0 šolski reformi. VI. Nastaja važno vprašanje: Kako bi bilo mogoče, da bi en sam razredni učitelj zmogel tako duševno in telesno delo? Njegova priprava bi se morala začeti na srednji šoli in dokončati na visoki šoli. Kako bi se v ta naraen reformiral vseučiliški pouk, o tem pozneje. Tu najprej o pripravi na srednji šoli. Ako bi srednja šola resnično podajala splošno izobrazbo, kakor je njen naraen, potem bi si kandidat za srednješolskega učitelja osvojil že tukaj potrebno temeljno znanje, ki bi ga na visoki šoli izpopolnil, poglobil in dovršil. V ta namen je najprej treba, da se učna snov kvantitativno izdatno omeji, morebiti na tretjino dosedanje, da se kvalitativno ozira na sprejemljivost učenčevo, da se torej toliko in tako zahteva, kolikor in kakor ztnore normalno razvit človek 14. do 20. let. Ne smemo pozabiti, da je namen srednje šole podajati splošno izobrazbo, ne pa podrobnosti in natančnosti. Manj, zato pa to terabolj temeljito! Popolnoma se mora pri tem izpremeniti učna raetoda. Vsa dosedanja metoda ni niS drugega nego večno razlaganje in večno izpraševan.je. In vendar je naraen srednje šole vzgoja in pouk! Z razlago pridobivamo sarao trenutne uspehe, z izpraševanjem izgubljamo mnogo časa. Ako je. razlaga slaba, je boljše, da ^Je ni, ker je samo potrata časa; ako je razlaga dobra, ni mogoče, da bi si učenee bipoma vse zapomnil, marsikaj mu ostane nejasno, ko se strokovni učitelji vrste drug za drugim, prihajajoč zato, da zopet odhajajo. Nadarjenejši učenci si sicer hitrejše in več zapomnijo, toda kmalu zopet pozabijo, ker niso imeli prilike, da bi bili snov predelali iu si jo osvojili. Glavno delo, učenje, čaka učence doma. In to je temeljna napaka sedanje u.ne metode! Učenci bi se morali vsega naučiti v šoli. Učitelj ne bi smel veliko predavati, marveč snov z učenci predelavati, dopolnjevati in ponavljati toliko časa, da jo vsi učenci ne le razumejo in za trenutek zapomnijo, marveč tudi za stalno osvoje in resnično znajo. Sieer določajo tudi sedanji predpisi, da se mora učna tvarina z učenci predelavati in ponavljati. Toda to je za sedaj samo pobožna želja, ki je, sploh ni mogoče izvrševati, ali vsaj v jako skromni meri, ker se jemlje preveč snovi, ker so posamezni razredi prenapolnjeni in ker ugrabi mnogo časa izpraševanje. Zato je poleg skrčenja učne snovi nujni pogoj ta, da število učencev v enem razredu ne sme presegati 30 in končno, da se izpraševanje temeljito omeji. Dosedanji način izpraševanja moramo zavračati že a priori s psihološkega stališča, ker zbuja strah in razburjenost ter od vrača s tem učence od pazljivosti, poleg tega zavaja k učenju za red. Izpraševanje in zlasti klasifikacija pa provzroča obenem vestnemu učitelju velike muke in duševne boje, dočim je v rokah manj vestnih in brezvestnib. učiteljev jako nevarno orožje. To je žalostno poglavje v ustrojstvu srednje šole, ki je krivo tolikega gorja! Ako odpade izpraševanje in klasifikacija, oziroma se omeji na minimum, potem odpade obenem izvečine ves ta duhomorni, pedantični aparat raznih katalogov, konferene in pisarij. Izpremerii se pa tudi uredba pismenih nalog. Naloge iz latinščine odpadejo že v naprej. Pri modernih jezikih bi bile pismene naloge umestue, toda popravek bi se vršil takoj v šoli