorjata Rinka in zobata Olšava sta stikali glavi ter prerokovali, da bo ta otrok lahko da še nosil škofovo kapo. Bistri Savinji, ki se dan za dnevom v Braslovčah oglaša, mudilo se je nesti materi Savi na jug veseli glas, da je jeden otrok več na svetu, na katerega bo svoje dni ponosna mati Slava. A tudi Oljska gora gledala je vsa zamišljena doli na domačo hišo dojenca ter je sama pri sebi sodila, da življenje otroka stoprv ne bo brez križevih postaj. Krstil je Franeka Jožef Baptistik, takrat kaplan in pozneje tudi dekan Braslovški. Sosedi bili so veseli zalega in ljubeznivega dečka kodrastih, belkastih lasij. Fantek se je vsakemu prikupil, ker bil je čednega ve¬ denja in je na njegovem ličicu lepo cvetela ljuba, sveta nedolžnost. Med otroke je redkokedaj zahajal; držal se je bolj domače hiše. Če pa se je slučajno družil ž njimi, gle¬ dali so vsi na Franeka, in dokler je bil pri njih, bili so otroci bolj tihi in mirni; njegova krotka beseda jih — 5 — je ovladala. Pač prav, če se dobri otroci na domači trati nekoliko poigrajo; še angelji se ž njimi vesele. Ko je škof Slomšek iskal dom veselja po širokem svetu, ni ga našel. Še le med otroki, igrajočimi na vaški ledinici, ga zasledi: Poslednjič veselje še le zasledim, Na vaško ledin’co pridirjam za njim, Glej tamkaj z otroki prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma. Ravno tako je pa tudi resnično, da otroci, ki vedno pohajajo in se potepajo po vasi in družijo z nevmarno deco, čestokrat zgubijo ljubo sramožljivost ter se spridijo za vse prihodnje čase. Takih lagodnih otrok se je Franek ogibal; njegova blaga mati ni trpela, da bi zahajal med nje, in bi se deček ne upal ostremu očetu pogledati v oči, če bi se vračal domov iz družbe takih otrok. Egiptovski Jožef je še svojim lastnim bra¬ tom zbežal, ko so na paši nekaj pregrešnega počinjali; še le doma pri ljubem očetu čutil se je varnega. V domači šoli podučeval je v tem času učitelj nemškega pokolenja (Maier), ki je slovenski jezik le za silo drobil, in je zato tudi deci nemščino z vso močjo vbijal v glavo. Le kmečki otroci smeli so v šoli slo¬ venski govoriti; otroci iz trga so se pa učili vse samo nemški, celo katekizma. Še na stare dni se je Fran Kosar rad pritožil nad tlako, katero je moral delati v šoli svoje mlade dni. »Šli smo v šolo, rekal je, in smo dobili tam nemško nalogo. Drugi dan smo se s strahom vračali; če nam namreč nemščina ni dobro služila, pela nam je neusmiljena šiba.« Edino naravno in pametno je pač v ljudski šoli pod- učevati otroke v domačem jeziku; tako delajo vsi narodi. Nenaravno in torej tudi pregrešno ravnanje je pa, v do¬ mači šoli učiti v tujem jeziku. Zato je jeden naših naj¬ boljših mož že davno javno izrekel: »Mladina se mora v ljudski šoli podučevati v jeziku svojega naroda, svoje matere, sicer je pa poduk le muka in pedagogiška sir o vost.« 1 ) ') Dr. Toman 24. apr. 1869. — 6 — Franek je vendar tudi v nemški šoli napredoval in je že takrat pokazal, da ima bistro glavo in čisto pamet. Toda toliko težavo premagalo je le par nadar¬ jenih učencev, ogromna večina pa je zaostajala, in ker otroci niso napredovali, zamrzila jim je šola. Dosti otrok je hitro pozabilo, kar so se naučili, in mnogo jih že za par let niti svojega imena ni več vedelo pošteno zapisati. Zakaj pa tedaj tuji in domači naši nasprotniki vsiljujejo slovenskim otrokom nemški učni jezik? Baje zato, ker slovenski otroci, vešči nemščine, pozneje, če gredo po svetu, laglje izhajajo. Tem je pač dobro za¬ solil neslano modrovanje neki našinec v deželni sobani v Gradcu, rekši, da slovenski otroci niso »ciganski za¬ rod«, da bi morali iti po svetu s trebuhom za kruhom. Slovenska dežela je dosti bogata, da prehrani svoje ro¬ jake, če se gibljejo in če ne zapravljajo. Lenuha pa povsodi, tudi na Nemškem, čaka raztrgan rokav in pra¬ zen bokal. Zato pa slovenski otroci, ki gredo svoje sreče iskat bodisi na nemški svet ali pa tudi med Nemce po domačih mestih, bodisi na jug med Lahe, bodisi na jutrno stran med Ogre, navadno trpč ne le škodo na duši, nego tudi gmotno škodo. Izjeme so—bele vrane. Vsakdanja skušnja namreč uči, da med tujci zgube če¬ stokrat nedolžnost in tudi vero, in kedar so porabili telesno svojo moč na tujem, mora njih in zarod njihov prerediti na stare dni domača zemlja. Marsikatera slo¬ venska občina bi nam v tem pritrdila. Franek bil je nenavadno nadarjen in je bil v vseh razredih prvi med svojimi vrstniki; sicer bil je pa šibek fantek in nič kaj trdnega zdravja. Mater je torej skr¬ belo zlasti zdravje sinka in večkrat je dejala: »Zakaj se vendar tako ženeš in vedno gledaš le bukvice, saj veš, da ti to škoduje«. Sin pa jej odvrne: »Veste, mama, da je pa ob sklepu šolskega leta veselo, če me prvega pokličejo po premijo, in mi zraven še godci zagodejo.« Zdaj v ljudski šoli premij ni več, in novejši čas odstranil je tudi zlate bukve. Žal in škoda! Kdor ima zdrave oči, hitro sprevidi, da je to kos socializma uve¬ denega že v ljudsko šolo; ta namreč ne trpi, da bi — 7 — imel jeden učenec prednost pred drugim, ki bi vtegnila njegovega vnemarnega součencažaliti. Vsi smo enako¬ pravni, proč torej z zlatimi bukvami! Franek je že večkrat zaupal svoji ljubi materi, da bi najrajši postal duhovnik, da bi mogel ljudem prav goreče pridigovati. Tako je Bogu dopadlo, da ga je odločil od telesa njegove matere ter ga poklical po svoji milosti, da ga oznanjuje med narodi. 1 ) Nekega dne se pa pri »Janezu« oglasijo tudi gospod Baptistik ter pravijo gospodarju: »Dajte Franeka v šolo, iz njega še bo kaj, iz njega pa!« Daši je očeta oveselila ta beseda, vendar gospodu ni nič kaj gotovega obljubil, nego dejal je: »Bog res ve, kaj bi naj človek storil, da bi pravo pogodil.« Nekega večera pa, ko je Franek že bil v postelji, in sta oče in mati dejala, da otrok že trdno spi, začne tudi mati nagovarjati moža, naj da dečka v šolo. Oče nekoliko premišljuje, potem pa odvrne svoji ženi: »Bi že bilo ; toda kaj pa, če se dobri fantek spridi med sve¬ tom, in gaizpodijo iz šol? Kam bi potom midva gledala? Tako sramoto bi jaz težko nosil.« Nato se zglasi mati in pravi: »Jaz bom za otroka molila, kolikor bom mogla, in bom Marijo prosila pri vsaki sveti maši, da ga ova- ruje vsega hudega. In če ostane Franek nedolžen in po¬ božen, kakor doslej, in če postane priden duhovnik, srečna bom; še o zadnjej uri me bo tolažila misel, da je moj sin mašnik, ki se bo spominjal naju pri vsaki daritvi svete maše ter prosil za najino dušno izveli- čanje.« Vse to je Franek v svojej posteljci poslušal in se ni niti dihati upal pod odejo. Najrajši skočil bi iz po¬ stelje in ljubi mamici roke ovil okoli vrata. Sčasom se vendar vpokoji njegovo srčice in še globokeje za¬ koplje svojo glavico pod odejo. Bog je uslišal materino vročo željo; za otroka pa je bila ta materina beseda varuh na vseh potih njegovega življenja; ta materina be¬ seda je padla kakor iskra v mlado srce, kjer je zanetila sveti ogenj božje ljubezni in ljubezni do Marije. ') Gal. 1, 15. — 8 V jeseni 1. 1833. zapreže oče Kosar, da zapelje Franeka v Kamnik k svojemu bratu, ki je bil ondi gvardijan frančiškanskega samostana. Mati pokropila je pot svojega ljubčka s svojimi solzami, Franeka pa z bla¬ goslovljeno vodo ter ga je »z Bogom« odpustila. Modri oče pa, ki sicer ni bil gostih besedij, imel je danes za svojega sinka tako dolg krščanski nauk, kakor je daleč od Braslovč do Kamnika. To je bil prvi in zadnji daljši opomin očetov do Franeka, in oče ga je končal z be¬ sedami: »Zdaj pa, Franek, kakor si boš postlal, tako boš počival«. — »Besede modrega so kakor glo¬ boko zabiti žeblji.« 1 ) Očetova beseda in pa veliki zvon naj se redkokedaj glasita. Rosica o pravem času zrahlja prst; zemljica kar zeva po njej in se je ne more dosti napiti; vedni hlišč pa izpere zemljo, da koreninica ne najde dosti živeža v njej. V Kamniku obiskal je tretji razred samostanske šole ter ga izvršil z najboljšim uspehom; priboril si je prvo darilo. 2 ) Uzor njegov, na katerega je gledal, bil mu je njegov pobožni in možati stric. V samostanu pri dobrem stricu bilo je za Franeka veselo življenje. Očetje dajali so mu v prostih urah kaj malega opraviti in Franek bil je vsak čas poslušen deček. Zlasti pa zjutraj ni nikdar zaspal, če so duhovniki še tako zgodaj zahajali k oltarju. »Spal sem na vso moč rad, a ne spominjam se, da bi kedaj zamudil sveto mašo«, dejal je rajni. Streči pri svetih mašah bila mu je največja radost. Ljudje so se opozarjali na njega, tako lepo se je vedel pri sv. maši. — Časih človeka mika soditi po tem, kako se ministranti nosijo pred oltarjem, ne le duhovnike, nego tudi meriti duhovno življenje župnije sploh. V jeseni leta 1834. stopi Kosar v Novem mestu v prvo latinsko šolo. Da je deček šel iskat gimnazije da¬ leč na Dolenjsko, zgodilo se je prav gotovo za to, ker se je istega leta tudi njegov stric, ki je postal provin- cijal frančiškanov, tje preselil. Previdnost božja torej je ') Prid. 12, 11. 2 ) Dobil je „Biblische Geschichte des neuen Bundes“. — 9 — mlademu dijaku vgladila pot v Novo mesto in bil je vse dni svojega življenja Bogu hvaležen, da mu je tam zopet blagega strica postavila za varuha. Kosar je tako rekoč s prstom pokazal v Novo mesto, kjer so očetje frančiškani oskrbovali gimnazijo, ter so zvesto gojili v njem kal pobožnosti, katero je dobra mati vzbu- dila že v otročjem srcu. Tukaj se torej ni bilo bati, da bi kedaj popokale razne nežne strune, katere je pobožna 1 mati v mladi duši lepo vbrala v božjo čast. Kakor mlada oljka, rastel je Kosar na gimnaziji' ne samo na letih, nego tudi v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Tukaj tudi ni bilo strahu, da bi kak protiven veter ugasil mladi ogenj božje ljubezni na oltarčku njegovega srca, ali da bi zlobna beseda ka¬ kega učitelja razburkala sveti mir njegove nedolžne duše. Modri stric priskrbel je dijaku v mestu pristno stanovanje pri ljudčh, ki niso gledali samo na plačo, ampak tudi na dijaka, kakor na lastnega svojega otroka. Zlasti pa je bila hišna mati natančna kakor ura, in jej je moral Kosar od vsake svoje stopinje dajati račun. Prelat se je vedno hvaležno spominjal svoje skrbne go¬ spodinje v Novem mestu, dasiravno mu je bila tolika odvisnost, zlasti ko je bil že večji dijak, včasih dosti na-j dležna. — To bi pač naj bila prva skrb vseh sloven- 1 skih starišev, ki dajo svojega otroka v mesto v šoloj da ga prepustijo le poštenim, krščanskim ljudem, sicer so si mnogokrat prav sami krivi, če doživč nad svojim dijakom več žalosti nego veselja. Brezvestni ljudje mis¬ lijo namreč, da so v> č kakor dosti storili, če svojemu varovancu za silo postiljajo in pukrivajo mizo, sicer pa se boje zamere dijakov in zanemarjajo njih napake in zakrijejo vsako njihovo hudobijo. Da bi pogledali za di¬ jaki, kje hodijo ali s kom se družijo, to jim je deveta briga. O kolikokrat se v takem zakotnem stanovanju mladi dijak naleze dušnih gob, katerih se vse življenje več znebiti ne more ! Dve poti sta se Kosarju priljubili v Novem mestu; pot v šolo, kjer je bistril svoj um, in pot v samostan¬ sko cerkev, kjer je blažil svoje srce. V tem naj le vsi 10 — naši dijaki Kosarja posnemajo! Kdor namreč ostri samo svojo pamet, postane sicer lahko učen doktor, a srce njegovo ostane suho, kakor «zmrznen meh« 1 ) ali kakor orehova skorja; siromašk dijak pa je tudi tisti, kateremu rjavi uma svetli meč. Kosar je na gimnaziji v vseh šesterih razredih prvi, najboljši dijak; vsako leto more očetu doma po¬ kazati prvo darilo. 2 ) Ukaželjni mladenič pa se ni učil le tega, kar mu je šola nalagala, nego zanimale so ga vse mogoče reči. Veselila ga je zlasti slovenska beseda, in če je kje na¬ letel na slovenske bukve, ni jih popred dal iz rok, do¬ kler jih ni prečital. Že v prvem zapisniku njegovih knjig najdemo zabeleženih celo vrsto slovenskih bukev. — V petem in šestem razredu bavil se je Kosar že z laščino, ker kot petošolec uvrstil je med svoje knjige tudi laško slovnico in laški rečnik. Kosarjeva knjižnica bila je v tem času še prav borna, zato si je pa razno berilo izposojal. Iz teh je nabiral, kakor marljiva bučelica med najlepših rekov za svoje cvetnike, katerih smo našli iz tistih časov dosti zvezkov v nje¬ govi zapuščini. Izpisaval je zlasti pesnike in sicer ne le ■slovenske, nego tudi nemške, latinske in laške. In če človek pregleduje cvetje, nabrano v teh cvetnikih, in ga j diha, vseskozi puhti iz njega duh pobožnosti, a tudi pesniški in govorniški duh. In če še tako pozorno čitaš | njegove zapisnike, ne najdeš niti jedne besedice, ki bi zabolela tvoje, če tudi najčistejše oko. Za druge dijake imel je , Kosar vedno lepo besedo in prijazno roko in oko. Vsi dijaki so ga ljubili zavoljo njegove krotke ponižnosti in so občudovali njegovo bistro glavo. ') Ps. 118,83. 2 ) Darilo v I. razr. Katholisches Missionsliucb; v II. razr. Panorama des Universums; v III. razr. Funke’s Lexikon; v IV. razr. Sammlung deutseher Beispiele; v V. razr. Milde’s Erziehungskunde; v VI. razr. Ficker’s Anleitung zum Studium der class. Literatur. II. Kosar modroslovec in bogoslovec. »Modrost sem ljubil in izvolil od svoje mladosti, in trudil sem si jo dobiti za nevebto, in bil sem ljubi¬ telj njene lepote' 1 . (Modr. 8, 2.) Po dokončanih latinskih šolah podal se je Kosar v belo Ljubljano v modroslovske šole. To je bilo v je¬ sen 1. 1840. Srečen človek, kateri modrost ljubi od svoje mladosti! On voli vse pripravne pripomočke, da doseže svoj smoter, a opušča vse, kar bi mu moglo preprečiti njegove namene. V tem pomenu bil je Kosar res mo¬ droslovec Kosar se od mladih nog čuti poklicanega v duhovski stan, in torej se vedno bolj zvesto nanj pri¬ pravlja in se skrbno ogiblje vsega, kar bi mu utegnilo vzeti milost poklica ali ugreniti veselje do duhovskega stanu. Srečen mladenič in blagor dijaku, ki najde pravega prijatelja. Sicer ne razodevaj svojega srca vsakemu človeku; vendar blagor ti, če imaš dobrega prijatelja, več od zlata je vreden. Dva namreč bolj varno hodita po poti čednosti, in lep izgled prijatelja potegne ljub¬ ljenega tovariša za seboj, da ne zaostaja. Prijateljev zedinjena molitev je močnejša in nju napori zoper vsa- kojake zapreke so srčnejši. V britki uri preloži prijatelj pol svoje nadloge na ramena svojega prijatelja in v solnčnih dnevih podvoji si veselje, ker ga deli s svojim tovarišem. Med devetimi rečmi, katere modri mož v sv. pfsmu visoko čisla, imenuje torej tudi »človeka, ki je tako,srečen, daje našel pravega prija¬ telja«. 1 ) V Ljubljani izvoli Kosar svojega sošolca, nadepol- nega in pobožnega mladeniča Luko Jerana 2 ), za svo¬ jega prijatelja. Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. «Kdor se boji Boga, našel bo tudi dob- ‘) Preg. 25, 12. 2 ) Zdaj monsignore in kanonik v Ljubljani, urednik »Danice". — 12 — rega prijatelja; kajti kakoršen je sam, tak- šenbotudi njegov prijatelj«. 1 ) Nekako ponosno se je Kosar — še svoje stare dni — spominjal tega ljubega prijatelja svojih mladih let. A tudi ponižni Jeran je vedno nosil preblagega Kosarja v svojem srcu, in ob njegovi smrti močno obžaluje toliko zgubo rekoč: »Dob¬ rega prijatelja človek še le prav spozna, kadar ga je zgubil, in jaz spoznam, da nisem bil vreden Kosarjevega prijateljstva.« Kosar se v Ljubljani druži le s ponižnimi, pripro- stimi in krepostnimi dijaki, lagodnih ve se pa vedno in povsodi lepo ogibati. Zlasti pa se njegovemu srcu pri¬ kupi sošolec njegov G. Kostel. 2 ) Oče njegov bil je v Ljub¬ ljani mestni uradnik in njegova imovita obitelj bila je r mestu na najboljšem slovesu. V to hišo zahajal je Kosar. Pobožna hišna mati in gospa je bila čez vse srečna, in ni mogla Boga dosti zahvaliti, da je njenemu ljublje¬ nemu sinku poslal tako blagega in dragega prijatelja, kakor je bil Kosar. Materino oko je namreč precej pre¬ gledalo mladeniča ter slutilo čisto njegovo dušo in zlato njegovo srce. Kanonik Jeran zatrjuje, da je gospodič Gustav Kostel stopil v bogoslovje ter izvolil duhovski stan vsled tesnega in iskrenega prijateljstva s Kosarjem. Rajni prelat ni mogel prehvaliti veselih ur, ki jih je preživel v tej hiši. Ondi mu prosti čas prijazno teče, ker prijateljski njih pogovori imajo le vzvišene pred¬ mete. Nikdar pa hišna gospa ni bila tako zgovorna, kakor če je govorila o lepoti duhovskega stanu in o podlosti posvetnega veselja, da bi srca svojih ljubljen¬ cev prav razgrela ter vnela za duhovski stan. Kosar pa ni hodil se le razvedrit v to gostoljubno hišo, nego je tudi ž njimi molil, prejemal sv. zakramente in še druge pobožnosti ž njimi obhajal. Kosar in Kostel ostala sta si vse dni svojega živ¬ ljenja iskrena prijatelja. To nam kaže neki prigodek po¬ znejših dnij, ki ga mar smemo tukaj vplesti. Ko je Ko¬ sar služil na svoji prvi kaplaniji v Poličanah, obišče ga ') Sir. 6, 17. 2 ) G. Kostel, pozneje mestni kaplan in župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani. — 13 — ondi njegov prijatelj Kostel s svojo materjo. To je bilo kaj veselo svidenje. Bila je ravno nedelja. Kosarja kliče zvon v cerkev in njegova gosta ga spremljata, da za¬ dostita cerkveni zapovedi. Kosarja je na tihem skrbelo, kako bo njegov prijatelj in duhovni brat sodil o nje¬ govi pridigi. To je Kosar precej zvedel. Kostel ga nam -j reč pri obedu očitno pokrega rekoč: »Veselila sva se z materjo, da bova slišala lepo pridigo, zdaj pa si celo uro pel — in pel, da res ni bilo prav nič prijetno te poslušati. To se ne reče govoriti, to se pravi peti.« Odkritosrčna sodba prijateljeva pa Kosarja ni raz¬ žalila, nego oveselila ga je, prav po besedah sv. Duha, ki pravi: »Mazilo in mnoge dišave razvesele srce, prijateljevi dobri sveti pa so duši pri¬ jetni.« !) Vsled tega prijateljskega opomina porabi Kosar prvo priložnost in udeleži se v Gradcu duhovnih vaj, katere je vodil slavni jezuit Stoger, da se od njega nauči, kako je treba pridigovati. Stogerjeva priprosta in pov¬ sem naravna beseda je Kosarja osupnila in prišel je ves spreobrnjen in spokorjen domu, in odsihmal ni več pel na pridiganci. Ko bi vendar vsi duhovniki, ki imajo Kosarjevo napako, tisto tudi hoteli priznati in se potem tudi tako hitro spokoriti! V Ljubljani stanoval je Kosar in ž njim prijatelj njegov Jeran poleg par mlajših dijakov * 2 ) pri blagi udovi Elizabeti Karunovi, katere vrli sin 3 ) je takrat dovrševal zadnja leta bogoslovja ter je bil tudi nekak vzor za materine dijake, in torej tudi za Kosarja. Kadar je do¬ puščal čas, bavila sta se naša modroslovca s tako ime¬ novano ilirščino. Takrat namreč ni nikdo hotel kaj vedeti o Hrvatih, Srbih, Bolgarih, Kranjcih, Štajarcih, Dalmatincih itd.; bili so vsi samo le Iliri. To je bila parola Gajeva in popevalo se je po Jugoslaviji: „V ilirsko kolo, mili, Vratite se srodni puci, Što su stari gvoždjem bili, Nek su v duhu sad unuci‘ ! . ') Preg. 27,.9. 2 ) Anton Globočnik plem. Sorodolski in Fran Levičnik. 3 ) Fran Karun, bivši predmestni župnik v Trnovem. — 14 — Slednjič pa se Hrvatje zdramijo ter zavejo, da so vendar-le Hrvati, a tudi večina Slovencev ni marala svojega narečja popolnem popustiti in prodati sosedom. Hrvati so zopet jeli pevati: „Nek se hrusti saka mala, Još Hrvatska nije propala“. Jeran vrnil se je leta 1840. s Hrvatskega, kjer je nekaj časa študiral in kjer se je precej priučil jugosloven- ščine. Živi duh Kosarjev je ves gorel za lepoglasno ilir- ščino ali recimo jugoslovenščino. Citati vsakovrstne ilir¬ ske spise, knjižice, časnike (zlasti «Danico ilirsko«) bilo je vedrilo za mlado njegovo srce, druzega ni imel. O naši sedanji slovenščini bilo je takrat še komaj kaj duha, a še manj sluha med dijaki, dasiravno so bolj vzbujeni med njimi skušali po ilirski slovnici kolikor to¬ liko olikati domačo besedo. K večjemu se je kaka mala pesmica skovala ali kak negoden nagovor sklepal bodi¬ si pri kaki posebni svečanosti, bodi-si za god kakemu profesorju, kateri je imel kaj ljubezni do slovenske mla¬ dine in domače besede, n. pr. Kersniku, Martinaku. V gledišče in komedije Kosar ni zahajal, po ulicah ni prodajal zijal, ni se potikal po krčmah in na ple¬ siščih ni trgal podplatov. Sicer bil je pa rad vesel, in ga je veselje včasih tudi zasukalo, da je zarajal po hiši. Dobra vest in pobožno srce sta kakor najslajša godba, pri kateri se res lahko zaraja. Zato slovenska pesem pravi: »Najlepše veselje nedolžnost nam db«. Po krčmah dijaki zgubljajo sramežljivost in za¬ pravljajo krajcarje, katere dobri očetje z žulji zaslužijo in skrbne matere s solzami spravljajo. Na ulicah oprašijo stoja srca, kakor so prašne tudi v predalih njih učne knjige, in v glediščih zgodnja se v mladih srcih vsa hudičeva zalega pohotnosti. Plesišče slednjič mladeniča ofnami, da kakor pijan hodi po svetu ter čestokrat zgreši svoj poklic in tako dolgo meri cesto življenja sem ter tje, dokler se ne zaleti v jamo ter obleži ondi. On živi kakor v meglah, in kadar ga svet strezni, ža¬ luje prepozno v razvalinah svoje časne sreče, in često¬ krat obupa tudi nad večno. — 15 Monsignore Jeran obžaluje, da so tista blažena leta tako hitro rninola in nam piše: »Kosar bil je med dijaki, kakor jutranje solnce, ki prijazno in ljubeznivo sije na zgodnji sadež. Bil je nenavadno blag mladenič. Ves čas, kar sva bila skupaj, nisem najmanjše besede slišal iz njegovih ust, ki bi bila žalila sramožljivost, ali sploh kaj tacega pri njem opazil, da bi bilo zoper čed¬ nost. Hodil je že takrat, kakor se je reklo, vsakih štir- najst dnij k spovedi. Nikoli ni nobenega tovariša raz¬ žalil, čez gospodinjo ni nikoli zinil hude besedice, kar se sicer pri mnogih dijakih rado zgodi; istotako tudi o profesorjih ni nikdar zabavljal. Jaz od svoje strani prav nič ne dvomim, da je Kosar v krstni nedolžnosti svet zapustil. Sošolci smo ga vsi ljubili, a ne ljubili, nego tudi spoštovali zato, ker je on sam vsacega ljubil in mu rad postregel ali pomagal, kar in kakor je mogel. Študiranje bilo je Kosarju lahka reč. Zdi se mi, da je to, kar je v naglosti prečital, bilo tudi že v hramu njegovega spomina. Nikoli tudi nisem slišal — tako nadaljuje mon¬ signore Jeran — da bi ga bil kak profesor posvaril ali mu kaj očital. Živo se spominjam, kakor bi danes bilo,, zadnjega našega izpita pri profesorju Adolfu Fiker-ju. Ko je bil Kosar izprašan, reče mu ta profesor, veselo iznenaden po njegovih izvrstnih odgovorih: »Vi boste kinč vsacega stanu, za kateregakoli se odločite«. Kako so se te preroške besede izpolnjevale in izpolnile nad Kosarjem, znano je slehernemu, kdor pozna življenje duhovitega prelata«. Za Kosarja bila je resna nevarnost, da ga dolg čas ne pohujša, ker tako nadarjen dijak ima dosti časa na razpolaganje. Toda Kosar je uvidel to nevarnost. Sv. Bonaventura ga je opozoril na njo, rekši: »Kdor je delaven, njega skuša le eden hudobec, a lenuha brez števila dosti«. Rad je torej ustregel gospej Kostelnovi, ki ga je naprosila, da naj podučuje njenega sina; tudi laščine in francoščine se je marljivo poprijel. Spriče¬ valo iz laškega jezika po očitni skušnji 1. 