Poštnina plačana*v gotovini. Izhaja vsak petek. L O V t Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Ljubljana, 14. januarja 1938. Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Listina politične nravstvenosti S. novembra 1931 so se vršile t iste znamenite jugoslovanske volitve, ki so bile take vrste, da jim še madžarske izpred vojne niso kos, čeprav je glede njih pisal norveški pisatelj Bjornstjerne Bjbrnson, da so prava posebnost omikanega sveta. Kajti pri madžarskih volitvah je bila vendar dana opoziciji vsaj pravna mogočost, da se udeleži volitev. In opozicija se je volitev ne samo udeleževala, ampak z velikimi žrtvami, cesto z žrtvijo človeške krvi, se ji je le posrečilo, dobiti tu pa tam kak poslanski mandat. Znani so iz tistih časov zlasti boji, ki so jih bili Slovaki zoper madžarski centralizem. ki je hotel vse politično in gospodarsko življenje osredij i v Budimpešti in ki zlasti v javnosti ni priznaval drugega jezika, kakor madžarščino, četudi Madžari niso šteli niti polovice prebivalstva. Slovaščina, romunščina, hrvaščina in srbščina so bile kvečjemu tolerirane. Takrat so morali slovaški voditelji, med njimi zlasti Hlinka, prebiti leta in leta v madžarskih ječah, ker so si upali postaviti svoje ljudi zoper uradne madžarske in odpadniške kandidate. jiigosloveni so natančno vedeli, da bi med Slovenci in Hrvati prav takrat ne bil izvoljen niti en njihov človek/ tako je že postal njihov nasilni način našemu človeku v dnu duše mrzdk. Zato* so potuhtali taJk volilni red, da preprosto nobenemu opoizicionalcu kandidirati ni bilo mogoče. Ker so pa le hoteli delati se pred svetom, ko da bi bile volitve res volitve in ne samo imenovanje poslancev, zato so uprizarjali volilne burke. Dovolili, so milostno raznim krajevnim volilnim odborom, ki seveda niiso imeli nobene odločujoče besede, da smejo v posameznih okrajih postaviti po več kandidatov. Ker pa bi se bilo le utegnilo* zgoditi, da pride na tak način v državno zbornico kak nezanesljiv človek, je moral oba kandidata potrditi nosilec volilnega seznama, ki je bil samo eden. namreč znameniti predsednik jugoslovemov Peter Živkovič. L Ljubljani si pa juigosloveni še te volilne burke niiso upali uprizoriti. Kajti kaj lahko mogoče bi bilo, da bi ljudje zgolj iz odpora proti centralizmu šli volit dr. Kramerjevega nasprotnika. pa če bi bil ta še taka slamnata figura. To je dr. Kramer gotovo slutil. Zato v Ljubljani še uradno potrjenega in jugoslovenarsko zanesljivega proti-, ali bolje sokandidata dr. Kramerja ni smelo biti. Kajti samo tako mu je Ib i 1 o zagotovljenih loo % oddanih »veljavnih« glasov. I ri tisti volilni burki je seveda moral delati ,U aPl)rat- .Da bi se ji nihče ne mogel držav » ,,’(|'SiIJ*m* k: v 'kateremkoli pogledu od v o dve kakopak uvedli javne r ;toJ< mogla samo - ne glasovati, la st nad tnste ki so ostali doma, ®o se spravili, i red v.sem so izdali njih imena v posebni, knjižici. Ta knjižica je danes pravi seznam pogumnih iii zavednih slovenskih ljudi, kolikor ni v njej zmot seveda. Nekaj odličnih kulturnih delavcev, ki so bili v državni službi in niso volili, pa so prestavili iz Slovenije v kraje, kjer kulturno niso mogli delati. Celo sodnike so prestavljali. V tisti jugoslovenarski junaški dolbi se je po-?ebno izkazal tedanji ljubljanski župan in sedanji l2dajatelj »Slovenske besede« dr. Dinko Puc. Namesto pripovedovanja raje ponatisnemo neki nje-gov volilni »poziv; na podrejeno mestno usluž-oenstvo. Glasi se: Okrožnica. S proklamaeijo ose je opravičil pred njimi, kdor ni šel volit! In »gospode načelnike« je delal dr. Dinko Puc, danes pri Združeni opoziciji, osebno odgovorne za to. da se je »prednje naročilo vestno in točno izvršilo«, to se pravi, da so svojim podrejenim dovolj razločno* povedali, da »ni v javni službi mesta za uradnika ali uslužbenca«, ki bi ne šel volit dr. Kramerja. Dr. Dinko Puc se je torej že takrat usposobil za vodstvo poznejših petoma jskih volitev, naperjenih zoper Združeno opozicijo. In skušnja je pokazala, da so jugosloveni znali ceniti njegovo delo: od župana je napredoval za bana, pa je volitve delal 5. maja. D. L.: Iz poljske zgodovine (Nadaljevanje) i Po ponesrečeni vstaji so Rusi z vso strogostjo začeli sistematično uničevati poljski narod. Poznali niso nobenih ozirov. Car Aleksander II. se je ravnal po zgledu svojih prednikov, ki jim je bilo že inne Poljak zoprno. Namen novih odredb je bil, da poteptajo poljski jezik in odpravijo katolicizem ter vpeljejo v nove gubernije pravoslavje. Najprej pa je bilo treba Poljake t var no udariti, sistem, hi se vedno in vedno ponavlja. Poljski posestniki so morali plačevati 10odstotno kon-tribucijo od dohodkov, a poleg tega so morali Poljaki po rojstvu plačevati posebej še 5odstotni davek. Nobeden Poljak ali Litvin si ni smel v območju bivšega poljskega ozemlja kupiti zemlje, a tudi prodati jo ni smel Poljaku. Edino Rus je bil posestnik, listi Poljaki, ki so se udeležili vstaje ali pa so bili osumljeni, so morali prodati svoje posestvo (seveda komu!) v dobi dveh let. sicer ga je vlada sama prodala na dražbi. T isti Poljaki, ki niso bili izgnani v Sibirijo, so se sicer lahko prosto naselili v Rusiji, a samo ne v območju bivšega poljskega ozemlja. Torej zopet konfinacijski sistem, ki je posebno značilen za diktatorske režime! Povsod so skušali odstraniti spomine na poljsko kulturo. Znameniti arheološki muzej v ViI-nem so zaprli, a njegovo bogastvo odpeljali v Rusijo. Po mestih so izginili poljski