s sodelovanjem učitelja in učencer. V nižjih razredih bi se gledalo bolj na obiikoslovje, v višjih na pravilno izražanje misli. Naloge bi se prebirale v šoli iu tu kritikovale, z vajami v govorjenju, s oitanjem v šoli in doma bi se zmaujševale eventualne napake. Šolsko leto se ne bi delilo na dve polovici. Učitelj bi predelaval učno snov, ua koncu leta bi imel z učenci rekapituiacijo o predelani tvarini. Ker bi bil v vedni dotiki z njimi, bi si lahko napravil kolikortoliko pravično sodbo o njih učnem uspehu, kar bi zapisal v šolsko izpričevalo z opazko Bpopolaoma zrel", -Tel" ali .nezrel" za prestop v višji razred. Klasifikaeija v posamezuih predmetih bi eisto odpadla, učitelj naj sodi učenca po celotnera vtisku, ki ga je dobil v dobi enega leta z ozirom na vse predmete. Pri takem načinu pouka in vzgoje bi bil gotovo jako majhen odstotek .nezrelih", t. j. takih, ki bi bili sploh nesposobni za daljši študij. Polletno izpričevalo bi bilo provizorično in bi se dajalo le v tem slučaju, če kdo izstopi iz šole ali če iz kakršnegakoli vzroka prestopi na drug zavod. Eoncem šestega leta dobi učenec izprieevalo, da je .popolnoma zrel", -zrel" ali .nezrtl" za prestop na visoke šole. Obenem bi to izpričevalo dokazovalo, ka- tere za prestop na visoke šolo predpisane kurze je dijak obiskaval ia s kakšnim uspehom. Tudi tu bi bili slu.aji .nezrel" izredni, ker bi se bilo treba ozirati na dispozicije, na ves babitus učeuca, a ne na to, če morebiti v nekaterih predmetih ni tako dobro podkovan kakor v drugih. Iz tega je razvidno, da odklanjam maturo v celem njenem obsegu. Ge je kaj podvrženega slučaju, je to matura, ki postavlja ves srednješolski sistem na noge. In ta goli slu.aj odločuje dostikrat za vae življenje ! Matura je dandanes izvečine kos popisanega papirja, ki ne dokazuje, da je inladenič zrel, marveč, da srednja šola sama sebi ne verjame, ali je maturant, ki stoji pred njo v črni obleki, res tisti človek, ki ga je poučevala in vzgajala sedem ali osem let; zato si ga mora še enkrat od blizu ogledati in dognati njegovo identiteto. In ako se ji po sklepih formalne logike posreči dokazati, da ta maturant ni identičen s tistira dijakom, ki je bil morebiti ves čas prav dober ali vsaj dober njen učenec, potem proglasi slavnostno: Ne poznam te! Matura je .testimoniura paupertatis" današnje srednje šole. Prihajam k vprašanju: Ali bi mogel razredni učitelj, če bi že bil duševno kvalifieiran za to, fizično vršiti delo, ki mu ga naiaga enotna srednja šola? Predvsem je treba upoštevati, da bi odpadie korekture in mnogo administrativnih poslov, s čiraer bi se učitelj takoj izdatno razbremenil. Daljša zahteva je, da bi se ves pouk moral vršiti dopoldne, in sicer največ od 8. do 12. ure: risanje, telovadba, igranje, neobligatni predmeti bi se poučevali popoldne. V naslednjem podajam za poizkušnjo učni uačrt obligatnih in neobligatnih predmetov, kakor si predstavljam enotno srednjo šolo, kar se tiče razdelitve predmetov in števila tedenskih ur. I. Obligatni predmeti. D o p o I d n e P r e d m e t Sloven.Sina NemšSin- Francoseina Zgodovin. Matematika Prirodoslovje Kemija Fizba Filozofija Sknpaj zred 3 3 3 3 3 3 3 1 II. razred 3 3 3 3 3 3 — 3 ' — 21 III. razred 3 3 3 3 3 3 3 — — 21 IV. razred 3 3 