Florjan Jancic STO PETDESET LET GASILSTVA V MESTU SLOVENSKE KONJICE 1873–2023 Avtor: Florjan Jancic Izdajatelj: Obcina Slovenske Konjice Odgovorna oseba založnika: Darko Ratajc, župan Urednik: Blaž Prapótnik Odbor za zbiranje in pripravo gradiva: Florjan Jancic, Alojz Hlastec Fotografije: Foto Nareks, arhiv društva, avtorjev arhiv, arhiv Obcine Slovenske Konjice, arhiv Epigraf in drugi Graficno oblikovanje in tehnicno urejanje: Blaž Prapótnik Jezikovni pregled, lektoriranje: Urška Stani Produkcija in izvedba: Epigraf Naklada: 300 izvodov Leto izdaje: 2023 Ni za prodajo. Pravice izdajatelja in avtorja so zadržane po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Opomba tehnicnega urednika: Slikovno gradivo je objavljeno v kvaliteti, ki je bila na voljo pri virih in je ponekod zgolj zadovoljiva ter pogojno ustrezna, a je vendarle prevagala zgodovinska dokumentarna vrednost. ISBN 978-961-92153-6-4 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 614.842(497.4Slovenske Konjice)(091)(082) JANCIC, Florjan, 1936- Sto petdeset let gasilstva v mestu Slovenske Konjice : 1873-2023 / Florjan Jancic ; [fotografije Foto Nareks ... et al.]. - Slovenske Konjice : Obcina, 2023 ISBN 978-961-92153-6-4 COBISS.SI-ID 151047427 Florjan Jani Slovenske Konjice, 2023 Najvišje slovensko gasilsko priznanje: nagrada Matevža Haceta, kipec Vsebina Uvodne besede Janko Cerkvenik Spoštovani gasilke in gasilci Gasilske zveze Slovenske Konjice! .......................................................... 9 Janja Kramer Stajnko Spoštovani gasilci, spoštovane gasilke Prostovoljnega gasilskega društva Slovenske Konjice ............ 10 Vilijem Tomat Dragoceni knjigi na pot ..................................................................................................................... 11 Tomaž Pahole S prizadevnim delom vseh generacij je društvu uspelo doživeti 150 let ............................................ 12 Drago Alenc Monografija je ogledalo, kakšna je prihodnost naše preteklosti, ki je bogata v razvoju ..................... 13 Darko Ratajc Županove misli ob 150. obletnici PGD Slovenske Konjice .................................................................. 14 I. deL sLovensKe KonJICe ob 150. obLeTnICI GAsILsTvA ................................................. 15 1. poglavje KRAJŠI CASOVNI PRELET SKOZI PRETEKLOST KRAJA .................................................................. 18 2. poglavje NOVE OSNOVE PRELOMNEGA CASA ............................................................................................... 26 II. deL IZ ZAKLAdnICe ZGodovIne KonJIŠKeGA GAsILsTvA ............................................ 41 1. poglavje O POSLANSTVu GASILcEV............................................................................................................... 44 2. poglavje NOVI MEJNIKI RAZVOJA POŽARNEGA VARSTVA IN GASILSTVA ................................................... 48 3. poglavje KONJIŠKI GASILcI V OBDOBJu 1. SVETOVNE VOJNE ..................................................................... 54 4. poglavje NOVA DRŽAVA JuGOSLAVIJA 1945–1991 ......................................................................................... 59 5. poglavje VZNEMIRLJIVO JE BITI DEL NECESA, KAR NASTAJA .................................................................... 73 6. poglavje S PONOSNO PRETEKLOSTJO ZAZRTI V PRIHODNOST .................................................................... 83 7. poglavje SLOVENSKO PROSTOVOLJNO GASILSTVO NA PRELOMu 2022/23 ................................................ 101 III. deL oRIs ZGodovIne RAZvoJA PoŽARneGA vARsTvA In GAsILsTvA .................... 111 1. poglavje ZAMETKI GASILSTVA V CASu STAREGA VEKA ............................................................................. 112 2. poglavje GASILSTVO V SREDNJEM VEKu ..................................................................................................... 114 3. poglavje ZACETKI GASILSTVA V DRAVINJSKI DOLINI ................................................................................ 121 4. poglavje GASILSKA ODLIKOVANJA IN CINI ................................................................................................. 127 5. poglavje SV. FLORJAN IN PRICEVANJA IZ NJEGOVEGA ŽIVLJENJA ........................................................... 136 6. poglavje MALA KRONIKA POŽAROV IN DRuGIH NESREC NA KONJIŠKEM ................................................ 140 7. poglavje ORGANIZAcIJA IZOBRAŽEVANJA IN MEDNARODNA SODELOVANJA GASILcEV ........................ 145 MALA GALeRIJA sLIK ........................................................................................................... 149 ZAKLJUceK Zakljucna misel in beseda zahvale .................................................................................................. 172 Florjan Jancic – beseda, dve o avtorju ............................................................................................. 173 Viri in literatura .............................................................................................................................. 174 Avtorske knjižne izdaje – Florjan Jancic .......................................................................................... 175 Zvocne naprave za organizirano gasilsko delovanje, 19. in 20. stoletje UVoDne beSeDe Spoštovani gasilke in gasilci Gasilske zveze Slovenske Konjice! Z zadovoljstvom ugotavljam, da ste kljub pomanjkanju sredstev, opreme in gasilske tehnike v prvih letih delovanja gasilstva v nadaljevanju vaše 150-letne tradicije na podrocju prepoznavnosti vašega mesta in obcine naredili ogromen napredek pri vašem osnovnem poslanstvu varovanja ljudi, živali in premoženja. Prav dobro povezovanje je nujno za krepitev odnosov, dobro komunikacijo in prevzemanje odgovornosti za svoje odlo-citve, ki jih imate zapisane v pogodbi o izvajanju javne gasilske službe. Preprican sem, da so dosedanje pridobitve s potreb-no podporo župana, obcinskega sveta in njihovih predhodnikov poskrbele tudi zato, da ste dvignili zaupanje med mešca­ni in osebno motiviranost za odgovorno delo v vaši obci­ni. Vse to društva v Gasilski zvezi Slovenske Konjice in celjski regiji zmorejo ter se zavedajo svoje vloge v družbi, zato meje niso ovira za naše delo, krepita pa jih medse­bojna pomoc in solidarnost ob vse pogostejših nesrecah. Vaša prepoznavnost nima omejitev, s svojim zavzetim delom in sodelovanjem dokazujete, da ste spoštovanja vreden partner v naši državi kot tudi izven njenih meja. Zahvaljujem se prijatelju in avtorju monografije Florjanu Jancicu za podroben opis zgodovine gasilstva v mestu Slovenske Konjice. Prisrcna zahvala velja nek­danjim generacijam in funkcionarjem zveze ter Obcine Slovenske Konjice, ki so skrbeli za vaš napredek, in cesti-tam mlajšim generacijam, da so prevzele vodenje gasil­skih organizacij in znajo ceniti delo svojih predhodni-kov. Njihova najvecja odlika je, da ustvar­jajo dober medgeneracijski dialog med clanstvom in krepijo medsebojno spošto­vanje in zaupanje. Hvala za dosedanje sodelovanje in izvedbo številnih prireditev in tekmo­vanj, ki vam jih je zaupala krovna gasilska organizacija. Ponosni smo na Muzej gasil­stva Dravinjske doline, ki hrani številne zapise in predmete, ki nas opominjajo na našo prehojeno pot in hkrati pozorno trka­jo na našo zavest, da moramo pri našem delu v prihodnje spoštovati in ceniti delo naših prednikov. Praznovanje vaše in številnih drugih visokih obletnic v državi bomo slovenski gasilci zakljucili z veliko manifestacijo v zacetku letošnjega oktobra na XVIII. kongresu, ki bo potekal v Žalcu. To bo priložnost, da krovna organizaci­ja preveri svoje uspehe in minulo delo ter si zastavi nove cilje. Ob prebiranju monografije in podoživljanju dogod­kov iz preteklosti, ki ste jih soustvarjali gasilci na tekmo­valnih in drugih podrocjih doma in v tujini, vam želim, da obudite spomine na vaše poslanstvo, saj že stoletje in pol prostovoljno opravljate neprecenljivo gasilsko služ­bo, ki omogoca vso potrebno osebno in kolektivno var-nost vaših somešcanov. Želim vam prijetno praznovanje, potrebno zdravje in veliko uspehov v prihodnje! V službi ljudstva – na pomoc! Janko Cerkvenik, predsednik Gasilske zveze Slovenije Spoštovani gasilci, spoštovane gasilke Prostovoljnega gasilskega društva Slovenske Konjice Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske Konjice obeležuje castitlji­vo stopetdeseto obletnico delovanja, ki pomeni tudi sto petdeset let organizirane­ga povezovanja v dobrobit ljudi in skupno­sti, s cimer gasilci pomembno prispevamo k razvoju družbe na vseh podrocjih naše­ga življenja in delovanja. Razvoj društva skozi zgodovino so nedvomno zaznamo­vali številni posamezniki, ki so bili preda­ni prostovoljstvu in so vsak na svoj nacin prispevali k njegovemu napredku, zaradi cesar je društvo danes vseslovensko pre­poznavno. K temu prispeva najvec muzej v lasti prostovoljnega gasilskega društva v Sloveniji – Muzej gasilstva Dravinjske doline – s katerim se pomembno ohranjata gasilska in kulturna dedišcina. Gasilstvo na Slovenskem v organizirani obliki, kot jo poznamo danes, obstaja od leta 1869. Organizacija danes šteje že vec kot 170.000 clanov, med katerimi je 50.000 usposobljenih operativnih gasilcev, ki se na dnevni ravni spoprijemajo z vedno bolj zahtevnimi in kompleksnimi nalogami, ki jih prinaša sodoben cas. Gasilci smo danes zaradi svoje množicnosti, hitre odziv­nosti in strokovnosti zagotovo najmocnejša sila v siste-mu zašcite, reševanja in pomoci in tako pomemben ste­ber varnosti v naši državi. Poleg tega gasilska organiza­cija povezuje ljudi in zlasti v manjših krajih predstavlja sticišce družbenega dogajanja, kar pomembno prispeva h krepitvi slovenske narodne zavesti, ohranjanju jezika in tradicije ter ljudskega izrocila. Biti gasilec danes pomeni sprejemati vrsto odgovor-nosti, v prvi vrsti za svoja dejanja, v vlogi vodij pa tudi za dejanja svojih podreje­nih. Za obstoj organizacije bo v priho­dnje kljucno, da bomo živeli in delovali odgovorno, s skrbjo za svojo psihofizicno usposobljenost, poštenim delom v skla­du s splošnimi moralnimi naceli, delova­njem v dobrobit organizacije in družbe, strpnim in spoštljivim odnosom do soto­varišev, odkrito in spoštljivo medseboj-no komunikacijo, pogumnim, odlocnim, nesebicnim in požrtvovalnim pristopom do vseh nalog, ki jih prevzemamo. Gasilska zveza Slovenije se kot krov­na organizacija, ki povezuje društva na obmocju celotne države, zaveda, da mora v prvi vrsti vzpostavljati pogoje za nemo­ teno delovanje društev, predvsem pa se truditi za razvoj operativnega podrocja. Zastavljene cilje uresnicuje s tesnim sodelovanjem z upravo Republike Slovenije za zašcito in reševanje, državnimi in lokalnimi oblastmi in tako v najvecji možni meri skrbi za uravnotežen razvoj vseh podrocij delovanja. Spoštovani gasilci in gasilke PGD Slovenske Konjice, ob visokem jubileju vam izrekam iskrene cestitke in vam želim, da boste delovali enotno, složno in odgovor-no ter boste skrbno varovali vrednote in tradicijo, ji ste jo prejeli od svojih prednikov. Na pomoc! Dr. Janja Kramer Stajnko, namestnica predsednika Gasilske zveze Slovenije Dragoceni knjigi na pot Monografija, ki je pred nami, omogoca sprehod skozi cas in ponuja spoznanja o mestu Slovenske Konjice in njegovem pro-storu s poudarkom na razvoju gasilstva in požarnega varstva, vkljucno s pogledom na razvoj gasilstva v svetu. Monografija nagovarja bralce, ki jih zanima preteklo življenje in delo gasilcev in želijo iz njega potegniti kak nauk za sedanjost in priho­dnost. Avtor, cenjen gasilski tovariš Florjan Jancic, je gasilec v pravem pomenu bese­de. Kot dolgoletni gasilec na vodstvenih položajih je dober poznavalec zgodovine in dejavnosti gasilstva in požarnega var-stva. Iz pomembnih in dragocenih podat­kov, ki jih je zbral in predstavil v mono-grafiji, bo bralec lahko razbral velicino in pomen gasil­ske organizacije, ki zvesto služi ljudem v nesreci. Posamezna obdobja je avtor obdelal s poglobljenimi vidiki in bogato dokumentirano predstavil kraj in razvoj gasilstva, pri cemer se je uprl na svojo široko razgleda­nost po virih in dokumentaciji. Z zapisom je dosegel, da se ohranja spomin na življenje in uspešno delo gasilcev v casu, v katerem so delovali. Knjiga je dragocena zato, ker dviguje vrednote humanosti in prostovoljstva, saj nago­varja bralce, da iz preteklosti potegnejo nauk za seda­njost in prihodnost. Spoznanje o naših koreninah, zgodovinski prete­klosti je slika o nas, naših sposobnostih in našem raz­mišljanju, je nepogrešljiv zapis v odnosu do nas samih. Tako monografija omogoca in daje vsakemu, ki se bo lotil branja oziroma iskanja podatkov o naših prednikih, vrsto odgovorov na vprašanja o življenju in delu ne samo konjiških gasilcev, ampak kompleksno na položaj gasil­stva in požarnega varstva v svetu. Dokumentarna vrednost je še