1841. izpo- — 16 veda, da je Kosar predavanja »jako pridno« obiskoval, a da se je jezika naučil »vrlo dobro«. Kosarjevi cvetniki v modroslovskih študijah spre¬ menijo popolnem svoj obraz. Tukaj ne izpisuje več rekov pesnikov in leposlovcev, nego zdaj nabira reke sv. pisma in navaja zlate besede sv. cerkvenih očetov. Na vsaki strani njegovih cvetnikov se prepričamo, kako se je mladenič vnemal za duhovski poklic in kako zve¬ sto se je na-nj pripravljal. Kakor cvetlica obrača svoje lepo lice proti solncu, tako njegova sveta duša hrepe¬ nela po Bogu. »Moja duša žeja po Tebi«. Predrzno bi pa bilo, bližati se svetišču brez po¬ klica, in nikdo ne sme si polastiti duhovstva, razven če je poklican kakor Aron. Sem-li jaz poklican? To je vestnega Kosarja tako skrbelo, da je zapisal v svoj dnev¬ nik: »Gospod, le katere si izbereš, smejo se ti bližati.« Zato pa zdihuje njegovo srce ih prosi Boga: «Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, ker k tebi povzdigujem svojo dušo;« zato moli in pravi: „Gospod, — povej tako glasno, da ne bom nič več dvomil — kaj hočeš, da naj storim?« O ko bi mogel zvedeti božjo voljo, hitro bi slušal ter rekel: »Glej tukaj sem, ker si me poklical!« »Milost svetega Duha namreč počasnosti ne pozna.» Trudi se svojo dušo bolj in bolj posvetiti ter tako utrditi svoj poklic. »Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši, in kdorje svet, b odi š e s v e tej ši«. Da se torej ovaruje greha, premišljuje mladenič z moško resnobo poslednje reči človeka. »Pri vseh svojih delih spominjaj se s voj i h po sle dnj i h reči j, i n vekomaj ne boš grešil;« »pomisli, da smrtne odlaša;« »dnevi človekaso kakor trava, kakor cvetlica na polju, tako on ocvete; veter po¬ tegne po njej, in nije več, in ne poznaseveč n j en o mesto«. Zlasti zvesto in z nekakim svetim strahom pa goji cvetlico diviške nedolžnosti, ker vč, da nosimo toliki zaklad v prstenih posodah, in je torej treba velike pozornosti zalemu in prebrisanemu dijaku, da ta zaklad škode ne trpi, in ker je prepričan, da je — 17 — le čistemu mladeniču prosta pot v svetišče: «Kdo pojde na Gospodovo goro? ali kdo naj stoji na svetem mestu? Kdor je nedolžnih rok in čistega srca, in kdor ne obrača svoje duše v ne čimerno!« Naj ga tudi svet vabi ter mu kaže vso svojo le¬ poto, naj mu zviti skušnjavec še tako lepo slika svoje kraljestvo, Kosar ne mara upogniti svojega kolena pred njim, in ga segurno zavrne, rekoč: »Poberi se, sa- san!« — »Kaj pomaga človeku, če pridobi celi svet, a škodo trpi na svoji duši!« — Mladi mo- droslovec je iskal kakor skušen modrijan biser, in ko ga najde, proda vse, kar ima, ter zapusti tudi svet, in se oklene z vso ljubeznijo mladostnega srca svojega poklica. V tej vojski pa zaupa mladi naš junak najbolj na varstvo božje Matere Marije ter je uverjen, da ž njeno pomočjo prav gotovo zmaga. »Jaz upam, tako govori s sv. Janežem Berchmans, da svoj poklic dosežem ter mu ostanem zvest, ker si ti, o Devica in Mati Marija, varhinja mojega potovanja, mojega zdravja in šolskih mojih let.» Vse to pa, kar smo tukaj navedli, je le pičla iz¬ bira iz bogatih njegovih letnikov, a že to, kar smo posneli, priča glasno, kakovega duha je bil dijak Fran Kosar. Po vrlo dovršenem modroslovju loči se Kosar s težkim srcem od bele Ljubljane in od preljubih prija¬ teljev svoje mladosti. Dvoje dragih zakladov pa vzame odondod za spomin na pot svojega življenja. Prvič ogenj ljubezni do materinega jezika, ki ni več ugasnil v nje¬ govem srcu, nego se je vedno lepše razcvetal in daleč, na okoli tudi druge ogreval. Če ga je hotela zadušiti kaka sovražna sapa, ni se ji to posrečilo, in tudi naj¬ hujši viharji, ki so pihali po njem, tega ognja niso več mogli ugasiti, pač pa so ga še tem bolj vneli in tudi sčistili plamen, če je utegnilo biti v njem še kaj nepri¬ jetnega dima. Drugič pa je vedno v lepem spominu imel izgledno duhovstvo v Ljubljani in na Kranjskem sploh, 2 — 18 — čigar pobožno in zavestno vedenje ga je mikalo ter va¬ bilo, jih pozneje posnemati. Kam pa jo Kosar naj zdaj ukrene, da ne zgreši svojega poklica? Tega vprašanje za njega ni bilo, ker od mladih dnij že hrepenelo je njegovo nedolžno srce po božji hiši in po oltarju. V ponižni molitvi približal se je Bogu, in sv. Duh ga je razsvetil, da mu je bil prost razgled na pot, na katero ga je klical Bog, ki ga je že v zibeli v duhovski stan odločil. »Bližajte se mu, in boste osvetljeni.« 1 ) Kosar precenjuje tudi svoje telesne in dušne zmožnosti ter najde, da nikdar ni mislil na drug, kakor na duhovski stan, in da ni bilo lepše slike v njegovem duhu, kakor lepo in požrtvo¬ valno življenje gorečega, mladega duhovnika. Zraven tega pa so se njegove misli prelepo strinjale s prisrčno željo ljubih njegovih roditeljev, in ga je slednjič v nje¬ govem mišljenju utrjal tudi njegov duhovni voditelj in spovednik. — Le tako, ljubi slovenski mladeniči, naj¬ dejo se vrata k pravemu poklicu, in s tem k pravi časni in večni sreči. Če si pa dijaki, omamljeni od posvet¬ nega duha, po svojem spridenem srcu izbirajo stanove, če gledajo bolj na svojo časno srečo in jim je malo mar za to, če pri tem zaigrajo večno, če lahkomiselno prezirajo dobre svete svojih ljubih, kateri so poklicani voditi jih in svariti, pač pa poslušajo svčt nepoklicanih svetovalcev: kdo se čudi, če taki dijaki zajdejo in tr¬ kajo na tuja vrata, ter vstopivši, prepozno spoznajo, dn ondi niso doma, in se v tem hramu nesrečne čutijo celo življenje, posebno še tudi za to, ker uvidijo, da so domačinom na potu. Angelj božji, čigar glas je Kosar spoštoval ter zve¬ sto poslušal, pripelje ga torej srečno na kraj, kjer ga je ljubi Bog hotel imeti, in jesen leta 1842. najde ga v Celovcu v bogoslovju. Mati mu da to jesen lepše platno za perilo, in oče mu omisli gosposko suknjo, in ko odpre svojo mošnjo in šteje sinku svoto za pot v Ce¬ lovec, se mu vidi, da se mu letos manj mili dati denarja. Nikoli še pa mati ni imela toliko opraviti, kakor tisto ‘) Ps. 33, 6. — 19 jutro, ko se je mladi bogoslovec poslavljal od svojih starišev in ko je vezala culico ljubljenemu sinku, da se poda na pot v duhovšnico. Mati tudi ni nikdar tako dolgo gledala za odhajajočim Franom, kakor to jutro, in svetla solza, ki se je utrnila v njenem očesu, ni bila več solza britke skrbi, nego solza vesele nade, ker njena materina ljubezen bila je že na pol pota, ali recimo rajši, bila je tako rekoč že na cilju, ko je bda prepri¬ čana, da bodo njenega sina preoblekli v duhovsko suknjo. Kosar še ni bil nikdar prav trdnega zdravja, a v semenišču bil je še bolj bolehav, kakor sicer. Bled in suh hodil je po hramu, in upadeno njegovo lice bilo je uzrok, da niso le njegovi semeniški predstojniki, nego tudi vrstniki njegovi sigurno sodili, da ga bo bela žena vzela prej, kakor bo dovršil bogoslovske študije. Tako sodijo ljudje. A »moje misli niso vaše misli, in vaša pota niso moja pota, pravi Gospod; ker kolikor je višje nebo od zemlje, toliko višje so moja pota od vaših potov, in moje misli od vaših misli j,« 1 ) in tako je ljubi Bog storil, mnogim v izgled naprej svetila, ‘) „Drobtince“ 1851. — 44 — S prijaznostjo nam še nepozabljivo, Tak’ zgodaj za ta svet je ugasnila, Vtrnivši v groba hišo se trohljivo.“ Iz tega časa, kakor sodimo po pismu in po pisavi, je tudi njegov spis »Šola molitve«, 1 ) o katerem ne vemo, da bi bil kje natisnjen. V obliki dialoga ali* razgovora uči Kosar Bogomila, svojega mladega duhovnega sina, prav Boga moliti. Spis je namenjen »Drobtincam.« Pisatelj namreč razgovor tako-le končuje: »Ako bi pa utegnil, ljubi bravec »Drob¬ tinic«, biti radoveden, kdo je ta Bogomil, ti odkrito povem, da sem v resnici mislil, da je tebi tako ime.« »Kamen na srcu«, podučno povest, deloma v ve¬ zani besedi 2 ), prevedel je Kosar iz nemškega izvirnika. 3 )- Neki plemenitaš rosi po svetu »kamen na srcu« (smr¬ ten greh), in se ga ne more nikjer znebiti. Še le ko se ga skesano spove, vrne se mu dušni mir. Nad njim svet’ križ mašnik stori In glasno čez nja moli, Po svoji sveti volji Naj Bog mu grehe odpusti. Ali kdo popiše rajski mir, Občutljeje kdo svete, Zdaj v grešniku vnete. Sladkosti vse nebeški mir! Dobro je prevedel iz nemškega 4 ) tudi balado »Jelen v gozdu«. Tukaj le par vrstic: „0 jelen, mladi jelen! ti strelca ne poznaš, Prej strePc ne jenja zelen, da mu življenje daš. O joj! spet puška poči — prepozen zdaj je strah, Scer enkrat še odskoči — al’ mrtev pade v mah. Neskrbni mladi jelen, si ti oj grešnik sam! Smrt pa je strelec zelen, povsod ti za petam’; En- dvakrat le postraši, predramit nas želi, Gorje pa duši naši, ko v tretje zagromi!“ 5 ) *) Rokopis se nahaja v zapuščini. 2 ) Drobt. 1851. 3 ) Erzahlungen und kleine Schriften von J. Em. Veith. 4 ) Erzahlungen und Humoresken von J. Em. Veith (3. Bd.) 6 ) Drobt. 1852. — 45 Zlasti gladko teklo mu je pa pero, ko je opisaval življenje »Matevža Nakar, sirskega nadškofa in velicega služabnika božjega«. Nakar bil je potomec žlahtne rod¬ bine v Mosulu, ki je bila že od davnih časov udana tako zvani Jakobovi krivoveri. Tudi mladi Matevž bil je krivoverec in pozneje krivoverski mašnik in nadškof v Mosulu. Mladi nadškof je ves gorel za vero svojih očetov in je katoličane, ki so v tistih krajih sicer bolj redko nasejani, silno preganjal. Nakar prišel je preganjat katoličanov tudi v mesto Alepo; a ondi sreča ga milost božja. V samostanu lazaristov prepriča sivolas misijonar Nakarja njegove zmote tem laglje, ker ve, da Nakar ne preganja katoličanov iz hudobije, nego iz nevednosti, kakor nekdaj sv. apostol Pavel, meneč, da opravlja Bogu prijetno delo, če katoličane preganja. Kakor je bil Nakar prej krut preganjalec cerkve Kristusove, tako postal je zdaj goreč njen apostol. Toda s tem nakoplje si srd Jakobovcev in njihovega patri¬ arha. »V temno in mokrotno podzemeljsko ječo so ga vrgli in mu dali težke verige okoli vrata. Ali srd pa¬ triarha s tem še ni bil utolažen. Zvezanega ukaže pe¬ ljati v neki samostan in ga tamkaj vreči v izsušeni vod¬ njak, kjer ne dobi druge hrane, kakor vsakih 24 ur mali košček kruha in vode. Vsak dan ga iz vodnjaka potegnejo ter vržejo na stol, kjer ga patriarh z lastno roko tako dolgo s palico tepe, dokler mu roka ne obne¬ more. Slednjič mu ukaže, krono z železnim trnjem vpleteno na glavo djati, v njo potisniti, potem ga za¬ preti v malo izbico, in okna in vrata zazidati, naj tamkaj gladu umrje. Neka Kurdiška princesinja gre po božji volji mimo Nakarjeve stanice, sliši milo njegovo zdihovanje in ga reši.« *) Nas je neka opazka v tem životopisu nagnila, da smo tukaj posneli nekoliko črtic iz življenja junaškega spovedovalca sv. vere. Kosar namreč govoreč o laza¬ ristu, ki je spreobrnil Nakarja, piše pod črto: »Laza¬ risti so duhovniki sv. Vincencija Pavlanskega, kateri imajo svoje misijone v Aziji, Afriki in Ameriki, a tudi ’) Drobt. 1852. — 46 — v Evropi neizrečeno veliko dobrega storijo.« Ta pri¬ jazna in očitna pohvala delovanja oo. lazaristov nas namreč opozarja, da je Kosar menda že tačas na mis¬ lih imel, stopiti v družbo »misijonskih duhovnikov« ali lazaristov. Svoje dni — kakor smo rekli — Kosar giede svo¬ jega poklica ni imel nobenega boja, kakor ga mora biti marsikateri drug mladenič. Zato pa se vname zdaj tem hujša vojska v njegovem srcu, ki je več let vznemirjala njegovo dušo. Motila ga je namreč skušnjava, ali je stan svetnega duhovnika njegov pravi poklic, ali ni morebiti poklican v redovnika in v samostansko življenje? Poizvedujmo, kako se je Kosarju rodila misel, da je poklican stopiti v družbo lazaristov. Pred vsem treba omeniti, da je Kosar bil pobožen in svet duhovnik, in nas torej ne more čuditi, če se njegov duh vspenja do popolnosti, in da mu v njegovih ušesih zvoni vabljiva beseda Kristusova: »Hočeš pa popoln biti, pojdi,, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zakladv nebesih: in pridi inhodiza menoj!« — Na dalje je ljubi Bog po hudi bolezni, ki je Kosarja spravila na kraj groba, tako glasno potrkal, da se je zvesti hlapec hitro popaščil na pot popolnosti, da ga smrt ne najde nepripravljenega. Skušnja namreč uči, da če eno skledico tehtnice obtežimo, drugo naglo na- ženemo kvišku, in da tudi človeška duša nikdar tako vstrajno ne misli na Boga in na večnost, kakor če telo nosi težki križ dolgotrajne bolezni. Slednjič gotovo ni ostala brez vpliva na mladega duhovnika smrt ljubega očeta, katerega je ljubi Bog v najlepših letih moške- dobe poklical na račun. Škof sam ga namreč tolaži zbok tolike zgube, rekoč: »Bodimo prepričani, da Bog taka obiskovanja zlasti nam duhovnikom rad pošilja, da bi ljubezen našega srca očistil, naše nagnjenje do mesa in krvi zatrl in nas celo in popolnoma za sebe pridobil.« Radovedni smo še slišati, zakaj je Kosar mislil ravno na družbo misijonskih duhovnikov? Tukaj zopet poudarjamo, da je bila zlasti beseda njegov dar, kate- 1 Stran 110, — 47 - rega je prejel od Boga, in je torej celo razumljivo, za¬ kaj je hotel vstopiti v družbo misijonskih duhovnikov ter postati misijonar. — V tem času obljubi tudi ime¬ nitna in imovita rodbina škofu Slomšeku zdatno pod¬ poro, če bi ga bila volja, uvesti v svoji škofiji družbo misijonarjev sv. Vincencija. Poprejšnji cesar Ferdinand sam zanimal se je za to stvar. Ta ponudba bila je kakor vesel glas z nebes za dobrega pastirja, ki je bil velik prijatelj misijonov. Slomšek takoj predlog vsprejrne ter odloči lepo in prostorno cerkev sv. Jožefa poleg Celja za misijonsko cerkev in hišico poleg cerkve za stano¬ vanje misijonarjev. Toda' kaj bodo nemški misijonarji v slovenski škofiji počeli? Družba je namreč imela sicer že dosti nemških duhovnikov, ali Slovenca še nobe¬ nega. Vendar apostolski škof se tudi te napote ne ustraši. Ali ni moči Bogu, ki more Abrahamu iz kame¬ nja vzbuditi sinove, tudi sv. Vincenciju med Slovenci vzbujati duhovnih sinov? Kosar torej sluti skrivne želje svojega škofa, naj bi misijonska hiša v Celju ne ostala prazna, in že je pripravljen vstopiti v družbo .lazaristov. Kosar se nam¬ reč ni nikdar vojskoval zunaj vrste na svojo roko, am¬ pak vedno je zvesto stal v vrsti ob strani svojega škofa, izvršujoč ne samo njegova povelja, nego tudi opazujoč želje njegove. S tem korakom je Kosar res oveselil srce svojega škofa. Ko mu namreč Kosar razodene namene svojega srca, odgovori mu Slomšek: »Močno me je raz¬ veselila vest, da ste se odločili vstopiti v družbo misi¬ jonskih duhovnikov sv. Vincencija, ker smatram yas celo sposobnega za ta poklic, če le ne bo ostro redovno življenje na kvar vašemu zdravju; kajti zvedel sem, da čestokrat bolehate in zavoljo svoje gorečnosti menda tudi premalo gledate na svoje zdravje. Pred veliko nočjo (1851) nikakor ne morete odpotovati;*) tudi bo treba po¬ čakati, kako se bodo politične spletke na Francoskem razvozljale. Če je trden vaš sklep, kazalo bi, da se pri- lično seznanite s francoskim jezikom, a da tudi molite, da ljubi Bog naše podjetje utrditi in blagosloviti blago- ) V Pariz, kjer je glavno semenišče lazaristov. 48 — voli. Toda presveta in premodra volja božja naj bo češčena v vseh rečeh! Po vuzmu vas pričakujem prav gotovo. Veselo alelujo vam želi vaš vas ljubeči škof Anton Martin.« Toda Kosarjeva bolehavost prekriža vse njegove nakane za celi dve leti. Še le koncem 1. 1853. se mu zdravje toliko zboljša, da je 1. novembra pri Sv. Jožefu v Celju v obleko misijonarja Sv. Vincencija preoblečen. Ustopil pa je že 14 dnij poprej, da se je pripravljal z duhovnimi vajami na važni korak, katerega je menil storiti. 0 teh vajah imamo zabeležene »opombe« pred seboj. Kosar pravi: »Ko sem učinil vse, kar je bilo v mojih močeh, da spoznam svoj pravi poklic, hočem zdaj misel, da me Bog morebiti kliče v red karmelitov, sma¬ trati za skušnjavo. Do dobrega prepričan, da sem po božji volji poklican v družbo misijonskih duhovnikov, se tukaj Bogu vsega darujem. Komur je Bog vse, temu svet ni nič. Zdaj hočem mir in veselje svojega srca iskati v tem, da sveta redovna pravila tudi v najmanj¬ ših rečeh kar najbolj vestno izpolnjujem, zlasti pa še sklenem, da lastne volje ne bom nikdar slušal in svojih želj nikoli razkrival, nego se vedno veselo pokoril volji svojih predstojnikov«. Kosar pa v redovni stan ni bil poklican, zato pa tudi v tihoti samotne celice ni našel zaželenega miru. Nekoliko dnij po vstopu namreč piše: »Kam je zginil zlati mir iz mojega srca? Zakaj je moja duša tako neskončno nemirna in žalostna in mi srce preti počiti od bolesti? Odkod ta vroča želja vrniti se v svet? Zakaj mučim svoje srce s temi res otročjimi spo¬ mini na malenkostne in otročje radosti in razvedrila v domači hiši? Zakaj me tako teži ločitev od moje ljube matere, ki bo sicer njej in meni v blagor, in ki naju oba zagotavlja večnega in veselejšega svidenja v ne¬ besih?« V teh dušnih stiskah se hoče Kosar pregovoriti, da je vse to le skušnjava, ki ga hoče izneveriti njego¬ vemu poklicu, zato se osrčuje: »Zahvali vendar Boga, moja duša, za to notranjo bolest in britkost, ki te tako silno ponižuje ter ti da spoznati, kako slaba si sama — 49 — iz sebe, kako posvetna, mesena in mehkužna še si, in kako te je bil sam napuh, ko si se pred odhodom po¬ nosno vedela kot junakinja, katera se z lahka odlušči od vsega posvetnega. Prav je torej, o Gospod, da ta moj skriti napuh ostro bičaš po teh poniževalnih in hudih mukah. »Dobro za-me, da me ponižaš, da se učim tvoje postave.« x ) —- Prepričan sem, da si me ti, o Bog, vodil v to hišo, skušnjavi pa, ki me vabi iz tega hrama, hočem se ustavljati. Kaj pa, če bi ljubi Bog navezal na zvestobo v tem poklicu mojo blaženost, a na izstop iz reda moje pogubljenje? Samo takrat izstopim, če mi Bog očivestno naznani svojo voljo, dru¬ gače pa ne«. V samostanu se mu bolezen zopet shujša. Kosar vpraša modrega in zvedenega zdravnika, 2 ) kaj mu je storiti? »Če hočete še kaj časa zemljo tlačiti, zapustite samostan in vun na solnce!« odgovori mu zdravnik. Od zdravnika poda se Kosar ves otožen k svojemu prija¬ telju, katerega je vedno rad nazival svojega »najstarej¬ šega prijatelja« 3 ), ki je bil takrat mestni kaplan v Celju, da še od njega pozve božjo voljo. Dolgo časa se menita, sprehajaje se po izbi, in slednjič ga prijatelj prepriča, da se je treba naročbi zdravnika udati. Temu Kosar pritrdi, rekoč: »Jaz sem se Bogu vsega daroval, če mi podeli ljubo zdravje, da bi mogel uspešno delovati v družbi misijonarjev. Ker pa zdaj bolj boleham, kakor prej, menim, da je božja volja, da izstopim«. Že 23. decembra 1. 1853. se poslovi Kosar od Sv. Jožela, govoreč: »Bolehal sem že prej, zdaj še pa zmi- raj bolj; posebno pa so oči tako otemnele, da skoro nič ne vidim. Ako ostanem v vaši kongregaciji, imeli bi le križ z menoj, delati itak ne bom nikdar kaj mo¬ gel. Grem torej, morda mi ljubi Bog zunaj da zdravje; ako pa ne, vsaj nadležen ne bom nikomur.« V Braslovčah ga je njegova mati sprejela z ve¬ selim srcem. Toda kipeči valovi se ne dajo tako brzo *) Ps. 118, 71. *) Dr. Kočevar v Celju. s ) Orožen, stolni prošt Lavant. 4 50 — potolažili. Zdaj Kosarja zopet nadleguje in vznemirja misel, je-li prav storil, da je samostanu dal slovo ali ne? Beremo namreč v njegovem zapisniku: »Braslovče 3. januvarija 1854. Jezus v presv. Režnjem Telesu, moj učenik v nevednosti, moja luč v mojih tminah, moj svetovalec v mojih dvomih, voditelj moj na vseh potih življenja! Če sem po svojem izstopu zgrešil pravo pot, naj me zavrne tvoja vsegamogočna roka nazaj na pot, po kateri dosežem tisti venec, katerega si mi od veko¬ maj v nebesih pripravil.« Odslej se mu je telesno zdravje vidno boljšalo, kakor bi mu ljubi Bog hotel pritrditi, da je izstopil iz samostana. Z zdravjem vračala se mu je tudi ljubezen do pastirskega delovanja. Iz zanesljivega vira vemo, da sta spomladi meseca maja (1854) dan za dnevom z Braslovškim dekanom x ) skupaj sedela ter sta sestavljala premišljevanja za prihodnji dan. Te prav rabne šmar¬ nice izdal je Stojan 1. 1855. pod naslovom «Marije Ro¬ žen Cvet«. Rajši pa, kakor živel, rad bi Kosar zopet enkrat pridigoval. Zgovorni Kosar namreč že več let ni bil na prižnici. Zato vedno moleduje in prosi dekana, naj mu dovoli zopet vsaj enkrat za poskus besedo z leče. Dolgo prosi zastonj, slednjič pa dekan nadležnemu prosilcu vendar izpolni voljo, toda samo pod tem po¬ gojem, da ne govori dalje, kakor pičle pol ure; dekan noče prevzeti jamstva za njegovo zdravje, če bi nam¬ reč po predolgi besedi škodo trpelo. Kosar že komaj učaka nedelje, da zopet enkrat stopi na prižnico. To je bil za njega pravi dan Gospo¬ dov. Njegovo srce je bilo prepolno, in da-si mu obilno teče beseda, vendar dolgo ne more srca olehčati: go¬ voril je dobro uro. Ko potem pride ves vroč z leče, že čaka na-nj nevoljni dekan in ga pokara, rekoč: »Ne¬ srečni človek! celo uro tedaj niste mogli najti konca? Bog vam grehe odpusti! Kdo bo pa odgovoren, če za¬ čnete zopet kri pljuvati?« Kota napor Kosarju ni ško¬ doval, ohladila se je dekanu prva jeza, in Kosar smel je potem še nekaterekrati nastopiti. ') M. Stojan. 51 Dokler je dobra mati živela, imel je Kosar ljubo doma; ali že 13. dec. 1854 mu jo je pokosila nemila smrt. Umrla je v njegovem naročju, mirno je izdihnila svojo bogoljubno dušo. Zopet se vznemiri njegovo srce, ki še itak ni bilo povsem potolaženo, in zopet se začne tudi boj gledč njegovega poklica. Skušnjava, katere se je že enkrat otresel, trka zdaj glasneje na njegovo srce: ali ni morebiti vendar poklican v red karmelitov? Vsled teh dvomov posvetuje se pismeno s karmelitom o. Se- rapionom v Gradcu, ki je bil njegov spovednik, kedar je zahajal h karmelitom opravljat duhovnih vaj. Toda pater Serapion bil je duhovnik treznega duha, in je s svojo odločno besedo precej streznil tudi Kosarja, ka¬ terega je toliko časa mamila misel na redovno življe¬ nje. Serapion mu piše: »Častivredni gospod! Vi iščete preveč notranje tolažbe in sladkega miru, in odtod iz¬ haja vaša neznosna bolest in notranja beda. Kar se tiče vaših želj po redovnem stanu, se vi v tem preveč ženete. Jaz sodim, da vas Bog pri toliki vaši boleha- vosti noče imeti v našem ostrem redu. Razmere, v ka¬ terih zdaj živite, se mi zde za vas celo primerne. Pred vsem treba Boga hvaliti, da se vam je zdravje toliko utrdilo, da morete zopet kaplanovati, in da vam dekan toliko prizanese, in da je vaš duhovni tovariš voljen, vas povsodi nadomestiti, kjer vi s svojimi še skromnimi močmi ne izhajate.