327 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.452(497.434Ribnica)(091) Prejeto: 6. 7. 2018 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim« Trg Ribnica do odprave trške avtonomije v začetku 19. stoletja IZVLEČEK Ribnica na Dolenjskem je bila eden večjih in prepoznavnejših trgov na Kranjskem z močno neagrarno dejavno- stjo, zlasti z razširjeno krznarsko obrtjo. Posebnost ribniškega trga je nastanek neposredno iz vasi, kar se je zgodilo v času kolonizacije sosednje Kočevske v prvi polovici 14. stoletja. Čeprav je Ribnica sodila med maloštevilne kranjske trge z razvito trško avtonomijo, se ta vendarle ni razvila do takšne stopnje kot ponekod drugod. Trg je v zgodnjem novem veku doživljal tudi nihanja v obljudenosti, največja nesreča pa ga je doletela leta 1778, ko je skoraj povsem pogorel, a se je hitro spet postavil na noge. Konec 18. stoletja je Valentin Vodnik o Ribnici upravičeno zapisal: »Ri- benca, narlepši terg na Krajnskim.« KLJUČNE BESEDE Ribnica, trg, trška uprava, sejmi, trgovina, obrt ABSTRACT »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM« MARKET TOWN OF RIBNICA UP TO THE ELIMINATION OF MARKET-TOWN AUTONOMY IN THE EARLY NINETEENTH CENTURY Ribnica in Lower Carniola was one of major and significant market towns in Carniola, based on a distinctly non-agrarian economy and particularly the widespread fur industry. What distinguishes Ribnica from other market towns is that it emerged directly from a village during the colonisation of the neighbouring Kočevje area in the first half of the fourteenth century. Although Ribnica was one of the few Carniolan market towns with well-developed autonomy, the latter never reached the same degree as in some other areas. In the early Modern Period, the market town also experienced population fluctuations and faced the greatest disaster in 1778, when it nearly burned to the ground, but then soon recovered. At the end of the eighteenth century, V alentin Vodnik rightly described it as: »Riben- ca, narlepši terg na Krajnskim« [Ribnica, the most beautiful market town in Carniola]. KEY WORDS Ribnica, market town, market town governance, fairs, trade, industry 328 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 Nastanek trga in njegove glavne značilnosti V 14. stoletju je Dolenjsko poleg nastopa Habs- buržanov kot deželnih knezov (1335) in njihove ustanovitve najpomembnejšega dolenjskega urbanega središča Novega mesta (1365) zaznamoval pojav več novih trgov. Ti so temeljito predrugačili razporeditev meščanskih naselij, preden se je proces nastajanja tr- gov na Slovenskem pred koncem stoletja večinoma zaključil. V 14. stoletju je tako v pisnih virih izpričano največ novih dolenjskih trgov. Poleg Metlike (1300) in zgodaj ugaslega Kronovega (1308) se tedaj poja- vi še devet trških naselij: Šentvid pri Stični (1326– 1333), Trebnje (1335), Radeče (1338), Krško (1343), Ribnica (1350), Kočevje (1377), Poljane ob Kolpi (1377), Žužemberk (1377), Litija (1386) in Višnja Gora (1386). 1 Vzpon, če že ne tudi samo utemeljitev, so skoraj vsi dolgovali dvema močnima rodbinama, Ortenburžanom in Celjskim, ter prišli slednjič leta 1456 kot celjska dediščina v habsburške roke. Zahodna polovica Dolenjske, kjer se od prve tre- tjine 14. stoletja kot prvi omenja trg Šentvid pri Stič- ni, je v tem času dobila še en trg, Ribnico, s trškim nazivom izrecno omenjeno leta 1350 (ze Reyfnicz im marcht). 2 Za ribniški trg je bilo značilno, da je grad kot sedež ribniškega gospostva stal že od srednjega veka na ravnini tik ob trgu in ne na vzpetini. Rib- niško gospostvo, leta 1220 v rokah Auerspergov, je prišlo še pred letom 1263 v posest Ortenburžanov in je nato delilo usodo ortenburško-celjskih pose- sti. V dobi Ortenburžanov je bila Ribnica sredi 14. stoletja že pomembno gospodarsko in upravno sre- dišče. 3 Prav v času prve omembe trga je na Kočev- skem potekala živahna ortenburška kolonizacijska dejavnost, ki je dala kraju gospodarsko neprimerno močnejše zaledje na jugu. Ni naključje, da se v virih skoraj hkrati s trgom in kočevsko kolonizacijo poja- vijo ribniški vikar (1340), cerkev sv. Štefana (1353) in končno župnija (1363). 4 Poznejša vloga pomembne- ga cerkvenoupravnega središča je imela korenine že konec srednjega veka. Župniki so se namreč začeli redno imenovati arhidiakoni v zadnjem desetletju 15. stoletja, k svojemu arhidiakonatu pa so poleg ce- lotne Kočevske prištevali župniji Bloke in Stari trg pri Ložu. 5 Tako je bila Ribnica poleg Novega mesta in Metlike ena od treh meščanskih naselbin, ki je v novi vek vstopila kot cerkvenoupravno središče nad ravnijo navadne župnije. 1 Prve omembe trgov gl. v: https://topografija.zrc-sazu.si/; prim. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije. 2 Prvo omembo Ribnice kot trga vsebuje listina Tristrama iz Sajevca, datirana »ze Reyfnicz inn marcht« (HHStA, AUR, 1350 VII. 1., Ribnica, po: ZRC SAZU, ZIMK, Božo Otore- pec, Centralna kartoteka srednjeveških listin). 3 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 79–82. 4 Prim. prav tam, str. 81–82. – Höfler, Gradivo za historično to- pografijo, str. 153; Höfler, O prvih cerkvah, str. 39–40. 5 Gruden, Cerkvene razmere, str. 77–78; Höfler, O prvih cer- kvah, str. 41; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 154. Skupaj s še dvema drugima kranjskima srednje- veškima trgoma, Postojno in Planino, spada ribniški trg v poseben razvojni tip – nastanek trga neposre­ dno iz vasi –, ki je med slovenskimi srednjeveškimi naselji najmanj razširjen. Pojav preoblikovanja oziro- ma povzdignitve vaškega naselja v trg je prepoznaven po značilni posestni strukturi s hubo (kmetijo) kot temeljno enoto. Pri navedenih treh trgih je posest do konca 15. stoletja izpričana le s posameznimi prime- ri, kot celota pa v najstarejših urbarjih iz časovnega razpona 1498–1573, ki v vseh treh trgih ločijo med hubno posestjo in podružniki – kajžarji (untersassen). 6 Izhodišče v številu prvotnih hub je bilo precej različ- no: v Planini 8, v Postojni 15 in v Ribnici kar 21. 7 Čeprav se v Ribnici pri podružnikih pozneje mestoma pojavlja tudi posestna enota oštat in se iz- raza prepletata kot sinonimna, 8 pa v teh podružni- ških oštatih ni mogoče prepoznati pravih »urbanih« oštatov, ki bi predstavljali morebitni sekundarni trg ob prvotnem vaškem hubnem naselju. Njihov mlajši nastanek potrjujeta predvsem dve okoliščini: dosle- dno označevanje celote kot podružniki, tj. z značil- nim poimenovanjem mlajšega kajžarskega adstrata, in lega večine teh zunaj samega trškega jedra. V vseh najstarejših urbarjih se naziv tržani (bürger) nanaša izključno (!) na posestnike razdeljenih hub v trgu, ki sestavljajo popisno enoto trg kot takšno. Podružniki (untersassen) so v urbarjih pomenljivo navedeni po- sebej. Tako kot v vaseh so bili sloj poznega nastanka in niso bili prebivalci trškega, prvotno vaškega jedra naselja, čeprav so imeli nekateri maloštevilni svoja domovanja tudi tam. Nadalje je treba poudariti, da v času prvih urbarjev struktura hubne posesti Plani- ne, Postojne in Ribnice le malo odstopa od strukture njihove podeželske okolice. Tako v trgih kot v veči- ni okoliških vasi je bila prevladujoča posestna enota polovična huba, nerazdeljenih pa je ostalo malo hub. Enako kot pri trgih so se domovi podružnikov obli- kovali tudi v večjih vaseh, a v manjšem številu. Prvotna vaška Ribnica je bila obcestna vas, le da je šlo tu, drugače kot pri Planini, za njeno enostran- sko varianto, zastopano v več značilnih koloniziranih vaseh Ribniške doline. 9 Proti jugu jo je namreč ome- jeval potok Bistrica, onstran katerega je zrasel grajski 6 Urbarji gospostva Postojna: 1498 (objava: Kos, Srednjeveški urbarji, str. 223–224), 1500, fol. 1–2´ (ARS, AS 1, Vicedom- ski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, lit. A I–1), 1504, fol. 1–1´ (prav tam), 1564, s. p. (prav tam). – Urbarja gospostva Hoš- perk: 1551, s. p. (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 84, I/49, lit. H I–3), 1553, s. p. (prav tam, lit. H I–4). – Ur- barja gospostva Ribnica: 1564, s. p. (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R I–5), 1573, s. p. (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1). 7 Izhodiščno stanje je povzeto po naslednjih urbarjih: Postojna 1498, Hošperk 1553 in Ribnica 1564 (gl. prejšnjo opombo). 8 Oštate, ki jih posedujejo podružniki, srečamo v urbarju iz leta 1573 (Untersassen im marckht Reifniz) (ARS, AS 774, Go- spostvo Ribnica, knj. 1, s. p.). 9 Prim. zemljevid Kmečka naselja na Slovenskem v: Blaznik et al. (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina, priloga Z XXV. 329 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 kompleks. Posestne enote je mogoče zasledovati po urbarjih od srede 16. vse do srede 19. stoletja, zato je s pritegnitvijo franciscejskega katastra mogoče precej natančno ugotoviti kontinuiteto in identiteto posa- meznih hub in podružništev – kajž. 10 Za prve do- move podružnikov in župnijsko cerkev sv. Štefana se je našel omejen prostor onstran ceste do bistriškega potoka, s čimer je dobila Ribnica bolj urbano podo- bo sklenjenega naselja na obeh straneh ceste. Temu razvoju se je podredil tudi zaključeni sklop župniji podložnih domov, ki zapira vzhodni rob kraja: tri pr- votne hube v isti vrsti s hubami ribniškega gospostva in vrsta mlajših oštatov – kajž na nasprotni strani ceste, kjer stoji cerkev. 11 Vse skupaj sestavlja danes sklenjeno zazidano jedro z oznako Trg. Ribnica tako v svojem jedru ni bila farna vas, ampak enostranska obcestna kolonizacijska vas, v katero se je župnija vkomponirala šele pozneje, v času, ko so naselje zače- li v virih označevati kot trg. Bržčas je že 14. stoletje 10 Urbarji gospostva Ribnica: 1564 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R I–5), 1573 (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1), 1621 (prav tam, knj. 2), 1659 (prav tam, knj. 3), 1707–1710 (prav tam, knj. 4), 1711–1714 (prav tam, knj. 5), 1818–1829 (prav tam, knj. 17). – ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169, No. 22, 23. 7. 1755. – ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica, mapa (1823), protokol; prav tam, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica. 11 Župnijsko posest poznamo šele po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 104, RDA, N 26, No. 8, s. d.). prineslo prve oštate, značilne predvsem za župnijske podložnike, 12 ki so naznanili drugo razvojno stopnjo – množični pojav podružništva. Zanj je bilo dovolj prostora le zunaj trga, tj. na Mali Mlaki onstran Bi- strice južno od gradu. 13 V političnem pogledu je ribniški trg tudi v zgod- njem novem veku najprej ostajal v enakih okvirih kot od leta 1456 dalje, ko je gospostvo prišlo v habsburške roke in so ga deželni knezi skupaj s trgom oddajali v zastavo zastavnim imetnikom. Potem ko so komorno gospostvo Ribnica leta 1618 kupili baroni Khisli, sta gospostvo in trg eno generacijo delila skupno uso- do s še dvema dolenjskima meščanskima naseljema: 12 Po terezijanskem katastru je bilo okoli leta 1750 v trgu Rib- nica 10 župnijskih oštatov (ARS, AS 174, Terezijanski ka- taster za Kranjsko, šk. 104, RDA, N 26, No. 8, s. d.), ki jih na podlagi mlajše franciscejske katastrske mape in cenilnih operatov vse lociramo v sklop župnijske posesti na vzhodnem koncu trga (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica, mapa (1823); ARS, AS 176, Franciscej- ski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica, zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 18. 11. 1823). 13 Razlikovanje med podružniki v trgu (Markt Reyffniz vn- dtersassen) in na Mali Mlaki (An der Lackhen) srečamo šele v urbarju leta 1659, vendar primerjava posesti in priimkov s starejšimi urbarji iz let 1564, 1573 in 1621 priča o že tedaj domala identičnem stanju. Leta 1659 je bilo podružnikov v trgu 7, na Mali Mlaki pa kar 43. Med daleč prevladujočo hubno posestjo samega trga urbar navaja manjši delež ne- hubne posesti, tj. 11 hišic in hiš ter dva oštata. ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573; knj. 2, urbar 1621; knj. 3, urbar 1659. ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R I–5, urbar 1564. Ribniški trg na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica, mapa, mapni list 3). 330 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 mestom Kočevje in trgom Poljane. Khisli so v letih 1619 in 1623 z nakupom pridobili komorni gospo- stvi Kočevje in Poljane ter bili leta 1624 – zdaj kot gospodarji znatnega dinastičnega teritorija treh go- spostev in deželskih sodišč – iz baronov povzdignjeni v grofe Kočevske. 14 Sredi zaključenega ozemlja je kot enklava ostalo le deželnoknežje mesto Kočevje, ven- dar je cesar Ferdinand II. tudi tega za dve desetletji navezal na gospostvo, ko je leta 1621 Jakobu Janezu Khislu v dosmrtni užitek podelil drugo ali prizivno sodno instanco nad mestom, dotlej pripadajočo vi- cedomskemu uradu. 