posebej poudarjena z obilico slikovnega gradiva. Ceprav so slike še tako zgovorne, ne more-jo povedati vsega. Zato jih spremlja skrb-no izbrano besedilo, podprto s podatki. Tudi zbrani jezikovnimi pregovori in reki dodatno bogatijo našo slovensko identite-to. Današnja informatika podira meje. Živimo v globalnem svetu, v katerem se vse spreminja. Kljub temu moramo od casa do casa pogledati v preteklost, in prav zbrano gradivo je vodnik, ki nam daje moc, da najdemo pot, po kateri hodi-mo danes in bomo stopali jutri. Tako je monografija precej vec kot sam prikaz razvoja kraja, požarnega varstva, gasilstva in gasilske tehnike, gasilskih domov, pode­ljenih priznanj, odnosa do sv. Florjana in podobno. Je dragocen spomenik nekdanjih prebivalcev in enkratno darilo domacim gasilcem ter bogat vsestranski prispe­vek in dodatek k že doslej zbranim zapisom gasilstva v Slovenskih Konjicah. Monografija bo lahko mladim, ki žele ustvarjati nov in boljši svet, vodilo za delo, saj zapisi omogocajo spo­znavati smisel življenja, v katerem se gibljemo in smo. Prihodnost je odvisna od nas. Zaradi vsega naštetega se Florjanu Jancicu, nosil-cu priznanja Matevža Haceta in castnemu obcanu Slovenskih Konjic, zahvaljujem za trud in zbrano gradi­vo, skozi katerega predstavlja razvoj svojega rojstnega kraja, požarnega varstva in gasilstva. V službi ljudstva, na pomoc! Vilijem Tomat, clan Komisije za zgodovino pri GZ Slovenije in clan Komisije za zgodovino pri CTIF S prizadevnim delom vseh generacij je društvu uspelo doživeti 150 let 130 let, 140 let, 150 let. Dolga, lepa doba. Za vsakega cloveka, za vsakega posameznika, ki mu je to dano doživeti. Toliko lepše, ce je to doživetje lepo, zdra­vo, ustvarjalno in uspešno. Ta danost pa je pri vsakem posamezniku v veliki meri odvisna od njega samega, njegove genetske zasnove, njegovega življenjske­ga sloga, nekaj pa tudi od tako imeno-vane usode. Zato se velikokrat zdi, da je dolgost clovekovega tuzemskega obstoja dosegljiva precej težje v primerjavi z dol­gostjo obstoja neke organizacije ali dru­štva. Pa ni vedno tako. Vsako organizacijo ali društvo sestavljajo takšni in drugacni posamezniki, njihovi interesi, navade in še kaj. Prav zato je obstoj takšne organi­zacije v veliki meri odvisen od uspešnosti usklajevanja vseh teh razlik, hotenj in želja posameznikov. Potem so tu še mnogi drugi dejavniki, kot so splošna družbena in gospodarska situacija, spremembe komunalnih in poli­ticnih ureditev, vojne itd. Organizacijam, ki jim je uspelo previhariti vse te dogodke, prisluhniti tako posamezni­ku kot skupnosti, je uspelo zagotoviti dolg obstoj od usta­novitve do današnjih dni. Le bežen pogled v zgodovino posameznih prostovoljnih organizacij nam razkrije, da so si dolg obstoj zagotovila predvsem humanitarna dru­štva, katerih clanstvo so in še predstavljajo posamezni­ki z veliko cuta pomagati pomoci potrebnim. In takšno društvo je tudi vaše. S prizadevnim delom vseh generacij vašega društva na podrocju zašcite in reševanja ter dobrim gospodar­ jenjem vam je uspelo uspešno in ustvar­ jalno doživeti 150 let. Prav gotovo je dana­ šnja generacija konjiških gasilcev lahko hvaležna vsem predhodnim zato, da boste v tem letu imeli cast in obvezo organizi­ rati svecanosti ob tem visokem jubileju. Tukaj se ne bom dotikal vseh uspehov, vseh dosežkov, ki so lepo opisani v kro­ niki vašega društva. Omenil bi rad le delo vaših predhodnikov, ki so s svojim delom omogocili, da ta generacija danes lahko slavi ta castitljivi jubilej. In ne samo to, vaši predhodniki so prav gotovo v veliki meri zaslužni tudi za to, da ta današnja generacija deluje uspešno, da dosega tako dobre rezul­tate in da društvo na operativnem podrocju zagotavlja zadostno mero varnosti v ok viru cele lok alne skupnosti. Zato vsem clanom Prostovoljnega gasilskega dru­štva Slovenske Konjice ob tem visokem jubileju v svo­jem imenu in v imenu Gasilske zveze Slovenske Konjice iskreno cestitam z željo, da sedanja generacija s svojim delom postavi trdne temelje za uspešno delo gasilcev v naslednjih sto petdesetih letih. Tomaž Pahole, GC, predsednik GZ Slovenske Konjice Monografija je ogledalo, kakšna je prihodnost naše preteklosti, ki je bogata v razvoju Ob vsakem jubileju se sedanjost zgle­duje po preteklosti, saj so jubileji mejniki nekega casa. Nastanek ali rojstvo konji­škega društva pred 150 leti ni le zgodba, temvec korak k samopomoci med takra­tnimi tržani Konjic. Hkrati velja leto 1873 kot zacetek gasilskega prostovoljstva v Dravinjski dolini. V življenju se vsaka pot zacne s kora­kom. Gasilstvo kot del humanitarne clove­ške dejavnosti hodi po poti neskoncnosti, je del narodne zgodovine in naše priho­dnosti. V cast mi je, da lahko skozi pisano besedo delim društveni jubilej, ko se spo­mnimo in poklonimo vsemu, kar smo sku­paj doživeli, in se zahvalimo njim, ki jih ni vec med nami. Jubileji nam dajejo nov pogled v priho­dnost, utrjujejo skupnost in solidarnost. Razvoj konjiškega društva to skozi 150-letno zgodo-vino potrjuje, ceprav so bile razmere v kar štirih držav­nih ureditvah, ki jih je društvo preživelo, veckrat neugo­dne za gasilstvo. Sedaj imamo pred seboj monogra­fijo Sto petdeset let gasilstva v mestu Slovenske Konjice, knjigo sestavljanja podrobnosti v celoto ali v podobo prete­klosti, ki ima poseben pomen za mlajše in prihajajoce generacije gasilcev. In prav to je naloga nas, starejše generacije, da utrju­jemo njihovo osebnost ter domoljubje. Ob visokem društvenem jubileju želim ponoviti, da ima prostovoljno gasil­sko društvo Slovenske Konjice dva dragu­lja, in to sta operativa in muzej gasilstva, ki ju zasleduje naša mladina – in tako naj tudi ostane. Za izcrpno in bogato predstavitev zgodovine društva se zahvaljujem clano- ma društva, avtorju Florjanu Jancicu ter Lojzetu Hlastecu, za požrtvovalno opravljeno delo. Cestitke in zahvala vsem in vsakemu posebej ob 150-letnici PGD Slovenske Konjice. Mag. Drago Alenc, predsednik PGD Slovenske Konjice Županove misli ob 150. obletnici PGD Slovenske Konjice Prostovoljstvo, ki ima v naši Dravinjski dolini dolgo tradicijo, je pomemben soci­alni korektiv družbe ter prispeva k pove­zovanju organizacij in ljudi v lokalni skupnosti. Med številnimi prostovoljci v naših krajih ima prav posebno mesto in najdaljšo tradicijo prostovoljno gasilstvo. Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske Konjice letos praznuje 150 let od ustano­vitve davnega aprila 1873. Ob tem casti­tljivem jubileju nas še toliko bolj veseli, da obletnico zaznamuje izdaja knjige, katere avtor je gasilec, prejemnik meda­lje za zasluge in castni obcan naše obcine Florjan Jancic. Spoštovani prostovoljni gasilke in gasilci, tovarišice in tovariši, obcani Obcine Slovenske Konjice cenimo vaše delo, vsak dan vidimo in obcutimo vaša srcna in predana dejanja. Še posebej v težkih, za kraj in posameznike zahtevnih preizkušnjah, katerih je bilo v casu obsto­ja PGD Slovenske Konjice, in tudi ostalih gasilskih društev v obcini, nešteto. Za vse opravljeno se vam v svojem imenu in v imenu generacij obcank in obcanov iskreno zahvaljujem z željo, da svoje poslanstvo nadaljujete z enako vnemo in srcnostjo kakor do sedaj. Darko Ratajc, župan Obcine Slovenske Konjice I. DeL SLoVenSKe KonJICe ob 150. obLeTnICI GASILSTVA SLoVenSKe KonJICe 1. poglavje KRAJŠI CASoVnI PReLeT SKoZI PReTeKLoST KRAJA Zgodovinski razvoj Konjic je povezan s krajevnim plemstvom in cerkveno oblastjo. v kasnejšem obdobju, skozi menjavo oblasti in upravnih ureditev (sodni in davcni okraji, obcine in druge oblike prenesene izvr­šne oblasti), je bila usoda razvoja kraja od vasi, trga do mesta vedno povezana z omenjenimi dejavniki in državnimi ureditvami. V ospredju in središcu sprememb so bili ljudje, kraja­ni, domacini. Napredek je bil sad njihovega dela in razu­mevanja oblasti tedanjega casa. Oris upravnih ureditev je le odraz casa, ki so ga Slovenske Konjice preživljale do danes. Cas vsebinsko napolnjuje življenje ljudi, ki niso šli po poti slepe usode, temvec po poti vsakdanje ustvarjalnosti. V razvojno pestrost trga in mesta Slovenske Konjice so vtkali svoj prispevek tudi konjiški gasilci. Za požarno varnost in pomoc v nesrecah v mestu bdijo noc in dan že 150 let. Ljudem dajejo varnost, ki je posebna vrednota sedanjega nacina življenja in družbenih razmerij. sLovensKe KonJICe, MesTo In ZGodovInA GAsILsTvA 1873–2023 Življenje ni le delo, je tudi praznovanje. 150 let obsto­ja in delovanja je castitljiv mejnik casa, ki ga v letu 2023 praznuje Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske Konjice. Od ustanovitve v letu 1873 do danes je pot orga­niziranega prostovoljstva vredna spoštovanja. Vendar je društvo to pot zmoglo prebroditi v sodelovanju s svojim mestom, še vec – s tržani in mešcani je društvo delilo usodo v dobrih in slabih casih. Ob društvenem jubileju z zgodovinskim orisom predstavljamo naš kraj in njegovo podobo. Za požar-no varnost tržanov je bila ustanovljena požarna straža dobrovoljcev. Od tedaj že 150 let deluje društvo, ki so ga podpirali in ga podpirajo gospodarstvo, krajevna oblast in mešcani. Jubilejni cas je prava priložnost, da domaco in širšo gasilsko javnost spomnimo na bogato zgodovino razvo­ja kraja, trga in mesta Slovenske Konjice ter gasilstva v njem. Tako se oblikuje zgodovinski spomin na dogodke, ki povezujejo našo preteklost, in tako ohranjamo snovno in nesnovno dedišcino mesta in doline. MesTo sLovensKe KonJICe – KRAJ vInA In ZeLenJA Ceprav je že izšlo veliko pisnih del o zgodovini našega kraja in mesta, ga vedno na novo doživljamo v njegovi celotni podobi in lepoti. Konjice so že ob svojem nastanku imele naravne danosti razvoja. Prav v njih je vir navdiha za ustvarjalnost, ki se iz roda v rod preliva v bodocnost. Kot star evropski trg je kraj doživljal priselje­vanje ljudi, ki so gospodarsko in kulturno bogatili tukaj­šnje življenje. V raznolikosti narodnosti in njihove pre­stižnosti sta prav ta dejavnika v nekem casu bila gonilna sila razvoja kraja. Kraj Konjice je imel v casu rimske dobe pomembno vlogo. Po geografski legi je bil križišce rimskih krajevnih in transportnih cest. Ob tem posebej izstopa rimska utrdba Raganda, domnevno v Spodnjem Grušovju, ob vojaški transportni cesti Emona–celeia–Poetovio (Ljubljana–celje–Ptuj). V zelo zgošcenem gradivu edicija Prebliski iz pradav-nine ob gornji Dravinji avtorja Stanka Pahica opisuje in predstavlja rimsko cesto v Konjicah, najdene in ohranje­ne nagrobnike in znamenitost rimske dobe v Konjicah. Med njimi sta marmornati kip leva in zgornji del mar-mornatega nagrobnika, vzidanega na stopnišce stavbe Stari trg 29, sedež Obcine Slovenske Konjice. V bogato zgodovinsko zakladnico mejnikov, ki raz­mejujejo casovna obdobja, spada prva pisna omemba kraja cuonoviz leta 1146, kot sedeža prafare. Skozi kasnejšo zgodovino krajevnih imen se je za kraj ustalila raba imena Gonobitz (1485). Svoje naselitve­ne zacetke naj bi Konjice imele v vasi Stare Konjice (Alt Gonuwicz), kot naselje med reko Dravinjo in Konjiško goro. Razlage za ime Konjice so razlicne. Eno potrjuje grb, ki je povezan z belim konjem na rdecem polju. Imenitnost kraja poudarja Konjiški grad, ki spada med najpomembnejšo grajsko arhitekturo na Slovenskem. V luci zgodovine se ga neposredno omenja v latinski listini 24. 2. 1324. Grad je bil tesno povezan z razvojem naselja pod njim. Najznamenitejši lastniki Pecatnik iz leta 1580 s svojo prepoznavno simboliko je postal zgodovinsko in likovno izhodišce obcinskega grba. gradu so bili Tattenbachi, ki so leta 1630 zgradili dvorec Trebnik. Po letu 1592 je gospodar gradu postal Ivan Erazem Tattenbach, a tragicne okolišcine so prinesle nje-gov konec in zaton družine. Grad je kasneje menjaval lastnike, dokler ni postal razvalina (Ivan Stopar, Grad Slovenske Konjice, 1976). Ena izmed 50 konjiških ulic je Tattenbachova ulica. Konjice so nastale kot strnjeno naselje; okoli leta 1574 so štele že 66 hiš. Že v 13. stoletju (1251) so dobile trške pravice in razne privilegije, kot je nižje sodstvo, in druge pravice, ki so jih imeli trgi. Kljub temu pa so mora­li tržani še vedno opravljati tlako na gradu. Leta 1160 je bila v Dolini sv. Janeza, danes Špitalic, ustanovljena Žicka kartuzija, ki je do ukinitve v letu 1782 v mnogocem vplivala na razvoj Konjic in okolice. Ob kar­tuziji je delovala najstarejša gostilna na Slovenskem, kot ‚hiša za goste‘ (1467). Iz tega obdobja je o življenju v Konjicah in Dravinjski dolini zgodovinsko vreden zapis iz leta 1487 Paola Obglavljenje Erazma Tattenbacha po bakrorezu (Grudnu) Žicka kartuzija, 2022 Santonina, zapisovalca in spremljevalca škofa Pietra iz caorleja, ki je bil odposlanec in vizitator oglejskega patriarha, saj je bilo po turških vpadih potrebno na novo posvetiti cerkve in pokopališca. Iz zapisa izvemo nekaj vec o nacinu življenja in gospodarjenja tukajšnjih prebivalcev. »Vinogradi so pogosti, ker so na kopah in na prisojnih pobocjih. Tu je polno soncnih pašnikov in zategadelj je tudi veliko domacih živali. Skoraj vsi govorijo slovensko, znajo po tudi nemško … Gospod arhidiakon Valentin mi je pripovedoval, da letno porabi v svoji hiši 20 govedi, cez 100 koštrunov in ovac in 300 congijev (23.790 l) vina … saj ima v hiši vedno 70 ljudi …« To ugotovitev o konjiških vinogradih je mnogo kasneje zapisal tudi nadvojvoda Janez Habsburški, ko je v takratno vinsko karto vnesel Konjice kot kraj z dobro kapljico. Zgodovinski viri navajajo gojenje vinske trte v naših krajih že v 13. stoletju. Njen razcvet je bil v 19. sto­letju, pred napadom trsne uši, ki je naše kraje mocno pri­zadela okrog leta 1900. Vino in clovek: Pitje vina so že nekoc opravicevali, da ga pijejo v tolažbo, saj je v njem sto resnic in tudi njihova. Za vinogradništvo na Štajerskem so vse do leta 1848 veljala dolocila zakonika Gorske bukve iz leta 1582. Nekatera vinogradniki še danes upoštevajo, vsekakor pa ne rezanja ušes taticem grozdja. V zvezi s konjiškim vinom je podatek, da so pri klepa­nju ometa na zvoniku konjiške župnijske cerkve odkrili marmornat blok z reliefno upodobitvijo vinske trte. Konjiške Škalce in okoliške vinske gorice je v veliki meri proizvodno in trgovsko obvladovalo veleposestvo Windischgrätz, kajti tukajšnja vina so bila znana po svoji pitnosti. Vino je stara pijaca, ki so jo Rimljani imenovali vinum. V kroniki konjiške župnije sta med drugimi dva zapi­sa o vinskih letnikih: »L.1860 je bilo hladno leto, vina veliko, ali srednje baže.