3 3 3 3 3 _ — 21 V. rszred 2 2 2 2 3 3 2 3 3 22 VI. razred 2 o 2 2 3 3 2 3 3 22 Skupi 16 16 16 16 18 18 10 12 6 128 Popoldne Pozimi in ob grdem vremenu poleti (poleti začetek ob 3. uri). Dre 2-4 4—5 Ponedeljek Risanje I. in II. razred Teiovadba I. in II. razred Torek Risanje III. in IV. razred Telovadba III. in IV. razred Sreda Četrtek Bisanie V. in VI. razred Telovadba V. in VI. razred Petek Telovadba I. in II. III. in IV. V. in VI. razred Sobot. S_np»j 12 Poleti in ob lepem vremenu pozimi (pozimi zaeetek ob 2. uri). 3—7 Skupno število tedensfeih ur Izprehod ali iziet z ri- ganjem, telo- vadbo in igrami ali z delom v botanianem vrtu z_ I. in II. r_zr. I. razred 25 Enatro z» III. in IV razred II. raired III. razred 25 Enako z_ V. in VI razred IV. razred 25 V. razred 26 VI. razred 86 13 Skapaj 163 II. Neobligatni predmeti. Predmet I. razred L-tinsfrna Grs^ina Matematika (viSja) Opisna geometrij» Petje Gosli — — — — II. razred — — — — IIL razred — — — — 2 - | - IV. rawed V. razred 3 - - 8 3 VI. razred 2 3 2 2 2 2 2 2 Sknpaj 5 3 5 5 4 6 J Najprej pai splošnih opomb o tem učnem načrtu. Morebiti bi se zdelo komu, da imajo nekateri predmeti, kakor slovenščina, nemščina, risanje premalo tedenskih ur. Na to odgovarjara, da moramo imeti vedno pred očmi to okolnost, da daje temelj enotni sredoji šoli osemletua Ijudsko-raešfanska šola. Iz nje bi prihajali zrelejši učenci, prinašajoč 8 seboj mnogo osnovnega zuanja, ki bi ga srednja šola izpopolnjevala, razširjala in poglabljala. Pri tej priliki izražara željo, uaj bi nam kdo izmed l.judskošolskih učiteljev podal podrobnejši načrt reformirane ljud.ko-meščanske šole. Druga neizogiboa zahteva je, da bodi učitelj pedagoško neodvisen. Pedagoška neodvisnost učiteljera je predpogoj uspešnega pouka in zdrave vzgoje. Namesto malenkostnih, individualnost u.iteljevo naravnost ubijajočih predpiaov naj stopa svoboda v okviru učaega nadrta, ki budi samozavest in iznajdljivost ter poraja veselje do dela, s tera pa tudi zagotavlja večje uspehe, nego prisiljenost in šablona, ki ustvarja dninarsko delo in kvari značaje. Poleg učne metode naj ima učitelj prostost, da si more svoje tedenske ure tako razdeliti, kakor zahteva to dispozicija učencev, čas, vreme, in druge okolnosti. Ako se mu zdi umestao, naj obrav- nara en sam predmet ves dopoldan, kar velja zlasti za one stroke, pri katerih so znanstveni izprehodi, poizkusi in praktične vaje glavno. čisto napačen je sedanji način poučevanja, ko se učna tvarina trga in prekinja od ure do ure. Ce je vreme ugodno, se poučuje n. pr. prirodosl«TJe najbolj uspešno zunaj v prirodi. Pri keroiji in fiziki se v eni uri z eksperimenti ne da reliko napraviti. Učenee mora eksperiment rečkrat videti, a ne samo to, on mora sam poi-kušati in delati, da vidi, kako se v njegorih rokah izprenjinjajo snovi in ustvarjajo mehanični ali kemični predmeti. S tem si pridobiva solidno znanje, obenem pa se uči ceniti gaootno delo, kar je neprecenljive vrednosti za socialno vzgojo. Enako jetudi pri drugih strokah. Če je zanimanje tu, naj se to zanimanje izrabi. Doslej pa gospoduje po naših učnih in vzgojeTalnih zarodih šolski zvonec namesto naravne pedagogike. Ejer se kaže rečja potreba, tam se n_j intenzivneje zastavi. Naloga učiteljeva