ulični napisi, trgovci so morali svoje izveske imeti v ruskem jeziku: torej povsod unifikacija! In kakor je bilo svoje dni prepovedano po raznih uradih pri nas govoriti slovensko in je gospodovala nemščina, tako je izginil poljski jezik iz javnega življenja in se umaknil ruskemu. Stroga kazen je zadela vsakega, ki bi si bil upal govoriti po poljsko v kakem uradu, da, še celo v gostilnah, kavarnah nisi smel pokazati, da si Poljak. In znana »človekoljubna« earistična žandarmerija in policija sta čuli nad čistoto ruskega jezika. Edino še v družini si smel govoriti po poljsko, edino s svojimi služabniki so občevali Poljaki po poljsko, a to doma, zakaj na primer gorje trgovcu, ki bi ga bil naznanil policaj, da je govoril v trgovini s svojim pomočnikom po poljsko! Ker pa je bil katolicizem tesno zvezan s poljskim narodom, so Rusi tudi katolicizmu napovedali neizprosen boj. Zapirali so katoliške cerkve in jih spreminjali v pravoslavne, iz samostanov so pognali katoliške redovnice in redovnike in jih naselili z ruskimi. Prepovedali so zidati nove katoliške cerkve in kapelice, ob cestah niso smeli postavljati brez dovoljenja niti katoliškega križa. Obhajati javno, to je zvoniti pri obhajanju, niso smeli! Da, še celo v katoliško* cerkev so silili rusko cerkev pri prepovedih! Za vnete poljske katoličane pa je bilo grozno, ker je bilo mnogo cerkev brez duhovnikov, škofje pa so bili tako po večini v Sibiriji. V socialnem oziru so sicer odpravili tlačanstvo, dovolili so tudi pravico proste pašnje, ljudje so suneli 'tudi sekati les po graščinskih gozdovih. J o je vodilo do raznih sporov med plemenitniki in kmeti, ki so morali za svojo svobodo plačevati velik davek: namen pa je -bil. t varno streti poljskega plemiča, ki je bil nositelj poljske misli in na j več ji nasprotnik ruskega samodrštva. A ne samo plemiču, marveč tudi cerkvi so zasegli posestvo. Zlasti strogo so nastopili proti uni-atom. ki so zgubili vse posestvo, a so jih silili, da se po pravos lav i j o. če ne, so jih pa preganjali še bolj kakor katoliške. Uniatske družine pa so poslali v globino Rusije, da bi mogle pozabiti na uniatski obred. Ljudstvo je bilo brez duhovnikov in je samo krstilo in pokopavalo. Najsrečnejši* pa iso bili. če so mogli poromati v Čenstohovo k čudežni Materi ji. Nad ail j e van j e p r i h o d n j i č. V Obzor" in jugosloveni »Obz-or« je hrvaški list. Da zato ne mara ju-goslovenov, zlasti ne tistih, ki. so zbrani v JNS, je popolnoma umljivo. Noiben pravi Hrvat jih ne mara, kakor tudi ne noben pravi Slovenec, in še Srbi jili trpe samo zato, ker vedo, da v bistvu služijo centralističnemu velikosrbstvu. .Prav zategadelj pa velikanska večina zlasti hrvaškega ljudstva jugoslovene naravnost sovraži. Dogodki v Kupincu predlanskega leta so najbolj zgovoren dokaz za to. Ne samo pravica, naravnost dolžnost vsakega hrvaškega lista, torej tudi »Obzora«, je zaradi tega, da to protihrvašlko stranko pobija in raz-krinkuje, kjerikoli. jo more. Samo da mora pri vsem tern zmeraj ostati resnici zvest. Kajti vsaj na dal jšo dobo škoduje neresnica zmeraj tistemu, ki jo je zagrešil. »Obzor« kot hrvaški list vidi seveda naj razločneje zmeraj hrvaške jugoslovene pred seboj. Za najslabše izmed vseli jih ima. Pozna jih gotovo dobro, vendar ne kaže spuščati se v kako vrednotenje v tej smeri. Tudi pri nas jih je, ki imajo dravobanske jugoslovene za najbolj protislovenske in proti ljudske, torej najslabšc izmed vseh. Resnica bo pač ta, da so jugosloveni enaki tu in tam. Tu in tam skušajo ubiti in spraviti, s sveta slovensko in hrvaško narodno' samostojnost in samobitnost. Odtenki so mogoči glede na zagrizenost enih in drugih. A prav glede centralistično nacionalne zagrizenosti dvomimo, če so hrvaški jugosloveni našim dravobanskim kos. Vendar pa, kakor že rečeno, v kako vrednotenje se ne mislimo spuščati. Kajti prepričani smo, da razloček ni velik. Poda v svojem odporu zoper hrvaške jugoslovene gre »Obzor« veliko, veliko predaleč. Dvakrat ali trikrat smo ga že opozorili na to. Namreč na njegovo usodno zmoto, kakor da bi bili dravobanski nacionalei boljši od hrvaških, ali, kakor piše dne 11. t. m.: »...Dr. Kramer in njegova slovenska skupina ima jugoslovansko ideologijo za izvozni predmet za izvažanje na hrvaško zemljo. Gg. Živkovič in dr. Kramer nista nikdar poskušala, da uporabita za srlbsko oziroma slovensko življenje j ugoslovensko ideologijo talko, kakor so delali g. Demetrovič in tovariši v hrvaških deželah. Nikoli ni .......... slovenska skupina niti mislila, da jugoslovenizira* marodno življenje.......... Slovencev.« Morali smo te besede dolbesedno navesti, da vsakdo lahko vidi na svoje oči, kakšne neverjetne nauke širijo med Hrvati hrvaški listi o naših jugosloveni h. Dravobanski jugosloveni da še nikoli niso mislili na juigosloveniziranje Slovencev!' Mi Slovenci pa vemo, dovoljkrat smo že to povedali in na ves glas, da niti veli kosrbi niso nikoli tako načrtoma in sestavno šli v boj zoper slovenstvo, kakor naši dravobanci. Predvsem je bila samo z njihovo pomočjo sprejeta centralistična vidovdanska ustava. Znano je, kako se je ravno Žerjav vlekel zanjo. Navajali srno že njegove govore, ko je zahteval, da se vse naše gospodarstvo, naše šolstvo, vsa naša kultura podredi Bel gradu, tistemu Belgradu, ki vsega tega niti tedaj ne bi mogel razumeti, če bi hotel. Mi vemo, kako so prav dravobanski jugosloveni. izpodrivali in zapostavljali slovenščino, kjerkoli. so jo mogli. Prišli smo po njihovi zaslugi