« Kosar je namreč toliko okreval, da je bil 23. aprila 1855 nameščen za prvega kaplana v Braslovčah. Ko se Kosar zopet loti dela v vinogradu Gospo¬ dovem, pomirilo se je njegovo srce in skušnjava za¬ voljo poklica ni ga več motila. Po dolgi vojski vrnil se je zvesti duši sladki mir, ki je ni več zapustil do smrti. O njegovem dušnem pastirovanju ljudje še zdaj vsi na¬ vdušeno govorč. Zlasti pa je bila zopet njegova beseda, ki je verne od vseh stranij vabila v Braslovče, da je prostorna cerkev čestokrat bila pretesna. Kosar pa svo¬ jim poslušalcem nikakor ni prizanašal, temveč hudo jih je prijemal in dosti ostro prid igo val. O grehu, o pokori, o štirih poslednjih rečeh govoril je najrajši. Njegova duša bila je menda še vedno nekoliko zamišljena v strogo 4 * — 52 — redovno življenje. Prej in slej namreč njegova beseda ni bila ostra, temveč mila, bolj ljubezniva kakor stroga. »Dolgo pridigujejo, a nikoli predolgo, Se bi jih poslušali« — djali so ljudje. Za pobožne duše imela je njegova pridiga vedno sladke tolažbe, a tudi na srce grešnikovo je njegova beseda tako dolgo trkala, dokler ga ni od¬ prl pokori. Vsi dobri so Kosarja prisrčno ljubili, a tudi greš¬ niki se ga niso bali. Čudno oblast imel je nad ljudmi, nikdo se ni mogel ustavljati vstrajni njegovi pastirski ljubezni. Zato pa je bila njegova spovednica vedno od spovedancev obdana; dosti jih je želelo pri njem opra¬ viti dolgo spoved. Še zdaj se stari ljudje hvaležno po¬ našajo s tem ter smatrajo za nekako posebno milost, da so o svojem času pri rajnem prelatu opravili spo¬ ved celega življenja. Hudi duh ni imel tako utrjenega mesta, da bi mu ga Kosar ne vzel koj z naskokom. In če se mu to ni posrečilo, nosil je tako vstrajno Skrinjo postave božje okoli grešnega srca ter ga glasno budil, a mu zopet tako milo govoril na srce, da se je moralo začeti rušiti zidovje Jerihe in se mu podati trdnjava. Vsakdo je menil, da veliki trud in obilni posli sla¬ botnega duhovnika morajo zopet podreti. Ali Kosar opravljal je vsako delo z veseljem, in veseli težak čuti le pol teže svojega poklica. Kar mu je pastirstvo pustilo časa, porabi ga za to, da se s pomočjo glasovira temeljito priuči koralnega petja. Zvedel je menda ali morebiti tudi samo slutil, da ga škofijstvo misli poklicati za korvikarja na stolno cerkev v Št. Andraž. Drugači namreč ne vemo, zakaj bi mu služilo spričevalo dekana Stojana, takrat šolskega okrajnega nadzornika, kise tako-le glasi: »Častiti gosp. Fr. Kosar je v koralnem in cerkvenem petju vrlo iz- vežban in si je tudi v godbi znamenito znanje prilastil. 26. nov. 1855.« Ravno tako dobro je spričevalo deka¬ nijskega urada od istega dne glede njegovega pastirskega delovanja, katero je škofijstvo menda tudi iz tega uz- roka terjalo, ker je bil Kosar izvoljen za imenovano službo na stolnici. Glasi se: »Dekanijski urad radostno priznava, da se je č. g. Fr. Kosar ves čas svojega tu- — 53 kajšnega bivanja ne samo kot začasni pokojnik, nego tudi kot kaplan izgledno vedel, in je vedno ljubeznivo pomagal v pastirstvu, kolikor mu je pripuščalo zdravje. Nastavljen pa za duhovnega pomočnika, je vse posle svoje službe najzvesteje opravljal, in kar mu je prostega časa ostajalo, porabil ga je za cerkveno petje, in si je tako pridobil ne le občno spoštovanje duhovnih bratov, nego tudi župljanov.« Ko je bil Kosar hitro po novem letu 1856 s ško¬ fovskim pismom imenovan za korvikarja, smemo reči, da so se »vesele« Braslovče spremenile v žalostne Bra¬ slovče. Toda skozi oblake, ki so takrat viseli nad Bra¬ slovčami, sijalo je že tudi veselo upanje Kosarjevih ro¬ jakov, da je zdaj njih ljubljenec ravno na pravem potu do višjih častij in do delokroga, primernega njegovi gla¬ vici. — IV. Kosar korvikar in špiritnal. „Če utegne človeka prehititi kaka pregreha, takega podučite vi, ki ste duhovni." (Gal. 6, 1.) Kosar začetkom februvarija nastopi svojo novo službo. V Št. Andražu je vsem dobro došel, a zlasti še ga je škof lepo sprejel, kakor sprejme oče svojega lju¬ bega sina. Odslej ostane Kosar vedno v bližini svojega kneza in škofa Slomšeka do njegove smrti, in še po smrti se ne more ločiti od njega, dočim mu ne postavi spomenika — aere perennius — bolj trpežnega, kakor bi bil izlit iz medi. Kosar bil je odslej zvest oproda svojega škofa, prav istih mislij, kakor oproda Jonatanov, ki tako-le govori svojemu gospodarju: »Stori vse, kar dopade tvoje mu srcu; pojdi, kamor ti drago; kjerkoli boš ti, bom s teboj tud i j az.« 1 ) ') 1. Kralj. 14, 7. — n 4 — V Št. Andražu mu res ni zmanjkalo opravkov. Kot korvikar je pel vsak dan ure s kanoniki, in je vsako drugo nedeljo imel pozno pridigo v stolni cerkvi. Dostikrat pa prevzame tudi še kako pridigo ali tudi celo vrsto pridig, katerih mu ni nalagala dolžnost, nego ljubezen njegova do božje besede. Tako je v adventu 1. 1857. pridigoval o peklu, kateri govori so pretresli celo mrzla in počasna srca nemških Lavančanov, ki so po prestanem adventu rekali: »Derselbige neue Fiirsten- kaplan that grauslich predigen!« (Novi knežji kaplan grozno pridigujejo.) Kosar je namreč ob enem opravljal službo ško¬ fovskega, dvornega kaplana; zraven še je bil špiritual Strtega leta lavantinskih bogoslovcev, ki od leta 1850. niso bili več v Celovcu, nego so se pri svojem škofu v Št. Andražu pripravljali na duhovski stan. Slednjič je še bila njegova dolžnost, učiti bogoslovce cerkvenega obredoslovja in koralnega petja in vsako jutro voditi njihova duhovna premišljevanja. Vse te službe opravljal je jako vestno, ker Kosar bil je zvest tudi v najmanjših rečeh; »kdor pa je zvest v najmanjšem, zvest je tudi v veli¬ kem.« !) Ne prezre niti ministrantov, nego napiše njim »Prijazno pismo«, kako se naj pri daritvi sv. maše po¬ božno vedejo in spodbudljivo pozvanjajo. * 2 ) Čudimo se, da pri tolikem naporu ni zopet ope¬ šalo njegovo telo; a tudi vrline njegovega duha so nam goropadne, če pomislimo, da so bile njegove oči še vedno tako slabe, da so mu bogoslovci morali citati knjige; sam si je le semtertje kaj malega zabeležil. Zjutraj so mu bogoslovci čitali po eno uro iz katerihsibodi knjig in zato njim je prepuščal svoj zajuterk, a on je vese¬ lega srca do poldneva čakal na košček kruha. Koncem 1. 1856. dobil je Kosar novo častno službo. Dotično škofijsko pismo se glasi: »Z ozirom na vaše bogoslovske in cerkvenopravne vednosti, in z ozirom ') Luk. 16, 10. 2 ) Drobt. 1858. — 55 — na vašo izkušenost v dušnem pastirstvu, imenujem vas prisednikom knez. škof. lavantinske zakonske sodnije.« Leta 1851 pripravljali so se v Št. Andražu na preselitev škofije v Maribor, in 1. 1859. se je preselitev zgodila. To so bili trudapolni dnevi za Kosarja, ki je bil desna roka svojega škofa. Zato bil je pa tudi v Mariboru precej prve dni odlikovan od svojega škofa ter imenovan knezo-škof. konzistorijalnim svetovalcem. Dotična listina svedoči: »Priznavajoč vaše dosedanje izvrstno delovanje in vašo hvalevredno vnemo za izgojo bogoslovcev, imenujemo vas s tem za knez. škof. lavantinskega konzistorijalnega svetovalca, upajoč da boste vi temu važnemu poklicu še za naprej z vstrajno vnetostjo služili, ter še dolgo časa škofiji s svojim izglednim življenjem, kakor tudi s svojo dozorelo učenostjo hasnili.« Škof Slomšek hotel je namreč svoj prihod v Ma¬ riboru in preselitev škofije praznovali s tem, da neka¬ tere zaslužene duhovnike odlikuje s častnimi naslovi. Konzistorij je osupnilo, da je imenik odlikovalcev po¬ grešal ime Kosarja. Zbok tega poda se ravnatelj bogo¬ slovja k škofu, ter ga spoštljivo opomni na vrline se- meniškega špirituala. Slomšek pravi: »Mislim, da Kosar takih časti ne išče.« »Vemo vsi, reče na to ravnatelj, da Kosar ne išče kake časti, a prepričani smo tudi vsi, da boste, milostivi škof, oveselili vso škofijo, ako Ko¬ sarja odlikujete na prvem mestu.» In to se je tudi zgodilo. Izgojiti si dobrih in gorečih duhovnikov, bila je škofa Antona Martina prva skrb v Mariboru. Duhovno semenišče je rad nazival punčico očesa cele škofije. Kar je namreč vrt brez drevesnice, to je škofija brez do¬ mačega duhovnega semenišča, in zato je cela škofija veselo pozdravljala prvi dan meseca oktobra 1859, ko se je bilo duhovno semenišče v Mariboru bogoslovcem odprlo. In ta duhovni vrt izročil je Slomšek Kosarju v oskrbovanje, rekoč: »S polnim zaupanjem na vašo vse¬ stransko omiko, in vašo slavno znano pastirsko goreč¬ nost, imenujem vas z mirno vestjo za špirituala novega lavantinskega duhovnega semenišča, nadjajoč se, da — 56 — boste z isto vnemo izgajali vse bogoslovce, s katero ste že več časa vodili štrtoletnike.« Zdaj je bil Kosar na pravi stezi, zdaj so se raz¬ kadili vsi dvomi glede njegovega poklica, in nastal je velik mir v njegovem srcu. Očivestno je, da ga je ljubi Bog sam izšolal prav za poklic špirituala. Ker je namreč sam imel več let vojsko glede svojega poklica, bil je zdaj vajen vojak, ki je lahko varno vodil tudi druge v enaki borbi. Kosar povsem opraviči zaupanje, katero je stavil njegov škof na njega. Držal se je v svojem novem poslu načela: »Duh je to, kar oži vij a, meso ne po¬ maga nič.« 1 ) Zato mu je prva naloga in vedna skrb, da spravi v lavantinsko semenišče dobrega duha. On pravi: »Kaj pomaga, naj hiša še tako močno stoji, naj je še tako lepo opravljena, če pa je polna nezdravega, okuženega zraka, vsakdo se je bo ogibal? Naša skrb je torej, da v našem semenišču vselej veje duh molitve, duh učenosti in duh ljubezni«. «Duh molitve je največji dar božji. To že prerok Gaharija naznanja ter smatra za posebno prijaznost nebes, da bo Bog izlil nad hram Izraelov duha molitve. »Zgodilo se bo tistega dne, in izlil bom nad hišo Davidovo duha milosti in mo litve?« 2 ) Duh molitve pa je še zlasti za bogoslovca najvažnejši dar božji. Komu namreč treba več in večjih milostij nego duhovniku, ki naj bi božjih milostij ne le sebi nego tudi ljudem dobival ? Vse milosti pa deli Bog za ceno molitve. Ali torej ni neizrečeno važno, da se klerik že v semenišču vadi moliti in molitev kar najbolj ceniti, in to tem več, ker more le tem potom dobiti milost stanovitnega poklica? Po vsakdanji skušnji smo tudi prisiljeni soditi, da kdor si v semenišču ne prilasti duha molitve in ga nič ne veseli Boga v molitvah, v psal¬ mih in pesmih hvaliti, da se tistemu duh molitve tudi v poznejših letih ne bo pomnožil, nego mu najbrž še pojemal in ga zadnjič tudi povsem zapustil, da še svo- ') Jan. 6, 63. *) Cali. 12, 10. — 57 — jega brevirja molilne bode. Sv. Terezija bi najrajši sto¬ pila na visoko goro ter ondi upila na glas, da jo čuje ves svet: Ljudje, molite, molite, molite! in naj stopim tudi jaz pred semeniška vrata, da zakličem v hišo: Kle¬ riki, molite, molite, molite! ... O Sv. Duh, izlij nad naše seminišče duha molitve, da bodo iz te duhovne hiše prihajali sami možaki molitve, ker potem se bo precej obnovil obraz našej škofiji!« »Klerika veže stroga dolžnost, izuriti se v bogo- slovskih vedah. Kdor nima duha učenosti, ni za du- hovski stan. Sam Bog mu žuga: »Ker si ti vedo za¬ vrgel, bom tudi jaz tebe zavrgel, da mi ne boš opravljal duhovske službe.« 1 ) Svetni du¬ hovnik je po svojemu poklicu pridigar, učenik, spoved¬ nik- Za vse to pa treba dokaj vednosti in učenosti. Kako pač more druge učiti, če sam ni vrlo izobražen! Naj se bogoslovec vsa štiri leta še tako marljivo uči, sprevidel bo že prve dni svoje službe, da ve še komaj abc bogoslovja. Zato ga opominja sv. Duh: »Kadar človek konča, naj zopet začne.« 2 ) V vsakem drugem poklicu se človek lahko izuči, v mašnikovem nik¬ dar. »Če bi utegnil reči: dosti je, zgubljen si.« Vsem nam je jasno, da so kleriki lepega vedenja čast semenišča, a njegova posebna vrlina pa tudi bogoslovci znanstveno dobro izurjeni. Čem bolj je torej na glasu naš zavod, da se v njem vestno in resno goje znanosti, tem višje nas bodo cenili, celo naši nasprotniki, in čim učenejši duhovniki se v našem semenišču porajajo, tem bolj bodo ljudje in duhovništvo čislali in ljubili našo du¬ hovno hišo, in tem več nadarjenih mladeničev podvizalo se bode vstopiti v naše semenišče . . . Gotovo je nam¬ reč, da nič ne hasni toliko časti in veljavi cerkve, ka¬ kor če nasprotnikom zastopa pot vrlo izobraženo duhov¬ ništvo, kateremu svet ne more in ne sme oponašati, da je nevedno in nezmožno se vspeti do visočin se¬ danje vede. V sedanjih nevernih časih, ko se svet za naš zakramentalni značaj malo več zmeni, bomo si ne ') Oz. 4, 6. s ) Sir. 18, 6. — 58 — samo v mestih, nego tudi na kmetih le takrat še kaj veljave pripravili, če ljudem po svoji izobraženosti jem¬ ljemo oči v šoli, na prižnici in v zasebnem življenju. Učenost nam mora priboriti potrebno stanovsko čast, katere nam izhlajena vera noče več priznati . . . Du¬ hovnik brez temeljite učenosti je v naših časih vojak brez orodja, in neraben hlapec v vinogradu Gospodo¬ vem . . . Prosimo torej sv. Duha luči in razsvetljenja, in poleg učenosti ohranimo tudi čisto in pravično svoje srce, »ker modrost ne pojde v hudobno dušo, in ne stanuje v telesu grehu udanem.« 1 ) »Neogibno potreben je semenišču tudi duh ljubezni. Bog namreč, ki nas je semkaj poklical, je Bog ljubezni: »Bog je ljubezen,« in evangelij, katerega bomo ke- daj oznanjevali, je evangelij ljubezni . . . Brez duha ljubezni je vsaka čednost in učenost brez cene in za¬ vržena od Boga. »Ko bi človeške jezike govoril in angeljske, a ljubezni bi ne imel, bil bi brneč bron in zvenčeče cimbale.« Obsojena je torej na tem mestu lažnjiva narodnost in pagansko je¬ zikoslovje, ki so pravi maliki naših dnij, če jim manjka duha ljubezni. »In ko bi imel... vse z n anj e, lju¬ bezni pa bi ne imel, nič nisem... in nič mi ne koristi.« 2 ) Obsojena in zavržena je tudi učenost brez duha ljubezni. Le duh ljubezni je, ki nas in zavod naš živi ter veže z Bogom, brez ljubezni ostanemo večno ločeni od Boga; ostane naše seminišče v ljubezni, ostane v Bogu; ako pa naše semenišče zgubi ljubezen, ni nič druga pred Bogom kakor mrtvo truplo, nezmožno več kaj koristiti naši škofiji ... Sv. Pavel priporočujoč ljubezen, konča s temi ganljivimi besedami: »Zdaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, totroje; večja med njimi pa je ljubezen.« Tudi za našo duhovno hišo je najvažnejša reč, da ohranimo med nami duha ljubezni. Če zgubimo ljubezen, zgubimo ž njo tudi vse druge dobrine duhovnega življenja, in neznosno bo naše semeniško življenje; ako pa ohranimo duha ljubezni, *) Modr. 1, 4. 2 ) 1. Kor. 13, 1—3. — 59 — ohranimo ž njim tudi vse druge dobrine duhovnega živ¬ ljenja; veselo in mirno bomo živeli v tej hiši in še po- zneja leta s solzami veselja se spominjali srečnih dnij semeniškega življenja ; po malem bo prijateljska ljubezen sprepregla naša srca in jih zvezala, katerih nobene sile več pretrgati ne morejo. Da, ljubljeni bratje, ohranimo duha ljubezni, tedaj imamo sladek raj v naši hiši, naši angelji varihi bodo radi z nami bivali in sv. Duh bo plaval nad našo hišo! . . .« Spraviti pa takega božjega duha v seminišče, to ni bilo malo dela za Kosarja. On piše: »Zares velika sreča za škofijo je dobro urejeno semenišče, v katerem sv. učenost in pobožnost v lepi zvezi cvetita; žlahten vrt je, kateri s svojim lepim duhom vso škofijo napol¬ njuje. Ali le težko in pretežko doseže semenišče sedanje dni visoki svoj namen, ker dijaki v prejšnih šolah v tolikih dušnih nevarnostih med popačenim svetom ži¬ veti morajo, kjer le prelahko zgube pobožno srce .... Popačene mladeniče pa še le v semenišču spreobračati in jih k tisti pobožnosti in popolnosti voditi, ki jo tirja toliko sveti duhovski stan, oj kako težko je to, kajti navada je železna srajca!« J ) Kosar pa ni samo učil, nego je tudi sam storil, kar je učil, in je bil sam najbolj poln tistega duha, ka¬ terega je hotel vdahniti svojim gojencem. Neki duhov¬ nik, ki se ponaša s tem, da je bil srečen njegov goje¬ nec, nam piše: »Moliti je znal, kakor malokdo; v mo¬ litvi bil je njegov obraz v resnici obraz svetnika. Kako je bogoslovce milo tolažil pri običajnih zasebnih razgovo¬ rih, če so mu odkritosrčno — kar mu je bilo zlasti ljubo — tožili svoje skušnjave, se menda še sami spo¬ minjate! Zavit v svoj dolgi plašč hitel je med prvimi, če ne prav prvi, v cerkvico, kadar je zaklical zvon k juterni pobožnosti, in njegova gorečnost pohitrila je tudi naše stopinje.« Njegova prijazna ljubezen zmagala je v kratkih dneh vsacega mladeniča, ki je stopil v semenišče. Srca so se mu odpirala, kakor se odpre mladi cvet, kadar ) A. M. Slomšeka življenje str. 36. 60 solnce posije na njega. Vsi bogoslovci smo ga ljubili in visoko spoštovali, in kadar je sedel pred nami in je ves vdet za božjo reč z nami premišljeval svete res¬ nice, res ne vemo, smo-li bili bolj prepričani po nje¬ govi besedi, ali bolj očarani po njegovem izgledu. Nje¬ gova premišljevanja so nas vedno bolj zanimala in tako zvesto smo ga poslušali, da niti urobtinica božjega kruha ni padla na tla. Kakor bi nam gledal v srce, tako vrlo opisaval je naš dušni stan. Časih prinesel je na priž¬ nico tudi oster nož, kadar je bilo treba otrebiti kako mladiko; toda Kosar je potem tako vstrajno pihal na rano in toliko hladilnega olja porabil, da je rana rada in naglo celila. Govoril je vedno le iz glave. Škofijstvo ne priznava zastonj čestokrat v uradnih listinah vse¬ stranske njegove izobraženosti. Izgledi naj pričajo, kako modro in ljubeznivo je Kosar ravnal z posameznimi gojenci. Neki bogoslovec mu pride pravit, da izstopi in si kane izvoliti posvetni stan. Kosar mu prijazno odgovori: »Že prav, že pravi vsedite se! če ste le vse dobro preudarili; vi, gospod J., boste povsodi lahko izhajali.« Potem ga vpraša po uzro- kih, ki ga vabijo iz semenišča. Bogoslovec mu živo na¬ slika od ene strani blaženosti, katere upa najti v no¬ vem stanu, in mu na drobno razklada tudi težave, ka¬ terih se v duhovskem stanu boji. Kosar ga pohvali, da pozna tako na tanko razmere različnih stanov, in mu potem od svoje strani navede nevarnosti, katere mu pretijo med svetom in v namenjenem stanu, pokaže mu pa tudi z zgovornim jezikom solnčno stran duhovskega stanu, da je topla njegova beseda kar razgrevala mlado srce gojenca. »Zdaj pa še ostanite osem dni pri nas, pravi Kosar bogoslovcu, in stvar nepristransko preso- jujte, ker to je prevažen korak za vse vaše življenje.« — Omenjeni bogoslovec je zdaj presrečen duhovnik, in nam mnogokrat zatrjuje, da bi najbrž časno in večno srečo zgubil, ako bi mu ljubi Bog o pravem hipu ne dal modrega vodnika. Istotako pride mu naznanjat svojega izstopa neki drug bogoslovec. Bilo je pa to ob času, ko so bile ravno skušnje pred durmi. Prav to okolščino je modro 61 porabil špiritual, da ohrani mladeniča svojemu poklicu. Rekel je: »Zdaj, prav pred skušnjami mi pač ne boste izstopili! Kaj pa bodo ljudje rekli? Hudobni jeziki bodo precej djali, da ste se skušenj zbali, — takov mlad in nadarjen gospod, kakor ste vi. Zdaj se pridno učite in po vrlo prestanih skušnjah — v imenu božjem — poj¬ dite, če se pri nas res čutite nesrečnega. Tako ohra¬ nite svoje lepo ime, in jaz vam obljubim za nagrado, da vam potem plačam pot na Dunaj.« — Bogoslovec Kosarja sluša, poprime se dela, in torej ga skušnjava ni več dobila, da bi ga motila. Tudi omenjeni bogoslo¬ vec je že dolga leta izgleden duhovnik. Časih bilo je po več bogoslovcev na pobegu. Toda po razgovoru s svojim duhovnim očetom pomirili so se navadno ter niso več govorili o izstopu. Kosar je predaval po jutrih svoja premišljevanja v nemškem jeziku. V jeseni 1. 1862. pa stopijo bogo¬ slovci Strtega leta zaupno pred svojega duhovnega vo¬ ditelja in ga ponižno prosijo, naj jim v bodoče besedo božjo oznanjuje v slovenskem jeziku. Najvažnejši razlog, s katerim so podpirali svojo prošnjo, bil je ta, naj bi se od njega, ki mu je slovenska beseda tako gladko tekla, naučili tudi sami točno slovenski govoriti. Kosar prošnike prijazno sprejme in jim obljubi, da si bo v tej zadevi pri škofijstvu izprosil potrebnih vodil. Dne dO. nov. 1862 napoči za slovenske, lavantin¬ ske bogoslovce preveseli dan. Tisto jutro namreč Kosar ves navdušen zasede svojo stolico in pravi: »Res prav ste me oveselili, ko ste mi pred nekaterimi dnevi očitno izrazili željo, katero sem sam že dolgo časa skrito no¬ sil v svojem srcu. Danes morem vam objaviti veselo vest, da je preč. škofijstvo pritrdilo vaši in moji vroči želji.« Ob devetdnevni pobožnosti pred praznikom ne- omadeževanega spočetja prečiste Device Marije se je torej prvokrat glasila božja beseda v lavantinskem se¬ menišču v slovenskem jeziku, in ker je posnemala materin glas, zato so se jej srca tem rajši odpirala. Kosar pa ni bil špiritual kar za duhovno seme¬ nišče, nego tudi čestokrat za duhovnike po škofiji. Ko- — 62 — liko duhovnikov obrnilo se je v njegovi izbi, ki so prišli iskat dobrega sveta, ali tolažbe v svojih križih in te¬ žavah! Vsi so se vračali od njega lahkega srca in ve¬ drega lica. Pa tudi tistim duhovnikom, ki so zašli več ali manj na krive poti, bil je dolgo let od škofijstva postavljeni očetovski vodnik in pokoritelj. In če je tre- balo koga z ostro besedo zavrniti, vedel je Kosar vse- laj v britko zdravilo namešati toliko sladke, bratovske ljubezni, da ga je spokornik lahko jemal, in mu je po¬ koro polajšal s tem, da se je čestokrat ž njim zjokal nad njegovo pregreho. Istotako imel je Kosar vedno pripravljenega du¬ hovnega kruha za ljudstvo. Naštel boš malo prižnic po škofiji, na katerih ni oznanjeval božje besede, dosti jih pa nahajaš, na katerih je nastopil po večkrat. Pri vsaki večji in posebni svečanosti radi so klicali duhovni pa¬ stirji pokojnika za pridigarja, in to ne samo v njegovi zdravi dobi, nego še tudi za stare njegove dni. Neču- veno je, da bi bil Kosar komu govor odrekel. Stoletna skušnja uči, da so sv. misijoni najboljši pomoček zdramiti mlačne duše in prebuditi zastarane- grešnike. Ker pa slovenskih misijonarjev ni bilo dobiti, postal je apostolski škof Slomšek sam misijonar, in si je iz svojih domačih duhovnikov izbral nekoliko naj¬ boljših govornikov, ki so mu pomagali buditi ljudstvo. Tako se je obhajalo več slovečih misijonov po škofiji, pri katerih nahajamo Kosarja vedno na strani škofovi. Pregledali smo njegove misijonske pridige, ki leže pred nami, in sodimo, da je škof najvažnejše govore in naj¬ težje predmete Kosarju odrejal, in kakor je nekdaj egip¬ tovski Jožef za svojega ljubega brata Benjamina pri mizi prihranil večji del, tako je tudi Slomšek svojemu ljubljencu Kosarju pri sv. misijonih odsojal največji de¬ lež. Njegova slovesna beseda udarjala je na trda srca poslušalcev, kakor Mojzesova čudovita palčica na skalo, in če se mu srce ni podalo na prvi hip, se mu pa drugibart ni moglo več ustavljati, nego prav gotovo ga je zmagal, in ni pred jenjal, dokler se ljudstvo ni to¬ pilo v solzah pokore; njegova vroča ljubezen otalila je slednjič najhujši led. 63 — Cvet duhovnega življenja pa je izpolnjevanje evan¬ geljskih svetov ali krščanska popolnost. Kdor se za du¬ hovno življenje živo zanima, kakor sveta duša Kosar¬ jeva, rad bi gledal v svojem vrtu tudi kaj lepega ta- cega cvetja. Zato je pokojnika vedno skrbelo, kako bi slovenskim mladeničem in tudi dekletom pripravil za¬ vetje, kamor bi mogli zbežati pred zapeljivim svetom ter se vaditi krščanske popolnosti. Mladenči so bili sicer v tej zadevi vsaj nekoliko oskrbljeni, ker so bili po ško¬ fiji samostani oo. frančiškanov, kapucinov, lazaristov, kjer so mogli vstopiti, če so čutili v sebi poklic za re¬ dovno življenje. Na slabem, prav na slabem bila so pa v tem oziru naša dekleta, katera bi se rada svetu od¬ tegnila ter zavarovala za samostanskim zidom. Duhovni pastirji bili so časih res v veliki zadregi, kaj bi sveto¬ vali priprosti in ubogi deklici, katero je Bog klical v samostan. Na vsej slovenškej strani namreč ni bilo druzega ženskega samostana, kakor dotični v Ljubljani in v Celovcu, kjer pa uboge Slovenke navadno niso upale potrkati. Časih se je zgodilo, da je bila katera deklica sprejeta od usmiljenih sester v Gradcu, kamor pa so le redko Slovenke prihajale, že zavoljo tega ne, ker niso bile vešče nemškega jezika. Ko se je torej Kosar podvizal, da ustanovi pri¬ praven redovni zavod za naše priproste, pobožne de¬ klice, bilo je to ogromno delo, ki prav znači junaško njegovo srce. Da so rajni škof Jakob Maksimilijan ra¬ dostno blagoslavljali njegovo podjetje, lazume se samo ob sebi. Kosar dolgo premišljuje in moli, moli in premiš¬ ljuje, ker ne ve, kateri zavod bi utegnil najbolj služiti njegovim namenom. Pa tudi druge je vabil, da so ga podpirali s svojo molitvijo. Živo se namreč še spomi¬ njamo, kako je pri bogoslovcih iz prižnice vstrajno moledoval: »Ljubi gospodje, prosim, molite na moj na¬ men; če dosežem reč, za katero se pogajam in poga¬ njam, vam bom vedno hvaležen za vašo molitev.