15 Naveza je trajala do leta 1641, ko so Khisli vsa tri gospostva skoraj hkrati proda- li. Kočevsko-poljanski del je prišel v posest grofov Auerspergov kot sestavni del njihovega neprimerno obsežnejšega dinastičnega ozemlja na osrednjem in jugozahodnem Dolenjskem, ribniško gospostvo pa je kupil poplemeniteni mitničar Andrej Triller pl. Tril- lek, čigar rodbina, prav tako povzdignjena v grofovski stan, ga je posedovala do leta 1707, ko je s poroko prešlo na grofe Kobenzle. Od leta 1810 je bilo v ro- kah neplemiške rodbine Rudež, ki je dominikalnemu delu posesti gospodarila tudi po zemljiški odvezi, vse do prve polovice 20. stoletja. 16 Kot pri mnogih drugih trgih trško ozemlje tudi v Ribnici ni v celoti spadalo pod enega zemljiškega go- spoda. Na Kranjskem razcepljenost trškega ozemlja srečujemo predvsem tam, kjer se je trg razvil nepo- sredno iz hubne vasi, ki ob pridobitvi trškega naslova že ni bila več kompaktna. Posamezne hube so bile v Ribnici odtujene zgodaj in jih pozneje srečamo v rokah domače župnije. Župnijsko posest poznamo šele iz terezijanskega katastra sredi 18. stoletja, ven- dar je mogoče vse tri župnijske hube v trgu po legi prepoznati kot sestavni del kolonizacijske vasi, 17 kar pomeni, da so morale biti prvotno podložne ribni- škemu gospostvu. V trgih je lahko teritorialni gospod za določene nepremičnine uveljavil tudi poseben status, ki se je razlikoval od splošnega razmerja zemljiški gospod – podložna posest. Tak status so imele t. i. svobodne hiše, ki jih gre deliti na takšne s sodno imuniteto in druge, samo z začasno fiskalno oprostitvijo. Slednjo zasledimo pri vrsti »osvoboditev« v letih po padcu Celjskih (1456) in je očitno značilna za mlajši čas, saj jo srečamo predvsem v 15. stoletju. V ribniškem 14 Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 222, 376, 422. Prim. Parapat, Doneski k zgodovini, str. 86–87. 15 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 274, I/139, lit. G I–4, 5. 6. 1621. 16 Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 222, 376, 422. – Po imenjski knjigi so grofje Kobenzli gospostvo Ribnica od baronov Trillek pridobili prek poroke leta 1707 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 570), medtem ko so gospostvo Hošperk kupili leta 1717 od knezov Eggenbergov (prav tam, fol. 546–548v). O Trillekih (tudi Trillegih) prim. Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 165–172. 17 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica, mapa (1823), protokol; prav tam, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica. trgu je, denimo, cesar Friderik III. leta 1458 Hansa Čušperškega doživljenjsko oprostil plačevanja činža, davka, tlake ter drugih obveznosti za hišo in poldru- go hubo. 18 Gospodarska podoba ribniškega trga O gospodarski podobi trga je za prvi dve stoletji znanega zelo malo. Sklepati je mogoče, da je v Rib- nici živela obrt, še preden se je vas v prvi polovici 14. stoletja preoblikovala v trg. Prvi znani obrtnik, kolar Štefan Nundorfer (pogner zu Reyffniz), je sicer izpri- čan šele leta 1423 19 in je do konca srednjega veka tudi edini. Neagrarna dejavnost ribniške pokrajine in trga je znatne spremembe doživljala od konca 15. stoletja, ko so se na Kranjskem deloma preusmerili promet- ni tokovi. Skozi Ribnico je tedaj na škodo Ljubljane potekal živahen trgovski promet proti jugu, kar je leta 1496 privedlo do deželnoknežje prepovedi, da bi trgovci uporabljali »neobičajno pot« skozi Ribnico in Kočevje. 20 Ni naključje, da je do reakcije Ljubljanča- nov in prepovedi prometnice prišlo le nekaj let za- tem, ko je cesar Friderik III. leta 1492 zaradi škode po turških opustošenjih vsem podložnikom kočev- skega urada podelil pravico trgovati z lastno živino, platnom in drugimi domačimi pridelki na Hrvaškem in drugod. Šlo je za začasen ukrep, ki pa je s potrdit- vami v 16. in 18. stoletju postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva. 21 Kronološko prvi pregledni vir o stanju neagrar- nega gospodarstva kranjskih trgov so šele poročila iz leta 1752, ki so jih na zahtevo reprezentance in komore v Ljubljani od trgov ali njihovih zemljiških gosposk zbrali vsi trije kranjski okrožni glavarji. 22 Dolenjski okrožni glavar v Novem mestu je poročilo zahteval le od štirih trgov – Radeč, Mokronoga, Liti- je in Žužemberka –, Ribnico pa je v skupnem poro- čilu zgolj omenil, češ da skupaj z ostalimi trgi spada med trge »druge klase«. 23 Iz tabel obrtnikov v omenjenih poročilih in iz poklicev posestnikov, ki jih v istem času, sredi 18. stoletja, navaja terezijanski kataster, lahko povzame- mo, da je bila Ribnica po številu obrtnikov (41) med vodilnimi dolenjskimi trgi, po deležu obrtnikov med (hišnimi) posestniki (44,1 %) pa je zaostajala le za Radečami in Mokronogom. Samo ti trije trgi so se lahko pohvalili tudi z navzočnostjo kramarjev. Kvan- 18 HHStA, Hs. B 360, fol. 114, 1458 9. IV. (po tipkopisu B. Otorepca, ZRC SAZU, ZIMK). 19 Prav tam, 1423 IX. 21., s. l. 20 Listina 1496 VIII. 13., s. l., objava: Gradivo za zgodovino Ljub- jane IV/34. – Prim. Otorepec, Doneski k zgodovini, str. 83. 21 Listina 1492 X. 23., Linz, insert v potrditvi 1571 VI. 16., Gradec v: StLA, I. Ö. Priviligienbuch II, fol. 103–104. – Prim. Otorepec, Doneski k zgodovini, str. 83. 22 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 10. 11. 1752, 23. 11. 1752, 4. 12. 1752. 23 Prav tam, 23. 11. 1752. 331 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 titativne podatke za največje dolenjske trge prikazuje naslednja razpredelnica. 24 Trg hišni posestniki obrtniki kramarji Ribnica 93 41 (44,1 %) 1 Mokronog 71 54 (76,0 %) 1 Radeče 57 41 (71,9 %) 3 Dolenjske Toplice 46 17 (40,0 %) – Litija 39 17 (43,6 %) – Žužemberk 97 12 (12,4 %) – Raka 61 2 (3,3 %) – Če vzamemo trge v celoti, so bili med obrtniki najštevilčnejši čevljarji, tem so sledili mesarji, krojači, kovači in tkalci. Za Ribnico so bili posebej značilni krznarji, za obsavska trga Radeče in Litija pa vino- toči – v Litiji poleg slednjih še čolnarji. Le mestoma zasledimo tudi specializirano obrt. Znatne razlike se kažejo v številu različnih obrti po posameznih trgih: 17 v Radečah, 14 v Mokronogu, 12 v Ribnici, 8 v Žužemberku, po 5 v Litiji in Dolenjskih Toplicah ter samo dve na Raki. Ribnica je tako sredi 18. stoletja premogla (najmanj) 15 krznarjev, 7 čevljarjev, 4 kro- jače, po tri kovače in vinotoče, po dva mizarja, tkalca in zidarja ter po enega mlinarja, mesarja in sedlarja. Z dvema tovornikoma, enim kramarjem in enim za- ložnikom tobaka pa so bili zastopani še trije poklici. Odraz pomena posamezne trške obrti so cehov­ ska združenja, najsibo privilegirana ali stanovsko- -religiozna. V dolenjskih trgih so bili cehi in cehovski obrtniki v primerjavi z mesti zastopani le v skromni meri, trška obrt pa je bila na dokaj nezavidljivi kvali- tativni stopnji. Iz poročil štirih trških predstojništev o stanju trgovine in obrti, sestavljenih leta 1752, je razvidno precej šibko stanje obrtnih dejavnosti, pri čemer žal ni poročila za Ribnico. V omenjenih štirih trgih – Radečah, Mokronogu, Žužemberku in Litiji – tako v celoti pogrešamo cehovska združenja, ki jih 24 Ribnica: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 79, BT, N 169; Radeče: ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, 5. 6. 1752; Mokronog: prav tam, 10. 11. 1752; No. 2, s. d.; Litija: prav tam, 7. 9. 1752; Žužemberk: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, RDA, šk. 128, N 183, No. 20, s. d.; Do- lenjske Toplice: šk. 57, BT , N 34, No. 14, s. d.; Raka: prav tam, šk. 49, BT, N 4, No. 21, s. d. – Podatki o poklicih izvirajo iz napovedi posevka v terezijanskem katastru in poročil okrož- nemu uradu (1752), medtem ko smo število hiš praviloma ugotavljali po urbarjih in štiftnih registrih (Ribnica: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 134, RDA, N 169, No. 22, 23. 7. 1755; Radeče: prav tam, šk. 123, RDA, N 168, No. 26, 5. 6. 1752; Mokronog: prav tam, šk. 119, RDA, N 156, No. 8, individualna subreparticija, s. d.; Litija: prav tam, šk. 134, RDA, N 205, No. 5, 29. 5. 1752; Dolenjske Toplice: prav tam, šk. 105, RDA, N 34, No. 3, urbarski izvleček, 17. 1. 1757; šk. 109, RDA, N 118, No. 9, s. d.; Raka: prav tam, šk. 98, RDA N 4, ad No. 28, ekstrakt iz urbarja, s. d.; šk. 101, N 12/I, No. 56, 4. 8. 1757; šk. 102, N 12 II/No. 232, s. d.; šk. 215, ARS, TK RDA, L 16, No. 9, 23. 9. 1756; Žužemberk: prav tam, šk. 130, ARS, TK RDA, N 183, No. 20, s. d.). Tako je treba računati z manjšimi odstopanji, ker nekateri obrtniki niso bili tudi hišni gospodarji. dotlej dejansko ni bilo, posamezni obrtniki pa so bili v cehe včlanjeni v Ljubljani in Novem mestu. 25 Iz teh trgov zato v petdesetih letih 18. stoletja na dunajski dvor niso prihajale prošnje po potrditvi ali podelitvi kakršnih koli cehovskih privilegijev. Drugačno podo- bo stanja obrti bi leta 1752 zasledili edinole v Ribni- ci, ki jo poročilo okrožnega glavarstva zgolj omenja, ni pa imelo od tam nobenih konkretnih podatkov. V Ribnici je namreč že od leta 1600 obstajal edini privilegirani ceh dolenjskih trgov. Navedenega leta je nadvojvoda Ferdinand čevljarskemu cehu in bra- tovščini potrdil svoboščine, po katerih je ceh nadzor nad čevljarji in njihovimi izdelki izvajal ne le v trgu, temveč v celotnem ribniškem deželskem sodišču. Z določenimi spremembami je Ferdinandov privilegij leta 1758 potrdila Marija Terezija, 26 potem ko so s svojim podeljenim privilegijem z ene strani na Rib- nico pritiskali čevljarji in usnjarji iz notranjske Cerk- nice, z druge pa novomeški ceh. 27 Čez dve leti, leta 1760, so podelitev cehovskega privilegija izprosili še ribniški krznarji, ki so se šele leta 1751 združili v bra- tovščino. 28 K naslednjemu koraku so jih prav tako si- lile zahteve Novomeščanov po včlanitvi v njihov ceh, čeprav novomeški cehovski distrikt treh milj sploh ni segal do Ribnice. 29 Proti Ribnici so s svojimi cehovskimi zahtevami težili zlasti Cerkničani. Na ruševinah propadlega po- stojnskega čevljarskega ceha so se cerkniški čevljarji in usnjarji skušali na obsežnem prostoru vsiliti kot monopolisti. Leta 1753 so namreč dvor prosili, naj jim dovoli prosto trženje obutve in usnja na celotnem Notranjskem – od Vrhnike do Ajdovščine in Reke ter na vzhodu do Ribnice in Dobrepolja. Čeprav je prošnja naletela na ostro nasprotovanje zemljiških gospostev in zlasti Ribničanov, ki so zahtevali, naj Cerkničani ostanejo zgolj pri starih pravicah, 30 je slednjim kljub temu uspelo zapolniti nastalo prazni- no, saj jim je Marija Terezija leta 1754 izdala privi- legij, ki je bil povsem skladen z njihovimi željami. 31 Ribnica je torej med dolenjskimi trgi izstopala po tem, da sta tu delovala kar dva privilegirana ceha, čevljarski z zgodnjim privilegijem celo že vse od leta 1600. V ta ceh so bili vključeni tudi sorodni usnjarji, 25 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljub- ljani, šk. 88, fasc. XXVIII, poročilo dolenjskega okrožnega glavarja 23. 11. 1752 s prilogami. 26 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljub- ljani, šk. 52, fasc. XIX, lit. S, No. 26, 20. 3. 1758, 8. 5. 1758 (privilegij). 27 Prim. Apih, K obrtni politiki, str. 71. 28 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 436–437. 29 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljub- ljani, šk. 50, fasc. XIX, lit. K, No. 6, 4. 5. 1759, 21. 2. 1760, 22. 11. 1760 (privilegij). 30 Apih, K obrtni politiki, str. 64–67. 31 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljub- ljani, šk. 51, fasc. XIX, lit. S, No. 11, 28. 11. 1754. – Apih, K obrtni politiki, str. 67, trdi drugače, in sicer naj bi bile pretira- ne zahteve Cerkničanov zavrnjene. – Prim. Lavrič, Čevljarska bratovščina, str. 18. 332 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 zato so ga pozneje naslavljali kot usnjarski in čevljar- ski ceh. S konca 18. stoletja (1788–1793) je ohranje- nih nekaj njegovih letnih obračunov, 32 pri katerih gre za edine znane obračune katerega od trških cehov na Dolenjskem. Poleg tega je na ribniških tleh, tako v trgu kot okoliških vaseh, živela hišna lesna obrt, ki je sodob- ni viri dolgo sploh ne omenjajo, pač zaradi splošne razširjenosti in sezonskega značaja, povezanega s krošnjarjenjem, ki pa ni bilo toliko značilno za trško, temveč za okoliško prebivalstvo. 33 Tako kot dolenjski trgi nasploh je Ribnica poznala le skromno poklicno trgovino. Provincialni trgi se kajpak niso mogli pona- šati s pravimi trgovci, ampak s kramarji in prekupče- 32 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 14, Civitatensia, obra- čun dohodkov in izdatkov usnjarskega in čevljarskega ceha v Ribnici 1788–1793. 