tako daleč, da so dostikrat uradne tiskovine samo srbske, da so* samo srbski celo nekateri javni napisi. kakor na primer na trafikah in drugod. Mi vemo, koliko je bila slovenska univerza zapostavijana prav in samo zaradi tega, ker je slovenska. Kako so se jugosloveni pehali od prvega dne, ko je že preprečiti niso- mogli, da so ji vsilili tudi srbščino kot predavalni jezik. A zlasti vemo mi Slovenci, da so bili jugosloveni (isti, ki so obremenili namenoma s centralistično zakonodajo naše gospodarstvo tako, da je že skoraj na tleh. obremenili so ga pa zato, da oslabe naše narodno telo in ga »tiho in postopno likvidirajo«, kakor je to tako priljudno razglasila N a rodna Odbra na. In zlasti še vemo, da so jugosloveni odpravljali slovenske učne knjige iz naših šol. da so trgali iz šolskih knjig sestavke naših najboljših pisateljev, da so zanemarjali v šolah pouk slovenščine v korist srbščine. To in še mnogo takega vemo. A vedeti bi moral za te stvari tudi »Obzor«, če že hoče pisati o njih. Ne pa delati z neresničnimi trditvami reklamo za ljudi, ki so prav talki nasprotniki slovenske narodne samobitnosti, kakor hrvaške. n & & Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine dobita J e n J fzi Jteietmc, Liuidfa^ ob vodi, blizu Prešernovega spomenika Slovenci za zdaj na žalost nimamo moči, da bi pognali_ jugoslovene iz svoje srede. In tako se sunejo še zmeraj obnašati, ko da bi spadali med nas. Ali nekaj bi pač lahko po pravici pričakovali, dii namreč hrvašlki list potrjuje v t e j veri — ne ju gos loven ov samih, ti mu vračajo med štirimi stenami njegove nauke s ciničnim posmehom — tudi nekatere dobromisleče, ki se v tej neodkriti igri še niso mogli znajti. In »Obzor naj se zanese, da mu bodo jugosloveni še prav lahko kedaj dokazali, da so na Hrvaškem prav talki, kakor pri nas. Opazovalec Ob prelomu leta Novi lingvist. Jezik očistite peg! — Kako?! če ne moremo ven iz teleg, ki nam jih nadel je novi lingvist — gospod žurnalist. Popevčica ljudskega »voditelja«. Obesil poezijo je na klin. postal je ljudstva advokat: najprej bil vzljubil je oblast, a ko sam vrag odšel je ž njo, ostal je ko skesani srn le z mavho kmečkih serenad. Kočevskim Slovencem. Res, težko je vaše vprašanje, zato ga rešujejo voli. Ni čuda, če teče gnojnica kar sama po narodni drajni in vedno pri roki so — koli. Slovenski politični duh razmišlja. Daši sem, ne vem, če sem; ko sem bil, sem mislil, da bi bil, če bi verjel, da bom — O logika, kaj naj počnem, da počen bode cel moj zvon? Deviza. Kdor sebe proslaviti ima želje, ki orje nam politične ozare, naj se drži pri nas resnice stare: najbolj pozna stopinja se, ki v blato pelje. Nabral Fr. Lajaš. Nekaj o besedi „čaršija“ Do zedinjenja v današnji jugoslovanski državi Slovenci besede »čaršija« sploh nismo poznali. Tudi se seveda ne nahaja v slovenskih slovarjih. Po zedinjenju pa smo mogli vedno bolj pogosto slišati ta izraz, ki je prihajal k nam iz srbijan-skega dela naše države. Izraz se ie dolgo rabil le v govoru, predvsem v razgovorili o politiki, a v pismeno slovenščino je prišel šele mnogo pozneje. Ko je pred dobrimi desetimi leti dr. J. Glonar izdajal svoj Poučni slovar, se izraz »čaršija« še daleč ni rabil tako pogosto, kakor se to godi danes, zato je tudi razumljivo, da ga je ta v svojem slovarju zaznamenoval preprosto kot turško besedo, ki pomeni trg ali semenj. Zanimivo je, da se je ta beseda pri nas vedno Nekaj pogledov nazaj Spisal Hinko Sevar. Vstaje na Balkanu so vzbudile med l judstvom zanimanje za usodo tamkajšnjih kristjanov. Da so ti Slovani, o tem v začetku ni bilo govora. V ospredju sta stala samo križ in polmesec. Šele po vstaji Bolgarov je včasih kanila kaka beseda o Rusih. O Rusih je vedelo ljudstvo več ko o Srbih in Bolgarih. Hrvate so poznali mnogi trgovci, ki so kupčevali na Hrvaškem, bili pa so tudi sicer še v spominu kot savski brodarji, preden je prišla južna železnica. Nekateri odsluženi vojaki so vedeli tudi za Čehe in Poljake. Na sploh šobili pojmi o Slovanih med preprostim ljudstvom zelo nejasni. Naenkrat je planila vest: Rus je Turku napovedal vojno! Novica |e sla od ust do ust kakor plamen, ki užiga in greje. V ospredje zanimanja so stopili Rusi. Oživeli so spomini že davno pozabljeni in pokopani. Kdor jih je imel, je poiskal na polici »Večernice« s Pajkovimi spomini na leto 1812. na Ruskem v Jurčičevi priredbi. Romale so iz rok v roke, od hiše do hiše, drugi so pripovedovali po spominu in kajpada dodajali svoje. Oživel je tudi Levstikov Martin Krpan, ki so ga mnogi dobro razumeli, da je samo .satira na cesarski Dunaj. Jaz sem tedaj le malo razumel, obdržal pa sem si veliko v spominu in se kmalu zavedel velikega pomena posameznih mož za prebujenje naroda, kakor so bili: Jurčič, Levstik, Stritar in drugi. Ob nedeljah, po veliki maši, a še bolj po popol-v danskem krščanskem nauku se je trg predi cerkvijo praznil le počasi. Vsak je hotel vedeti, kako in kaj, da ponese besedo domov, v hribe. Zdaj ni bil več govor samo o križu in polmesecu, nego tudi o Husu in Rusiji. Kdo bo zmagal, Rus ali Turek? Nihče ni dvomil, da bo zmagal Rus. Sejmi so bili polni moževanja o Rusih, po krčmah se je modrovalo le o n jihovi čudežni domovini, kjer je tolikšen mraz, da ptice'padajo izpod1 neba. Rus je premagal celo mogočnega Napoleona, ki ga niso bili zmogli vsi cesarji in kralji Evrope, pa ne bi Turka! ... V era v Ruse in Rusi jo je bila neomaj na. Prišle so božične počitnice in z njimi dijaki iz Ljubljane. Ti so šele