Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol. CDalje.) Bolje za berilo so resnične povesti, kakor pa kratke povestice, spisane za poočitanje kake nravne resnice, ker se pri teh težko otročja narava prav zadene in resničnost s povestjo pripoveduje. Zato je naše novo nPervo berilo za slovenske šole'* veliko boije memo starega, ker tukaj se nahaja veliko takih povest, ki otroka gotovo bolj inikajo in podučujejo, kakor zmišljene povestice, klerim se že na napisu vidi, kam da merijo. Take povestice so večkrat prav dobre, da se pri priložnosti za izgled povedd, toda v berilu jih je kmali dosti. Učenik naj pri vsaki vaji premišljuje, kako se bo otrokoni prilegla, in se njihovih serc prijela. Tistih kratkih zgodbic in povestic naj pa učenik nikar do zobca ne razklada, zadosti je, da otroci le poglavitno reč razumejo. Ravno kakor tvarina tako tudi oblika obtežuje razumnost. Ena in ravno tista se more tako razno razlikovati, da jo otrok enkrat lahko, drugikrat pa kar nič razumeti ne more. Da naj poprej jezik v misel vzamemo. Jezik v knjigah je nekoliko drugačen, kakor ga otrok sploh govori. Književnega jezika naj se otrok v šoli nauči. Književni slovenski jezik rabi večkrat priložaje sedanjega časa na — oč — eč ali — e—-aje, kteri pa iued Ijudstvoin niso kaj navadni. Imarao tudi veliko novo zloženih besed, kterih korenika je sicer slovenska, pa ni v tej obliki navadna. Pa ravno branje, ako se pametno obravnuje, napeljuje otroke, da tudi književno slovenščino sčasoma razumejo. XTekteri stavki se mi pa vendar zde preveč nerazumljivi, p. str. 57 v II. Berilu : ,,Veliko število pobožnih obhajancov prazničnost tega dneva še bolj povikšuje". Mislim, da bi se stavek lahko bolj razumljivo povedal, ia da bi soglasje tudi ne bilo slabje p.takole: Posebno lepo se praznik s tem obhaja, da — itd. Večkrat berejo otroci tudi stavke, kterih ne razuracjo, ker posaraeznih izrazov prav ne umejo. Kako se pa pripeljejo otroci, da umejo izraze, ki so jim nenavadni? Tako gotovo ne , da se jim beseda abstraktno razklada. Kako patedaj? Tako, da se jim povedo izgledi, v kterih se beseda prav rabi, ker tako so se tudi otroci govoriti naučili. To in uno reč so slišali prav imenovati, ter so tako pomen na besedo prenesli. Ce pa otrok kakšne besede ne razume prav na tanko, pojasnil se mu bo besedni ponien, kadar jo večkrat sliši med drugimi besedami. Xekteri pravijo, da razlaganje zaumkov veliko pripomore, da se pamet izobražuje in jezik omikuje. To je sicer res, veIja pa vendar bolj za odraščene, kakor pa za otroke po Ijudskih šolah. Pri branji naj se le (oliko stori v pojasnjenje razunika, kolikor je potreba, da se v zvezi z drugimi besedami razume. To se pa večidel iz branja da povzeti, kaj beseda v kakem stavku pomeni. Če bo tedaj otrok besedo umel, bo razumel tudi reč; na to se pa niora v Ijudski šoli posebno gledati. Ako se pa beseda sama za se iz celega stavka posnanie, in njen poraen na vse strani razjasnuje, to otrokove misli preveč od zapopadka v branji odtegne, da se reč tako serca ne prime in manj ume. Xaj boljši pa, se ve da, je to, če se otroci tako podučujejo, in je berilo tako osnovano, da ga otroci sami razuraejo, in da jim ni treba veliko pomagati. V to pa pripomore ne le poduk v branji, ampak ves poduk. Ako se pri vsakem predmetu, naj bo že ktero koli, veselje do učenja budi, in vse duševne raoči primerno in lepo vadijo, se to ludi pri branji pokaže, in v tem pomenu je pač resnično, da po branji se šola niore poznati. cr>«'j« p'">o