33 Delna kvantifikacija lesne obrti je mogoča šele na podlagi dragocenega vira, seznama izdanih potnih listov, izdanih pri ribniškem gospostvu v letih 1802 in 1803 (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 41, Naborno-okrajna gosposka Rib- nica, protokol izdanih potnih listov 1802). valci. Sredi 18. stoletja, ko so prvič na voljo primerljivi podatki, zasledimo v njih samo peščico kramarjev – enega v Ribnici in Mokronogu ter tri v Radečah –, nobeden pa si ni prislužil oznake trgovec. 34 Podoba nadvse šibke poklicne trgovine sredi 18. stoletja je sama po sebi zgovorna, a gotovo nekoli- ko enostranska. Zlasti v tranzitnih trgih z rednimi sejemskimi trgi ni bilo malo domačih tovornikov, ki so se ukvarjali z enako dejavnostjo kot kmečki to- vorniki. Priložnostno prekupčevanje z življenjskimi potrebščinami kajpak ni moglo odtehtati oznake po- klicnega kramarja, kaj šele trgovca. Tovornike sreča- mo v katastru presenetljivo samo v ribniškem gospo- stvu, in sicer največ v vse pomembnejši sejemski vasi Sodražica in le dva v samem trgu Ribnica. 35 V primerjavi z nekaterimi drugimi trgi ni Ribnica nikoli imela veliko sejmov, temveč ravno nasprotno: od tod je množica obrtnih izdelkov odhajala na dru- 34 Gl. op. 24. 35 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 79, BT , N 169, No. 2 – No. 28. Letni obračun ribniškega usnjarskega in čevljarskega ceha za leto 1788 (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 14, Civitatensia, obračun dohodkov in izdatkov usnjarskega in čevljarskega ceha v Ribnici 1788–1793). 333 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 ge sejme po deželi in zunaj nje. O prvem ribniškem sejmu imamo poročila šele iz 16. stoletja. Leta 1539 je Gašper Lanthieri kot zastavni imetnik ribniškega gospostva od Ferdinanda I. izposloval privilegij za en letni sejem, 36 ki se tedaj tudi zadnjič omenja. Od sej- mov in proščenj v ribniškem deželskem sodišču je po reformiranem urbarju iz leta 1573 stojnino pobiralo ribniško gospostvo. 37 Sam trg naj bi imel pravico do tedenskega sejma, za katerega so Ribničani leta 1580 trdili, da je že pred veliko leti (vor etlich vill jarn) pro- padel med neko kužno epidemijo (durch ainen sterb- lauff) in poslej ni več potekal. Prebivalci trga so se povečini preživljali s tovorništvom in ročnim delom, spričo svoje revščine in deželne ceste skozi Ribnico pa je soseska leta 1580 pri nadvojvodi Karlu prosila ne le za obnovitev tedenskega sejma, ki naj bi bil ob sredah, temveč tudi za dva letna sejma z majhno mitnino, na praznik sv. Trojice in na martinovo (zwen freyen khirchtag /.../ sambt ainer clainen mauth). 38 Prošnji so tedaj ali pozneje vsaj deloma ugodili, saj je leta 1627 izpričan semanji dan ob sredah. Tedaj je novi lastnik ribniškega gospostva Janez Jakob Khisl skušal v imenu svojega »lastnega tržanstva v Ribnici« (seiner aigenthumblichen burgerschafft zu Reiffniz) sejemsko trgovanje z žitom razširiti kar na vseh šest delovnih dni v tednu. Smela prošnja cesarju Ferdinandu je za- gotovo naletela na močno nasprotovanje sosednjih mest, trgov in gospostev, priča pa o očitno stalni žitni trgovini. 39 Sodeč po poznejših poročilih so ti časi prav kma- lu minili, saj se v začetku 18. stoletja niti najstarejši Ribničani niso več spominjali tedenskih sejmov, tem- več so jih poznali le iz pripovedovanj svojih staršev. 40 Potemtakem so tedenski sejmi ugasnili že kmalu po letu 1630, v času, ko je ribniški trg tudi demografsko najbolj nazadoval. Domače gospostvo je imelo leta 1621 v Ribnici 91 podložnih gospodarjev, po urbar- ju iz leta 1659 pa le še 51 (!). 41 Glede na odsotnost vesti o kugah in požarih kot povzročiteljih neugo- dnih posestno-demografskih razmer so morali biti razlogi pretežno drugje, deloma gotovo tudi v pro- padu tedenske sejemske trgovine. V določeni meri so jo nadomeščali trije letni sejmi, za katere je edini vir Valvasor (1689), ki jih povezuje z dobrim stanjem trga. Sejemski dnevi so bili v njegovem času na no- vega leta dan, v nedeljo po veliki noči in 2. avgusta. 42 36 Rutar, Archivalisches aus Wippach, str. 57. 37 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p. 38 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, prezentirano 12. 6. 1580, 14. 6. 1580. 39 StLA, I. Ö. Reg., Cop 1627–IX–34, 10. 9. 1627. 40 V podporo prošnji tržanov za ponovno uvedbo tedenskega sejma je domači župnik overil ustno pričevanje 70- in 80-let- nih Ribničanov ter trškega sodnika (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1; prav tam, 2. 6. 1706). 41 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 2, urbar 1621, s. p.; knj. 3, urbar 1659, s. p. 42 Valvasor, Die Ehre XI, str. 468. Če bi tedenski sejem pot navzdol ubral šele v dru- gi polovici 17. stoletja, bi Ribničani na to nedvomno opozorili z navedbo konkretnejših dejstev, ko so leta 1705 cesarja prosili za njegovo ponovno podelitev. Tedaj namreč o času njegove ugasnitve in drugih okoliščinah niso imeli več nikakršne predstave. Ob pomanjkanju pisnih dokazil so propad svojega privi- legiranega sejma postavljali v zelo odmaknjen čas, in sicer celih sto petdeset let v preteklost (okoli 1550), ko naj bi ga uničili pogosti turški vpadi. Kot reče- no, so o nekdanjem sejmu zgolj slišali pripovedovati prednike, kot materialni dokaz navedli dobro ohra- njeno komunsko hišo (caumaun) in se pri kronologiji oprli na navedbe iz Valvasorja o turških uničenjih v letih 1480–1564. 43 Ničesar torej niso vedeli niti o ponovni uvedbi sejma po letu 1580 niti o tem, da je potekal ob sredah in bil živ še slabih osemdeset let pred letom 1705. Razmere v začetku 18. stoletja že precej časa niso bile naklonjene uvajanju novih privilegiranih sejmov in tudi večkratna prošnja Ribničanov je naletela na nasprotovanje za mnenje povprašanih sosedov. Na- zadnje je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da bi novi sejem povzročil škodo mestu Lož in tamkajšnji vice- domski mitnici. 44 Pravzaprav so skušali tržani samo izkoristiti praznino, ki je nastala, potem ko je bil na ukaz dvorne komore in kranjskega vicedoma malo- prej prepovedan samovoljno uvedeni tedenski sejem v bližnji vasi Sodražica, prav tako v ribniškem dežel- skem sodišču. Ta sejem je dejansko samo za nekaj časa potihnil, se nato v prvi polovici 18. stoletja spet razmahnil in sprožil nov val nasprotovanj. Ribnica je v dolgotrajnih sporih med ribniškim gospostvom in Sodražico na eni ter Ložem na drugi strani osta- la povsem odrinjena. Možnosti za legalno obnovitev njenega tedenskega sejma so se zaradi prevelike bli- žine Sodražice in pravdanj o tamkajšnjem samovolj- no uvedenem sejmu še zmanjšale, čeprav je lastnik gospostva, grof Janez Gašper Kobenzl, leta 1739 v obrambi pred očitki, da v Sodražici poteka »tihotap- ski sejem«, zadevo skušal v svoj prid obrniti s pred- logom, naj se sejem z obuditvijo starega privilegija prenese v Ribnico. 45 Stvari so se zasukale drugače. Namesto Ribnice je leta 1752 privilegij tedenskega 43 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, prezentirano 5. 10. 1705. – Prim. Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 425–426. 44 StLA, I. Ö. Reg., Cop. 1706–I–15, 13. 1. 1706. – StLA, I. Ö. HK–Akten, 1709–I–5, 2. 1. 1709. – A. Skubic je v graščin- skem arhivu še videl danes izgubljeno korespondenco v zvezi s prošnjo za novi sejem do vključno leta 1714 in sklenil, da ni znano, kdaj so Ribničani to pravico »izmoledovali« (prim. Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 425–428). Kolikor je znano, so za sejemski privilegij ponovno zaprosili leta 1718 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, 31. 8. 1718). 45 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 197, I/107, lit. L XX–2, prezentirano 25. 6. 1739. 334 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 sejma dobila vas Sodražica, in sicer s formalnoprav- nim prenosom sejma iz Loža. 46 Ribniški trg je moral torej v neposredni bližini tr- peti konkurenčno tedensko sejmarjenje v Sodražici, ki je bilo leta 1752 dokončno legalizirano. Katastrski cenilni operati iz časa malo po letu 1830 pričajo, da je Sodražica medtem Ribnico kot tedenski sejemski kraj močno zasenčila. Žitni sejem je tam potekal vsak četrtek in bil pomembnejši od ponedeljkovega sejma v Ribnici, ki je bil slabo obiskan ali sploh ne. Kdaj je bil ta uveden, ostaja odprto vprašanje, očitno pa šele po legalizaciji sodražiškega. Nasprotno so po na- vedbi v cenilnih operatih dober obisk beležili ribniški živinski sejmi. 47 Tudi H. G. Hoff v svoji topografiji Kranjske iz leta 1808 ne ve povedati ničesar o te- denskem sejmu, medtem ko navaja dva letna živinska sejma, prvega 24. junija in drugega 21. septembra. 48 Tako kot za veliko večino trgov na Slovenskem je bila tudi za Ribnico značilna močna agrarna de- javnost, ki se ji ne bomo posebej posvečali. Po terezi- janskem katastru sredi 18. stoletja je denimo posevek izkazovalo 87 posestnikov ali skoraj vsi domovi. 49 Razmerje med agrarnim in neagrarnim gospodar- stvom je mogoče ponazoriti za dva časovna izseka. Sredi 18. stoletja, ko je Ribnica štela približno 93 hiš, se je z obrtjo ukvarjalo 41 posestnikov (44,1 %), dodatni štirje pa z drugimi poklici (dva tovornika, kramar in založnik tobaka), kar skupaj znese slabo polovico (48,4 %). 50 Malo po letu 1830 imamo v ce- nilnih operatih podatke za stanovanjske stranke ozi- roma gospodinjstva. Od 210 stanovanjskih strank, ki so živele v 150 hišah, se jih je samo z obrtjo ukvarjalo 20 ali slaba desetina (9,5 %), 61 ali dobra četrtina pa hkrati z obrtjo in kmetovanjem (29,0 %), skupaj 81 ali slabi dve petini (38,6 %). Samo od kmetovanja je živelo 126 gospodinjstev ali 60 %, tri gospodinjstva pa so odpadla na lastnika gospostva, višjega uradnika in župnika. 51 Podatkov ni mogoče v celoti primerjati, lahko pa sklenemo, da je bila Ribnica trg z močno neagrarno dejavnostjo. Posestna in demografska slika trga Tako kot za večino kranjskih trgov nimamo za Ribnico iz srednjega veka nobenih podatkov o šte- vilu domov in prebivalcev. Za to obdobje je gotovo 46 Po resoluciji z dne 2. 2. 1752 je bil tedenski sejem podeljen gospostvu Ribnica in iz mesta Lož prenesen v vas Sodražica, pri čemer se je ribniško gospostvo obvezalo plačevati Ložu 100 goldinarjev na leto (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 45, RDA, P 192, No. 8, s. d.; prim. Lavrič, Čevljarska in usnjarska, str. 120). 47 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica, cenilni elaborat, Uvod, & 7. 48 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemählde, str. 119. 49 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169, No. 2, s. d.; šk. 104, N 28, No. 4, s. d. 50 Gl. op. 24. 51 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica, cenilni elaborat, Uvod, & 3. le število hub – 21 gospoščinskih in 3 župnijske 52 – ter zelo verjetno, da ni bilo kajž na Mali Mlaki (au ff der Lagkhen), kjer so še leta 1564 navedeni samo trije podružniki. Prvi ohranjeni davčni register ribniškega gospostva iz omenjenega leta ima v ožjem trgu 33 gospodarjev na hubni posesti ter 30 podružnikov, 53 kar najbrž precej odstopa od stanja pred koncem srednjega veka. Predvidevati namreč smemo, da hube niso bile že v 14. in 15. stoletju razdeljene na toliko delov kot pozneje in da so podružniki (kajžarji) pred- vsem pojav 16. stoletja. Prav tako je do konca srednjega veka znana le pe- ščica trških prebivalcev. Prvi znani Ribničan je Vul- fing Ameiz (Wulfingen dem Ameiz von Reifnitz), ki je leta 1353 za večno luč v cerkvi sv. Štefana kupil neko hubo v župniji Šmarje. 54 Štirinajst let pozneje, leta 1367, je tržan Mihael (Micheln Pürger ze Reyf- nitz) kupil dvor v vasi Zapotok, 55 nato pa je leta 1372 isti Mihael (Michel Purger ze Reifnitz) z ženo Maršo (Marsa) za večno luč zastavil hubo v Ratju v Suhi krajini. 56 Več kot pol stoletja pozneje se v dveh listi- nah omenja Štefan Nundorfer, prvič leta 1423 kot kolar v Ribnici (Stepheil Nwndorffer, Pogner ze Reyff- nicz) in drugič leta 1430 kot ribniški tržan (Steffann Nundorffer Burger ze Reyffniz), v obeh primerih pa je šlo za zastavitev neke hube v župniji Krka. 57 Posebnost Ribnice med dolenjskimi trgi – nepo- sredni nastanek iz hubne vasi – se je jasno odražala v trojnosti posestnih enot: najstarejših hubah, mlajših oštatih in najmlajših kajžah ali podružništvih, ki so se poleg tega prav tu delile in združevale tako intenziv- no kot nikjer drugje. Najrazličnejše posestne kombi- nacije, združene v rokah enega posestnika, nazorno prikazuje razpredelnica. Pri tem je treba opozoriti, da so prvotne kajže od leta 1573 naprej v urbarjih vodili kot oštate, dasiravno takšna oznaka ni povsem točna. Na koncu preglednice je glavnini trške posesti, podložne gospostvu Ribnica, 58 dodana še podložna posest treh domačih cerkvenih gospodov, 59 znana le 52 Vse tri župnijske hube je mogoče po legi prepoznati kot se- stavni del kolonizacijske vasi. Gl. op. 17. 53 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R II–5, davčni register gospostva Ribnica 1564, s. p. 54 ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 158, 1353 IV. 3., s. l. 55 Prav tam, št. 6406, 1367 IX. 12., Ribnica. 