« »L. 1861 je bila dobra letina, vino žlahtno, posebno konjiška cernina je bila izvrstna kapljica.« K opisanim dogodkom šteje dejstvo, da je za prvo slovensko viteško vino za leto 1993 bilo razglašeno vino konjiških vinorodnih goric in kleti podjetja Zlati gric. Razglasil ga je Gradišcansko–panonski red vitezov vina za Republiko Slovenijo. Mesto pa se od leta 2013 kiti tudi z vinsko kraljico. Podjetje Zlati gric je v letu 2009 dokoncalo gradnjo ene najsodobnejših vinskih kleti v Sloveniji in v tem delu Evrope. Klet hrani 1,3 milijona litrov prvovrstnega vina. Vino, ti si cudežna žlahtnina, v tebi tisoc je resnic, ti si radost, bolecina, si najslajši smeh goric. (Manko Golar, 1911–1988) Leta 2006 je tedanji predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek ob obisku Slovenskih Konjic zapi­sal: »To ni le mesto cvetja in vina, temvec tudi mesto z zgodovino in dušo.« Moje Konjice (odlomek) Z gradu prekrasen je razgled, pogled objema svet prelep. Na Starem trgu Jurij je, od nekdaj nas je šcitil že. Imamo vse, kar treba je, vinograd, trto in srce, tu sred‘ Konjic lepota je, ki daje mir nam v srce. (Marjan Berginc) V casovnem prerezu zgodovine trga in mesta Konjice s primestnim okolišem podatki spominjajo in potrjujejo, da so bile Konjice od nekdaj kraj vina in zelenja. TRG KonJICe neKoc S casom se še cas obrne! Z vracanjem v davno preteklost lahko ugotovimo, da življenje naših prednikov v Dravinjski dolini ni bilo prav lahko. Tlaka, roparski vpadi Turkov in kmecki upori so grenili njihovo vsakdanjost. Znan upor ali kmecko zbo­rovanje 31. maja 1515 v Konjicah je obeležen s spomin­sko plošco na procelju stavbe Stari trg 29. Takrat je zago­rela tudi grašcina Golic. Punt za staro pravdo se je pricel v Konjicah in se širil po Štajerski in deželi Kranjski. Stisko konjiških tržanov so predstavljali požari. Štirje požari v letih 1615, 1616, 1765 in 1786 so mocno prizadeli razvoj. Prvi in drugi sta obeležena in opisana na spominski plošci na notranji steni stanovanjskega objekta Stari trg 13. Nekdaj so vsi rodovi sejali, da bi naslednji želi. Ta cudežni dar casa je naše bogastvo preteklosti in sedanjo­sti, saj je tukaj že od 6. stoletja živel slovenski rod. Rod, ki se je moral v kasnejših stoletjih boriti s priseljenimi tujci za svoj jezik in kulturo. Tudi nekdanjo fevdalno konjiško gospostvo je bilo iz nemških krajev. Konjice so že ob svojem nastajanju imele narav-ne danosti za razvoj. S svojo zemljepisno lego, klimo, vodnimi viri, prometnimi povezavami in bogatim zaled­jem so z lastnimi silami in pridnostjo ustvarjale gospo­darski in kulturni napredek. Mesto leži 322 metrov nad morjem, v dolini pod Konjiško goro. Z druge strani so na pragu mesta gricev­nate vinorodne Škalce, ki se iztecejo v dolino socnih polj in cvetocih travnikov. Bogastvo mesta je povodje z reko Dravinjo, ki mesto deli in hkrati združuje v celoto. Kraj je že nekoc slovel po vinu, jabolkih, cvetoci obrti in zacetkih industrije. cesta Dunaj–Trst je kraju in okolici dajala še posebne razvojne priložnosti trgovine, gostinstva in turizma. Konjice so dobile svojo mitnico in poštno postajo ter sejemske dneve. Trg je leta 1820 imel 546 prebivalcev. Ko so v okolici Konjic odkrili nahajališce premoga, je v trgu deloval rudarsko revirni urad z 20 zaposlenimi. ustanovljena je bila Premogovna družba Konjiška vas -Konjice (V. Bracic: Dravinjske gorice). Prav zaradi tega je bilo priseljevanje iz nemško govo­recih dežel takratne Avstro-Ogrske veliko. Eno od prelomnih obdobij družbenih in socialnih ter gospodarskih odnosov se na evropskih tleh zacenja na izteku srednjeveškega fevdalnega reda. Za to obdobje so bili znacilni posestniški odnosi. Zemljiška gospoda je z ekonomskim razvojem trgovine in obrtništva izgubljala svoj položaj, saj je na vrata zgodovine trkal nov družbeni red, kapitalizem. Marcne revolucije v letu 1848 so staro Avstrijo, v kateri smo živeli Slovenci, formalno potiskale iz fevdal­nega družbenega reda. Po nastanku avstro-ogrske monarhije smo dobi­li novo državo kot parlamentarno monarhijo z veliki-mi obljubami o enakopravnosti narodov, živecih v njej. V nasprotju s tem je prihajalo do velike germanizacije. To je bil cas slovenskih taborov in zahtev za zedinje-no Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. Tudi Konjice, tako kot drugi slovenski kraji, se niso izognile germanizaciji. Konjiški trg je v letu 1863 doživel veliko dobro­delno dejanje v Konjicah 1809. leta rojenega Franca Lambrechta, veletrgovca, ki je daroval vecjo vsoto denar­ja za izgradnjo doma ubogih. S tem je postavil temelj najstarejšega doma za uboge v Sloveniji, v Konjicah pa osnovo socialnovarstvenega zavoda Lambrechtov dom. Leta 1868 sta bila sprejeta Zakon o politicnih pravi­cah in združevanju ljudi in Zakon o društvih. Tudi slovenski clovek je v svoji naravi in spremenjeni miselnosti imel cut za solidarnost in humanitarno delo­vanje. Zlasti po letu 1868 je prišlo do porasta slovenske samozavesti, ko so se zaceli organizirati veliki slovenski tabori. V takratnih casih je bilo veliko narodne nestrpno­sti med Slovenci in priseljenimi Nemci, posebej v vecjih krajih in mestih na Spodnjem Štajerskem. Nemški naci­onalizem je takrat postal zelo agresiven na crti Maribor– Ptuj–celje in drugih krajih, navezanih na omenjeni tri­kotnik. Zato so veliki in množicni javni shodi Slovencev bili upraviceni in zgodovinsko potrebni za utrjevanje zavesti ter za napredek slovenskega naroda. Mnogi vizionarji so sledili potrebam po požarnem varstvu, saj je bila dotedanja ureditev tega podrocja v razpadu. Slovenci in tukaj živeci Nemci so zaceli ustana­vljati požarne brambe – gasilska društva – kot izhod za boljšo varnost premoženja. Konjiški tržani so se vkljucili v ta zgodovinski razvoj v letu 1873 in tako postali 13. na Slovenskem z ustanovi­tvijo takratne požarne brambe. Novo obdobje je prineslo dolocene reforme v uprav­ni ureditvi in napredne gospodarske rešitve. Ceprav so Konjice imele po svojem geografskem položaju ob držav­ni cesti Dunaj–Trst dolocene pogoje razvoja, je železni­ški tir Dunaj–Trst 1846. mocno posegel v cestni promet. Šele izgradnja ozkotirne železnice Poljcane–Konjice leta 1892 je napredek izboljšala (proga je bila leta 1962 opu-šcena). Z razvojem gospodarstva sta napredovala šolstvo in zdravstvo, ki se je izoblikovalo v bolnico christiane lazaret, kasnejši Rdeci križ, danes stavba v ulici Ob potoku. Leta 1894 jo je ustanovil in postavil baron Vay de Vaya, po rodu Madžar. V Konjice se je naselil in živel v dvorcu, ki mu pravimo Baronvaj. V vzdrževanje in poslo­vanje bolnišnice je dajala svoj prispevek tudi kneginja Kristijana Windischgrätz. Trg Konjice je na podrocju zdravstva in socialnega varstva, obogaten z donacijami Lambrechta in Vay de Vaya, vidno napredoval. Z ustanovitvijo tovarne usnja 1894. se je zacela raz­vijati industrijska usmeritev. Kraj je postajal gospo­darsko in kulturno središce Dravinjske doline. Po novi upravni ureditvi (1904) so Konjice dobile sedež okraja in s tem sodni in davcni okraj. Z reformo sta nastali dve obcini, Konjice trg (Gonobitz Markt) in Konjice okolica (Gonobitz umgebung), ki sta delovali do leta 1937. Razvoj trga je bil upocasnjen leta 1914 zaradi 1. sve­tovne vojne, ki se je koncala 29. 10. 1918 s kapitulacijo in razpadom Avstro-Ogrske. MesTo sLovensKe KonJICe, 1952 1918–1991 Po koncani vojni in razpadu avstro-ogrske monar­hije so se balkanski Slovani in z njimi Slovenci 1. 12. 1918 združili v Kraljevino SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo. Po sprejetju vidovdanske ustave je Jugoslavija postala monarhija s centralisticnim vladanjem kralja. Slovensko ozemlje se razdeli na ljubljansko in maribor­sko oblast. Konjiško okrajno glavarstvo je spadalo pod mariborsko oblast. Z ustanovitvijo Dravske banovine s sedežem v Ljubljani 1929 so Konjice v novi upravno-poli­ticni ureditvi še naprej ostale kot sresko (okrajno) mesto. Obcini trg in okolica sta se v letu 1937 združili v Obcino Slovenske Konjice. Na povabilo kneza Otta Windischgrätza je konec aprila leta 1922 v Konjicah gostoval kralj Aleksander I. Z odlokom Kraljevske banske uprave dravske bano-vine v Ljubljani z dne 6. 7. 1934 so ime kraja Konjice dopolnili zaradi zamenjav s krajem Konjic v Bosni in od takrat imamo slovenske Konjice. V obdobju 1918–1941 so Slovenske Konjice gospo­darsko in kulturno statisticno pocasneje napredovale. Na premoženjsko stanje ljudi je po vojni vplivala zelo neugodna menjava goldinarja v dinar, kar je upocasnilo razvoj. Po desetih letih je prišlo do svetovne gospodar­ske krize. Najrazvitejša in uspešna je bila tovarna usnja Laurich, ki je že leta 1920 zaposlovala 140 delavcev. Sledile so ji lesno predelava in mnoge druge podjetniške in javne dejavnosti. Pred drugo svetovno vojno je v trgu skoraj na vsaki hišni številki bila prijavljena kakšna dejavnost. Ob tem je zanimivo, da ko so konjiški gasilci imeli veselico, so gostinci imeli ‚prosto‘. Prav tako so v trgu prevlado­vali prestižni dejavniki, ki so izhajali iz narodnostnih nasprotij in bili v dolocenem casu v korist gasilcem. V trgu je namrec živela gospodarsko mocna nemška manj­šina, ki je obvladovala delovanje gasilskega društva in bila njegova ustanoviteljica. Leta 1931 so imele Konjice 1427 prebivalcev, od tega 117 nemškega rodu. cas okupacije 1941–1945 Okupatorska oblast je 10. aprila 1941 zasedla Slovenske Konjice in 1. 7. 1941 uvedla novo upravno ure­ditev. Krajevna imena so ponemcili in Slovenske Konjice so zopet postale Gonobitz. Gospodarska dejavnost in javne službe so prešle pod okupatorski nadzor. Vojna vihra je Slovenskim Konjicam, glede mate-rialne škode, bolj prizanesla kot Zrecam, kjer je veliko objektov pogorelo. V Konjicah vojaških spopadov ni bilo. Ob koncu vojne se kraj in okolica nista mogla izogniti povzroceni škodi umikajoce se okupatorske vojske, ki je bežala proti Avstriji. Za seboj je pustila veliko mrtvih domacinov, ki naj bi bili žrtve kozakov in vlasovcev, kot dela okupator­ske vojske, ki je plenila po Konjicah in okolici. Hiša s trgovskim lokalom lastnika Karla Ropina je bila edina stavba v trgu Konjice, ki je ob koncu 2. svetov­ne vojne zgorela. Sumijo, da je požar podtaknil lastnik oz. kozaki, ki so se skupaj z njim umikali proti Avstriji. obdobje novejše zgodovine 1945–1990 Nova oblast je v Slovenji kot federalni enoti države Jugoslavije postavila upravno-politicno organiziranost po svojih potrebah. Slovenske Konjice so za krajše obdo­bje ponovno postale okrajno mesto. Podrocje podjetni­štva, obrti, kmetijstva in gozdarstva oziroma lastništva nasploh se je na novo zakonsko uredilo, kar je v zgodovi­ni znano kot nacionalizacija lastnine. Nakljub težavam se je kraj razvijal, v naslednjih letih so bili zgrajeni: letno kopališce (1947), zdravstveni dom (1950), dom kulture (1952) in Šola ob Dravinji (1968). Napredovala je stanovanjska izgradnja, predvsem pa gospodarska rast. Konjice so dobile glasbeno šolo, ki je temelj glasbenega izobraževanja že vec kot sedemdeset let. Po nenehnih spremembah, tudi upravno-politic­nih, je trg slovenske Konjice 30. junija 1955 postal mesto. Ta zgodovinski dogodek obeležuje praznik obcine slovenske Konjice. Istega leta so se z zakonom uvedle tako imenovane komune, dobili smo komunalni sistem ali velike obcine z mnogimi prenesenimi pristojnostmi države. Dotedanje obcine Slovenske Konjice, Loce, Vitanje in Zrece so se združile v veliko Konjiško obcino (1955–1994). Leta 1979 je bila po 85 letih ukinjena usnjarna, ki je veljala za ‚umazani‘ proizvodni program Konusa. Spomin na staro usnjarsko dejavnost ohranja usnjarska ulica. Z novimi proizvodnimi programi so Konjice doži­vele velik gospodarski in kulturno-prosvetni razvoj. Izgradnja hotela Dravinja je bila veliki korak na gostin­sko-turisticnem podrocju, saj so Konjice že nekoc bile turisticni kraj. Svoj gospodarski vrhunec je mesto dose-glo leta 1990. Industrijska proizvodnja je postala gospo­darska hrbtenica kraja. Podjetja, kot Konus, Lip, Kostroj, IMP, Kongrad, Ingrad, Elektroradio, Skala, Dravinjski dom, kmetijska zadruga, Pekarna Rogla, so se po letu 1991 lastninsko preoblikovala iz družbene v privatno lastnino. Razvoju mesta so se umikale stare stavbe, ki so v svojem casu zaznamovale kraj. Ena od njih je stoletna gostilna Sutter ali Gostilna pri mostu. Ob objektu je bilo dlje casa edino javno stranišce v mestu. Po rušitvi je bil na isti lokaciji leta 1985 zgrajen hotel Dravinja. celotni gradbeni program odstranitve gostinskega objekta in izgradnjo hotela je vodil domacin Polde Rihtaršic, hotel je gradilo Trgovsko-gostinsko podjetje Dravinjski dom, na svecanosti 11. oktobra 1985 pa je otvoritveni trak pre­rezala najstarejša delavka v gostinstvu Vida Pristovnik iz Konjic. 