I 117 986
1999
>9901024,10
ožjicne pravnike
LIZA HRIBAR, IZ MROi
ANDRfJKA ČUFER DELO TISKARNA 1997
f	y
U/_A HRIBAR, IASUCE IZ KROPE

DELO - *lS»CAP.Ni>
CUFER /nUD.“NS
OUCHJ
kultura '¿••«i-
MLADIKA 10
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLIII.	1999
KAZALO
Ivan Žerjal: V novo tisočletje še bolj razkrojeni? .... 225 Tarcisia Galbiati: Čaj z medom 226 Aleksander Furlan: Rojstvo .	. 226
Vladimir Kos: Pesmi .... 227
Pod črto.......................228
Joža Meze: Usodni čas .	.	. 231
Mogoče vas bo zanimalo
zvedeti, da..................232
Marica Škorjanec:
Mesečna mandala (pesmi) . 234 Mojca Šuklje: Pesmi .... 235 Saša Martelanc:
Da se ne pretrgajo vezi .	. 236
Bruna Pertot: Ko se v grudnu
preobrne dan.................238
Drago Štoka: Biser v	puščavi	. 240
Franc Menčak: Med padalci ameriške službe OSS	.	.	. 241
Antena..........................244
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Kanadski
lovski vestnik)..............250
Ocene: Knjige: Bohinj 1914-
1918; Rastlinstvo naših gora (C. Velkovrh); V. Ošlak: Postati ob knežjem kamnu (A. R.); Plečnikova sakralna umetnost (M. Susič); Razstave: Livio Možina (Magda Jevnikar); Tri slovenske umetnice (i.f.ž.); Bogomila Doljak
(Magda Jevnikar) .... 251 Novice Knjižnice
Dušana Černeta .... 255 Pisma.........................256
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh; Listnica uprave;
Priloga: RAST 132-99
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307
E-mail: urednistvo@mladika.com Izdaja: MLADIKA z. z o. z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
5.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo
40.000	lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir.
Tisk in fotostavek:
‘graphart sne”, Obrtna cona Dolina Dolina 507/10 - tel. 040/8325009
pisma
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva
ZAKLJUČILI BOMO LETO 2000
Zaključili bomo leto dva tisoč
in kaj nam pove?
Morda bi bilo bolje tri tisoč,
če bi bilo kruha in sreče za vse.
Ljudje se rodimo, živimo in umremo. Takšna usoda nam je zapisana. Kako pa bo to kratko življenje preživeto, je pa skoro za vsakega različno.
O zgodovini človeštva je veliko napisanega. Iz tega pa se da razbrati, da ljudje največ hudega poleg narave naredimo sami.
Vsak po svoje ustvarja in njegovo delo in uspehi ostajajo njegov spomenik. Ljudje znajo pošteno ocenjevati, le preveč so radi nevoščljivi in je tako marsikdo, ki je velik po svojem delu, neopažen. Če pošteno ocenjuješ, si tudi ti pošteno ocenjen. Torej, če dobro razdajaš, se ti dobrota vrača. Če pa mečeš kamenje, ti ga vrnejo nazaj.
Koliko kamna je bilo vrženega na druge. Pa je prav ta kamen padal nazaj. Kako trd je ta kamen. Kako zaboli, da je marsikdo v duši ihtel.
Vemo pa, da vsi ljudje niso enaki. Nismo dobili vsi enake darove, kot so: nadarjenost, dobro pamet in dobroto. Zato nekateri raje sprejemajo drugačnost. Ko pa se drugi do njih drugače vedejo, se pa čudijo zakaj? Vsi ne gledamo z enakimi očmi in tudi vsi enako ne vidimo.
Da bi bilo v novem tisočletju vsaj kruha za vse. Ta naš kruh vsakdanji. Kruh ni le naše osnovno živilo, pomeni še nekaj več, je kot simbol življenja. Omenjen je celo v molitvi “oče naš”.
V minulem tisočletju smo bili starejši večkrat kruha lačni. Koliko lakote je bilo po zaporih, raznih taboriščih. Veliko mladih je umrlo v lakoti in prav
zaradi tega kruha niso dočakali novega tisočletja.
Priznati pa moramo, da smo se v zadnjih petdesetih letih pri nas kruha najedli. Bilo ga je še preveč, kajti veliko se ga je odneslo v smeti, med odpadke.
Je kdo kje pomislil, da so na tem planetu še lačni in se bijejo za košček kruha? Premalokrat smo na to pomislili.
Brala sem knjižico Pepce Mihalj iz Knežaka. V tej knjižici opisuje življenje na Rabu. Vsa družina je bila internirana. Njen oče, interniranec je zapisal: “Za hleb črnega kruha bi takoj dal najboljši gozd, samo, da bi se še enkrat do sitega najedel.” Umrl je od lakote na Rabu 1943, star 57 let.
Tudi po drugih taboriščih so umirali od lakote. Veliko tega je napisanega.
Zakaj se je to moralo dogajati? Če je preveč ljudi, je treba drugače ukrepati. Boleč je splav, kako boleče je bilo tako umiranje? Tisočletje, ki se od njega poslavljamo, je bilo za marsikoga pogubno, trpeče, smrtno.
Resnica je biser, ki sveti v temi,
resnica je misel poštenih ljudi.
Resnica je lučka, da raziščeš temo, resnica je življenje, ki pošten umira za njo.
Če je resnica in pravica na oblasti, ni treba nobenemu krasti,
[ni berača ne postopača.
Upamo, da bo novo tisočletje prineslo vse tisto, kar je najboljše za vse ljudi na tem planetu:
MIR IN PRAVIČNO DELITEV DOBRIN! S tem pa strpnost in zadovoljstvo.
Dragica Zakrajšek
SUKA NA PLATNICI: Želimo vam blagoslovljen Božič in srečno novo leto 2000!
UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Andrej Zaghet in člani uredniškega odbora.
1179
U 6
V novo tisoč še bolj razkrojeni?
V	letu, ki se izteka, smo v zamejstvu praznovali veliko visokih jubilejev. Šlo je za 50, 90, stoletnice, ki smo jih proslavili nadvse slovesno, z govori, petjem, glasbo, recitacijami, pozdravi in podobnim. In ob vsaki priložnosti je bilo rečeno, kako važno vlogo so ustanove, katerih obletnice smo proslavljali, imele v borbi za obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti v naših krajih. Govor je bil seveda o tem, da je vse to še vedno aktualno tudi danes, čeprav mora delo potekati v drugačni obliki in drugačnih razmerah kot takrat.
V	letu, ki se izteka, smo tudi doživeli, daje prišlo do enotnejšega in sporazumnejšega delovanja med našima dvema krovnima organizacijama, ki sta bili do pred nekaj leti idejno na antipodih. To je dokaz, da so ideološka napetost in z njo povezani boji v glavnem za nami in da smo - vsaj tako zgleda - končno pripravljeni se zediniti vsaj okoli tistih točk, ki so nam skupne. Na skupnem zasedanju deželnih svetov SKGZ in SSO v Devinu je bilo to posebej poudarjeno in pozdravljeno, tako s strani predsednikov kot tudi s strani drugih udeležencev, ki so devinsko srečanje označili za zgodovinsko.
Pri vsem tem pa se človek sprašuje, ali ni za nekatere stvari že prepozno. Številne naše ustanove imajo častitljivo starost, ampak prepogosto vtis je, da čez deset let marsikatera ne bo obstajala več. Na teh proslavah je večkrat prišlo do tega, da je velika večina udeležencev pripadala starejši ali v najboljšem primeru srednji generaciji. Mladih skorajda ni bilo, kar je bilo razvidno tudi na zasedanju SKGZ in SSO v Devinu. V Rojanu smo v kratkem času izgubili tako osnovno kot nižjo srednjo šolo, tamkajšnja skupnost životari, do pred nekaj leti močne skavtske družine ni več, Marijinemu domu pa ni uspelo postati pravo duhovno in kulturno središče in žarišče, kljub koncertom, kijih oblikujejo ravno mladi. Upamo, da bo društvo, ki ga snujejo nekateri mladi Rojančani, zaživelo in da bo vlilo skupnosti novega življenja in zagona.
Splošna slika pa ne vliva prevelikega poguma. Slovenci sicer veliko obnavljamo ali pa celo na novo gradimo razne kulturne, prosvetne in župnijske domove (eden od teh je celo na platnici koledarja Duhovske zveze), ki pa ne vemo, komu bodo služili. Kaj nam služijo zidovi, če ni ljudi, če življenja ni? Na splošno je opaziti veliko utrujenost, če ne celo razkroj skupnosti. Vedno bolj se dogaja, da se vsakdo zanima le zase, za svoj vrtiček, za soseda pa mu ni mar, niti ne polemizira več z njim.
Zato nam bodo bolj malo pomagale proslave in novi domovi, če ne bomo znali prisluhniti resničnim vprašanjem in stiskam našega človeka, o katerih verjetno niti ne slutimo. Verjetno je nastopila doba ne toliko deklariranja in govorjenja ter garaškega dela, ampak predvsem poslušanja. Zakaj se ljudje oddaljujejo od ustanov? Zakaj so mladi predvsem koristniki ustanov, a nočejo sodelovati znotraj njih? Je rešitev res le v profesionalnem nudenju določenih uslug, če k temu ne dodamo tudi neke konkretne in tehtne vsebine? Začnimo se spraševati že sedaj, ob koncu starega leta in tisočletja, da ne bomo v prihodnjem doživeli popolnega razkroja naše skupnosti.
IVAN ŽERJAL
novela
V'
Caj z medom
Tarcisia Galbiati
Ko so znosili v stanovanje še zadnje škatle, televizor, zlate ribice in otroke, je Nada pogledala na uro. Bilo je natanko dvajset minut čez polnoč. Zgoraj, v podstrešnem stanovanju, so novi stanovalci zdaj prestavljali omare in vso tisto kamro, ki so jo ves popoldan selili. Glasno so se pogovarjali in se krohotali, otroci so tekali iz sobe v sobo in loputali z vrati. Še radio so si prižgali in si vrteli živahno glasbo znane glasbene skupine. Hiša se je tresla od hrupa kot ob največjem prazniku. Potem so se glasovi preselili na stopnišče. Nada je vstala iz naslanjača pri oknu in prisluhnila. Prijatelji mladega para - trije moški in dve ženski - so odhajali. Krohotanje in glasba sta se kot snežni plaz usula po stopnicah in skupaj s svetlobo prodirala skozi režo pod Nadinimi vrati. Vhodna vrata so se zaloputnila in stara hiša je zastokala skupaj z njeno lastnico. Zunaj so zabrneli avtomobili, potem je ulica utihnila. V prostoru nad Nadino kuhinjo je zave-kal otrok. Nekdo je utišal glasbo in cepetanje otroških nog seje umirilo. Nada je tiho odprla vrata na stopnišče in ugasnila luč. Nekaj časa je v temi prisluškovala prerekanju in pridušenim kletvicam v zgornjem nadstropju ter žalostno odkimavala z glavo. Potem jo je zazeblo in spravila se je spat.
Zjutraj jo je po kratki in neprespani noči zbudil tresk vhodnih vrat.
“No,” je zavzdihnila in se nerodno spravila pokonci, “če bo tako vsak dan, sem si pa dobro zakuhala, ko sem jim oddala stanovanje.”
V nogavicah in flanelasti spalni srajci je stopila v kuhinjo, ker se ji je zazdelo, daje slišala trkanje. Skozi na pol odprta vrata je v prostor kukala majhna dolgolasa deklica z velikimi rjavimi očmi.
“Dobro jutro in jaz sem Neva in mami pravi, če pridete k nam na kavo in na zajtrk in da se spoznamno in da boste videli, kakšna je moja sestra Tina in moja sestrica Maja - ampak ona še nič ne govori - in moja mami danes nima službe in smo vse doma.”
Vse je zdrdrala v eni sapi, kot bi povedala pesmico. Na koncu se je globoko oddahnila in se ponosno nasmehnila. Z obema rokama se je držala kljuke na zunanji strani, tako daje pravzaprav le z zgornjim delom te-
lesa visela med vrati, ki so se počasi odpirala. Nenadoma je izgubila oporo pod nogami, zdrsnilo ji je in ko so se vrata odprla na stežaj, je obvisela na kljuki kot suha salama. Poskusila se je postaviti na noge, nekajkrat je podrsala po zloščenem parketu, potem pa štrbunknila na kolena in komolce, da je zabobnelo. Vse se je zgodilo tako hitro, da je Nada obstala kot vkopana. Njeni stari možgani so potrebovali svoj čas, daje lahko dojela, kaj se dogaja. Široko razprtih oči je strmela v deklico, ki je tako nenavadno vdrla v njeno urejeno in brezhibno pospravljeno kuhinjo. Potem se je
Aleksander Furlan
Rojstvo
Dva tisoč so let se pred nami godile skrivnostne reči.
Dogodki so dobro nam znani, kot vera nas naša uči.
Nikogar ni v mestu Marija poznala in strehe zaman je iskala, da sina bi v noči rodila, ga umila, s plenico povila.
V najlepšem med vsemi oboki blestijo se zvezde po dolgem, počez. Iz njih so razbrali preroki: prineslo bo Dete nam ključe nebes.
Kar rekli so, se je zgodilo: v hlevcu na mehki je slami se Dete nebeško rodilo, na zemlji ostalo med nami.
Vstanite, pastirji, že kmalu bo dan! Za zvezdo tja v Betlehem pojte in Detetu slavo zapojte!
Od greha je svet zdaj očiščen, opran.
zdrznila in stresla s sivo glavo. Urno je pristopicala do deklice, ki je prav takrat dvignila k njej svoj obraz. Rdeča napihnjena lička so prasnila v glasen smeh. Nada seje sklonila in se spustila na kolena. Hotela je deklico vprašati, če seje udarila, če jo kaj boli, pa je namesto vprašanj iz grla privrel že davno pozabljeni smeh. Deklico, ki seje nekako spet skobacala na noge, je držala za obe roki in se za hip potopila v iskrive otroške oči. Skupaj z malo se je glasno smejala. Potem se je nenadoma zresnila in se zravnala, deklica pa je stopila korak nazaj in se sprašujoče zazrla vanjo.
“Boš prišla?” je zvedavo vprašala.
“Kam?”
Malaje spet prasnila v smeh: “Ja, na zajtrk!”
“Ah, to!” je Nada za hip oklevala, nato pa brž dodala: “Bom, seveda bom. Samo, da se malce napravim... saj vidiš, da sem še v srajci.”
Tokrat, ko se je mala spet zvonko zasmejala, ji je postalo že malce nerodno. Potisnila jo je na hodnik: “Reci mamici, da pridem... na kavo. Z veseljem! In hvala za povabilo!”
Zaprla je vrata in pohitela v kopalnico. Skrbno seje uredila in počesala. Potem se je s škatlico čokoladnih bonbonov odpravila na jutranji obisk.
Dnevi so zdaj minevali drugače, kot je bila navajena. Zgoraj je bilo vedno hrupno. Zjutraj, ko so se tri deklice odpravljale v vrtec, je bilo hudo. Bile so sitne in cmerave. Spale bi še, pa kaj, ko se je njihovi mamici mudilo v službo. Očka je ponavadi čakal v prižganem avtomobilu in zgubljal potrpljenje. Včasih je jezno stopil ven, se povzpel do polovice stopnišča in zavpil - prav pred Nadinimi vrati:
“Ana! Jaz grem! Danes boste šle kar peš!”
Ana je od zgoraj kričala: “Jure! Ne bodi svinja! Počakaj!”
On pa se je kar odpeljal.
Starejši deklici sta običajno utihnili in se hiteli obuvat, najmlajša pa se je stiskala k mami in ji tulila v vrat še dolgo potem, ko so hitele po zasneženem pločniku in jih Nada že ni mogla več videti s svojega okna.
Popoldan so se vračale domov razposajene in nasmejane. Ze pri vrtnih vratih so mahale proti Nadinemu oknu in razkazovale drobnarije, ki so jih od mame izprosile v trgovini. V vrtcu so za Nado risale rože, pajace in hiše in njeno strogo in skrbno opremljeno stanovanje so zdaj krasile otroške ribice in drobni papirnati okraski. Spomladi je dobivala travniške šopke skupaj s poljubi in blatnimi stopinjami na parketu. Sprva jih je opozarjala na red in se jezila, potem se je prepustila toku in se z njimi smejala. Čas je tekel hitreje in vse večkrat je pozabila rešiti križanko v časopisu ali gledati televizijska poročila. Manj je hodila na obiske k sorodnikom in prijateljicam. In večeri niso bili več samotni. Z Ano sta potem, ko so njene tri princeske zaspale,
Vladimir Kos
Večer, izbočen v zvezde
Zapel bi ti o bambusu pod snegom, kako pod njim za Božič zeleni o strehah, skrivljenih v kitajsko šego, o templjih, ki se zde v mrtvašnici.
O prazničnih smehljajih otočanov, kot da z Zahodom slutijo skrivnost; o mrzličnih tovornikih poganov, ki jim je Božič v Novo leto most.
Zapel bi ti, ki bil nekoč si veren (do zmagoslavja ideologije) -
a raje sklenil bom roke v Večer, izbočen v zvezde, polne melodije
ob rojstvu Sina Božjega na svet. -Da ti Njegova zvezda spet zasveti.
Za zadnje Novo leto dvajsetih stoletij
“Srečno!” bom rekel poslednjemu dnevu, ko bo med tempeljskim gongom odhajal, v črni kimono slovesno zavit.
V tistem, med urami najdenem zevu, Novega leta se čas bo porajal, v najbolj izbrane želje bo zavit.
Jaz pa skrivaj ga z vodo bom poškropil, blagoslovljeno za Šilce veselja, shranjeno v baru navadnega dne.
Vanj naj se žalost trenutkov potopi.
Saj je ime temu baru “Nedelja” -v njem nam postreže Lastnika Srce.
Zimski haiku
(V klasičnem japonskem slogu s 5,7 in 5 zlogi.)
Z dolgih vpreg je sneg stopil v mrak, da poljubi lučko v okencu.
še dolgo posedali in pili čaj z medom. Pogovarjali sta se o ljudeh iz sosednjih hiš, o knjigah, o otrocih, o zakonu, o delu... Ana je sanjarila o potovanjih in tujih deželah. Delala je pri neki reviji, pregledovala je drobne, nepomembne članke o vsakdanjih dogodkih in neopaznih ljudeh. Še je verjela, da bo nekoč imela svojo revijo in veliko, vsem znano ime. In Nada je verjela z njo. Saj je vendar njej uspelo. Upokojila se je kot odlična prevajalka. Kje vse je prevajala... na kongresih, političnih srečanjih, konferencah... Koliko ljudi je spoznala... In kaj vse je videla in kam vse je potovala...
Grizljali sta piškote in delali načrte. Zlagali sta kose perila, popravljali igrače in papirje in sanjarili. Poleti sta posedali na vrtu in strmeli v zvezde.
Včasih se je na vratih pojavil Jure, Anin mož. Takrat je bil za Nado večer kratek. Prav na hitro se je odpravila in pustila mlada dva sama. Potem je v temi svoje spalnice prisluškovala trdim besedam, ki so udarjale skozi stene in ji niso dale spati. To ni bil dober zakon. Ničesar si nista delila. Jure je mislil le nase, na svoje delo, na svojo strmo pot skozi življenje. Saj je imel Ano rad. Gotovo jo je imel rad, čemu bi se sicer vračal k njej. Le časa ji ni dajal. Svojega dragocenega časa ji ni namenil niti za drobtino.
Ko je neko noč, po hudem prepiru, zaloputnil z vrati in se odpeljal, je Nada jokala z Ano na stopnicah.
“Preselili se bomo. V Avstrijo hoče,” je hlipala Ana.
Nado je zmrazilo pri duši. Bilo je, kot bi kdo ugasnil vso luč v hiši, kot bi kdo v temo zavil ulico in mesto in ves ta nori svet.
“Pravi, da gre sam, če mi kaj ni prav...” je šepetala Ana. “Le kaj naj jaz tam počnem... Kako bom delala... Saj sploh ne znam nemško...”
Sklonila je glavo in tiho jokala v stisnjene pesti.
“Naučim te!” je rekla Nada in kar verjeti ni mogla, daje to res izgovorila.
Saj vendar ni hotela, da bi šli. Ni hotela izgubiti dnevov in večerov, ki so tako čudežno spremenili barve njenega samotnega življenja.
“Res? Bi me naučila?” je Ana nejevoljno dvignila obraz v svetlobo.
“Res!” je rekla Nada in se zasmejala, ko je spet videla sanje v Aninih očeh. Sli sta v kuhinjo in si skuhali čaj. Polni načrtov sta se odpravili spat in proti jutru se je vrnil Jure.
Potem so dnevi tekli. Ana se je predala učenju z gorečo vnemo, ki se je kot plamen razlivala na vse, kar jo je obdajalo. Slepo je počela vsakdanje stvari in lebdela v nekem vročičnem stanju, ki je mejilo na blaznost. Hlastala je po nečem, kar gotovo ni bilo znanje.
“Bojiš se, da ga boš izgubila,” je neki večer rekla Nada in ji strmo pogledala v oči. “Vse zanemarjaš... otroke, delo, sebe... Zanj izgorevaš. Misliš, da te bo vzel s sabo, če se naučiš jezika?”
pod črto
Zaščitni zakon leta 2000?
Upajmo, da D’Alemova vlada ne bo nasedla čerem, ki jih nastavlja tovarišija v koaliciji in da nam bo leto 2000 zares prineslo zaščitni zakon. Z njim se brezplodno ukvarjamo že preveč časa in še kregamo se med sabo, kar sploh ni dobro za zdravje, pa tudi zato ne, ker smo si - prav zaradi različnih stališč do zakonskega osnutka - iz dneva v dan drug drugemu bolj tuji in oddaljeni, tudi v osnovnih pogledih na manjšinsko problematiko.