56 Prav tam, št. 208, 1372 VI. 15., s. l. 57 Prav tam, št. 478, 1423 IX. 29., s. l.; št. 501, 1430 VIII. 2., s. l. 58 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R II–5, davčni register Ribnica 1564, s. p. – ARS, AS 774, Go- spostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p.; knj. 2, urbar 1621, s. p.; knj. 3, urbar 1659, s. p.; knj. 4, urbar 1707–1710, fol. 1–46; knj. 8, urbar 1723–1726, s. p. – ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, RDA, N 169, No. 22, 23. 7. 1755. 59 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 104, RDA, N 26 (župnija Ribnica), No. 8, štiftni register, s. d.; prav tam, RDA, N 28 (beneficij sv. Rešnjega Telesa), No. 5, štiftni register, s. d.; šk. 108, RDA, N 88 (župnijska cerkev sv. Štefana), No. 6, štiftni register, 25. 10. 1756. – Razen kajže in četrtinske hube, ki sta podložni beneficiju sv. Rešnjega telesa, celotna posest odpade na župnijo Ribnica. 335 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 Trg Ribnica po Valvasorjevi skicni knjigi 1678–79 (Valvasor, Topografija Kranjske, št. 230). Posestna podoba Ribnice v številkah Obseg posesti/leto 1564 1573 1621 1659 1707 1723 1755 župnija, župnijska cerkev in beneficij Skupaj okoli 1755 neznano = hube - - - - 3 - - - 2 hubi 1 - - - - 1 - - - 1 11/12 + 1/2 hube - - - - - 1 - - - 1 11/12 hube - - - - - - 1 - 1 1 5/12 hube - - - - - - 1 - 1 1 5/8 hube - - - - - - 1 - 1 1 1/2 + 1/3 + 1/4 hube - - - 1 - - - - - 1 1/2 hube - - 1 - 1 - 1 - 1 1 1/2 hube + 2 oštata - 1 - - - - - - - 1 1/2 hube + oštat - - 1 - - - - - - 1 5/24 hube - - - - - - 1 - 1 5/4 hube + 2 oštata - - - - 1 - - - - 5/4 hube - - - - 1 1 - - - Huba 6 7 6 2 1 2 - 1 1 huba + oštat - 1 - - - - 23/24 hube - - - - - 1 1 - 1 11/12 hube - - - - 1 1 - - - 3/4 hube + oštat - - - - - 1 - - - 3/4 hube - - 3 - 1 - 2 - 2 1/2 hube 22 13 16 7 4 6 11 4 15 1/2 hube + 2 oštata 2 2 1 - 1 1 1 - 1 1/2 hube + oštat - 1 2 1 - - 2 - 2 1/2 hube + oštat + mlin 1 - - - - - - - - 1/2 hube + hiša + hišica - - - 1 - - - - - 11/24 hube + oštat - - - - - - 1 - 1 3/8 hube - - - - 2 2 2 - 2 3/8 hube + 1/2 oštata - - - - - - 2 - 2 336 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 po stanju v terezijanskem katastru, s čimer je zaokro- žena posestna podoba Ribnice sredi 18. stoletja. Ribniški trg je v številu naseljenih domov moč- no dinamiko doživljal zlasti v 17. stoletju. Trendu naraščanja števila gospodarjev je sledil znaten upad in nato vnovičen porast, ki je naselitveno stanje do srede 18. stoletja privedel spet tja, kjer je Ribnica že bila 180 let prej, v sedemdesetih letih 16. stoletja. Posestne spremembe so od leta 1564 sicer vseskozi dobro dokumentirane z urbarji, tako kot pri veliki ve- čini trgov pa o drugih dogajanjih in procesih skoraj ni poročil, potem ko je gospostvo leta 1619 iz dežel- noknežjih prišlo v zasebne roke. Vaški izvor trga in pomen cerkvenoupravnega sedeža sta vsekakor glavna razloga, da ribniška po- sest ni bila kompaktneje združena v rokah domačega gospostva, ampak so si jo delile še tri cerkvene usta- nove: župnija, beneficij sv. Rešnjega Telesa in z ma- lenkostnim deležem župnijska cerkev. Razdeljenost, ki pred terezijansko dobo pobliže ni znana, je ne- dvomno še plod poznosrednjeveških obdaritev žup- nije. Od izhodiščnega stanja 25 hub jih je leta 1564 pri gospostvu izpričanih 21, tri so morale biti v rokah župnije, medtem ko je bila ena lastniška huba v začet- ku 17. stoletja z graščine Breg z zamenjavo prenesena na gospostvo Ribnica. S tem naj bi bila po sodobnem poročilu odtlej vsa trška posest združena pod gospo- ščinsko sodno oblastjo (völlig der herrschafft Reiffniz jurißdiction incorporiert). 60 Poleg širjenja kajžarstva urbarji iz let 1564–1621 ponazarjajo tudi proces drobitve nekdanjih celih in polovičnih hub ter posledično povečevanje razlik v posestni moči tržanov. Spremembe socialne podo- be Ribnice so postale toliko večja skrb starega jedra tržanov na hubni posesti (huebsäsige burger: vnndt nachberschafft zu Reiffniz). Ti so bili ob pomanjkanju vzvodov avtonomnega odločanja povsem nemočni opazovalci zanje neugodnega razvoja dogodkov. Leta 1584 so zlasti ostro nastopili zoper novonaseljene kajžarje (die inwohner oder vnterßasen), ki so se zad- nja leta s podporo zastavnega imetnika gospostva Adama Moscona v velikem številu naseljevali na tr- ški gmajni. T . i. tržani so se ustrašili njihovega nagle- ga širjenja in navajali, da je kajžarjev zdaj že okoli 70 60 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–17, 19. 2. 1605. – Vsota trških hub, navedena v ribniškem urbarju iz leta 1573, se je, kot je razvidno iz urbarja iz leta 1621, povečala le za pol hube, kar pomeni, da se je druga polovica tako ali drugače izgubila ali razdrobila, kolikor ni že zamenjana huba sama veljala le pol hube. 2/6 hube = 1/3 hube - - 1 1 2 2 - - - 1/3 hube + oštat - - - - - - 1 - 1 1/4 hube + brus 1 - - - - - - - - 1/4 hube + 2 oštata - - - - - - 2 - 2 1/4 hube + oštat - - - 1 1 4 2 - 2 1/4 hube + 1/2 oštata - - - - 1 - - - - 1/4 hube 1 4 8 - 5 7 4 1 5 5/24 hube - - - - 1 1 - - - 1/6 hube - - 1 - - - - - - 1/8 hube - - - 1 - - - - - 2 oštata - 3 1 - - - - - - oštat - 40 49 1 4 25 30 10 40 oštat + hišica - - - 1 - - - - - 1/2 oštata - - 1 - - - 1 - 1 kajža 32 1 - 7 - 1 9 1 10 neznano = kajžarji - - - 20 - - - - - hiša + mesnica - - - - 1 1 - - - Hiša - - - 2 1 - - - - hišica - - - 5 22 14 - - - kovačija - - - 1 - - - - - mlin 1 - - - - - - - - Skupaj (hiš) 67 73 91 51 56 72 76 17 93 pustota 4 - - 1 - - - - - pusta oštat + kovačija - - - - 1 - - - - pusta hišica - - - - 3 - - - - dninar 7 - - - - - - - - Dninar – pustota 4 - - - - - - - - zemljišča in ostalo 1 4 8 15 14 13 6 6 12 Skupaj posesti 83 77 99 77 72 85 82 23 105 Vsota hub 21 21 21,5 21,5 21,5 21,5 21,5 3,25 24,75 Vsota oštatov 43,5 10 53,5 Vsota kajž 9 1 10 337 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 ali več kot njih ter da jim z zagrajevanjem odtegujejo uporabo gmajne. 61 Vicedomska komisija je ugotovila, da je stanje še hujše, kot so ga predstavili Ribničani, in da ni nobenih sporov med hubnimi posestniki in starimi oštetarji. Poročali so tudi o zanimivem poja- vu kot posledici turških vpadov. Oštetarji in nekateri zunanji podložniki so v trgu kupovali hiše in oštate, kamor so se z imetjem in služinčadjo umikali v času neposredne turške nevarnosti, sicer pa so imeli, tako kot nekateri ribniški hubni posestniki, v njih naselje- ne gostače, ki so lastnikom plačevali činž (vberzinß). 61 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–19, s. d., pred 24. 11. 1584. Ti gostači so se večinoma preživljali s tovorništvom, zato so bili tržanom nadležni njihovi konji, ki so od- jedali krmo na hubah in trški gmajni. 62 Ker so novi kajžarji ali podružniki (neue kheüsch- ler oder vndtersassen) ne nazadnje motili sosednjega graščaka, barona Baltazarja Lamberga, so zadevo v vicedomskem uradu tudi resno obravnavali, 63 kar pa širjenja kajžarstva ni zavrlo. Urbar iz leta 1621, na- stal neposredno po prodaji gospostva Khislom, na- mreč izkazuje največje število kajž (oštatov) in trških domov sploh. Močno kajžarsko jedro se je izobliko- 62 Prav tam, 24. 11. 1584. 63 Prav tam, 16. 12. 1586. Posestniki v trgu v najstarejšem ohranjenem davčnem registru iz leta 1564 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R II–5, davčni register Ribnica 1564, s. p.). 338 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 valo na Mali Mlaki onstran potoka Bistrica, kjer so bile leta 1564 samo tri kajže, sto let pozneje (1659), v času največje opustelosti, 25, v vmesnem času pa gotovo precej nad 30. Naravnost drastičen upad tako števila hubnih posestnikov kot kajžarjev beleži urbar iz leta 1659, ko je dokumentirano najnižje število go- spodarjev domov – 51 ali kar 44 % manj kot slaba štiri desetletja prej. Tudi naslednjega pol stoletja se podoba ni bistveno spremenila na bolje, čeprav naj bi bila Ribnica po Valvasorjevih besedah po poža- rih v 15. stoletju zdaj spet »v razcvetu«, zlasti ker v trgu potekajo trije letni sejmi. 64 Najpozneje v drugi polovici 17. stoletja je dobila Ribnica tudi značilno sklenjeno pozidavo ob glavni ulici z deloma nad- stropnimi hišami, kakršno prikazuje že Valvasorjeva upodobitev s konca sedemdesetih let. 65 Ker se je hubna posest združila v rokah manjšega števila posestnikov, za porušenimi kajžami pa je hitro izginila vsaka sled, saj v urbarjih skoraj ni pustot, je Ribnica dejansko dajala vtis gospodarsko uspešnega trga, v katerem ni bilo niti videti opustelih stavbišč niti slutiti nekdanje večje obljudenosti. Kaj je po letu 1621 povzročilo tako silovit upad števila naseljenih domov, zaenkrat ostaja nepojasnjeno. Če bi bile go- spodarske razmere ugodnejše, do tega ne bi prišlo niti zaradi požarov niti zaradi epidemij, pri čemer ni znanega sploh nič o kaki tovrstni nesreči. Videti je, da je Ribnici pri ponovnem vzponu po- magala predvsem gospodarsko razgibana prva polo- vica 18. stoletja. Tako se je na račun malih posestni- kov število gospostvu podložnih domov v kratkem (1707–1723) dvignilo za dobro četrtino – s 56 na 72 – in se nato do petdesetih let 18. stoletja še neznatno povečalo na 76, vključno s cerkvenimi podložniki pa na 93. Pri tem gre glede kajžarjev opozoriti na po- membno razliko s preteklima stoletjema. Tokrat so namreč nove kajže polnile prostor v samem trgu in precej manj na njegovem obrobju. Tako je ob kon- cu obravnavane dobe na Mali Mlaki stalo 23 kajž ali samo štiri več kot tri desetletja poprej. Po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja, ki prvi omogoča primerljivo posestno sliko vseh do­ lenjskih mest in trgov, je bilo število domov nasled- nje (mesta so v krepkem tisku). 66 64 Valvasor, Die Ehre XI, str. 468. 65 Prav tam, str. 466. 66 Golec, Družba v mestih, str. 624. Dolenjska z gosto posejanimi sedmimi mestnimi naselji je imela skoraj dvakrat toliko dejanskih in no- minalnih trgov (13), ki pa so bili na splošno vsi majh- ni. Ob štirih miniaturnih trgih z manj kot 20 hišami so na Dolenjskem obstajali še nadaljnji trije z manj kot 40 domovi, niti največji Žužemberk pa ni imel sto hiš. Večji dolenjski trgi so se lahko primerjali le s tremi najmanjšimi mesti, pri čemer je Ribnica kot drugi največji trg za Žužemberkom po številu domov prekosila sosednje mesto Kočevje. Prelomnico v razvoju ribniškega trga je po poz- nejših pričevanjih pomenil katastrofalni požar leta 1778. Kot je v svojem topografskem prikazu Kranj- ske leta 1808 zapisal H. G. Hoff, se je ribniški trg po zadnjem požaru »tako spremenil, da je zdaj brez dvoma eden najlepših v deželi«. 67 Požar, ki ga Hoff pomotoma postavlja v leto 1783, dejansko pa se je zgodil 18. julija 1778, je dobro dokumentiran v luči nastale škode. Trg, ki je štel 120 hišnih številk, je pogorel skoraj v celoti – skupaj z gradom, župnijsko cerkvijo in župniščem. Mesec dni pozneje so celotno škodo ocenili na 65.384 goldinarjev, od tega samo pri gradu na 19.900 goldinarjev. Posamezni pogorelci so v povprečju utrpeli po nekaj sto goldinarjev, pri čemer so bile hiše večinoma ocenjene na okoli sto goldinarjev. 68 Po požaru si je Ribnica očitno naglo opomogla. Poldrugo desetletje pozneje jo je Valentin Vodnik v Veliki pratiki za leto 1795 označil z naslednjimi pomenljivimi besedami: »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim, tukaj je okoli 26 kerznarskih mojstrov inu zraven v petih velikih vaseh so vsi lončarji, kuli- kur je hiš.« 69 Omenjeni Hoff pa je leta 1808 poudaril, da trg že dolgo ni več takšen kot pred 30 leti pred požarom. Veliko hiš je čednih in okusno zgrajenih. Navzven je vse simetrično, enaka razdelitev ulic in skoraj enaka višina hiš, povsod udoben dovoz, pro- storen trg, povsod čistost. Tudi znotraj vse kaže na blagostanje prebivalcev, ti živijo od obdelovanja zem- lje in trgovanja. 70 67 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemählde, str. 115. 68 ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 24, lit. F, No. 13, 19. 7. 1778. 69 Vodnik, Zadovolne Krajnc, str. 94. – Vodnik je v Ribnici delo- val kot kaplan v letih 1788–1793 (Kos in Toporišič, Vodnik Valentin, str. 509). 70 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemählde, str. 115. Število hiš v dolenjskih mestih in trgih okoli leta 1750 do 20 hiš 21–40 hiš 41–80 hiš 81–100 hiš več kot 100 hiš Svibno – 3 Kostel – 10 Pobrežje – 11 Turjak – 16 Vinica – 27 Poljane – 30 Litija – 39 Dol. Toplice – 46 Kostanjevica – 51 Radeče – 57 Raka – 61 Višnja Gora – 62 Mokronog – 71 Kočevje – 82 Ribnica – 93 Žužemberk – 97 Črnomelj – 104 Krško – 108 Metlika – 167 Novo mesto – 262 339 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 V začetku 19. stoletja, ko imamo prve točne po- datke o številčnosti trškega prebivalstva, je to nara- ščalo skladno z ugodnimi gospodarskimi razmerami. Tako je Ribnica leta 1803 štela 880 duš. 71 Dobro desetletje pozneje, leta 1817, je imela že 150 hiš in 971 duš, s čimer je prehitela Žužemberk (124 hiš, 728 duš) in se med dolenjskimi trgi zavihtela na prvo mesto. Sledil je Mokronog (122 hiš, 508 duš), temu pa Radeče (87 hiš, 446 duš). Tudi po gostoti obljude- nosti je bila Ribnica vodilna s 6,47 prebivalca na hišo (Žužemberk 5,87, Radeče 5,12). 