Izlet upokojencev v Ozalj
6. oktobra smo nestrpno pričakovali avtobus za brez-plačno vožnjo izletnikov. Že je tu, hitro se zbašemo na sedeže in že se pomikamo po Dolenjski cesti. Naš pred-sednik nas je po mikrofonu toplo pozdravil, prav tako Naride Javornik - vodja izleta.
Vodnik nas je med potjo opozarjal na razne zanimivo-sti. Kakor bi mignil smo se znašli v Novem mestu in nato brez postanka nadaljevali pot proti Gorjancem. Poželji-vo smo se pri Suhorffc ozrli v prve vinograde. Trta vsa zlata žari v jutranjem soncu, izpod nje visijo grozdi. pridelani ob garanju in Ijubezni belokranjskega kmeta. Ustavili smo se šele v Metliki. Nekateri so se podali v muzej, drugi na malico v gostilno, ženske na kavico. Potem je kar mimogrede romal sladki kostanj v torbe, pridružila se mu je še steklenica belokranjske črnine. Po ogledu mesta smo se zbrali za nadaljno pot. Žametna belokranjska klima in kozarček njene črnine sta nas navdala z razigranostjo. Čez dvajset minut smo prispeli v Ozalj. Veličasten star grad nas je sprejel v svojo dvorano, posedeli smo za belo pogmjene mize. Po kosilu odidemo na grajsko teraso od koder se nam je odprl čudovit razgled. Globoko pod gradom peljejo tiri v Karlovac. Za njimi potuhnjena Kolpa, s svojim počasnim pomikanjem.
Ponovno smo se vkrcali na avtobus, ki z nami hiti proti Črnomlju. Spremljajo nas skrbno obdelane njive. V Čr-nomlju smo se ustavili ob velikem spomeniku padlim tovarišem za našo svobodo. Z minutnim molkom, recita-cijo Mateja Bora in partizansko pesmijo smo počastili njihov spomin. Kako se je Črnomelj spremenil. Mnogo je novih tovarn, lepih hiš. Kmalu nato je ,nas sprejela partizanska pot, elegantno se vije kakor srebrna kača čez hribčke in doline. Pri Lokvicah zavijemo v desno. Tam med belimi brezami stoji spomenik slavnemu komandan-tu Stanetu Rozmanu in njegovim tovarišem, ki so na tem mestu pred devetintridesetimi leti izgubili svoja življenja. Presenečena sem se ozrla v cvetje in gorečo svečo, ki je plamlela v jesenskem vetriču. »Ne, slovenski narod te ni pozabil tovariš Stane!« Zamaknjeno zaprem oči, vidim ga, takšnega kakor je bil. Spomladi 1944 leta mi je nazadnje segel v dlan pri prehodu Crne Mošnjice. Jesen-ski veter je zavel skozi tanke lase lepih brez, spremljala ga je naša pesem. »Počiva jezero v tihoti, in listje rahlo mu šumi!« Topli val tovarištva nam je prešinil srca. Je Stane stopil med nas, skozi nas? Je z nami zapel špansko pesem. »Povej kam greš črnolaska«.
Podturn, Podhosta, Soteska, kdo od partizanov ni ho-dil tod? Pred mikrofonom so se pojavljali borci, vsak bi rad vsem povedal svoje dogodke iz NOV. Nazadnje se ustavimo še pred spomenikom v Žužemberku. Z zadnji-mi žarki obsije pozlačena imena na spomeniku, da zaža-rijo, izstopajo a sivega marmorja. Tisoč dvesto jih je.
Pred spomenik je stopil star borec Cankarjeve brigade, sklonil se je in ga poljubi. Iz očesa mu je kanila velika kristalna solza, padla na tla, za svoje tovariše. Le stežka
je govoril in obujal spomine na bitke ki so divjale tod. Pomagal mu je drug borec, toplo nam je govoril o tistih časih, o tem, da je bil Žuiemberk naš Stalingrad. Padle smo počastili z minutnim molkom. Nežno se je razlila čez grič tiha pesem, »Gozdič je že zelen!« Le suho listje je motilo tišino, ki se je zarezala v naša srca. Slišali smo vsakega ki je padel na to, s krvjo prepojeno zemljo.
In med vožnjo se je molk le počasi plazil iz nas. Počasi ga je zakrila pesem. Razšli smo se vsi razigrani z željo, še mnogo takih srečanj. Pridružite se nam drugič v večjem številu, popestrite si malo življenje, včasih tako pusto in prazno, ter polno skrbi! Včlanite se vsi v naše društvo.
Za dan repubiike bomo zopet povabiU vse upokojence v naš Idub Krim Rudnik, vs« stare nad sedemdeset let, na malo zakusko kakor vsako leto. Popestrili ga bomo s kultumim prognmom, pridile vsi!
EMILIJA HEUFFEL