2. poglavje noVe oSnoVe PReLoMneGA CASA Po petdesetih letih enega režima nastajajo demo­kraticni casi, vladavina prava ter cas samostojne drža­ve Republike slovenije. dobili smo prve vecstran­karske demokraticne volitve, ki so vzpostavile novo upravno ureditev in demokraticne organe oblasti lokalne samouprave. Za te pridobitve sta bili potrebni vojna in kri slovencev. Obcina Slovenske Konjice je dobila novo, iz vec strank sestavljeno skupšcino obcine, kot se je na zacetku do izvolitve obcinskega sveta še imenovala. Prvi pred­sednik skupšcine obcine (župan) je postal Jože Baraga. Mesto Slovenske Konjice je skupaj z oblastnimi struk­turami skupšcine obcine, svetom za ljudsko obrambo in starešinami Teritorialne obrambe Slovenske Konjice storilo odlocen korak v smeri organizacije obrambe Slovenije za njeno osamosvojitev. Neizpolnitev povelja oddaje orožja TO v skladišca JLA, ki je že vodila agresiv­ni odnos do Slovenije, je bil upor, ki se je izkazal za pra­vilnega. Po sklepu obcinskega sveta za ljudsko obrambo, ki ga je podpisal predsednik sveta in obcine Jože Baraga, da se orožja ne sme preseliti izven obcine, je to nalogo naložil štabu TO. Orožje so preselili in skrili pri obcanih na domacijah. Med starešinami TO, ki so podpisali izjavo o neod­daji orožja so bili tudi clani PGD Slovenske Konjice: Miroslav Pesko, Herbet Lešnik in Marko Hlastec, vsi udeleženci kasnejših borbenih dejanj TO v desetdnevni vojni za osamosvojitev Slovenije. Gasilska društva na Konjiškem so v casu vojne za osamosvojitev Slovenije sodelovala po programu civilne zašcite. država samostojna Republika slovenija je rojena 1991. »Sreca se najprej razkrije v oceh, ker v njih najlepše sije njen nasmeh!« Po pravnem razpadu skupne države Socialisticne federativne republike Jugoslavije 15. 2. 1992 in še poprej po desetdnevni vojni za slovensko osamosvojitev je nastala nova država, samostojna Republika Slovenija. Tranzicija ali prehod iz enega družbenega reda v drugega je zajela celotno lastniško in družbeno struk­turo dotedanje socialisticne družbenopoliticne uredi­tve. V letu 1994 se oblikujejo obcine Zrece, Vitanje in Slovenske Konjice. posledice so znani. Nakljub težavam je obcini uspelo v obdobju 1991–1994 poleg potrebne infrastrukture zgra­ S preobrazbo družbe in socialisticnega gospodar­stva so v mestu prenehala delovati vecja podjetja (Konus, Kostroj, Lip …), kar je povzrocilo veliko število brez­poselnih. Gospodarstvo se je zacelo sesuvati. Vzroki in Spominska slika obeh reprezentanc Slovenije in Hrvaške, 1992 diti še sodobno športno dvorano. Jože Baraga je v uvod­niku konjiških Novic (št. 1644) poudaril velik pomen izgradnje športne dvorane in povzel kakšen reprezen­tativni športni dogodek je bilo njeno odprtje. Svecanost odprtja dvora­ne je bila obeležena s prvo prijateljsko tekmo državnih reprezentanc v košarki med Slovenijo in Hrvaško. V tistem casu je bil to odmeven športni in prija­teljski dogodek med sose­dnjima državama. Jože Baraga je bil tudi ustanovitelj Košarkarskega kluba Konjice leta 1960. Klub je kasneje vzgojil in dal mnoga prepoznavna imena košarkarjev, najvi­dnejše med njimi je Jure Zdovc. UVODNIK nekdanji predsednik skupšcine obcine Športna dvorana N a pobudo, takrat vladajoce ZK, smo G obcani velike obcine Konjice, Zrece in Vitanje izglasovali uvedbo samo­prispevka za financiranje v družbeni standard. Prva štiri leta samoprispevka smo zaceli placevati 1970. leta. Placevali smo vsi zaposleni del place in podjetja del dobicka. Gradili smo nove šolske objekte in vzdrževali stare, kopalni bazen, ceste in razne komunalne objekte.radnjo je financiral Sklad za inve­V sticije v družbeni standard, vodil pa jo je gradbeni odbor. Ko sem 17. maja 1992 postal predsednik skupšcine obcine (župan), sem nadomestil Ivana Umnika, takratnega predsednika grad-benega odbora, ki se je upokojil. Gradnja športne dvorane je bila že v nacrtu samo­prispevka za leto 1979 do 1983, vendar so z zemeljskimi del zaceli šele tik pred volitvami spomladi 1990. leta. Zakaj?samoprispevku seveda ni bilo dovolj V denarja za dokoncanje gradnje dvo­rane. Iskali smo vse možnosti, kako bi dvorano usposobili. Ko sem bil nekega dne na gradbišcu, sta prišla do mene dva clana konjiškega izvršnega sveta z idejo, kako zadevo rešiti. Nad njuno idejo pa sem bil neprijetno presenecen – predla-gala sta namrec, da bi dvorano zacasno oddali v najem kot skladišce. Seveda se s to idejo nisem strinjal.tem casu pa je izvršni svet sprejel V sklep, da dom TO brezplacno odstopidržavi – vojnemu ministrstvu. Šel sem do ministra za obrambo Janeza Janše, s predlogom, da del doma prodamo, ker potrebujemo denar za dokoncanje športne dvorane. Minister se je strinjal, tako smo dobili denar za dokoncanje dvorane in za nabavo potrebnega orodja za telovadbo.kljub vsem težavam smo že v zacetku leta 1992 zaceli uporabljati dvo­rano za šolsko telovadbo in treninge košarkarjev. Otvoritev dvorane pa smo povezali s košarkarsko tekmo Slovenija proti Hrvaški in predtekmo Vlada proti Parlamentu, dne 20. 5. 1992. Zanimivo se mi zdi, kako je na tekmo prišel takra­tni predsednik vlade Lojze Peterle – ne boste verjeli – z avtoštopom. Zamislite sedanjega predsednika vlade, da pride v Konjice z avtoštopom. Tega ne boste doživeli nikoli vec. Uvodnik, Novice, 15. 12. 2022 Županstvo in gasilstvo 1990–1994 Požarna varnost in gasilstvo sta se po ukinitvi obcin­ske požarne skupnosti SIS 1974–1985 do zakonske uredi­tve v Republiki Sloveniji financirala iz vec virov. Pri tem je zanimivo, da je obcinski statut Konjiške obcine iz leta 1974 gasilstvo podrejal pod ljudsko obram­bo in družbeno samozašcito. Castni in ponosni ljudje ne vržejo puške v koruzo Z volitvami 1994 v obcinski svet in za župana obci­ne je vodenje obcine prevzel župan Janez Jazbec, ki je v knjigi Konjiško 860 let (2006) med drugim v prispevku Nekoga moraš imeti rad … zapisal: »... ob nastopu županovanja se spominjam z grenkobo. Kruto smo bili sooceni s stecaji podjetij, z vec kot 30-odsto­tno brezposelnostjo. Tudi v teh casih nismo izobesili crne zastave, pac pa svojo konjiško, državno in evropsko.« seznam predsednikov in županov obcine slovenske Konjice od leta 1945 do danes Na tem seznamu so župani Obcine Slovenske Konjice v vseh njenih oblikah. V oklepajih so navedene zacetne in koncne letnice županovanja (Wikipedija). • Leopold Mlinaric (1945–1947) • France Strniša (1947–1948) • Anton Šporar (1948–1952) • Leon Mlinaric (1952–1957) • Adolf Šuc (1957–1961) • Adolf Tavcar (1961–1967) • Florjan Jancic (1967–1969) • Franjo Tepej (1969–1974) • Filip Beškovnik (1974–1978) • Franc Ban (1978–1980) • Tone Turnšek (1980–1986) • Avgust Špoljar (1986–1990) • Jože Baraga (1990–1994) • Janez Jazbec (1994–2006) • Miran Gorinšek (2006–2014) • Darko Ratajc (2018–) Ni težava, kako pasti, temvec kako se pobrati Z zagonom podjetništva na novih lastninskih osno­vah je prišlo do gospodarskega napredka. Nastala kriza ni zlomila ustvarjalnega duha obrtnikov in podjetnikov ter vodstva obcine. Domace znanje, strokovnost in cloveški viri so prišli na plano, kot vlecni konji razvoja Konjic. Znan je prego­vor, da ni težava, kako pasti, temvec kako se pobrati! Slovenske Konjice so vstale in postajale cedalje bolj ‚mesto‘ z novo gospodarsko in javno infrastrukturo. Ceprav gre za postopni razvoj iz polpreteklega casa, je mesto dosegalo razvojne uspehe. Brez pridnih rok in zdravega razuma ne bi bilo temeljev za razvoj. Ob tem so bile potrebne promocije in aktivnosti posameznih ljudi. od ideje do uresnicitve Tomo Penic se je kot športni pedagog v nekem casu usmeril v podjetništvo. Z ustanovitvi­jo lokalnega zasebnega podje­tja Novice smo dobili v Konjicah prvi casopisni izvod 11. 9. 1990. Casopis Novice je kmalu postal priljubljen v gospodinjstvih nek­danje skupne Obcine Slovenske Konjice. Vzrok za to je korektno novinarsko porocanje. Tomo Penic je v podjetniškem duhu in odgovornem družbenem odnosu do svojega mesta ustanovil lokalni medij Radio Rogla, ki je zacel z oddajami 29. 11. 1997 in pretok lokalnih informacij je postajal še hitrejši. Pod okriljem obeh medijev potekajo v Slovenskih Konjicah številni kulturni in družabni dogodki, ki imajo poseben pomen za življenje v kraju. Tomo Penic je s svojo vizijo in kot idejni oce ter dose-danji voditelj obeh medijskih hiš pustil sled brezcasnosti v javnem informativnem odrašcanju Slovenskih Konjic. Konjice v objemu žlahtih zgodb Letovišce: dobra sapa, izvrstna voda in izvrstno vino Slovenske Konjice so že od nekdaj naravno središce Dravinjske doline. Bile so tudi upravno in sodno teri­torialno pristojne in organizirane kot sedež oblasti. V kasnejšem casu so se razvijale ob povodju reke Dravinje, ki ima s pritoki dokaj mocan in stalen vodostaj. To lastnost so ljudje v preteklosti izkoristili in z obvodnimi prekopi – mlinšcicami – postavili mline, žage in kovacni­ce in celo industrijski usnjarski obrat. Z lahkotnim šumenjem v vodnem koritu mestu doda­ja zgodovinsko zanimivost potocek Ribnica. Pridih podeželja je manj prisoten kot nekoc. Ceprav v mestu v vsej lepoti kraljujeta Mestni in Stari trg, imajo vse pogoje za vecje prireditve izjemno lepi parki v mestu. Že v letu 1932 so se Konjice javnosti predstavljale kot letovišce z zdravim okoljem in se vkljucevale v turistic­no ponudbo. Zanimiv podatek najdemo v kroniki konji­ške župnije iz leta 1862, in sicer: Potocek Ribnica, biser Starega trga Konjic Cerkev sv. Jurija leta 1908 »… od 24. aprila do 1. maja so bili škof Anton Martin Slomšek v Konjicah, in izvrstna voda in zdrava sapa jim je tako dobro teknila, da so mocni in zadovoljni domov se vrnili.« Po istih zapisih so škof Slomšek in drugi mašni­ki radi prihajali v konjiški farof na pocitnice in »se za kratek cas tako opomogli, da so se popolnoma zdravi v Maribor vrnili«. Sodobni turizem v veliki meri uspešno ponuja lokal-no dedišcino, ki je vedno dobrodošla turisticnim vodni­kom, povezanim v turisticno destinacijo Rogla - Pohorje, ki jo sestavljajo obcine Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje in Zrece. V njej so združene moci za boljše turi­sticne ucinke v naših krajih. Konjice imajo osvežen slogan Slovenske Konjice v objemu žlahtnih zgodb. Ena od njih je Minattijeva pot kot poklon spominu v Konjicah rojenemu slovenskemu pesniku Ivanu Minattiju in castnemu obcanu konjiške obcine. Odmevne prireditve in dogodki vodijo mesto v turi­sticno prepoznavnost. Izjemna naravna in kulturna kra­jina Konjic ima letovišcni pomen, ki sega dalec nazaj in ga sodobni pristop nadgrajuje. Mnogi snovni in nesnovni zgodovinski presežki zna­menitosti krasijo okolico in mesto, ki ga skupaj s prija­teljskimi vezmi z drugimi mesti postavljajo na zemljevid Evrope. Kulturni utrip in odmevne tradicionalne prire­ditve so oznanilo za doživeti obisk lepote našega kraja. Brez kulturne in prosvetne dejavnosti bi bilo mesto brez duše. Med ljudmi je prisotna legenda o sv. Juriju in mitolo­škem zmaju Konjiške gore, na kateri pociva Stari grad, ki ga leta 1597 prevzela družina Tattenbach. Slovenske Konjice Mladi so vir svežih in zanimivih idej Konjice so postale leta 2003 gimnazijsko mesto – mesto mladih. Izjemni dosežek na podrocju izobraževa­nja prinaša kraju daljnosežne uspehe v razvoju in splo­šnem kulturnem napredku. Brez gimnazije ne bi bili to, kar smo, mesto s prihodnostjo. V pozabo naj ne gre, da so Konjice po letu 1945 že imele državno nižjo gimna­zijo. ob 10. obletnici gimnazije Franc Šelih pravi: »Z zadovoljstvom ugotavljam, da naše gimnazijsko drevo, ki smo ga posadili ob pravem casu, lepo raste in daje ob skrbni pedagoški negi zaposlenih lepe sadove.