« Kosarju se prikupi zlasti zavod šolskih sester v Gradcu, za katerega se slednjič tudi odloči. Računal je namreč, če uvede zavod šolskih sester, da so tako oskrb- — 64 — ljene ne le dekleta nego tudi otroci, ker je to redovni poklic šolskih sester, da izgajajo otroke. Stranke so se v kratkem porazumele. Častita mati graških sester obljubila je potrebne sestre in čve- tero sester bilo je tudi voljnih preseliti se v Maribor, a graški škof dali so pogodbi svoj sveti križ. To je bil dan veselja za pokojnika. Že drugo jutro pohvali svoje bogoslovce, rekoč: »Ljubi gospodje, ste že pridni; dobro ste molili, že je dal Bog tek vaši molitvi. Toda le še molite, treba še dosti blagoslova in torej tudi dosti molitve, ki naj privabi nebeške rose na moje pod¬ jetje.« Zdaj trebalo je v Mariboru iskati dobrotnikov in dobrotnic za novi zavod. Šolske sestre naj bi prevzele pred vsem dekliško sirotišče katoliškega društva gospa v Mariboru. Tako jim je Kosar precej priskrbel nekaj dela, a tudi —- jela. Pri tolikih opravkih zgodilo se je čestokrat, da je Kosar prepozno prihajal k obedu. Rav¬ natelj semenišča pa — kakor je prav in mora biti — bil je mož redu, in je torej Kosarja resno karal, rekši: »Kaj pa bodo bogoslovci rekli, če se celo špiritual ne drži reda?« Kosar ukor ponižno in tiho sprejme; potem pa seže po tobačnico in jo ponuja gospodom omizja, in jim, kakor bi se nič ne bilo pripetilo, kaj novega ali tudi šaljivega pripoveduje. Ranjci bil je namreč uver- jen, da bogoslovci dobro vedč, da njih špiritual ne moti redu, razven če ima glavo polno skrbi. Dve najeti nizki pritlični izbici in poleg druge iz¬ bice temnica, to bil je skromen začetek novega zavoda. Prva izbica bila je sirotišče za šest sirotic, druga ka¬ pelica in temnica bila je spavnica za štiri sestre. Mizo in mizno orodje imele so na posodo, in ko je treba mizo vrniti, si sestre tako pomagajo, da zložijo štiri male mizice, ki so jim stale pri posteljah, ter tako na- redč veliko mizo. Večer pred praznikom sv. Terezije 1. 1864. pripe- ljajo se sestre v Maribor, in na Terezijino zjutraj bla¬ goslovili so knez in škof kapelico in zavod in služili sv. mašo. Kosar je pa zavod dan za dnevom obiskoval in sestre tolažil, da jim srce ni upadlo. Hvalil je sveto - 65 previdnost božjo ter vedno govoril o gorušičnem, naj¬ drobnejšem zrnu, iz katerega bo zrastlo veliko drevo, na katerega priletč ptice nebeške, da se nastanijo v njegovih vejah. Od tistih dob minulo je nad trideset let, in kdor pozna zdaj zavod šolskih sester, mora pri¬ znati, da je Kosar imel preroško srce. Doslej bilo je preoblečenih 113 deviških deklet, katerih se je pa 21 že preselilo v nebeško domovino. Gotovo prelep in bogat venec okoli glave velikega špirituala slovenskega ljudstva! Ne samo iz Štajarskega namreč, nego od vseh stranij, iz Kranjskega, Koroškega in Primorskega oglaša se toliko kandidatinj, da zavod že komaj zadošča. Ravno tako se otroci iz vseh krajev, celo iz Ogerske, Hrvatske in Bosne odgojujejo v tem zavodu. Materin zavod šteje že tudi več podružnic. V Mariboru oskrbujejo sestre otročji vrtec delavcev južne železnice; v Ljubljani oskrbujejo v Marijanišču deško sirotišče; v Repnjah na Gorenjskem vodijo dekliško šolo, istotako dekliško šolo slov. celjske- okolice; v St. Pavlu na Koroškem imajo na skrbi zavod Sv. Jožefa za gimna¬ zijce. Toliko prošnjikov trka na vrata materinega zavoda, da vodstvo vsem več ne more ustreči. — Samostan šolskih sester bil je ljubljeni vinograd pokojnika, katerega je ogradil ter po bral kamenje po njem in gaobsadilzžlahtnimi rozgami 1 ), on sam bil je pa čuvaj in nadzornik vinograda. Ogradil je vinograd s svojimi lepimi nauki in s svojimi navdušenimi govori. Časih imel je osemdnevne, časih tridnevne duhovne vaje za sestre; ravno tako bila je vsaka prva nedelja v mesecu odločena duhovnim vajam, pri katerih je vselej spregovoril spodbudno be¬ sedo. Zlasti je pa troje stvarij, katere smo slišali Ko¬ sarja vedno in vedno poudarjati v svojih govorih. Pred vsem zbujal je v sestrah duha žive vere. «To je zmaga, kije premagala svet, vera naša.* 2 ) Če je v samostanu živa vera, ali prav za prav, če v samostanu živijo iz vere, potem je vedno jasno obnebje nad ') Prim. Iz. 5. 2 ) Jan. 5, 4. 5 — 66 — samostanom in v njem veselo življenje; ako pa luč svete vere pojema, in ta jasna zvezda sestram zaide, o potem ni nikjer hujše teme in žalostnejšega življenja, kakor v samostanu! Nadalje jih je navdajal z duhom njihovega svetega očeta Frančiška ter jih učil njegove priproste ponižnosti, nehlinjene pobožnosti in vesele, serafinske ljubezni. Slednič jim je priporočal, naj du¬ hovno svoje življenje krepijo vedno v zdravem in či¬ stem, cerkvenem duhu, tako bo zdrava in Bogu do¬ padljiva tudi njihova pobožnost. Njihove duhovne vaje naj bi se vedno tesno naslanjale na cerkveno leto, ki ni druzega, kakor vsakoletno ponavljanje in nadaljeva¬ nje odrešilnega dela Kristusa, ki je edini pravi in vredni služebnik božjega veličastva, a mi vsi le nevredni hlapci. Vsak teden zahajal je po dve ali tri ure učit tudi novinke duha sv. Frančiška. In kadar je prišla ura, da so se novinke z obljubami zavezale svojemu nebeš¬ kemu ženinu ter obhajale svojo gostijo, tačas solzilo se je njegovo srce veselja in njegova beseda postajala je š j zgovornejša, in nikdar ni mogel dosti nahvaliti sreče mlade neveste Kristusove. A tudi otrokom lomil je vsako nedeljo in ob zapovedanih praznikih in še pri sto in sto drugih prilikah in svečanostih božjega kruha, ali jih tudi nadajal z mlekom, kateri še niso bili za trdo hrano. 1 ) In toliko lepega vedel je otrokom povedati, da je njegova služba božja časih otrokom predolgo tra¬ jala, in je neka deklica v nedeljo za jutra sestro vpra¬ šala, ko jo je opravljala: »Ljuba sestra, bo danes zopet tista — dolga maša?* Najljubši otroci v zavodu bile so mu sirotice. Ka¬ ko ga je zanimala nesrečna usoda posameznih sirot! Ako so se sestre časih pomišljale sprejeti kako siroto, ker so se bale, da jim zmanjka kruha v miznici, osrče- val jih je Kosar, rekši: »Ljube sestre, le jo sprejmite sirotieo, Bog bo prav gotovo plačnik, sirotica je blago¬ slov božji pri hiši.« V spovednici pobiral je pridno po svojem vino¬ gradu večje in manjše kamenje, kakor to včinijo vsi ') Prim. Hebr. 5. — 67 — vrli in modri gospo iarji, ker bi kamenje utegnilo biti na kvar rodovitosti vinograda. In če je tudi kak kamen ranil njegovo blago roko, je to voljno prenašal, če je bilo Bogu v čast in na hasen ljubega njegovega zavoda. Ako je trebalo semtertje koga posvariti ali tudi kazno¬ vati, rekal je Kosar: »Počakajmo — tri dni ali tudi — teden duij, da mine prva jeza in se strast uleže in srce pomiri« Kadar pa je minol čas, djal je: »Sestra je že tako dosti kaznovana, da je osem dnij čakala kazni, to jo bo gotovo do dobrega spokorilo.« Da je s tolikim zlatom ljubezni in prizanesljivosti si hitro kupil si ca vseh sester, je pač lahko verjetno. Kosar bil je angelj varih svojega samostana, da ni škode trpel. Če je zavodu pretila kaka nesreča, jo je on z ostrim očesom ljubezni najprej videl ter jo tudi s svojo molitvijo in s svojim dobrim svetom vedel odvi- niti; ako pa je imel kaj veselega poročati iz zavoda, dopovedoval nam je to s srčno radostjo ter toliko na¬ tančnostjo, d:t smo vsi segurno vedeli, kje je doma srce njegovo. Niti v visoki starosti se ni mogel ločiti od ljubljenega svojega zavoda, ko so njegove dušne in zlasti telesne moči že pojemale, in dauravno je obne- magal na prižnici, zgrudil se pred oltarjem in so ga našli tudi na ulici pred zavodom ležati, kadar je pre¬ več napenjal svoje moči, vendar svojih poslov v samo¬ stanu ni hotel popustiti, še le razmere so ga k temu prisilile. Dokler je bilo njego\o blago srce, bilo je za samoslan šolskih sester, in če je mogel kaj storiti bodi si za zavod, bodi si za sestre, nikdar niso zastonj trkale na njegovo očetovsko srce. In kakor je Jonatan mla¬ demu svojemu prijatelju Davidu djal: »Vse ti storim, karkoli mi porečeš;« prav tako je bil Kosar voljen storiti za mladi zavod vse, karkoli bi mu utegnilo ko¬ ristiti. Kosar pa prosi in terja podpore tudi od samo¬ stana za razne dobre namene. Redovnice naj bi vstrajno molile ter tako prišle na pomoč vojskujoči se cerkvi, da je ne premagajo sovražniki; njih molitve naj predi¬ rajo oblake, da žarki božje milosti posijajo na bojno polje, ter naznanijo zmago luči. Zato je vsako nedeljo 5 * — 68 — sestram oznanjal namene za njihove pobožnosti. »Sestre, molite — te dni bodo mil. knez in Škof mlade duhov¬ nike posvečevali; molite — jutri gredo škof birmat po škofiji; molite —■ jutri se začnejo v duhovšnici duhovne vaje.« Ob začetku velikonočne in adventne spovedi tre- balo je moliti, da Vsegamogočni blagoslovi delo spo¬ vednikov, in da se prav mnogo grešnikov spravi z lju¬ bim Bogom. In še sto drugih raznih namenov, javnih in skrivnih, objemala je velika njegova duša, katere se¬ stram v molitve izroča, in navadno še na prižnico ne stopi, da ne poprosi prej za eno »Češčeno Marijo«. Naj še tu omenimo njegovo ljubezen do knez. škof. deškega semenišča. Ko je bilo 1. 1878. dozidano novo poslopje, vzame sam pero v roke ter napiše kratko zgodovinsko črtico »Maks imil ij anum-Vik to r inum ali dijaško semenišče za Lavantinsko ško¬ fijo.« 1 ) Med drugim pravi: »Najzdatnejši pomoček zo¬ per vse ovire (ki namreč mladeničem zabranijo pot v duhovski stan) so deška semenišča, v katerih se dijaki od prve mladosti že varujejo okuženega sveta, se v za¬ tajevanji in strogem redu vadijo in k pobožnosti nape¬ ljujejo, in tako od Boga prejeti poklic za duhovniški stan vedno bolj v sebi čistijo, krepijo in spopolnjujejo. . . . . Dobri duhovniki se ne rodijo, ampak se morajo izrediti, za to pa ne zadostuje kratki čas štirih seme- niških let, ki dojde dostikrat že prepozno.« Prilično bili smo navzoči, ko ga pride ravnatelj deškega semenišča vabit, naj prevzame besedo na praz¬ nik sv. Alojzija. Drage volje obljubi mu pridigo ter pri¬ stavi: »Rad pridem, res, prav rad pridem k vam. Kako bo pač srečna naša škofija, kadar bo večino bogoslov¬ cev dobivala iz dijaškega semenišča!« In to ni bilo samo enkrat, nego prav mnogokrat, da je v semenišču oznanjeval besedo božjo ter mladeniče vnemal za du¬ hovski poklic. Na god sv. slov. blagovestnikov Cirila in Metoda djal jim je: »Veselite se tudi vi, mladeniči, saj ste poklicani enkrat stopiti v njiju stopinje in tudi biti slovenskim verskim učiteljem.« — Po očetovsko jih ‘) „Slov. Gospodar" 1878 štv, 15. — 69 svari, naj se po nemarnem ne izneverijo svojemu poklicu. Na god sv. Alojzija jim namreč očita: »Nekateri so že iz deškega semenišča izstopili, rekoč: Ne mojem hoditi v gledišče, ne smem k tem in onim zabavam. 0 ne¬ umnost! Boš-li tako primerjal, da na eno skledico teht¬ nice položiš svoj poklic, svojo neumrjočo dušo in večno izveličanje, na drugo skledico pa pleve posvetnih, min¬ ljivih zabav? Kakšen izgled vam daje sv. Alojzij? Pri¬ merjajoč svet in nebesa, duhovski in posvetni stan, zdi¬ hoval je: »Kaj to Vrže za večnost? Kar ni večno, ni nič!» — Ko je Slomšek 1. 1860. ob času misijona ustanovil v Mariboru družbo gospa, izročil je vodstvo družbe Ko¬ sarju. Pokojnik ostal je do svoje smrti verni, voditelj in dobri oče družbe, izvzemši kratka leta, ko je bil de¬ kan na Kozjem. Družbi gospa daroval je Kosar mnogo časa in ljubezni, toda ni trgal vselej sladkega grozdja, katerega je pričakoval, pač pa se mu je čestokrat uža¬ lilo lice, kadar je moral pokusiti viniko, katero mu je družba rodila. Vendar bila je njegova ponižna duša za¬ dovoljna in Bogu hvaležna za vsak še tako pičli uspeh. Dobro namreč pomnimo, kako goreče je pridigal v stol¬ nici, kakor bi bila vsa cerkev polna gospa, katerih vča¬ sih še deset ni bilo prisotnih. V njegovo čast moramo tudi reči, da je ves čas vstrajno in s potrpljenjem an- gelja pobijal v zasebnem razgovarjanju krive nazore gospa, katerih so se napile iz nevernih in liberalnih časnikov, in da je velikodušno prenašal vse njihove sla¬ bosti. Vedno jih je opominjal, naj so po izgledu Mari¬ jinem v veselih dneh, kakor v žalostnih urah zveste služabnice božje. »Ako bi te utegnil obiskati nebeški angelj in tebi in tvoji rodbini oznaniti samo veselje, in čast in blaženost, ni-li res, ta čas bi ti, ljuba gospa, rada djala: Jaz sem dekla Gospodova, naj se le vse tako zgodi! Ako bi pa prišel angelj z Oljske gore in bi ti ponujal kupo trpljenja, bi-li tudi tega voljno spre¬ jela ter rekla: Glej, dekla sem Gospodova?« .... 2e parkrati imenovali smo Kosarja špirituala ali duhovnega voditelja ne le domače škofije, nego tudi slo¬ venskega ljudstva sploh. Zdaj nam gre to dokazati. — 70 — V pomladi 1. 1867 ga vabi krški knezoškof 1 ) v Celovec, naj ondi vodi v jeseni duhovne vaje za maš- nike. »Odkar sem slišal vašo pridigo o zveličanem Ka- niziju, 2 ) vedno gojim željo v svojem srcu, naj svojim duhovnikom napravim to veselje, da prav vas povabim za voditelja letošnjih duhovnih vaj. Uslišite gotovo mojo prošnjo in storite meni in mnogoterim svojim prijatel¬ jem to veselje.« To povabilo je pač merodajen dokaz, kako je Kosarjeva beseda slovela po vsej slovenski strani. V jeseni zbralo se je v semeniški kapelici v Ce¬ lovcu nečuveno dosti mašnikov k duhovnim vajam. »Moja duša poveličuje Gospoda, in duh moj seje oveselil v Bogu, Izveličarju mojem!« — tako je pozdravil Kosar zbrane duhovnike. »Ne poznam vrednejših in priličnejših besed, s katerimi bi pričel te duhovne vaje, kakor ravno te besede blažene Device Marije. Resnično, neizvedljiva so pota Gospodova! Pre¬ mišljevanje teh čudnih božjih naredb namreč vzbuja v tem trenotku v mojem srcu čute svetega čuda in po¬ nižne zahvale, in giblje dušo mojo, da vesela poje »Ma- gnifikat!« — Ko sem pred 25 leti kot neskušen in bo¬ ječ dijak prvokrat prestopil prag tega semenišča, in ko sem potem cela štiri leta v tej kapelici opravljal svoje pobožnosti, izvajajoč in utrjujoč svoj novi poklic, in ko sem se slednjič pred 21 leti tužnim srcem poslavljal od te hiše in od mnogih predragih mi prijateljev mojih mladih dnij: kako bi takrat mogel le slutiti, da za 21 let zopet dojdem v to hišo in to kapelico, ne sicer, da se kakti novinec udeležim duhovnih vaj, dasiravno bil bi jih — to Bog ve — potreben, nego da zdaj sam v tako odličnem zboru duhovnikov, v katerem je zasto¬ pana cela starodavna in slavnoznana škofija, nastopim kot učenik vaš, častivredni bratje, in kot voditelj v pre¬ visokem in prevažnem poslu. Resnično, neizvedljiva so pota božja! — In če še končno pomislim, kako prav tisti, ki je bil prvi moj ljubezniv in blag voditelj na potu duhovskega poklica, vaš prečastiti višji pastir nam- ') Valentin Wiery. V Št. Andražu 1. 1864. — 71 — rfč, zdaj kliče učenca svojega ter mu izroča tako častni ppsel, tedaj pač lahko razumete, da se moje srce čudom epdi in da se raduje moja duša ter vesela prepeva: »Poveličuj moja duša Gospoda, ... ker mi je storil velike reči, ki je mogočen in je sveto njegovo ime;« »ki iz blata dviguje siromaka, d^. ga posaja med kneze.« — Kakor sta se torej nekdaj s to pesmijo »magnifikat« prepobožno in pre¬ veselo pozdravili Marija in Elizabet, prav tako, časti¬ vredni bratje, pozdravljam jaz z globoko ganjenim in ljubezni polnim srcem vas v tej uri, ter prosim, da tudi vi mene ljubeznivo in gostoljubno v svoji sredini spre¬ jeti blagovolite. — Ko smo se zdaj prisrčno pozdravili, spodobi se, da se nemudoma lotimo prevažnega dela.« Kosar je vodil eksercicije tako izvrstno in duho¬ vito, da poslušalcev ni le zadovoljil, nego tudi iznenadil, in da odlični krški duhovniki še dandanešnji zatrjujejo, da doslej Kosarja še nobeden voditelj duhovnih vaj ni dosegel, a še manje prekosil. Zato pa ga isti knezoškof krški že 1. 1870. zopet zove v Celovec za voditelja du¬ hovnih vaj. »2e zopet — tako piše škof — imam proš¬ njo do vas, preč. gospod dekan, toda z izrecnim pogo¬ jem, da mi jo brezobzirno odrečete, če bi vam bila nadležna. Itak lahko pogodite, kaj imam na srcu, ker dobro veste, kako navdušeno in hvaležno je sprejelo moje duhovništvo vaše duhovne vaje 1. 1867. Celo suho¬ parni značaji, katerim bi jaz nikdar ne prisojal take sodbe, rekali so mi naravnost: Ce ta pride vodit vaj, moram biti zraven, naj velja, kar drago.« Kosar sprejme prijazno povabilo, in uspeh njegove besede bil je še večji, kakor pred tremi leti. Krški škof ga potlej še večkrat vabi, toda Kosar iz raznih razlogov, katerih pa tukaj ne maramo razpravljati, njegovim žel¬ jam ne more več ustreči. Dušno hrano vsemu slovenskemu ljudstvu pa po¬ daja Kosarjeva »Nebeška hrana«. Že molitvena knjiga (1. del Neb. hr.) je visoke vrednosti, «ker je v njej le malo pisateljevih lastnih besed, ampak so skoraj vse besede povzete ali iz sv. pisma, ali iz cerkvenih pesmij ali molitev, ali iz pisem sv. božjih služabnikov ; torej so — 72 — ' Zares nebeške cvetlice, in je hrana, iz njih pripravljena, zares nebeška hrana, tedaj tudi gotovo zdrava in tečna.«') Neprecenljiva knjiga za naš verni narod pa je zla¬ sti 2 . del »Nebeške hrane«. Tukaj uči špiritual ljudstvo duhovnega življenja. »Kristjani, kateri želijo duhovno življenje bolj globoko spoznati in zares v duhu ži¬ veti, trebajo dan na dan posebne nebeške hrane sve¬ tega premišljevanja. Njim je namenjeno prvo po¬ glavje, v katerem bodo našli obširni nauk o premiš¬ ljevanju in 30 premišljevanj za vse dni celega meseca. Kdor se je po tem navodu znotranje molitve dobro pri¬ vadil, bo pozneje tudi o vseh drugih resnicah, ki jih je kjerkoli, ali v katekizmu, ali v hoji za Kristusom itd. bral, prav lahko premišljeval.« * 2 ) Zdi se nam, da je pokojniku zelo dobro došla po¬ nudba, naj ljudstvo uči v posebnem molitveniku zno¬ tranje molitve. Zato piše: »Prav mnogo jih je, ki pra¬ vijo, da bi radi premišljevali, ako bi vedeli, kako se to napravi. Res je, da je znotranja molitev kaj tako viso¬ kega, da se ne da učiti z zunanjo besedo, ampak da je njen edini učitelj sv. Duh, kakor stoji pisano: »Duh podpira našo slabost; ne vemo namreč, kako bi molili, kakor se spodobi; s a m D uh pa m ol i za nas z neizrekljivimi zdihljeji.« (Rimlj. 8.) Ali če si duša le resnično prizadeva, ter prosi daru znotranje molitve, bode ga tudi gotovo prejela.« Potem nam ljubeznivo razmotriva, kaj se pravi premišljevati? »Premišljevati se pravi, pred božjim oblič¬ jem resno in pozorno preudarjati katerokoli versko res¬ nico z namenom, da se nam v srcu zbudijo svete misli, želje in čutila, ki našo voljo nagibajo k primernim skle¬ pom vednega boljšanja našega življenja. Premišljevanje obsega torej in v dobrem vadi vse dušne moči. Pamet preudarja versko resnico na vse strani in jo obrača na pretečeno življenje in na sedanje razmere in potrebe. Ti preudarki vzbudijo v srcu razne občutke: veselje ali *) Glej Predg. 2 ) Glej Predg. 73 žalost, — mir ali strah, — navdušenje ali boječnost, — hrepenenje ali stud, — zadovoljnost ali kesanje; in kar srce misli, želi in čuti, to izrazuje ter izjavlja v živih izdihljejih pred Bogom. Vse to pa voljo nagne, da člo¬ vek sklene vsled spoznane resnice tudi živeti; to je, se varovati grehov, ki so tej resnici nasproti, in se vaditi v čednostih in dobrih delih, ki jih ta resnica priporoča ali celo veleva. V premišljevanju torej pamet preudarja, srce moli in volja dobre sklepe dela.« Na dalje pravi Kosar: »Kmečki in služebni ljudje bodo sicer prav mnogokrat komaj druzega časa za pre¬ mišljevanje našli, kakor čas, ko grejo na delo ali z dela, ali tudi pri delu. Kolikokrat imaš četrtinko ure, pol ure in še dalje, da prideš na njivo, na travnik, v gorice, v les, kjer imaš opraviti: koliko lepega premišljevanja bi lahko gredoč po stezi opravil! Kako lahko in koliko obilno bi mogli premišljevati zlasti pastirji in pastarice na paši! O takih prilikah seveda premišljevanje ne bo teklo v takem redu in se tako vršilo, kakor doma ali v cerkvi; ali sv. Duhu bo tvoja resna in po svetosti hrepeneča volja silno dopadla, in z veseljem te bo učil, kako se na stezi in med delom premišljuje, in bo tvoj trud obilno blagoslovil. Zato le srčen in stanoviten bodi, in trdno zaupaj v Boga ter se pogumno loti sv. pre¬ mišljevanja. V kratkem boš premagal vse težave in boš našel v tej sveti vaji toliko veselja in sladkosti, luči, tolažbe in moči, da je gotovo nikoli več opustil ne bo¬ deš, ako se je enkrat privadiš.« Slednjič nam podaja 30 premišljevanj za 30 dnij meseca, »ki so izpeljana v onem duhu, kakor se na¬ vadno duhovne vaje ali eksercicije obhajajo.« »Kakor pa se ene in iste telesne hrane, in naj bi bila še tako okusna, sčasom naveličamo, in zato radi hrano spreminjamo po raznih dnevih, praznikih in letnih časih; in kakor nam ista še tako dobra hrana vsak čas dobro ne služi, in zlasti v bolezni druge hrane potrebujemo, kakor v zdravih dneh: isto velja tudi o dušni hrani.« Prav zato nam podaja Kosar še posebnih pobožnostij za godove in praznike cerkvenega leta, nam priporoča v dušnih in telesnih nevarnostih posebne mo- — 74 — litve in blagoslove, kakor tudi ima tolažilno besedo za bolnike in umirajoče. Med slovenski svet je razpečanih več, kakor 70' tisoč izvodov »Nebeške hrane«, po katerih uči in bo vedno učil špiritual Kosar verno ljudstvo duhovnega življenja. Umestno se nam zdi, da tukaj omenimo Kosarjevo- »Dogodivščino sv. vere«, tiskano v »Ponovilu za nedelj¬ ske šole«. 1 ) Ta zgodovina se je učila po vseh sloven¬ skih nedeljskih šolah kakih dvanajst let, in bi po volji pisateljevi naj utrjevala v srcih slovenske mladeži versko prepričanje, »da je namreč izmed vseh ver prava le ena edina, v katerej smo mi tako srečni, rojeni biti in živeti, katero je Jezus Kristus iz nebes prinesel in jo sv. katoliška cerkev uči.« Bistro oko špirituala Kosarja je tudi zapazilo pre¬ cej vsako nevarnost, v kateri bi vera rojakov utegnila škodo trpeti. Ko je 1. 