Eden izmed teh spornih pogledov je vprašanje dvojezičnosti. En del naše skupnosti je noče zahtevati načelno, iz obzirnosti, ker noče prizadeti protislovenske nastrojenosti večine (zakaj le bi morala biti prizadeta, saj nihče ne bo nikomur vsiljeval uporabo slovenščine), pa tudi iz
varčevalnih vzrokov, češ da bodo javne uprave imele z dvojezičnim poslovanjem preveč stroškov. Ne glede na to, da nismo mi prvi poklicani, da skrbimo za varčevanje javne uprave, to naravnost potrjuje našo že zdavnaj izrečeno trditev, da je v javnih upravah - z izjemo slovenskih občin - zelo malo ali pa sploh nič slovensko govorečih uslužbencev. Njihovo število gotovo ne dosega slovensko govorečega povprečja v deželi in občinah in to je gotovo krivično. To velja tudi za mnoge urade, ki imajo neposredno opravka s slovenskimi zadevami. Nihče si verjetno ne bo upal trditi, da to ni res in da bi bilo napačno, če bi naš zakon to krivico popravil, toda vsi naši sogovorniki to hote spregledajo.
V zadnjem času letijo tudi očitki na manjšino, češ da se ne zanima za splošne koristi mesta in dežele, češ da se preveč ukvarja sama s
sabo, samo jadikuje in se vdaja viktimizmu. Prepričani smo, da mora manjšina najprej dobiti urejene razmere, v katerih bo živela in delala, zato se mora najprej zanimati za svoje stvari. Ko bodo urejene -in to je v prvi vrsti odvisno od italijanskih politikov in upraviteljev -bomo lahko posvetili skrb tudi za skupna vprašanja, ki so nam vsekakor pri srcu. Nam ni in ne more biti vseeno, ali bomo vsi skupaj napredovali, ali pa se vdajali strahovom preteklosti.
Plačevanje napak iz preteklosti
Polemika, ki je nastala v občini Devin-Nabrežina po odstopu Slovenske skupnosti iz upravne večine, se je sicer že zdavnaj polegla, ni pa rečeno, da ne bomo v prihodnosti priče novim zapletom. Gre
Ana je ihtavo mešala kašo za svoje male princeske in ni odgovorila.
“Kaj pa šola? Septembra se začne šola. Bo Tina hodila v nemško šolo? Si pomislila na otroke? Drugo leto je že Neva na vrsti. In čez nekaj let Maja. Je vse to res potrebno? Vam bo tam res bolje?”
Ana je trmasto molčala.
Najstarejša princeska, Tina, je v pižami in bosa pri-capljala v kuhinjo:
“Mami, grlo me boli.”
“A zdaj še ti!” je končno spregovorila Ana. Sitno se je nakremžila. “Že Neva ima vročino. Spet bom morala ostati doma,” je vzdihnila.
“Lahko ti pomagam,” je Nada spet presenetila samo sebe. “Veliko sem razmišljala o tebi... in tvojem Juretu.”
“In?” Ana se je stisnila k Tini, ki se je pustila pestovati kot majhen dojenček.
“Nima te rad.” Ledene besede so padle kot zid med ženski, ki ju je življenje najprej tako čudno povezalo, zdaj pa ju je - kot bi se hotelo kruto poigrati - spet ločevalo.
“Ha-ha. Ljubosumna si, ker se zadnje mesece več posvečam njemu!”
“Prav bi bilo, če bi tudi on našel kaj časa zate. Saj pride domov samo spat! Če sploh pride...”
“On vendar dela! Kar naprej dela! Denar služi,” se je razjezila Ana in vpila, kot bi hotela samo sebe prepričati.
“Ponoči?”
Ana je užaljeno zamahnila z roko: “Saj veš, da ima poslovne večerje in...”
“...in poslovne sestanke! Ana nehaj se slepiti.” Nadi je bilo grenko v grlu. “Jaz sem stara in morda ničesar ne vem o teh norih časih, pa tudi otrok nisem imela. Dolgo sem že vdova, pa vem, da si mož in žena delita več kot posteljo, vem, da sta včasih skupaj tudi podnevi, da se skupaj smejeta, da hodita skupaj v kino in z otroki na sprehode, da skupaj skrbita za dom... In da sta si v hudem zvesta in dobra prijatelja...”
“On mora delati,” je Ana vztrajala pri svojem. “Veliko denarja potrebujeva... Rada bi hišo... in vrt... in boljši avto... Oh, ti ne razumeš!” Trdo je postavila Tino na tla in s termometrom v roki odhitela v otroško sobo. Tina je zajokala in stekla za njo.
Ko se je Ana čez čas vrnila, si je dala opraviti s posodo. Starka za mizo ji je nenadoma postala tuja in odveč. Nada je to začutila. Nekaj časa je molčala, potem se je odločila, da gre do konca.
“Veš, Ana, tudi jaz grem kdaj v mesto, po nakupih ali kam na obisk... Moja prijateljica ima hčerko... tvojih let. Že dolgo se poznamo. Morda je mlajša od tebe. Nima še otrok.”
Ana je sitno odložila krpo, se naslonila na umivalnik in zadirčno vprašala: “Pa kaj mi to zdaj pripoveduješ!?”
“S hčerko moje prijateljice hodi... Tvoj Jure... Že nekaj let... Še predno ste se preselili...”
pod črto
namreč za “strateško” občino, v kateri se je v povojnih desetletjih zgodilo marsikaj, v večini primerov v škodo avtohtonega slovenskega prebivalstva. A o tem zamejski Slovenec že predobro ve.
Pri tem pa se ne moremo izogniti razmišljanju o obnašanju slovenske politike v polpretekli zgodovini tako devinsko-nabrežinske občine kot tudi manjšine. Nekatere težave, in predvsem nezaupanje ljudi v politiko, izhajajo tudi iz - po našem mnenju - napačne slovenske politike iz preteklosti. V misiih imamo predvsem 80. leta, ko je Slovenska skupnost imela v devin-sko-nabrežinski občini svojega župana, ki je bil tudi deželni svetovalec in po splošnem mnenju takratni najreprezentativnejši in najperspektivnejši politik v slovenski stranki. Struja, ki je podpirala župana, je bila takrat zelo močna in je
vplivala na politične orientacije in izbire SSk, ni pa rečeno, da so bile te izbire vedno dobre. Sicer je bil takrat lep del stranke kritičen do tega in na sestankih vodstvenih organov je vladalo napeto in polemično vzdušje. Mnenja so se kresala zlasti okoli vprašanj gradenj v Se-sljanskem zalivu (se še spominjate tistih polemik pred desetimi leti?), okoli Kraškega parka, bolj na splošno pa okoli nekega načina političnega dela, ki je bil značilen za italijanske politične razmere v 80. letih po zgledu Craxijevih socialistov. Takrat je bila zelo v modi figura “uspešnega”, “akcijskega” in “pragmatičnega” politika, ki veliko da na svoj “image” ter sklepa in razdira zavezništva, kot se mu zdi, danes z enim, jutri z drugim.
No, nekega lepega dne je bilo vsega tega konec. Bivši župan je danes odgovorni urednik Primor-
skega dnevnika (tudi način, kako je zapustil stranko in šel zopet na svoj časopis, je marsikomu zapustil grenak priokus), večina tistih, ki so ga takrat podpirali, pa se danes ne ukvarja več s politiko: v glavnem se, bolj ali manj uspešno, ukvarjajo z gospodarstvom. Nekateri, kljub propadu “uspešnosti”, “akcijskosti” in “image-ja”, pa so še vedno dejavni v slovenski stranki, četudi je le-ta danes skoraj onemogočena v delovanju zaradi krivičnih volilnih zakonov.
Zato se nam zdi, da se v primeru Devina-Nabrežine, pa tudi v širšem smislu, plačuje za nekatere hude napake, ki so bile storjene v preteklosti. Prepozno in nesmiselno je sedaj brati levite, saj po toči zvoniti je prepozno, a si je vendar treba naliti čistega vina. Ko bi si ga bili nalili takrat, bi danes stanje morda ne bilo tako dramatično.
Besede so suho obvisele med njima.
“Ni res!” je Ana zastokala v jezi.
“Ana, pusti ga, naj gre. Če te ima rad, se bo vrnil.” Nado je bolelo v duši, da bi mlado ženo najraje stisnila k sebi in ji pobožala utrujena lica.
“Kaj naj pa jaz? Kaj naj s tremi otroki in svojo ubogo službo!”
“Tu ostani.”
Prestrašeno je kriknila: “Sama?”
“S svojimi tremi princeskami.”
“Pa saj ničesar nimam! In z vsemi njihovimi prehladi in anginami me tudi v službi niso več prav veseli!”
“Lahko ti pomagam.Vse sem dobro premislila. Dolgo sem tuhtala in zdaj vem. Ostani. Hišo ti zapišem. In otroke ti lahko popazim... Rada jih imam, te tvoje punčke, vse tri.”
Ana je začudeno strmela v starko: “Hišo? Meni? In jaz...”
“Ti...” Nada seje nasmehnila spominom. “Ti ostani zvesta svojim sanjam. Vzemi si čas, ki ti je namenjen, in delaj. Ustvarjaj. Naredi kaj iz sebe.” Anina dlan je pokrila zgubane starkine prste, ki so stisnjeni v pest počivali na prtu. Jokala je. Seveda je jokala. Od ganjenosti in sreče. Saj še nikoli prej ni bil nihče tako dober z njo. In tako malo je treba, da te imajo ljudje radi. Samo srce moraš odpreti in prisluhniti besedam. Samo malo, čisto malo časa si moraš odškrtniti in ga prijazno podariti sočloveku...
V sobi je zastokal otrok. Ana je vstala.
“In kdaj pa kdaj me povabi na čaj z medom,” je še tiho rekla Nada, pa se je stavek nekako izgubil med stenami.
Naslednji dan je Ana ostala doma. Brkljala je po stanovanju in se ves dan ni oglasila spodaj, pri Nadi. Zvečer je prišel Jure in Ana je vpila, zmerjala in jokala. Nada je ždela v svojem starem naslanjaču in strmela skozi okno, na prazno ulico. Potem je hiša utihnila.
“Če jo ima rad, bo ostal,” je tiho pomislila. “Tako je vse preprosto. Samo čas bi si moral vzeti, za ženo in otroke. Da bi spoznal, kako pomembno je biti skupaj.” Molitev jo je zazibala v spanec.
Zdramila se je, ko so se vhodna vrata s treskom zaprla. Jure je odhajal. S kovčki. Zgoraj je bilo vse tiho.
Nada se je žalostno zazrla v mlado jutro in mehko vzdihnila: “Čas potrebuje, ubogi človek. Saj ne ve, kaj je ljubezen...”
Božji nam je rojen Sin!
Dragi Slovenci po svetu!
V veselem pričakovanju mislimo na Vas in Vam želimo blagoslovljen božič in srečno novo leto 2000!
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
pod črto
Kakšna prekomejna?
O takoimenovani prekomejni televiziji se že nekaj časa veliko piše in govori. V ospredje stopa predvsem novost večjezične televizije, ki se ne bi ozirala na državne meje in bi bila zgled sodelovanja, prispevek k večjemu spoštovanju med narodi in pospešek za razvijanje dobrih sosedskih odnosov. Nihče ne dvomi v izvirnost in koristnost take pobude, ki prerašča državne meje in prehiteva tudi verjetni razvoj televizijske službe. Pobuda sama po sebi tudi dopolnjuje naravno nalogo javne televizije kot storitve v službi skupnosti. Vse dobro in prav, če ne bi prevladovale besede in fraze, ki so do sedaj to pobudo spremljale. Glavno vprašanje
pa je, kdo bo odprl mošnjo, da bo tako pobudo mogoče speljati. In tu se zatika. Veliko besed smo slišali na nedavnem posvetu med rimskim RAI-em in njegovim tržaškim sedežem na eni strani ter RTV Slovenijo in njenim koprskim sedežem na drugi. Organiziral ga je odbor deželnega sveta za RTV Core-rat, kateremu predseduje svetovalec Damele. Do posveta je prišlo po začetnem poskusnem predvajanju prekomejne televizije, ki naj bi se čimprej razširila na Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Toda resnost poskusa spravlja v nevarnost dejstvo, da rimski RAI ne namerava potrošiti niti beliča za tak poskus in da je deželna ustanova predvidela v ta namen v novem obračunu pičlih 300 milijonov lir. Tu-
di s slovenske strani ni prišla do izraza večja radodarnost. Na posvetu je bil objavljen tudi podatek, da je rimska vlada podvojila vsoto, ki jo predvideva konvencija za tržaški TV sedež. Pozabili pa so povedati, da bodo proračun slovenskih oddaj v Trstu, tako radijskih kot televizijskih, bremenili vse večji izdatki. RAI je namreč v fazi skrajnega varčevanja, ki se ga Rim skuša otresti na račun svojih deželnih sedežev. V ta namen so si izmislili razkosanje podjetja v nekakšne tozde jugoslovansko-socialistične-ga spomina. To pomeni totalno zmago predvsem ekonomskih vidikov in praktično demontažo javne RTV, ki počasi izgublja svojo sposobnost opravljati to službo za namene manjšine.
pričevanja
Usodni čas
Joža Meze
Dokumentov iz tragičnega slovenskega poletja 1945 je že nešteto. Tokrat pa prvič objavljamo pričevanje, ki ima posebno ceno zaradi nekaterih pretresljivih človeških momentov, a tudi dragocenih podatkov. Gre za usodo poročnika inž. Vlada Pograjca, ki je bil kot vodja delavnic tehničnega bataljona Slovenskega domobranstva vrnjen iz Vetrinja v Jugoslavijo in smrt s prvim transportom 27. maja 1945, njegove žene, kije avtorica teh spominov in se je pridružila transportu, ter štirimesečne hčerkice Vladke, ki je umrla že 8. maja med umikom na Koroško.
Avtorica, slavistka Joža Meze, sestra rajnih duhovnikov Ladislava in Ignacija Lenčka, je upokojena dolgoletna sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, kjer je ogromno delala pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Boleča, intimna pripoved ni nastala zaradi objave. Na prošnjo edine še žive moževe sestre Slavke Budin iz Celja, kije medtem že umrla, jo je gospa Joža Meze zapisala julija 1996.
Zahvaljujemo se ji, da jo je zdaj zaupala naši reviji.
Uredništvo
7. maja 1945 zvečer. Še po slovo k mami, voziček z Vladko (staro štiri mesece In pol) v njem na voz, pomahali smo še k sosedom in se odpeljali proti Gorenjski -čez mejo. Ni nam kazalo drugega. Z Vladotom sva bila enotna: vsi trije ali pa nobeden.
Gosposvetska cesta je bila zabita z vozovi, motorji, kolesi, pešci. Mračilo se je. V trdi, a ne gluhi temi, saj so odmevali klici in povelja vseh umikajočih se vojakov in civilistov, smo se bližali Kranju. V Stražišču je kolona obstala. Ustavili smo se. Zdanilo se je. Takoj sem pogledala v voziček. Obstala sem. Moja ljuba Vladka je bila bleda, njene lepe očke brezizrazne, nasmeška, ki je vselej, kadar me je pogledala, obkrožal njena ustka, ni bilo. Poklicala sem Vladota. Pograbil je Vladko brez besed, jo zavil v odejo in tekel z njo. Šla sem za njima. Ustavil se je v neki hiši, kjer je zdravnik Vladko pregledal in ugotovil pljučnico. Vlado je stekel na cesto, ustavil neki motor In se odpeljal v Kranj. Pri domobranskem vodstvu je dobil avto. Odpeljali smo se na Golnik. Med vožnjo smo večkrat ustavili avto in poslušali, če Vladka sploh še diha. Imela sem občutek, da se zgrinjajo name gorski skladi in me tiščijo k tlom; da se podira svet. Zaskrbljeni, če niso morda na Golniku že partizani, smo vendar brez težav dosegli bolnico. Zdravnik je Vladko takoj pregledal in ugotovil srčni krč. Rekel je, da jo morajo obdržati v bolnici. Kaj zdaj? Ali naj ostanem pri nji, ali grem z možem naprej. Zdelo se mi je nemogoče, da bi to svojo ljubo punčko pustila tu in odšla. Še danes, čeprav je minilo od tedaj že 51 let, imam živo pred očmi ta prizor: usmiljenka drži Vladko v naročju in ji slači oblekico, da ji nadene bolniško srajčko. Nenadoma zaslišim: končano je. Resnično: podrl se ml je svet.
Kako smo se pripeljali do Kranja, še danes ne vem. Avto je Vlado vrnil, nato pa sva pešačila do Stražišča, kjer je počivala kolona, in se odpravila z malim mrličkom na pokopališče v Stražišču. Poiskala sva grobarja, dobila krstico, položila Vladko vanjo, na prsi položila šopek marjetic In Marijino svetinjico. Vlado je moral iti k poveljstvu, ker je bilo rečeno, da gre kolona takoj naprej. Spo-
minjam se, daje okoli nas vse pokalo In se je bilo bati, da bo cesta onesposobljena za vožnjo z vozom. Zato se je ponudil moj brat Nace, ki se je umikal v isti koloni, da bo Vladko pokopal sam In se s kolesom pripeljal za nami. Tako sem morala pustiti svojo ljubo punčko v mrtvaški vežici v Stražišču.
Ob vsem tem hudem mi je bila ob strani prijateljica Angelca iz Savinjske doline, ki se je tudi umikala čez mejo na našem vozu. Vlado se je moral namreč pobrigati za voz in konja, da smo se lahko odpeljali naprej.
Naslednji postanek je bil v Tržiču. Ustavila sem se pri neki hiši in prosila gospodinjo, če smem pri njej pustiti Vladkine oblekice, da jih bom nazaj grede prišla iskat. Voziček pa sem odstopila noseči gospe inž. Brodnika.
Čez Ljubelj smo se pripeljali v Borovlje, od tam pa proti Vetrinju. Na mostu čez Dravo, ki so ga stražili angleški vojaki, so naši vojaki morali oddati orožje. Angleži so nas nekam čudno pogledovali. Zdaj razumem, zakaj. Oni so vedeli, kaj nas čaka.
Obstali smo na Vetrinjskem polju. Tam smo se skušali nekako nastaniti, kakor je kdo vedel in znal. Vlado, ki je bil izredno praktičen in Iznajdljiv, je postavil hišico iz lubja. Vanjo je celo napeljal elektriko. Kuhali smo, kar smo imeli s seboj, kar zunaj na Improviziranih ognjiščih. Vendar vse te težave In neprijetnosti niso bile nič v primeri z neznansko bolečino zaradi Vladke. Živela sem kot v hudih sanjah. Z Vladotom sva preživljala resnično težke dni. Tudi sicer je bilo hudo, ker nismo prav nič vedeli, kaj bo z nami. Govorilo se je, da nas bodo odpeljali v taborišča v Italijo.
Vlado je bil kot gradbeni Inženir poročnik v domobranskem tehničnem bataljonu. Ta je bil določen, da gre
Inž. Vlado Pograjc.
naprej kot prvi. Prišel je ukaz, naj se pripravimo za odhod. Spravili smo skupaj vse, kar smo imeli še od doma, zlasti obleke in perilo.
Preden pa začnem opisovati naše naslednje dejanje in nehanje, moram povedati nekaj zelo pomembnega. Nekega dne sva v Vetrinje dobila sporočilo (ne spominjam se več ali pismeno ali kako drugače) od Vladotove-ga brata Cirila iz Celovca, naj takoj prideva v Celovec, da ima za Vladota službo (tudi on je bil gradbenik) in sobo za naju. Vlado me je vprašal, kaj mislim. Rekla sem mu, naj odloči sam, kakor se zdi njemu prav. Rekel mi je, da ne more kar tako zapustiti svojih fantov, ki so mu bili podrejeni, in jih pustiti v negotovosti. Nisem mu oporekala, razumela sem ga. Če bi pa vedel, da gre v smrt, kakor tudi ‘njegovi’ fantje, bi se najbrž drugače odločil. Tako pa mu njegova poštenost ni dovolila, da bi šel sam na varno, fante pa, s katerimi je ves čas skupaj delal in jih vodil, pustil tam.
No in tako se je začelo naše trpljenje. Natovorili so nas na kamione in nas odpeljali na postajo Maha Rain. Tam so nas pretovorili na vlak v živinske vagone, jih tesno zaprli in nas odpeljali proti Podrožci, kjer so angleške vojake zamenjali partizani. 2e ko smo zavili proti Podrožci, ne pa proti Italiji, sem spraševala Vladota in poveljnika tehniškega bataljona inž. Škofa, kako da smo zavili na to progo. Potolažil me je, da je verjetno proga, po kateri bi se morali peljati, uničena. Isto se je zgodilo, ko smo zavili proti Jesenicam. Še vedno so bili prepričani, da se bomo peljali pač skozi Ljubljano v Italijo. Inž. Škof mi je celo rekel, da mu bo čudno pri srcu, ko se bo peljal mimo svoje hiše (nekje v Rožni dolini). Kako strahotno so bili prevarani! Meni pa je bilo ves čas zelo tesno pri srcu, posebno, ker so bili partizani kar precej nasilni. Ko smo zavili od Jesenic proti Kranju, sem Vladotu in inž. Škofu svetovala, naj si odtrgata vsaj častniške epolete. Tik pred Kranjem sta to storila.
V Kranju se je vlak ustavil. Morali smo izstopiti. Pri izhodu nas je čakalo precej partizanov. Med njimi je bil neki častnik, ki je rekel: “Kdor nima krvavih rok, se mu ne bo nič zgodilo.” Jaz sem imela v roki kar precej velik kovček, v katerem sem imela vse svoje imetje. Pristopila je partizanka in mi ga iztrgala iz rok. Šla sem k prej imenovanemu častniku in mu povedala, da imam v kovčku obleko in perilo. Šel je do nje in ji rekel: “Ej, druga-rice, vrati joj, ima unutra baliž!” Odgovorila mu je: “Bogati,
I ja trebam baliž.” Odhitela je z njim, jaz pa sem ostala popolnoma brez vsega.