« Šelih je lahko skupaj z nami ponosen na te sadove. Reportaža Odplesali so v svet odraslosti je del njegove vizije. Dijaki Šolskega centra Slovenske Konjice - Zrece, kamor spada gimnazija, so za leto 2023 že odpeli Gaudeamus igitur (Novice, 26. 1. 2023). ob 10. obletnici obcine slovenske Konjice (1994–2004): »Po desetih letih lahko dovolj samozavestno recemo, da smo Konjicani znali najti korak s tistimi slovenskimi obcinami, ki so se usmerile po svojih možnostih.« (župan Janez Jazbec) Freska: upodobitev legende o sv. Juriju, avtor Konjican Milan Lamovec, akademski slikar Leto 2023 – koraki razvoja se nadaljujejo: urejena komunalna infrastruktura, zlasti javna kanalizacija in cistilna naprava, sodobna športna infrastruktura in kopalni bazen ponujajo v mestu široke možnosti zdrave­ga bivalnega okolja ter razvoja osebne iniciative. V letu 1998 je mesto dobilo dnevni varstveni center za odrasle osebe z motnjami v razvoju. V letu 2023 prica­kujejo tudi svoj dom na Žicki cesti. Vsaka sredina se ceni po skrbnem odnosu do državljanov s posebnimi potre­bami. Županstvo in gasilstvo 1994–2006 Zakonska ureditev položaja gasilstva kot javne služ-be v lokalni samoupravi se je znatno izboljšala. Razvoj požarnega varstva in gasilstva v obcini je namrec prešel v zakonsko pristojnost županov obcin. obrt in proizvodnja sta gradili Konjice Konjice so ljudje, ki v podjetni­škem razmišljanju bogatijo gospo­darsko okolje in napredek kraja. Obrtništvo je stoletja preživljalo kraj in se kasneje razvilo v indu­strijsko proizvodnjo, ki je posta-la gospodarska hrbtenica mesta. Ob tem se je razvijala obrtniška dejavnost. Ceprav v drugacnih gospodarskih razmerah, so v letu 1978 v Konjicah usta­novili obrtno združenje samostojnih obrtnikov takratne obcine. Prvi predsednik je bil Anton Ofentavšek. Z vec kot 40-letno tradicijo delo sedaj nadaljuje obmocna obrtno-podjetniška zbornica za obmocje obcin Konjice, Zrece in Vitanje. Zbornica deluje po strokovnih Stavba Obmocne Obrtno-podjetniške zbornice Slovenske Konjice v spodnjem delu Starega trga sekcijah, katerih namen je reševanje problematike posa­meznih dejavnosti. Med izzive tega casa spadajo pobude za obnovo Starega trga in dvorca Trebnik kakor tudi gradnja cen­tralne cistilne naprave. Ulice mesta slovenske Konjice Mesto združuje 50 ulic, v katerih živi skoraj 6500 prebivalcev. V številu prebivalcev ni upoštevanih prime-stnih naselij, kot so Bezina, Škalce ali Blato, ki so sicer urbano in življenjsko navezana na mesto. Slovenske Konjice ob jutranji zarji, 2020 Mestni in Stari trg oblikujeta jedro mesta, ki ga dopolnjujeta parka Trebnik in Prevrat. V letu 2022 mesto Slovenske Konjice zaokrožuje 50 ulic, ki v skupnem seznamu še niso bile javno predstavljene. Prav za poduk gasilskim operativcem in ostalim bralcem podajamo seznam konjiških ulic. Mesto, od nekdaj zeleno, se je v zgodovini razvo­ja izognilo ujetosti v beton, saj ima poleg parkov vec urejenih zelenih površin v jedru bivalnega prostora. Sprehod po mestnih ulicah nudi pogled na bele breze, rdece cešnje, šumenje listov okrasnih lip in drugih okra-snih nemedonosnih dreves. Med kulturne presežke mesta sodijo po ulicah in trgih postavljene skulpture ter pomniki zgodovine Slovenskih Konjic. 1. Aškerceva ulica 18. Obrtniška ulica 35. Ulica Antona Janše 2. Celjska cesta 19. Oplotniška cesta 36. Ulica Borisa Vinterja 3. Cesta pod goro 20. Pod gradom 37. Ulica Dušana Jereba 4. Cvetlicna ulica 21. Podjetniška ulica 38. Ulica Ivana Minattija 5. Delavska cesta 22. Poljska cesta 39. Ulica Toneta Melive 6. Grajska ulica 23. Prevrat 40. Ulica dr. Rudolfa 7. Gubceva ulica 24. Precna ulica 41. Ulica pri izviru 8. Industrijska cesta 25. Prešernova ulica 42. Usnjarska cesta 9. Kajuhova ulica 26. Prežihova ulica 43. Vešeniška cesta 10. Kletna ulica 27. Rimska cesta 44. Vinogradna ulica 11. Lambrechtova ulica 28. Slomškova ulica 45. Vrtna ulica 12. Liptovska ulica 29. Stari trg 46. Šarhova ulica 13. Mariborska ulica 30. Taborniška ulica 47. Škalska cesta 14. Mestni trg 31. Tattenbachova ulica 48. Šolska ulica 15. Mizarska cesta 32. Tovarniška cesta 49. Štajerska ulica 16. Mlinska cesta 33. Ulica Adolfa Tavcarja 50. Žicka cesta 17. Ob potoku 34. Ulica Anice Cernejeve Konjiški maraton Med izzivi je v letu 2013 nasta-la konjiška tekaška športna pri­reditev, katere proga tece po naj­lepših krajinskih razgledih kraja. Prav zato dogodku pravijo, da je to Konjiški maraton z dušo, ki je športno, glasbeno in likovno zaznamoval mesto Konjice. V letu 2023 bo 10. jubilejna prireditev, ki bo v mesto in okolico prinesla nepopisno vzdušje tekacev, pod-pornih prostovoljcev in navijacev. Kultura, umetnost, poezija … dober dan življenje Kultura in umetnost gradita odnose in išceta nove poti za vkljucevanje med ljudi. umetnost je vedno nekaj skritega in hkrati velikega, ki osvežuje in kaže nov obraz napredka ter družbene rasti. Vse skupaj izhaja iz življe­nja in narave. Obdajajo nas razlicna umetnostna podro-cja, ki imajo v mestu na široko odprta vrata. Vodnjak navdihov in stvaritev se polni s slikarstvom, glasbeno ustvarjalnostjo, poezijo, literaturo in drugimi kulturno--umetniškimi ustvarjalnostmi. Mnogi Konjicanke in Konjicani so na omenjenih podrocjih življenja pustili neizbrisne sledi v zgodovini mesta. Slovenska kultura ne pozna meja, kar se vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku tudi potrjuje. Obcina Slovenske Konjice in Splošna knjižnica Slovenske Konjice – center za kulturne prireditve že vec let na ta dan podeljujeta priznanja za uspešno delo na kulturnem podrocju. Na casovnem seznamu prejemni-kov so številni zaslužni ustvarjalci za napredek kulture in umetnosti v mestu. Ob tem se v kratkem in splošnem orisu spomnimo na kulturno izrazna dela, ki izstopajo pri nekaterih vidnejših umetnikih. svoboda kulturnega izražanja Milan Lamovec - didi, akademski slikar in likovni pedagog Z odlicnostjo že petdeset let s svojim avtonomnim izražanjem ustvarja likovna dela. Konjicanom je znan po najbolj prepoznavnem motivu viteza Jurija. Njegove fre­ske med drugim krasijo mestno galerijo in dvorano Konjicanka. ustvaril je vec kot tisoc likovnih del. Od teh je zbirko 52 poda­ril Obcini Slovenske Konjice. Njegova likovna dela nam dajejo veliko možnosti za razmišljanje in custveno odzivanje. Likovna dela je razstavljal na številnih domacih razsta­vah in v tujini. V zadnjih štirih desetletjih je ob kulturnem prazni­ku prejel kar štiri nagrade Obcine Slovenske Konjice. Njegov osebni prispevek k likovni umetnosti in kulturni dedišcini mesta Slovenske Konjice je izjemne vrednosti za prepoznavnost naših krajev v kulturnem prostoru in duhovnem življenju v mestu. Arpad Šalamon, likovni pedagog Na likovnem podrocju je delo-val v najrazlicnejših tehnikah. Najbolj prepoznavni sta bili grafi­ka in ex libris. S svojim delom se je uvrstil med najaktivnejše eksli­briste v Sloveniji in širše v svetu. Njegovi graficni odtisi so po vseh celinah v galerijah in knjižnicah. Jubilejna razstava njegovih grafik, ex librisov in slik leta 2020 je bila vseobsežen prikaz njegove življenjske ustvarjalnosti in pripadnosti mestu Slovenske Konjice. S svojim delom je mocno zaznamo-val razgibanost kulturnega življenja v mestu. Obcina Slovenske Konjice mu je podelila zlati grb za zasluge kulturnega pomena. Kultura in umetnost se izražata v razlicnih pojavnih oblikah V novejšem casu so s svojimi stvaritvami na podro-cju kulture Slovenske Konjice zaznamovali tudi: Franjo Funkelj -Frenk, kipar in raznovrstni kul­turni ustvarjalec. Njegov izdelek je skulptura v železu Mravljica, stoji na Tovarniški cesti 3. Luka Juhart, akordeonist, skladatelj in pedagog z nagrado Prešernovega sklada za leto 2020. Kot umetni­ški vodja je vpet v izvajanje domacih programov. Mojca Cerjak, oblikovalka in ilustratorka. Za svoje delo je prejela vrsto domacih in mednarodnih nagrad in bronasti grb Obcine Slovenske Konjice. Franc Ratej - Frenki, likovni ustvarjalec v intarzijah. Njegova dela so predstavljena na razstavah in dostopna v javnih prostorih. Knjižna dela – edicije in muzealstvo V nadaljevanju ne bi smeli prezreti nekaterih knji­žnih izdaj, ki odkrivajo kulturno in gospodarsko pre­teklost naših krajev in osvežujejo kolektivni spomin. V daljšem obdobju so mnogi avtorji prispevali pomembna knjižna dela, ki obravnavajo razlicna podrocja preteklo­sti in sedanjosti. dr. Avguštin stegenšek je obdelal ume­tnostno zgodovino kraja z okolico v znameniti Konjiški dekaniji. Knjiga je doživela ponatis ob 100-letnici izida, kasneje tudi v elektronski verziji. Ena vidnejših avtoric je bila gotovo baronica Adelma vay de vaya s svojo misticno knjigo Duh, sila, snov. Zanimiva je tudi Zdenka serajnik, pesnica in pedago­ginja, posthumno so izšle tri knjige o njenem življenju in delu. Glede na intelektualni potencial prebivalstva na vseh podrocjih življenja ima mesto s podporo društvom in posameznikom velike možnosti aktivnega izražanja v kulturi, prosveti, športu in mnogih drugih dejavnostih. S kulturo jezika in v pisnih delih soustvarjamo družbe-no blaginjo ter ohranjamo vrednote za prihodnost. Za Konjice in okolico je pomembna monografi­ja Konjice – 870 let prve omembe (1146–2016), urednica mag. Aleksandra Boldin, oblikovalec Blaž Prapótnik. Po dostopnih virih in ohranjeni listini iz leta 1900 je takratna Obcina Konjice okolica podelila prvi naziv castni obcan, ki ga je prejel Ivan Šepic, ravnatelj poso­jilnice in posestnik v Konjicah ter prvi župan Obcine Konjice okolica. Na listini je med drugim tudi pecat z napisom Obcina Konjiške okolice. Slovenske Konjice Po Odloku o priznanjih in nagradah Obcine Slovenske Konjice so po letu 2000 bili podeljeni nazivi castni obcan Obcine Slovenske Konjice. Naziv so do leta 2022 prejeli: • Ivan Minatti (2000) • Ivan Pajk (2005) • Florjan Jancic (2011) • Anton ofentavšek (2015) Visoko priznanje Obcine Slovenske Konjice je tudi priznanje konjiški grb, podeljen v treh stopnjah. Tovrstno priznanje je bilo prvic podeljeno leta 1996 kot zlati konjiški grb, ki so ga prejeli: • Anton ofentavšek • vinko Zdovc • Ivan Pajk • Županstvo in gasilstvo 2006–2018 Razvoj organizacije slovenskega gasilstva je konji­škemu društvu dolocil položaj in naloge GEŠP – gasilska enota širšega pomena. Prihodki društva imajo vec virov. Med njimi sta pomembna tista iz naslova opravljanja javne gasilske službe in koncesije za reševanje iz predo­rov. V garažnih prostorih je v letu 2023 devet tehnicnih in drugih gasilskih vozil. Strokovno usposabljanje cla­nov – operativcev – poteka po programu, ki zagotavlja visok nivo intervencij v vseh razmerah. seznam prijateljskih mest, s katerimi sodelujejo slovenske Konjice Pravimo, da se pot vedno pricne s prvim korakom in da se v duhu casa gradijo mostovi sodelovanja ter pri­jateljstva. Ko hodimo skozi cas, ustvarjamo medclove­ške vezi, ki se prepletajo na razlicnih ravneh. Prijateljske povezave evropskih mest razlicnih narodov je program Eu za zbliževanje kulturnega in gospodarskega življenja. Slovenske Konjice so sklenile prijateljske odnose iz zgodovinskih razlogov, mnoge pa tudi v duhu povezova­nja narodov Eu: 1. Sollefte, Švedska, 28. 5. 2008 2. Kosjeric, Srbija, 24. 4. 2010 3. Hlohovec, Slovaška, 18. 6. 2007 4. Gornja Stubica, Hrvaška, 22. 4. 2013 5. Hranice, Ceška, 10. 11. 2012 6. Tolfa, Italija, 11. 3. 2016 7. Križevci, Hrvaška, 11. 11. 2016 8. Zvezdno mesto, Rusija, 23. 4. 2015 9. Szazhalombatta, Madžarska, 23. 4. 2016 10.Biograd na moru, Hrvaška, 2. 7. 