je, da iz raznih komponent dobi rezultanto. Učitelj bodi vzgojitelj! Zato ga ne smemo vklepati v okove birokratizma. Po teh splošnih opazkah prehajarn k podrobnejšemu razlaganju, kakšna bodi uprava enotne srednje šole in kako se naj izvršuje predloženi učni načrt. Vse dopoldanske predmete v enem razredu poučuje dotični razredni učitelj. Zato pa ima prosto vse popoldneve, da se more odpočiti in samega sebe izobraževati. V prvih štirih razredih bi imel 21 ur, torej trikrat do dvanajstih in trikrat do enajstih; \ petem in šestem razredn bi imel 22 ur, torej štirikrat do dvanajstih in dvakrat do enajstili. Obenem bi vsak razredni učitelj upravljal dijaško knjižaico za sfoj razred, kjer bi dijakom priporočal in izposojal knjige, določene za dotično starost z upoštevanjem uraskonravne usposobljenosti poedineev. Na ta način bi vodil razredni učitelj tudi domače berilo svojih učencev, ki je sedaj popolnoma odvisno od slučaja in ne dopolnjuje sistematično šolske izobrazbe in vzgoje. Popoldanski predmeti; risanje, telovadba _ igrami in ročno delo v botaničnem vrtu bi bili sicer obligatni, toda ne bi sineli zadrževati učenca, da ne bi bil sposoben za prestop v vifiji razred, ako bi v teh predmetih nekoliko zaostajal za drugimi, kar se že tudi sedaj upostera, ako je dijak drugače dober. Popolna nezmožnost bi bila najbrže redka. V slučajih, ki bi jib predlagal šolski zdravnik, bi se dijake oproščalo telovadbe, kakor se to godi že sedaj. Kandidati za ljudskošolske učitelje bi se pa Tsekako morali uspešno učiti risanja, telovadbe z igrarai in delati v botaničnem vrtu. Ti predmeti bi se poučevali v treh oddelkih po dva in dva razreda skupaj, kar bi bilo mogoče pri malem številu učeucev. Vsak razred bi imel prosto pozimi štiri popoldneve, poleti celo pet, da bi jih porabljal za neobligatne predmete in za razvedrilo. Ako odštejemo povprečno dva popoldneva za neobligatne predmete, še vedno ostanejo dva do tri popoldnevi prosti. ne glede na nedeljo, ki mora biti tudi popolnoraa prosta in ne, kakor je sedaj, ko domače priprave in naloge jemljejo dijaku še nedeljski čas. Potrebujemo odmora, če hočemo kako stvar dobro prebaviti in si jo temeljito osvojiti. Učitelj teh popoldanskih predmetov bi imel seveda prosto Tse dopoldnev^. Ako primerjamo število tedenskih ur te enotne srednje šole z dosedanjim učnim načrtom, vidimo veliko razbremenitev za u.ence in učitelje. Glavno duševno delo bi se vršilo dopoldne, popoldanski predmeti so bolj v raztedrilo, ker ne zahtevajo toliko duševne energije, zlasti še, ker bi se ob lepern vremenu Tršil ves popoldanski pouk zunaj v prirodi. To bi bila le prijetna izprememba po dopoldanskem znanstvenem delu, ki v nobenem razredu ne presega 24 ur, kar popolnoma odgovarja zahteram moderne šolske higiene. Kar se tiže relativno-neobligatnih predmetov, bi poučeval petje in glasbo strokovni u.itelj popoldanskih predmetov. To so vse praktične stroke, ki se dado združiti v eni roki. Te predmete bi poučeval posebno lahko ljudskošolski učitelj, to se pravi: ljudskošolskim -čiteljem bi se zlasti na ta način omogočevalo, da postanejo tudi srednješolski učitelji, seveda na podlagi izpita, predpisanega za srednjo šolo. Petje bi se poučevalo v dveh oddelkih po dve uri na teden^ pri