Nato smo nastopili pravi križev pot. Gnali so nas skozi Kranj. Ljudje so pljuvali v nas, nas zmerjali in zasmehovali (na Gorenjskem je bilo stanje povsem drugačno kot na Dolenjskem in Notranjskem in odnos do domobrancev neprijazen, pri nekaterih celo sovražen). Prišli smo do vrha klanca in se ustavili pri nekih barakah. Utrujeni, lačni in žejni smo komaj še stali na nogah. Padlo je povelje: oficirji naj se javijo. Javili so se, tudi Vlado. V tistem trenutku sem pomislila, da jih bodo kar takoj postrelili. Začuda pa me je nenadoma obšla čudna moč, ki ji resnično ne vem naravnega izvora. Vem le to, da sem takrat, ko so nas ločili, oficirje so pustili zunaj, civiliste (žene in tudi nekaj otrok je bilo vmes) pa dali v barake, pomislila: zdaj pa naj bo, kar bo. Mi smo ravnali v
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da...
-	da za imenovanje rektorja Papeškega zavoda Slovenik v Rimu ni pristojna slovenska škofovska konferenca, ampak zadevna vatikanska kongregacija...
-	da bo Sadjarstvo Mikrosan v Celju letos izvozilo v Belgijo in Nemčijo 20.000 sadik jablan sorte braebum in idared...
-	da so goriški “Incontri Mitteleuropei” - Srednjeevropska srečanja v popolnem nasprotju s svojim programom odprtosti v svojih vabilih in programih opustili slovenščino in se dvojezično omejili na italijanščino in nemščino...
-	da v Avstriji živi v akutni revščini 460.000 oseb, to je 5% celotnega prebivalstva...
-	da je rjavi medved, o katerem se danes v Sloveniji veliko razpravlja, največja še živeča evropska zver...
-	da bi Janez Pavel II. po še nepotrjenih glasovih rad v prihodnjem jubilejnem letu beatifici-ral dva svoja predhodnika na Petrovem prestolu, Janeza XXIII. ter Pija IX. ...
-	da Društvo slovenskih koroških pisateljev na čelu s predsednikom Hermanom Germom letos obhaja 25-letnico obstoja (prvi predsednik je bil Janko Messner)...
-	da katoliška Cerkev časti kot svetnike osemdeset papežev, a da so od teh bili samo trije proglašeni za svetnike po rednem svetniškem postopku, in sicer Celestin V., Pij V. ter Pij X....
-	da je mesto Zadar v Dalmaciji na vrhu evropske lestvice samomorov...
-	da je medžugorski vidkinji Mariji Pavlovič Lu-netti na vprašanje, ali je prav obhajilo na roko ali v usta, Marija odgovorila, da je vseeno, važno, da je srce.
prepričanju, da delamo prav. Ta misel ml je dala čudovito moč, ki me kljub vsemu hudemu ves čas ni zapustila.
Ko sem šla po hodniku do sobe, ki so nam jo določili, se je ustavil ob meni vojak v partizanski obleki in mi na-tlhem rekel: “Joža, če Imaš kaj zlatnine, ml jo daj spraviti, ker tl bodo vse vzeli.” Bil je moj prijatelj Iz gimnazije. Izročila sem mu vse, kar sem Imela. Rekel ml je, da bom vse dobila pri njegovi mami v Tržiču. In res je bilo tako. Ko sem se po prestani Kalvariji vrnila domov, sem šla k njegovi mami v Tržič, kjer me je vse čakalo, kar sem mu bila izročila.
Zunaj je bilo slišati vpitje in tudi udarce. Drugo jutro mi neki vojak pravi, da me na hodniku nekdo čaka. Bil je Vlado. Rekel mi je, naj se nič ne bojim, da bodo civiliste spustili domov, oni pa da bodo šli kam delat. Poslovila sva se z besedami, da smo živeli in delali v veri, da je tako prav. Čez nekaj dni me spet naskrivaj pokliče neki vojak in mi pravi, da me pri taboriščni mreži nekdo čaka. Za mrežo je stal Vlado. Še danes ga slišim: “Joži, naprej gremo.” “Kam?” je bilo moje vprašanje. Odgovor: “Ne vem.” Še poljub skozi mrežo - in odšel je, za vselej.
Še nekaj dni smo v strahu in negotovosti preživeli v barakah v Kranju, nakar so nas naložili na tovornjak in nas odpeljali v Cerklje pri Kranju. Nastanili so nas v župnišču, ki je bilo s cerkvijo vred obdano z mrežo. Taborišču je poveljeval partizanski poročnik, pošten in dober človek. Skrbel je, da smo dobivali redno hrano (sicer zelo skromno), predvsem pa nam ni branil hoditi v cerkev. Domačini so kmalu zaznali, da so neki ljudje zaprti v župnišču in so nam naskrivaj nosili v cerkev in spravljali pod klopi kruh, sadje in kislo mleko. Nemogoče se mi zdi, da poveljnik taborišča tega ne bi vedel; vendar nam obiska cerkve ni prepovedal.
Imela sem velike težave z zobmi. Vsa zatekla sem bila. Ko je poveljnik to videl, me je z zapravljivčkom odpeljal v Kranj k zobozdravniku, ki me je rešil bolečin.
Po dotedanjem ravnanju z nami na vlaku in v Kranju je bila ta poveljnikova poteza izjemna. Nikoli je nisem pozabila. Kakih dvajset let pozneje sem naletela nanj v neki gostilni. Zahvalila sem se mu. Rekel mi je, da je vendar človekova dolžnost pomagati ljudem v stiski. Žal je bil (zlasti po izkušnjah v Škofovih zavodih, kamor so nas odpeljali iz Cerkelj) le bela vrana.
Nekega popoldneva (mislim, da je bilo to 8. junija, na dan eksplozije na ljubljanskem kolodvoru) je prišel ukaz, naj se pripravimo za odhod. Pripeljalo se je več lojtrskih voz z deskami za sedeže. Ko sem se usedla na voz, sem zagledala svojo mamo. Zvedela je, da sem tam (videla me je namreč naša nekdanja gospodinjska pomočnica) in se odpravila kar peš (javnih prevoznih sredstev še ni bilo) v Cerklje. Med potjo je ustavila voz s partizani in jih prosila, naj jo vzamejo s seboj. Namenjeni so bili v Cerklje k nam. Mama se je pred Cerkljami zahvalila in odšla z voza.
Kaj zdaj? Hitro sem jo potegnila na voz In tako se je peljala z nami skozi Skaručno in Vodice v Šentvid, v Škofove zavode. Med potjo je z našega voza nekdo pobegnil. Zaskrbelo me je, da bo mama ostala z nami za polno število. Prosila sem voznika (bili so okoliški kmetje, ki so nam po poti prinašali hlebce kruha), naj pred Šentvidom ustavi, da je šla mama z voza. Takrat je bila seveda policijska ura. Kakor mi je pozneje pripovedovala, je šla v Šentvidu k Zaletelovim, tam prenočila in zjutraj po končani policijski uri odšla domov. Med vožnjo v Šentvid je grozno pokalo in grmelo zaradi eksplozije na ljubljanskem kolodvoru, tako da je bilo vse videti še huje, saj nismo vedeli, kaj se je zgodilo.
Pripeljali smo se pred Škofove zavode, ki so bili sijajno razsvetljeni. Čakal nas je pri vhodu cel zbor partizanskih častnikov. Razmestili so nas po učilnicah, nekaj v kapelo, kjer je bilo že veliko moških, ki sojih aretirali po mestu in drugod, in pa v telovadnico. Tam smo preživljali
resnično hude dni. Bili smo lačni, prestrašeni, saj so se kar naprej odpirala vrata in so vstopali partizani. Včasih so koga poklicali ven, vselej pa so nas zasmehovali in zmerjali. Kruha nismo dobili skoraj nič, le nekatere zapornice, ki so jih dali delat v kuhinjo, so ga dobile In v glavnem razdelile. Pripovedovale so, da so videle domobrance v kleteh. Nekega dne je prišla v našo sobo partizanska častnica s korobačem v roki in rekla: “Zdaj pa nesem vašim možem večerjo.” Zamahnila je s korobačem. - Živo se spominjam, da mi ni bilo hudo prenašati lakote in strahovanja v primerjavi z zavestjo, da Vladota pretepajo in mučijo. Zapornice, ki so delale v kuhinji, so marsikaj videle in nam pripovedovale.
Večkrat smo bili klicani na zaslišanje. Ko sem šla enkrat ob tej priložnosti po hodniku, sem pred neko sobo zagledala svojega nečaka, ki je čakal na zaslišanje. Kako mi je bilo težko, da je ta nežni fant, študentek kakih 17 let, tudi tu. Bil je namreč le nekaj tednov kurir v domobranskem štabu. Zelo ml je bilo hudo zaradi njegove mame, moje sestre Katice. Na zaslišanju sem vprašala svojega zasliševalca, kaj bo z našimi možmi. Odgovoril mi je, da bomo brali v časnikih in da bom šla v nekaj dneh domov. Spustili so me 10. julija 1945, a česa podobnega nisem nikoli brala, ne slišala, čeprav sem poizvedovala vsepovsod in porabila vse možne zveze. Celo v Zagreb sem šla k dr. Stepincu (ki je bil še na prostosti), če on kaj ve ali more izvedeti, kaj se je zgodilo z našimi možmi. Vse zaman, ničesar nisem mogla zvedeti, razen nekaj govoric o Kočevskem rogu, Teharjah in drugih moriščih. Sprijazniti sem se morala s svojo bolečino. Vladkino krstico sem šla Iskat v Stražišče. Odprla sem jo, da sem videla, če je prava. Le težko povem, kako mi je bilo ob tem. Pogrebni zavod mi jo je pripeljal v Ljubljano, kjer počiva na otroškem pokopališču na Žalah.
S ponavljajočih se transportov s Koroškega v domovino jih je nekaj pobegnilo. Šli so povedat v Vetrinje, da jih ne vozijo v Italijo, ampak v Slovenijo. Zato se jih je Iz Vetrinja veliko rešilo v Italijo. Tudi moj brat Nace je bil med njimi.
Ker sem bila brez vsega (stanovanje in vse v njem so mi zaplenili), sem se vrnila k mami in sprejela službo pri listu Oznanilo. Ponovno sem se vpisala na univerzo, na filozofsko fakulteto (slavistika). Štiri mesece sem imela vpisane že prej. Naredila sem vse izpite, razen diplomskega, ker so me julija I. 1949 aretirali in zaprli. Na nekem zborovanju sem namreč izjavila, da ne grem v SKOJ, ker nisem komunist. Obsojena sem bila na 24 mesecev družbeno koristnega dela. Odslužila sem jih enajst (v zloglasnem Verdrengu, Škofji Loki, Rajhenbur-gu in na sodišču.) Ko so me konec maja 1950 spustili iz zapora, sem s prijateljico Sonjo Kamušič-Kovačič. zdaj že pokojno! (ki me je s študijem čakala!) nadaljevala študij In I. 1951 diplomirala. Dobila sem službo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti kot asistentka Inštituta za slovenski jazik. Tako sem živela v bolečih spominih do leta 1954, ko sem zaprosila za mrliški list za Vladota In se poročila s kolegom dr. Dragom Mezetom na Akademiji, ki me je razumel. Začela sem novo življenje. Ustvarila sem si družino z dobrim možem, hčerko in sinom in tako prebrodila opisane težke dni, ki jih pa tudi po 51-ih letih še živo občutim v spominih.
pesmi
MIMICA ŠKORJANCC
PRED POMLADJO
Travnik še ne ve, ali naj ozeleni, sončna krona v močvirju žari, v Drvanji se ruši oskrunjeni grad, v visokih škornjih po blatu naproti prihaja pomlad.
S kmečkim klobukom na glavi, naslonjena na t oporišč e ostre sekire, išče zrelo drevo, ki še čaka z brsti -Že otipavajo brušeno jeklo pripravljeni prsti.
PRAZNIČNO
Dišijo potice
iz sveže pšenice
in lanskih orehov,
ženske v spreminjastih rutah
se spovedujejo
svojih namišljenih grehov.
Slak modrega dima ovija stebrišča gozdov, po stezi,
posuti s kamenjem, se vračajo moški s šihta domov.
Zvonjenje od fare se v hrib opoteče med jablane stare.
Potica se peče, spet bo sedmina...
Sključeni Tunek, obupani Lujz in Tuna za njima po bregu počasi odhajajo vsem iz spomina.
UTRINEK
V zelene vrtnice ujeto petje prezgodnjih ptic.
Zadnji utrinek na nebu, sivi golobje in mehki šum perutnic.
Mesečna mandata
SVIT
Vrbe in leske namaka val, cvetni prah se razsipa po blatu, v razbičane veje se krade svit -Pozdravljeno, srečanje zlato!
SENCA
Po polju drevesa rasto, visoka in sinja, vsak kamen in vsako drevo me nate spominja.
Se čutim utripe, preplašene, nagle, vroče, preplavlja me marec in veter v zaogradi joče.
Ze trate ugašajo rjavo, kot bi potonile na dno, le bežno se še utrne oblakov medeni sijaj nad stoječo vodo.
Utrip zastane za hip -
temna in trudna senca je padla na blatno dno.
SREČANJE
Po vlažnih bregovih spet zvončki cveto, pred kurenti z zvonci umika se zima, v zasneženih brazdah se sonce iskri, oči me skelijo od marčnega dima.
“Pozdravljen! Kako si?” “In ti?” “Tako...” Pogovor nerodno zastaja. Pogled nama sonce med dimom slepi, odhod -
Prestradani pes na verigi zalaja.
ODHAJANJE
Akacija raste ob ribniku, obrambno obzidje se ruši, venijo posekane jablane, trava izžiga se v suši.
Na veliko srečanje s časom se je odpravila cerkev po širni ravnini, rodovi se tiho umikajo: odhajam za njimi.
CERKEV
Udrla se je streha, drug za drugim so se odkrušili nosilni stebri, preraščeni z bezgom. Odstopili so zidovi.
V dežju
pod edinim obokom
kamnita
Marija
sama
stoji.
SLED
Zdavnaj nisi naša več, hiša na ravnini, v izabelo sončni meč vbadajo spomini.
In nobene ni poti, ki bi prav peljala, z vetrom v daljo konj drvi, na njem punčka mala.
Čez otroštva mlečni duh pase se živina, z brazde se usipa prst, spi še ozimina.
Beli kamni v krogu so mesečna mandata, sred brezčasja le za hip cerkev je obstala.
Čez vrati spotegnjena plazi se kopina v zlatem hlevu večnosti se odpira lina.
Ostro trnje, krog in krog višnjevi plodovi, trava se dotika nog.
V noč gredo gozdovi.
Ni nobene več dlani, nežne kot cvetovi... Čez obzorje konj drvi, v vetru so sledovi.
UJETOST
Saj ne smeš stopiti ven, saj ne moreš tam ostati, nad teboj je bloden sen; ti in on - oba sta hkrati.
Primi se za travno vrv, naj te pelje proti soncu, trhla meči ljudmi je brv, cilj ni vedno prav na koncu.
Stopi na zeleno pot; v vsaki veji ščebetanje ti pove, da je povsod prostor zate, zanj in zanje.
Gnezda so v sotočjih vej kot sidrišča na modrini, prostor-čas več nima mej.
Hrast globoko korenini.
Vsak je sam, a vsi smo gozd, zgoraj-spodaj so prepleti rahli kakor večen most od jeseni do poletij.
MRTVAŠKI PLES
Kraška ognjišča vzdihujejo v prazne pogovore naše, ptice med bori se iščejo, brinje odhaja od maše.
V cerkvici stari praznujejo, smrt igra tudi nama, na ples sva mrtvaški povabljena, vedra in vsa nasmejana.
Kakor ljubezen - jesenski metulj spet vztrepetava vse više, v mrak se potaplja hrastovški kras, v molk se pogrezajo hiše.
Smrt pa igra na žveglico, k nama steguje roke, igre ubira pesmico za naivne otroke:
Kralji, cesarji in purgarji nekoč so živeli veselo, kmalu pa smrt je ponje prišla -imela je lahko delo!
Daleč v pristanu prve luči blede so se prižgale, smrt pa igra svoj rekviem za ljubezni velike in male.
Druga nagrada na literarnem natečaju Mladike
mojci) šukijc	pesmi
O, da bi glas mi, pogled tvoj vrnili.
Pa s hčerko le grob sva z junijskim cvetjem prekrili.
Ko v tvojo, prvič položila svojo sem roko, ni le objela dlan dlani mehko, tedaj,
usoda temna, zla, a hkrati čarna, mila, prav potiho, da bi sebe ne razkrila, drugih ne zmotila, je vstopila
in se z nama rokovala.
Takrat sem te spoznala,
ko bil je bel pomladni dan,
ves iz svetlobe in hrepenenja stkan.
Takrat si vstopil k nam,
visok, vzravnan
in prvič rekel - dober dan.
Takrat si k naši mizi sedel in ne da bi vedel, mi tvojih je oči milina odvzela bol spomina.
Takrat s pogledom si objel in vzel
za vedno v svoje me življenje.
Da mogla bi te obuditi, dragi moj, in s tabo iti v tih večer in skriti se še kdaj, vsaj za hip, v tvoj objem in užiti zopet sanjski čas, objeti tvoj obraz, ali pa odkriti vsaj neznani, vzporedni svet, ki tiho pluje in drsi krog nas.
Dragi, ljubi, mili, kaj so nama storili.
Tebe mi v nedoumljivo večnost so skrili.
Mene v pustoto, samoto pahnili.
Kapelica v varstvu visokih dreves pri Gostišah v Cerkljanskem hribovju (foto C. Velkovrh).
V	že hladnih septembrskih dneh, sem rože iskat šla po gozdnih poteh, v tihe, zelene prostore,
kjer šumi, šelesti in vonji
tkejo skrivnostne, prosojne zastore.
V	že hladnih septembrskih dneh, sem rože iskat šla po gozdnih poteh, po najinih milih in davnih,
že z mahom in trnjem obraslih sledeh.
V	že hladnih septembrskih dneh, sem rože iskat šla po gozdnih poteh, po tistih sanjanih sledeh,
ki v mrkih ljudi očeh, se zde polne pregreh, a za naju bile so le najčistejša ljubezen - dveh.
Tretja nagrada na literarnem natečaju Mladike
naš včerajšnji svet
Da se ne pretrgajo vezi Saša Martelanc
Listanje po Mohorjevem koledarju za leto 1900
Pred točno sto leti je Družba svetega Mohorja v Celovcu ponovila že skoraj štiri desetletja znano dejanje: iz svoje tiskarne je poleg knjižnega daru razposlala med Slovence doma in po svetu svoj zelo priljubljeni Koledar. Pričakovali so ga po vseh mestih in vaseh slovenskih dežel tedanjega cesarstva, pričakovali pa so ga tudi številni rojaki za mejami in še mnogi, ki jih je bila življenjska usoda zanesla daleč po svetu.
Prijetno vznemirjenih je bilo blizu osemdeset tisoč članov Družbe; vedeli so, da bodo tudi tokrat - ali pa nekateri prvič - lahko prebrali svoja imena.
Tisti znameniti koledarji so imeli namreč v svojem prvem delu natančen seznam vseh članov. Daleč nad polovico knjižnega obsega so zavzemale na prvi pogled enolične, neskončne kolone samih imen v drobnem tisku. Toda v tisti poplavi imen je bil svojevrsten čar: vsakdo, ki je ugledal svoje ime, si je vsaj podzavestno predstavljal, da ga berejo tudi vsi drugi, da je torej pomembno.
V koledarju za leto 1900 je takih “puščobnih” strani 115. Imen pa je, če verjamete ali ne, 78.103. To pa so bili le naslovni člani, največkrat družinski glavarji, pogosto pa ob njih še ustanove, od društev do knjižnic in celo jetnišnic. Število dejanskih bralcev je bilo zato še veliko večje. Domneva, da se je sukalo okrog četrt milijona, ne bo pretirana.
“To (namreč imenski seznam vseh udov po posameznih krajih) je še posebej utrjevalo zavest pripadnosti k isti narodnostno in versko zaznamovani skupnosti, deloval je tudi optično kot simbol množičnosti mohorske družine.’’Tako je med drugim zapisal dr. Valentin Inzko v svojem tehtnem prispevku za zgodovinski almanah, ki so ga leta 1996 izdale vse tri ločene in vendar povezane Mohorjeve: celjska, celovška in gorlška.
k k k
Listam po teh 115 straneh izpred celega stoletja in navdaja me občutje spoštovanja. Veliko listov samo počasi obračam; zaustavljam se pri znanih krajih, kjer Iščem in najdem priimke, začenši pri sorodnišklh in prijateljskih. Potem grem kar na slepo v Ljubljano, Pliberk, Novo Cerkev, Prem, Dekane, Kobarid, Hajdino, Trst, Črnomelj, Dolino, Koper in... in... in... Povsod najdem koga, če drugega ne pa kak priimek, ki so ga kasnejši časi zmaličili do neprepoznavnosti.
Tisoči in tisoči: raznoliki po usodah In značajih, samo po ožjih soseščinah med seboj poznani, na straneh Mohorjevega koledarja pa vendarle povezani - za oko iz
Blaženi A.M. Slomšek, začetnik mohorjevske legende.
stoletne oddaljenosti tudi drobni oporniki nekega nastajajočega skupnega doma.
Tukaj ml roka samodejno seže po knjigi MED MEJNIKI, zbirki črtic Vinka Bellčiča, ki mu je bil pred skoraj tridesetimi leti tudi prišel v roke tak koledar, še precej starejši od mojega. V črtici VIGILIJA VERNIH DUŠ se je takole zamislil:
“Ljubili ste in sovražili, kopičili imetje in časti, bojevali se z ljudmi in močmi narave za obstanek, podlegali zlu ali ga premagovali z vero in zaupanjem, smehljali se ob uspehih in v trpljenju stiskali zobe - vi, ki vas je tu petindvajset tisoč, in vsi nešteti tisoči vaših sodobnikov - ko je bil zrak še čist, vode še neokužene, ptice še poslušane, tišina še nepreganjana, ljubezen še sramežljiva, človek še potreben človeku. Uživali ste mali, nepopačeni, neraz-majani svet. Obljubljena dežela Amerika je bila še daleč od babilonskega blišča. Vi, mohorjani, ste brali redke, častivredne, dostojne knjige in časopise - saj tedaj še ni bilo jastrebov in šakalov, ki danes komaj čakajo, da
koga Satan spodnese, nakar se spustijo nad nesrečnika in tekmujejo, kdo bo večji kos mrhovine spravil v denar... In vsi ste nekoč poslednjič slišali pozdrav odslovitve ITE, MISSA EST.”
