MfcracSerfta nevesta Reimmiclilova povest podomačena 20 »Ta šurja, tako se ji je mudilo, da je niti vprašati nisva utegnila.« Obračala sta se spet na tega in onega in spraševala, kje je »Petro Domino«, pa so jima kazali zdaj na levo, zdaj na desno, na zadnje pa sta le zagledaia kupolo Petrove cerkve. Vsa siečna sta si oddahnila in brez težave našla svoje romarsko bivališče. Drugo jutro sta odrinila navsezgodaj spet v mesto, da bi ne zamudila sestanka z Lejo. Mahnila sta v tisto smer, od koder sta sinoči prišla, koracljala po uiicah in uličicah in se ktnalu izgubila. Ko sta spraševala po »Saffitanski ulici«, so ljudje zmajevali z giavo ali pa jima z rokami kazali, da: ni, ni. Ko jim je Lojz jel kazati besede, kakor si jib. je v beležnico zapisal, jima je vedel kmalu vsak kaj povedati hi pokazati. Sem in tja so jima kazali in hiteli dopovedovati: »Li — li — bi — in quella strada — la — li .. «' »Tu se ti naj zlodej spozna v tem tralalali,« se je Peter razjezil. »Ti Rimljani so bolj neumni, kakor so bili Babilonci, ki niso vedeli, kje je levo in kje desno,« se je Lojz razkuril. Spet sta coklala po tej in po drugi cesti, zavila v to ulico, potem v drugo in bila vse dalje od cilja. Peter je brundal, Lojz je godrnjal, ura pa je šla in šla brez prestanka, že je biJa osem, pol devet, devet. »Zdaj pa me naj vse vkup z Lejo vred nekam piše, saj je itak prepozno,« je bruhnilo iz Lojza. »Ne še! Glej, tam tja še morava,« je vztrajal Peter; »tu se že nekoliko spoznam.« Ali namesto pri Panteonu sta bila zunaj na Aventinu blizu cerkve sv. Vincencija Pavlanskega.2 Tedaj sta srečala duhovnika, ki ni bil oblečen kakor laški duhovniki (s talarjem in plitvim, trdim klpbukom), ampak kakor naši. Ustavila sta ga, poskusila najprej po slovensko, potem pa po nemško in vprašala po »Saffitanski ulici«. Gospod je bil res Nemec in jima je prijazno odzdravil. Ali za »Saffitansko nlico« jima ni vedel poveclati. Šele ko mu je Lojz pokazal napisano v beležnici, se je gospod na glas zasmejal in dejal: »Ali si hočeta sobo najeti?« »Ne. Midva odhajava danes domov na Koroško.« »Poprej pa bi rada še v Safitansko ulico,« je povedal Peter. »Toda to, kar imata tu napisano, ni ime ulice.« »Kaj pa?c »To „_ oglas, ki pravi: Tu se dajo sobe v najem.« Lojz in Peter sta oba hkrati zazijala in obstala 1 »Tam — tya — v oni uHd — tu — tam.< • To je Msto na drugem koncu Rirna, skoraj uro hoda od tain, kamor sta bfla namenjena. kakor pokropana. Lojz je prvi ulovil besedo in vzrojil nad Petrom: >Ti butelj, ti butasti!« >Trep trespasti!« mu je vrnil Peter. Buhovnik se je smejal in ju je skušal pomiriti. Potem jima je pokazal tramvajsko postajališče, od koder sta se labko s tramvajem peljala k Sv. Petru, Ko sta bila spet sama, sta se nekaj časa dajala, kateri o<3 njiju je večji osel v italijanskem jeziku, in sta se hazadnje zedinila, da je največja trepa Leja, ki jima še tega ni povedala, kje jo naj iščeta. Kaj bi pa zdaj? Da bi še dalje iskala, ni kazalo. Mudilo se je tudi. Da bi pustila romarski vlak in ostala še kak dan v Rimu ter vohala za to babnico, to ni mogoče. Najbolje bo, da pustita Lejo, naj bo, kjer hoče, insene zmenita za vso stvar še toliko ne, kakor za lanski sneg. »Piš' me v uh'!« »Piš' me v uh'!« sta mahnila z roko najprej Lojz, potem še Peter. S tem sta končala svoje ugibanje. Sicer pa: tudi če bi bila našla pot do onega kraja, bi bila vendarle zaman hodila; kajti tudi Leja ni prišla ... Vsa trudna in slabe volje zaradi te prešmentane babnice, ki jima jo zadnje ure v Rimu tako skazila, sta sa vrnila k romarjem, ki so bili že pripravljeni za na pct. Ko sta svojim rojakom — Joštu, mežnarju in poštnemu Janezu — pripovedovala, da sta našla Lejo in jo spet izgubila, so bili možje iznenadeni. Ali nobenemu se ni ljubilo, da bi ostal v Rimu in tvegal morda dva, tri dni, da bi prišel izgubljeni nevesti na sled. Tako so se torej odpeljali s svojim vlakom — železničarji pa z navadnim —, se ustavili grede še v Padovi pri svetem Antonu in v Benetkah, tretji dan pa so bili zopet doma. Brž ko sta prišla domov, sta mahnila Lojz in Peter k Hanzeju in mu povedala, kaj sta doživela v Rimu in kako sta srečala njegovo ženo. Hanzej ju je ves iz sebe poslušal, potem se je razjezil in ju oštel, češ kako sta mogla ubogo ženo kar tako pustiti in priti brez kake pošte od nje. Naša dva sta se opravičevala, da ne znata po laško in da zaradi tega nista mogla ničesar ukreniti. Še bolj ko na Lojza in Petra je bil Hanzej hud na Jošta, da se kot Lejin sorcdnik ni pobrigal zanjo. Drugo jutro se je že po vseh Grabnjah vedelo, da so romarji srečali v Rimu Lejo, da pa se ni dala pregovoriti, da bi se vrnila. Hanzej pa, ki vso noč ni mogel očesa zatisniti, se je odločil, da pojde prejkoslej v Rira in da bo vse storil, samo da najde Lejo. TrajaJo pa je več ko teden dni, preden je mogel odriniti. Tista popotovanja in iskanje pozimi, potem še bolezen in bolnišnica, so mu pobrala ves denar; nič drugega mu ni ostalo, moral je najeti posojilo in zastaviti svojo hišico. Dne 23. maja je slednjič mogel odriniti proti Rimu. (Dalje sledi)