72 Njena rast se je v predmarčni dobi še nadaljevala. Po ljudskem štetju leta 1830 je bilo namreč v trgu že 1190 prebivalcev in 210 gospodinjstev (stanovanjskih strank), ni pa se povečalo število hiš (150). 73 Pravni položaj prebivalcev in pravno­upravni razvoj trga do ukinitve trške avtonomije O pravnem položaju prebivalcev dolenjskih in nasploh kranjskih trgov je iz srednjega veka malo znanega. Kolikor se v virih, in sicer domala izključno v zasebnopravnih listinah, posamezne osebe naslav- ljajo kot tržani, brez izjeme pripadajo gospodarsko samostojnemu krogu lastnikov nepremičnin ali po- slovno sposobnim pričam pravnih dejanj. Vloge, v katerih jih zasledimo, so enake vlogam meščanov, vključno s pečatenjem, ki je bilo v poznem srednjem veku sicer splošni pojav; po nemškem pravu pravice pečatenja niso imeli le mladoletniki, neviteški pod- ložniki in kmetje. 74 Najstarejša primera pečatov trža- nov, oba v lastni zadevi, sta na Kranjskem izpričana skoraj hkrati – leta 1372 v Vipavi 75 in Ribnici, 76 nato pa sredi 15. stoletja le še pečat trškega sodnika Loža (1440) 77 in dveh vipavskih tržanov (1466), 78 kar gle- de na slabo stanje virov seveda ne pomeni, da drug- je tržani lastnih pečatov niso premogli. Omenjeni ribniški tržan s pečatom, po imenu Mihael (Michel Purger ze Reifnitz), je 15. junija 1372 skupaj z ženo Maršo (Marsa) domači župnijski cerkvi za večno luč zastavil hubo, ki je bila sicer ortenburški fevd. K Mi- haelovemu pečatu je zato svojega pristavil grof Oto 71 NŠAL, ŠAL/Ž, Ribnica, fasc. 281, mapa 1803, 25. 9. 1803. 72 Haupt-Ausweis 1817. 73 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica, cenilni elaborat, Uvod, & 3. – Po zapisniku stavbnih parcel franciscejskega katastra je bilo hiš 148 (prav tam, zapisnik stavbnih parcel, 5. 4. 1824), po seznamu na koncu zapisnika zemljiških parcel pa 150 (prav tam, zapisnik zemljiških parcel, 18. 11. 1823). 74 Prim. Gestrin, Doneski k zgodovini Ljubljane, str. 200. 75 ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 4821, 1372 IV. 12., s. l.; re- gest v: Komatar, Ein Cartular, str. 65, št. 60. – Simon iz Vipa- ve, ki je svojo darovnico pečatil samostanu Bistra, se v listini sicer ne imenuje tržan, a ga navaja kot takega drug vir iz leta 1357: Symon purger ze Wippach (StLA, All. Urk. Reihe, No. 2595, 1357 III. 12., s. l.). 76 ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 208, 1372 VI. 15., s. l. 77 Prav tam, št. 6699, 1440 V. 31., s. l. 78 Prav tam, št. 4903, 1466 III. 3., s. l. Ortenburški. 79 Mihaelov pečat je toliko pomembnej- ši, ker za zdaj ne poznamo nobenega drugega pečata ribniških tržanov vse do leta 1796. 80 Na drugi strani je pomenljiva ugotovitev, da go- spodarsko dobro stoječi prebivalci trgov v srednjem veku neredko ne nosijo naslova »purger«, kar je v me- stih izjema. Zdi se, da se prav neobstoj pravnega sta- tusa tržana zrcali v naslavljanju posameznih oseb, ki v enem viru nastopijo kot tržani, v drugem pa denimo le z oznako poklica ali kraja, kot da »purgarski« na- slov ne bi bil dovolj prestižen. Tak primer je Ribničan Štefan Nundorfer, ki se leta 1423 imenuje »pogner zu Reyffniz« (kolar v Ribnici) 81 in sedem let pozneje ribniški tržan: »burger ze Reyffniz«. 82 V zvezi s trškim prebivalstvom se pomudimo ob temeljnem vprašanju, kdo in kaj so bili ribniški tržani in tržani (purgarji) nasploh. Purgarski naslov, v so- dobnih dokumentih in v živi rabi tako kot pri mestih neredko oznaka za celotno trško prebivalstvo in ne le za njegov vodilni sloj, je trške »purgarje« hkrati vsaj po imenu povezoval z mestnimi. V pravnem pogle- du med enimi in drugimi tako rekoč ni bilo stičnih točk, razen glede političnih pravic v okviru mestne/ trške avtonomije, ki so jih v omejenem obsegu po- sedovali formalnopravni tržani tistega manjšega dela trgov, kjer se je razvila upravno-sodna avtonomi- ja. Na Dolenjskem je formalnopravni status tržana (marktbürger, bürger) poznalo le vseh pet upravno- -sodno avtonomnih trgov: Radeče, Mokronog, Liti- ja, Žužemberk in Ribnica. 83 Tako kot ne poznamo številčnega stanja tržanov, je tudi izredno malo kon- kretnih poročil o statusu tržana in podeljevanju tr- žanskih pravic. Za Ribnico imamo ob neugodnem stanju ohranjenih virov konkreten dokaz o obstoju statusa tržana šele iz leta 1769, ko so med tržane (Marktbürger) sprejeli Benečana Pavla Morochutija, ki je po Kranjskem trgoval z razno kramo in bla- gom. Novomeški okrožni urad mu je bil status tržana (Bürgerrecht) pripravljen priznati le ob pogoju, da se v treh mesecih z ženo, otroki in imetjem z Beneškega preseli v Ribnico in si najpozneje do konca leta 1770 v trgu kupi svojemu premoženju primerno hišo, vre- dno vsaj 200 goldinarjev. 84 Odrasli moški prebivalci trgov, ki niso dobili tr- žanskih pravic, so veljali za gostače (Inwohner). V Ribnici sicer tega izraza ne srečamo. V najstarejšem ohranjenem protokolu podložniških listin gospostva Ribnica 1709–1741 najdemo v razlikovanje od trža- 79 Prav tam, št. 208, 1372 VI. 15., s. l. 80 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 14, Civitatensia, za- kupna pogodba, 4. 4. 1796. 81 ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 478, 1423 IX. 29., s. l. 82 Prav tam, št. 501, 1430 VIII. 2., s. l. 83 Referenčni vir za pravnoformalno diferenciacijo so predvsem župnijske matične knjige, ki kontinuiran obstoj pojma »civis« potrjujejo le v omenjenih petih trgih (Golec, Družba v mestih, str. 381 sl.). 84 ZAL, NME 5, Mestna občina Novo mesto, fasc. 1, št. 49, 12. 11. 1769, 6. 1. 1770. 340 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 nov »v trgu živeče podložnike« (in dem markht anses- siger vntterthan), 85 v enem primeru pa tudi rojenjaka (herrschafft Reiffniz: erbholden), 86 le da ni znano, ali je ta že poprej živel v trgu. Poleg neprivilegiranega prebivalstva so v večini trgov živele privilegirane osebe, zlasti plemiči in kle- riki. Pri Ribnici je šlo za grajsko rodbino ter graj- sko in župnijsko duhovščino. Med dolenjskimi trgi je Ribnico skladno z njenim cerkvenoupravnim po- menom zaznamovala večja številčnost duhovnikov. Tako je denimo leta 1581 ob župniku delovalo pet kaplanov. 87 Kot kaže, je v 16. stoletju glede pravne narave zemljišč trških prebivalcev prišlo do nazadovanja. Tržani so namreč leta 1573 zatrjevali, da dotlej ob posestnih spremembah niso plačevali desetega pfeni- ga. 88 Enajst let pozneje so se že povsem uklonili do- mnevno novi obveznosti in svoje hube sami označili kot kupnopravne, 89 nakar jih kot take – z obvezno- stjo desetega in dvajsetega pfeniga – navaja tudi te- rezijanski kataster leta 1751. V njem med trškimi in podeželskimi podložniki ribniškega gospostva glede pravne narave posesti ni več nobene razlike, 90 le da so tržani vse obveznosti poravnavali v denarju. Trški po- sestniki hub in hubnih delov so bili kot že leta 1573 privilegirani predvsem pri tlaki, saj so samo trije pla- čevali robotnino, vsi ostali pa so občasno opravljali stavbno tlako. V slabšem položaju so bili tako v 16. kot v 18. stoletju ribniški kajžarji ali podružniki, ki jim je gospostvo nalagalo hišno tlako: leta 1573 so morali saditi zelje in repo ter sejati in presti lan, sredi 18. stoletja pa prati ter prenašati pisma in hrano. 91 Ni znano, po kakšnem zakupu je hube in oštate v trgu podeljevala ribniška župnija, katere podložniki so tlako opravljali v naravi. 92 Sklepati je mogoče, da se pravna narava župnijske posesti ni razlikovala od one pri beneficiju sv. Rešnjega Telesa, ki je Ribničanom zemljišča podeljeval po kupnem, podeželanom pa po zakupnem pravu. 93 O ribniški trški upravi zelo dolgo ni nobenih podatkov. Malo je znanega celo o deželskem sodi- šču ribniškega gospostva. Leta 1417 je denimo Vi- ljem Kompoljski (Gumpeler) »der zeit richter in der 85 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 26, protokol podlož- niških listin 1709–1741, No. 228, 31. 5. 1738, No. 233, 13. 12. 1738, s. d. (med 4. in 7. 1. 1740), 26. 4. 1740. 86 Prav tam, No. 174, 20. 2. 1736. 87 Gruden, Doneski k zgodovini, str. 64. – Höfler, Trije popisi cerkva, str. 14. 88 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p. 89 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–19, s. d., prezentirano 24. 12. 1584. 90 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169, No. 2, 23. 11. 1751. 91 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p. – ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169, No. 2, 23. 11. 1751. 92 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 104, RDA, N 26, No. 8, s. d. 93 Prav tam, RDA, N 28, No. 5, s. d. Reyffnicz« pečatil listino o poravnavi med Marjeto Čušperško in Jurijem Auerspergom. 94 V času najhuj- ših turških pustošenj se sicer leta 1473 omenja celo »trški sodnik«, 95 vendar ne smemo spregledati, da gre za ribniškega gradiščana Lenarta, v kopijalni knjigi oglejskega patriarha navedenega kot »castellano et iudici oppidi Raiffniç«. Dejansko je bil Lenart de- želski sodnik, v vlogi trškega sodnika pa je nastopal samo glede na okoliščine – kot sodna oblast za ribni- ški trg. Poskrbel naj bi namreč, da neki Hans Pruča vrne ukradeni puščici zbranega denarja zoper Turke in bratovščine sv. Rešnjega telesa, ki ju je ukradel v času, ko so Turki napadli Ribnico. 96 Da v Ribnici tedaj ni obstajalo posebno trško sodišče, posredno izpričuje tudi listina, s katero je Andrej Hohenwar- ter v zameno za grad in glavarstvo Metlika leta 1470 dobil v zastavo deželnoknežji grad Ribnica; v listini namreč ni omembe trškega sodišča. 97 Kot pri večini dolenjskih trgov srednjeveškega nastanka so imeli tržani tudi v Ribnici pravico so- delovati kot prisedniki na krvnih pravdah domače- ga deželskega sodišča, ki ga je upravljalo zemljiško gospostvo. Na tovrstnih procesih so se s pravico de- legiranja prisednikov poleg mest ponašali nekateri prav nepomembni dolenjski trgi. Ribniške tržane so za prisednike vabili še h krvnim pravdam sosednje- ga kočevskega gospostva. V ribniškem gospostvu so jim kot prisedniki delali družbo meščani iz Kočevja in Loža ter tržani iz Žužemberka (1573), 98 v kočev- skem pa poleg celotnega kočevskega mestnega sveta tržani s Turjaka (1574). 99 Ribnica je, kot je bilo že omenjeno, spadala med tistih pet od dobrega ducata dolenjskih trgov, ki jih je mogoče uvrstiti v skupino trgov z razvito upravno- -sodno avtonomijo. Gre izključno za trge srednjeve- škega nastanka, izpričane že v 13. in 14. stoletju: Mo- kronog, Radeče, Žužemberk, Litija in Ribnica, med katerimi pa je Ribnica v upravno-sodnem pogledu najbolj zaostajala. 100 Do leta 1619, ko je gospostvo Ribnica spadalo v 94 Preinfalk in Bizjak, Turjaška knjiga listin II, str. 115–117, št. 54, 1417 XII. 6., s. l. Prim. Otorepec, Doneski k zgodovini, str. 82. 95 Otorepec, Doneski k zgodovini, str. 82, navaja, da se trški so- dnik izrecno omenja šele (!) konec srednjega veka, in to kot »iudex oppidi Raiffiniç«. 96 O vsebini listine gl. Koblar, Drobtinice, IMDK I (1891), str. 23. – Navedba v izvirniku je povzeta po: Kos, Gradivo za hi- storično topografijo, str. 521. 97 ARS, AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Listine iz HHStA, 15 D/17, 1470 V. 10. 98 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar Ribnica 1573, s. p., Malefiz rechtens befirderung. – V domačem deželskem sodišču so ribniški tržani kot prisedniki sodelovali vsaj še v začetku 18. stoletja (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Hi- storičnega društva za Kranjsko, šk. 12, proces proti Marini Šušark, 30. 4.–11. 5. 1701). 99 Objava urbarja gospostva Kočevje iz leta 1574 v: Wolsegger, Das Urbarium, MMVK IV (1891), str. 34. 100 Prim. Golec, Družba v mestih, str. 381 sl. 341 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 komorno posest, bera podatkov za trg ni skromna, zato toliko bolj preseneča odsotnost tržanov in tr- ških organov v določenih vrstah virov, v katerih bi jih najprej pričakovali in kjer je mogoče najti nema- lo uporabnih podatkov za druge trge. Viri iz druge polovice 16. in prve četrtine 17. stoletja tudi s svo- jo molčečnostjo dovolj zgovorno pričajo, česa vsega Ribnica tedaj v primerjavi z drugimi trgi še ni imela. Pomenljiva je že odsotnost omembe trga ob prodajah ribniškega gospostva zastavnim imetnikom. 