Koledar sem po naključju odkril na dvorišču stare tržaške hiše, kamor so, za odpad namenjene, znašali predmete iz stanovanja nedavno umrle priletne gospe. Bilo je tudi nekaj slovenskih knjig, med njimi ta.
Tako imam zdaj še spomin na neko realno, čeprav nikoli poznano osebo. In si predstavljam, da je tudi ona kdaj gledala tiste sezname, iz katerih govorijo podatki o neki minuli prisotnosti.
V	tržaško-koprski škofiji je na začetku stoletja prejemalo Mohorjeve knjige in koledarje 3.988 ljudi.
V sami dekaniji Trst jih je
bilo 1.498. Od tega podrobneje: 95 v Skednju, 107 v Barkovljah, 130 pri Sv. Ivanu in 309 v Rojanu.
V	goriški nadškofiji je bilo vseh naročnikov in članov 8.904. V dekaniji Gorica jih je bilo prijavljenih 1.419, od tega samo v Štandrežu 142. V Števerjanu, ki je spadal pod dekanijo Ločnik, je Mohorjev koledar prišel na 45 naslovov, v Podgori na 147. V Devinu, Nabrežini, Sem-
/. ittivolJuivJciH preimlllcK* jčrttcgA ktuauiSkoftJiilvs.
polaju, Zgoniku, Doberdobu, Mavhinjah in še drugih krajih devinske dekanije se je koledarja za leto 1900 veselilo 474 naročnikov.
V videmski nadškofiji, ki je bila čez mejo v kraljevini Italiji, je bilo tistega leta skupno 197 družnikov, kot se je tudi reklo članom Družbe. Zastopane so bile domala vse vasi Benečije; največ bralcev (25) je bilo pri Kodermacih.
Kanalska dolina je v cesarskih časih spadala pod krško nadškofijo, to je celovško. Pokrivala jo je dekanija Trbiž. Mohorjanovje bilo v času, ki ga opisujemo, skupno 216. Največ jih je bilo v Ukvah (67), Ovčji vesi (42) in Zabnicah (35).
Tako je bilo pred sto leti.
* * *
Imena, koliko imen! Koledar, ki ga preli-stujem, je nekje na začetku leta 1900 bral tudi gimnazijski profesor Ivan Trinko v Vidmu.
V	Skednju ga je prebiral upokojeni nadškof dr. Ivan Nepomuk Glavina; v Tolminu Luka Šorli, oče goriške pesnice Ljubke; v Postojni mladi kaplan Janko Mlakar, kasnejši znameniti planinski pisatelj.
V	Ljubljani je bil med nepregledno množico naročni-
kov tudi pisatelj Ivan Tavčar. Na Dunaju so bili koledar naročili tudi državni poslanec Fran Suklje, pisateljica in sopranistka Pavlina Pajkova in akademski kipar Fran Berneker.
Pred sto leti: procesija v Barkovljah pri Trstu.
V Innsbrucku (nekateri so še pravili Inomost) je bilo na Mohorjev koledar naročenih sedem ljudi. Eden med njimi je bil 22- letni bogoslovec Lambert Ehrlich iz Žab-nic, kasnejši delegat na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, kjer se je zavzemal za pravične slovenske meje; umrl je maja 1942 v Ljubljani pod streli VOS.
Še enega znanega bogoslovca srečamo na straneh našega koledarja. Na Opčinah pri Trstu je bil med 98 naročniki tudi Jakob Uk-
mar, študent v Gorici, bodoči prijatelj kasnejšega papeža Janeza
XXIII. Bil je iste starosti kot Ehrlich, in avgusta 1947 je v Lanišču v Istri le za las ušel njegovi podobni usodi.
Med imeni, ki jih srečujemo v našem koledarju, so tudi najvidnejša iz tedanje cerkvene hierarhije na slovenskih tleh. Na goriških straneh je med prvimi knezonad-škof Jakob Missia, na koroških pa knezoškof Jožef Kahn, pokrovitelj Družbe svetega Mohorja; v Mariboru srečamo lavantinskega knezoškofa Mihaela Napotnika, v Ljubljani Antona Bonaventuro Jegliča, nam najbliže pa tržaško-koprskega škofa Andreja Marijo Šterka, po rodu Hrvata. Takoj za njim je na seznamu Peter Martelanc, župnik in kanonik stolne cerkve Svetega Justa.
Ta imena so mogoče prisotna tudi zaradi neke gosposke vljudnosti, nedvomno pa pričajo o ugledu založniške, narodne in verske institucije, ki je nastala po navdihu Antona Martina Slomška ter po zaslugi prvih izrednih operativcev, Andreja Einspielerja in Antona Janežiča.
■k -k -k
Proti koncu orumenelih 115 strani se nazadnje srečujemo še z rojaki daleč in vse bolj daleč od slovenskega osredja. Rim, Plovdiv, Carigrad, Praga, Zadar, Dubrovnik, Vladikavkaz, Kairo, Jeruzalem - in kar sto naročnikov, predvsem ženskih s primorskimi priimki, v Aleksandriji v Egiptu. V Krakovu je naš koledar bral tudi cesar-sko-kraljevi polkovnik Viktor Kranjc, poveljnik mestne posadke.
Južna Amerika: na 95 naslovov je ladja pripeljala ljubo domače branje v Argentino in Brazilijo. Veliko več, kar 695 Slovencev, pa je koledar iz Celovca pričakalo v Združenih državah. Seznami povejo, da jih je bilo največ v državah Illinois, Ohio, New York in Pennsylvanija.
Nekaj naših izseljencev je iskalo kruh tudi v Montani. Pet mohorjanov je bilo v rudarskem mestu Butte City. Tukaj mi je zastal dih.
Med petimi sem namreč prebral tudi ime Marka Krašovca.
Saj to je moral gotovo biti tisti Marko Krašovec, čigar grob je slučajno odkril Alojz Rebula med svojim ameriškim obiskom pred dvajsetimi leti ter ga ovekovečil v dnevniški knjigi VRT BOGOV.
“Obstanem pred črnim granitnim nagrobnikom, ki še popolnoma ohranjen, eleganten, nekam ponosen bode iz ščavja pod sabo in brunda akord iz koloradske Dume:
Tukaj počiva
Marko Krašovec
rojen 30. sept. 1863
umrl 7. avg. 1906
Mož žalujoče soproge
in oče treh otrok
Lahka mu bodi zemljica tuja!’’
Tukaj, na straneh Mohorjevega koledarja za leto 1900, pa je ta daljni neznanec še živ, prejel bo knjižni pozdrav iz oddaljene domovine. V njem bo prebral svoje ime in začutil, da spada v družino tistih, ki jih je blizu osemdeset tisoč - in še veliko, veliko več.
Spoštljivo zapiram mehke platnice sto let starega koledarja. Želim si, da bi se ne izgubil, da bi ga bogve kdaj in bogve kje spet kdo bral.
Da se ne pretrgajo vezi.
Vrtnarjeva pesem
Ko se v grudnu preobrne dan
Na nedeljo Kristusa Kralja se je iz nebeškega sita vsul sneg; visoko gaje namelo v krajih, ki so se znašli prav pod sitom, drugje ga je bilo le za tanko odejo, vendar dovolj, da si se zamaknil v belino, kot dajo vidiš prvikrat. Odela pa je le severna pobočja, onkraj zaliva je zemlja bila usnjeno obarvana in pral jo je dež, ker sta toplota morja in sol sproti použivala snežinke.
“Le zakaj ga mora morje vselej snesti?” so bili vsi iz sebe otroci, ko so na zaslonu videli zamete za pol pedi od nas.
“No, da, njim (se pravi nam) je vselej prizanešeno, jih nikoli ne zebe, morje je morje, ni kaj,” so hrepeneče vdihnile babice na planotah in v skritih dolinah, ko so slišale, da se sneg pri nas le težko oprijema.
Nihče jim ni povedal, daje tudi tu na vzpetinah in klancih začelo spodnašati stopala in burja je pihala kakor velika, čez celo nebo ležeča čarovnica. Toda po vrtovih ob morju so v snegu cvetele vrtnice, z lepimi, zeleno prelivajočimi se listi in nežnimi glavami, prav kakor daje njihov čas. Skrbno so se upogibale k tlom ob vsakem vdoru vetra in spet vstajale, kot da bi vedele, da bodo še istega dne dočakale sonce. In glej: zarezalo je široko okno med oblaki in jih obsijalo. Bilo ga je prav toliko, daje načelo belo odejo in, še predenje zašlo, je utišalo še burjo.
Tudi brez burje je bil mrak, ki je prihajal, ledeno mrzel in med bežečimi oblaki je na nebo stopal Strelec s tulcem v pasu in z napetim lokom, zato da se rojeni v njegovem znamenju takoj ob rojstvu naučijo biti pripravljeni na napad. Iskrile so se zvezde na bojni opremi, a le za kratek čas, ker že je vzhajal odebeljeni prvi krajec in ga s svojo neonsko svetlobo porinil spet v temo.
Bližal se je advent in, kdor ima bistro oko, je lahko videl senco treh nenavadnih jezdecev na kamelah na poti v Bet-lahm ali Bet-lehem. Jezdili so že od začetka oktobra, ko se je prikazala zvezda in od njih astronomske šole v Sipparju v Babiloniji pa do Betlehema je pot dolga, težka in nevarna, s Herodovim potomstvom posejana. Pričakovanje krščanskega sveta je bilo veliko, a ker je pričakovanje navadno skrito očem, ni bilo prav jasno, kaj pričakujejo hrepeneče množice krščenih poganov in številnih nekrščenih pravičnih src. Eno so si želeli, a ne vsi, skoraj vsi, to je mir.
Takoj tiste dni je mati sklicala svoje tri otroke: “Pomisliti bo treba na kakšen dar in to pravočasno. V ad-
ventu smo, božič se bliža.” Otroci so bili srečno vznemirjeni in pričeli so vicati in skakati naokoli.
“Kdaj gremo, mama?”
“Kam?”
“Kupovat, kdaj gremo, kdaj gremo?”
“Tudi to pride na vrsto.”
“Kaj nisi rekla, da pra-vo-čas-no?” je poudarila Nežica vsak zlog posebej.
“Da, pravočasno, toda vi veste, da mi pripravimo vsako leto dve vrsti daril: najprej pridejo na vrsto tista nevidna, ki jih bomo položili pred jaslice.”
“Ne-vi-dna? Kaj je to, mama?” Razburjenje je bilo veliko.
Ko je mama razložila, enako kot lani, kaj so ta nevidna “darila”, ali dobra dela, godrnjanja ni bilo ne konca ne kraja.
“Saj jih moramo delati vedno, enkrat ker je božič, potem ker je post in veliki teden, pred Miklavžem in pred Marijinimi prazniki,” je pihal najstarejši, ki je imel v mezincu ves koledar. Mama se mu je samo nasmehnila in debate je bilo konec.
Že tretji dan je teklo vse kot po olju.
Ob koncu tedna je Nežica bila zaskrbljena: “Mama, je greh, če odkrijemo, da smo boljši kakor vsi drugi?”
“Da, to je velik greh,” jo je mama stisnila k sebi in ji našla v rokah seznam z dobrimi deli.
“To daj stran...” se ji je nasmehnila.
“Pa si napisala, da bratoma stalno nagajaš, ju tudi ozmerjaš?”
“Tudi ti si ozmerjala očeta, da skrbiš za vse sama, da ga nič ne briga, četudi on samo dela in dela,” sta se skoraj sporekli. Oče se je skozi vrata zasmejal na ves glas: “Ne vidita, da sem najpridnejši jaz? Oblečen, pripravljen, vse nared, da gremo po mah?”
V trenutku so bili vsi oblečeni in se podali na pot. Adventno jutro je bilo mrko in mokro, še po maši se ni zdanilo kakor je treba.
Toda po tirnici okoli sonca, kjer smo na nenehnem potovanju, seje bližala čudovita svetloba Marijinega dne, ko zaživi spomin in se obnovi odmev na besede: “Jaz sem brezmadežno spočetje.”
Zadaj je drobila in se približevala mala Lucija, zagovornica kmetov in vrtnarjev, z leščerbo v rokah. Iskala je dan, ki se še ni bil naredil; je bilo kaj iskati, saj je za njen god dan najkrajši, kar jih je v letu, ko mora vrtnarjeva pesem vsaj za kratek čas utihniti in
se morajo korenine in semena naspati. Zdi se, da je tema močnejša od svetlobe.
Toda takoj po Lucijinem odhodu se nekaj premakne, veliko nevidnega in lepega se dogaja, zvečer je za las svetlobe več kakor prej, a zjutraj je je za isti las manj, zaradi česar smo si zgradili utvaro, da se od tega dne do božiča dan nategne za petelinov greben. Iluzija. Dan se prične daljšati samo ob zimskem obratu, ki pride prav pred božičem in prinaša spet Kozoroga na naše nebo.
Letošnji, solsticij namreč, pripelje tudi polno luno, ki bo svetila božiču, nazareški družini, svetemu Štefanu, nedolžnim otročičem in modrim z vzhoda. Vse to se nam zdaj bliža in prihaja k nam po tirnici okoli sonca. Kdor ulovi bežečo skrivnost tega časa, bo vedel, kako in zakaj mu je potovati po njej, ne da bi se mu zavrtelo, če pogleda v vesolje.
“Joj, koliko praznikov,” je rekla Nežica, ko jih je brat naštel. “Kaj, za vse te bo treba dobrih del in poboljša-nja? Kaj starši ne vidijo, da imajo prave angele v nas?” je zlagala krpe mahu in se takoj nato zakadila v bratranca: “Ne, tega mahu pa ne bomo dali, je grd, tega bomo vrgli v smeti,” je rinila proč kupljeni sintetični mah in mali se je zatekel k staršem. Starejši so primar-širali vsi skupaj. “Ta mah je prav lep,” je odločila mama: iz njih naredite hribe tu zadaj; želeli ste, da preživimo božič vsi skupaj, ne boste se prepirali zaradi mahu.” In tako se niso nič več prepirali in so postavili jaslice, da niso pomnili takih.
Čez noč je na kupljeni mah padel sneg in ga popolnoma prekril, tako daje ubogemu pastirčku, ki je nosil računalniček na rokah, da ga pokloni Detetu, spodrsnilo, daje padel na tla in se razbil. Na njegovo mesto je prišepala ovčka, ki je imela samo tri noge in jo je mama hranila od otroških let.
Odrasli so se zbirali ob jaslicah, prižigali lučke na brinovem grmu, otroci so se igrali in peli. Govorili so tiho in malo, a vsako besedo je obkrožal balonček svetlobe, daje dolgo lebdela v zraku, preden se je stopila in vsakdo je pestoval v sebi svojo ovčko iz nekdanjih jaslic, ki seje bila izgubila bogve kje. A ostajal je brinov grm, zelen in dehteč in Zemlja jih je nosila dalje.
Bruna Pertot
Juniper communis l. Brinj
Biser v puščavi
Ghadghames. Mestece z niti deset tisoč prebivalci. Nekaj več kot šesto kilometrov od Tripolisa v osrčju Afrike. Visoke, stoletne palme delajo senco nizkim in belim hišam in črnopoltim prebivalcem. Tuargi so to, berberska etnična skupnost v arabskem objemu.
V poznem oktobrskem popoldnevu, ki je topel kot avgust pri nas, nas stlačijo v vozila severnokorejske izdelave. Pustimo za seboj Ghadghames in drvimo proti dunam, peščenemu gorovju, kakih deset kilometrov proti alžirski meji. Moji sopotniki, bivši kolegi v deželnem svetu, se bojijo, ker ni sledu kake ceste. Vozniki drvijo po peščeni, samo njim poznani poti. Tudi zase se za hip zbojini in, ko vozilo zadene v večji peščeni kupček, podzavestno kriknem: “Moj Bog.” Nič več kot dve besedici! In ves začuden zaslišim odmev: “Ne se bati!” Šoferje bil Arabec, ki seje iz službenih dolžnosti naučil tekoče srbohrvaščine. In najin pogovor steče, veselo in sproščeno, v veliko začudenje mojih kolegov iz Veneta in Furlanije.
Pristanemo ob vznožju dun, ko sonce končno popusti s svojo neznosno toploto in slepečo svetlobo. Hodimo po obronkih manjših dun, kot bi gazili po toplem snegu naših alpskih dolin in pobočij. Pesek mi sili v nos, oči. Čutim ga v laseh in ušesih, čutim ga med zobmi, kljub temu da sem ves čas hoje tih in ves zatopljen v svoje misli. Pregazimo prvi, drugi, tretji vrh vedno višjih dun. Na najvišjem vrhu se upehani ustavimo in odpočijemo. Zremo v sonce, veliko rdečo kroglo, ki z vso hitrostjo sili v nočni objem najvišje dune pred nami. Družba je razposajena, živa. Slika, ker hoče imeti trajen spomin na ta enkratni zaton velike rdeče krogle nad puščavo. Slikam tudi jaz, dvakrat, trikrat. Potem nekdo rezko ukaže: “Zdaj nekoliko tišine, da se v miru
Drago Štoka
pomenimo sami s seboj!” Hvaležen sem prijatelju, ki je imel pogum prositi za tišino v tistem neskončno lepem sončnem zahodu v objemu peščenega gorovja in rdeče pobarvanega neba. Samo rahel šum puščavskega vetra je bilo čutiti, komaj slišen veter, nič drugega!
Dolgo sedimo tako, bosi v pesku, ki je zdaj postajal hladnejši, vsak s svojo mislijo pri svojih stvareh, pri svojih ljudeh. Bil je že popoln mrak, ko smo vstali in še vedno molče sestopali v dolino k našim šoferjem, ki so nam tam spodaj že zakurili ogenj in nam pripravljali čaj.
V	krogu sedemo okrog ogenjčka in hvaležni sprejemamo skodelice vročega čaja.
Ne morem se ubraniti mislim, ki mi bežijo čez puščavo in mediteransko morje v moje kraje. Čudne so te moje misli, ki me osrečujejo in vznemirjajo, tolažijo in jezijo, umirjajo in begajo obenem.
Iz te neskončno lepe in skrivnostne tihote se bom moral vrniti tja, kamor moram iti, kjer moram biti, ker mi je tako usojeno. Tu bi bilo morda življenje vse drugačno, v tej tišini, v objemu dun, palm in oaz. Morda. Toda eno je gotovo, tu me noben fantič ne žali, ker sem Slovenec, tu me noben sorojak ne zadene s trditvami, ki mi nekaj noči niso pustile spati: “Štirideset let ste hlapčevali stranki, ki vam je hotela samo slabo!” Njegova sodba je bila težka, proti njej ni bilo možnega nobenega priziva. Tako je mislil on, moj sovaščan, ki ni ob tem pomislil, daje pravzaprav on tisti, ki je polnih štirideset let v bratskem objemu stranke, ki ni slovenska!
V	realnost me je iz teh težkih misli zbudil šofer našega terenskega vozila: “Idimo, bratje,” mi je dejal in na široko odprl bele zobe in nam tako nudil svoj prisrčen, širok nasmeh.
Vsaj on mi je zares brat, sem pomislil, tu v osrčju dun, puščavskih vrtnic in že hladnega večera.
Ob misli, da se bom moral že pojutrišnjem vrniti v Trst in njegove brezmiselne in tako težko razumljive vsakdanje probleme, sem nehal biti sproščen in srečen.
Toda puščava mi je s svojimi du-nami dala nekaj neskončno lepega, neponovljivega, in mi bo v življenju onkraj mediteranskega morja težko pozabiti na vse to, kar sem tu doživel in občutil.
Po lepem doživetju kontrast za oči: Slovenska planinska pot: Raduha (2062 m) in planina Javorje v jesenskih barvah (foto C. Velkovrh).
iz arhivov in predalov
Med padalci	Franc Menčcik
ameriške službe
Tokrat je v tej rubriki na vrsti pričevanje o manj znanih prigodah slovenskih fantov, ki so se med vojno sicer spustili kot padalci na zasedeno slovensko ozemlje, vendar jih niso izurili Britanci in v glavnem tudi niso bili Primorci.
Gre za prostovoljce, večinoma bivše vojne ujetnike, ki jih je izurila ameriška vojaška obveščevalna služba OSS (Office of Strategic Services - Urad za strateške službe). Omenili smo jih že v 9. številki Mladike leta 1997 (str. 206), ko je v Buenos Airesu umrl Jože Stante. Doma je bil iz Vojnika na Štajerskem. Kot nemškega vojaka so ga v Afriki zajeti zavezniki. Za službo OSS se je dvakrat s padalom spustil v Slovenijo.
“Ameriške” padalce omenja tudi Jože Vidic v knjigi Angleški obveščevalci - vohuni ali junaki (Ljubljana 1989, zlasti na str. 104-109, kjer so imena več slovenskih pripadnikov OSS, in pa na str. 156-157, kjer sta opisana lik in tragična smrt Radka Zuodarja, ki je pripadal OSS in se mu 11. marca 1944 ni odprlo padalo, ko so ga spustili v Belo krajino).
Veliko podatkov je tudi v razpravi dr. Dušana Bibra Zavezniške in sovjetske misije ter obveščevalne službe v NOB (Borec 1991, št. 1-2-3, str. 73-138).