vedeli povedati! Hiše, kjer so jih imeli, so se trle sosedov, vsi so jih vabili. Rusov je nič koliko, veliki so in močni, njih dežela pa tolikšna, da tam sonce nikdar ne zaide. Sveti križ božji, kdaj pa tam ljudje spijo, so začudeno vpraševale ženske. Dijaki so- razlagali, po>-jasnjevali. Rusi so Slovani kakor mi. Slovani so tudi Hrvatje, Srbi, Bolgari, Čehi, Poljaki, Slovaki In spet je šlo začudenje po obrazili. Kdo bi bil mislil, da je toliko Slovanov, in da so vsi naši bratje... — Odsihmal se je povsod govorilo samo o Rusih in Slovanih. Moj oče je bil nadzornik deželnih naklad za liti jski okraj in je kot talk mnogo potoval. Imel je tudi po i precej znanja, mnogo iih je hodilo k njemu , _ opravkih. Naročeni smo bili na »Novice«, »Slovenski narod« in »Laibacher Zeitung«, zato je naš dom spadal tudi zaradi tega med tiste, ki so imeli vedno dosti obiskovalcev. Večkrat je prinesel oče tudi kako knjigo, ki so razen Mohorjevih bile zelo redke. Kadar je biI doma, nismo bili nikdar brez obiska; tedaj se je modrovalo, da je bil čas vedno prekratek. Spominjam se, da je bila nekoč beseda, kakšne vere so Rusi in drugi Slovani. — Krščanske, kakor mi; le da rabijo pri obhajilu namesto hostije kruh in vino, pa papeža ne priznavajo. Ženske so še odobravale, da je tako: samo zaradi papeža so imele pomisleke, in ker so pravoslavni duhovniki oženjeni. •— Saj so imeli apostoli tudi žene in otroke! se je glasil odgovor, in kmetje so pritrjevali. Kmalu je s te strani izginil vsak pomislek, ker sta tudi farna duhovnika hvalila Ruse. Neki dan pa me je oče nagnal iz sobe: Marš ven! Glej ga no, paglavca, kak(> nateguje ušesa — še opazil nisem, da je notri. Zaupni pomenki niso bili pri nas nolbena redkost, posebno* kadar je bilo zbranih več veljakov; tedaj še mati ni smela biti v sobi Ob takih prilikah je bila na vrsti visoka politika. Možem ni šlo v glavo, zakaj se ne zgane cesar, ki je na glasu kot pobožen mož; on bi moral pognati Turka iz Evrope. — Avstrija tega ne bo nikoli storila, ker bi se potem balkanski Slovani preveč okrepili. — Saj ni treba, da zasede njihove dežele, samo Turka naj prežene. — lega ravno noče; ljubše ji je, da Srbe in Bolgare tlačijo Turki, kakor pa da bi prišli pod vpliv Rusije. Ona bi že pregnala Turka, nje pa podjarmila, tega pa ne pusti Rusija, in tudi sami ne marajo. Ne želijo priti pod Avstrijo, videč, kako tlačijo Madžari Hrvate, Nemci pa druge Slovane. Taki pogovori so se ponavljali dan za dneni povsod. Tla zanje so bila ugodna, ker so bili tabori še v živem spominu. Mnogi ,so bili na vizinat-skem, pa tudi na žalskem, nekateri celo na obeh. Tudi čitalniško življenje je prispevalo svoje. Začelo je novo svitanje; mrak, ki je legal na slovensko ozemlje, se je umikal, kakor megla jutranjemu soncu. Razumnejši so- zaceli spoznavati, da na Balkanu ne gre samo za križ in polmesec, ampak še za druge stvari. Prehod Rusov čez Donavo je dal snovi za nov11 ugibanja in •pomenke. Začelo se je obleganj0 Plevne, glavnega oporišča turiške vojske, ki J° je vodil Osman paša. Dolgo je trajalo to- oildcP>;i~ nje. Turek sc je hrabro branil, vera v nezlomljivo rusko moč je začela omahovati. Dvome so vzbujala tudi različna poročila v časopis1'1, posebno nemških, ki so jih imeli rudniški uradniki in v steklarni. Kar poči glas: Plevna je padla! Rusi so zmagali. — Turek beži! (Dalje prihodnjič.) bolj uveljavljala, čim bolj je pritiskal centralizem državne uprave in se večala gospodarska stiska. Kdor danes bere slovenske časopise in posluša govorjenje naših ljudi, najde to besedo tolikokrat in v tako različnih zvezali, da mu GIo-narjeva razlaga nikakor ne more več zadostovati. Izraz »čaršija« uporablja danes vsakdo, ki razpravlja o stiski, našem državnem gospodarstvu, notranji in zunanji politiki, trgovinskih pogodbah itd. Zato mislimo, da ne bo odveč, če se vprašamo, dali je tako pogosta raba te besede upravičena. Razume se, da bi po zgoraj omenjeni razlagi morali takoj odgovoriti, tla se beseda ne rabi pravilno. V pomirjen je vseh tistih, ki jo uporabljajo, . Pa lahko takoj rečemo, da je upravičenost dana. Poskusili bomo to tudi utemeljiti. Beseda »čaršija« namreč ne pomeni, kakor to dr. Glonar razlaga v svojem Poučnem slovarju, samo trga ali semnja v našem pomenu besede, ki je vezan na čisto določeno točko v mestu, temveč se označuje s tem imenom tudi skupnost ljudi, ki ima j o na trgu ali »čaršiji« pravico trgovati. V Turčiji in tudi še pozneje v Srbiji trgovina 111 bila prosta obrt kot pri nas. Tam je bila to posebna predpravica, katero so prvotno podeljevali razne vrste oblastniki, a pozneje oiblasti. Možnost pridobiti si pravico trgovanja pa je bila strogo omejena na mesta in trge. Na vasi sploh J*1 bilo mogoče dobiti pravice odpreti prodajalno. ya ta način so bili kmetje naravnost prisiljeni, da so prodajali svoje pridelke in krili svoje potrebe izključno v mestu oziroma trgu v »čaršiji« ali pri »čaršiji«. Na ta način je imela čaršija vsakega trga ali mesta nekak monopol za trgovanje z okoliškimi vasmi, ki so ji bile izročene bolj ali manj na milost ali nemilost. Zunanja konkurenca je bila izključena, obstajala je le konkurenca med » ča r š i j s k i m i p o r od i c a m i«. Malokdo pri nas ve, da je na ozemlju bivše Srbije bil v veljavi .še do sedanjega obrtnega zakona z dne 5. novembra leta 1931. poseben zakon o vaških prodajalnah iz leta 1870., ki je v svojem drugem členu določal dobesedno naslednje: »Vaška prodajalna ne sme biti niti v kaki občini, niti pri kaki cerkvi ali samostanu, če ta občina, cerkev ali samostan ni oddaljen od trga štiri ure razdalje.