101 Dej- stvo, da se v vicedomskih sodnih protokolih nikoli ne pojavi ribniško trško sodišče ali vsaj trški sodnik, še lahko pripišemo naključju, da tu pač ni bilo podob- nih sporov kot drugod. Samo v enem primeru iz leta 1557 je namreč vicedomsko sodišče na drugi stopnji obravnavalo spor, ki ga je na prvi instanci razsodil ribniški oskrbnik (haußphleger zu Reiffniz). 102 Vseka- kor pa ni več naključna odsotnost trškega sodstva v 101 StLA, I. Ö. HK–Rep., Ex. Buch 1575–1576, fol. 171–174, 28. 3. 1575; Ex. Buch 1579, fol. 86–88, 11. 5. 1579. 102 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, protokoli zaslišanj 1554–1558, fol. 254–255, 28. 4. 1557. – Spor je na- stal zaradi 11 dukatov, ki jih je Ožboltu Kestnerju dolgoval Jurij Knafel, čigar ime zasledimo med Ribničani v urbarju iz leta 1573 (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p.). dokumentih reformacijske komisije in v temeljnem urbarju, ki ga je ta sestavila leta 1573. 103 Trg Ribnica kot tak v omenjenem deželnoknež- jem urbarju nastopa z nekaterimi urbarialnimi ugo- dnostmi, sicer pa le še v zvezi s tavernino (taffern- recht), naloženo samo krčmarjem in vinotočem v trgu. Tudi stojnina na proščenjih v celotnem dežel- skem sodišču je pripadala izključno gospostvu. V urbarju ni niti z besedo omenjeno kako trško sodi- šče, temveč zgolj kvatrne pravde deželskega sodišča in krvno sodišče, kamor je poleg domačih tržanov (neben der burgerschafft zu Reifniz) vabljenih za prisednike nekaj tržanov in meščanov iz soseščine (erbetnen burgern). Pomenljiva je razlika z Radeča- mi, kjer prisedniški zbor sestavljata trški sodnik in svet, 104 v Ribnici pa le nedefinirani tržani. Slednji drugače kot v številnih mestih in trgih niso posta- vljali niti vislic, ampak je to opravilo pripadalo pod- ložnikom iz vasi Breže. 105 103 StLA, I. Ö. HK–Sach, K 90/15–18. – ARS, AS 774, Gospo- stvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573. 104 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S–X, urbar Žebnik ali Radeče 1576, pag. 318–319; prav tam, lit. S–XI, urbar Radeče 1602, pag. 503–504. 105 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573, s. p., Landgerichts Besizung. Omemba prvega trškega sodnika z imenom Peter Zdravje na pobotnici iz leta 1580 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–6, 7. 2. 1580). 342 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 Ribniški trg je bil torej v sedemdesetih letih 16. stoletja šele na začetku svoje upravno-sodne emanci- pacije in, kot kaže, tudi edini od dolenjskih srednje- veških trgov, ki je na tem področju odločilnejše kora- ke naredil pozneje, že kot patrimonialni trg. Čeprav samo nekaj let po urbarju srečamo prvega trškega sodnika, ta ni bil enake narave kot sodniki v drugih trgih, denimo v Litiji ali Žužemberku, v katerih se sodnika v virih pojavita skoraj hkrati z ribniškim. 106 Slednji, po imenu Peter Zdravje (markhtrichter zu Reyfniz), je v letih 1580 in 1585 s podpisom potrdil pobotnici ljubljanskima obrtnikoma, ki ju je zastav- ni imetnik gospostva Ribnica izplačal za opravljena dela na gradu. 107 Vmes je omenjenega sodnika leta 1581 kot podpisnik pobotnic zamenjal trški sodnik Gregor Fröschl. 108 O pristojnostih ribniškega trškega sodnika ne vemo nič zanesljivega. Prej navedena dejstva slejko- prej kažejo, da za prebivalce trga ni bil prva sodna in- stanca mimo zastavnega imetnika gospostva ali nje- govega oskrbnika. Prejkone mu je pripadala nekakšna arbitrarna vloga v trški soseski ali posredništvo med gospostvom in tržani. Kot tak bi sodnik utegnil ob- stajati že zelo dolgo, a vendarle preseneča, zakaj se ne omenja v spisih deželnoknežje urbarialne reformaci- je. Morebiti so sodniško funkcijo resnično uvedli šele Mosconi po letu 1573: tedaj v urbarju med gospo- darji sploh še ni bilo poznejših sodnikov Zdravjeta in Fröschla. 109 Končno ni izključena hipoteza, da se je sodnik razvil in preimenoval iz navadnega župana, saj leta 1621 v trgu srečamo posestnika Mihaela, sina starega župana (des alten suppan sohn). 110 Primer, da se je funkcija trškega sodnika razvila neposredno iz funkcije župana, je sredi 17. stoletja pozno nastali trg Cerknica. 111 Ob pojavu prvih dveh sodnikov (1580–1585) niti ni najpomembnejše, ali so ju Ribničani volili sami in ju je gospostvo samo potrdilo ali pa postavilo kot svo- 106 V Litiji je trški sodnik prvič omenjen leta 1566 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, I/70a, lit. W XXIII–3, urbar Višnja Gora 1566, s. p., Marckht Littay), v Žužember- ku pa 1582 (prav tam, šk. 373, protokoli zaslišanj 1582–1584, fol. 24, 5. 1. 1582, fol. 46, 16. 2. 1582). 107 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–6, 7. 2. 1580, 6. 3. 1585 (kot Petter Gsundt). – Peter Zdravje se kot trški sodnik omenja tudi leta 1597 (Gestrin, Reforma- cija v Ribnici, str. 99). 108 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–6, 24. 10. 1581, 3. 11. 1581. 109 Peter Zdravje, nekdanji sodnik ali že njegov sin, je naveden šele v naslednjem urbarju iz leta 1621, ko mu je v trgu pripa- dala polovična huba (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 2, urbar 1621, s. p.), priimka Fröschl (Žabar?) pa sploh nikoli ne zasledimo. 110 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 2, urbar 1621, s. p. – Oznaka »des alten suppan sohn«, ki jo leta 1621 srečamo tudi drugod v gospostvu, npr. kar dvakrat v Goriči vasi, je dala na Ribniškem priimek Stargažupana, v ribniškem trgu ponovno izpričan šele sredi 18. stoletja (ARS, AS 174, Terezijanski ka- taster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169, No. 22, 23. 7. 1757). 111 Golec, Cerknica – pozni nastanek, str. 220. ja predstavnika. Zgovorno je dejstvo, da je iz osem- desetih let 16. stoletja ohranjenih več virov, v katerih nastopajo ribniški tržani in soseska, niti z besedo pa ni skupaj z njimi omenjen kak sodnik. Prošnja Rib- ničanov deželnemu knezu nadvojvodi Karlu za ob- novitev propadlega tedenskega sejma, obravnavana sredi leta 1580, daje vtis, da na čelu trga ni nobene- ga organa ali osebe. Podpisali so jo le »n. der ganzen nachperschafft vnnd gmain des märkhtl Reifniz«, ki se na začetku naslavljajo kot »wir arme vrbars vnn- derthanen vnnd burgerschafft des clainen armer vnnd schlechten märckhts zu Reiffniz«. 112 Način sa- monaslavljanja je tu enak kot v prošnjah deželnemu knezu pri tistih trgih, ki niso imeli lastne uprave ali kjer sodnik ni bil predstavnik trške skupnosti. 113 T udi pod pritožbe deželnemu vicedomu so se malo pozne- je (1584) podpisali le »na hubah naseljeni tržani in soseska« (n. vnnd n. die huebsäsige burger: vnd nach- berschafft zu Reiffniz). 114 Glede na zgornje ugotovitve moramo relativizi- rati osamljen primer naslavljanja »n. richter, rath vnd gannzer gemain vnsers marckhts Reiffniz in Crain«, ki ga je nadvojvoda Karel leta 1585 navedel v ukazu dvorni komori, naj Ribničanom na njihovo prošnjo pošlje nekaj orožja iz ljubljanske orožarne. 115 Že formulacija »naš trg« priča o modifikaciji izvirnega naslova, poleg tega pa gre za enega številnih soča- snih klišejskih ukazov, zato bi bilo napak sklepati, da je Ribnica čez noč pridobila razvejano avtonomijo s sodnikom, svetom in občino. Podobni primeri od drugod pričajo, da je moral biti voljen predstavni- ški organ vsaj trški svet, če so si tržani sodnika sicer »izposodili« v osebi deželskega ali od gospostva po- stavljenega trškega sodnika. V Ribnici je malo pred tem, leta 1580, izpričana samo občina, a še ta ne kot občina tržanov, ampak kot »soseska in gmajna trž- ca Ribnica« (nachperschafft vnnd gmain des märkhtl Reifniz). Tudi če so se Ribničani v prošnji deželnemu knezu sami naslovili kot »sodnik, svet in občina«, so to storili v zadevi, ki ni imela posebnega pomena, pri tem pa zgolj posnemali tuje vzore in hoteli poudariti, da imajo tudi sami sodnika. 116 Prav tako v tem času ni dokazov, da bi se že iz- oblikoval formalnopravni sloj tržanov, tj. moških 112 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, I/135, šk. 260, lit. R XII–1, prezentirano 11. 6. 1580, 14. 6. 1580. 113 Npr. v Senožečah leta 1577: »burgerschafft zu Senose- tschach« (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 113, I/64, lit. S XXXVII–4, 29. 5. 1577) in Vipavi leta 1553: »nachparschafft vnd inwohner des marckhts Wippach« (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 285, I/145, lit. W II–4, 27. 7. 1553). 114 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–19, s. d. (pred 24. 11. 1584), 24. 11. 1584, 16. 12. 1586, 25. 4. 1587. 115 StLA, I. Ö. HK–Akten, 1585–III–85, 13. 3. 1585. 116 Podobno so leta 1577 storili Vipavci, ki so si trškega sodnika izposodili v osebi deželskega (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 285, I/145, lit. W II–4, prezentirano 2. 3. 1577). 343 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 oseb, ki bi jim določen trški gremij individualno po- deljeval tržanske pravice. V reformiranih urbarjih je opazna podobnost z drugima dvema trgoma, nasta- lima iz hubne vasi, s Planino in Postojno. Delitev na tržane in netržane je pri vseh treh zemljiškoposest- ne narave, saj se tržani imenujejo posestniki celih in razdeljenih hub, na kajžah naseljeni gospodarji pa so podružniki. 117 V urbarju iz leta 1573 trg Ribni- ca nastopa razdeljen na dve urbarialni enoti: ožji trg (marckht Reiffniz), v katerem živijo tržani ali soseska (die burgerschafft oder nachbarschafft zu Reifniz), in kajžarski del (vnndtersassen im marckht Reifniz), pri čemer ne gre za fizično ločenost dveh delov naselja, temveč zgolj za dve vrsti posesti. 118 Tudi ducata Rib- ničanov, ki jih pobotnice iz osemdesetih let 16. sto- letja posamič naslavljajo kot tržane (burger) oziroma prebivalce Ribnice (wohnhaft zu Reifniz, in markht seshaft) in kot podložnike (unterthan /.../ wonhaft zu Reiffniz), 119 s pomočjo urbarjev ni mogoče klasifici- rati drugače kot tržane na hubah in netržane – kaj- žarje. Delitev na dva sloja je bila prvenstveno pre- moženjska, saj nobena od statusno označenih oseb ni spadala v drugo premoženjsko skupino: netržani so brez izjeme kajžarji, tržani pa prebivalci ožjega trga, kar formalnopravne delitve vendarle ne izključuje. Četudi torej Ribničani pod zastavnimi imetni- ki Mosconi, kakor kaže, niso dosegli enake stopnje upravno-sodne samostojnosti kot nekateri drugi do- lenjski trgi, je bila Ribnica demografsko in gospo- darsko vendarle močan trg. Nadvojvoda Ferdinand je njegovi čevljarski bratovščini leta 1600 izdal svo- boščine, ki so do srede 18. stoletja ostale edini de- želnoknežji privilegij obrtnikov kakega dolenjskega trga. 120 Po letu 1619, ko je bilo ribniško gospostvo skupaj s trgom prodano v zasebne plemiške roke, so se tako kot drugod zrahljale vezi z deželnoknežjimi oblastvi, s tem pa zožil spekter virov, na podlagi katerih smo dotlej spremljali upravno-sodni razvoj trga. Kljub temu da je arhiv gospostva leta 1778 pogorel, 121 je ohranjenost dokumentov gospoščinske provenience 117 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar Ribnica 1573, s. p. – ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, lit. A I–1, urbar Postojna 1564, s. p. – ARS, AS 174, Terezi- janski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 12, urbar Postojna 1576, s. p. – ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranj- sko, šk. 84, I/49, lit. H III–6, urbar Hošperk 1573, s. p. – ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 27, urbar Hošperk 1573, s. p. 118 Na Mali Mlaki, poznejšem kajžarskem privesku trga, je tedaj živel šele komaj kak kajžar, leta 1564 denimo trije (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R II–5, davčni register Ribnica 1564, s. p., Auff der Lagkhen). 119 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R X–6, 15. 6. 1581, 24. 10. 1581, 12. 11. 1584, 12. 9. 1586. 120 Potrditev čevljarskega reda nadvojvode Ferdinanda, 12. 5. 1600 v: ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 52, fasc. XIX, lit. S, No. 26, 8. 5. 1758. 121 Celoten trg z gradom in 111 hišami je pogorel 18. julija 1778 (ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 24, lit. F, No. 13, 19. 7. 1778). zaradi serije urbarjev celo med najugodnejšimi, če jih primerjamo z drugimi gospoščinskimi arhivi na Kranjskem, 122 medtem ko je ogenj skupaj s trškim komunom (marckt kamaun) slejkoprej že omenjenega leta pogoltnil celoten trški arhiv. Razen peščice dopi- sov višjim oblastvom je z viri domačega izvora slabo dokumentirano predvsem 17. stoletje, za katerega imamo na voljo le dva gospoščinska urbarja (1621, 1659) ter od šestdesetih let dalje župnijske matične knjige. S stališča obravnavane problematike gre za pomembno dobo, ko je tu šele z zamudo dozorevala notranja trška uprava, vendar njenemu razvoju žal ni mogoče natančneje slediti. Iz časa lastništva grofov Khislov (1619–1641) imamo samo urbar (1621) in prošnjo Janeza Jakoba Khisla notranjeavstrijski vladi v Gradcu iz leta 1627, naj se njegovim »lastniškim tržanom v Ribnici« (aigenthumbliche burgerschafft zu Reiffniz) razširijo pravice prodajati in kupovati žito ne le ob sredah, ampak tudi druge dni v tednu. 