Zelo zanimivi so nadalje spomini, obogateni z arhivskimi raziskavami, nekdanjega majorja OSS Franklina A. Lind-saya, ki je bil med vojno vodja angloameriške vojaške misije pri IV. operativni coni na Štajerskem, nato pa ameriške vojaške misije pri jugoslovanskem vrhovnem štabu. Lani so izšli v slovenskem prevodu pod naslovom Ognji v noči: z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji (Partizanski knjižni klub, Ljubljana 1998; izvirnik je izšel leta 1993 v ZDA pod naslovom Beacons in the Night, With the OSS and Tito’s Partisans in Wartime Yugoslavia).
Pričevanje, ki ga tu objavljamo, pa je izredno zanimivo, saj dobivamo tako prvi neposredni opis poti, ki jo je opravil takrat še ne 20-letni štajerski fant iz nemške vojske v angleško ujetništvo, ameriško službo OSS, zasedeno Slovenijo, povojni Trst, Norveško, pred 40 leti pa v ZDA. Avtor Franc Menčak (njegovo ilegalno ime pri OSS je bilo Frank Meyer) živi v mestu Milwaukee v Wisconsinu kot upokojenec, dejaven pa je v tamkajšnjem slovenskem društvu in župniji. Sicer pa se v pričevanju sam predstavlja. Poslal je tudi tri dokumentarne fotografije.
Kot bomo opazili, je med “angleškimi” in “ameriškimi” slovenskimi padalci velika razlika, čeprav so se vsi prostovoljno odločili za zelo nevarno obliko boja za svobodo našega naroda. Prvi so šli najprej skozi gardni bataljon jugoslovanske kraljeve vojske na Bližnjem vzhodu, na slovenskih tleh pa so nato skoraj vsi prestopili med partizane. Drugi so prišli iz ujetništva naravnost v ameriško službo In so v njej tudi večinoma ostali do konca. Ni znano, da bi kak slovenski pripadnik OSS v Sloveniji izginil po vojni, več pa jih je med njo padlo.
Ivo Jevnikar
Nemški vojak
Rojen sem bil 13. oktobra 1923 pri Sv. Juriju ob Taboru (danes se imenuje samo Tabor). Ko so Nemci zasedli Štajersko in jo priključili nemškemu rajhu, sem se ravno izučil za trgovskega pomočnika in sem končal obrtno šolo na Vranskem. Junija 1942 sem bil med prvimi mobiliziran v nemško vojsko in poslan v Innsbruck, dodeljen protitankovski artileriji.
Po končanih vežbah je bila naša četa poslana januarja 1943 na tunizijsko fronto v severni Afriki. Konec aprila 1943 se mi je pri nočni ofenzivi posrečilo, da sem ostal v strelskem jarku, ko so se Nemci umaknili napadajočim angleškim edinicam. Predal sem se angleškim vojakom. Med njimi je bil oficir, ki je dobro obvladal nemščino, kateremu sem povedal, da sem Slovenec. Poslan sem bil v ujetniško taborišče, kjer sem pri zasliševanju prosil angleškega oficirja, da bi nas Slovence ločili od Nemcev in poslali v posebno taborišče. To mi je obljubil in obljubo tudi držal. Tako se nas je zbralo okoli 120 fantov, bivših nemških vojakov, v posebnem taborišču blizu mesta Constantine v Alžiriji.
Prostovoljec OSS
V to taborišče je prišel sredi julija 1943 ameriški oficir, podpolkovnik Lado Mozarski, ki je iskal prostovoljce za organizacijo OSS - Office of Strategic Services. To je bila obveščevalna služba. Izmed tistih, ki smo se prijavili, nas je bilo deset sprejetih in med temi desetimi nas je sedem uspešno končalo vse vaje In tečaje. Pozneje pa so Amerikanci pridobili še nekaj Slovencev.
Padalsko šolo smo opravili blizu Hajfe v takratni Palestini, druge tečaje in vaje - radiotelegrafijo, šifriranje in drugo, kar je bilo potrebno in pomembno za obveščevalno službo, pa smo imeli v libijski puščavi blizu El-Ala-meina. Po končanih tečajih smo v Kairu dobili še dodatna navodila glede naše misije In njenega namena.
Naloga naše skupine je bila, da smo obveščali štab OSS - takrat v Kairu, kasneje pa v Caserti v Italiji - o gibanju nemških edinic in vojaških transportov, o vojaških skladiščih, da so jih prišli ameriški letalci bombardirat, ali pa da so se z našo pomočjo uničevale železniške proge in mostovi. Tako se je preprečil ali zaustavil prevoz nemških edinic ali vojnega materiala na njihove fronte.
Slika, posneta oktobra 1943 v Kairu. Od leve proti desni so v prvi vrsti neznanec, podpolkovnik Lado Mozarski in kapetan George Vu-chinich; v drugi vrsti avtor pričevanja Franc Menčak (na skrajni levi), Vencelj Saly, Peter Sfikas, Anton Galun in Stane Stante.
Od leve proti desni ameriški radiotelegrafist Romeo Gaudet, šef ameriške misije poročnik Daniel Desich in šifrer ter tolmač Franc Menčak. Slika je bila posneta leta 1944 pri Petrovi vasi v Beli krajini.
Naša naloga je tudi bila, da smo reševali sestreljene ameriške letalce.
Preden so nas poslali na teren, smo vsi v naši skupini pristopili k ameriški armadi, in sicer k “2677 Regiment -Office of Strategic Services, A.P.O. 512”. S tem smo bili odgovorni edino in samo ameriškim vojaškim oblastem. Izdane so nam bile ameriške vojaške izkaznice. Dobili smo ameriške uniforme, katere smo vedno nosili. Kolikor je meni znano, smo vsi v moji skupini ostali zvesti ameriškim oblastem in nihče izmed nas ni prestopil iz ameriške v partizansko vojsko, z eno samo izjemo. Eden iz skupine, Vencelj Šaly, je bil namreč zaradi kršenja navodil izključen iz službe OSS in je prestopil k partizanom. Kaj se je z njim zgodilo, mi ni znano. Mene so večkrat vabili, da prestopim k partizanom, a ni bilo po mojem okusu, ker sem bil večkrat na mitingih in sem tudi marsikaj videl, kaj se dogaja. Izgovarjal sem se, da jim lahko več pomagam na položaju, ki ga imam, kot pa s puško v roki.
Za vse Slovence, ki so bili v službi OSS, nimam podatkov.
Bili so dodeljeni različnim skupinam in mi ni znano, kaj se je z
njimi zgodilo. Nekateri o tem ne marajo govoriti in obujati spomine na hude vojne čase in težke preizkušnje ter trpljenje, ki nas je doletelo. Nekaj jih je že umrlo. Umrli so Stane (uradno Jože, op. ur.) Stante, Ivo Pahor, Vladimir Kumar, umrl je tudi šef naše misije Daniel Desich, kakottudi John Blatnik.
Še med vojno, ko smo bili na terenu, je bil Anton Galun ujet od Nemcev na Štajerskem in kasneje v Mariboru ustreljen. Poleti 1944 so Nemci napadli našo skupino, ki je delovala blizu Litije. Pri tem napadu je bil zadet in ubit naš radiotelegrafist Viljem Štamol iz Žalca pri Celju.
V Sloveniji
Poslan sem bil s prvo skupino ameriške misije v Slovenijo. Iz Kaira smo odleteli v Bari v Italijo in od tam konec novembra 1943 v Slovenijo. S padali smo pristali nekje blizu Ribnice. Šef naše misije je bil kapetan George Vuchinich (v nekaterih drugih virih se omenja kot George VVuchenich, op. ur.). Pridružili smo se štabu VII. korpusa v Kočevskem Rogu. Od tam smo vzpostavili radijsko zvezo z našim štabom OSS v Kairu. Kapetan Vuchinich se je vrnil na glavni štab OSS v Caserto me-
seča julija 1944 In na njegovo mesto je prišel poročnik Daniel Deslch, ki je ostal šef naše misije do konca aprila 1945.
Prve dni januarja 1945 je bila naša misija premeščena k IX. korpusu, ki je imel takrat svoj štab v Cerknem na Primorskem. Potovali smo v hudi zimi in na tej poti so meni zmrznile noge. Ker nisem mogel hoditi, sem na konju nadaljeval pot šest dni v strašnih bolečinah, preden smo končno prišli v Cerkno. Tam me je neki partizanski zdravnik pregledal In ugotovil, da mi mora odrezati obe nogi pod kolenom, ker da bom drugače dobil zastrupitev in bom umrl. Jaz mu tega nisem dovolil. Prosil sem ga, naj ml da, če Ima, kaj proti zastrupitvi, odrezati nog pa absolutno ne. Dal ml je neke injekcije In neka bolničarka mi je obvezala rane na nogah. Po kakih treh mesecih so se ml noge toliko pozdravile, da sem začel počasi hoditi brez prevelikih bolečin.
Sredi aprila 1945 so nemške edinice 10. SS divizije napadle partizane v Cerknem. Mi smo Imeli radio postajo na neki domačiji nad Cerknim, tako da smo se v času umaknili In pobegnili v hribe, od koder smo se vrnili na Dolenjsko k štabu VII. korpusa.
Med tem časom je prišel na Dolenjsko novi šef ameriške misije s svojo skupino, kapetan John Blatnik (pozneje dolgoletni kongresnik iz Dulutha v Minnesoti). Kapetan Blatnik je prevzel naše mesto, tako da se je naša skupina končno lahko vrnila na štab OSS v Caserto.
Franc Menčak (levo) in Ivo Pahor v Črmošnjicah pod Kočevskim Rogom leta 1944.
V času našega delovanja na terenu smo tudi veliko pomagali partizanom s tem, da so jim Amerikancl z avio-ni dovažali orožje, obleko, obutev in hrano. Na žalost so to pomoč najbolj izkoriščali tisti, ki so bili “pri koritu” v štabih, navadni vojaki po hribih in gozdovih pa so bili raztrgani, bosi in lačni.
Odpustnica in spet delo v Trstu
Ko smo se vračali iz Cerknega na Dolenjsko, so se mi rane na nogah spet odprle, tako da sem le z veliko težavo hodil. Konec aprila 1945 je pristal ameriški avion ob reki Kolpi pri Metliki. Z njim je naša skupina odletela v Bari. Jaz sem bil takoj poslan v ameriško vojaško bolnišnico v Bari. Kasneje sem bil premeščen v Neapelj, kjer sem ostal do konca junija 1945.
Nato sem se vrnil v štab OSS v Caserto In od tam smo se meseca avgusta preselili v Rim. V Rimu sem oktobra 1945 dobil častno odpustnico (“Honorable Discharge”) organizacije OSS. Takoj za tem sem nastopil službo pri Ameriškem rdečem križu v Rimu kot poštni uradnik in blagajnik v hotelu.
Avgusta 1946 me je poklicala organizacija OSS, ki je Imela takrat svoj štab na Dunaju. Bil sem dodeljen skupini, ki je delovala v Trstu. Ta skupina je bila podrejena štabu 88. divizije US Army. Pri njej sem delal do avgusta 1948. Bila je del obveščevalne službe, ki se je takrat v glavnem zanimala za sestav takratne jugoslovanske vojske, njenih voditeljev in na splošno sestav takratne jugoslovanske vlade.
Zapleti na poti v Novi svet
Avgusta 1948 sem se prijavil organizaciji IRO za izselitev v Združene države in sem odpotoval v IRO Camp Bagnoli pri Neaplju. V Bagnollju sem bil uslužben pri NCWC. To je bila katoliška organizacija, ki je političnim beguncem pomagala emigrlrati v Združene države.
Med tem časom sem spoznal kasnejšo ženo Milko. Poročila sva se v Bagnollju In tudi najin sin Janez je bil tam rojen in krščen. Ko je končno prišla vrsta za emigracijo v ZDA tudi za nas, na žalost nismo bili sprejeti, ker je ameriški zdravnik sumil, da imam tuberkulozo.
Kasneje je prišla norveška komisija, kateri smo se tudi ml prijavili, ker je sprejemala tudi takšne, ki so bili odklonjeni za ZDA, kot sem bil jaz. Bili smo sprejeti in odpotovali smo na Norveško decembra 1951.
Jaz sem bil nekaj časa na opazovanju v sanatoriju, in ko so ugotovili, da sem zdrav, sem dobil službo v tovarni, papirnici, kjer sem delal do novembra 1959. Na Norveškem se nam je tudi rodila hčerka Lucija leta 1955.
Ker so bili starši žene Milke v Združenih državah, sva se odločila, da zaprosiva na ameriškem konzulatu v Oslu za vizum za ZDA. Brez težav so nas sprejeli. V Ameriko smo dospeli 29. novembra 1959.
Jaz sem bil 27 let zaposlen v tovarni, ki izdeluje električne transformatorje in drugo električno opremo, žena Milka pa je bila uslužbena 28 let v papirni industriji. Sedaj sva že več let upokojena. Oba sva še vedno aktivna pri naši fari Sv. Janeza, kakor tudi pri našem Slovenskem kulturnem društvu Triglav.
antena................................
Društvo slovenskih izobražencev ob koncu leta
Viktor Blažič in Ivo Jevnikar ob predstavitvi knjige Svinčena leta.
Prvi ponedeljkov večer v novembru je odpadel zaradi praznika Vseh svetih. Naslednji ponedeljek, 8. novembra, pa je bil posvečen okrogli mizi z naslovom Jezik ob meji. Večer je pripravila in vodila Ines Škabar. Pri okrogli mizi pa so sodelovali Majda Kaučič, Vesna Gomizelj, Elen Slavec, Alenka Čelik in Silvo Fatur. V ponedeljek, 15. novembra, je v Peterlinovi dvorani nastopila prof. Ljudmila Schmidt Šemrl, ki je predavala o ženskem gibanju in vključevanju zamejskih predstavnic v mednarodne organizacije. V ponedeljek, 22. novembra so v društvu posvetili večer dvema publikacijama o Beneški Sloveniji in sicer ponatisu Rutarjeve zgodovinske knjige o Beneški Sloveniji in raziskavi Riccarda Rutarja o absolventih iz Benečije. Zadnji ponedeljek novembru pa so v društvu posvetili pisatelju in dramaturgu Mirku Mahniču ob njegovi osemdesetletnici. Najprej je jubilant govoril o Prešernu in njegovi poeziji, nato pa so prof. Jože Faganel, Ma-tejka Peterlin in drugi govorili o delu prof. Mirka Mahniča na gledališkem področju v tržaškem Slovenskem gledališču in na radiu. Slikar in igralec Radijskega odra Franko Žerjal je na koncu večera poklonil prof. Mahniču svojo sliko in prebral nekaj priložnostnih verzov. V ponedeljek, 6. decembra, pa je publicist Viktor Blažič iz Ljubljane govoril o svoji knjigi Svinčena leta, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani.
PROF. ALBIN SIRK 80-LETNIK
Goriški šolnik in javni delavec prof. Albin Sirk je 15. decembra praznoval 80-letnico. Rodil se je v Kojskem, od leta 1947 do 1985 pa je bil profesor in ravnatelj na slovenskih šolah v Gorici. Bil je tudi predsednik Sindikata slovenske šole in član številnih upravnih teles, Slovensko skupnost pa je zastopal v znani, a neuspešni vladni Cassandrovi komisiji, ki je pripravljala zaščitna določila za slovensko manjšino.
SPOMENIK GRADNIKU
Na Dobrovem v Brdih so 28. novembra odkrili spomenik pesniku Alojzu Gradniku. Izdelal ga je Jakov Brdar, odkril pa pesnikov sin Sergej. Na slovesnosti je bil slavnostni govornik predsednik SAZU France Bernik, spregovorili pa so še župana občin Brda Franc Mužič in Števerjan Hadrijan Corsi ter predsednik odbora za postavitev spomenika Bruno Podver-šič. Na sporedu je bil tudi glasbeni in recitatorski program.
Udeleženci okrogle mize Jezik ob meji (levo) in predavateljica prof. Ljudmila Schmidt Šemrl (desno).
20 LET SDZPI
Slovenski deželni zavod za poklicno Izobraževanje je 18. novembra praznoval 20-letnico. Na slovesnosti v Dijaškem domu v Trstu so med drugim povedali, da je zavod v tem času pripravil 383 tečajev v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Vodilo jih je 486 predavateljev, tečajnikov pa je bilo 6.034. Ob obletnici zavoda, ki mu predseduje Branko Jazbec, medtem ko je ravnateljica Tamara Blažlna, je Izšla tudi brošura.
PREDSTAVITEV
KNJIGE DR. E. VRŠAJA
Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši ter Finžgarjev dom sta 18. novembra pripravila na Opčinah okroglo mizo o novi knjigi ekonomista In časnikarja dr. Egidlja Vršaja Jubilej 2000, Moderna ekonomika, krščanska sociala, narodne manjšine.
Večer je vodila Stanka Hrovatin, spregovorili pa so časnikar dr. Drago Leglša, ravnatelj prof. Tomaž Simčič, časnikar Ivo Jevnikar, podpredsednik deželnega sveta prof. Miloš Budin in avtor.
BORČIČ V BAJTI
V galeriji Skerk v Bajti pri Trnovci, ki jo vodita slikarka Zora Koren in njen soprog odvetnik Jože Škerk, so 20. novembra odprli razstavo Bogdana Borčiča Sredozemski navdih. O slikarjevem delu sta spregovorila kritika Glullo Montenero in Zoran Kržišnik. Na kitaro je igral Marko Feri. Izšel je tudi katalog.
Spomin na prof. Venosija
V Žabnicah je bila 18. novembra komemoracija v spomin na javnega delavca Salvatoreja Venosija ob postavitvi nagrobnika, ki gaje oblikoval arh. Janez Suhadolc. Spregovorili so tajnik Slovenskega kulturnega društva Planika Tonči Sivec, ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta Emidij Suslč In krajevni župnik Dionlsio Ma-teucig.
Sledil je pogovor o perspektivah slovenske prisotnosti v Kanalski dolini. Sodelovali so tudi predsednik In tajnik Planike Rudi Bartaloth in Tonči Sivec ter trblški občinski odbornik za kulturo Carlantoni.
Društvo Planika je Izdalo prvo številko svojega trojezičnega Informacijskega biltena Planika - Stella alplna.
Društvo slovenskih izobražencev in Radijski oder sta počastila prof. Mirka Mahniča ob njegovi osemdesetletnici (zgoraj). O dveh publikacijah o Benečiji so govorili v DSI prof. Emidij Susič, Riccardo Rutar, Giorgio Banchig in dr. Branko Marušič.
Ob grobu Salvatoreja Venosija v Žabnicah med nagovorom T. Sivca.
90 let Glasbene matice
Predstavitev zbornika ob 90-letnici Glasbene matice v Narodnem domu v Trstu. Od leve: ravnatelj Bogdan Kralj, prof. Gojmir Demšar in prof. Pavle Merku.
Tržaška Glasbena matica je svoj jubilej proslavila s knjigo nekdanjega ravnatelja prof. Gojmira Demšarja 90 let Glasbene matice, ki so jo predstavili 23. novembra v nekdanjem Narodnem domu, kjer je imela prvotni sedež, in z akademijo.
Slovesnost je bila 26. novembra v Kulturnem domu, kjer so se na odru spletali nastopi mladih gojencev, zbora Jacobus Gallus, Tržaškega okteta, orkestra z zborom, slavnostni govor predsednika upravnega odbora dr. Draga Štoke in številni pozdravi.
Gojenci Glasbene matice na odru Kulturnega doma v Trstu med proslavo ob 90-letnici.
IZZA
Društvo slovenskih izseljeniških in zamejskih študentov v Ljubljani (IZZA) je imelo svoj 4. občni zbor. Za predsednika je bil potrjen Danijel Toscano. Člani društva so iz Italije, Avstrije, Madžarske, ZRJ, Argentine, Avstralije, Švice in Nemčije.
V	tem akademskem letu je na študiju v Sloveniji 80 zamejskih in 40 zdomskih študentov.
SPOMENIK V VISCU
V	Viscu v Furlaniji, kamor so leta 1943 premestili del internirancev iz taborišča v Gonarsu in kjer jih je 25 umrlo, so 21. novembra odkrili ploščo v spomin na slovenske in hrvaške taboriščnike. Občina je tudi postavila spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
SEDEŽ V BARKOVLJAH
Po šestletnih obnovitvenih delih je Kulturno društvo Barkovlje 20. novembra ponovno odprlo svoje prostore. Za to priložnost je pripravilo prireditev z nastopom zbora in osnovnošolskih otrok ter z lepljenko.
SANJE IN RESNIČNOST
Slovensko stalno gledališče je 22. novembra v tržaškem Kulturnem domu predstavilo spomine gledališkega igralca Aleksandra Valiča Sanje in resničnost. Izšli so pri ljubljanski založbi Mladika. Valič je prvi dve leti po vojni igral v Trstu.
ZOISOVA NAGRADA
DR. FRANCETU BERNIKU
Predsedniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Francetu Berniku so 23. novembra v Narodni galeriji v Ljubljani podelili Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Podelili so še Zoisove nagrade za vrhunske znanstvene dosežke in priznanja za pomembne znanstvene in tehnološke dosežke.
AGNELETTOV ZBORNIK
Zbornik Josip Agneletto, slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu, ki je izšel v Kopru in obsega referate z lanskega posveta, so 24. novembra predstavili tudi v Trstu. V Narodni in študijski knjižnici so o njem spregovorili zgodovinar Branko Marušič, ravnatelj NŠK Milan Pahor in Darko Daro-vec za Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije v Kopru.
DRUŠTVO
ANTON GREGORČIČ
IN EDVARD RUSJAN
Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice je v tej sezoni poživil svojo dejavnost z več odmevnimi pobudami, med drugim z razpravama o novem goričkem regulacijskem načrtu in o poznavanju slovenske problematike pri italijanskih krajevnih politikih leve sredine.
Dne 17. novembra pa sta na večeru, ki ga je vodila Erika Jazbar, Vili Prinčič in Aldo Rupel predavala o goričkem pionirju letalstva Edvardu Rusjanu ob 90-letnici njegovega prvega poleta na Malih Rojah.