2019 Pod crto Nekdanja obcina Slovenske Konjice je že v sku­pni državi Jugoslaviji na temelju podatkov o izseljenih Slovencih v Srbijo med II. svetovno vojno sklenila prija­teljske stike z mestom Kosjeric. Prav tako je bilo v omenjenem obdobju sklenjeno pri­jateljstvo s slovaškim mestom Liptovský Mikulaš, ki je temeljilo na poslovnih odnosih med Konusom in tovarno usnja v Mikulašu. Mesti sta se dogovorili za poimenova-Ponovno pride cas odlocitve, komu nje ulice, kar je storjeno v Konjicah z Liptovsko ulico. Po bomo zaupali, verjeli letu 1991 je razmerje prenehalo. Leto 2018 je prineslo nove volitve za župana in obcin-ski svet. Volivci so dali glas Darku Ratajcu, dotlej direk-Ko se te prime zbirateljstvo torju Zdravstvenega doma Slovenske Konjice. Obcina Slovenske Konjice in mesto sta vstopila v Konjican Robi Vrecko je zbirateljske ideje dobil novo obdobje z ljudmi, ki smo jih izvolili in jim zaupa­na podstrešju hiše na Starem trgu, kjer živi. Ko li. Darko Ratajc je prihodnost zajel v sloganu Vrnimo ga je raziskoval kot mladenic, je naletel na škatle. Konjicam nasmeh! Spoznanje, da je obcina naš širši Radovednost se je poplacala. Našel je stare vojaške pred-dom, Konjice pa mesto, ki potrebuje dušo. Saj clovek ne mete njegovega deda, vojaka 1. svetovne vojne s soške fronte. Od tu naprej je zbirateljska pot vec let šla navzgor in postala njegovo življenjsko delo. V letu 2004 je svoj zbirateljski uspeh postavil na ogled kot Muzejsko zbirko vojaških predmetov avstro--ogrskega obdobja. Zbirka je urejena po vsebinskih sklo­pih, tako da so predstavljeni tudi eksponati lokalne vre­dnosti, zlasti spomin na železnico Poljcane–Slovenske Konjice–Zrece. Bogastvo zbirke, ki je na ogled javnosti, je znano po Sloveniji, saj je zasebna zbirka edinstvena na Štajerskem. Robi Vrecko je tako z osebno idejo in vztrajnostjo oboga­til našo turisticno ponudbo, mestu pa pridal še en pridih v kulturi mestnega življenja. Pogled na konjiški Konus leta 1959 živi samo svojega osebnega življenja, temvec tudi življe­nje z ljudmi svojega casa. Mesto dobiva vse bolj vsebinske oblike sodobnega življenja in napredka z odlicno avtocestno povezavo in urejeno mestno komunalno infrastrukturo. Obnovljeno letno kopališce, prizidek zdravstvenega doma, javna kanalizacija in drugi investicijski pristopi dajejo mestu osnovno infrastrukturo za sedanji in prihodnji razvoj. V mestu se prav tako skrbi za potrebe in prijaznost do invalidnih oseb. V februarju 2021 so znižali dimnik podjetja Konus/ Konex. Dimnik je po besedah lastnika znižan za 4 metre, sicer pa ostaja kot pomnik opušcenih proizvodnih pro-gramov konjiške industrije. To je drugi dimnik, 60-metr-ski, zgrajen za nove tehnološke potrebe takratnega pod-jetja Konus leta 1960. Prvi – 50-metrski – je bil zgrajen med 1. svetovno vojno in kasneje porušen. Zanimivo je, da so nekateri Konjicani po izhodnem dimu, visokem ali nizkem, napovedovali vreme. Brez dimnika ne bi bilo razvoja mesta, zato naj poci­va do prihodnje odlocitve, saj je del naše preteklosti. Konusov dimnik je bil leta 2021 znižan za 4 metre, 2022. nova pridobitev mesta Ponos mesta je bronasti kip konja, kot simbol mesta in motiv z grba obcine. Avtor Boris Kalin je leta 1940 kip namenil Mariboru za del spomenika kralju Aleksandru I. V letu 2022 ga je po dogovoru sprejelo mesto Konjice, ga dalo vliti v bron in sedaj stoji na Starem trgu. november, mesec družbenopoliticnih aktivnosti November 2022 je prinesel velike novosti, hkrati pa se vpisuje v slovensko in krajevno zgodovino z nasle­dnjimi dogodki: 1. november je bil najbolj topel dan (24,1° celzija), odkar imamo v Konjicah merilno mesto. Tudi drugi kraji po državi so presegli rekordne temperature, kot npr. 26,2 °c pri Crnomlju; 13. november, dan volitev predsednika Republike Slovenije: prvic smo dobili predsednico republike, Natašo Pirc Musar. Med ljudmi je zaokrožila domisli-ca, da je bila Slovencem Marija Terezija prva vladarica in sedaj imamo drugo; županske volitve 20. novembra Pogled na Kalinov kip, 2022 Ob kipu: župan Darko Ratajc in Nataša Pirc Musar, 2022 so potrdile nov mandat županu Darku Ratajcu, ki imel volilno geslo Spodobi se koncati delo – za boljšo skupnost. Bralec lahko pomisli, cemu podatki. Zgodovina je mreža ali veriga podatkov, ki nas pripravlja na negova­nje kulture spominjanja, tako posameznega kakor tudi skupnega. Prazniki utrjujejo narodno zavest in spošto­vanje raznolikosti v edinosti, kar predstavlja naše slo­vensko domoljubje. Naša narecna/krajevna govorica nas povezuje v edinost naroda in ljubezen do svojega kraja in domovine. Zgodovina je še vedno naša uciteljica. Ob koncu leta prirejamo Slovenci zahvalne dneve prostovoljstvu, ljudem z velikim srcem, ki organizirano pomagajo drugim v stiski. Med njimi je najbolj množic­na slovenska gasilska organizacija, ki ima status huma­nitarne organizacije od leta 2010. S tem so gasilci dobili svoje mesto v slovenski filantropiji. Duh prostovoljstva zajema široko množico, brez katere družba ne bi zmogla solidarno reševati vseh težav ljudi. Prav zato se 5. december kot dan prostovoljstva mednarodno obeležuje. Predsednik Rs borut Pahor med konjiškimi gasilci, 2022 Poseben dogodek je obeležen 19. decembra 2022 ob prihodu Boruta Pahorja v Slovenske Konjice. Njegov pri-hod je obeležen s postrojem gasilskega castnega voda pred kulturnim domom, nakar mu je dobrodošlico izre­kel župan Darko Ratajc ob navzocnosti namestnice predsednika GZ Slovenije dr. Janje Kramer Stajnko in predsednika GZ Slovenske Konjice Tomaža Paholeta. Florjan Jancic je kasneje iz rok Pahorja prejel medaljo za zasluge, za pomemben prispevek k slovenskemu prosto­voljnem gasilstvu in za ohranjanje ter varovanje gasilske dedišcine. Dobrodošlica Borutu Pohorju – župan Darko Ratajc, 19. 12. 2022 Skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem, 19. 12. 2022 Slovenske Konjice, 2023 II. DeL IZ ZAKLADnICe ZGoDoVIne KonJIŠKeGA GASILSTVA 140 let PGD Slovenske Konjice – gasilska tehnika in gasilska vozila, 3. 10. 2013 1. poglavje o PoSLAnSTVU GASILCeV vloga in pomen prostovoljnega gasilstva se skozi cas spreminjata, a vedno je veljalo, da je pomoc ljudem v nesrecah castno in plemenito dejanje. v sedanjem casu slovensko javno mnenje izkazuje visoko zau­panje v gasilske vrste. Ljudsko izrocilo, da v nesreci spoznaš prijatelja, vsekakor velja za gasilce. v življe­nju se namrec vse hitro obrne, ko je potrebna pomoc. nesreca, kot pravimo, pride na krilih, odide pa peš. Visoka duhovna in moralna opredelitev znacaja današnjega slovenskega gasilca se je uresnicevala skozi stoletje in je temelj sedanjemu gasilskemu eticnemu kodeksu. Pisna pravila, šege in navade prav tako spada­jo v moralni nauk pri vzgoji in oblikovanju osebnosti in lika gasilca. Ponotranjenje lika gasilca s plemenitostjo in srcno­stjo postaja osebno in realno življenje vsakega gasilca – reševalca. V sedanjem casu je humanitarnost eden od pogojev obstoja in delovanja civilizirane družbe, kakor je tudi prostovoljnost nepogrešljivi del cloveštva. Skozi zgodo-vino je požarno varstvo urejala oblast, prostovoljnost pa ima izhodišce v cloveški etiki. V zavedanju, da živimo v casu spremenjenega pogle­da na vrednote v okviru kulturno-politicnih in družbe­nih sprememb ter v cedalje bolj digitaliziranem svetu, postajata solidarnost in prostovoljnost del življenja sle­hernega cloveškega bitja. Clani Prostovoljnega gasilskega društva Slovenske Konjice, usposobljeni za intervencije, 2020 Gasilci, clani društev GZ Slovenske Konjice, na intervenciji na Krasu, 2022 osebnostni lik gasilca – reševalca Gasilec je clovek, ki je strokovno usposobljen z zna­njem za reševanje. Biti mora zdrav in telesno sposo­ben prenašati fizicne napore in duševne obremenitve. Predvsem pa mora biti po znacaju plemenit in socuten. Ob vsakem casu je pripravljen pomagati ljudem v nesre-ci in ob tem misliti na svojo varnost in varnost drugih. Z intervencijami utrjuje izkušnje in znanje, bogati svojo predanost prostovoljstvu in humanemu delu. V društvu je gasilec gasilcu tovariš. Tovarištvo je posebej pomemb-no v intervencijah, ko delujejo kot ekipa in se vracajo v gasilski dom kot ekipa. Tovarištvo je življenjsko boga­stvo društva. Gasilec in gasilka – vsak dan in ves dan GASILEc je beseda po izboru za leto 2022. Slovenski gasilci so poosebili gasilce in gasilke, ki so na Krasu julija 2022 sodelovali v najvecjem požaru v zgodovini Slovenije. Požar je zajel površino 20.000 kva­dratnih kilometrov. V intervenciji je sodelovalo vec kot 12.000 gasilcev in gasilk. Med udeleženci so bili tudi konjiški gasilci. Gasilce in gasilke so prebivalci Krasa poimenovali z junaki, kar sta sprejeli tudi slovenska javnost in oblast, ki je to potrdila ob sprejemu pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju s podelitvijo priznanja jabolko navdiha. S spoznanjem, da je slovensko prostovoljno gasilstvo unikatna družbena vrednota v Evropi, se krepi vecja pozornost države do gasilske organizacije kot nepogre­šljive družbene realnosti, ki postaja steber varnosti v nesrecah. Ljudsko izrocilo pravi, da boja ne bije svetlo orožje, temvec srce junaka. Utrinek: ognjeni petelin Petelin se najpogosteje v ljudskih upodobitvah poja­vlja kot lik, preobražen v požar, ki predstavlja unicujoci pohod ognja. Petelinji greben (petelinja roža) spominja ljudi na ognjene zublje, peklenske plamene ognja. Ogenj se preživlja tako, da vse živo spreminja v pepel, in pri tem ne pozna meja. Tudi gasilci so lahko njegove žrtve. Onkraj takšne besedne upodobitve pa je petelin v ljudskem izrocilu simbol cujecnosti – budnosti. Kot pevec budi ljudi iz sna in s svojo pesmijo (kikirikanjem) spodbuja k delu in vztrajnosti. Kot cujec varuh se naha-ja na mnogih strešnih slemenih in gleda dalec naokoli na preteci ogenj. Pogosto je viden na konicah cerkvenih zvonikov. nAŠA PReTeKLosT In PRIHodnosT Gasilstvo je del humanitarne cloveške dejavnosti, ki hodi po poti neskoncnosti in je po sledeh preteklosti del narodne zgodovine in naše prihodnosti. Zgodovinski pregled 150-letnega organiziranega delovanja konjiškega gasilstva je dragocena predstavi­tev uspehov prostovoljnega gasilskega dela in prijatelj­skega sodelovanja mnogih generacij gasilk in gasilcev. Medgeneracijsko in tovariško življenje v društvu je eden od stebrov prenosa izkušenj iz roda v rod. A na tem podrocju je cas marsikaj prevrednotil. Potrošniška druž­ba in globalizacija sveta skupaj z digitalizacijo spremi­njata nacin našega ustaljenega življenja. Društvo postaja del nove slovenske družbe in njenih sprememb. Za predstavitev podobe preteklega casa so uporablje­ni dostopni pisni viri v besedi in sliki. Na ta nacin nasta­ja zanimiv in casovno pregleden dokument gasilskega zgodovinopisja skozi razclenjene družbeno-ekonomske ter politicne razmere. Prav te so mocno vplivale na polo-žaj gasilstva in njegovo organiziranost v razlicnih držav­nih ureditvah od Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije, SFRJ in koncno samostojne Republike Slovenije, upošte­vajoc okupacijski cas 1941–1945, ko je gasilstvo v mno­gih krajih Dravinjske doline zamrlo. V vrvežu življenja se v zadnjih treh stoletjih slovenski narod nenehno srecuje z gasilcem in njegovo dobrosrcno prostovoljnostjo. Na poti skozi cas gasilstva in gasilske dedišcine se utrjuje zavest, da je potrebno javno gojiti odnos do tega dela narodne zgodovine s pisano besedo in slikovnim gradivom. Sestavljanje podrobnosti v celoto ali v podobo preteklosti ima poseben pomen za mlajše in prihajajoce generacije gasilcev. In prav to je naloga sta­rejše generacije, da utrjuje njihovo osebnost ter ljubezen do svojega kraja. Plemenitost druge plemeniti Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v revi­ji Gasilec (št. 10, 2022) v uvodniku z naslovom Gasilci poosebljate najžlahtnejše vrednote med drugim zapisal: »Med nami imate posebno mesto. S svojimi dejanji ste v skupnosti ustvarili mocno vez, ki je nic ne more prekiniti. To je velicina junakinj in junakov, ki postane­jo legende in navdihujejo v vecnost.« Vsak prostovoljni clan društva je temelj prihodnosti društva Sedanji oris razvoja požarnega varstva in gasilstva bo kot prelet skozi cas z navedbo dogodkov, ki so zazna­movali vecni boj cloveka z ognjem od casa srecanja z njim. celotna predstavitev sloni na pisnih virih, s poseb­nim poudarkom in vpogledom v prostor in zgodovinsko okolje, v katerem so se ustvarjali pogoji za organizirano prostovoljno gasilstvo. V tem knjižnem delu ne bo prikazan le organiza­cijski razvoj gasilstva, temvec tudi poklon spominu na konjiške gasilce in posameznike, ki so soustvarjali gasil­sko zgodovino. Zgodovinski oris v pricujocem knjižnem delu skupaj z Muzejem gasilstva Dravinjske doline pred-V letu 2023 Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske stavlja našo dedišcino v luci narodnega in kulturnega Konjice praznuje 150. jubilej obstoja, kot ena najstarejših bogastvo v ponos mestu Slovenske Konjice in širši javno-organizacij v Dravinjski dolini in prav tako kot gasilsko sti. Zato velja misel: društvo na Slovenskem. Za sedanje rodove je leto 1873 »Sedanjost in bodocnost bi bili prazni, ce bi iz njiju skoraj davnina, ko so takratni konjiški tržani ustanovili izginila sled preteklosti.« požarno brambo, ki je postala 13. delujoca bramba na (Klaus Mann) slovenskem ozemlju. Operativci društva ob nesreci v predoru – vaja, 2005 2. poglavje noVI MeJnIKI RAZVoJA PoŽARneGA VARSTVA In GASILSTVA družbene spremembe in gasilsko prostovoljstvo V 19. stoletju je na razvoj društvenega življenja odlo-cilno vplivala marcna revolucija leta 1848, ko je v Evropi in na Slovenskem prišlo do velikih politicnih in družbe­nih premikov. Med mnogimi dejavniki so bili hiter teh­nološki razvoj industrije in znanosti ter nove potrebe za ocuvanje zasebne lastnine. Dosedanja cehovska uredi­tev požarne varnosti je bila prav zaradi tega pred raz­padom. Na Slovenskem je prišlo, kot drugod po Evropi, do resnejših poskusov ustanavljanja gasilske organizacije, ki bi pod drugacnimi pogoji kot cehi zagotavljala požar-no varnost. Pogoji za takšno organizacijo so nastali po letu 1867, ko je Avstro-Ogrska sprejela Zakon o pravici združevanja (o društvih in politicnih društvih), Zakon o pravici zborovanja in Zakon o splošnih pravicah drža­vljanov. Zacetek gasilstva na slovenskem V mnogih slovenskih trgih in mestih so se lotevali ustanavljanja požarnih bramb, ki so nudile organizira-no požarno varnost. Krajevna gasilska društva so usta­navljali premožni prebivalci, da bi varovali svoje premo­ženje pred ognjenimi zublji, zavedajoc se, da požar tudi bogate spreminja v siromake. Prav tako sta se v tem casu krepili prostovoljnost in solidarnost, kot humani del raz­vijajoce se družbe. V casu avstro-ogrske monarhije sta oblast in kapital podpirala priseljevanje Nemcev na slovensko ozemlje. Podobno se je dogajalo v sosednji Hrvaški, kamor so se priseljevali Madžari, madžaroni, kot so jih imenova­li domacini. Priseljenci so z mocjo svojega premoženja vplivali na krajevne dogodke in na uveljavljanje gospo­darske in politicne premoci. Posebno so utrjevali nemški jezik v gasilstvu. »Prvic se je zgodilo, da je kak Slovenec po ljubljan­skih ulicah poveljeval slovensko in ne nemško. Policisti so stopili k Merherju, mu odvzeli sabljo in ga zaprli.