1848. v Avstriji liberalizem po težkem porodu zagledal luč sveta, in ko se je za časa »mestjanskega« ministerstva vspel celo na vladni stol, pretila je pač marsikatera nevarnost Kristusovi cerkvi in torej tudi slovenskim njenim vernim otrokom. Glavni namen liberalizma bil je namreč vedno in bo: razkrist- janiti države ter tako spodnašati trdna tla nravstvenemu in socijalnemu redu. In ko je liberalizem postal možat in je roditi začel, porodil je brezversko šolo in svoboden tisk, in je potem posegel v svetišče krščanske družine ter jel skruniti zakrament sv. zakona, češ, zakon je po¬ svetna zadeva — Kristus in cerkev nimata tu nič opraviti. Otroci — paglavci—bili so svojemu očetu povsem po¬ dobni. Kosar jih takoj spozna in začne slovensko- ljudstvo svariti pred to zalego. »Kam pa zvodi omika, — tako govori o brezverski šoli — ki tega temelja (sv. vere) pogrešuje ali ga zametava ? Omika brez vere stori človeka ošabnega, da se šopiri z zakladom vednostij svojih,, in nobene veljavnosti nad seboj priznati noče. Tega. *) V Beču 1854. Troskom c. kr. administracije za razprodajo šolskih knjig, v Janeževih ulicah. — 75 — se prepričamo, ako šole in marsikatere ljudi tako ime¬ novanih omikanih stanov pregledujemo. Ako se v šolah izobraženje v drugih predmetih pridno obdeluje, verna zavest pa z enako skrbljivostjo ne ostri, se prigodi, da dijaki od leta do leta manj verujejo in brez vere šolo zapustijo«.*) Kosar pripoznava dobroto in imenitnost svobod¬ nega tiska, ako pošteni ljudje prijemajo za pero in če so pisatelji verni kristjani. «Blagor narodu, kateri ima pisatelje, ki mu pripravljajo zdravo dušno hrano. Oni ga vodijo po prijetni stezi časnega blagostanja v šolo večnega zveličanja . . . Podoben je sovboden tisk ve¬ likemu trgu, na katerem se vsi narodi zemlje shajajo, da občujejo in zamenjujejo med seboj zaklade svojega uma . . . Verba volant, littera scripta manet, to je: Izkadi se beseda, zapisana črka pa ostane . . . Tvoja roka bo že zdavnej v grobu trohnela, in rod, za ka¬ terega si pisal, bo poleg tebe počival na gomilah, ali tvoji spisi bodo še živeli. Stoletja in stoletja bodo v vrtuneu časa že potonila, ali tvoje spise bodo še pozni potomci brali . . .« kŠpiritual Kosar pa tudi že sluti presilno nevarnost in gleda od daleč neizmerno škodo, katero utegne na¬ praviti svobodni tisk v vernem narodu, «ako postane orožje laži in zmote, krivice in strasti in se zniža v službo mesene pohlepnosti. Zakaj kakor železo, ki se dotika magneta, postane samo magnetično: tako slo- pita tudi bralec in pisatelj v duhovno dotiko, in skoraj ne da bi se zavedal, se bralec navzame vsega mišljenja in čutenja pisateljevega. Pohujšljive knjige so zares dušna kuga za narode in države “ Zdaj nas mika, tu posneti vse, kar je pokojnik o tej kugi zapisal v svoji knjižici »Svobodni tisk«. * 2 ) Ge pa tega ne moremo storiti, navedemo vsaj to, kar Kosar o sprideni beletristiki piše. »Ako beletristika to pot nastopi in brez ozira na deset božjih zapovedij v slikah, *) Svobodni tisk str. 9. — 2 ) ,,Svobodni tisk in katoliški bravci in pisatelji. “ J. Blaznik v Ljubljani 1863. — 76 — pesmih, pripovestih, igrah vedno ijudem vse to podaja, karkoli njih počutljivo poželenje m ika, in najdivjejše mesene strasti budi, pogreznejo se ljudje v najostudnejšo meh- kužnost. Mladost se ostrupi, zakon se oskrunja, raz¬ trgajo se najsvetejše vezi družinskega življenja; nedol¬ žnost ne najde zavetja več, poštenost in zvestoba, ki brez zatajevanja mogoča ni, postane neumnost, kajti neizmerno gnanje po vedno novih užitkih in veselicah, bodi si po poti pravice ali krivice, postane geslo takega mehkužnega naroda. Taki pohlepni in sladoželjni ljudje so vselej in z vsem nezadovoljni, in vsako uro pripra¬ vljeni za vsako hudobijo, za vsak prevrat, za vsako pre- kucijo, ako se jim le pena sladkosti obljubi. Ko je za¬ čelo mehkužno rimsko ljudstvo kričati: Panem et Cir- censes, to je: kruha in veselic — ugasnila je zvezda slave starodavnega Rima; zakaj mehkužno ljudstvo ni več sposobno za slavne čine. . . .« Bogu bodi potoženo, da se zdaj že res naše deviško, slovensko slovstvo zalaga s tako smrdljivo hrano! »Rim¬ ski katolik« namreč pravi: »Zares, krasna literatura se nam obeta od mladih radikalcev, ako smemo na pri¬ hodnost sklepati iz dosedanjih umotvorov, s katerimi so nekateri »napredni« akademiki obogatili slovstvo . . . Pero nam odreka, da bi prebrskavali tako blato!« *) »Ne podpirajmo — tako opominja Kosar — ne s peresom, ne z denarjem takih časnikov in knjig, ki so našemu katoliškemu prepričanju nasprotne. Neumen je, kdor tatom vetrihe kupuje, in roparjem nastavlja lestvice, da mu ložej kradejo in ga oropajo in nikakor ni usmi¬ ljenja vreden, ako se mu je škoda zgodila: še bolj ne¬ spametni bi bili mi, ako bi sovražnikom vere in države denar pošiljali, ter njim ta ! -o orodje kupovali, s katerim hram naše časne in večne sreče podreti hočejo.« Ko je nekdo v »Slov. Nar.« (št. 46 1. 1869.) pro¬ dajal svoje puhle nazore o sv. zakonu, mu Kosar takoj oporeka v »Zg. Danici« * 2 ), rekoč: «da je ova razprava ') R. K. 1895 str. 24. 2 ) „Dr. J. S. in nova posvetna zakonska postava 11 , ponatis, iz Zg. Dan. Jož. Blaznik v Ljubljani. — 77 — preprežena s hudimi pomotami in torej jako nevarna vsem bralcem, ki stvari bolj na tanko ne poznajo. Temu nasproti je dolžnost katoliških, v tej reči zvedenih pi¬ sateljev, stvar pojasniti, nevarnost odstraniti.« Dasiravno je njegova pisava v tej borbi povsem stvarna, vendar mu je sveta jeza včasih pero tako zasukala, da bralec lahko opazuje, kako je kuhalo v njegovem Srcu. Neka¬ teri posvetnjaki, in med njimi tudi dr. S., radi bi nam¬ reč sv. zakon iz visočin »velikega zakramenta v Kristusu in cerkvi«, kamor ga je sam Bog povi¬ šal, ponižali ter porinili med svoje papirnate pogodbe, po katerih bi svobodno brskali s svojimi peresi in jih tudi razbrskali, če bi to zahtevali ali lagodni zakonci, ali če bi to utegnilo kazati kakemu sebičnemu pravniku. Gladko in jasno dokazuje Kosar svojemu nasprotniku, da se je postavil na krivo stališče, meneč, da je kato¬ liška cerkev le »stranka«, ki se zastran zakonskih pra¬ vic z nasprotno »stranko« prepira. Sv. cerkev je veliko več neodvisna, samostalna in samooblastna družba, kraljestvo božje na zemlji. In prav krivo stališče, na katero se je postavil dr. S., je vzrok, da nima več trdnih tal pod seboj, in ga je torej Kosar iz lahkega premagal. Kosar še drobtinic ni preziral, nego jih je v tistem času, ko še ni bilo obilnejšega kruha za Slovence, pridno pobiral ter jih podajal ukaželjnemu ljudstvu, da se je vsaj nekoliko oteščilo ter utolažilo najhujši glad. Uredil je šest letnikov »Drobtinic® in sicer od 16. do 20. let¬ nika; petero jih je izdal pod tajnim imenom »izdalo ravnateljstvo lavantinskega seminišča«, in samo dvajsti letnik pod lastnim imenom »uredil Franc Kosar, dekan na Kozjem«. In ko je pokojnik s tem letnikom ured¬ ništvo odložil, zaspale so »Drobtinice«, dokler jih ni vrli pisatelj 1 ) v Ljubljani zopet predramil z budnim svojim peresom. »Delavci so se razšli, Drobtinice so osamele. Kedaj izidejo zopet Drobtinice?« — tako tožuje Kosar v predgovoru 20. letnika. Toda on »Drobtinic« ni le urejal, nego je ostal 1887. ') Drobtinice 21. letnik uredil dr. Fr. Lampe v Ljubljani 78 — vedno zvest pisatelj za nje. Lepo je opisal življenje Mihaela Stojana, Strtega urednika »Drobtinic«, iz- glednega dušnega pastirja in dekana braslovškega 1 ). »Hvaležnost je lepa, a redka čednost«, tako prične živo- topis, in prav ta redka čednost kinčala je Kosarja, ki je dobrotniku svojih mladih duhovnih let postavil »spo¬ menik v domači škofiji, da se Stojanovo ime ohrani kakor draga svetinja za zgodovino škofije, a tudi spo¬ menik za slovensko zemljo, da kadarkoli se bo zgodo¬ vina slov. slovstva pisala, se tudi dostojno spominjajo dela Stojanova.« Ista lepa čednost hvaležnosti nagnila je ranjcega, da je opisal življenje stolnega prošta Mihaela Piklad) »Naj tudi on — namreč Kosar — ki nja življenje po¬ pisati namerava, svoje podvzetje opraviči. Dozdeva se mu, da izmed zdaj živečih ni nihče za ta posel toliko opravičen, kakor on, ker je živel celih 24 let z njim v najsrčnejši, nikdar kaljeni prijateljski zvezi, celih 9 let z njim bival in živel ter se z njim vred trudil v enem in istem poklicu in imel priliko dan na dan gledati na dno nja poštenega in bogoljubnega srca in spoznavati nja žalost in veselje. Da si pa ga hvaležna ljubezen k pisanju nagiba, mu bo vendar le edina res¬ nica pero in roko vodila.« Tako je nas veliki špiritual na vse strani delal za duho\ni blagor svojega ljudstva in je povsodi pospeše¬ val krščansko njegovo oliko. Najbolj vestni špiritual bil je pa Kosar sam sebi. Bil je mož molitve in premišlje¬ vanja. Ge so ga razne skrbi med dnevom nekoliko raz¬ tresle, se je pa večer zaklenil v svojo izbico in je pre¬ molil ure in ure, in zlata zarja nahajala ga je jutro za jutrom pri premišljevanju. Vsako leto udeleževal se je v domači škofiji duhovnih vaj, in če to ni blio možno, opravljal jih je sam za-se zdaj v tem zdaj v onem samostanu, in je zraven še vsak mesec en dan odločil, katerega je posvetil premišljevanju večnih resnic in pri¬ pravi na srečno smrtno uro. Pri duhovnih vajah zapi- >) Drobt. 1. 1865—66. 2 ) Drobt. 1. 1869. — 79 — soval si je vedno po premišljevanju poglavitne misli in ob koncu eksercicij zabeležil si je celo red vodil, da mu vravnavajo med letom pot popolnosti. Sodil je nam¬ reč, da ni dosti, ako se ura le vsak dan navije, ampak treba jo vsako leto enkrat popolnoma razložiti, in vsako kolesce posebej izprašiti in osnažiti, da ne obstane in natančno hodi. Tako tudi človek z navadnimi pobož¬ nostmi za svoje notranje življenje ne izhaja; treba je, da od časa do časa celo srce in vso dušo natančno pregleda, osnaži ter popravi, kar je pomanjkljivega. K temu opravilu pa dajejo povod duhovne vaje. V zatajevanju bil je ranjci mojster. Merice vina pri mizi ni nikdar izpil do kapljice, dasiravno bi še mu teknila, nego je vedno puščal najgieo; miza bila mu je namreč altarček, od katerega le ni nikdar ločil, da bi ne bil kaj daroval na njem. Ni pa tega storil, ako je šel v goste, in je tako modro skrival zatajevanja pred svetom. Samo izbica njegova vedela bi povedati vsa pokorila, s katerimi je pokojnik brzdal svoje telo, in kar mi o tem slutimo po njegovih zasebnih listih, rajši zatajimo; dosti je namreč, da za vse to ve nebeški Oče, ki na skrivnem vidi, in kateri mu tudi vse to zdaj v nebesih plačuje. Nek redovnik, čigar beseda je v tem oziru merodajna, rekel je: »Kosar bil je menih v suknji svetnega duhovnika.« Kadar mu je kdo oporekal, se nikdar ni prepiral za svoje mnenje, da-si je ugovor po svoji naravi jako težko prenašal; rekel je le mirno: tega mnenja pa jaz nisem. In še le, če ga je kdo izzival, da naj utrdi syojo misel, takrat odprli so se viri njegove zgovornosti, da so kar zalili svojega nasprotnika. Ko je Kosar svoje dni dobil pismo, ki je podrlo najslajše upanje njegovega življenja, občudovali ga smo, kako se je obladal. Lahko smo brali iz njegovega lica, kako je burilo in kurilo po njegovih prsih, toda ostal je popolnoma miren; za trenotek poklekne na klečalo, in v njegovi duši zavlada zopet sveti mir. Kosarjevo blago in blagoslovljeno delovanje v ma¬ riborskem semenišču bilo je ravno v pravem tiru, Kosar sam v najlepših letih moške čilosti, ko mu ustavi voz nestrpni liberalizem. Odločnega in duhovitega zagovor- 80 nika katoliških in narodnih načel liberalizem ne more in ne sme dalje trpeti na tako važnem in uplivnem mestu, kakor je služba semeniškega duhovnega vodje. Zato napenja in napenja svoje moči, in bil je ravno že dosti močan, da je spodrinil Kosarja. Liberalci namreč so zagnali glas, da je prav v mariborskem semenišču ognjišče, pri katerem se razgrevajo vneti duhovniki in žgeči narodnjaki, a Kosar da piha na žrjavico, da ogenj ne umrje. O teh razmerah poročali so vladi ljudje in časniki, ki nam niso niti prijazni niti pravični, in prišlo je tako daleč, da je bilo pozvano redarsko oko, naj gleda nanj in naj opazuje njegovo delovanje. Slednjič mora se blagi duhovnik umakniti lažnivim pričam, ki so ga kakor nekdaj Kristusa tožile, da je nevaren državi, in vlada je sodila, da je boljše, če se Kosarja odkriža, nego da trpi cela država. Vsled takih homatij prosil je pokojnik za dekanijo kozijansko, katero je tudi dobil. To je bila bolest za celo škofijo in huda žalost zlasti za semenišče. Bogoslovci so hodili nekako obupni po semenišču, ko zvedo neljubo novico. Kosar sam pa se precej spravi z božjo previdnostjo in tolaži tudi nas rekoč, da bi bilo pač nespametno kregati se z božjo previdnostjo. Za kratek čas pa nam pove nekaj, kar je o svojem času doživel, vozeč se na ladji po Donavi iz Linča na Dunaj. Z menoj — pravi Kosar — vozili ste se tudi dve usmiljeni sestri. Uprašam nji, odkod da ste in kam se vozite? Pozvedujem tudi, imajo li v samo¬ stanu lastnega duhovnika? Odgovorite mi, da je njih ljubi špiritual ravnokar prestavljen. »Ali nič ne žalujete za njim?« — »Bi se pač bale zameriti ljubemu Bogu, ker njegova sveta previdnost nam je že poskrbela za dru¬ gega duhovnika.« »Ta odgovor — priznava pokojnik — bil je za me, in naj bode zdaj tudi za vas, gospodi bogoslovci, krščanski nauk o previdnosti božji.« — 81 — V. Kosar župnik in dekan Kozjanski. „Pasite čedo božjo med vami, oskrb- ljajoč jo ne po sili, nego prostovoljno po božji volji 11 . (1 Petr. 5, 2.) Kozjanska fara bila je ponosna, ko je slišala, koga dobi za župnika, gg. provizor in kaplan pa sta ugibala, kateri njiju bo prestavljen, ker oba bila bi rada ostala na strani župnika Kosarja. Ranjci je namreč želel s svojimi kaplani živeti kakor brat z brati, zato pa so ga gospodje tudi ljubili in spoštovali kakor svojega očeta. Eden njegovih kaplanov nam piše: »Najbolj srečna leta sem preživel na njihovi strani, bili so mi predober oče«; in enako se izraža drugi gospod, rekoč: »Do mene imeli so očetovsko ljubezen, od nobene kaplanije se nisem tako težko ločil.« Kaplanom zboljšal je dohodke, da so bili prav zadovoljni poleg njega. Dajal jim je razven obeda in večerje tudi zajutrek, postrežbo in perilo, in še belo štolo t. j. zaslužek pri vpeljavanju žen in pri pogrebu otrok. Pri nastopu rekel je gospodu: »Obed in večerjo sem vam dol¬ žen dati; ker so pa vaši dohodki pičli, imeli boste od mene tudi zajutrek, postrežbo in perilo. Ako utegnejo sosedni duhovniki mene priti obiskat, in bi jaz slučajno ne imel časa jih sprejeti, pošiljal jih bom k vam; vi pa pošljite vselej, kadar bodo duhovni tovariši pri vas, v mojo klet po vina.« »Ko sva bila neki zimski večer — tako piše nje¬ gov kaplan — pri večerji, potrka nekdo in prosi, naj grem bolnika obhajat. Huda burja je razsajala in treba je bilo iti na spoved vrh Veternika, na najtežavnejši kraj fare. O kako so me omilovali, da morem v takem vremenu in po takih potih hoditi; skrbelo jih je, da se ne prehladim. Ko pridem domov ravno ob pol dvanajsti uri, potrka hišinja, ter ponižno vpraša: »Gospod, kaj želite, ali vina ali čaja?« Rečem: »najprej vina, potem 6 82 — čaja«, in precej bilo mi je postreženo. Hišinja morala je bedeti do polnoči, tako je župnika skrbelo zdravje nje¬ govega kaplana«. Pri mizi bilo je pravo, domače veselje. Pred jedjo in po jedi molilo se je na glas, in na to je sledilo duhovno branje, ki je potem dalo povod raz- govarjanju bodisi o bogoslovskih predmetih, bodisi o pastirskih slučajih. Meseca maja 1869 nastopi bolehen gospod kaplanijo, a že v jeseni mora pustiti službo; ne sme pa zapustiti Kosarjevega farovža, dokler meseca februvarja ne umrje. Ves čas imel je bolnik najlepšo postrežbo, pokojnik obiskal ga je mnogo mnogokrat in mu slednjič še oskrbel lep pogreb, vse za — Bog plati. — Duhovniki iz dekanije so svojega dekana kaj radi obiskali; ni pretekel teden, da bi ne imel več gostov pri mizi. Naj je še bilo toliko opraviti, žrtvoval je lju¬ beznivo gostoljubnosti nekoliko časa več, kakor je bilo navadno odločenega za obed. Obiskaval pa je čestokrat tudi on sosedne duhovnike; vsaj vsaki mesec po dva¬ krat peljal se je zdaj tega, zdaj drugega obiskat. Take male veselice povzdigal je Kosar z duhovitimi napitni¬ cami, v katere je vpletal mičnih in dišavnih govorniških rožic, katere je bilo res veselje poslušati. Pri mizi vodil je navadno le on zabavo, in je vedel vedno kaj novega in zanimivega povedati ali iz svojih bukev, ali iz živ¬ ljenja ali iz pastirstva. Dobremu dovtipu se je rad na¬ smejal, in če so sedeli okolo njega gospodje po božjem srcu, da so si bili domači, bil je časih tudi sam jako dovtipen. Njegovo blago srce pa tudi revnega in bolnega duhovnika ni zavrglo. Vzel je v svojo hišo in povabil k svoji mizi duhovnika, ki je bil večkrat čisto zgubljen. Ko ga drugi duhovniki niso več radi sprejeli, usmili se ga Kosar in mu daje prav po ceni vsega, kar mu je bilo treba. Ker je ljubil bolnik kupico vina, dajal je po¬ kojnik pri obedu skorej da vsak dan vrh navadne me¬ rice še za poboljšek vina prinesti, in še tudi za večerko mu je obljubil dostojno mero vina, toda samo pod tem modrim pogojem, da ostaja lepo doma in ne obiskuje več gostilnic. Sploh je ž njim tako lepo ravnal, kakor 83 — je to le rajni Kosar mogel, zato pa je tudi rešil dušo rajnega brata. Vsa ta požrtvovalna ljubezen in gosto¬ ljubnost pa je tem večje vrednosti, ker je bilo znano, da ni bil brez dolgov. Župnik Kosar poprijel se je kakor dober in zvest hlapec vseh župnijskih opravil. Imel je vsako nedeljo in praznik rano božjo službo. Njegove izvrstne pridige sezale so poslušalcem globoko v srce, le — predolge so bile; poslušalci, namreč večinoma kmečkega stanu, ne morejo dolgo brez odmora zbranega duha biti; proti koncu so se utrudili. Tudi krščanski nauk je sam razlagal, in sicer tako priprosto in razumljivo, da župljani z lahka niso zamujali njegovega nauka. Vsak dan je pogledal v spovednico, je-li kaj opraviti, in ponosno je zapisal v farno kroniko, da ni tedna v letu, da bi v župnijski cerkvi ne pristopilo vsaj petdeset vernih k mizi božji. V adventnem in postnem času bil je včasih celi dan v spovednici, izvzemši kratki od- počitek pri obedu. Poslušal je dolge spovedi, katere so večkrat cele ure trajale, in to ne samo svojih domačih župljanov, nego tudi ljudskih ovčic, katere so v Kozjem zasledile dobrega pastirja. Velikonočno izpraševanje je pri vseh stanovih sam opravljal, da je svoje ovce spo¬ znaval ter se osebno prepričal, kako so posamezni podučeni v krščanskem nauku. Za lepoto hiše božje imel je skrbne oči. Zapuščeno podružnico Sv. Heme je popolnoma prenovil, na pokopališču je postavil nov križ, in tudi v farni cerkvi bilo je marsikaj popraviti. Toda ne samo v dušnih zadevah, nego tudi v gmotnem obziru dobivali so župljani pri Kosarju dobrega sveta, in če je bilo treba, tudi dejanjske pomoči. Njegov kaplan nam piše: »Tukaj le eden izgled njegovega do¬ brega srca. Nekega dne ga prosi reven župljan za po¬ sojilo. Potreboval je takoj denar, sicer bi trpel veliko škodo. Kosar poišče ves svoj denar, kar ga je imel, a bilo je še premalo. Tedaj pride meni v kaplanijo, in me praša, koliko denarja bi mu mogel posoditi? Ko mu povem svoto, razvedri se mu lice in smehljaje pravi: dobro je! in mi zaupa tudi skrivnost, da hoče rešiti kmeta, a da nima sam dovolj denarja. Oba torej zloživa 6 * — 84 — potrebno svoto, a obema vkupe ni ostal več petak v žepu. Meni je naskorem vrnil delež, kako dolgo je pa on čakal na denar, in ali se mu je sploh kaj vrnilo, o tem pratika ne govori.« Ko se je pokazala potreba farovž prenarediti, za¬ dela je velika svota stroškov župnika; kar bi namreč imeli župljani plačati, prevzel je on, da farani niso po¬ stali nevoljni. Pač se nahaja le redko župnik, do kate¬ rega bi imeli župljani toliko srčne ljubezni in globokega spoštovanja, kakor so ga imeli Kozjani do blagega svo¬ jega duhovnega pastirja. Družino je imel pobožno in skrbno. Družinčetu je dajal pravico, a z delom ga ni preoblagal. Hlapci in dekle so zahajali v mesecu k spovedi. Vsak večer je molil družini sam večerno molitev ter jo ob koncu pokropil z blagoslovljeno vodo. V postu je prilagal ve¬ černi pobožnosti kratko premišljevanje Kristusovega trpljenja. Nekemu hlapcu, ki parkrati ni prišel k večerni molitvi, dejal je mirno: »Če se ne moreš privaditi hiš¬ nemu redu, tedaj ne moreš pri nas biti«. Sicer pa je rad potrpel s svojo družino. Nov hlapec, ki ga je vozil iz poličanske postaje na Kozje, zgreši pravo pot, ker še ni vajen ceste, in ga vezi naprej po krivi poti. Sled¬ njič dekan vendar opazi pomoto. Hlapec ves pobit in osramočen pravi: »Gospod, kaj bo zdaj?« Kosar se po¬ šali ž njim, rekoč: »Obrnil boš proti domu, pa bo!« Ko je Kosar dekan postal, še ni bilo osodne nove šole, in je bil torej on od državne oblasti imenovan tudi okrajnim šolskim nadzornikom. Pokojnik pa ni bil slep nadzornik, nego bistrook čuvaj šole. Zato je ne¬ kega učitelja, ki ni bil na svojem mestu, tako dolgo zasegal, dokler ga vlada ni odstavila. Ko je pa bil ob službo in ob kruh, navrgel je Kosar vsem duhovnikom svoje dekanije mesečno dačo za nesrečnega učitelja ter ga je tako preživil. Kosar je sovražil zlobo, a osebo je ljubil. Posvetne gosposke Kosar ni hodil vabit, če so pa ga uradne osebe prišle obiskat, sprejemal jih je spoštljivo in gostoljubno; zato so mu pa bile naklonjene in se niso nerade oglašale pri njem. Okrajni glavar pri- — 85 — lično dekana naravnost vpraša, ali vč, da je pod redar¬ skim očesom, in ob enetn izraža svoje začudenje, da se je kaj tacega moglo zgoditi. Toda Kosar nadaljšnji raz¬ govor o tem uljudno, a odločno odkloni, kar zopet usolpne glavarja, ki je prav nepriložno pogrel bil ne¬ ljubo staro novico. Svobodno pa tukaj izpovemo, da je vlada svojo sodbo o Kosarju, ko ga je spoznavala, menjavala in slednjič tudi do dobrega spremenila. Po¬ rok tega nam je pohvalnica, katero je po avstrijsko- pruski vojski prejel od vlade, ki se tako glasi: »Na¬ mestnik, ocenjujoč izvrstno lojalnost in zvestobo, poka¬ zano ob času vojske, kakor tudi dejanski učinjeno po¬ žrtvovalno domoljubje, usoja se izreči visokovrednemu gospodu svoje priznanje in najtoplejšo zahvalo. Gradec 15. jan. 1867. Mecsery 1. r.« Če se dobro spominjamo, sta se namreč po pruski vojski dva ranjenca lečila na njegove stroške. — Enako pohvalno pismo mu je po¬ slala vlada, ko se je 1. 1869. po uvedeni novi šolski uredbi odpovedal službi okrajnega šolskega nadzornika. Radostno tudi zabeležimo, da je pokojniku veljavo in lepo ime, katero mu je v Mariboru lažnivi liberali¬ zem podjedal, na kmetih pošteni značaj in zrela sod- nost našega vrlega ljudstva vrnila s tem, da je 23. jun. 1870 kozjanskega dekana, Frana Kosarja, v Brežicah s 59 glasovi izbrala za svojega deželnega poslanca, do- čim je njegov nasprotnik vlovil le 37 glasov. J ) Enako zaupanje so skazali Kosarju volilni možje — slovenski možaki — celjsko-brežiškega volilnega okraja, ko je 1. 1873. nastopil kot kandidat avstrijske »pravne stranke« za državni zbor. Pri prvi volitvi je dobil nam¬ reč 142 glasov, in mladi dr. V. le 87; in še le pri ožji volitvi, ko so mladim priskočili nemčurji na po¬ moč, potegnila je tehtnica za dr. V. Zato pa pošlje Kosar po volitvi svojim volilcem odprto pismo, ki se tako-le glasi: »Dragi volilni možje, kateri ste v Celju in Brežicah za mene glasovali, sprejmite za svojo neprestrašeno srčnost in možato stanovitnost kljubu vsemu nasprot- ') „Slov. Gosp.“ 1870 št. 25. — 86 — nemu nasilstvu in hujskanju mojo najsrčnejšo zahvalo, — ne toliko v mojem imenu, kakor v imenu pravične in svete stvari, za katero se naša stranka bojuje. Vaši glasovi so izvirali iz narodno čutečih in ver¬ nih src, in zato so moj in vaš ponos. Pali smo in vendar smo zmagali; kajti dokler so narodni volilci glasovali, bila je sijajna zmaga na naši strani; stali smo 142 naših glasov proti 87 nasprotnim glasom. Tolažljivo znamenje, da hočejo štajarski Slovenci tudi zanaprej ostati — Slovenci in verni kristjani.