V	Gorici je bilo obletnici posvečenih še nekaj pobud. Med drugim so na vseh šolah porazdelili 6000 dvojezičnih informativnih zgibank.
20-LETNICA SMRTI
DANILA MERLAKA
V	Skednju so ob 20-letnici smrti domačega opernega pevca Danila Merlaka 28. novembra odkrili spominsko ploščo, imeli pa so tudi prireditev in predstavitev brošure o njegovem življenju in delu, ki jo je pripravila Lui-sa Antoni, izdala pa naša založba Mladika.
ORGANIST H. SREBRNIČ
Za 50 let požrtvovalne službe organista In dolgoletnega zborovodje v Števerjanu so se župnik Anton Lazar in župljani 28. novembra slovesno zahvalili Hermanu Srebrniču. Zahvalno pismo mu je poslal tudi novi gorički nadškof Dino De’ Antoni.
CECILIJANKA
IN MALA CECILIJANKA
Zveza slovenske katoliške prosvete je 20. in 21. novembra v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici izvedla 41. pevsko revijo Cecili-janka. Skupno je nastopilo 18 slovenskih zborov iz goričke, tržaške in videmske pokrajine, kot tudi iz matične Slovenije in Koroške. Prvi večerje prisotne pozdravila Anka Černič, naslednjega dne pa predsednik ZSKP Damjan Paulin.
Na Mali Cecilljanki, ki je bila 8. decembra ravno tam v priredbi Združenja cerkvenih pevskih zborov, je nastopilo 13 goriških in tržaških otroških ter mladinskih zborov. Udeležence je pozdravil Martin Srebrnič.
100 let Marijine družbe
Združeni zbor ZCPZ poje na proslavi stoletnice Marijine družbe (zgoraj); škofov vikar Franc Vončina izroča priznanje predsednici Normi Jazbec (spodaj).
Marijina družba Marije Milostljive v Ul. Risorta v Trstu je 8. decembra praznovala stoletnico. Minilo pa je tudi 30 let od dograditve tamkajšnjega novega Marijinega doma, za kar ima izredne zasluge rajni voditelj dr. Jože Prešeren. Sedanji voditelj Marij Ger-dol je v govoru poudaril pomen In vlogo družbe, o čemer so spregovorili tudi številni gostje s škofovim vikarjem msgr. Francem Vončino na čelu. Nastopil je združeni pevski zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta. Pesmi je povezovala Matejka Peterlin Maver.
ZBRANA DELA
Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo ureja predsednik SAZU France Bernik, Izdaja pa založba DZS, je presegla 200 zvezkov.
Letos so izšle naslednje knjige: 9. in zadnja knjiga Antona Aškerca (uredil Dušan Moravec), 11. knjiga Juša Kozaka (Jože Munda), 6. in 7. knjiga Stanka Majcna (Goran Schmidt), 15. in zadnja knjiga Frana Šaleškega Finžgarja (Jože Šifrer) in 1. knjiga Jožeta Udoviča (France Pibernik).
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE,
ZV. 13
V	Ljubljani je Mladinska knjiga predstavila 13. zvezek Enciklopedije Slovenije, ki obsega 1108 gesel z začetnima črkama Š in T. Prispevalo jih je 521 piscev. Ilustracij je 878. Naklada znaša 17.000 izvodov. Tudi ta zvezek je s sodelavci uredila Alenka Dermastia.
Najobširnejše geslo v 13. zvezku je Trst, pri katerem je sodeloval zlasti zgodovinar Jože Pirjevec. Obsežno je tudi geslo Primož Trubar, ki ga je napisal Igor Grdina.
Že novembra so v Knjižnici Enciklopedije Slovenije izdali Ilustrirano zgodovino Slovencev, ki jo je sestavilo šest zgodovinarjev, objavljena pa so tudi besedila 200 avtorjev Enciklopedije Slovenije.
V	načrtu pa imajo Biografski leksikon Slovenk in Slovencev in druge “derivatne izdaje” ter oblikovanje novega oddelka v založbi: za enciklope-diko in leksikografiko.
Pesem jeseni v gledališču Prešeren v Boljuncu
Mešani zbor z Repentabra (zgoraj) in mešani zbor Slovan iz Padrič (spodaj) na reviji ZCPZ v Boljuncu.
UMRLA ERNA MEŠKO
Dne 15. oktobra so pri Sv. Tomažu pri Ormožu pokopali znano prleško kmetico, javno delavko, planinko in pisateljico Erno Meško. Rodila se je 21. marca 1911 v Loperšicah pri Ormožu. Z možem je imela devet otrok. Večkrat je s svojimi nastopi vzbudila pozornost že pod prejšnjim režimom zaradi zdrave kmečke pameti, socialnega čuta in krščanske doslednosti. Svoje prispevke, ki jih je objavljala v številnih revijah in časopisih, je zbrala v knjigah Rada bi vam povedala (1985) in Še bi vam rada povedala (1992), ki ju je izdala celjska Mohorjeva.
MPZ MAČKOLJE
Ob 50-letnici mešanega pevskega zbora Mačkolje, ki ga zdaj vodi Ivo Lešnik, so 2. decembra predstavili knjigo Ljube Smotlak Naša pesem je srca odmev - 50 let cerkvenega in društvenega mešanega pevskega zbora Mačkolje. O njej je spregovoril Marko Tavčar.
V Prešernovem gledališču v Boljuncu pa je bila 5. decembra prireditev, na kateri so med drugim predstavili zgoščenko jubilantov Dober večer, Bog daj. Slavnostni govornik je bil Janko Ban.
34. revija Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, ki je bila 28. novembra v Boljuncu, je dobila ime Pesem jeseni. Nastopilo je 12 tržaških zborov. Priznanji za dolgoletno delo zborovodje in organista sta prejela Anton Kostnapfel in Dalka Šturman Vecchiet.
G. FOGAR O TRSTU MED VOJNO
V Trstu so 24. novembra predstavili novo knjigo zgodovinarja Gallia-na Fogarja Trieste in guerra 1940-1945, Societa e Resistenza. Na 290 straneh obravnava tržaško vprašanje od vstopa Italije v II. svetovno vojno junija 1940 do odhoda jugoslovanskih čet iz Trsta junija 1945.
KNJIŽNI DAR GMD
Goriška Mohorjeva družba je svoj knjižni dar za leto 2000 predstavila 30. novembra v Katoliški knjigarni v Gorici, naslednjega dne pa v Tržaški knjigarni.
Koledar za leto 2000 je pripravil dolgoletni urednik Jože Markuža.
Pod naslovom Cena za svobodo je izšla knjiga spominov in zapisov Slavka Tute (1908-80), ki je bil narodni delavec, obsojen na 30 let zapora na II. tržaškem procesu, a tudi povojni zapornik v Sloveniji. Uredil jo je sin Igor.
Rozina Švent iz Ljubljane pa je pod naslovom Andrej Čebokli, pesnik in pisatelj iz Kreda pripravila za tisk izbrano delo tega obetavnega ustvarjalca, ki je živel v letih 1893-1923. Spremno besedo je napisala Zora Tavčar.
Anamarija Volk Zlobec iz Trsta pa je zbrala 44 svojih zgodbic za otroke pod naslovom Najlepši letni čas. Knjigo je opremila Magda Tavčar.
UMRL MILKO CIBIC
Dne 28. novembra je na domu na Proseku umrl priljubljeni organist in pevovodja Milko Cibic. Preteklega 11. septembra je praznoval 90-letnico. Od mladih let se je posvečal cerkvenemu in posvetnemu petju. Od leta 1929 do 1957 je vodil cerkveni pevski zbor in orglal v Sv. Križu. Od naslednjega leta do nedavnega je orglal v domači vasi. Pod fašizmom je bil kon-finiran in zaprt. Za svojih 70 let zvestega dela na področju cerkvene glasbe je prejel Cecilijino priznanje v Sloveniji in odlikovanje tržaške Zveze cerkvenih pevskih zborov.
BEGUNSKA TABORIŠČA
V AVSTRIJI
Vodja inštituta Studia Slovenica prof. Janez Arnež je novembra postavil v Galeriji Družina v Ljubljani pomembno in bogato razstavo o Slovencih v povojnih begunskih taboriščih v Avstriji.
Ob tem je v knjigi na več kot 350 straneh z naslovom Slovenski tisk v begunskih taboriščih v Avstriji 1945-1949 v slovenščini in angleščini popisal in opremil z bibliografijo izredno bogato ustvarjalnost ljudi, ki so preživeli slovenski holokavst in v nemogočih razmerah izpričali voljo do življenja in ustvarjalnosti.
15.	KNJIŽNI SEJEM
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil konec novembra 15. Slovenski knjižni sejem. Kakih 70 razstavljalcev je predstavilo izbor izdaj iz množice 4.000 lanskih naslovov. Izpeljali so tudi 66 predstavitev in drugih prireditev, tudi za Goriško Mohorjevo družbo. Na odprtju je bil slavnostni govornik tržaški pisatelj Alojz Rebula.
SYNTHESIS 4
Harmonikarski ansambel Glasbene matice iz Trsta Synthesis 4, ki ga vodi Klavdij Furlan, je 10. decembra v Boljuncu predstavil svojo prvo zgoščenko. Skupina, ki uspešno deluje od leta 1978, je pred desetimi leti že izdala glasbeno kaseto.
Vsaka slovenska družina ima na mizi
POTNIKOVO SPOROČILO
To je naslov nove knjige časnikarja Danila Slivnika. Podobno kot v knjigi Kučanov klan opisuje težave tranzicije v Sloveniji, še posebej na medijskem področju. Na predstavitvi 7. decembra v Ljubljani je spregovoril književnik Žarko Petan.
ZAMOLČANE ŽRTVE
V	Vipavi so 16. oktobra pokopali šest povojnih žrtev, ki so doslej ležale za pokopališkim zidom. Ne gre za domačine, temveč za moške, ki so bili po koncu vojne tam zajeti in ustreljeni. Med njimi sta bila bogoslovec in salezijanski pomočnik, ki sta se bila pridružila primorskim domobrancem in se nista umaknila.
V	Šentjerneju na Dolenjskem pa so pripravili spominske plošče za kar 414 žrtev komunizma z območja župnije.
Ljubljanski nadškof Rode je 31. oktobra maševal pri Sv. Urhu za vse žrtve zadnje vojne. Obžaloval je tudi vse nasilne žrtve, ki so jih tam povzročili kristjani, in prosil odpuščanja sorodnike žrtev v imenu storilcev.
DRUGO BALKANA
Pod tem naslovom je Študijsko raziskovalni forum za kulturo iz Gorice, ki ga vodi dr. Damjan Hlede, pripravil
26.	in 27. novembra odmeven posvet o položaju na Balkanu z udeležbo predavateljev različnih narodnosti in veroizpovedi.
SLOVENSKI MUČENCI
Komisija slovenskega narodnega odbora za jubilej leta 2000 “Novi mučenci” je na osnovi navodil in meril, ki jih je določil Sv. sedež, dokumentirano popisala 204 slovenske mučence iz vojnih in prvih povojnih let, večinoma žrtev komunističnega nasilja. Gradivo je Slovenska škofovska konferenca poslala 25. septembra 1998 v Rim. Seznam imen in temeljne podatke je objavil tednik Družina 31. oktobra.
153 mučencev je iz ljubljanske, 30 iz mariborske in 20 iz koprske škofije; 189 je moških In 15 žensk; kar 45 je duhovnikov in 42 bogoslovcev, le 15 poročenih.
JOSIPINA ŠPANGER PERTOT
90-LETNICA
Na obisku pri hčerkah, ki živita v New Yorku, je 24. novembra praznovala 90-letnico narodna delavka Jo-sipina Španger, vdova Pertot, ki izhaja iz znane proseške družine, a je po poroki sooblikovala društveno življenje v Barkovljah. Velikokrat je kandidirala za SDZ in Slovensko skupnost.
zamejska in zdomska literatura
MARTIN JiVNIKRR
Kanadski lovski vestnik
Slovenski izseljenci po zadnji vojni so se v Kanadi dobro znašli in si lepo uredili življenje. Skoraj vsi imajo lastne hiše, ustanovili so tudi celo vrsto najrazličnejših šol in društev, ki skrbijo za kulturno, družbeno in versko življenje članov in celotne slovenske skupnosti v Kanadi. Da so ustanovili tudi Lovsko in ribiško društvo, ja razumljivo, saj so bili Slovenci od nekdaj navdušeni lovci in ribiči.
Začetki so bili skromni in preprosti. Leta 1979 je Janez VVeibl na straneh pripravil program Slovenskega lovskega in ribiškega društva. Tedaj so sklenili, da začno izdajati redno letno publikacijo in ji določili naslov Slovenski lovski vestnik. Izhajala bo enkrat na leto, prinašala pa bo izvirno slovensko leposlovje, krajše prevode, barvne slike, oglase, šport, spominske članke, novice iz slovenskih krogov, telefonski imenik in drugo. Takoj so izdali prvi letnik.
Oblika je nekoliko večja od navadnih revij, na naslovni in zadnji strani pa je velika barvna slika značilne živali ali tedaj pomembnega človeka, tudi slovenske miss leta.
Prvo številko Lovskega vestnika sta uredila Miro Rac in Drago Gregorič, likovno pa jo je opremil Janko Čadež, ki se je poklicno ukvarjal z umetniškim risanjem. Obsegal je 32 strani in je bil vsebinsko še precej skromen. Toda naslednje leto, ko je obhajalo društvo 10-ietnico, je izšel Vestnik na 80 straneh in pod to številko ni nikoli zdrknil.
Največ zaslug za redno izhajanje Lovskega vestnika ima Miro Rak, po poklicu zlatar, po srcu pa navdušen lovec in odličen pripovednik, ki je svoje lovske dogodivščine opisal v številnih zgodbah v Lovskem vestniku, a tudi v dveh samostojnih knjigah. Rak je med leti 1980 in 1994 uredil deset številk ali letnikov, kar je isto. Ostali uredniki so bili: Josip Cvet, Rudi Mihalič, Cvetko Kocjančič. Leta 1994 sta Raku pomagala Gregor in David Lesar, ki sta gradivo tudi računalniško obdelala in naslednje štiri letnike uredila s pomočjo Anice Lesar in Marice Cerar.
Lovski vestnik je pomembna informativna publikacija, saj je v njej lep pregled delovanja celotne slovenske skupnosti v Kanadi, po svetu in v matični domovini. Večji del člankov je posvečen delovanju Slovenskega lovskega in ribiškega društva in lovskim zgodbam, poleg tega smo na straneh Vestnika lahko iz leta v leto spremljali, kako je rasel slovenski starostni dom Lipa, od prvih nabiralnih akcij, ki jih je sprvo organiziralo Lovsko društvo na svojem letovišču, do današnjih dni, ko poteka akcija za povečanje doma.
Vestnik je na svojih straneh predstavil že številna slovenska društva, prav tako kanadsko-slovenske glasbene, kulturne in folklorne skupine, a tudi posamezne glasbenike, športnike in umetnike. V reklamnem delu Vestnika pa lahko spremljamo ekonomsko gibanje slovenskih podjetnikov, ki jih ni malo in ki tudi niso majhni. Predvsem pa je pomembno, da je znal Lovski vestnik združiti pod eno streho literarno razgledane in preproste ljudi, istočasno pa tudi ljudi različnih ideoloških pogledov.
Poleg urednikov in vidnejših sodelavcev Lovskega vestnika pa zaslužijo pohvalo tisti člani lovskega društva,
ki si vseh dvajset let vztrajno prizadevajo, da zberejo dovolj reklam, da se stroški tiskanja pokrivajo. Brez pomoči slovenskih podjetnikov Lovski vestnik ne bi mogel izhajati. Izhaja v nakladi 8.000 izvodov in ga Lovsko društvo razdaja Slovencem brezplačno. Vestnik je prvi začel objavljati telefonski imenik slovenskih podjetnikov, društev in posameznikov ter sponzorjev društvenih prireditev.
Zadnji Lovski vestnik za leto 1999 je dvajseti po vrsti in ima 88 strani nekoliko tršega belega papirja. Ima nad 60 barvnih fotografij in drugih fotografskih in risarskih izdelkov. Tako je tudi v tem pogledu revija pisana in živahna. Lahko bi rekli, da je revija Lovski vestnik “gosposka” po obliki, papirju in vsebini in lahko tekmuje z domačimi slovenskimi revijami.
Oglejmo si na kratko zadnjo letošnjo številko. Na prvi strani je predsednik društva Ivan Gašperič pozdravil člane Slovenskega lovskega in ribiškega društva in predstavil Upravni odbor, ki šteje 20 članov - vse s slikami. Sledi kratek pregled dotedanjih številk s pomanjšano naslovno stranjo, največkrat nastopajo divje živali, cilj kanadskih lovcev.
Cvetko Kocjančič je predstavil življenjsko pot Vinka Jankoviča, ki je po poklicu mesar, bil trikrat predsednik Lovskega društva in živi zanj. Več kot tridesetkrat se je udeležil jesenskega lova na lose in jih uplenil 14. Doma je bil pri Brežicah, toda med vojno so Nemci odpeljali družino v Dachau, po vojni je delal v Franciji, potem se je vrnil domov. Ko je služil vojaški rok, je pobegnil v Avstrijo in odtod je prišel v Kanado, kjer se je uveljavil v mesarskem poklicu, boksu in nogometu. Poročil seje z ženo, ki je prišla iz Slovenije, oba sta veliko igrala v Slovenskem gledališču, ki gaje vodil Vilko Čekuta. Imata tri sinove in hčer in vsi so že odrasli in preskrbljeni.
Drugi mož, ki ga predstavljajo, je Janko Brleč, ki je izdal lani v Ljubljani knjigo o sebi Mož dveh domovin. Knjiga je napisana v slogu Slovenskih večernic.
Pred novim letom je dobila slovenska skupnost v Torontu in okolici častnega konzula iz svojih vrst, to je Jože Slobodnik, uspešen podjetnik, ki ima tri sinove z univerzitetno izobrazbo in delajo v očetovem podjetju.
V članku Lov in strelska tekmovanja opisuje Silvo Tekavčič lov na lose, srhe in jelene. Lovijo visoko na severu in so uplenili 5 losov in 9 jelenov in srn. Tekmovali so tudi v žaganju hlodov, v pečenju potic in peciva, v igranju taroka, na Oktoberfestu so izbrali 20. lepotno kraljico.
Nekaj je spominskih člankov o pokojnih Slovencih, o spominih članov Lovskega društva, o 40-letnici Folklorne skupine Nagelj, o skupnih problemih kanadskih slovenskih društev. Zadnji del številke je posvečen oglasom in reklami.
Lahko rečemo, daje kanadska revija Lovski vestnik moderna, življenjska in prikupna. Dobro kaže na življenje slovenskih izseljencev v tej državi in po svetu. Videti je, dajo vodijo ljudje, ki imajo smisel za stvarnost, realnost življenja in privlačnost.
Martin Jevnikar
ocene
knjige..............
Bohinj 1914-1918. Med fronto in zaledjem
Že do pred desetimi leti, to je kar 70 let po koncu prve svetovne vojne, smo Imeli Slovenci le malo knjig, ki so obravnavale dogodke in posledice takratnih strahot. Čeprav je po nekaterih virih samo na širšem soškem področju padlo na obeh straneh kar milijon vojakov, se zgodovinarji in drugi poklicani strokovnjaki niso lotili profesionalne obravnave celotnega problema. Pred leti so le laiki iz družinskih arhivov In zbranega materiala pričeli pisati delna poročila za to obdobje. Objavljenih pa je bilo tudi nekaj spominov vojakov in častnikov, ki so zapustili svoje dnevnike. Morda pa se res to delo ne da profesionalno urediti!
Tako je lahko tudi Tomaž Budko-vič, “zagrizeni” Bohinjec, iz arhiva starega očeta, ki je bil v Bohinju trgovec, dobil nekaj osnovnih podatkov o življenju v tej dolini, slepi ulici Julijskih Alp. Čeprav živi le še manjše število ljudi, ki so doživeli prvo svetovno vojno in lahko iz prve roke pričajo o dogodkih, jih je avtor te knjige srečal vsaj toliko, daje lahko z njihovimi pričevanji pripravil rokopis za to knjigo.
Bohinj je veljal za trdno zaledje, saj ga je od fronte ločilo visoko Krnsko pogorje. Le nekemu srečnemu naključju, da se je vojna sreča na njegovih grebenih obrnila v prid braniteljev, se imamo zahvaliti, da v sami bohinjski dolini prave vojne ni bilo.
V tej knjigi avtor opiše način oskrbovanja fronte iz Bohinjskega kota, celotne potrebe vojakov v visokogorju, gradnja Bohinjske železnice in ozkotirne železnice, gradnja cest, voznih poti - mulatier, sistema žičnic, taborišč, bolnišnic, pokopališč itd. V drugem poglavju opisuje življenje domačinov in njihove tegobe v tem vojnem času ter njihove posledice. Temu sledi obdobje po koncu 12. soške fronte, ko se prične politična dejavnost in razpad avstro-ogrske države in ustanovitev Države Srbov, Hrvatov in Slovencev. V ta sklop pa niso bili vključeni primorski Slovenci, ki so po prestopu Italije k zmagovalcem ostali onstran državne meje. Ob koncu knjige je avtor zbral še nepopoln seznam padlih in umrlih ter opisal sodelovanje nekaterih Bohinjcev na raznih bojiščih.
Knjiga je opremljena z bogato bero dokumentarnih fotografij, ki daje knjigi pravo zgodovinsko vrednost.
Ciril Velkovrh
Rastlinstvo naših gora
Zoisova zvončnica (Campanula Zoysii), akvarel Vlado Ravnik.