« Če pomislimo, da so bile take postave v veljavi. se prav do leta 1932., ise ne 'bomo čudili, če v teli kraj uh še vedno naletimo na miselnost, ki loči državljane v navadne in one s posebnimi predpravicami. b. Naslov zoper vsebino Mi smo že dovoljikrat opozorili. tla nosi »Slovenski narod« po nemarnem svoje ime. Kajti naj se že obrača stvar tako ali tako, besedi slovenski narod oznamenjujeta, da je naš narod samostojen in samobiten v slovanski narodni družini, prav tako kakor na primer Bolgari ali Čehi ali Poljaki ali Rusi. Kratko in malo, naslov »Slovenski narod« pomeni neodpusten separatizem, greh zoper »nacionalno edinstvo« in še mnogo drugih 'nelepih stvari. Po pravici je zato tudi Živkoviceva jugo- slovenska nacionalna vlada sploh prepovedala, zapisati te besedi, razen na glavi lista, ki iu ie v svojem programu zatajil. Logika teh dejstev je tako močna, da so se še drugod začeli spotikati nad naslovom tega lista. Celo zagrebški »Obzor« piše dne 13. t. m., »da program jNS in oznamenilo .Slovenski narod* nista združljiva«. Naj se torej vendar »Slovenski narod že kedaj prilagodi svojemu lastnemu programu. In naj se prekrsti v »J ugoslovenski narod«, kar bi bilo edino pravilno. Slovencev pa naj po nepotrebnem ne izziva z neresničnim naslovom. O svobodi in nesvobodi »Samouprava« navaja iz »Hrvatskega dnevnika« besede Ziga Scholla, da je hrvaški narod zadovoljen z uspehom svojega dela v preteklem letu in da je prepričan, da bo v tem letu dočakal v svobodni Hrvaški popolno svobodo in socialno pravico. K tem besedam pripominja »Samouprava«: Torej svobodna Hrvaška že leta 1958! Če se vzporeja I. 1102. iz hrvaške zgodovine, tedaj se dobi razdobje 836 let. Je pa neka stvar: svobodna Hrvaška je mogoča samo v svobodni Jugoslaviji. Ker pa stoji v Program »tičnein načrtu sporazuma od 8. oktobra, da je Jugoslavija in vladarska rodovina izven obravnavanja, tedaj sinemo verjeti, da si tudi zagrebški gospodje zamišljajo svobodno Hrvaško samo in edino v svobodni Jugoslaviji.... Pri teh besedah pa ne vemo, ali dvomi »Samouprava« o svobodni Hrvaški kot cilju, ali ne dvomi. Zlasti tudi ne vemo, kaj si misli pod svobodno Jugoslavijo. Če bi jo maravnost kdo vprašal, bi bila nad vprašanjem gotovo zelo začudena in bi slovesno zatrdila, da svobodno Jugoslavijo 2e imamo. Ker pa je spet svobodna Hrvaška po njenem zatrdilu mogoča samo v svobodni Jugoslaviji. bi sledilo iz tega, da prav za prav tudi svobodna Hrvaška že je. in da je torej brez smi-sla vsak boj zanjo. Kajti človek zdrave pameti se vendar ne bo bil za nekaj, kar že ima. Dr. Maček in vsi Hrvatje, ki so za njim, dejansko torej ves hrvaški narod, so torej prav za prav zelo malo razumni, če te hrvaške svobode ne vidijo in se še zmeraj po nepotrebnem bijejo zanjo. Da pa ne bomo vsaj delali nikomur nobene krivice, bomo izerepali vse mogočosti, ki jih daje logika, in priznali, tla »Samouprava« morebiti misli, da je sicer svobodna Jugoslavija že dosežena, da pa v njej za zdaj še ni svobodne Hrvaške. Res, da ta mogočost nekoliko šepa, kajti če jc Jugoslavija svobodna in če je Jugoslavija sinteza treh svobodnih narodov, svobodnih Srbov, svobodnih Hrvatov in svobodnih Slovencev, ne more biti v njej prostora za nesvobodni hrvaški narod. Pa recimo, da je ta nesvoboda vendar tu samo kot nekakšen provizorij, najbrž dotlej, dokler hrvaški narod ne »sprevidi«, da je prav za prav svoboden, in da se moti, če misli, da je nesvoboden že zgolj zategadelj, ker nima nobene pravice, da bi odločal sam o svojih stvareh. Če je tako, naj pa jim v endar že »Samouprava« kedaj razloži tole. Prvič, kako in kedaj bo hrvaški narod dosegel svobodo, ki jo morebiti vendarle še nima in glede katere bolj ali manj po pravici misli, da je nima. Drugič pa, če je hrvaški narod samo glede vsebine svobode v zmoti, naj pa mu »Samouprava« vsaj skuša dopovedati, da prav za prav to ni nobena svoboda, če bi smeli Hrvatje o svojih stvareh sami odločati in s svojim denarjem sami gospodariti, ampak da jc prava^ hrvaška svoboda taka, da drugi svobodno odločajo, kaj naj Hrvatje delajo. Pri 'tem se bo gotovo spomnila marsikomu simpatičnega Jiitlerjanskega načela, da je treba ljudstvo zavarovati pred zlorabo demokracije in svobode s tem, da se mu daje svoboda v primerno odmerjenih clo,zah in še to le dotlej, dokler se tako poklicanim čuvarjem svobode zdi. O tem bi tem bolj pričale besede »Samouprave« na drugi strani iste številke, da svobodna Hrvaška že obstoji od leta 1918., če se vzame kot — platonska teza. Ker je dejanska in pravna osnova svobodne Hrvaške ista, kakor svobodne Slovenije, bi nas iizčrepna in vsestranska obrazložlba pojma svobode °— -------------------- res prav hudo zanimala. s strani »Samouprave« VSE ZA PISARNO dobavlja ul pc)pzai)({a imiL©& UUBUANA WTyriava1"""" hotela Slon V znamenju jugoslovenstva Dovoljkrat smo že pokazali na vzroke, zakaj je v Sloveniji sploh prišlo do denarne stiske. Dejansko je bilo denarja pri nas dovolj. Naš človek je varčen. Zato je bilo že od nekdaj naše denarno gospodarstvo urejeno in je lahko preneslo marsikateri pretres. In tudi zadnjo stisko'bi bili komaj čutili, če bi nam ne bili jugosloveni odvzeli najosnovnejše pravice vsakega gospodarskega telesa: da namreč s svojim denarjem razpolaga sam ter za svoje namene in potrebe. Vabilo Naročnike, ki tega še niso storili, prosimo, da nam čim prej nakažejo naročnino. Kdor bi ne imel položnice, jo dobi na vsaki pošti. Nanjo naj napiše na za to določenih mestih številko našega poštnega čekovnega računa — 16.176 — in naslov: Uprava tednika »Slovenija«, Ljubljana. Kdor položnico že ima, pa je ne rabi, naj jo shrani, ali še bolje: pridobi naj listu novega naročnika. Denar se lahko nakaže tudi s poštno nakaznico. Ustreženo nam je tudi z naslovi oseb, o katerih je pričakovati, da se bodo naročile, če jim pošljemo list na ogled. Kdor ne misli postati naročnik, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Opozarjajte svoje prijatelje in znance na »Slovenijo«! Našim prijateljem! Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list t varno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo. Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 17. Uprava tednika »Slovenija« Fašizem in zagrebški Slovenci Pod naslovom »Zanimivo prijateljstvo« poroča »Hrvatski dnevnik«, da obstoji v Zagrebu slovensko društvo »Narodni dom«, katerega predsednik je vseučiliški profesor dr. Boris Zarnik, glede katerega je znano, da je pri volitvah 5. maja 1935. leta na 41. volišču pod št. 776. glasoval za Bogoljuba Jevtiča. Po »Hrvatski straži« posnema nadalje »Hrvatski dnevnik«, da je baje namen tega društva poučiti prav o Slovencih tiste hrvaške kroge, ki pod vplivam boljševiiške in židovske taktike Slovence krivično sodijo. Slovenci pa da so do 80 odstotkov nacionalisti in obramba zoper boljševištvo in židovstvo. »Hrvatska 'straža« je tudi priobčila govor dr. Zarnika ob novem letu v društvu, pri katerem so navzoči pozdravili predavatelja z rimskim pozdravom', ki da bo poslej veljal med Slovenci kot slovenski pozdrav. Mi razumemo, da »Hrvatski dnevnik« in Hrvatje s takimi Slovenci ne morejo biti prav nič zadovoljni. In naj se kar zanese, da tudi Slovenci nismo — če je stvar le približno taka, kakor jo je opisala »Hrvatska straža«. Kajti po pravici rečeno, tega skorai ne moremo verjeti. Ne da bi med Slovenci ljudi s fašistično miselnostjo ne bilo. Imeli smo in imamo še izrazite fašistične organizacije, kakor Orjuna, Narodna Odbraina, Zbor in druge. Toda prav tako je dejstvo, da vse te organizacije niso bile nikoli zasidrane v ljudstvu. In ljudi s fašistično miselnostjo ni bilo v časih največje fašistične konjunkture več kakor kvečjemu 10 odstotkov. Odkod naj bi bilo torej na mah 80 odstotkov zagrebških Slovencev fašističnih? Tern bolj, Iker žive stalno v glavnem mestu naroda, ki fašizem prav tako najmanj do 90 odstotkov odklanja! Vsekako bi bilo pa dobro in prav, če zagrebški Slovenci in zlasti društvo »Narodni dom« to stvar pojasnijo. Ne samo zaradi Hrvatov, ampak zlasti tudi zaradi nas samih. Mi Slovenci hočemo namreč vedeti, kje stoje ljudje, ki se prištevajo k nam: to- ali onstran pregrad. Prečani in Srbijanci »Obzor« poroča o izstopu »Jugoslovenske akcije« iz »Zbora«, ki ga vodi Ljotič in ki tudi pri nas lovi naivne ljudi, ter riše takole pravilno usodo skupin, ki se vežejo s srbi jamskimi politiki: Primer »Jugoslovanske alkcije« kaže, kakšna je usoda tistih prečamskih skupin, ki se vežejo s tem ali onim srbi jamskim politikom, drugič pa, da jih je na žalost še zmeraj med mami. ki svoje politično stališče ne uravnavajo po splošnih narodnih koristih, marveč je nasledek njihovih političnih kombinacij, v katerih prevladuje osebni moment. Vodstvo »Jugoslovenske alkcije« je bilo zelo naivno, če je mislilo, da bo Ljotič pri svojih političnih kombinacijah upošteval stališče svojih prečanslkih pripadnikov. Dvajsetletna skušnja je morala prepričati tudi' vodstvo »Jugoslovenske alkcije«, da vodijo srbijanski politični činitelji politiko po svojih glavah im kombinacijah, ne da bi zato vpraševali svoje prečanske priveske. Kdaj je na primer vodstvo JNS upoštevalo zahteve prečamskih pokrajin*. Ali so svoje dni jugoslovenski socialisti s centralo v Belgradu uravnavali svojo politiko po željah svojih prečamskih pripadnikov? Mar vodi ig. S. Hodjera politiko tako, kakor zahtevajo to koristi prečainov? Mislimo, da so ti primeri že celo morali biti znani tudi vodstvu »Jugoslovenske alkcije«, pa zato ni moglo pričakovati, da bi g. Ljotič ravnal drugače, kakor drugi srbijanski politični prvaki, ki imajo svoje politične priveske v prečamskih krajih. Ker iso med nami še zmeraj posamezniki, ki se zbirajo v talkih organizacijah, kakršna je »Jugoslo-venska akcija«, bi bilo vsaj to potrebno, da ostanejo samostojne prečanske politične skupine. Kajti brž ko se pridružijo Ljotiču, Hodjcru itd., postanejo dejansko pomožne čete posameznih srhijanskih politikov, ki ne morejo prinesti najmanjše tvarne koristi pre-čanskim krajem, a kaj še, da bi dosegle 'kakšne važne politične koncesije. »J ugoslovenska akcija« je bila ustanovljena v Zagrebu. Pozneje se je pridružila Ljotiču. Ker je pa njegova politična zvezda že hudo v zatonu, in ker je Ljotič kot pristen Srbijanec ni več upošteval, kakor jo je rabil, se je z njim razšla. Zdaj ima Ljotič menda samo še med Slovenci nekaj neomajno prepričanih privržencev. Ti bodo gotovo tudi še vztrajali pri, njem, in kdor pozna miselni ustroj in umsko raven dravobanskih fašistov, se temu še malo ne bo čudil. Glede na to, da nimajo med našim ljudstvom niti najmanjše zaslombe, se sicer z njimi tudi ukvarjati ne mislimo. Kvečjemu smo veseli, da jih imamo tako lepo skupaj zbrane in da jih ne bo treba šele iskati, ko pride čas. Kar se pa tiče »Obzorovih« pripomb glede zvez s srbijanskimi politiki, ima seveda zelo, prav zelo prav. O