« (Slovenski narod, 22. 8. 1888) Ignacij Merher je svoji ceti poveljeval na gasilski paradi v Ljubljani. Leta 1886 je napisal vadnik v sloven-skem jeziku, v katerem je pojasnil povelja v slovenskem jeziku. KonJIŠKA PoŽARnA bRAMbA – PoŽARnA sTRAŽA dobRovoLJCev 1873 Ob potovanju skozi zgodovino se vracamo v cas, ko so konjiški tržani za varstvo pred požari ustanovili Požarno stražo dobrovoljcev. Pisni viri navajajo, da so se priprave za ustanovitev Požarne straže dobrovoljcev v Konjicah pricele že 1872. z zbiranjem prispevkov na javnih prireditvah v trgu. Pisni viri navajajo: »Na starega leta vecer so pripravili velikansko tom-bolo, od katere so ciste dohodke temu društvu darovali.« »Konjiška obcina je novi požarni straži 500 gld., okrajni zastop konjiški pa 200 gld. podpore privolil.« V trgu in okolici je bila živahna razprava, saj so slo­venski kmetje bili proti placevanju novih davkov, ljudje pa niso verjeli, da lahko požarna straža pred ognjem obvaruje cele Konjice. ustanovitev je bila pod mocnim nemškim vplivom in po vzoru nastajajocih društev na Nemškem. Iz posa­meznih zapisov je sklepati, da je prav Friderik Dörfl, dimnikarski mojster in priseljenec v Konjice, bil pobu­dnik ustanovitve. Na to misel nas pripelje zapis v clanku Slovenski gospodar (št. 15, 10. april 1873): »… da tisti, ki se za to društvo najbolj žene, ni Avstrijanec, temuc trd Nemec, daljec dolj iz ‹rajha›.« Zapis je izraz mednacionalnih razmerij na tleh Spodnje Štajerske med domacini in priseljenimi Nemci. Boj za slovenski jezik in za slovenska društva je bil pri­soten povsod na Štajerskem. Nestrpnost je bila prisotna med slovenskim in nemškim prebivalstvom. upoštevati je potrebno, da je takrat v Konjicah živela vecina prebi­valcev nemškega rodu, na podeželju pa Slovenci, in da smo živeli v tuji državi, v avstro-ogrski monarhiji. Država je lokalno oblast uredila po nacionalnem nacelu in usta­novila dve obcini: Konjice trg z vecinskim nemškim življem in Konjice okolica s slovenskimi domacini. Slovenci smo bili zvesti podaniki svojemu vladarju, kar izkazuje spominska medalja vojvodine Kranjske iz leta 1883. Na medalji je v slovenskem jeziku napis: »V veseli spomin na 600-letne zveze Vojvodine Kranjske z Avstrijo.« V duhu tistega casa so ustanovitelji imeli zgled v ustanavljanju gasilskih društev na Nemškem. Po zgodo­vinskih virih so bili idejni vodje obicajno ljudje iz dimnikarske stroke, ki je imela od oblasti posebna poo-blastila za požarno var-nost. Prav v tem razmer­ju je razumeti idejo konjiškega dimnikar­skega mojstra in njego­vih podpornikov, ki so imeli cut za varnost in prihodnost. Ustanovitelji Požarne straže dobrovoljcev v trgu Konjice, 1873. Friderik Dörfl stoji ob lestvi – levo, oznacen s številko 19, in Johann Sutter – stoji levo pred njim, oznacen s številko 16. Spodaj originalni seznam vseh ustanovnih clanov, ki je nastal kasneje (fotografijo in seznam hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline v Slovenskih Konjicah). Soustanoviteljev konjiške požarne straže je bilo 32 – petnajst obrtnikov, štirje tovarnarji, šest obrtnih pomocnikov, dva advokatska uradnika, trgovec, lekar­nar, sodni uradnik, davcni kontrolor in obcinski tajnik –, ki so v takšnem sestavu društvu zagotavljali uresni-cevanje zastavljenih idej in ciljev. Za prvega ‚hauptma­na‘ so postavili Johanna Sutterja, ki je imel za pribocni­ka Josipa Resta, advokatskega uradnika, vešcega pisane besede. Napredek društva je bil od ustanovitve do zacetka 1. svetovne vojne izjemen, saj so clani bili predvsem nem­ ški premožni tržani. Casopisni clanek je osnovni pisni dokument – dokaz o ustanovitvi konjiške Požarne straže dobrovoljcev. Objavljeni clanek v komentarju omenja nasprotja, ki so izhajala iz takratnih narodnih trenj in svetovnih nazo­rov ljudi na Konjiškem; v trgu so živeli predvsem ljudje nemške narodnosti, v okolici pa Slovenci. Ljudski izrek pravi, da je cas najboljši sodnik, ki nam odpira vse poti do resnice. Vsekakor je ustanovitev požarne straže ena od humanitarnih vrednot razuma in vizije, ki se je po 150 letih spoštljivo spominjamo. Ceprav je vse tako dalec, nam je ob jubileju vse blizu. Sprejeto je spoznanje, da je takratna tukaj živeca nemška manj­šina dala svoj prispevek v temelje zgodovine konjiškega gasilstva, saj je bilo za požarno varnost v kraju tovrstno društvo vec kot potrebno. Novica iz casopisa Slovenski gospodar, 10. april 1873, je edini pisni dokaz o ustanovitvi Požarne straže dobrovoljcev, predhodnice gasilskega društva. cas družbenih in politicnih sprememb na slovenskem Vpogled v seznam ustanoviteljev požarne straže nam poda naslednji ugotovitvi: • v Konjicah in njihovi okolici so bili lastniki pomembnega premoženja obrtniki in trgovci. Njihovo premoženje je bilo v strnjenem naselju stalno v nevarnosti za požare, na kar jih je opozarjal Friderik Dörfl; • med clani so bili izobraženci, zaposleni in vešci priprave dokumentov, ki jih je zahtevala oblast za ustanovitev požarne brambe. To je bil cas razgibanega družbenega in politicnega Prva požarna bramba je bila ustanovljena leta 1869 življenja, ki ga je v letu 1867 prinesla nova državna v Metliki. Viri navajajo, da se je ime bramba povzelo po dualisticna avstro-ogrsko monarhija, kot parlamentarna varaždinski brambi, ki je bila ustanovljena že leta 1864 monarhija. po ogrskih pravilih. Konjiška požarna bramba je bila V letu 1868 sta bila sprejeta Zakon o politicnih pravi-ustanovljena 1873 in takoj zacela z aktivnostmi. cah in združevanju ljudi ter Zakon o društvih. Dolocila Gasilskih dnevov leta 1874 v Mariboru sta se udeleži­teh zakonov so bila osnova za ustanovitev požarnih la Johann Sutter (‚hauptman‘ in lastnik tovarne mila) in bramb, tudi konjiške. Martin Bauman (lastnik tovarne usnja). v složnem delu in znanju je moc napredka Prva gasilska tehnika Društvo je sledilo napredku gasilske tehnike z naba­vami brizgaln: • prvo enoosno brizgalno na samotežno vleko so nabavili ob ustanovitvi 1873., • drugo enoosno brizgalno na rocni pogon in na konjsko vprego leta 1897 in • tretjo dvoosno brizgalno na rocni pogon in konjsko vleko leta 1903. Druga in tretja sta razstavljeni v Muzeju gasilstva Dravinjske doline. Prvi gasilski dom v dravinjski dolini Gasilski domovi predstavljajo bogato gasilsko dedi-šcino, saj so se v njih kalili gasilski rodovi. V zgodovi­ni predstavljajo prelomnico delovanja gasilskih društev in zacetek vstopa mladine v gasilske vrste. Arhitektura konjiškega doma se je zgledovala po novejšem dunaj-skem jugendstilu in takrat je veljal za enega lepših v Sloveniji. Društvo je uživalo ugled in bilo ponos kraja, saj so bili clani premožni ter ugledni tržani, ki so imeli vpliv na obcinsko politiko. Združevala jih je ideja o var-nosti in samopomoci pri požarih, predvsem pa politicno utrjevanje nemške manjšine v Konjicah. »To je živa zgodovina nekega drugega casa istega kraja.« Clani društva, zbrani pred prvim gasilskim domom, 1907 vidno iz društvenih zapisov. v društvu je delovalo le nekaj starejših clanov, ki so se sestali nekajkrat na leto. Mnogi clani so bili mobilizirani, ostali so le clani, oprošceni vojaške obveze. v arhivu ni zaslediti zapi­sov o posredovanjih v požarih. 14. 4. 1914 je stotnik društva postal Martin Kovac, ki je bil izvoljen tudi za namestnika poveljnika Celjskega gasilskega sektorja, ki je spadal pod deželno gasilsko zvezo s sedežem v Gradcu. Prvo gasilsko obdobje v Kraljevini srbov, Hrvatov in slovencev V novonastali državi, Kraljevini SHS, so sloven-ski gasilci že leta 1919 ustanovili svojo gasilsko zvezo. Na ustanovnem zboru Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana 1. junija 1919 so med drugim sprejeli nacelo: »Gasilca ne dela blesteci kroj, temvec cut ljubezni do cloveka, cut ljubezni do svojega naroda in do svoje domovine.« To nacelo kot vrednota še danes ozavešca duha in srcnost clanstva, kar potrjuje Kodeks etike slovenskih prostovoljnih gasilcev, sprejet leta 2006. Nacela kode­ksa so obvezujoca za clane in so del splošne in strokov­ne vzgoje. Prav tako je bil sprejet gasilski pozdrav na pomoc. Za prvega nacelnika je bil izvoljen Fran Barle, ki ga slovenska gasilska zgodovina casti kot organizatorja gasilstva na Slovenskem. Prav tako je zapisan kot oce slovenskega gasilstva. Leta 1920 je izdal Gasilsko knjiži-co, prvi in drugi zvezek, katere izvod hrani Muzej gasil­stva Dravinjske doline. V letu 1921 je Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana Gasilski grb, 1921–1933 Prvi zbor starih in novih clanov konjiškega društva v novi državi je bil 24. 4. 1921. Za nacelnika je bil izvoljen Milko Zorcic, poveljnik je postal Josip Kump. Arhivsko gradivo izkazuje, da so 10. 5. 1931 clani konjiškega društva prejeli odlikovanja sv. Save V. reda in 6 clanov zlato kolajno za civilne zasluge. V podtonu: Porocilo Martina Kovaca s seje celjskega gasilskega sektorja, 1916 Blagoslovitev motorne brizgalne znamke Rosenbauer, 4. 8. 1929 drugo gasilsko obdobje v Kraljevini Jugoslaviji S preimenovanjem Kraljevine SHS dobimo leta 1927 državo Kraljevino Jugoslavijo. Razdeljena je bila na banovine, in slovensko ozemlje je spadalo pod Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani. Med letoma 1933 in 1941 je bilo, po zapisih, življenje v društvu zelo razgibano, ustvarjalno in financno težav-no. Poleg tega pa tudi polno narodne nestrpnosti med clanstvom, ki je izhajala iz razmerij slovenskih in tukaj živecih Nemcev ter nemškutarjev; nemška stran svojega vpliva v društvu ni hotela izpustiti iz rok, kar je razvi­dno iz društvenega vabila, napisanega v nemšcini. Bilo je tudi nemalo izkljucitev iz društva – pri neka­terih je v maticni knjigi pripomba – doživljenjsko. Konjiško moštvo ob prvi motorni brizgalni Rosenbauer, 1929 Vecina izkljucenih clanov se je ponovno vkljucila v PGD Tepanje, kar so Konjice zamerile in se pritožile na Gasilsko župo sreza celje. Nakljub prepirom je v društvu vladala ambicija po napredku. To se izkazuje z nabavo prve motorne bri­zgalne znamke Rosenbauer (1929), dandanes eksponata v Muzeju gasilstva Dravinjske doline. Motorna prenosna brizgalna F 50 tovarne Rosenbauer je prišla na trg leta 1923. Konjiški gasilci so jo kupili 6 let zatem in tako opu­stili rocne brizgalne ter stopili na pot sodobne gasilske tehnike. Ob nakupu Fordovega gasilskega vozila leta 1930 so bili zelo korajžni, saj je nakup društvu povzrocil veli­ke financne težave, ki jih je rešila Obcina Konjice trg. Vozilo je bilo leta 1962 odstopljeno PGD Loce, nato pa je neslavno koncalo na odpadu. Blagoslov gasilskega vozila Ford, 1930 Zanimivi utrinki iz delovanja društva: • V letu 1921 so se clani dogovorili, da se v društvu govori slovensko, poveljuje pa po nemško. • Iz gasilske zgodovine je znano, da je 1887. izšel Vadbeni pravilnik slovenske prostovoljne požarne brambe avtorja Ignacija Merharja, v katerem je sestavil in razložil vsa slovenska gasilska povelja in pri tem zapisal: »Cemu bi se mucil slovenski gasilec z nerazumljivo nemšcino, cemu bi slovensko poucevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba!« • Konjiški gasilci so se težko privajali slovenskemu poveljevanju, podobno kot v drugih društvih na Štajerskem, o cemer so porocali slovenski casopisi. • Pozneje je slovenski jezik v društvih bil moten še s srbohrvašcino, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji uradni jezik. Gasilski pozdrav na pomoc smo zamenjali s pomoz Bog in uvedli vojaško poveljevanje v srbohrvašcini (1933). • Konjiški gasilci so želeli društvo ustvariti po svoji podobi, mimo predpisov, vendar se ni izšlo, kar se je pokazalo leta 1940 z razpustom društva. • Obcini Konjice trg in Konjice okolica sta društvu zagotavljali konjske vprege za izvoz rocnih brizgaln na kraj požarov. Zaradi težav, ker vpreg iz obcine Konjice okolica veckrat ni bilo, je društvo 2. 2. 