Pa se zgodi kdaj pa kdaj tudi kaj nenavadnega - enkratnega. Profesor dr. Vlado Ravnik, znanstvenik, je dolgo skrival svoj drugi talent. Po upokojitvi si je omislil nenavadno zabavo za prosti čas. Naslikal je 180 akvarelov rastlin - rož, ki jih je nabral v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, serijo pa poimenoval “ikonografijo rastlin”. Svoja dela je že razstavil na svoji matični fakulteti pod Rožnikom v Ljubljani, pred časom pa je izšla pri Tehniški založbi Slovenije ta zbirka slik še v knjižni obliki. Za vsako od teh rož je pripisal latinsko ime in družino, v katero sodi vsaka roža posebej. Obenem pa je pripisal še najnujnejše značilnosti o vsaki rastlini: kje raste, kako izgleda in od kdaj do kdaj cveti.
Akvareli so izdelani naravnost čudovito. Marsikatera roža zažari pred nami, kot bi bila še živa v naravi. Barve so povsem naravne, čeprav so originali doživeli že nekaj transformacij, ne pa tudi popačenj. Nekatere med njimi so naslikane v večjem merilu, druge v manjšem. Mnoge med njimi so dobro znane tudi laikom, druge pa so nam povsem tuje. Lepota te zbirke nas sili, da bi si vse to v naravi nabrali tudi sami, posadili doma ali si pripravili herbarij. Knjiga predstavlja mini priročnik za strokovnjake in travnik z rožami za sprehajalce - laike.
Ciril Velkovrh
Nekaj ostankov madžarskega vojaka na Krnskem pogorju iz časa soške fronte. Foto Ciril Velkovrh.
Vinko Ošlak:
Postati ob knežjem kamnu
Svojemu že obilnemu seznamu literarnih del - dvema pesniškima zbirkama, romanom, dnevnikom in esejem v slovenščini in esperantu - je Vinko Ošlak (ki pa piše tudi v nemščini) pred kratkim dodal še novo knjigo esejev in člankov. V naslovu Postati ob knežjem kamnu je namig na Oš-Iakovo udomljenost na Koroškem, kamor se je, rojen Slovenjegrajčan, leta 1983 preselil, potem ko mu je bilo v matični diktaturi pretežko živeti. A še preden odpremo knjigo, vemo, da omemba knežjega kamna ne more biti tematsko ali prostorsko omejujoča, saj se je Vinko Ošlak doslej - že kot urednik Celovškega Zvona - dovolj izkazal s svojo široko kulturno občutljivostjo, ki ji ni tuja ne narodna ne filozofska ne verska problematika.
Še več lahko rečemo: da, kar zadeva to širino kulturnih interesov, še posebno verskega, konkretno krščanskega, Vinko Ošlak ostaja v svoji generaciji dokaj osamljen.
Vinko Ošlak je človek poslednjih vprašanj, za postmoderno kulturo pa ta vprašanja ne obstajajo.
Po svoji duhovni konfiguraciji se ta kulturnik namreč umešča na vznemirljivo mejo med filozofijo in umetnostjo, med reflektirajočim razumom in pesniško intuicijo. Gre torej za redko kulturno dojemljivost, ki se je zmožna odpreti najširši problematiki, začenši z etično, kar je v današnji slovenski kulturi redka duhovna drža. Sicer pa ima Vinko Ošlak svojega vzornika, v velikem nemškem humanistu Theodoru Haeckerju, avtorju znamenite knjige Vergil, oče zahoda. (To knjigo je Ošlak tudi prevedel).
“Naslednjih nekaj let mi za najgloblja vprašanja ne bo treba Iskati navedkov pri kom drugem,” pravi o Haeckerju v sestavku Sprenevedanje pred jamo, ki je tudi vključen v to knjigo.
Širino njegovega razgleda nam potrdi tudi kazalo te knjige, ki kaže kar pisano paleto motivov. Nekatere teme so napovedane že v samem naslovu. Tako na primer Država in Cerkev, Slovensko trkanje na maastrichtska vrata in Hirscghmanno-va vizija, Kaj je esperanto, čemu
esperanto, Anketa o slovenski osamosvojitvi, Kronika slovenskih bojev na Koroškem 1996. Pri drugih temah so naslovi splošnejši, a vendar dovolj zgovorni. Recimo: Odprto pismo o prenovitvi in očiščenju slovenščine, Med demokracijo in demagogijo, Kaj je kultura?, Lustracija. Nekatere sestavke so navdihnile posebne okoliščine, na primer županske volitve na Koroškem ali na dan Prešernove smrti. Iz nekaterih drugih naslovov diha provokativnost, značilna za tega najmanj konformističnega slovenskega pisca. Primeri: Kdaj bo slovenska vlada priznala republiko Slovenijo?, Je asimilacija res tako slaba?, Je dvojezičnost res odrešilna formula?, Si “etnocentrizem" in “multikulturnost” res nasprotujeta?. Pri tem navdušenem privržencu esperanta seveda ni mogel manjkati sestavek o utopičnem “jeziku upanja”.
Tematika, s katero se Ošlak spoprijemlje, je torej ne samo raznolika, ampak večkrat tudi izzivalna, posebno glede na dokajšnjo medlost sedanje slovenske kulturne atmosfere. Bralec njegovi sicer blesteči dialektiki ne bo zmerom dal prav - tako na primer njegovemu nasprotovanju zakonske obrambe slovenščine, ko se k takšni obrambi zateka celo Franclja za svojo slavno francoščino - toda rad bo priznal njegovi misli ostrino, Izreden čut za resnico in pristnost, ob živahnem, bogato metaforičnem in kultiviranem jeziku.
Sicer pa tu ne gre za kakšno nihilistično provokativnost, saj je Ošlak kot redko kdo v slovenski kulturi privržen vrednosti. Vzemimo njegovo misel o nacionalnem vprašanju:
“Dilema med “etnocentrizmom” in “multikulturnostjo” je torej zgolj dilema invalidov, ki jih je življenje prikrajšalo za parni organ na desni ali pa na levi strani. Biti Slovenec v normalnem položaju pomeni biti toliko slovensko et-nocentrlčen, kolikor tudi kozmopolitsko multikulturen, pri čemer je prve lastnosti za spoznanje več, ker je slovenstvo predvsem to, kar sem po naravi, medtem ko je svetovljanstvo predvsem to, kar sem po višjem spoznanju...”
Knjigo Postati ob knežjem kamnu je na 160 straneh izdala Mohorjeva družba Celovec-Ljubljana-Dunaj. Oblikovanje ovitka ni videti uglašeno z njeno vsebino.
A.R.
Plečnikova sakralna umetnost
Slovenski knjižni trg se je pred nedavnim obogatil z novo dragoceno knjigo. Pri založbi Ognjišče je namreč Izšla knjiga “Plečnikova sakralna umetnost”, ki jo je napisal priznani kritik in izvedenec za Plečnikova dela, arhitekt dr. Damjan Prelovšek.
O največjem slovenskem arhitektu in po moje enem največjih ustvarjalcev in umetniških mojstrov našega stoletja nasploh je bilo že marsikaj napisanega in objavljenega. V tej knjigi pa Prelovšek osredotoči vso svojo pozornost na sakralni del Plečnikovega ustvarjanja. Trdna in globoka vera, ki jo je v družini že od malih nog vsrkaval, je imela ogromen vpliv na bodočega arhitekta in je globoko zaznamovala njegove ideje in torej tudi njegovo ustvarjanje. Zelo omejevalno je, če se ob misli na Plečnika spomnimo samo Križank, NUK-a ali pa Ljubljanskega nabrežja. Prav v tej knjigi nas avtor opozarja na nekatere manj znane aspekte Plečnikove ustvarjalnosti. V svojem delu tudi večkrat poudarja, kako se je Plečnik še kot VVagnerjev učenec trudil, da bi oblikoval cerkvene ali sakralne stavbe. Med najlepšimi
umetninami velikega arhitekta so ravno cerkve in kapelice, kot so na primer cerkev Sv. Frančiška v Ljubljani, cerkev Kristusovega vnebohoda v prekmurski Bogojini, cerkev Presvetega Srca Jezusovega v Pragi, prekrasna cerkev Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, ljubljansko pokopališče Žale ali paviljona “Brezjanka” In “Jo-žamurka” v Begunjah. Pri tem ne pozabimo še na enkratno zbirko kelihov in ciborijev, mnoge katerih je Plečnik posvetil bratu Andreju, In ki so jo pred leti tudi razstavljali v raznih krajih na Slovenskem, potem pa ob jubilejni Plečnikovi razstavi še na praškem gradu. Tej zbirki je tudi posvečena posebna monografska knjiga.
Čeprav je osrčje knjige “Plečnikova sakralna umetnost” ravno arhitektova sakralna dediščina, se dr. Pre-lovšek ne omejuje zgolj na znanstveni prikaz tega dela Plečnikovega ustvarjanja, pač pa nam zna na izvrsten in pester način podati podobo celotnega Plečnikovega življenja, orisano in obogateno z raznimi anekdotami in dogodivščinami, ki so z njim povezane. Knjiga se torej ne omejuje samo na en del Plečnikovega ustvarjanja, ampak nas stalno opozarja na umetnikova izkustva In spoznanja, na njegove ideje in mišljenje, na njegov modus operandi, ter na ostala njegova dela, ki so nastajala vzporedno. Vse skupaj pa nam avtor predstavi v luči zgodovinskih dogodkov, ki so spremljali Plečnikovo življenje.
Besedilo spremljajo krasne fotografije, ki jih je med drugim v veliki večini posnel avtor sam. Tako je knjiga opremljena s slikami zanimivih pogledov (pod določenim zornim kotom) na Plečnikova dela in obogatena s posnetki najlepših detajlov Plečnikove sakralne umetnosti. Knjiga ni namenjena samo arhitektom ali specialistom in izvedencem, temveč vsem ljubiteljem umetnosti in oblikovanja. Priporočam jo vsem, ki bi hoteli doma imeti lepo oblikovano knjigo o Plečnikovem življenju in delovanju, ali ki bi hoteli prijatelja z izostrenim čutom za lepo knjigo osrečiti z izjemnim darilom, seveda pa tudi tistim, ki iščejo reprezentančno darilo, s katerim bi hoteli prikazati nekaj izvirno slovenskega v najlepši luči.
Matej Susič
razstave
Slikar Livio Možina na razstavi v galeriji Rettori Tribbio
V soboto, 9. oktobra, je bilo v tržaški galeriji Rettori Tribbio 2 odprtje razstave umetnika Livia Možine. Slikar je s pričujočo razstavo hotel praznovati pomembno obletnico, in sicer tridesetletnico lastnega ustvarjanja. Kot se rad spominja, bilo je novembra leta 1969, ko je ob rojstnem dnevu dobil v dar potrebno opremo za slikanje, in že naslednjega dne se je lotil dela. In resnično se mu je posvetil z vso vnemo, saj je že dve leti kasneje pripravil kar štiri razstave: prvo v škedenjskem društvu Ivan Grbec, drugo v Tržaški knjigami, tretjo v Galeriji Alabarda In četrto v Galeriji Ter-geste. Dve leti kasneje je. priredil tri razstave, tudi tokrat v Trstu, nato pa so se tržaške razstave, skoraj vedno v galeriji Rettori Tribbio, redno izmenjavale z razstavami v Milanu v galeriji Ars Italica.
Trideset let že Možina slika mimo sočasnih tokov, vedno zvest lastnemu pogledu na umetnost, tako da je ustvaril svoj likovni svet, jasen in razpoznaven. Veliko je zahajal v naravo in črpal navdih iz stvarnega življenja, prizore si je skiciral v beležko s svinčnikom ali z akvareli, včasih pa se je posluževal tudi posnetkov s fotografskim aparatom. Za cilj je Imel poustvarjanje resničnosti s pesniškim pridihom, zato mu je bila zanesljiva slikarska tehnika neobhodno potrebna. Pokrajino je najprej prenesel s svinčnikom na leseno podlago, z vsemi podrobnostmi in senčenjem, nato je sliki dal barvo. Njegova olja nastajajo torej počasi in so sad temeljite priprave in vešče roke, pozna se, da Možina odlično obvlada svoje delo in da se mu posveča dejansko vsak dan, in to kar za nekaj ur. Njegove oljne barve popolnoma prepojijo leseno podlago, da je videti površina povsem gladka. Čut za opazovanje mu omogoča vgrajevanje v sliko posameznih detajlov, ki jih drugače, v naravi, naše oko večkrat spregleda. Tehnična dovršenost pa ustvarja prizore, ki so živi in prepričljivi, ker je v njih poudarjena plastičnost. V prvi vrsti gre za krajine, za kraško gmajno, a tudi za prizore iz planinskega in gor-
skega sveta. Privlačuje ga voda, zdaj kot neizmerna morska ploskev, kdaj drugič kot mirno jezerce, ki ga razgibajo s svojimi plavutmi plavajoče račke. Voda, tako negibna, da deluje kot zrcalo za bližnjo pokrajino, a tudi razgibana v rahlih valovih, da ustvarja zanimivo dinamiko v sliki. Zasnežena pokrajina nas s svojo mehkobo spomni, da smo že nekdaj stopali po pravljičnem svetu In da samo slučajno nismo tam srečali tudi pravljičnih bitij, od slike pa skoraj zadiši po zimskem mrazu. Vsak letni čas ima svoj čar in slikar ga zna dojeti, ker je iskanje lepega njegova prva skrb. Narava je zanj neusahljiv vir navdiha in nič zato, če se podobni prizori ponavljajo, drugačen je zorni kot ali prerez, in že je tu za slikarja nov izziv. Sredi narave je mir, je spokojnost, na jaso se včasih prikradejo srne, drugič spet konji, le človeka bi bilo težko srečati. Stopamo mimo hiše, ugledamo dvorišče, vse govori o človeški prisotnosti, naj bo metla, voz ali kako orodje, ki leži tam zapuščeno ali komaj odloženo, toda to je tudi vse.
Na razstavi v galeriji Rettori Tribbio 2 je petdeset slik, nekatere nosijo starejši datum, velika večina pa je nastala v zadnjih treh letih. Vse po vrsti prikazujejo prizore Iz narave ali iz kmečkega okolja, in to v slogu, ki sem ga skušala opisati. Kritik Giuseppe Martucci je avtor predstavitve, se pravi ponatisa članka, objavljenega leta 1997 v Artecultura. V njem je poudaril, da gre pri Liviu Možini za čustveno slikarstvo, a brez sentimentalnosti, za prikaz sveta, kakršen se zdi v današnjem stehniziranem okolju skoraj neresničen. Vendar ne gre za metaforo, ampak za zavesten odgovor, ki ga narekuje resničnost poezije. Posebej je kritik podčrtal slikarjevo izpopolnjeno tehniko, ta pa je očitna tudi za slehernega obiskovalca razstave.
Slikar Livio Možina je učinkovito predstavil svoje tridesetletno slikarstvo in še potrdil svojo doslednost pri ustvarjanju.
Magda Jevnikar
Tri slovenske umetnice po svetu
Tamara Burmlcky-Taya, Rozalija Knez-Saule, Maja Pogačnik. Tri umetnice slovenskega rodu, ki pa so svojo življenjsko in ustvarjalno pot prehodile pretežno v tujini. Tamara Burmicky-
<p
Taya se je namreč že v zgodnji mladosti preselila v Venezuelo, v kateri je živela do pred kratkim. Rozalija Knez-Saule, doma iz slovenske Istre, živi na Švedskem, Maja Pogačnik pa je našla na Dunaju najustreznejše pogoje za svoje ustvarjanje. Tokrat se nam skupno predstavljajo v galeriji Ars na Travniku v Gorici, kjer so do
15.	decembra na ogled njihova dela.
Čudoviti svet narave, z gorami, slapovi, rekami in tihimi gozdnimi jasami se nam kaže v delih Tamare Burmicky-Taye, ki so po zgledu vzhodne umetnosti in kitajskega tradicionalnega slikarstva, s katerim je prišla v stik med večletnim bivanjem v Maleziji, poslikana na rižev papir in prepletena z najrazličnejšimi barvnimi vibracijami. Dobro obvladanje zahtevne slikarske tehnike nam poustvarja svet razpet med realnostjo in domišljijo, sugestijami narave in slikarkino intimno notranjostjo. Narava se v Tay-nih slikah ovija v tančico prefinjenih barvnih odtenkov, ki nam s pomočjo drobne, po vsej slikarski površini razpršene svetlobe vzbujajo občutke umirjenosti in sproščenosti, skorajda neke vrste duševne spokojnosti, ki preveva slikarkino delo. Umetnici torej ne gre zgolj za poslikavanje narave, njenih lepot in raznolikosti, temveč lahko v njenem delu zasledimo željo, da bi v svojih slikah ujela tudi duhovno razsežnost, ki veje iz narave in njenih brezmejnih širjav.
Prav tako je tudi slikarstvo Rozalije Knez-Saule odraz sveta, ki jo obdaja in ki ga s pomočjo bogate barvne palete umetnica poustvarja v svojih delih. Gre za slikarsko govorico, ki se oplaja pri zahodno-evropski tradiciji abstraktnega slikarstva in ji niso tuji odločni zamahi, materičnost površine ter do kraja zrahljana ikonografska pripoved. Prvinski krajinski elementi se nam kažejo zreducirani zgolj na elementarne komponente, kar nam skorajda onemogoča njihovo prepoznavanje in dopušča, da se zatopimo v govorico barv in barvnih odtenkov. Prav barva, ki jo Rozalija Knez-Saule največkrat uporablja v svojevrstnih, pogosto kričečih tonih, je tisti povezovalni element, ki združuje posamezne dele slikarske površine v zaključeno celoto.
Trenutek, kot nedojemljiva, neponovljiva danost, je v središču umetniških iskanj Maje Pogačnik. Pod vplivom kitajske meditativne oblike giba-
nja (taji-quana) in pod vtisom maksimalno zgoščene izrazne moči azijske kaligrafije, nastajajo slike, kjer se preko plastičnih potez, z gotovostjo začrtanih na slikarsko površino, odraža slikarkina notranjost in njeno dojemanje sveta. Gre za posnetke energije nekega prostora, nekega trenutka, ki se kot enopotezni zaris, prepleten s številnimi barvnimi odtenki, vsakokrat na novo poustvari na njenih slikah. Maja Pogačnik s svojo skrajno, do znaka reducirano podobo, uspešno preliva svoje občutke na slikarsko površino, na kateri se njena iskanja in hotenja konkretizirajo v neponovljivem kreativnem dejanju.
Pred nami so torej tri izkušene slikarke, ki imajo za sabo večletno likovno ustvarjanje in že dobro definirano slikarsko govorico. Njihova dela, čeprav različna po tehniki in načinu slikanja sestavljajo zanimivo razstavo, ki je nedvomno vredna ogleda. Umetniška iskanja in stremljenja, želja po globljem poznavanju sveta, narave in samega sebe, so tisti povezovalni elementi, ki kljub raznolikosti izraza, ustvarjajo homogeno celoto.
i.f.ž.
Kiparka Bogomila Doljak v občinski galeriji v Trstu
Z izredno lepo in pregledno razstavo se je predstavila v tržaški galeriji kiparka Bogomila Doljak ob praznovanju dvajsetletnice samostojnega umetniškega ustvarjanja. V galeriji so tematsko razvrščena dela iz različnih obdobij vse do najnovejših, med katerimi so tudi taka, ki so prvič postavljena na ogled.
Bogomila Doljak ustvarja s svojimi deli zanimivo osebno pripoved o času, ki ga ni več, a še živi v njenem spominu, pomislimo le na njene Kraške žene, na črnino, v katero so ovite; kiparka obuja zgodovinski spomin na Potrte žene, se pravi na trpeče matere bazoviških junakov; zazira se v naravo in v njej odkriva lepoto, da, a tudi znake trpljenja, razjede kot rane, in jim vliva novih pomenov in smislov. Cvetovi so včasih čarobni in ob dotiku zabrnijo, do tako skrajne stopnje jih je umetnica iztanjšala in v njih izdolbla reže, da so rahli kakor trs in občutljivi za vsak trzljaj. V naravi odkriva Dolja-kova renice o življenju, do katerih se
je dokopala počasi, leto za letom. Nekoč je iskala giadkost lesa, zdaj išče in ljubi grče, razjede, brazgotine kot spomin na rane, ki so že minile.
Tako je Drevo življenja, pretresljiva izpoved o spoznanju, da sprejema umetnica kot svoje vse, kar ji je naplavilo izkustvo, lepo in bridko, brez brisanja.
Skupinska tragedija, vojna na Kosovu, pa čeprav oddaljena v prostoru, je bila za umetnico prava mora, in to boleče doživljanje tujega trpljenja ji je narekovalo dela z izrednim čustvenim nabojem, ki s svojo ganljivo preprostostjo, brez vsake retorike, ponujajo edino možno rešitev - sporočilo o miru.
Pripoved, izpoved, spoznanje, izkustvo, sporočilo: na razstavi se srečujemo z vsem tem, a naj se obiskovalec ne prestraši. Sprehod med skulpturami iz lesa je tudi prilika za doživljanje njihove lepote. Tu je oblika, na prvi pogled elementarna, a do kraja domišljena v zgradbi in podrobnostih. Tu so razne vrste dreves, vsako s svojimi posebnostmi, trdoto, prožnostjo, klenostjo in upogljivostjo, z barvami, naravnimi in nanošenimi, z gladkostjo površine in hrapavostjo vozlov. Umetnica dolgo nosi v sebi načrt in išče med razpoložljivimi kosi lesa tistega, ki skriva v svoji notranjosti zametek, možnost uresničitve, nato ga izsedi, ga obdeluje vešče in potrpežljivo, počasi, dolgo in, to je očitno, z veliko ljubezni.
Bogomila Doljak je prehodila dvajsetletno ustvarjalno pot in je ohranila tudi v najnovejših delih začetno pristnost. Čeprav ji ne sledim že od takrat, imam vtis, da postaja umetnica čedalje bolj izpovedna, mogoče celo drzna, svoje čutenje posreduje z željo po neposrednosti, ki jo včasih privede do abstrakcije. Poznavanje materiala, lesa, a tudi marmorja pri podstavkih, izkušenost in spretnost ji omogočajo -ob skrajni občutljivosti - umetniške izdelke na izredno visoki ravni. Ne samo njeni cvetovi, ampak tudi marsikatera njena stvaritev nosi v sebi čarobnost.