tem zbiramo sedaj že dvajseto leto prav tako trpke kakor drage skušnje. In seveda ne veljajo te pripombe samo glede naštetih skupin .... Od priznanja k dejanju Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. — Obračamo se še do tistih, ki odlašajo, da store enako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosi™0^, nat nam pošljejo naslove oseb, o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem, ki se bodo odzvali. Uprava in uredništvo. Janez Kocmur: K Tumovim spominom (Nadaljevanje) Rad bi se tu dotaknil nekoliko obširneje še Linharta, tega slovenskega odpadnika, pa se ne smem še 'bolj oddaljiti od predmeta, kakor sem se že. Zato le nekaj besed o njem. Imenujem ga odpadnika s polno pravico, zakaj po materi, ki je lomila le za silo tako imenovani »Kucheldeutsch«, je 'bil Slovenec in se je do svojega odhoda v Ptuj štel tudi sam za Slovenca. Vse tuje na njem je bilo zgolj od nemške šole. Odpadništvo njegovo je zakrivila »die be-riihmte kranjska fovšija«, kakor je bil svoj čas drastično označil v deželnem zboru kranjskem Karl Deschmann tisto lepo čednost, ki je še danes biten del našega javnega in zasebnega življenja. Linhart je moral povezati culo zastran nekaj borih desetakov. Ti so bili seveda samo za pretvezo, pravi vzroki pa so bili drugi. Zgodilo se mu je nekako kakor Ivanu Groharju. Ali krivda tega se je dala vsaj na zunaj spraviti v paragra-farsko natezalnico. Pri Linhartu nič tega. Vrli vsega je bil še mlad, komaj na prvem koraku v življenje; takemu se spregleda še kaj drugega. Saj je začelo razmišljati še pravosodje prav tisti čas, da mladina in starina ne spadata pod enak udar postave. Ljubosumna zavist, 'bojazen za ugled in spletke so ubile talent, ki se je začel komaj razvijati. Res je zagrešil marsikatero hudo napako; toda pri mladem človeku brez dobrohotnega svetovalca in preudarnega vodnika to skoraj ni mogoče drugače. Iz strahu za svoj položaj in sloves so tekmeci kar prežali na sleherni njegov korak: lazili so za njim kakor senca, buljili oči, napenjali ušesa, da bi jim ne ušel noben hlačni trak, noben gib, nobena beseda. Ko je bilo zbranih dovolj pezdirjev, je treščila sodba. Merjen z enakim merilom, bi mu moral narediti družbo tudi marsikdo njegovih sodnikov — pezdirjeim bi se pridružili še bruna, vrsta Linhartov bi sc znatno podaljšala. Česar nista dosegla dr. Binder, njegov bivši profesor, in Ornig, ptujski župan, in še mnogi drugi snubci iz Celja in Gradca, ki so prihajali, da ga pridobe zoper Slovence, to je uspelo domačim komolcem. Nizko častihlepje, umazano kruhoborstvo je odgovorno za vse, kar je sledilo. V Ptuju je bil Linhart bolj figovo pero, za tarčo, ki so se za njo skrivali drugi. Treba je biti pravičen, pa ne zakrivati oči pred dejstvi, ki leže na dlani. To pa seve Linharta ne opravičuje, niti ne zmanjšuje njegove odgovornosti pred zgodovino. S Prepeluhom se popečam drugod posebej. Bil je Linhartov vrstnik in prijatelj. Dasi starejši od njega, mu je ta bil prva leta v mnogočem učitelj in vodnik. Oskrboval ga je s knjigami, zlasti z Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije"! Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »Slovenij e«. Mali zapiski Prepovedani časopisi. Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti in prodajati: 1. št. 1 mesečnika »Današnjica«; 2. št. 1 obzornika »Hrvatski radio-vjesnik«; 3. št. 10 lista »Seljački svijet«. Vsi ti listi izhajajo v Zagrebu. Preučevanje fašizma. Kakor beremo v listih, je bil te dni prejšnji minister v Stojadinovičevi vladi Djura Jankovič v Italiji in sicer v Milanu, Pri demokratičnih silah je moč. V sestavku »Oborožitev Anglije«, ki je izšel v »Neue Zurcher Zeitung«, piše VVinston Churchill tudi: »Pod vsakim pogojem lahko trdimo, da imajo oblast nad morji velike zahodne sile — ta oblast jim bo varovala ob vsakem času njihovo trgovino in njihov kredit. Gotovo je prav, da je tako, kajti nobena teh sil nima kakih načrtov zoper neodvisnost, srečo ali blaginjo drugih dežel. Naj imajo tudi v deželah zahodnih sil svoje posebne misli o vladnih sestavih drugih držav, vendar ne zahtevajo nič od njih, miti njihovih bikov niti njihovih oslov.« nemškimi klasiki ter prevodi ruskih in francoskih del. Leta 1901. mi je pisal Prepeluh k vojakom: »Seznanil sem se natančneje z vso modernejšo literaturo 'ter posebno pozornost posvetil beletristiki: Heine, Gothe in drugi so bili moji zvesti prijatelji. Preštudiral sem Zola od njegove Nane pa do .Plodnosti1. Seveda sem pregledal vsak novi knjižni pojav na domačem polju.« In: »Gogolj, Lermontov, Puškin, Čehov, J los to j itd. so se mi priljubili.« Vpliv Zolajev na Prepeluha se pozna najbolj v črtici »Stebri družbe«, ki je mestoma kakor prepisana iz »Nane«. Izšla je 1. 