123 Grofova prošnja v imenu tržanov ni odraz bistveno spremenjenega od- nosa zemljiškega gospostva do trga, ampak predvsem lastnikovega osebnega interesa za povečanje gmotnih koristi. Tudi prej so denimo drugi plemiški lastniki kot trški gospodje vladarje prosili za tedenske sejme svojih tržanov. 124 Neodgovorjeno ostaja vprašanje, kdaj je socialna delitev na tržane in podružnike prerasla v formal- nopravno delitev na individualno sprejete tržane in ostale prebivalce – netržane, kar pomeni tudi obstoj institucionaliziranega trškega sveta ter občine s so- dnimi in upravnimi pristojnostmi. V urbarjih se Rib- nica vseskozi deli na trg in podružnike, pri čemer je pomenljivo, da so v urbarju iz leta 1621 gospodarji ožjega trga zadnjikrat označeni kot »seshafte bürger«, nakar te oznake v naslednjem urbarju iz leta 1659 ni več. 125 Neposredno zatem je razlikovanje med tr- žani in netržani izpričano v najstarejših župnijskih maticah. 126 Kolikor se tržani (civis) iz časa po letu 1670 pojavijo že v urbarju iz leta 1659, gre tako kot v osemdesetih letih 16. stoletja izključno za gospo- darje hub in oštatov v ožjem trgu. Na drugi strani sama odsotnost oznake posameznih oseb kot tržan v matičnih knjigah še ne zadošča za dokazovanje teze, da je dvojnost tržani – netržani tedaj še vedno teme- 122 Prim. Smole, Graščina Ribnica. 123 StLA, I. Ö. Reg., Cop 1627–IX–34, 10. 9. 1627. 124 Krški škof Urban je na primer leta 1562 prosil za vladarjevo obnovitev tedenskega sejma trgu Mokronog (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. VII, 8. 4. 1562), Hans pl. Auersperg pa dve leti pozneje za svoj lastniški trg Žužemberk (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 274, I/139, lit. S XVI–1, 23. 3. 1564). 125 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar 1573; knj. 2, urbar 1621; knj. 3, urbar 1659; knj. 4, urbar 1707–1710; knj. 5, urbar 1711–1714; knj. 8, urbar 1723–1726. 126 V najstarejši krstni matici 1662–1669 izraz civis še ni običa- jen, dokaj pogost pa postane v naslednji matični knjigi 1670– 1682 (NŠAL, ŽA Ribnica, Matične knjige, R 1662–1669, R 1670–1682). 344 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 ljila le na neformalni socialni podlagi: posestniki hub nasproti kajžarjem, saj se je delitev na prave tržane in ostale – netržane ali gostače – vedno in povsod opirala predvsem na premoženje. Čeprav kontinuirano vrsto trških sodnikov sreču- jemo šele v prvi krstni matici od leta 1663, 127 je trg skoraj gotovo imel lastne sodnike ves čas od zadnje četrtine 16. stoletja. Če ob neugodni strukturi virov razumljivo še celotno 17. stoletje pogrešamo omem- be trškega sveta in svetnikov, pa je vendarle presenet- ljivo, da so se Ribničani poznega leta 1705 na cesarja obrnili le kot »gehorsamste vnterthanen vnd burger zu Reiffniz in Vnter Crain«. 128 Izbira samonaslovitve brez omembe trških organov spominja na ono iz leta 1580, ko je že obstajal sodnik, a ga v prošnji vladarju ne zasledimo. Ribnica leta 1705 prav tako ni bila brez trškega sodnika, saj je ta skupaj s sedmimi najstarejši- mi tržani (alle burger dises markhs Reiffniz) domačega župnika poprosil, da je v podkrepitev prošnje za te- denski sejem potrdil njihovo pričevanje o nekdanjem obstoju in propadu sejma. 129 V nadaljnjem postopku, ki še leta 1718 ni bil zaključen, se končno pojavijo tudi prepisi dokumentov, ki sta jih podpisala sodnik in svet trga Ribnica. 130 Čas izoblikovanja trškega sveta in voljenega so- dnika po zgledu deželnoknežjih mest ter drugih do- lenjskih trgov je torej precej negotov. Z večjo verjet- nostjo kot v dobo zastavnih imetnikov pred letom 1619 ju je mogoče postaviti v čas, ko so ribniško go- spostvo in trg posedovali grofje Khisli (1619–1641) in njihovi nasledniki baroni (nato grofje) Trilleki (1641–1707), vsekakor pa pred konec 17. stoletja. O volitvah trškega sodnika sicer ni nobenega neposre- dnega poročila skoraj do konca 18. stoletja, a glede na doseženo upravno razvojno stopnjo tudi ne ute- meljenega dvoma. Upravne razmere v gospostvu in trgu postanejo razvidnejše z nastopom grofov Kobenzlov (1707– 1810). 131 Protokol podložniških listin ribniškega go- spostva iz let 1709–1741 razkriva, da tako kot v Žu- žemberku domena gospoščinske pisarne ni bil samo promet z nepremičninami, ampak tudi izdajanje po- ročnih pogodb in overitve oporok trških prebivalcev. Le kot fizične osebe, tj. kot neposredni udeleženci ali priče, v protokolu nastopajo razni trški sodniki, 127 Kot prvi sodnik (judex) se v maticah omenja Peter Erko, npr. 29. 10. 1663, 14. 6. 1664, 23. 3. 1666 (NŠAL, ŽA Ribnica, Matične knjige, R 1662–1669, s. p.). 128 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, prezentirano 5. 10. 1705. 129 Prav tam, 2. 6. 1706. 130 Prav tam, 31. 8. 1718, priložen prepis prošnje s. d. – A. Skubic je pred drugo svetovno vojno v ribniškem graščinskem arhivu videl dopisa sodnika in sveta z dne 23. 5. 1708 in 17. 2. 1714 ter odgovor cesarja Karla VI. istima z dne 8. 8. 1714 (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 427–428, 597). 131 Od njihovega prevzema Ribnice naprej je ohranjena sko- raj kontinuirana serija gospoščinskih urbarjev (od 1707), za obravnavano obdobje pa še pomemben protokol podložni- ških listin 1709–1741 (prim. Smole, Graščina Ribnica, str. 11). posamezni tržani in netržani, nikjer pa trški svet ali svetniki. 132 Katere civilnopravne zadeve so, če sploh, pripadale trškemu sodniku in svetu, je težko določlji- vo zgolj »ex silencio«. Verjetno so bili trškemu sod- stvu vsaj do določene višine denarnih kazni pridržani nižjesodni kazenski primeri. Iz protokola podložniških listin 1709–1741 iz- haja kot najpomembnejša ugotovitev evidentnost pravnoformalne delitve Ribničanov na polnoprav- ne tržane in netržane, tj. v trgu živeče gospoščinske podložnike ter rojenjake. S konkretnim primerom sprejema novega tržana je delitev končno potrjena poznega leta 1769. 133 A tudi zdaj razdeljenost tržani – netržani ne presega premoženjske delitve gospo- darji hub in oštatov – kajžarji, zaradi katere za 16. in 17. stoletje ni mogoče zanesljivo dokazati, da so že takrat obstajali formalnopravno sprejeti polnopravni tržani. Kot »v trgu naseljene podložnike« so ozna- čevali kajžarje in sinove gospodarjev hub, ki še niso premogli lastne posesti in niso izpolnjevali pogojev za sprejem v tržanstvo. Sredi 18. stoletja imamo o šibkih pristojnostih ribniške trške uprave vsaj dva tehtna indica. Prvič, pri napovedih in sestavi fasij terezijanskega katastra drugače kot pri ostalih štirih avtonomnih dolenjskih trgih nimajo nobene vloge trški organi, ampak je trg zgolj eden od urbarialnih krajev gospostva. 134 Po tem se Ribnica ne razlikuje od neavtonomnih dolenjskih in notranjskih trgov. Prav tako se na njeno trško upravo ni obrnil dolenjski okrožni glavar, ko je leta 1752 ugotavljal stanje neagrarnega gospodarstva tr- gov ter zahteval poročila le od Mokronoga, Žužem- berka, Litije in Radeč. 135 Stanje v petdesetih letih 18. stoletja tako na svoj način potrjuje zapoznelost in nepopolno izoblikovanost tistih upravnih funkcij, ki so bile za upravno-sodno avtonomne trge značilne že od druge polovice 16. stoletja. Na drugi strani je Ribnica premogla dve material- ni značilnosti avtonomnih trgov: komunsko hišo in trški pečat. Na dobro vzdrževano komunsko hišo (der cumaun alhier) so se Ribničani sklicevali leta 1706 kot na dokaz o obstoju že zdavnaj propadle- ga tedenskega sejma. 136 Hiša je bila očitno prosta vseh urbarialnih obveznosti, saj je ni ne v urbarjih ne v terezijanskem katastru in se zadnjič omenja leta 1778, ko je v velikem požaru pogorela skupaj s svojim 132 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 26, protokol podlož- niških listin 1709–1741. 133 ZAL, NME 5, Mestna občina Novo mesto, fasc. 1, št. 49, 12. 11. 1769. 134 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 124, RDA, N 169; šk. 79, BT, N 169. 135 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 23. 11. 1752. 136 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, 2. 6. 1706. – Za njimi je leta 1739 za obnovo teden- skega sejma cesarja prosil še grof Janez Gašper Kobenzl in navedel enak dokaz: »stüff, vnd bäulich erhaltene commaun« (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 197, I/107, lit. L XX–2, s. d., prezentirano 25. 6. 1739). 345 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 zvoncem. 137 Samo nekaj let prej (1769) naletimo na za zdaj najstarejše in edino znano sodnikovo pečate- nje z domnevno trškim pečatom. Vtisnjen pečat na potrdilu trškega sodnika Janeza Jurija Turka je odtr- gan, njegova velikost pa nedvoumno priča, da ni šlo za navaden zasebni pečat. 138 Kdaj si je Ribnica dala izdelati pečat, ne vemo, ne preseneča pa njegov pozni pojav, še posebej v primerjavi s trškimi pečati uprav- no-sodno samostojnejših trgov. Končno najdemo konec 18. stoletja neposredno potrditev, da so ribniškega trškega sodnika (Markt- richter) resnično volili in torej ni bil zgolj postavljeni organ zemljiškega gospostva. Edini ohranjeni volilni zapisnik, datiran 15. junija 1797 in žal poškodovan, 137 ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 24, lit. F, No. 13, 10. 9. 1778. – Stavba ni mogla biti ne posebej velika ne vredna. V seznamu škode je namreč ocenjena na pičlih 60 gld, medtem ko so grajsko pristavo ovrednotili na 3.500, grad pa na 10.547 gld. – Kot kaže, ko- munske hiše niso obnovili, saj v Ribnici po franciscejskem katastru leta 1823 ni bilo nikakršne občinske ali srenjske hiše (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica). 138 ZAL, NME 5, Mestna občina Novo mesto, fasc. 1, št. 49, 12. 11. 1769. razkriva celo potek sodniških volitev. Te so potekale v navzočnosti (gospoščinskega) uradnika, ki je zapisnik tudi sestavil in ga štiri dni zatem predložil v potrditev gospostvu Ribnica. Udeležencev volitev je bilo sku- paj 71, zapisnik pa jih imenuje z dvema oznakama: »Marktglieder« in »Bürger«. Koliko se jih sklicu voli- tev ni odzvalo, ne vemo, kakor tudi ne, kdo je predla- gal pet sodniških kandidatov. Od 71 glasov jih je kar 61 prejel Anton Debelak, 7 Franc Ksaver Feitl in po enega trije drugi kandidati, izvoljenega sodnika pa je moralo potrditi še domače zemljiško gospostvo. 139 O trajanju sodniškega mandata in dotedanji praksi pri volitvah ni znanega ničesar, tako tudi ne, od kdaj je bil ribniški trški sodnik voljen organ. Zato pa je iz arhivskega gradiva ribniškega go- spostva jasno razvidno, da so imeli trški sodniki v zadnjih desetletjih pred ukinitvijo trških uprav (1812) zelo omejene pristojnosti. Iz popisa prejem- kov in izdatkov Jožefa Rudeža kot upravitelja pre- moženja Štefana Arka za obdobje 1797–1800 iz- vemo, da je trški sodnik od tržanov pobiral njivsko desetino in razne prispevke ter po potrebi skrbel za (vojaško) priprego in popravilo ceste. 140 Sestavlja- nje dokumentov (pogodb, zadolžnic, oporok idr.) je bilo po vsem sodeč v izključni pristojnosti gospostva. Celo naziv tržan (Bürger) se v gospoščinskih in žu- pnijskih listinah te dobe ne pojavlja več, ampak je govor zgolj o podložnikih v trgu. 141 Trški sodnik je v listinah izpričan kvečjemu kot zasebnik, konkretno leta 1768 kot priča v neki zamenjalni pogodbi (Hans Georg Turk Marktrichter). 142 Morda je v tem času še poravnaval manjše spore med prebivalci trga, o čemer sicer ni nikakršnih pričevanj. Zadnji ribniški trški sodnik je bil trgovec Jožef Detoni, izpričan jeseni 1811, 143 tik preden je stari sistem trških sodnikov povsod na Kranjskem ugasnil. Leta 1812 je namreč francoska oblast uvedla občine na čelu z župani (meri), 144 s čimer je upravno-sodna avtonomija prenehala. Po restavraciji avstrijske obla- sti (1813) je bila Ribnica do uvedbe modernih občin (1849) hkrati središče glavne občine in (pod)občine ter tako sedež nadrihtarja in podrihtarja. 145 Ni pa po- 139 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 41, Volitve in inštruk- cije za rihtarje 1797, 15. 6. 1797. 140 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 13, Rusticalia, po- botnice, 1797–1800. – Ribničan Štefan Arko je v tem času kot trgovec živel v Pecsu na Ogrskem, njegovo hišo št. 24 v Ribnici pa je leta 1799 vzel v zakup Martin Kanduš, ribniški tobačni založnik (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 14, Civitatensia, zakupna pogodba, 4. 4. 1796). 141 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 13, Rusticalia, kupo- prodajne pogodbe 12. 4. 1730, 23. 4. 1761 in 12. 9. 1763, 15. 4. 1800; izročilno pismo 6. 2. 1787, dolžno pismo 29. 5. 1787, oporoki 2. 4. 1789 in 22. 11. 1792, zadolžnica 17. 1. 1807, izplačilo dolžnikov 12. 5. 1812. 142 Prav tam, zamenjalna pogodba 16. 5. 1768. 143 NŠAL, ŽA Ribnica, Matične knjige, R 1809–1812, 8. 11. 1811. 144 Žontar, Struktura uprave, str. 202. 