čemer bi bilo umestno, da se oba oddelka časih združita k skupni pevski raji. V glasbi sem izbral gosli, ki so najpri- pravnejše orodje za pevski pouk, ker se dajo prenašati. Za pouk ostalih relativno - neobligatnih predmetov bi moral biti drug strokovni učitelj. Poleg raatematike in opisne geometrije za tehnike bi poueeval praktično latinščino in gržčino v toliko, v kolikor je res treba za spoznavanje jezika, da iraamo v slučaju potrebe ali znanstvenega zanimanja podlago, na kateri moremo zidati. Latinščina in grščina nam nista potrebni zaradi svoje literature, zakaj v kolikor ima ta Hteratura še dandanes reeimo svetovni pomen, o tem se seznanimo iz dobrih prevodov, kakor to delarao pri modernih literaturah, ki ro nam vpndar po mišljenjvi, -čuvstvovanju in hotenju veliko bližje. Pouk latinščine in grščine uaj se vrši zaradi jezikov samih, v kolikor nam more še dandanes pomagati pri stvarni izobrazbi. Za druge absolutno-neobligatne predraete, ki bi se lahko poučevali (verouk, stenografija itd), bi morali biti seveda posebni učitelji. Te predmete izpuščam, ker niso v organični zvezi z enotno srednjo šolo, dočim bi bili prejšnji samo relativno neobligatni predmeti bistveni del srednješolske organizacije: cd četrtega razreda dalje bi moral vsakdo, ki bi se odločil za visoko šolo, obiskovati za svojo stroko predpisana neobligatna predmeta. Eoliko učiteljev bi bilo torej treba po tem načrtu? Za dopoldanski pouk bi bilo treba šest učnih oseb, za popoldanski in za relativno-neobligatne predmete pa dveb, da bi bilo skupno na vsakem zavodu z ravnateljem vred deset učiteljev, ki tvorijo učiteljski zbor. Eazredni učitelji bi imeli po 21 in 23 ur, strokovni učitelj za risaDJe, telovadbo z igrarai in delom v botaničnem vrtu ter za petje in glasbo 22 ur, strokovni n.itelj za latinšcino, grščino, matematiko in opisno geometrijo za tehnike pa 18 ur. Ta ima nekoliko manj ur, ker ,je popoldanski znanstveni pouk veliko težji in ker se v teh predmetih, ki bi jih imel on, ne more vršiti pouk zunaj v prirodi. Zato naj ima nekoliko manj ur, ker ne uživa teb. ugodnosti kakor njegovi tovariši. Strokovna učitelja bi torej poučevala eden štirikrat po štiri ure in dvakrat po tri, drjigi šestkrat po tri ure. Kar se tiče ravnateljstva, naj v tem oziru dobi srednja šola svojo avtonomijo kakor jo že ima visoka šola glede rektorjev. Ravnatelj naj se voli od vsega učiteljskega zbora po starosti. Ravnateljsko leto naj bi bilo nekako častno leto, v katerem bi dotični učitelj prost vsega pouka vodil administrativne posle, učiteljsko knjižnico, uvajal mlajše učitelje v pouk ter vzdrževal red zavoda. To bi ugodno vplivalo na medsebojno razmerje učiteljskega zbora in ravnatelja, obenem pa bi se s šolsko avtonomijo oneraogočevali škodljivi strankarsko-politični vplivi, ki nimajo pri kulturnih zavodih ničesar opraviti. Vsakdo bi imel seveda pravieo, da častni posel ravnateljstva ali sprejrae ali odkloni. Pri izvolitvi strokovnega učitelja ki je popolnoma enokopraven z drugimi, za ravnatelja bi se moral nastaviti namestnik za tisto leto. Pri obolelosti, ali če bi bil učitelj drugače zadržan, ga nadoraeščajo ravnatelj in tovarišl Ako traja bolezen ali zadržek dalj časa ali če je treba vzporednic, potem se zopet