1903. v zbirki pod naslovom: Pavel Mihalek: »Iz nižin življenja«. Ostale črtice, prvi začetniški poskusi, so izvirnejše; vendar prevladuje tudi v njih odločno bosjaški tip iz prvih del Maksima Gorkega. Da je ostal pri leposlovju, bi bil dosegel brez dvoma večje in koristnejše uspehe. Trško življenje in dogajanja na sodniji so mu nudila dovolj hvaležnega gradiva. Vrnivši se jeseni 1901 od vojakov sem začel tudi sam zahajati k 'Linhartu. Znana sva bila že od^ prej. Prepeluh je bil njegov vsakdanji gost. Včasih je prišel tudi Jože Berdajs. Sestanki pa niso bili namenjeni praznim razgovorom. Linhart je pogosto razlagal Gbthejevega »Fausta«, recitiral Shakespeare ja in druge, pa tudi slovenske klasike, najraje Prešerna in Levstika. Heineja je znal vsega na pamet. Pri odkritju Prešernovega spomenika je celo sodeloval aktivno. Zvečer je od komersa »Pri levu« E. Kristan nevoljen odšel zaradi pičle udeležbe, Linhart je pa ostal in recitiral več Prešernovih pesnitev na izust. Salon se je po malem napolnil, vsi so vzdržali do kraja, nikomur ni bilo žal. Padec Linharta je zadel nemilo vse, ki so ga poznali bliže. Postavljenemu na sramotni oder so ploskali le kadetsko vzgojeni zakrknjenci, oboževalci lepo počesanih las, simetrično črtanih poslovnih knjig in pravilno nalepljenih znamk. Po naravi je bil bohem, skoraj zanemarjen; ali nenavadno bister, dojemljiv in posebno delavcem nenavadno prikupen. Prva leta se je nagibal na anarhistično stran, bil je celo dopisnik švicarskega anarliistično-socialističnega tednika »Neues Leben«. Dvakrat se je oglasil v njem pod psevdonimom Abditus II., kar je spravilo Prepeluha iz ravnotežja. Od Prepeluha imam dve pismi, ki sta hkrati njegova pragramatična izpoved. Prav zato sem jih ohranil do danes. Njih objava bo pojasnila marsikaj iz njegovega življenja; tudi brez komentarja. Za dušeslovce in kritike je v njih gradiva za vse mogoč razplete in zaključke. Nihče bi ga ne mogel označiti tako točno, kakor se je sam, čeprav že pred mnogimi leti. Osmrtnice o njem so skoraj vse netočne, nepopolne, deloma celo napačne; še najbolje ga je označila »Delavska politika«. Prepeluh je zanimiv najbolj kot samouk. Na- Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“! Krščanska Avstrija in nekrščansko delo. Kako razumejo v Avstriji krščansko pravičnost in strpnost, kako še bolj brez sramu kršijo jasna in natančna določila senžermenske mirovne pogodbe, nam dokazuje tole poročilo »Koroškega Sl ovenča«: Najnovejša akcija Heimatbunda so nemški otroški vrtci v slovenskih krajih. Že so ustanovili te najino-vejše poneanceivalnice v Št. liju, G linj ah, rožanski Bistrici, Svečah, Št. Jakobu, Dobrli vasi in drugod. Voditeljice so Nemke in se morajo redno posluževati tolmačev, da otroke razumejo. O delu v teh vrtcih ni treba izgubljati besedi. Geslo »Ponemčujmo, kar sejda!« velja torej v podvojeni in potrojeni meri v državi s krščansko ustavo! Širite naš list »Slovenijo"! Slovensko društvo. Na prošnjo pisarne »Slovenskega društva« priobčujemo: Vabimo vse ljubljanske ude Slovenskega dru-štvd, tla sc udeležijo rednega mesečnega sestanka v torek 18.^ I. m. v Trgovskem domu v Gregorčičevi ulici. Začetek zborovanja ob 20. uri. Na sporedu je predavanje z diskusijo in poročilo o društvenem delu. Predaval bo dr. Jože Rus o predmetu: »Jedro kočevskega vprašanja«. Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani. čin, ki se ga je posluževal pri vzgoji samega sebe* je nekaj svojstvenega. Premagal je mnogo dušnih naporov, žrtvoval mnogo časa in denarja. Pri samouku je tak način oprostijiv, pri šolanem ne. Njegova prva vzgoja je bila nemška — obiskoval in dovršil je nemško ljudsko šolo. Oče mu je bil namreč tesar pri Kranjski stavbni družbi, izrazito nemškem podjetju, ki je vplivalo tudi na svoje uslužbence. Odtod Prepeluhov gospodovalni značaj, ki se ga je držal do konca. Zanimanje za slovensko knjigo mu je vzbudil šele Ivan Šubic,, ravnatelj državne obrtne šole, ki je poučeval poleg drugih predmetov tudi slovenščino. Pičlo znanje nemščine, ki ga mu je dala ljudska šola, mu je pozneje mnogo pripomoglo k branju in razumevanju nemških del. V delavskem gibanju do konca vojne ni nikdar igral vloge, Kakršna se mu pripisuje. I uma ima s svojo trditvijo skoraj prav, da ni bilo slovensko delavsko gibanje v svojem jedru nikdar marksistično. Sukalo se je večinoma okoli dnevnih vprašanj, brez globljega posega y- družbena vprašanja. Resolucij je bilo dosti, in še radikalnih, ostale pa so vse na papirju. S svojim bern-steinovtskim revizionizmom, ki ga je natezal ves čas tako vztrajno, je moral ostati Prepeluh v takem ozračju jpopol n orna sam. In tudi ni moglo biti drugače spričo manjkanja razumnikov za p i šmarsko vojno. Najsvetlejša doba v njegovem življenju je doba »Avtonomista«.« Končal pa je politično pot z obratom za 90 stopinj. Šesti januar ga je ohromil docela. Škoda. Bolj dosleden in uspešen je bil kot gospodar-”1*. beveda, če se tisto, kar je ustvaril, šteje za uspeh. V že omenjenem pismu je dejal tudi: »Nekdanjega propagatorja s ceste ni več«... Potem: »Glej tako, da se Ti bode dobro godilo: to je namen človeškega življenja...« Da nisem bil teh misli z njimi, jc bil nekoč priča dr. Dragotin Lončarsko sva se zaradi tega vpričo njega zelo sprla. Bilo jc leta 1919. pri Avgustu Kuharju v Vevčah. Kot gospodarnika ga ni omenila nobena osmrtnica. Zakaj? Veliko je še drugih in večjih vprašanj, ki se jih ogibamo v velikem loku. Zastonj. Kar je danes zastrto, se bo razodelo jolfi samo od sebe. Razgaljeni bodo tudi tisti, ki bi morali govoriti, pa so molčali. Tedaj bo šlo tudi za to, zakaj niso govorili, in celo branili, da bi govorili drugi. Čas bo odgovoril na vse. Dovolj je, se samo ozreti na dogodke pred le" tom dni. Metali so nanje velike ponjave, jih obdajali z zidovi in okopi, da ne bi predrl najman jši pogled do njih. Nihče ni dvignil pregrinjala, nihče podrl zidov in zasul okopov, pa vendar stoji danes resnica pred nami taka, kakor je bila takrat. Nihče ni oznanil, kako je bilo z raznimi nevme-šavanji. nihče pojasnil, kako s tistimi pomorskimi razbojstvi, pa naim je vendar razodeto vse. Debeli časopisni napisi od takrat spominjajo na osmojeno tramovje, ki so pod njim sežigali resnico.