« Nemškutarji, največji sovažniki naše narodnosti, morali so priskočiti, da so nasprotni stranki, ki se »s čisto narodnostjo ponaša, pomagali do zmage.« Ova volitev je torej do pike slična sedanji izvo¬ litvi sodnika V. na Dolenjskem, kateri bi bil prav gotovo vodo pil, ko bi ga Kočevarji in nemškutarji ne potegnili na suho. Hencaj! »čista narodnost« mladih se v 22 letih prav nič ni sčistila! To ne more pristno in pošteno vino biti, ki se tako dolgo čisti. Mlade sicer omami in opijani, modrejši pa ga ne marajo piti, vedoč, kako hudo da škoduje slovenskemu življu. Skušnja nam je torej porok, da imajo mladi v odličnem trenotku vse na prodaj, tudi — »čisto narodnost.« Cvetlico omike in poezije (?) mladih, s katero so pobijali kandidaturo Kosarjevo, je tako umazana, da je ne maramo prijeti, da si prstov ne oblatimo, sicer bi jo bralcem pokazali. Kandidat bil je pač mož čistih načel in zdravih političnih nazorov, in zato so mu na¬ sprotniki lepo lice umazali z pouličnim blatom, da ga potem volilci niso več poznali. a ) ') Prim. „Slov. Gosp.“ 1873 št. 43. *** 87 VI. Kosar, stolni kanonik. „V resnici! Fran Kosar Ml je podo¬ ben stebra, kateri tem trdnejše stoji, čim več nanj naložiš." (Nagr. bes., govorili mil. knezoškof lavant.) Škofijstvo v Mariboru je težko pogrešalo skušenega in odličnega duhovnika, kakoršen je bil Kosar, in zato bile so oči višjega pastirja vedno na njega obrnjene, da ga pri prvi priložnosti dobe nazaj v Maribor. Ko je torej smrt pokosila starašino stolnega kapitola, stolnega prošta dr. L. Vogrina, namignilo se mu je, naj se oglasi za izpražnjen kanonikat stolne cerkve. Prav med tem časom, ko je tekla njegova prošnja za kanonikat, sedel je ranjci od 20. avgusta do 3. septembra 1870 kot poslanec v deželni hiši v Gradcu, in se je torej vlada lahko do konca prepričala, da Kosar ni Bog ve kaki nasilen rovar ali nevaren ščuvar, nego da vse njegovo delovanje urav¬ nava katoliško prepričanje, in da njegova narodnost ne hodi krivih in skrivnih potov, nego po ravnem tiru na¬ ravne in krščanske pravice, in da je tudi njegova beseda, dasi odločna in mogočna, vendar mirna in spravljiva, oblažena po božjem Duhu, kateri je dihal v njegovem pobožnem srcu, in zato tudi vlada ni ovirala njegove prošnje. Z najvišjim odlokom dne 4. decembra 1870 imeno¬ val je svetli cesar knez. škof. konzistorijalnega svetovalca Frana Kosarja stolnim korarjem lavantinske škofije. Po¬ kojnik ni bil celih šest let v Kozjem, in v tem kratkem času razpodil je njegov čisti značaj vse oblake, ki so se zbirali nad njegovo glavo. Kakor je bil pred par. leti tih in žalosten njegov odhod iz Maribora, tako vesel in slovesen je bil njegov uhod, ko se je po božičnih praz¬ nikih vračal v Maribor, ter je bil 27. decembra 1870 v stolnici svečano umeščen. Zdaj se je začelo v Mariboru vsestransko njegovo delovanje. V prvi vrsti bil je zopet pridigar pri raznih 88 — cerkvenih slovestnostih in tudi v družbenskih zborih, kjer so se razpravljala važnejša cerkvena, narodna ali politična vprašanja, bilo je skoro gotovo, da bo Kosar kot govornik nastopil. Rajni knez in škof Jakob Maksi¬ milijan izročali so mu službo za službo ter mu s tem pokazali svoje zaupanje in naklonjenost. Začetkom leta 1871. bil je imenovan kanonikom pokoriteljem (peni- tencijarijem), svetovalcem kn. šk. zakonskega sodišča in prisednikom duhovne sodnije (pfiCialata), izpraševal¬ cem pri župnijskih izpitih in zagovornikom zakonske vezi. Od 1. 1872. prednaša začasno v škofijskem bogoslov¬ nem učilišču cerkveno pravo in je leta 1873. nameščen za rednega profesorja tega predmeta. Radi se spomi¬ njamo, kako je vedel najtežavnejša vprašanja razdrobiti in razložiti, da so bila jasna tudi najbornejšim poslu¬ šalcem, in kako je umeval bogoslovce prepričati o važ¬ nosti posameznih pravnih načel. Profesuro je oskrboval celih deset let proti jako pičli odškodnini in ko ga proti koncu njegovega živ¬ ljenja tolik posel utrudi, odvezali so ga milostivi knez in škof profesure ter so s prisrčno zahvalo pripoznali nič manj njegovo nesebično in požrtvovalno delovanje, kakor tudi njegovo skušeno učenost in modrost. Pri škofiji je bil ves čas poročevalec za cerkveno imetje, ter je vestno nadzoroval gospodarstvo s cerkve¬ nim premoženjem pri posameznih cerkvah. Kjer so bili računi v neredu, je on stvar uredil; kar je bilo v de- narstvenih vprašanjih zamotanega, je on s spretno roko razvozljal, in če je kje premoženju pretila nevarnost, branil ga je Kosar odločno in uspešno. Tudi cerkvene ustanove je imel na skrbi, in dal bi rajši oko iz glave, nego da bi se ne izpolnila zadnja volja ustanovitelja. V vsem njegovem delovanju vodil ga je čist cerkveni duh, svetnemu uplivu zapiral je vestno cerkvena vrata. Vsa- kojake uloge reševal je temeljito in jasno, časih skoro — s preširoko natančnostjo. Prelat Kosar je bil lavantinskega kapitola duša in dika. Nič ga ni bolj veselilo, kakor če je bil kapitol prav enih mislij in enega srca. Večkrat je rekal: »Dok¬ ler nas veže bratovska ljubezen in smo vsi enega duha, 89 — je srečen naš kapitol;« in še je pristavljal: »Povsodi ni tako!« Kadar je šlo za poboljšanje gmotnega stanja na¬ šega kapitola, je pokojnik rad nastavil svoje pero, a tudi široko odprl svoj žep. Kosar napuha ni poznal, a vendar je svojo stanovsko čast visoko nosil, in ni malo tega uvaževal, kako so se mu bodisi duhovni, bodisi po¬ svetni gospodje bližali. »Čast, komur čast« —je krščansko načelo! Duhovniki so kanonika radi obiskavali in so mu bili z velikim zaupanjem udani. Prijatelja je pokojnik globoko v svoje srce zakopal, in težko je padel iz nje¬ gove ljubezni, komur jo je bil naklonil; kogar pa je spoz¬ nal nevrednega svojega prijateljstva, ni mu lahko več kaj zaupal. Zase živel je prav skromno in rekli bi — skrito; časih smo se popraševali: kje pa je prelat, kaj pa dela ? Če so pa gostje prišli, postregla je hiša, kar je premogla. Gostje so bili dobre volje okoli njega, kakor bučele okoli cveta: hodili so k njemu po med. Na zrak je redko hodil, in so mu to oponašali njegovi zdravniki; zato mu pa je tudi vsaka sapica škodovala, zlasti je ga še pa rado zeblo. Če se je sprehajal pod milim nebom, molil je in premišljeval; brevir je najrajši molil na pokopališču, še- tajoč med grobovi rajnih prijateljev, rekši: pokopališ¬ kemu zraku treba se privaditi! »Večna leta jemal si je k srcu.« 1 ) Ako si ga pa srečal na ulicah, bile so njegove oči pobešene, in lahko si sodil, da je, kakor nekdaj pobožni Job, zavezo naredil s svojimi očmi. Kosar bil je Bogu hvaležen za vse; »Deo gratias« •— Bog plati — bil je vedno na njegovem jeziku. Tudi če se mu je kaj neugodnega pripetilo, dejal je: »Deo gra¬ tias!« ker živa njegova vera gledala je v vseh rečeh prst previdnosti božje. Ko je ponujala miza jako lep in zelo okusen sad, ki nam je dozorel v kapitolskem vrhu, segal je Kosar po njem in rekal: »Deo gratias! Kako dober je vendar ljubi Bog; toda človek — človek je pravi tepec!« Ps. 76, 6. — 90 — Po smrti rajnega kneza in škofa Jakoba Maksi¬ milijana postavil je solnograški nadškof Frana Kosarja za kapitalskega vikarja in upravitelja osirotele škofije lavantinske. Dne 16. marcija 1893 bil je pa od svetlega cesarja imenovan za infuliranega stolnega dekana. Nje¬ gova glavica si je toraj zaslužila škofovsko kapo, in na stare dni je podpirala trudne njegove noge pastirska palica. Velike zasluge ima Kosar za »Podporno družbo duhovnikov lavantinske škofije«. Iz letnega družbinega poročila za 1. 1894. povzamemo te-le črtice: »Družba se je osnovala 1. 1873. Od začetka do svoje smrti bil je Kosar vedno njen požrtvovalni predsednik, moder vod¬ nik in skrben oče. Znano je, kako vestno je vodil od- borove seje, kako obširna in zanimiva so bila letna poročila, kako natančen letni sklepni račun. Ob vsem času vrlega njegovega vodstva počival je očividno bla¬ goslov božji nad društvom; družbino premoženje se je naglo množilo, od vseh stranij vstajali so jej dobrotniki, in v teku dvajsetih let narastlo je njeno imetje na 50 tisoč gld., dasiravno se je v teh letih razdelilo med revne in potrebne duhovnike okoli 34 tisoč gld. podpore. Zra¬ ven tega še je družba postavila hišo na Dobrni, vredno 10 tisoč gld., kjer dobivajo bolehni duhovniki brezplačno streho, če se grejo tje kopat in lečit. Tako je dobrotljivi Bog blagoslovil družbo pod modrim vodstvom prebla¬ gega pokojnika Frana Kosarja, bivšega predsednika. Družba globoko obžaluje to bridko zgubo, in bo vedno ohranila hvaležen spomin utemeljitelju in dolgotrajnemu predsedniku svojemu.« Kosar je bil šest let tudi predsednik »Katoliškega tiskovnega društva v Mariboru«. Ko je njegov prednik že za pol leta opešal, izvolijo odborniki meseca oktobra 1871 kanonika Kosarja predsednikom. Njemu gre hvala, da je društveno glasilo »Slov. Gosp.« postal lednik, do- čim je poprej le vsakih 14 dnij izhajal. In če je »Slov. Gosp.« bil kaj na hasek našemu ljudstvu — in njegov merodajen upliv na štajarske Slovence, bodisi v cerkve¬ nih zadevah, bodisi v gospodarskih in političnih vpra¬ šanjih, mora mu vsakdo pravičen priznati —, je to 91 — zopet zasluga ranjcega. Kosar je namreč tako dolgo toževal o težavah, katere so društvu izvirale iz preborne podpore, da je društvu priboril dosti trdnih gmotnih tal in »Slov. Gospodar« postavil na lastne noge. Ko so pa začeli mladi Slovenci društvo podjedati in se opi- kavati v njegova načela, in ko je tudi »Slov. Gosp.« časih nekoliko po svoje bil gospodaril, odpovedal se je Kosar predsedništvu ter ga je naložil mlajšim ra¬ menom. Za svojo moško dobo bil je še dosti zdrav in trden; ko se je pa nekoliko postaral, moral je znova križ bolezni nositi. Kakor je bolehal prvih sedem let svojega duhovništva, tako ga je zadnjih sedem let za¬ lezovala huda bolezen, ki ga je slednjič tudi zelo za¬ vratno umorila. Kosar prehodil je torej vseh štirnajst postaj trpljenja, ter je bil na križevem, potu do konca zvest spremljevalec svojega Izveličarja. Pokojnik zbolel je namreč leta 1887. za »božjastno omotico« (vertigo epileptiea) 1 ) ali »tiho božjastjo«. Ta vam je čudna in redka bolezen. Človek je popolnem nezaveden, dokler se omotica ne razkadi, vendar ostane miren. Čudežno bilo je bodi-si pri pridigi, ali pri konzistorijalni seji ali zabavnem razgovarjanju opazo¬ vati ga, kako je prav ondi besedo zopet povzel, kadar se je zdramil iz omotice, kjer mu je bila pred napadom zarekla, kakor bi bila omotica med besedo pika, samo nekoliko debelejša in — žalostnejša. S prva niti ni opa¬ zil omotice, in tudi ni hotel priznati, da je bil neza¬ veden, dokler mu nismo reči do dobrega dopovedali. Pozneje pa je bolenje po nasledkih pomnil, ker je bilo vse telo nekako potrto, ko se je zopet zavedal. Omotica ga je vedno gosteje napadala, in ga časih tudi že metala. Ne po dnevu, ne po noči ni bil varen božjasti, zlasti pa ga je rada prijemala, če je dalj časa pisal, navdušeno pridigoval ali če je bilo ganjeno nje¬ govo srce. Prelat bil je dosti moder in je sprevidel, da Gospod že trka, in da meni naskorem priti in ga k sebi povabiti. Smrti se ni bal, a to ga je jako skrbelo, če ) Diagnoza Dr. Filipa Terc. — 92 bi se mu po omotici kedaj pamet več ne vrnila ter bi utegnil blazen ostati. Z omotico bila je zapletena tudi neka srčna hiba, ki ga je čestokrat hudo plašila. Pokojnik je vedel, da za njegovo bolezen ne bo lahko leka, vendar je rad klical zdravnika in je njegove naredbe zvesto izpolnjeval. Dokler je pa zdravnik lečil njegovo telo, moral je tudi on od Kosarja jemati mar¬ sikatero zdravilno kapljico,-katero mu je prilično po¬ točil. Bolnik je postavim rekel, ko mu je zdravnik zdra¬ vilo zapisal: »Gospod doktor, zdaj pa morate moliti, da mi bo zdravilo na hasek!« Zdravnik se nam je potem tožil, rekši: »Veste, kaj Kosar tirja od mene? Moliti bi neki moral, da mu zdravilo hasne, to Se tedaj tudi! Velik mož pa je prelat vendar, recite, kar vam drago!« Drugobart mu je pokojnik pripovedoval, da je poznal krščanskega zdravnika, ki je med potom vedno rožni venec molil, kadar je zahajal k bolnikom, naj bi mu Bog razsvetli pamet, ter mu dal bolezen prav spoznati. Na to podari Kosar doktorju rožni venec; zdravnik se moleka ne more lahko odkrižati in spravi ga v žep. —• »Kako se vam je godilo, gospod prelat, to noč?« vpraša ga zdravnik nekega jutra. »Revni smo, revni!« odvrne mu bolnik. »To je že naša osoda na svetu, da moramo trpeti«, pravi doktor. »Prosim vas vendar, gospod dok¬ tor, zakaj pa pravite osoda, zakaj pa ne rečete rajši: božja previdnost?« »Imate pač prav, gospod prelat!« VII. Kosar, katoliški cerkvi iz srca vdan. „Spoštuj očeta in mater!“ (Štrta božja zap.) Pokojnik gojil je vedno v svojem srcu plamtečo ljubezen do sv. katoliške cerkve. Katoliška cerkev bila mu je kraljestvo božje na zemlji, kar v resnici tudi je, v katerem se njegova sveta duša ni mogla dosti napiti — 93 — božjega duha, kateri vlada v njej. Ko so se torej vsled brezbožnih postav oglašala tudi na slovenski strani peresa, ki so čednosti in resnici službo odpovedala in se v službo ponudila laži in pohujšanju ter se pokazala sovražna sv. cerkvi, užalilo je to njegovo srce. »Britko prihaja rodoljubu pri srcu, tako piše Kosar, ko vidi in sliši, kako nekdanja goreča pobožnost med ljudstvom umira, kako se neki veri in cerkvi neprijazen in celč sovražen duh med Slovence usiljuje, kako se trga nekdanja prisrčna zaveza med duhovskim stanom in slovenskim ljudstvom, kako se govorijo zdaj bolj tiho, zdaj bolj glasno besede zoper vero in cerkev in njene služabnike, in sicer besede tako grenke, žaljive in stru¬ pene, da nehote žalostni zdihujemo: Moj Bog! kam smo prišli in kam še pridemo?« Zato namoči zdaj tudi on svoje pero, da zago¬ varja nebeško lepoto svoje in naše matere v knjigi »Katoliška cerkev in njeni sovražniki«, 1 ) katero podaje družbenikom tiskovnega društva kot mal darček za velikonočno pisanko, in v kateri jasno in zmagovito uči, da je »cerkev najslavnejše delo usmiljenja božjega na zemlji, in da je cerkev največja dobrotnica človeštva«. Knjiga je izborna, čast našega slovstva, in našim časom tako primerna, da naj bi bila v šoli podučno berilo, za slovenske katoliške hiše tečna hrana, in za naše oli- kance merodajno vodilo. Če bi slavna »Družba Mohor¬ jeva« kedaj utegnila seči po tem kruhu in ga pomnožiti za slovensko ljudstvo, slovenska zgodovina jej bo hvalo pela zato, ker knjiga utegnila bi med nami razkaditi marsikatere krive nazore. »Kaj bi bili mi in vsi ljudje — pravi Kosar — brez cerkve Kristusove? Popotniki brez voditelja, v temi tavajoči brez luči, bolniki brez zdravnika in žrtve več¬ nega pogubljenja brez vsakega upa odrešenja! In ta cer¬ kev bi zaslužila, da jo ljudje zaničujejo in sovražijo ? da bi jo zaničevali še zlasti mi, njeni otroci, ki smo bili kakor na maternih prsih na njenem srcu odgojeni? Z večo pravico, kakor Bog Oče črez nehvaležne Jude v ') Izd. kat. tisk. društvo v Marib. meseca marc. 1872. 94 — starem zakonu, pritožuje se božji Sin, naše cerkve ne¬ vidni poglavar, črez take nehvaležne kristjane rekoč: »Otroke sem izredil in povikšat, oni pa so me zaničevali.« »Cerkev je največja dobrotnica narodov. . . Kakor če po kruti zimi, ki je s smrtno odejo zemljo pokrila, prijazna vigred nastopi ter v vsaki stvariei zbudi novo življenje in s cvetjem, dišavo in radostjo vso zemljo na¬ polni, tako je zemlja in tako so narodi svoje obličje spremenili, kjerkoli je cerkev bandero Kristusovo razpela. Kolikor je cerkev sveta obhodila, povsodi beži prednjo tema nevednosti in gnusoba greha, in nebeška svetloba omike in čednosti sije za njo.« »Katoliška cerkev je največja dobrotnica države. Ona stoji nad osebami, stanovi in narodi, ne zato, da jih zatira, nego da jih drži, brani in varuje. Država javni red vzdržuje. Zato treba državi neobhodno zunanje od vladarja in od podložnih popolnoma neod¬ visne in sicer duhovne oblasti, ki ima višjo, nad¬ zemeljsko oblast in pravico, nevarne strasti krotiti — ubogati je namreč težko, vladati pa nevarno — vla¬ darju pravično vladanje, podložnim pa voljno pokorščino zaukazati, in sicer z veljavo, kateri se treba vladarjem in podložnim z enakim spoštovanjem klanjati«. »Grez to resnico se pred vsem radujte vi, mogočni vladarji zemlje, in dajte Bogu glasno zahvalo. Ne bojte se katoliške cerkve, ampak na široko jej odprite vrata, kadar se mejam vaših držav bliža ter ustopiti tirja; kajti ne pride kot sovražnica vaša, temveč kot vaša najboljša prijateljica in največja dobrotnica, vam noseča y bogatem krilu najžlahtnejše darove češčenja, ljubezni, zvestobe in pokorščine vaših podložnikov«. . . . »Kakor vaši vladarji, radujte se tudi vi, njih pod¬ ložniki, prihoda katoliške cerkve. Spoštljivo jo sprejmite tudi vi kot mater, in z zaupanjem se zatecite pod njeno krilo, kot pod krilo svoje najmogočnejše varhinje, kajti ona bliža se tudi vam kot vaša največja dobrotnica. Ne bo namreč le kar vas učila dolžnostij do vladarjev, nego učila bo tudi vladarje, in sicer v božjem imenu, kakšne dolžnosti da imajo do vas, in bo krepko branila — 95 — vaše pravice. Najprej bo vašim vladarjem naznanila, da če so tudi samovlastni in neodvisni od vseh drugih človeških oblastij, vendar Bogu nasproti niso ne samo¬ vlastni, ne neodvisni; temveč da so le služabniki božji, od katerega so vso oblast prejeli in kateremu bodo tudi odgovor dajali za njo«. . . . »Zakaj pa vsi ljudje, ki hočejo prav za prav le državo podreti, ravno katoliško cerkev toliko sovražijo ? Prav zatč, ker so popolnoma prepričani resnice: da je katoliška cerkev najmočnejši steber države, najmogoč¬ nejša varhinja državnega mira in redu, in najtrd¬ nejša podlaga kraljevega prestola. Iz tega spoznajo, da dokler katoliške cerkve ne poderejo, tudi državnega poslopja ne morejo razrušiti, in dokler papeža, škofov in mašnikov ne odpravijo, tudi kraljev in cesarjev ne morejo ugonobiti«. . . . »Kaj stori nedolžno dete, če vidi, da srditi so¬ vražnik z nabrušenim nožem gre nad njegovo mater? Dete upije, kliče Boga in vse svetnike na pomoč, ob¬ jame mater in jo stisne na svoje srce, dajo brani. Prej mora nož sovražnikov dete prebosti, preden materi pride do srca. To dobro dete posnemati moramo tudi mi. Od vseh stranij gredo ljuti sovražniki nad našo mater — sveto cerkev; pogubiti nam jo hočejo in zatreti. Ne! tega ne pripustimo. Okleniti se hočemo svoje ma¬ tere s celo dušo, s celim srcem, z vsemi svojimi močmi: tudi kri in življenje damo za njo«. . . P) Ogenj ljubezni vsikdar visoko zaplapola v Ko¬ sarjevem srcu, kadar govori o sv. cerkvi, in slog je vzvišen in slovesen, če njegovo pero opisuje njeno le¬ poto. »Sveta cerkev — ta prelepa roža, od Jezusa Kri¬ stusa iz nebeške dežele v solzno dolino presajena; sv. cerkev — ta presvetla luč, od Jezusa Kristusa v raz¬ svetljenje narodov prižgana, da bi nam temo naše pa¬ meti in našega srca razsvetila; sv. cerkev — ta pri¬ jazna zvezda, od Jezusa Kristusa na visoko nebo pri¬ peta, da bi nam zmotenim popotnikom kazala pot v zgubljeno hišo Očetovo; ta presveta cerkev je danes ‘) Katoliška cerkev str. 30, 31, 35, 37, 54, 91. 96 — kakor nepotrebna, nadležna in neusmiljena gospodinja najbolj zaničevana in preganjana, in tisoč in tisoč so¬ vražnikov s strupenimi jeziki in peresi okrog nje stoji, ter jo misli v korenini zatreti!«. . . J) Ravno tako občudujemo pokojnika otročjo udanost in vročo ljubezen do sv. Očeta, rimskega papeža. »Kaj pa je — piše Kosar — rimski papež nam katoliškim kristjanom? On je naš najvišji škof, pastir in vladar, on je naš duhovni oče; kajti v njem so shranjene vse odrešivne in zveličavne oblasti Gospoda našega Je¬ zusa Kristusa, da se po njem razteka vse duhovsko življenje po vseh udih velicega telesa sv. cerkve, in kdor ni s papežem, nima in ne more v sebi imeti življenja Kristusovega. Več kakor telesni oče svojim otrokom, več kakor kralj svojim podložnim, več je rimski papež nam katoliškim kristjanom; v višjem in svetejšem po¬ menu je on naš oče, tako da ga celo prav in resnično vsi pravoverni kristjani sv. Očeta imenujejo.« * 2 ) Otročja ljubezen pa se nikdar tako lepo ne pokaže, kakor če se veseli z očetom, ali če mu more prihiteti na pomoč, ako se očetu huda godi, ako silo ali krivico trpi. Ko so torej sv. oče Pij IX. 1. 1869. obhajali v Rimu zlato sv. mašo, prime Kosar takoj za pero ter navdušeno opisuje 3 ) to redko svečanost, oznanjajoč veselje Očetovo slovenskemu svetu. »Radujmo se v Bogu, verni Slovenci! in hvalimo Boga, da smo učakali tega zlatega dne ter bili priče tega nepričakovanega zmagoslavja katoliške cerkve. Tebi pa, sv. Oče! bodi tvoja zlata maša sladka nagrada za vse britkosti tvojega dolgoletnega, cerkvenega vladarstva.« Živo se spominjamo, kako je njegova beseda gro- mela v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru ter s strelo pre¬ tila sardinskemu kralju, ki je 1. 1860. roparsko svojo roko stegnil po papeževi državi. 4 ) Blizu dve uri je stal na leči ter tako prepričevavno govoril, kakor bi smatral ') Prijaz. list. str. 3. 2 ) Drobt. 1864 str. 4. s ) Drobt. 1869 str. 236—260. 4 ) Poglav. misli tega govora sledi v Drobt. 1864 str. 3—45. — 97 vse svoje poslušalce potegniti za seboj ter jih gnati v boj za pravice sv. Očeta. Na Kozjem nosil je s pomočjo dekanijskega duhovništva stroške za enega vojaka pro¬ stovoljca papeževe armade, kar ga je stalo 240 gold. na leto. In ko sardinski kralj 1. 1870. vzame tudi Rim, ter okliče večno mesto glavnim mestom zedinjene Italije, povzdigne Kosar zopet svoj glas zoper lakomnega, kro¬ nanega roparja, rekoč: »Govčrimo, dokazujmo, pišimo, prosimo, tirjajmo tako dolgo, dokler se sv. Očetu nje¬ gova dežela in vse pravice zopet ne povrnejo .... Ne spodobi se namreč in sramota je za nas katoličane, ako damo veljati, da je namestnik Kristusov podložnik katerega bodi vladarja. Ali mar hočemo, naj bi papež zopet stal pred katerim vladarjem, kakor Kristus pred Ponči jem Pilatom? Jaz pravim: zopet in sicer zdaj, ko je božja previdnost že davno papežem dostojno sa- mostalnost in sicer po najpravičnejši poti podelila ? Namestnik Kristusov mora biti svoboden in neodvisen na vse strani, da morejo verniki od vseh strani sveta brez težav do njega, pa tudi njegov glas do njih priti. .... Ali bi še zaslužili ime, da smo otroci katoliške cerkve, ako svojemu Očetu in namestniku Kristuso¬ vemu boljše svobode ne privoščimo? Gotovo, slednjo iskrico ljubezni do papeža moral je v svojem srcu za¬ dušiti, kdor more z njegovim sedanjim položajem za¬ dovoljen biti. . . . Kakorkoli pa si vse to bodi: ljubezen do sv. Očeta nalaga nam zdaj kot prvo dolžnost, da po¬ prej ne odjenjamo, dokler stolici sv. Petra vseh pravic ne vrnemo«... J) Leta 1876. izpolni se Kosarju nenadoma vroča želja, katero je že dolgo gojil v svojem srcu. Rajni knez in škof si ga izvolijo za tovariša za romarsko po¬ tovanje v Rim na grob sv. apostolov Petra in Pavla. Pri tej priložnosti je bil pokojnik s svojim škofom pri sv. Očetu, kateri ga prijazno nagovorijo in pohvalno omenijo njegovo delovanje. Kolikokrat je ranjci v za¬ sebnem razgovarjanju in iz leče navdušeno oznanjeval ’) Katoliška cerkev str. 120, 121, 122, 125. 