Doljakova nas z izborom svojih del uvaja v svet, kjer so temeljne vrednote sad izročila in osebnega izkustva, a postanejo aktualne in pomembne za vse, ki se jim skušajo približati.
Magda Jevnikar
32..........novice knjižnice Dušana Černeta
Delo pri pripravi bibliografije Slovencev v Veliki Britaniji 1945-1999
Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta se že od ustanovitve leta 1983 trudi, da bi čimbolj izpopolnila svoj knjižni font zlasti s slovenskim zdomskim tiskom, ki izhaja v državah, v katerih prebivajo slovenski ljudje. Gre predvsem za Združene države Amerike, Kanado, Argentino, Avstralijo in nekatere evropske države, kot so Velika Britanija, Nemčija, Švedska, Švica in druge. V svojem dolgoletnem delovanju je Knjižnica Dušana Černeta sistematično zbrala slovenski tisk, ki je izhajal in še izhaja v Argentini. Pripravili smo tudi bibliografijo tega tiska. Popis obsega dve knjigi. I. del obsega popis knjig in brošur. Popisanih je 545 knjižnih enot. Publikacija je izšla leta 1987. II. del obsega popis periodičnega tiska. Opisanih je 74 periodičnih izdaj. Knjiga je izšla leta 1991.2e pred leti smo sklenili, da bomo z izdajo bibliografij nadaljevali in skušali popisati čimveč slovenskega zdomskega tiska. Odločili smo se, da bomo kot naslednjo nalogo popisali tisk Slovencev, ki živijo v Veliki Britaniji. Na naših knjižnih policah smo imeli že precej tiskov in razmnoženin, ki smo jih dobili od raznih ustanov in privatnikov. Največjo zaslugo pri izpopolnjevanju tiska angleških Slovencev ima Ivo Jevnikar, ki je navezal stike z raznimi osebami In ustanovami, ki živijo in delujejo v Veliki Britaniji. Posebno dragoceni so bili stiki s pokojnima Dušanom Pleničarjem, dolgoletnim urednikom Klica Triglava in vodjo slovenske tiskarne v bližini Londona Pika Print, in Franjom Sekolcem. Oba sta darovala naši knjižnici veliko slovenskega tiska, ki je izšel v Veliki Britaniji. Z njunimi darovi smo dopolnili in izpopolnili Slovensko pravdo in razne periodične izdaje, ki so izhajale pod okriljem Slovenske pravde, Klic Triglava, Pismo (prvo), Pismo (drugo), Vestnik, razne knjižne izdaje v slovenščini in hrvaščini in še marsikaj drugega. Knjižnico so nato z darovi obogatili še Srečko Jereb, gospa Dora Žebot Lavrenčič, župnik Stanko Cika-
nek, Liza Pleničar, Rajko Vatovec, Jožica Remberger, Pavel Borštnik, Filip Vidmar in drugi.
Z zbiranjem gradiva za sestavo čim popolnejše bibliografije in za izpopolnjevanje knjižnega gradiva se je vsa leta nadaljevalo, čeprav z zmanjšanim tempom. To je trajalo do leta 1997, ko je knjižničar Marjan Per-tot ponovno začel z intenzivnejšim delom in s spodbujanjem sodelavcev. Vzpostavili smo nove stike, pregledali vse letnike Slovenske bibliografije, ki jo izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, naročili celo vrsto knjig, ki so izšle v Veliki Britaniji in obravnavajo slovensko problematiko, ali pa sodelujejo v njih slovenski pisci, kakor tudi knjige slovenskih avtorjev, prevedene v angleščino.
Najprej smo vzpostavili stike s prof. Ljubom Sircem, s katerim smo že nekaj let v stalnih stikih. Gospod Sire nam je poklonil vrsto svojih knjig in nam tako omogočil, da bodo vsa njegova dela, ki so izšla v Veliki Britaniji, popisana v bibliografiji. Pomagal nam je tudi s pripombami In z nasveti, tako da smo lahko podrobno popisali bibliografske podatke posameznih izdaj.
Glavna urednica časnika “The Slovenian Newsletter” Jana Valenčič je z velikim veseljem sprejela našo prošnjo in nam pomagala pri pripravi naše bibliografije. Dopolnila nam je vse manjkajoče številke “The Slovenian Newsletter” in nam preskrbela tudi drugo gradivo, ki pride v poštev za celovit prikaz slovenskega tiska v Veliki Britaniji. Nadvse zanimiva publikacija, ki smo jo prejeli od gospe Jane, je kantata “Godec”. Skladateljica Martha Kingdon Ward je leta 1985 v nedeljskem časopisu Sunday Telegraph zasledila zgodbo o Janezu Godcu, Slovencu, ki so mu nacisti ubili očeta in mater, sestro pa odpeljali v koncentracijsko taborišče. Tudi njega so poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je delal v bunkerju, kjer je bil maskirani transfor-
mator za dovod energije tovarni streliva, ki je izdelovala gorivo za raketo V2, novo orožje, v katerega je Nemčija vložila zadnje upanje za zmago v drugi svetovni vojni. Godec je 29. februarja 1944 uničil transformator. Zaradi izdajstva so ga nacisti odkrili in ustrelili.
V začetku tega leta smo vzpostavili stike z dr. Jožetom Jančarjem. Od leta 1948 z ženo živi in deluje na Angleškem. Kmalu po prihodu v Anglijo je bil z dr. Kuharjem in msgr. Kunstljem soustanovitelj in prvi predsednik “Akademskega Slovenskega Kluba v Veliki Britaniji”. Leta 1952 je doktoriral iz splošne medicine. Nato se je posvetil specializaciji za duševne bolezni in nevrologijo. Leta 1956 je v Bri-stolu dobil mesto zdravnika za duševno bolne in-zaostale. Uveljavil se je v Angliji in po svetu s svojimi znanstvenimi knjigami in razpravami. Letos je dr. Jože Jančar izdal bibliografski popis svojih del in “curriculum vitae”. Obe izdaji je daroval naši knjižnici, za kar se mu najtopleje zahvaljujemo.
Letos smo tudi navezali stike s pisateljico Wando Škof por. Newby. Leta 1991 je v Londonu izdala knjigo “Peace and War: Growing up in fascist Italy”. Knjigo so v Veliki Britaniji zelo lepo sprejeli, saj je že istega leta izšel ponatis. Mož gospe Wände Škof, Eric Newby, je tudi priznan pisatelj. Izdal je vrsto potopisov. Našo knjižnico zanimata predvsem dva potopisa, in sicer: “Love in War in the Apennines”. Knjiga je izšla leta 1979, ponatis leta 1983. Druga knjiga nosi naslov “On the Shores of the Mediterranean”. V knjigi avtor opisuje obisk na Krasu pri sorodnikih žene Wände Škof.
Za pomoč smo prosili tudi gospoda Veseljka Simonoviča, na slovenskem uredništvu BBC. Gospod Simonovič nam je poslal publikacijo, ki jo je izdalo slovensko uredništvo BBC “Slovenian Service - Slovensko uredništvo; Hitrejši od zvoka tišine”. Brošu-
O
Delo pri pripravi...
o
ra obsega 23 strani velikega formata in je bogato ilustrirana.
Da bi bila naša bibliografija čimbolj izpopolnjena, smo prosili za pomoč še s. Agnes Žužek, ki je bila prej v misijonih, zdaj pa dela v Veliki Britaniji. S. Agnes nam pomaga pri izpopolnjevanju bibliografskih podatkov tistih tiskov, ki jih nismo mogli zaslediti po slovenskih knjižnicah ali pa v londonskih knjigarnah, ker so knjige razprodane. Tudi njej se zahvaljujemo za iskreno pomoč.
Zelo intenzivno sodelujemo s knjižnico Studia Slovenica iz Ljubljane, ki jo upravlja in vodi gospod dr. Janez Arnež. Gospodu Arnežu se zahvaljujemo za pomoč, ki nam jo je nudil tudi pri zbiranju podatkov in knjižnega materiala za pripravo bibliografije Slovencev v Veliki Britaniji.
Veliko podatkov smo dobili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Knjižničarka nam je bila vedno na razpolago z nasveti, z iskanjem knjižnih enot in s fotokopiranjem del, ki jih nima naša knjižnica. Ob tej priliki se knjižničarki Narodne in univerzitetne knjižnice gospe Rozini Švent najtopleje zahvaljujemo in se priporočamo, da bi nam tudi v prihodnje pomagala pri našem knjižničarskem delu.
Poštne položnice za naročnike v Italiji bomo priložili prvi številki prihodnjega letnika.
Precej podatkov smo našli v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter v knjižnici Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki deluje pod okriljem SAZU. Zahvala gre tudi knjižničarju gospodu Dragu Samcu. Pregledali smo tudi knjižnice, ki so v sklopu Filozofske fakultete v Ljubljani, knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino in še nekatere manjše knjižnice.
Rokopis bibliografije Slovencev v Veliki Britaniji je skoraj pripravljen in bo v najkrajšem času v tiskarni. Delo naj bi izšlo za slovenski kulturni praznik februarja 2000.
pisma
Odmevi
Naš naročnik Karl Cepi nam je poslal v objavo kopijo pritožbe, ki jo je poslal Evropskemu sodišču za človekove pravice v Strassburgu, da bi pomagalo razčistiti usodo “primorskih padalcev” in odgovornost zanjo. Kot je razvidno, ne soglaša z ukrepi Zveze borcev in predsednika Kučana, ki jih je v prejšnjih številkah v rubriki Iz arhivov in predalov omenil Ivo Jevnikar, zlasti ne z zamolčevanjem najbolj tragičnih in kriminalnih vidikov pomora padalcev.
Njegove poglede razumemo, upoštevati pa je treba, da so si za državno odlikovanje za pomorjene prizadevali predvsem preživeli padalci in svojci pogrešanih. To jim veliko pomeni.
Popraviti pa je treba vrstni red nastopov: ZZB NOB je svoje stališče sprejelo 9. novembra 1998, državni predsednik pa sedem mesecev kasneje, ne obratno. (Ured.)
Spoštovano Visoko evropsko sodišče za človekove pravice,
podpisani Karl Cepi, zdaj stanujoč v Waiblingenu, Nemčija, vlagam pri zgoraj imenovanem sodišču za človekove pravice pritožbo zoper gospoda Milana Kučana, Predsednika Republike Slovenije in proti gospodu Ivanu Dolničarju, predsedniku Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, zaradi zatajevanja in kratenja mojih osebnih pravic biti informiran po resnici o umorih dvanajstih borcev za svobodo, ki so jih bile poslale angleške vojaške institucije v Kairu v Slovenijo, da bi izpolnili gotove vojaške naloge. Poveljstvo slovenskih partizanskih čet in Vrhovno vodstvo Osvobodilne fronte slovenskega naroda, de facto: Politbiro Komunistične partije Slovenije, je imenovane angleške vojake slovenskega rodu takoj aretiralo in neznano kje in kdaj umorilo. To dejstvo je že od vsega začetka bilo prikrito, neznano in zatajeno.
Položaj med 2. svetovno vojno na slovenskem ozemlju leta 1943-44: Angleško vojaško poveljstvo v Egiptu iz-posljuje pri Poveljstvu partizanskih čet v Sloveniji dovoljenje, da se jim pridružijo in uživajo njih podporo angleški vojaki, ki bi naj tam izvrševali obveščevalna in sabotažna dela zoper nemške sile. Nato prihajajo kot padalci ali s podmornicami omenjeni vojaki, ki so bili domačini - Slovenci s Primorske, mobilizirani okoli leta 1940 v italijansko vojsko in bili v Libiji ujeti od Angležev.
Po številu dvanajst teh vojakov je vodstvo Partije - KPS zapovedalo aretirati in nato (1944-45) umoriti. Tajno in nihče od sorodnikov, niti jaz osebno, ne vemo, zakaj so bili pobiti, kdo jih je pobil, kje so bili pobiti in kje so pokopani oz. zagrebljeni. Želim vedeti, zakaj, kdo in kje so bili le-ti vojaki angleške vojske in Slovenci umorjeni.
Letos je Predsednik Republike Slovenije izdal “Ukaz” (glej prilogo 1) štev. 2370 o podelitvi odlikovanja Častni znak Republike Slovenije “slovenskim rodoljubom, ki so jih angleški zavezniki kot padalce poslali na ozemlje Slovenije, kjer so se borili za novo Evropo svobodnih narodov”. Ne pove pa imen teh borcev, niti števila in ne omenja, kje in kako so se borili le-ti odlikovanci. Predsednik ne navaja imen in kje naj bi bili kot borci padli, čeprav mu je znano, kdo je naročil te likvidacije - poboje. Tako zavaja evropsko in slovensko javnost. Gospod Kučan je pravni naslednik socialistične Slovenije in komunistične partije KPS / ZKS in nosi moralno soodgovornost za počete medvojne in povojne zločine.
Pet mesecev po ukazu Predsednika Republike je “Skupščina Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije” sprejela posthumno v svojo organizacijo le-te omenjene pomorjene angleške vojake slovenskega rodu, glej dokument štev. 2.
Vojaki pa niso bili padli v boju za svobodo, marveč so - tako dobesedno - “preminili”... Tako se danes, anno 1999, označuje ta umor na povelje Partije - KPS. Tudi tukaj ni označen način poboja, kje ležijo in zakaj so jih pobili. Evropski in slovenski javnosti tudi ta institucija partizanov - veteranov noče povedati ničesar o okoliščinah tega masakra.
Predsednik borcev g. Dolničar piše v listini posthumnega sprejema omenjenih angleških borcev, da bi naj država Slovenija (Dok. 2) njim povrnila čast in dobro ime in bi naj odvzela njihovim svojcem “moralno breme”. Tako postavlja zgodovino in logiko na glavo, kajti borcem za novo Evropo ni potrebno petdeset let molčati, se zavzemati za dobro ime, saj so zmagali za dobro stvar. Očitno so jih likvidirali tovariši sami: partizani NOB, dejansko KPS.
Smatram, da je potrebno razjasniti in očistiti ta nenavadni kompleks laži, prevar in kršenja človekovih osnovnih pravic.
S spoštovanjem
Karl Cepi Ptuj, Slovenija in Waiblingen, Nemčija
čuk na obelisku
SLOVENSKA
AGENCIJA
ZA BOLJŠO VOLJO
Zanimiv obisk:
Strešica (v) pri Čuku ali
Bi se Vergil Šček spremenil v Vergil Scek?
(Trkanje)
Čuk: Kar je slovensko kremenitega, naprej!
Strešica: Dober dan, gospod Čuk. (Strešica vstopi)
Čuk: O Strešica, moja Slovenka! Sedi! Kako je kaj?
Strešica: Oh...
Čuk: Nekam scagano te vidim. Kakšna influ-enčka v tem zimskem času?
(Strešica zajoče)
Čuk: Pridi sem, moja ljuba mičkena Strešica. Takole mi sedi lepo na kolena in povej: kaj je takega, da si žalostna? Se te je lotil kakšen fašist?
Strešica: Žal mi je, da sem Slovenka!
Čuk: Oho! To pojdi pripovedovat komu drugemu, ne Čuku! Tebi, naši zvesti slovenski Strešici, naj bi bilo žal, da si Slovenka?
Strešica: Ko pa me nekateri Slovenci odrivajo!
Čuk: Kaj hočeš. Nekateri Slovenci postajajo tajniki italijanskih strank. Nekateri drugi se hvalijo, da jim otroci govorijo pet jezikov, morda najslabše slovenskega. So bolj žalostne stvari. Kdo te odriva?
Strešica: Ko da drugi slovanski narodi nimajo strešic! Kot da jih na primer nimajo Hrvati in Čehi.
Čuk: Francozi imajo sploh obrnjeno strešico! C s kljuko pod njim. No, jaz, kot vidiš, se te ne sramujem. Se ne podpisujem Cuk, ampak Čuk. Kakor se pokojni veliki Slovenec Šček ne bi za nobeno ceno spremenil v Scek. In koliko drugih Slovencev te še sprejema! Dr. Štoka na primer, ki svoje
strešice nikakor ne zatajuje. Profesor Beli-čič te je imel kar dvakrat na svojem priimku. Da niti ne govorim o naših velikih, ki so vsi polni strešic: Prešeren, Gregorčič, Župančič, Plečnik...
Strešica: Ampak nekateri se zdijo sami sebi imenitnejši, manj “ščavi”, če se zapisujejo brez strešice.
Čuk: Kakšne ritke, Strešica.
Strešica: Celo kakšni bivši borci!
Čuk: Potem so dvakratne ritke.
Strešica: Ah, na urad za brezposelne pojdem, če mi dajo kakšno delo. Vidim dekleta, ki opravljajo smetarsko delo! Jaz sem sicer vajena bolj sedeti, a vseeno...
Čuk: Ti bodi lepo tam, kjer si. Lepo sedi na priimkih, ki te hočejo imeti in s tem dokazati, da se ne sramujejo biti Slovenci. Oni, ki te nočejo, pa naj hodijo brez tebe. Saj jih bo vsak vprašal: “Kam si dal Strešico, Slovenec na beki?” Sram jih bo, če so zmožni sramu.
Strešica: Eden se je izgovarjal, češ da nekoč na njegovem priimku strešice ni bilo.
Čuk: Seveda je ni bilo, ko so nam naše priimke zapisovali Nemci in Italijani. Ne eni ne drugi strešice ne poznajo, nam pa jih niso hoteli priznati. Si predstavljaš, da bi fašist na anagrafu s črnim cofom na glavi zapisoval slovenske strešice? Zato nič jokati, Strešica! So Slovenci, ki te bodo na svojih priimkih radi nosili! Prav dobro se boš počutila na njih. Ne kakor pri onih drugih, ki te sicer še niso zavrgli, a te težko nosijo, pa sediš na njih, kakor na žebljih, ne?
Strešica: Ali kakor ona Terezinka, ki “na rau-feng se je vsela...” in zato “vso črno r.. je imela...”
Znamke vseh vrst in odrabljene telefonske kartice!
Dragi prijatelji misijonov, iskreno se Vam zahvaljujem za vse znamke in telefonske kartice, ki sem jih prejel tekom leta za njihove potrebe. Prav je, da jim priskočimo na pomoč, zato se moja akcija še naprej nadaljuje.
Obenem želim vsem blagoslovljene božične praznike in srečen prehod v novo tisočletje!
SAKSIDA FRANC - UL. BIASOLETTO 125 34142 TRST-TRIESTE - ITALIJA
za smeh in
-	Micka, imej potrpljenje. Prej ko slej bom od otrok le dobil dovoljenje, da se poročim s tabo.
-	In če tl ga ne bodo dali?
-	Bom pa zbežal od doma!
-o-
-	Škoda, da nisva vašega lokala že prej obiskala!
-	AH vam je tako teknilo?
-	To ne, ampak riba bi bila še sveža.
- Saj sem ti rekel, da je težko prebiti zvočni zid!
listnica uprave
DAROVI V TISKOVNI SKLAD:
Cveta Ferkolj, Novo mesto, Slovenija - 20.000 lir; Dragica Zakrajšek, Slovenija - 7.000 lir; Francka Horvat, Moron, Argentina - 30.041 lir; Franc Saksida, Trst - 20.000 lir; Uroš Šušte-rič, Ljubljana, Slovenija -10.000 lir.
DAROVI V SPOMIN:
V	spomin na prof. Vinka Beličiča darujejo Janezovi kolegi z Radia Trst A 420.000 lir za Sklad Dušana Černeta.
V	spomin na Milka Cibica daruje Lojze Debeliš 100.000 lir za Mladiko.
V	spomin na dragega nonota Milka Cibica darujejo vnuki Jadranka, Iztok in Alenka 100.000 lir za Mladiko.
V	spomin na pokojno Ivanko Vidmar in ob trideseti obletnici smrti očeta Stanka darujeta Meri in Boris Kuret: za Sklad Mitja Čuk 1.000.000 lir, za Tiskovni sklad Mladike 500.000 lir, za Marijin dom v Rojanu 500.000 lir.
V	spomin na prof. Vinka Beličiča darujeta za Mladiko 100.000 lir Martin in Neda Jevnikar.
Vsem prisrčna hvala!
dobro voljo
Mama spravlja spat svoja dvojčka.
Eden od njiju se premetava od smeha.
“Kaj ti je tako smešno Andrej?”
“Tomaža sl okopala dvakrat, mene pa sploh nisi.”
-o-
-	Gospod sodnik, ali bi lahko ustavili proces, jaz ne morem več stati.
-	Kar potrpite, saj se boste še lahko nasedell!
-o-
Hčerka se uči francoščine, pa vpraša očeta:
Oče, kako se reče pravilno: “le coeur“ ali “la coeur”?
-	Li-ker, odgovori oče.
-o-
-	Ne razumem, zakaj praviš, da nisem več mlada. Si videl, kako sem se vrtela?
-	Da, da, saj se zemlja tudi vrti...
-o-
-	Kdo ve, katera žival se na človeka najbolj naveže?
-	Pijavka.
-o-
-	Ukradli ste par čevljev In jih dali svoji prijateljici. Se kesate?
-	Seveda, kako se ne bi. Čevlji so bili premajhni.
Vinka je zapustilo dekle. Prijatelj ga tolaži:
-	Ne ženi si tega k srcu, Vinko. Čez tri tedne boš že pozabil na njo.
-	Čez tri tedne!? Niti čez tri leta! Vsa darila sem ji kupil na kredit!
-o-
-	Se zavedate, obtoženi, da bi tožnika lahko ubili, ko ste ga mahnili s kladivom po glavi?
-	Ne, gospod sodnik, ker je bil to udarec v prazno.
-o-
-	Ivanček, povej prihodnji čas od glagola zehati.
-	Spati.
Novo pri založbi MLADIKA
Publikacijo o opernem pevcu Danilu Merlaku dobite v slovenskih knjigarnah ali pri Mladiki,
Trst,
ulica Donizetti 3, tel. 040 370846 faks 040 633307 E-mail:
urednistvo@mladika.com