145 V glavno občino Ribnica so bile vključene podobčine Rib- nica, Gorenja vas, Sušice, Dane in Jurjevica (Haupt-Ausweis Sklepni del zapisnika volitev trškega sodnika leta 1797 (ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, šk. 41, Volitve in inštrukcije za rihtarje 1797, 15. 6. 1797). 346 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 trjeno, ali so morda ribniškega podrihtarja vendarle naslavljali tudi kot trškega rihtarja in ali so ga volili, kot se je, denimo, dogajalo v Žužemberku. 146 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 166, Mesto Višnja Gora AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 774, Gospostvo Ribnica AS 1063, Zbirka listin ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Listi- ne iz HHStA. ADG – Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt Handschriften HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien AUR – Allgemeine Urkundenreihe Hs. – Handschriften FAA – Fürstlich Auerspergsches Archiv NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL/Ž – Škofijski arhiv Ljubljana/Župnije ŽA Ribnica – Župnijski arhiv Ribnica StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz All. Urk. Reihe – Allgemeine Urkundenreihe I. Ö. Priviligienbuch II I. Ö. HK–Rep. – Repertorien der innerösterrei- chischen Hofkammer I. Ö. HK–Akten – Akten der innerösterreichi- schen Hofkammer I. Ö. HK–Sach – Sachabteilung der inneröster- reichischen Hofkammerakten I. Ö. Reg. – Archiv der innerösterreichischen Re- gierung 1817, fol. M2). Leta 1830 je bil nadrihtar (Oberrichter) Ja- nez Petelin, podrihtar (Unterrichter) pa Mihael Novak (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, N 232, k. o. Ribnica, zapisnik o klasifikaciji zemljišč, 15. 10. 1830). 146 Golec, Trg Žužemberk, str. 38–41. ZAL, LJU – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu ZAL, NME 5, Mestna občina Novo mesto ZRC SAZU, ZIMK – Znanstvenoraziskovalni cen- ter SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Božo Otorepec: Centralna kartoteka srednjeve- ških listin 1243–1500. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Apih, Josip: K obrtni politiki 18. veka. Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko IV (1894), str. 58–73, 87–103. Blaznik, Pavle et al. (ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zvezek. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: SAZU, Inštitut za zgodovino, Sekcija za občo in narodno zgodovino, 1970. Gestrin, Ferdo: Doneski k zgodovini Ljubljane v srednjem veku. Zgodovinski časopis 5 (1951), str. 192–209. Gestrin, Ferdo: Reformacija v Ribnici in okolici. Kronika 30 (1982), št. 2, str. 95–102. Golec, Boris: Cerknica – pozni nastanek in specifič- ni razvoj največjega slovenskega trga. Kronika 66 (2018), št. 2, str. 213–230. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja (doktorska disertacija), Ljubljana, 1999. Golec, Boris: Trg Žužemberk v dobi trške samoupra- ve (do 1849). V: Žužemberški grad. Suhokranjski zbornik. Žužemberk: Občina, 2000. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. I V. zvezek. Listine Mestnega arhiva ljubljanskega 1471– 1521. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1959. Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Gruden, Josip: Doneski k zgodovini protestantizma na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko XVII (1907), str. 1–15, 53–65, 121–140. Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gou- bernements in Provinzen, Kreise, Sektionen, Be- zirksobrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser und Seelenzahl in Jahre 1817. [Laibach, 1817]. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topo- graphisches Gemählde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien. Dritter Theil. Lai- bach: Heinrich Wilhelm Korn, 1808. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljublja- na: Viharnik, 2015. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slo- venskem. Prolegomena k historični topografiji pred- jožefinskih župnij. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1986. 347 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 Höfler, Janez: Trije popisi cerkva in kapel na Kranj- skem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja (SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, Knjiga šesta). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1982. Koblar, A.(nton): Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko I (1891), str. 1–38; II (1892), str. 30–92; III (1893), str. 16–27, 101–109, 184–201, 244–252; IV (1894), str. 13–30, 73–78. Komatar, Fr.(anc): Ein Cartular der Karthause Ple- triach. Mitteilungen des Musealvereines für Krain XIV (1901), str. 23–48, 49–72. Kos, Janko – Toporišič, Jože: Vodnik Valentin, geslo v: Munda, Jože (ur.): Slovenski biografski leksikon. Štirinajsti zvezek. Vode–Zdešar. Ljubljana: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 1986, str. 509–528. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zve- zek tretji. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del (Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga tretja). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954. Lavrič, Andrej: Čevljarska bratovščina sv. Ane v Cerknici. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo VII–VIII (1926–1927), str. 17–20. Lavrič, Andrej: Čevljarska in usnjarska zadruga v Ložu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko XIX (1909), str. 116–123. Otorepec, Božo: Doneski k zgodovini Ribnice in okolice v srednjem veku. Kronika 30 (1982), št. 2, str. 79–87. Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in tr- gov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. Parapat, Janez: Doneski k zgodovini Kranjskih mest, II. Kočevje. Letopis Matice Slovenske 1874. Ljub- ljana, 1874, str. 75–102. Preinfalk, Miha – Bizjak, Matjaž: Turjaška knjiga li- stin II. Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del. Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014. Rutar, S.(imon): Archivalisches aus Wippach. Mit- teilungen des Musealvereines für Krain IV (1891), str. 53–60. Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokraji- ne. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976. Smole, Majda: Graščina Ribnica. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1980 (Publikacije Arhiva SR Slo- venije, Inventarji, Serija Graščinski arhivi, Zvezek 4). Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogt- hums Crain, I–XV. Laybach – Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weikhard Frhr von: Topografija Kranjske [Slikovno gradivo]: 1678–79: skicna knji- ga. Janez Vajkard Valvasor. Faksimiliran natis, 2. natis. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Vodnik, Valentin: Zadovolne Krajnc. Izbrano delo (Klasiki Kondorja 20). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Wolsegger, Peter: Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. Mitteilungen des Mu- sealvereines für Krain III (1890), str. 140–183; IV (1891), str. 13–45. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. SPLETNI VIR https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop januar 2018). ZUSAMMENFASSUNG »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim« (»Reifniz, der schönste Markt in Krain«). Der Markt Ribnica (Reifniz) bis zum Ende der Marktautonomie am Beginn des 19. Jahr- hunderts Ribnica (Reifniz) in Unterkrain war einer der größeren und bemerkenswerteren Märkte in Krain, mit starker nichtagrarischer Tätigkeit, vor allem einem weit verbreitetem Kürschnergewer- be. Die Besonderheit des Marktes Reifniz ist seine Entstehung unmittelbar aus einem Dorf. Dazu kam es in der Zeit der Kolonisierung der benachbarten Gottschee in der ersten Hälfte des 14. Jahrhunderts. Dieser Entstehungstypus eines Marktes ist in der slowenischen mittelalterlichen Siedlungsgeschich- te am wenigsten vertreten, neben Reifniz kam er in nur in zwei weiteren Märkten vor, in Postojna (Adelsberg) und in Planina (Alben). Die Trans- formation einer Dorfsiedlung in den Markt ist aus der typischen Besitzstruktur erkennbar, mit Huben (Bauernhöfen) als Grundeinheit. Reifniz wurde als Markt 1350 unter den Grafen von Ortenburg zum ersten Mal erwähnt, als es schon ein bedeutendes wirtschaftliches und administratives Zentrum war. Am Ende des Mittelalters entwickelte sich Reifniz 348 2018 BORIS GOLEC: »RIBENCA, NARLEPŠI TERG NA KRAJNSKIM«, 327–348 auch zu einem wichtigen kirchlichen Verwaltungs- zentrum, da sich die Pfarrer von Reifniz (die Pfarre wird 1363 belegt) als Archidiakone zu bezeichnen begannen. Den Ortenburgern folgten als Eigentü- mer der Herrschaft und des Marktes die Grafen von Cilli. Nach ihrem Aussterben war Reifniz ab 1456 im Besitz des Landesfürsten, seit 1618 jedoch im Besitz von drei adeligen Familien, der Khisl, Trillek und Kobenzl, bis es am Ende der hier behandelten Epoche in nichtadelige Hände überging (1810). Die Besonderheit von Reifniz unter den Märk- ten in Unterkrain – die unmittelbare Entstehung aus einem Hubendorf – kam sehr klar zum Ausdruck in der dreifachen Form der Besitzeinheiten: die ältesten waren Huben, etwas jünger waren die Hofstätten, und die jüngste Schicht bildeten Keuschen oder die »Untersasserei«, die sich hier außerdem sehr intensiv teilten und (wieder) vereinigten, wie nirgendwo sonst. Der Markt Reifniz wies immer eine starke nicht- agrarische Tätigkeit auf und war unter den Unter- krainer Märkten der einzige mit einer eigenen Zunft. Seit 1600 war hier die privilegierte Zunft der Schuster aktiv, 1751 wurde auch den Kürsch- nern das landesfürstliche Zunftprivileg erteilt. In der Mitte des 18. Jahrhunderts lässt sich die nicht- agrarische Wirtschaft quantitativ veranschaulichen; damals zählte der Markt etwa 93 Häuser. Mit einem Gewerbe, meistens mit der Kürschnerei, waren 41 Hausbesitzer beschäftigt (44,1%), weitere vier hatten andere Berufe, was zusammen eine schwache Hälfte ausmachte (48,4%). Im Vergleich zu einigen anderen Märkten hat- te Reifniz niemals viele eigenen Märkte, eher das Gegenteil war der Fall: von hier gingen zahlreiche Erzeugnisse des heimischen Gewerbes auf die an- deren Märkte im Land und außerhalb. Reifniz sollte auch über das Recht verfügt haben, eigenen Wo- chenmarkt zu veranstalten, die Reifnizer berichteten aber 1580, dass dieser schon vor vielen Jahren einge- gangen sei. Dasselbe geschah später auch mit dem damals neu eingerichteten Wochenmarkt. Er erlosch schon bald nach 1630, als der Reifnizer Markt auch demographisch die stärksten Rückschläge erlitt. Die heimische Herrschaft hatte 1621 in Reifniz 91 Un- tertanen, nach dem Urbar aus dem Jahre 1659 aber nur noch 51. Die Reifnizer mussten in ihrer unmit- telbaren Nähe den konkurrierenden Wochenmarkt im Dorf Sodražica dulden, der 1752 endgültig lega- lisiert wurde. Offenbar wirkte sich die wirtschaftlich rege erste Hälfte des 18. Jahrhunderts in Reifniz sehr positiv aus und bewirkte einen neuen Aufschwung. Dank kleinen Besitzern vergrößerte sich die Zahl der untertänigen Häuser in kurzer Zeit um ein gutes Viertel, von 56 auf 72, und stieg bis in die fünfzi- ger Jahre des 18. Jahrhunderts unwesentlich auf 76, zusammen mit den kirchlichen Untertanen auf 93. Bei den Häuslern muss auf einen bedeutenden Un- terschied zu den vergangenen beiden Jahrhunderten hingewiesen werden. Jetzt standen die neuen Keu- schen im Markt selbst und viel weniger am Rand der Marktsiedlung. Einen neuen Wendepunkt in der Entwicklung des Marktes brachte der katastrophale Brand im Jahre 1778. H. G. Hoff schrieb in seiner topographi- schen Darstellung Krains im Jahre 1808: »der Markt hat sich so umgeändert, dass er jetzt ohne Zweifel einer der schönsten im Lande ist«. Parallel zu den günstigen wirtschaftlichen Bedingungen stieg auch die Bevölkerungszahl. Reifniz konnte schon vor der Mitte des 18. Jahrhunderts die benachbarte Stadt Kočevje (Gottschee) überholen. Am Beginn des 19. Jahrhunderts (1817) war es mit den 150 Häusern und 971 Seelen der größte Markt in Unterkrain. Es ist keineswegs überraschend, dass sich Reif- niz unter jene fünf von etwas mehr als ein Dutzend Unterkrainer Märkten einreiht, die über eine ent- wickelte Autonomie in Verwaltung und Gerichts- wesen verfügten. Die Marktautonomie entwickelte sich jedoch nicht in dem Maße wie in einigen an- deren Märkten. Trotz ungünstiger Quellenlage gibt es Indizien, dass die Marktverwaltung eher schwach ausgeprägt und der Verwaltung der Herrschaft Reif- niz im starken Maße untergeordnet war. Erst 1769 wird das Siegeln mit dem vermutlichen Marktsie- gel und erst Ende des 18. Jahrhunderts die Wahl des Marktrichters belegt; die Funktion des Richters bestand zwar schon mindestens seit der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts. Die Selbstverwaltung des Marktes endete so wie anderswo in Krain unter französischer Herrschaft Ende 1811.