7 — 98 besede, katere je slišal iz ust sv. Očeta, vesele se, da je bil vreden od namestnika Kristusovega samega po¬ hvaljen biti! V Rimu se je držal zlasti cerkve sv. Petra, kjer je cele dneve premolil in sv. obrede opazoval. Govorniku je beseda slast: zato so avstrijski romarji jako ustregli rajnemu prelatu, ko so ga prosili, naj njim v večnem mestu oznanjuje besedo božjo. Škof, vrnivši se iz Rima, so ga pa zarad tega radi malo podražili, rekši: »Go¬ spoda, Kosar se vrača zelo srečen in zadovoljen, ker je pridigo val v Rimu!« Dnevi so v Rimu hitro tekli in za Kosarja dosti prehitro potekli. Zatorej se še enkrat poda v večno mesto, da si Rim do dobrega ogleda, in sicer 1. 1881, ko je bil ves slovanski svet na nogah, da se sv. Očetu Leonu XIII. spodobno zahvali za velevažno apostolsko pismo »Grande munus«, katerega so izdali 1. 1880. na god sv. Jeronima, in s katerim so slovanska blago¬ vestnika, sv. brata Cirila in Metoda, povzdignili na oltar za celi katoliški svet. — Toliko ljubezen in udanost Kosarja za sv. kato¬ liško cerkev so slednjič tudi sv. Oče uvaževali in ime¬ novali so ga meseca avg. 1. 1888. za svojega »hišnega prelata«. In še istega leta okinčali so papež njegove zaslužene prsi tudi s srebrnim križem za zasluge »Pro Ecclesia & Pontifice« (t. j. za cerkev in papeža), ka¬ tero častno priznanje je vsled odloka svetlega cesarja meseca mareija 1. 1890. tudi smel sprejeti in očitno nositi. * VITI. Kosar, vzoren mašnik svojega škofa. „Kakor lepo ubrane strune na citrah, v takem soglasju bodimo in živimo s svojim škofom. 11 (List sv. Ignac, do Efež. 4.) Omenimo mimogrede, da je že škof Kutnar bil vesel svojega nadepolnega duhovnega sina, ki mu je 99 — rastel v celovškem semenišču. V duhovnika pa ga je posvetil še le Anton Martin Slomšek. Že smo na svo¬ jem mestu rekli, da je bil Kosar zvest oproda škofa Slomšeka in to tukaj zopet povdarjamo. »Z vso ljubeznijo in udanostjo oklenimo se svo¬ jih škofov« — to bilo je geslo Kosarjevo. »Ako smo namreč sklenjeni s škofom, škofje pa s papežem, potem smo po svojih škofih zvezani tudi z apostoli, po apo¬ stolih pa s Kristusom, iz kojega srca se razteka božje življenje po vsem telesu sv. cerkve. Zato ne dajmo se odtrgati od svojih škofov po nobeni ceni; kajti od njih odločeni, podobni bi bili mladikam, odrezanim od trsa, ki se posuše in sadu več ne prinašajo. Ljubimo torej svoje škofe in molimo za nje; kajti njih služba je v sedanjem času presilno težavna. Polajšajmo jim jo s tem, da jih radi poslušamo in radi ubogamo, in veselo v vsem pomagamo, karkoli nameravajo v blagor škofije«. *) Kako je Kosar učil, tako je pa ravnal tudi sam. Bog ne daj, da bi se kdo drznil lotiti njegovega škofa, taknil bi se punčice njegovega očesa. Ko se je torej neki švedrav omikanec (?) v škofiji, ki že dolgo kuži slovenski zrak, po časnikih napadal s svojim peresom Slomšeka, ker mu je bil »katoliški slovenski škof« trn v očeh, Kosar takoj ostro prireže svoje pero, in ga na¬ sprotniku neusmiljeno poriva globoko v meso, in mu skelečo rano še tudi posoli z rezkim sarkazmom, in ob enem zanese brezobzirno vso dušno siroščino svojega nasprotnika na svetlo solnce, in ga osmeši pred svetom. Tako se vojskuje Kosar na strani svojega škofa do smrti Slomšekove, in še od groba njegovega se ne more ločiti, dokler mu ne postavi krasnega spomenika, kateremu se je čudila Avstrija, in po katerem je za¬ slovela naša škofija celo črez meje Avstrije. Opisal je namreč mojstersko življenje velikega kneza in škofa Antona Martina, in sicer v nemškem jeziku. * 2 ) Sma¬ tramo, da sta bila zlasti dva uzroka pokojnika napotila, ') Katol. cerkev str. 118. 2 ) Anton Martin Slomšek, Fiirstbischof von Lavant, dargestellt in seinem Leben und Wirken von Franz Kosar. Marburg 1868. 7 * 100 da je izvolil nemščino za životopis. Kosar je želel — in to je bila menda želja vsega slovenskega ljudstva — naj bi se zvedele vrline njegovega svetega škofa po širjem svetu, ker na domači strani pozna itak vsak otrok njegove ime, in nosi njegov spomin tudi v svo¬ jem srcu. Trebalo pa je v pravo luč postaviti tudi nje¬ govo delovanje na narodnem polju, za katerega voljo so ga vsi razni nasprotniki našega narodnega gibanja —- in njih število resnično ni bilo nikdar pičlo — grdo obrekovali in še zlasti pri vladi tudi do dobrega očrnili. Kosar sam piše: »Slomšek je živel in je deloval v dnevih, v katerih so bili pojmovi ne samo na pravnem, nego tudi na nravnem polju povsem zmedeni, ko se je pogosto moška krščanska jakost kot bedastoča zasme¬ hovala, nasproti pa nemarna popustljivost, ki se ne upa ustavljati toku časa in pogubnim njegovim valovom, proslavljala kot čednost, ko so slepo posnemanje načel, katera je zastopala zablojena množica in njeni jezični ko¬ lovodje, prodajali za najvišjo modrost, nasproti pa po¬ štenost in možatost lastnega prepričanja razupili kot pregrešen upor proti občnemu blagru: torej ni moglo drugači priti, nego da so moža tako nenavadne jakosti in redke značajnosti, kakor je bil visoki pokojnik knezo- škof Anton Martin, različno ocenjali ter so nekateri spletali vence njegovemu imenu, dokler so ga drugi očitno zasramovali«. 1 ) Posnetek 2 ) iz tega obširnega životopisa pa je marljivi pisatelj privoščil tudi slovenskemu ljudstvu, da »so se prijatelji rajnega, nepozabnega škofa tolažili na prerani toliki zgubi, in njegovi častilci prejeli izgled čed¬ nosti j, da ga posnemajo«, a tudi zato, da ohrani duha Antona Martina med Slovenci: »Dokler bo duh vladike Antona Martina Slomšeka Slovence navdajal, dokler bomo nebeške cvetlice pobožnega rodoljuba, ki jih je on sadil, s solzami hvaležnosti zalivali, dokler steze ne zgrešimo, ki nam jo je on odkazal: tako dolgo bodimo *) Stran 3. 2 ) Anton Martin Slomšek, knez in vladika Lavantinski. Po¬ natis iz Drobt. 1863. 101 si svesti, bo oko božje z dopadenjem na nas gledalo, in bo božji blagoslov spremljal naše prizadevanje za blagor naroda«. S to knjigo pa Kosar ni samo ovekovečil svojega škofa, nego je ž njo oslavil tudi svoje ime in je zanesel čast naše škofije med širji svet. Ko so rajni škof z drugim odličnim duhovnikom našim obiskali Kettelerja, slavnega škofa v Mogunciji, ter ga pozdravili kot škof lavantinski, razvedri se lice moguncijskega škofa in pri¬ jazno sega v roke visokemu gostu, rekoč: »Vi ste torej naslednik Slomšekov, onega lavantinskega škofa, ki je uvedel v homiletiko novo vrsto govorov ter jo obogatil z »beraškimi« govori?« 1 ) In ko je pisatelj teh vrst o svojem času z dobrim prijateljem potoval po Moravskem in Češkem, spoznavali so naju duhovni prijatelji po Kosarjevi knjigi, in njegovega Slomšekovega životopisa niso mogli dosti prehvaliti. Po duhovnih semeniščih in samostanih so naju zagotavljali, da že dolgo niso slišali tako zanimivega in podučnega berila pri mizi, kakor je Slomšekov životopis. Zato se pa ne čudimo, da je knjiga med češkimi brati precej našla prijatelja, ki jo je na češko prevedel. ž ) Dokler bo torej Slomšekova zvezda prijazno sijala na cerkvenem nebu, bo se poleg nje vedno lesketala tudi njena zvezda spremnica — ime Kosarjevo. Na tem delu častitali so Kosarju najvišji cerkveni dostojanstveniki. Maksimilijan Jožef Tarnoczy, knez in nadškof solnograški, piše: »Z veseljem sem sprejel vašo mi drago knjigo. Pač sem slutil, da se bo med števil¬ nimi častilci in prijatelji nepozabnega škofi našlo še sposobno pero, ki nam bo naslikalo pravo podobo pre¬ blagega cerkvenega kneza in jo nam za vselej ohranilo. Bodite uverjeni, da je vaš životopis mojim željam po¬ vsem ustregel. Krasni spomenik, katerega ste vi, častiti gospod, postavili s svojim spisom ljubljenemu očetu in ') Prim. Slomšek’s Leben und Wirken str. 215 i. d., in Drobt. 1862 str. 47 — 55. 2 ) Antonin Martin Slomšek. Jeho život i apostolska činost. Ze spisu slovenskeho Františka Košara preložil Fr. Klima. 102 višjemu pastirju, bodo hvalili ne le v domači škofiji, nego tudi v širjih krogih, kjer so poznali in umeli ce¬ niti biser, ki se je skrival pod skromno suknjico, in je torej površnim cenilcem ostal prikrit.« 1 ) Andrej Gollmayer, nadškof goriški, se izraža: »Postavili ste visokemu pokojniku spomenik, ki je ravno tako v proslavo rajnemu, kakor v čast tudi gospodu pisatelju; vsem častilcem ranjcega bo vaša knjiga do¬ bro došla«. 2 ) Laskave čestitke poslali so mu tudi Josip Juraj Strossmayer, škof v Djakovaru, Jernej Widmar, knezo- škof ljubljanski, Valentin Wiery, knezoškof krški, prelat Jeran in drugi. Toda Kosar ni samo z besedo proslavljal svojega škofa, nego je prilično tudi z živo besedo oznanjeval njegovo čast. Pri »besedi v slavni spomin na slovstvene zasluge pokojnega kneza in škofa lavantinskega Antona Martina Slomšeka« 3 ) govoril je Kosar tako navdušeno, da nam je njegova beseda vsem globoko v srce segala. Ravno tako zgovoren je bil njegov jezik pri slovesnem razkritju Slomšekovega spomenika, katerega mu je po¬ stavilo hvaležno slovensko ljudstvo v stolni cerkvi v Mariboru. Rekel je: »Ker tedaj ne moremo več tvojega prijaznega obličja gledati, vzvišeni dobrotnik naš! naj nas zanaprej vsaj tvoja podoba razveseljuje. Najte torej, nedolžne deklice, ki kakor ovenčane družice da- nešnjo svečanost kinčate, da zagrinjalo pade, ki nam podobo zakriva«! Pri teh besedah sta dve deklici za¬ grinjalo odstranili, in naše oči so radostno gledale iz belega marmorja lepo izsekano podobo Slomšekovo. Nato je Kosar z zgovorno besedo tojmačil trojni napis v treh jezicih v znožju spomenika. »Dem Grunder des Bischofsitzes in Marburg«, 4 ) — »Antonio Martino Slom¬ šek, ecclesiae egregio episcopo, pastori optimo«, 5 ) — ') Solnograd 5. avg. 1863. 2 ) Gorica 5. avg. 1863. 3 ) 26. okt. 1862. Natisnil Jož. Blaznik v Ljubljani. 4 ) Ustanovitelju škofovskega sedeža v Mariboru. 5 ) Antonu Martinu Slomš^ku, sv. cerkve izbornemu škofu, pa¬ stirju najboljšemu. 103 »Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku hvaležni Slovenci«. Ko je predlani ob tridesetletnici Slomšekove smrti si slovenska čitalnica v Mariboru omislila prelepo sliko Slomšeka, vabila je čitalnica zopet Kosarja na besedo, katere pa vsled svoje bolehavosti ni mogel prevzeti. Rekel je pa vabilcem znamenite besede: »Slomšek še pač vedno raste, in bo rastel, dokler ne zraste iz njega svetnik božji, katerega bomo častili na oltarju.« Nič manj kakor škof Slomšek, čislali so knezo- škof Jakob Maksimilijan Kosarjevo bistro glavo in po¬ božno srce O svojem času, ko so si razni nasprotniki na vso moč prizadevali luč Kosarjevega duha poriniti pod mernik, zastavili so rajni knez na merodajnem mestu ves svoj upliv, da se je ta luč postavila zopet na svečnik, ter je potem prijazno svetila po naši škofiji. Jonatan je nekdaj zagotavljal svojega prijatelja Davida, rekši: »Moj oče Savel nič ne stori, ne velicega in ne majhnega, • da bi poprej meni ne povedal,« 1 ) — tako rajni škof niso lahko kaj storili, da bi se o stvari prej ne posvetovali s Kosarjem. In to milost vedel je Kosar ceniti in je bil za njo hvaležen svojemu škofu. Ob zlati njihovi sv. maši, ko je višjemu pastirju pri slovesnem obedu nazdravljal v imenu škofije, je pred vsemi gosti hvaležno omenjal naklonjenosti, katero so zlasti njemu kazali ves čas svojega vladanja. Naj tukaj omenimo, da je Kosar rajnega škofa 1. 1878. spremljal na potovanju v Švico in na Francosko. Ko je osirotela lavantinska škofija 1. 1889. dobila zopet višjega pastirja, in so škofijsko stolico zasedli prevzvišeni knez in škof Mihael, bila so zopet zgovorna usta kapitolskega vikarja Kosarja, ki so navdušeno po¬ zdravila novega vladiko in svečano blagrovala njegov prihod, rekši: »Čast vam bodi, prevzvišeni in prečastiti knez in škof, ki pridete in ker pridete v imenu Gospodovem 1 Kakor ste nekdaj pohvalno služili sveLlega cesarja, tako zdaj prejmite vodstvo duhovne vojske v naši škofiji. A ‘) I. Kralj. 20, 2. 104 tudi mi, svetli knez, približujemo se Vam v imenu Gospo¬ dovem in Vašo škofijsko stolico trumoma obdajamo, da Vam v prisotnosti cerkvenih in državnih oblastij, v imenu duhovništva in vernega ljudstva, kakor smo dolžni in se spodobi, prisezamo zvestobo. . . . Radostno Vam danes prinesemo v dar otroško spoštovanje, katero smo Vam, kakor duhovnemu očetu in predstojniku dolžni; za vselej obljubimo duhovno pokorščino, ki nas veže na Vas, voditelja in višjega pastirja našega; v znak ljubezni in duhovne edinosti poljubljamo Vam posvečene roke; ista ljubezen naj nas odslej veže, da smo z Vami eno duhovno telo, čegar glava je Kristus .... Sv. apostol Peter je nekdaj rekel Gospodu: Za teboj pojdem, kamor¬ koli greš, — in če mi bo umreti s teboj! Polni vere in zaupanja v Boga, mi danes ponavljamo isto obljubo ter pravimo: Prevzvišeni knez, za Vami pojdemo, kamor¬ koli greste, in če bi nam bilo umreti z Vami! . . .« Še nam je v spominu, kako potem pri slavnostnem obedu hiti trgati cvetlice, da z njimi oveseli novega pa¬ stirja, in kakor se mu mudi, vezati vence ter opletati prestol mladega škofa, govoreč nastopno zdravico: »Slovenci imajo navado, da radi govorijo v podo¬ bah in prilikah. Bodi tedaj tudi meni dovoljeno, ko imam častno nalogo, da Vam, svetli in prevzvišeni knez in škof, v imenu duhovništva in vernega ljudstva lavan¬ tinske škofije napijem prespoštljivo zdravico, da jo po- vijem v podobo, in jo kakor venec, iz nebeških cvetlic spleteni, pred Vas na mizo položimo. Tri cvetlice so zlasti našemu narodu priljubljene in v narodnih pesmih jezerokrat miloglasno opevane. Prva cvetlica je bela lilija, znamenje čistote in nebeške lepote. Utrgamo jo v nebeškem vrtu in jo pred Vas položimo v znamenje, da Vas sprejmemo s čistim, odkritim in resničnim veseljem pa tudi z vernim srcem, kakor od Boga nam danega variha in učitelja vere in vodjo v nebeško domovino. Druga cvetlica je rudeča roža, znak vroče ljubezni. Utrgamo jo v znožji sv. križa na Golgoti in jo pred Vas položimo v znamenje, da Vas sprejmemo ne le z vernim, ampak tudi z ljubezni gorečim srcem. Naši ste 105 ne le po krvi in jeziku, temveč zdaj še bolj po svojem vzvišenem poklicu. Kakor mašnika Vas je namreč Bog vzel iz naše srede in kakor škofa Vas je zopet nazaj postavil v našo sredo. In ker ste Vi naši, smo tudi mi Vaši. — O ljubezen, po vsem svetu toliko hvaljena, pa prav v naši dobi tako malokje prav razumljena! Tu ni slišati skoraj drugega govora, kakor o socijalnih, na¬ rodnih in politiških prepirih. O jezikih vedno govorimo, jezike pilimo, raznih jezikov se učimo; pri tem pa dalje bolj pozabljamo najlepšega in v nebesih edino veljav¬ nega jezika, — jezika krščanske ljubezni. Jezik ljubezni je Jezus še umirajoč na križu govoril, izrekši ljubezen do matere, do učenca, do sovražnikov, do Očeta. In jezik ljubezni je njegov učenec, apostol Pavel nad vse čislal, rekoč: »In ko bi jezike angeljev in ljudi govoril, pa bi ljubezni ne imel, mi nič ne pomaga«. — Svetli knez! V imenu cele škofije Vas prosimo: Učite nas jezik ljubezni; mi bomo radi poslušali. In daj Vam Bog doživeti, da se bode vse povsodi po lavantinski vladi- kovini ta edini jezik govoril, — jezik krščanske ljubezni! Tretja cvetlica je zeleni rožmarin, v znamenje zvestobe do groba in še unkraj groba, izvoljen zato, ker ne zvene, in milo barvo in prijetno vonjavo stalno ohrani. Zato si prijatelji pri ločitvi vrh rožmarina v spomin podajo, in zato, ker upanje imamo, da svoje ljube in drage zopet najdemo unkraj groba, tudi njih krste z rožmarinovo vejo škropimo in na njih grobovih zeleni rožmarin sadimo. — Svetli knez! Na našega Zveličarja božjem grobu, v katerem je shranjeno vse naše upanje za čas in večnost, utrgamo danes prespošt- ljivo vrh zelenega rožmarina in ga pred Vas na mizo položimo s slovesno obljubo naše zvestobe do groba in še unkraj groba; — naše zvestobe v čisti, pravi, kato¬ liški veri; — naše zvestobe v čisti, sveti, krščanski ljubezni; — naše zvestobe sploh v vsem, karkoli nam bote naročali v blagor vladikovine posebej, in v blagor sv. cerkve sploh. V to ime veselo povzdignemo čaše in nazdravimo: Svetli knez, iz celega srca želimo, koderkoli bote po vladikovini hodili po apostolski obiskavi, da v vsaki 106 — fari v najlepšem cvetu najdete belo lilijo sv. vere, go¬ rečo rožo krščanske ljubezni in zeleni rožmarin neo- mahljive zvestobe; da pa prav tukaj v škofovskem mestu te tri nebeške cvetlice še v posebni krasoti raz- cvetajo in z nevenljivimi venci Vaš škofovski prestol opletajo, ter Vam lajšajo in slajšajo skrbi in težave apostolskega poklica. V to ime pomozi Bog, ter Vas zdravih in veselih ohrani mnogo in prav mnogo sreč¬ nih let! Slava, slava!« Ocenjujoč toliko udanost in ljubezen, so pa tudi škof prelata po vrednosti odlikovali ter ga očitno in glasno očetovskega svojega prijatelja imeno¬ vali. Ko nam je nemila smrt nenadoma pokosila pre¬ blagega gospoda, govorili so mu višji pastir sami na¬ grobno besedo, katero njim je očividno narekovala topla in hvaležna ljubezen do pokojnika. »Kakor gromov udar — rekli so — pretreslo je naša srca brzojavno poročilo: Stolni dekan Fran Kosar so mrtvi! In danes smo se v tej Gospodovi hiši zbrali, da bi poslednjikrat ■ astno spremili moža po božji volji in duhovnika Gospodovega, kateri nam je vsem bil neizrečeno mil, ljub in drag .... V Gospodu žalujoči poslušalci! Dobro vem, da je pokojnega gospoda poniž¬ nost prikrivala vse, kar bi njim nečimerno človeško hvalo donašalo. Vendar pa je prav in primerno, ako zvestega služabnika Gospodovega po smrti po zasluženju poveličujemo, ker s tem poveličujemo le Gospoda, ka¬ teri je v svojih služabnikih hvaljen in češčen zaradi mnogih in velikih milostij, katere jim je podelil .... Bili so izvrsten mašnik. To spričuje udanost sv. očetu, spoštovanje in zvestoba svojemu škofu, požrtvovalna pokorščina v cerkvenih naredbah, žalost, ki jih je na¬ padla, ako so videli, da so sv. materi cerkvi njeni lastni otroci krivice prizadevali .... Tako nam je smrt po¬ grabila onega, ki so nam bili neizmerno ljubi in dragi. . . . . Predno tri lopatice blagoslovljene zemlje položim na krsto svojega očetovskega prijatelja, modi ega sveto¬ valca in neutrudljivega sodelovalca v vinogradu Gospo¬ dovem, priporočam jih kar najoolj živo, v pobožno mo¬ litev, za katero nas vse v svoji oporoki prosijo .... 107 Ime Frana Kosarja bode se vedno s častjo imenovalo v lavantinski škofiji in še daleč črez njene meje. »Nji¬ hov spomin bo blagoslovljen«. IX. Kosar, čist narodnjak, kakor zlato. „Naj vam sveti, mladi rojaki, rodoljubnost iz naših grobov, kakor večerno solnce, ki se po hribih in dolinah ozira, katere je po svoji poti lepo osevalo in ogrevalo, ter jim davalo novo življenje". (A. M. Slomšeka zbrani spisi. III. 12.) »Ljubezen do svojega naroda more in mora biti eden najdragocenejših biserov v čednostnem vencu vsa- cega moža;« 1 ) prav posebno svetel bil je ta biser v vencu Frana Kosarja. Pokojnik je svoj narod ljubil in ga je nosil v svojem srcu. Ge je narod naš kaj vese¬ lega doživel ali če ga je srečala kaka sreča, igralo mu je srce veselja, nasproti pa ga je bolelo srce, kadar so prišli nad narod žalostni časi in tužni dnevi. Njegova narodna zavest ni nikdar omahovala in niti ni mogla omahovati, ker je stala na trdnih tleh sv. vere. Veren katoličan in vrl narodnjak — to je bilo vodilo njegovega življenja. Njegova narodnost prestala je pre- skušnjo tudi v ognju — trpljenja, in zato bila je čista kakor zlato. »Sploh smo prepričani — piše Kosar —, da se narodnost in narodnjaki ne smejo ceniti po takih časih, kateri njim prinašajo častne službe, slavno ime in od¬ likovanja, pač pa po dobah, v katerih treba za narodno prepričanje trpeti roganje in zasramovanje, in kadar treba na oltarju domovine kaj darovati.« 2 ) ') A. M. Slomšek; Zbrani Sp. IV. 197. 2 ) Leben und Wirken Slomšek’s str. 265. 108 »Vsak človek je že po naravni postavi v prvi vr¬ sti dolžan po svoji nadarjenosti in po svojih močeh delati v blagor svojega naroda. Narodnih dolžnostij ne smemo po tem presojati, je-li narod katerikoli velik in slaven, ali je majhen in zaničevan od drugih merodajnih narodov; čim bolj reven, zanemarjen in po nedolžnem zatiran je narod, tem vestneje treba je izpolnjevati dolž¬ nosti do naroda. Za omikanega moža večje sramote ni, kakor če se po napuhu omamljen sramuje svojega poko- lenja iz majčkinega in revnega naroda, ali ga celo zataji, in se rajši ogreva v solncu tujega mogočnega naroda, da pod njegovim bliščečim plaščem vlovi nekoliko leska tudi za svojo osebo ter tem ložje zleze do častnih in mastnih služeb.«*) Kadar je bil govor o neslogi med Slovenci, je postal njegov obraz temen, njegovo oko solzno, njegova beseda rezka. »Iz srca obžalujem neslogo, in še več kakor to: srd*ito razdraženost v narodnem ta¬ boru, ki cela leta niti za trenotek ne pojenja, in ki po¬ daja našim narodnim sovražnikom po raznih novinah toliko gradiva in povoda, zasmehovati nas in obreko¬ vati ... O kako lepi so bili časi, ko smo vsi rodoljubi raznih stanov delovali vzajemno v slogi in ljubezni vse povsodi .... Kratke dobe Slovanov zgodovinske slave, bile so dobe njih edinosti v politiki in veri; — dolge dobe njih zgodovinske sramote pa so dobe njih nesloge v politiki in še bolj v veri. Zastonj krivice dolžimo svoje sosede, da zakrijemo svojo sramoto. Največ sveta otrokom sliši Sl a v e; ali mesto da ogromni slovanski roddrži za krmilo Evrope, kaj vidimo? da ni že skoro tako slabotnega sosednega naroda, kateri bi z ošabnimi koraki že ne tlačil slovanske zemlje. Gazili so jo in jo še — Lahi, Nemci, Madjari, Turki. Kje naj iščemo uzrok tej žalostnej prikazni? V zgodovinski neslogi Slo¬ vanov, ki je njih orjaške sile razdrobila in jih med se¬ boj tako razprla, da zdaj — otroci ene matere — se med seboj več ne umemo, niti umeti nočemo. Že precej časa namreč zidamo zedinjeno Slovenijo, ‘) Leben und Wirken Slomšek’s str. 55. 109 — pa kako jo zidamo? Tako, da bomo mesto zedinjene Slovenije že menda skoro babilonski turn dodelali, kajti že dolga leta ni bilo med Slovenci toliko ravsa in kavsa, kakor ravno dandanašnji. Začnejo duhovniki kaj delati v blagor naroda, se svetovni čmerno proč obrnejo, rekoč: vi ste mračnjaki, z vami ne gremo. Začnejo zopet svetovni kaj, jim odvrnejo duhovniki: vi ste liberalci, ne maramo vas. V laseh so si stari in mladi Slovenci — v laseh so si naši časnikarji, — v laseh so si naši politikarji!... To je rana, ki nas na srcu skli! . . . 0 zato bi si želel glasil — glasu tako mogočnega, da bi odmeval od podravskih bregov do jadranskega morja, — glasil tako spravljivega in milo prosečega, da bi do srca segel vsem dragim rojakom: Pozabimo vse, kar je bilo neprijetnega med nami, sto¬ pimo zopet veno kolo slovensko, in naša prva sto¬ pinja bodi ta, če smo tudi v tej ali oni stvari raznih misli j, vsaj to si dajmo veljati, da vsak po svoje dobro misli in hoče za narod; ne spodtikajmo si dalje hudob¬ nih ali nepoštenih namenov! Naše edino orožje bodi prepričanje, — svrha, katero nameravamo, sprava, — način delovanja ljubezen, — steza, po kateri ho¬ dimo, potrpežljivost, in ni dvoma, da se v kratkem zopet snidemo ter kolo sklenemo okoli žrtvenika matere Slave!