nastavljajo namestniki. če traja vzporednica določeno dobo, n. pr. tri leta, potem se naj rastavi zanjo stalna učna Eaj in kako se naj poučuje pri posameznih učnih predmetih? Govorim o strokah, ki se pouSujejo dopoldne, ker tvorijo jedro enotne srednje šole. Pri jezikovnem pouku mora nastopati analitična metoda namesto dosedanje sintetične. To se sicer pri modernih jezikih izvečine že sedaj godi, dočim se latinščina in grščina še vendar poučujeta po starem: najprej slovniška pravila z vsemi podrobnostmi, potem šele čitanje klasikov. To je narobe svet! Najprej so ljudje govorili in pisatelji pisali, potem je šele prišel slovničar* ki je izkušal dognati zakone, po katerih se razvija jezik in s temje seveda tudi sam vplival na daljši razvoj jezika. Preden ni imel snovi, ki bi fjo bil obdeloval, ni mogel ničesar dognati. Zato se mora jezikovni pouk ravnati po tem in na podlagi berila vcepljati učencem temeljne jezikovne zakone. Pri zgodovinskem pouku naj stopa v ospredje zgodovina domačega naroda, potem šele bližnjih in daljnjih sosedov. V splošnem se naj podaja slika kulturnega in gospodarskega razvoja človeške družbe. V nižjih razredih naj se seznanja učenec s splošno važnimi fakti na znanstvenem, umetniškeiu, gospodarskera in politi.nem polju, v višjih razredih naj se mu podaja soeiološka razlaga teh faktov, da bo umeval porajanje in razvijanje kakor se kaže v različnih panogah kulture: poljedplstva, obrtnosti iu trgovine, znanosti in umetnosti, etike in religije, prava in socialnega življenja. Vzporedno z zgodovino se je treba pe.ati s političnim zemljepisom in narodopisom. Ear se tiče prirodoslovja, naj stopa v nižjib razredih v ospredje empirično poznavanje domačih rud, rastlin in živali, t višjih razredih pa n»j se poučuje biologija, t. ,j. anatomija in 1'iziologija rastlia in živali. Podrobnejši' učni načrt prirodoslovnih ved bi bil sledeči: V I. in II. razredu v zimskem polletju živalstvo, v letnem polletju rastlinstvo, v III. in IV. razredu v -imskem polletju geologija z mineralogijo, v letnem polletju geologija z geografijo, v V. razredu rastlinstvo in v VI. živalstvo z anthropologijo. Pri anthropologiji bi bilo treba govoriti o zdravstvu, zlasti pa se resno dotakniti dveh perečih točk, od katerih je odvisno toliko eksistenc: alkoholizma in spolnosti. V tem oziru iina veliko na vesti sedanja šola, stoječa pod vplivom cerkve in države, ki pod krinko versko-nravne vzgoje pušča v nemar najbolj življenska vprašanja. Pouk o spolnem vprašanju v primerni obliki naj podajata rodovina in šola. Izvir človeške družbe temelji na spolnosti. Ako neče človeška družba unifiti sama, sebe, potem je njena prva naloga ta, da poučuje in vzgaja svoje člane o važnosti in pomenu svojega življenskega temelja — spolnosti. Pouk fizike in kemije naj bo kolikor mogoče tehniška in praktična aplikacija prirodoslovnih ved, čisto teoretiške znanosti spadajo na visoko šolo. Iz filozofije naj se poučuje v V. razredu po 2 uri na teden psihologija in po 1 uro na teden logika; v VI. razredu po 2 uri na teden zgodovina filozofije in religije ter po 1 uro na teden etika. Umeva se samo ob sebi, da bi izpremenjenemu učnemu načrtu in izpreraenjeni učni metodi morale odgovarjati tudi v tem smislu pisane učne knjige.