« — x ) Ko so mladi, liberalni Slovenci napisali na svoje bandero: Narodnost brez ozira na vero, in so djali: pustimo zdaj verske in cerkvene reči popolnem iz misli in se združimo okoli praporja gole in same narodnosti, vzdigne se Kosar in pravi: »Nemogoče! pod tem banderom ne sklenemo sprave. In zakaj ne?« »Prvič zaradi tega ne, ker dolžnosti, katere nam naša sv. vera do Boga, do naše neumrjoče duše in do cerkve Kristusove nalaga, niso take, da bi jih smeli kedaj za nekaj časa, morebiti za več let, sploh tako dolgo na klin obesiti, dokler nismo Slovencem priborili narodnih pravic. Kar nam veleva Kristusova vera, veže nas vsak ‘) Beseda pri obč. zboru pol. dr. v Marib. „Slov. Gosp." 1872 št. 48. in Kat. Cerkev str. 92. 110 — čas, vsako uro, vsak trenotek našega življenja; teh dolžnostij ne smemo nikoli zanemariti, nego braniti in zagovarjati jih je treba ne kar v cerkvi in v domačem hramu, temveč tudi »pred ljudmi«, to je, v javnem življenju; torej v šoli in književnosti, v postav odajstvu in pravosodju, v občinskih, v deželnih in državnih zbo¬ rih. Nikdar in nikjer ne smeš Kristusa pozabiti; ako si ga pozabil, si ga zatajil, ako nisi z njim in za njega, si že zoper njega, — in postaneš nevreden obljub Kri¬ stusovih«. . . . »Drugič pa mi za tem banderom ne gremo zato, ker je nam kristjanom to izpeljati nemogoče, kar zah¬ tevate: narodnost brez ozira na vero! Kako moremo to včiniti? Nam se dozdeva, kakor bi kdo re¬ kel : človek delaj; dela pa naj kar tvoja duša brez ozira na telo; — ali naj dela tvoje telo brez ozira na dušo. Kaj torej naj počnemo? Loči dušo od telesa in mrtev si in sploh nič storiti ne moreš. Duša in telo sta nam¬ reč ena oseba — eden človek, ki je odgovoren za vsa svoja dejanja, dušna in telesna. Zdaj pa reci kat. Slovencu: zdaj delaj kot katoličan brez ozira na Slovenca, zdaj pa kot Slovenec brez ozira na katoli¬ čana; kako hočeš to početi? Moreš li v sebi ločiti ka¬ toličana od Slovenca? Res je, da si katoličan in da si Slovenec, zarad tega pa nisi dvojna oseba — dvojni človek, ampak katoličan in Slovenec sta po sv. krstu v tebi združena v eni osebi —- v enem človeku; z eno besedo: katoliški Slovenec odgovoren si pred sodnim stolom Kristusovim za vsa svoja dejanja, poli- tiška, narodna, verska. Naslov vašega bandera torej druzega ni, kakor sleparija za kratkovidne duhove, na¬ stavljena limanca za bebce, na katero se pa nobeden razsvetljen in vesten katoličan ne vsede!« ■»In tretjič nam skušnje, katere smo doživeli, jasno pričajo, da jim samim ni kaj za bandero, pod katero nas vabijo; kajti sami se ne drže načela, katero so na¬ pisali na bandero. Naši konservativni rodoljubi so več let z liberalnimi složno delali na narodnem polju. Libe¬ ralci njim ne morejo očitati in njim tudi niso očitali, da se bi bili v katerisikoli točki izneverili narodnemu 111 programu, vendar so jih povsodi, kjer so le mogli, spod¬ bijali ter si prizadevali vzeti njim ves vpliv na javno življenje. S tem pa jasno pričajo, da jim samim ni res¬ nica s svojim narodnim programom, sicer bi jim bil kat. duhovnik, ki poleg svojega rodoljubja ves gori za svoj cerkveni poklic, enako ljub tovariš, kakor zdravnik ali advokat, ki poleg svojega rodoljubja gorita, eden za zdravniško učenost, drugi za paragrafe raznih zakoni¬ kov .. . Odločni katoliški možje mrze jim torej le kar zavoljo vere, naj bi bili sicer še toliki rodoljubi . . .« »Bandero te stranke torej nič druzega ni, nego zapeljiva zanjka, odločnim katoliškim rodoljubom na¬ stavljena, da bi zatajili svoje verske in cerkvene dolž¬ nosti, in verskim mlačnežem kakor hlapci pri delu pomagali, kadar na narodnem polju med čisto pšenico rodoljubja sejejo plevel in zel onega vrtoglavnega libe¬ ralizma, kateri ni ne tič ne miš, marveč spaka vsega zdravega in doslednega mišljenja, vir vseh razprtij in nesreč, v katere je revna Evropa zabredla in se še vedno globokeje vgrezuje, pravi oče onega rudečega socijalizma, kateri bo morebiti že v kratkem njegovo dedščino na¬ stopil na razvalinah podrtih cerkev in porušenih pre¬ stolov. Pod to bandero torej katoličani, ki se zavedamo svojih verskih dolžnostij in ob enem tudi zdravo pamet še čisiamo, nikakor ne stopimo!« . . . »Tedaj se pa ozrimo na bandero, ki ga odločni katoliški rodoljubi priporočajo z napisom: »Narodnost po sv. veri posvečena«. Prijazno vabimo može prve stranke, rekoč: Ker mi ne moremo stopiti pod vaše bandero, stopite vi pod naše. Narodnost je itak na na¬ šem, kakor na vašem praporu zapisana; da vam pa mi ponujamo narodnost celč posvečeno, s tem sodimo, da na svoji ceni ni zgubila, nego le pridobila . . . Obr¬ nemo se torej do vseh katoliških Slovencev in jih kli¬ čemo v imenu mile domovine pod bandero, ki nam obeta brambo najžlahtnejših biserov: narodnosti in vere. Edinost v veri nas bo vodila k edinosti v narodnem delovanju, in edinost v veri bo privabila nebeški blago¬ slov na naše narodno delo!« . . . »Naše delovanje pa bodi zmerno in prizanesljivo. 112 Resničen je prigovor: Zmotiti se, je slabost človeška, — a v zmoti trdovratnim ostati, je lastnost zavrženih du¬ hov. Bodimo torej med seboj potrpljivi; motečih se ni¬ kar ne zasmehujmo, nego učimo jih in prepričujmo z ljubeznijo; kajti prepričanje se ne da prisiliti, ampak le z dokazi doseči; lažej pa bodo dokazi sprejeti, ako se nam v zmerni besedi polagajo na srce. Zmerno in spravljivo pa bodi zlasti naše pero; in če nas kdo s peresom razžali, nikar ne po vraču jmo hudega z hudim, vedoči, da se časih tudi nam, nehotečim, pero preostro zastavi . . .« Pokojnik toži, da je na Slovenskem še le prav malo pravega narodnega značaja in tudi graja narodno vnemarnost pri volitvah. »Stoletne razmere bile so Slovencem tako neugodne, da se niso mogli krepko povzdigniti do temeljitega narodnega zna¬ čaja, kajti sovraštvo med narodi in puhli liberalizem sta nam narod na vse strani tako razjedla in pokvarila, da naše narodno delovanje mnogokrat pri slovenskem ljudstvu samem najde hujši upor, kakor od strani zu- najnih nasprotnikov. Po naših mislih naj meri torej de¬ lovanje naših rodoljubov v prvi vrsti na to, dati na¬ šemu ljudstvu pravi jedernati narodni značaj. »Pilimo peg« slovenski jezik, pa še bolj skrbno — slovenski narodni značaj. Pometimo najpred vso nesnago izpred slovenskega praga!« ... Glede volitev pravi: »Ni pameten mož, ni pošten rodoljub, ni dober kristijan, kdor se volitev ne udele¬ žuje. Ali kaj nas uči skušnja? Uči nas, da Slovenci važnost volitev še vse premalo poznajo in cenijo. Je še namreč prav dosti gospodarjev na Slovenskem, ki ob času volitve modrujejo: Kaj bom hodil? Kaj se bom pričkal in prepiral? Bodo tudi brez mene opravili. Da! opravili bodo res tudi drugi brez tebe, — pa prav lahko, da na tvojo veliko škodo, sramoto in nesrečo. Po ta- kej vnemarnosti se namreč zgodi, da v občinskem in okrajnem zastopu, v deželnem in državnem zboru zvo¬ nec nosijo možje, ki so zagrizeni sovražniki naroda na¬ šega in naše vere. Odtod tudi izvira, da še vedno ošabni tujci gospodarijo na slovenski zemlji, ti pa ubogi Slo- 113 — venec, kakor zaničevan hlapec, pred njimi trepečeš! Za¬ stonj se pritožuješ, da se ti krivica godi, da tujec pri mastni pečenki pri mizi sedi, ti domačin pa suhe kosti za vratmi glodaš! Kar si sejal, to žanješ, in kakor si si postlal, tako boš ležal. — Zato slovenski gospodarji! naj zanaprej izmed vas ne izostane nobeden, kadarkoli se napove volitev; bodi-si že volitev za občinski ali okrajni zastop, ali za deželni zbor; kajti edino na vo¬ litvah je ležeče, da se v občini in deželi ali ohrani na¬ rodni in krščanski duh, ali pa se naša vera in narod¬ nost z nogami tepta in preganja. — Trojno lastnost pa mora vsakdo imeti, da ga smete brez strahu voliti: biti more prebrisane glave — goreč domoljub — dober kristjan. Kdor ima vse tri lastnosti, volite ga; komur manjka ena sama, nikar ga ne vo¬ lite!« x ) . . . Kosar tepe hudo kmete, ki zato nemščino v šolah žele, ker človek pred svetom več velja, ako nemški zna. »Taka misel — piše prelat — more le bahače slepiti in tepce premotiti, nikakor pa modrih in prebrisanih glav. Res si večje hvale, časti vreden, ako svoj materni jezik dobro in pravilno pisati znaš, poleg njega pa še tudi enega ali več tujih jezikov umeš, to je gotovo, temu nihče ne oporeka. Kmetje! ali pa morete reči, da se je le eden izmed vas v ljudski šoli dobro nemškega naučil? Ako pa ne, je-li morebiti to čast, da marsikdo nemščine komaj toliko ve, da za silo svoje ime nemški podpiše? Ali je to čast za tebe, ki si po šest in več let po šolskih klopeh drsal, slednjič nemških bukev ne veš niti brati, niti jih ne umeš; pri slovenskem branju pa tudi tako jecljaš in se spodtikaš, kakor otrok, ki se še le črke sestavljati uči ? Si-li menda to šteješ v čast, da materni jezik govoriš popačeno, nepravilno in sirovo, nemškega pa tako lomiš, da vsacega smeh sili, kdor koli te sliši? Vsak omikani narod ljubi svoj jezik in si šteje v veselje in čast, če v njem lepoglasno in pravilno govoriti more, le Slovenec meni, da postane imenitnejši, ako jezik svoje matere zaničuje in si nemško šemo na ') Pridiga pri razkr. Slomš. spom. str. 13. 8 114 lice vleče!. . . Taka bedasta baharija dela nas Slovence pred drugimi narodi zasmehljive in zaničljive. Kdo bo tega spoštoval, kateri zaničuje sam sebe? In kdo nam bo branil našo narodnost, ako jo sami zatiramo?« *) . . . Nasproti pa Kosar narodnih prenapetnežev tudi ne mara. »Prenapetneži prestopajo daleč meje dolžnosti. V narodnem oziru se kaže prenapetost pogostem v tem, da mnogi svojo lastno narodnost črez vso mero visoko povzdigujejo; da, kakor malika jo molijo, vse druge narodnosti pa zaničujejo in zatirajo. Ne moremo tajiti, da je ravno v tem dandanešnji neugasljivo ognjišče vednih zdražb med nami, in vzrok, da se iz svojih rev izkopati in v blagonosnih napravah napredovati ne mo¬ remo, prav v tem tiči tudi, zlasti za naše cesarstvo, ena največjih nevarnostij za sedanji čas in menda še tudi za bodočnost. Le kdor, kadar stopi v javno življenje, drži v eni roki luč sv. vere Kristusove, z drugo roko pa se močno oklene Stola sv. Petra, na katerem sedi nezmotljivi tolmač božjih zapovedij in torej tudi naših * dolžnostij, le tak mož se sam ne zmoti in drugih v zmoto ne zvodi, nego dela blagonosno za državo in narod. . . .» 2 ) X. Kosarja "blažena smrt. „Clovek ne ve svojega konca; ampak kakor love ribe s trnkom in kakor sačijo ptice v zanjko: take se love ljudje ob hudem času.“ (Prid. 9, 12.) Najboljša priprava na blaženo smrt je lepo krščan¬ sko življenje. »Kakoršno življenje, takšna smrt«, pravi pregovor. Kosar je bil duhovnik po srcu božjem vse žive dni, zatč pa je bila blažena tudi njegova smrt. Umrl ') Kat. cerkev str. 97 i. d. 8 ) Drobt. 1865—66 str. 275. — 115 — je res nagle smrti; toda kdor bedi, njega tudi nagla smrt ne preseneti, kajti sv. Duh govori: »Blagor t i- stemu hlapcu, kateregaGospod, kadarpride, najde čuječega.« 1 ) Veliki špiritual slovenskega ljud¬ stva je dobro poznal besedo sv. papeža Gregorija Veli- cega, da Gospod tačas, kadar nam pošlje bolezen, že trka ter nam naznanja, da je smrt blizu in da bode naskorem prišel po nas. Ko je tedaj huda bolezen zad¬ njih sedem let prelata vedno hujše prijemala, spoznal je lahko prst božji in da Gospod že trka. Zato pa je če¬ stokrat zdihoval: »Že res, da nam nobeden ne ve ne dneva, ne ure; toda moje bolenje je tako, da se noči vedno bojim, ker ne vem, bom-li še jutri ustal ali ne. s V tem obziru zanima nas izrezek iz nekega čas¬ nika, katerega je pokojnik hranil v svojem molitveniku. Na tem listku poroča časnik o^ nagli smrti rajnega škofa v Neversu na Francoskem. Žalostna novica je tako opisana: »Škof je še prejšnji dan (22. julija 1885) v neki župnijski cerkvi delil zakrament sv. birme, ne da bi ga to posebno strudilo; tožil se je le, da mu ni prav dobro. Drugi dan maševal je v svoji škofovski kapelici in je še prisrčno nagovoril neko osebo, katero je menil po sv. maši birmati. Po sv. obhajilu pri sv. maši molil je škof: »Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil«. Pri teh besedah škof obtiči in se zgrudi. Duhovniki bi mu radi poma¬ gali na noge, a podpirali so mrtveca. Škofovo sveto življenje in njegova lepa smrt nam dajeta upanje, da ga je dobri Pastir, čegar namestnik je škof bil na svetu, v nebesih sprejel z nadaljšnimi besedami one molitve, katero mu je smrt presekala: »Dobro, vrli in zve¬ sti hlapec! v majhnem si bilzvest, postavim te nad veliko, pojdi v veselje svojega Go¬ sp od a!« Je-li Kosar slutil, da ga bo smrt naglo poko¬ sila, kakor tega škofa? Ob smrtni uri pač ni boljše tolažnice za otroka, kakor je dobra mati. Zato je Kosar vse dni svojega življenja prosil Marijo, da mu pride zadnjo uro na po- ‘) Luk. 12, 37. 8 * 116 moč. »Vzami me v svoje varstvo, o Devica, spoznaj me za svojega sina! Tebi izročim vse pridige, vse sv. maže, vse pastirovanje. Stoj mi na strani na prižnici, pri ol¬ tarju, v spovednici, ob smrtni uri!« 1 ) Čeprav ljudje niso zapazili trenotka, ko se je njegova duša ločila od te¬ lesa, pa Marija prav gotovo ni pozabila svojega sina, ki je trdno zaupal na njeno pomoč v smrtni uri. Ko je po celem katoliškem svetu zaslovela Lurška božja pot, in so se verni kristjani povsodi vzdigali, ter od vseh stranij prihajali, da obiščejo blaženi kraj, kjer se je Marija brez madeža spočeta prikazala, odloči se 1. 1886. tudi Kosar za daljno pot ter se poda z avstrij¬ skimi romarji v Lurd. Še zdaj v duhu gledamo prelata na leči poleg Lurške dupljine, kako je mladeniški ogenj gibal njegovo srce in sveto navdušenje vodilo njegov jezik, ko se je sicer skromno število slovenskih romarjev zbralo okoli njega, da jim je oznanjal čast in slavo ču¬ dodelne Lurške Matere božje! Rekel je: »Kar nas za¬ deva, bila je naša želja, z lastnimi očmi gledati Lurško dupljino, tako silna in neugasljiva, da smo sodili, da Marija tudi nas vabi na Lurško božjo pot. Vzdignili se smo in šli. Marijino sladko ime v srcu in na jeziku, v molitvi in sv. petju smo srečno potovali, in zdaj smo tukaj, o Marija! Večna za to bodi ti hvala! . . . Izlijmo tedaj najpoprej pred Marijo svoje obteženo srce, poto¬ žimo Mariji svoje dušne in telesne nadloge. Saj je bilo naše vsestransko uboštvo na duši in na telesu prvi in najmogočnejši nagibek, da smo bežali revni otroci Eve k prebogati Kraljiču nebeški .... Ali smo pa zato sem¬ kaj prišli, da bi tukaj učakali čudežev sami nad seboj, ali da bi čudeže gledali nad drugimi? Ali mislimo, da so čudeži poglavitna reč pri Lurški dupljini? Nikakor ne; kajti ako bi tako mislili, bi še imena romarjev Lurške Matere božje ne zaslužili. Po nauku sv. Pavla so čudeži od Boga dani zavoljo nevernikov; kakor je že Kristus nevernim Judom očital, rekoč: »Ako znamenj in čudežev ne vidite, ne verujete«. ... ') Prid. 2. predpost. ned. 1865. 117 »Porečete: ali tedaj res ne smemo tukaj za noben čudež prositi? Tega tudi ne, moji ljubi! Mi smemo in celo moramo za take čudeže Marijo prositi, ki so nam po nauku naše vere k izveličanju duše potrebni. Taki čudeži so: odpuščenje grehov in sprava z Bogom, — rast v čednostih in dobrih delih — stanovitnost do konca in srečna smrt v milosti božji. Ti čudeži so nam zares potrebni, brez njih ne moremo v nebesa. — Kar mene zadeva, vam nič ne prikrivam, ampak kar očitno povem: Moj zasebni poglavitni namen, da sem se, ako- ravno že postaran, na to daljno in težavno pot podal, je ta, da si pri Mariji izprosim srečno smrtno uro. Ako je človek star že nad 60 let, kaj ne, je pač zares že čas, da resno misli na smrt? Vi ste sicer večjidel mlajši od mene, pa prej ali slej bo tudi po vas vsacega segla smrtna mrzla roka. Menim torej, da bo prav, ako mi danes pred vsem in nad vse za sebe in za one, ki so nas za molitev prosili, Lurško Mater prosimo za srečno smrtno uro«. . . A) Iz ravno istega namena je romal Kosar že 1. 1881. v Loreto. L. 1891. in 1894. se je podal na jug iskat ljubega zdravja in toplega zraka, vendar je obekrati se prej oglasil pri Materi božji v Trsatu, da se jej pripo¬ roči za srečno zadnjo uro, če bi ga na potovanju uteg¬ nila nagla smrt zadeti. Res, nič ne dvomimo, da je bila Marija sama — usmiljena sestra — usmiljena Mati pri smrtni postelji ranjcega! Druga božja pot v Trsat I. 1894. je bila zadnja njegova pot na zemlji. Kosar piše gospodu župniku * 2 ), ki je bil pripravljen, spremljati ga v morsko kopelj Iko: »V Reki hi prenočila in se zjutraj peljala v Trsat, ker je nekaj časa bivala Nazareška ali Lavretanska Mati božja, in bi tako z božjo potjo pod varstvom Marije začela svoje zdravljenje.« Preden se Kosar poda na pot, rešil je slednjo uradno pismo, tako, da ni niti enega ostal na dolgu. Tudi je uravnal vse svoje zasebne račune in jih izročil ') Slov. pridiga pri Lurški dupljini. „Slov. Gosp.“ 1886. 2 ) Duhovni svetovalec Peter Erjavec. 118 izvršitelju svoje oporoke, rekši: to je premoženje stol¬ nega kapitola, to je moje, to je denar mojih služabnic, to je denar za tiste sv. maše, ki še jih nisem odslužil: da ne bo nobene zmote, če bi me ne bilo več nazaj. V četrtek (7. jun.) nam poštni vlak odpelje Kosarja na jug. Ravno osem dnij pozneje se vrača vlak, vozeč mrtvo truplo preblagega pokojnika. 0 tem potovanju poroča nam spremljevalec: »Ko se vračava iz Trsata v Reko, vlije se grozna ploha, in menda je piš in dež rajnemu gospodu nekoliko škodo¬ val. V Reki sva imela južino, in okoli dveh popoludne odlaziva na parobrodu proti Iki. Rajni gospod so bili na barki jako dobre volje; govorili so z raznimi ljudmi, zdaj hrvaški, zdaj nemški, zdaj >aški. Ob petih prideva v Iko. Predstojnik duhovnega sanatorija (zdravilnice) naju je sprejel v vrtu, usmiljene sestre naju pozdravijo pri vratih, oba bila sva prav vesela. Rajni gospod so imeli dve sobi v prvem nadstropju«. »V soboto sva se predpoludne oba v morju ko¬ pala. V vodi se je rajnemu spodrknilo in prišli so pod vodo. Ročno jih primem za roko, jih vzdignem ter pra- šam, kaj da je? — ne odgovorijo mi ničesar. V ne¬ deljo (10. jun.) jih je mrazilo, in zavoljo tega se niso šli kopat. Pri obedu in pri večerji so bili prav dobre volje. Po večerji so se pa v vrtu sprehajali ter Mariji vezali — zadnjokrat — rožni venec; Mati brezmadežna pa je v nebesih pripravljala venec svojemu zvestemu sinu. Predno pa so se k počitku podali, šli so rajni še v kapelico obiskat sv. Rešnjega Telesa. Kdo bi mislil, da jim bo nebeški Ženin tako brzo — prav opolnoči — vrnil obisk?« »Drugo jutro bilo nam je sumljivo, da rajnega ob določeni uri ni bilo v kapelo, da bi služili sv. mašo. Ravno sedim pri zajutrku, ko mi pride usmiljena sestra pravit, da gospod prelat čisto trdi v postelji ležijo. Mis¬ lim si, jih je pač božjast prijela, kakor drugekrati. Ko pa stopim v izbo, sodil sem, da spijo; usta so zaprta, oči zatisnjena in postelja lepo urejena, kakor bi zaspali brez vsacega smrtnega boja. Ko pa potipam roke, bile so mrzle; zopet jih potipam, a ostale so mrzle roke, 119 ki so mi toliko dobrega storile. Zdravnik je sodil, da so rajni gospod umrli za kapjo in da so že okoli pol¬ noči izdihnili svojo dušo.« — Brzojavno poročilo o smrti prelata pretreslo je naša srca. Žalostne novice skoro ne moremo verjeti. Ko pa o naši britki zgubi ne moremo več dvomiti, skregali smo se z belo ženo, ki je ravnokar zbrisala smrtno koso, s katero je pokosila preblagega prelata. Nemila smrt, kaj si vendar storila! Zakaj je segla tvoja mrzla roka po tako dragem življenju ? Zakaj si ugasnila luč, ki je v hiši božji tako svetlo gorela? Zakaj si po¬ kosila cvetlico, ki je tako lepo dišala na slovenskem polju? Zakaj si ustavila bogoljubno srce, ki je tudi za drage brate bilo vsaki čas? Plakaj lavantinska škofija za svojim najboljšim delavcem v tvojem vinogradu! Razobesi slovenski narodni dom žalostno bandero, zrušil se ti je velikanski steber, in škoda je nepopisljiva! Strašna smrt, če si hotela raniti veliko src, nago- dilo se ti je! Kakor tat utrgala si v hišo stolnega kapitola ter pobrala najdražji zaklad. Veliko smo zgubili, a mo¬ gočnega priprošnika v nebesih pridobili. Tolaži nas pa naša sv. vera, ki nam zatrjuje »da ljubezen nikoli ne mine.« Vezi ljubezni med nami smrt ni pretrgala, za to je pretopa njena kosa! Dasiravno pa je prišel ženin opolnoči, vendar ni iznenadil duše modrega moža, nego našel jo je priprav¬ ljeno. To zlasti priča njegova oporoka od 10. junija 1889, ki se na čelu tako glasi: »Oskrbi svojo hišo, umri boš. 1 ) Mnoga znamenja vedno bolj pogosto ponavlja¬ jočih se nekdanjih boleznij me opominjajo, da število mojih dnij doteka ter mi nastaja dolžnost, po tem po¬ velju božjega preroka oskrbeti svojo hišo, dokler sem pri čisti in zdravi pameti, kar tudi storiti hočem v na¬ slednji lastnoročno pisani svoji oporoki.« — Živo obžalujemo, da ranjki ni prejel sv. zakramenta za umirajoče, a od druge strani sigurno trdimo, da ni šel v večnost brez popotnice. Kolikokrat je v svojem življenju v zgovorni besedi priporočal ljudstvu in še zlasti ‘) IV. Kralj. 10, 1. 120 — tudi duhovnikom, naj pri vsakem sv. obhajilu napravijo dober namen, da njim bodi sv. obhajilo tudi popotnica, ako bi jih Bog utegnil naglo k sebi poklicati. Kosar je pa še dan pred svojo smrtjo maševal, in prav gotovo tudi sam ni storiti zamudil, kar je drugim priporočal storiti. Pogreb prelata se je vršil 14. jun. izvanredno slovesno. Ob 11. uri dopoldne se je truplo pripeljalo skrbjo gospoda stolnega dekana 1 ), ki se je po mrliča po¬ trudil v Iko, iz južnega kolodvora v stolnico. Popoldne ob treh so bile v stolni cerkvi mrtvaške molitve. Slovo so ganljivo govorili sami milostni knezoškol, ki so po¬ tem tudi vodili sprevod na mestno pokopališče. — Duhovnik po božji volji, vrli narodnjak, čisti značaj — Bog ti daj večni mir in večna luč ti naj sveti! Na veselo svidenje nad zvezdami! — *) Lovra Hrg. / Kazalo Stran Prelat Fran Kosar. 3 I. Frana Kosarja mlada leta. 4 II. Kosar, modroslovec in bogoslovec.11 III. Kosar, novomašnik in kapelan .25 IV. Kosar, korvikar in špiritual .53 V. Kosar, župnik in dekan Kozjanski .81 VI. Kosar, stolni kanonik.87 VII. Kosar, katoliški cerkvi iz srca vdan.92 VIII. Kosar, vzoren mašnik svojega škofa.98 IX. Kosar, čist narodnjak, kakor zlato .107 X. Kosarja blažena smrt ..114 .p v* A 't *': 7-. ; j 'sj : A V P f' Z? S'P 'Us fcO 'I £>• j* \ -v*.,, j > ,* • k Si' ‘ “> <ŽLjf- č. 1 * > 'n ’ *t, •■• v «<£, ', • -Pftl \ -V‘»'V;' ■K * . . **.->= "’ !• ^ v, -rVi *r*«K. <,■*. - v, % - k « i*V • & 'S .*\. ,-•;: * *. .■• v » i 5 % * ' A - Č- . ^ ,-, J , J«; ”' .-V"'' , v ~ * . •*'’ *$ *» »# '*3<& " v:S> w r ' * jse^i ? .•> *-.. >r. *.#*• '■ ? • v- V- '.\ *«§* ;/BL ; T*>%< *Z .:v V* r < * rH£, $■ **’ * ? * .*** /<* .*V" ’ ; : <>,.. • .«• •« -. .**«, , V ■?' A--'' /' .<••*•&. v. ,V.- \ '• <; * .J • -ju* ; * - *-■:•># r h ■ :v , y.' K* is v- */ ■*..• /? a- j ^ ■'ji?- j * v* pl ' ■ Kri/ - ‘ Vv v v A - v 3 L ■>. ' V -Ji..-;,• " ,x •« *f-:^.:,< ry'\« X,*** - j. '■■%■■■* . f vf H X , r-r X - ' r r - •-< 4> ? f v> - .>