1924 sporocilo Obcini Konjice trg in okrajnemu glavarstvu Konjice, »da ne bodo gasili v okolici, ce ne dostavijo konjev iz kraja požara za prevoz crpalke«. • Gasilcem naj bi konjske vprege zagotavljali nadžupnija Konjice, lastnik žage Hrastnik in posestnik Potocnik. • Med slovenskimi gasilci je prišlo do velikega nezadovoljstva, kar so pokazali z izstopi iz organizacije. • Gasilci so morali dati zaobljubo novemu kralju Petru II. O tem dogodku konjiško gasilsko društvo hrani izvirne listine. Skupna zaprisega je bila 24. 10. 1934 v gasilskem domu. Gasilski zaprisegi so se clani nemške društvene struje izogibali. V omenjenem obdobju so slovenski gasilci zaceli v medsebojnih stikih opušcati besedo gospod in se naziva-ti z besedo tovariš. Takšen sklep je sprejela GZ Dravske banovine 27. 4. 1937. Društvo je bilo povezano v Gasilsko župo okraja celje, s katero je bilo v stalnih sporih, kar je razvidno iz zapisniške knjige Gasilske župe sreza celje. Z uvajanjem novih gasilskih pravil je prišlo do težav, posebno po letu 1933 s sprejetjem Zakona o Gasilski zvezi Kraljevine Jugoslavije. Gasilska župa sreza celje je v društvu uvedla leta 1940 zacasno upravo, ki jo je vodil clan društva Alojz Pekovšek. Že v naslednjem letu je z ukazom kraljeve vlade v Beogradu bilo društvo razpu-šceno. Takšnih dogodkov je bilo na Štajerskem kar nekaj. Gasilsko društvo Maribor je bilo iz podobnih razlogov razpušceno že leta 1933 (140 let PGD Maribor – Mesto). Clani Prostovoljne gasilske cete Slovenske Konjice ob razvitju prvega društvenega prapora leta 1938, ki je sedaj muzejski eksponat. Obrazložitev o ukinitvi društva je na seji podal Anton Trstenjak, glavar konjiškega okraja, vendar o tem ni zapisnika. Dne 29. 6. 1940 je Obcina Konjice trg sklicala usta­novni obcni zbor društva. Izvoljeno je bilo povsem slo­vensko vodstvo; za predsednika dr. Maks Kozinc, za poveljnika Anton Pavšer. najvecja nevarnost drugim in sebi je vedno clovek Slovenske gasilce je na resno možnost vojne opozar­jala GZ Dravske banovine Ljubljana že konec leta 1940. Z okrožnicami so prejemali navodila in spodbude za stro­kovno izobraževanje v primeru vojne ter pozive gasil-skim župam in cetam k odlocni postavitvi na branik narodne svobode. Pod okrožnico z dne 28. aprila 1939, ki jo je podpisal dr. Anton Kodre, starešina Gasilske zveze Dravske bano-vine, med drugim piše: »Naš gasilec je s svojim varuhom realen v svoji ljubezni do naroda, do bližnjega. Narod je našega gasilca vzgojil, držal, bodril in oplajal.« Kraljevina Jugoslavija je 6. aprila 1941 doživela sovražni napad in razpad vojske ter gasilstva. Cas 2. sve­tovne vojne je mocno zarezal v življenje in delo sloven-skih gasilcev. slutnja Gasilka Marija Brencic je v gasilski pesmi Naše moci, objavljeni leta 1938 v Vestniku obramba pred napadi,v eni od kitic o grožnji vojne takole zapisala: »Bratje gasilci, stopimo na plan, ognja pogumnih moci se ne bojmo; hrabro se bojujmo, smelo zapojmo; Bog nam pomagaj in sv. Florjan!« okupatorsko razkosanje slovenskega ozemlja Konjiško gasilstvo 1941–1945 Na celjsko obmocje je nemška vojska pridrvela že med 10. in 11. aprilom 1941 in zacela uveljavljati svoj okupatorski režim. Pri tem jim je bila v veliko pomoc domaca nemška organizacija kulturbund, v katero so bili združeni tukajšnji štajerski Nemci. Okupator je kmalu vzpostavil upravni in oblastni aparat. Tedanji okraj Slovenske Konjice, ki je obsegal Zrece, Vitanje in druge kraje, je bil na zacetku vkljucen v mariborsko podeželsko okrožje. Konjiška skupina kulturbunda je s pomocjo nekda­njih starih clanov gasilskega društva poskrbela za delo­vanje društva v novih pogojih. Zanimivo je, da so 15. aprila 1941 na dvorišcu doma kurili star društveni arhiv in slovensko literaturo. Društvo se je preimenovalo v Freiwillige Feuerwehr, kot se je imenovalo v casu avstro-ogrske monarhije. Poveljstvo je prevzel nekdanji clan društva Hermann Perschenonigg. Kmalu so dobili nemške uniforme in gasilske prirocnike, ki jih hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline. Clani društva so bili starejši Konjicani in okolicani, ki niso bili sposobni za vojaško službo ali vojaško for-macijo Wehrmannschaft. Prav zaradi tega je bilo clan­stvo v društvu obvezno, saj so se usposabljali tudi kot gasilska policija. Društvo je kmalu štelo okoli 30 cla­nov. Med njimi so bili slovensko cuteci Konjicani, ki so kasneje kot pricevalci izpovedali, da je društvo delovalo na prisilni osnovi. Po vojni so nekateri ostali clani dru­štva. Ceprav iz tega casa ni ohranjenih zapisov, le slikovno gradivo in ustno pricevanje, lahko sklepamo, da je bilo društvo v zacetku dobro organizirano, saj je clanstvo bilo obvezno. Z zacetkom vojnega delovanja partizan­skih enot so se mnogi gasilci izognili udeležbi v požarih izven Konjic. V obdobju okupacije niso delovala vsa gasilska dru­štva. Najaktivnejši sta bili društvi v Slovenskih Konjicah in Locah. Gasilsko društvo Tepanje je svojo rocno bri­zgalno skrilo in tako celotno obdobje okupacije ni delo­valo. Nemška oblast je na zacetku konjiško obmocje vklju-cila v mariborsko podeželsko okrožje. Konjiško društvo se je kmalu preoblikovalo in uvedlo režim nemškega gasilstva. Že v istem letu so dobili nem­ške uniforme. Medvojna aktivnost v konjiškem društvu se je izkazovala tudi v strokovnem izobraževanju – za poveljniški kader je bila šola v Gradcu in gasilska šola v celju Feuerwehrbereitschaft cilli za gasilske specialno­sti. Gasilstvo je bilo vkljuceno v protiletalsko obrambo. V Muzeju gasilstva Dravinjske doline so ohranjeni gasilski ucbeniki oziroma prirocniki, ki so se uporabljali za usposabljanje gasilcev v celotnem nemškem tretjem rajhu, torej tudi v Konjicah. Po izjavah pricevalcev je društvo le navzven kazalo organiziranost, ker je bila prisilna. Ob koncu 2. svetovne vojne je umikajoca se nem­ška vojska društvo oškodovala za forda, ki ga je kasneje dobilo nazaj, prav tako gasilsko brizgalno. Tudi arhivu ni bilo prizaneseno. Le-ta je bil dvakrat unicen, prvic 1941., ko je okupator unicil stari društveni arhiv, drugic ob osvoboditvi, ko so unicili arhiv 1941–1945. »Neizprosna pravicnost naj bi vedno zasledovala krivce in druge odvrnila od namena takšnih dejanj.« Konjiški gasilci med 2. svetovno vojno, 1942 Nemška gasilska literatura, prirocniki med okupacijo 4. poglavje noVA DRŽAVA JUGoSLAVIJA 1945–1991 novi casi in nov utrip življenja vsaka nova oblast najprej utrdi državno upravo in njeno pristojnost. Kmalu so bili postavljeni refe­renti za gasilstvo pri okrajnih odborih osvobodilne fronte, ki so skrbeli za nadaljevanje požarne varno­sti. Konjiško društvo se je kmalu postavilo na noge z nekaterimi starimi in novimi clani. Prvi predsednik Prostovoljne gasilske cete slovenske Konjice je leta 1945 postal Avgust otorepec, ki je bil že v Kraljevini Jugoslaviji predsednik društva. Ceta je že 5. 9. 1945 od okrajnega odbora OF Slovenske Konjice dobila okrožnico za gasilske vaje in nastop z motorno žago. Navodilo nove oblasti je zacetek in nada­ljevanje izobraževanja gasilcev. Pred gasilci je bilo veliko neznanih nesrec, predvsem z eksplozivnimi sredstvi, ki jih je okupatorska vojska odvrgla pri umiku. Do takšne nesrece je prišlo v kraju Dobrnež pri Slovenskih Konjicah 16. 6. 1945. Po koncu vojne so v tem kraju nemški ujetniki pod nadzorom ljudske milice zbi­rali in prekladali eksplozivna sredstva. Pri tem je prišlo do nesrece oziroma do katastrofe. Mrtvih je bilo po pri­povedovanju ocividcev okrog 16 ljudi, požar pa je unicil dve hiši in štiri gospodarska poslopja. Med žrtvami so bili milicniki in ujetniki, kot je leta 2013 pripovedoval Franjo Regoršek, ki je bil najbližji sosed. V novi Jugoslaviji sta med gasilci zavela optimizem in pogum za obnovo društev in gasilskih domov. Za obnovo v osiromašenem gospodarskem in življenjskem okolju je bila potrebna krepost, ki je krasila mnoge prostovoljce in prostovoljke na Konjiškem. Pripadnost ni bila izra­žena samo v udarniškem (prostovoljnem), temvec tudi v strokovnem izobraževanju ter gasilskih spretnostih in operativnih vajah. Že v letu 1954 so se v gasilski šoli za podcastnike v Medvodah izobraževali trije clani PGD Slovenske Konjice, in sicer Jožica Hrovat, Franc Strnad in Alfonz Šmid. cas obnove gasilstva V Ljubljani se je 2. 10. 1947 odvil ustanovni kongres GZ Slovenije, ki je med drugim sprejel nacelo, kasneje uzakonjeno v Zakonu o gasilstvu: »V gasilski organizaciji ni razmejitve med clani in clanicami.« V novi slovenski gasilski organizaciji ni bilo nobe­nih razlik ne po spolu, ne poklicu, ne po premoženju. Društvo je združevalo ljudi vseh poklicev in družbenih položajev, in ne kot nekoc, ko nižjih slojev (kocarji, vini-carji, nezakonski otroci) ni bilo najti med gasilskimi vrs­ Prva skupinska slika Prostovoljne gasilske cete Slovenske Konjice, 1945 tami. Tako se je v gasilskih vrstah ob vstopu pojavil med nih gasilskih oblacilih, ki so bila dostopna po vojni. Pri clani nov naziv ali poklic – sin posestnika. gašenju požarov so uporabljali celo medvojne nemške Ceprav so bile povojne razmere za obnovo izredno gasilske celade. skromne, je gasilska organizacija postala množicna in je Po vojni se je društvo zacelo številcno krepiti. premagovala vse ovire. Vodstvo društva je prevzel Adolf Šuc. Cut odgovornosti do razvoja društva se je izkazoval s V letu 1954 so razvili nov društveni prapor ter na prostovoljnim delom in gasilskim tovarištvom. ostrešje doma postavili sireno, v dom pa cez 2 leti nape-Na sliki so clani in simpatizerji v skromnih in razlic-ljali telefon. Prostovoljna gasilska ceta Slovenske Konjice, 1. 5. 1945 Konjiški gasilci s trobentaci, 1947 Zanimiv je poskus uvedbe poklicnega dežurstva v društvu leta 1955. Poklicno jedro društva, ki so ga sesta­vljali trije poklicni gasilci, se ni uveljavilo, ceprav je dru­štvo bilo razporejeno v takratno A-kategorijo, je v letu dni ugasnilo. Društvo je dosegalo lepe rezultate v tekmovalnih disciplinah in v obnovi tehnike. Republiško ministrstvo je razpisovalo tekmovanja, kjer so bile nagrade svecane uniforme ali blago za delovne uniforme, spojke, rocniki in drugo orodje za gasilsko delovanje. Reforme družbe in gospodarstva Po letu 1960 so nastajale reforme, ki so zahtevale nov vir navdiha za razvoj na vseh podrocjih. Razvoj gospo­darstva, stanovanjska izgradnja ter nove tehnologije v proizvodnji in gospodinjstvih so pred društvo postavlja­li nove izzive razvoja, za katerim je društvo zaostajalo. Tudi v konjiškem društvu so se odlocili za spremem-be o nacinu vodenja in delovanja društva. Za predsedni­ka društva je bil izvoljen Florjan Jancic, ki je tako leta 1965 vstopil v gasilske vrste. Prvi koraki pri nabavi nove tehnike tedanjega casa Prvo novoorodno gasilsko vozilo TAM Pionir, ki so ga gasilci imenovali kar praga, je društvo prejelo leta 1958, leto kasneje pa še motorno brizgalno Savica. Društvo je leta 1966 dobilo avtocisterno, ki jo je nabavila Obcina Slovenske Konjice in s tem zagotovila vecjo operativnost društva. Razlog za takšno odlocitev je bil velik požar leta 1965 pod Starim gradom. Zbor društva ob zakljucku velike notranje prenove gasilskega doma. V sredini prve vrste novi predsednik društva Florjan Jancic. sToLeTnICA dRUŠTvA 1873–1973 osnove programa praznovanja Jubilej je bil programsko obsežno obeležen tako, da V mesto je prišlo vec kot tisoc gasilcev, ki so v ešalo­je vzdušje praznika zajelo celo mesto Slovenske Konjice. nih priredili mimohod po bivši Mariborski cesti, sedaj Pokrovitelj jubilejne proslave je bila skupšcina Mestni trg, do parka Trebnik. V paradi je sodelovalo 70 Obcine Slovenske Konjice. Clanstvo v castnem odboru in gasilskih vozil. Praznik so pocastili gasilci iz Hrvaške, izvedbenih odborih je potrditev odnosa in spoštovanja Avstrije in delegat GZ Jugoslavije iz Beograda ter predse­dela PGD Slovenske Konjice ob 100-letnici društva. dnik GZ Slovenije in druga množica obiskovalcev. Clani društva ob 100-letnici Jubilejno leto je prineslo izjemno složnost in delov-no prostovoljnost clanov. Takšna enotnost je omogoci-la organizacijo dela na svecanem programu, ki je bil v samem mestnem središcu. Društvo je imelo v javnosti veliko podporo pri organizaciji jubileja. Na prikazu takratnega reševanja z višin je bila na sedanjem Mestnem trgu izvedena vaja reševanja iz bloka po drsalnem traku, vreci in skokom v napeti prt. Odprtje doma in parada sta posneta na DVD, ki ga koristi Muzej gasilstva Dravinjske doline. V letu 1973 je bil v velikem zanosu pricakan prvi viso­ki jubilej v gasilstvu na Konjiškem in Dravinjski dolini. PGD Slovenske Konjice je svecano obeležilo 100-letnico obstoja in delovanja. Ob jubileju je bilo cutiti veliko sku­pno proslavljanje gasilcev in obcanov. Osrednja priredi­tev je bila v mestu, na sedanjem Mestnem trgu, kjer je takrat še potekala cesta celje–Maribor. HITeR RAZvoJ PoŽARneGA vARsTvA V daljšem obdobju pred letom 1975 je slovensko gasilstvo bilo, kot pravimo, financno podhranjeno. Tudi konjiško društvo je z dotacijami iz obcinskega proracu­na bilo v velikih težavah. Skoraj ni bilo mogoce pove­zati kraj s krajem, saj je mesecna dotacija komaj pokri-la tekoce stroške delovanja društva. Takšno stanje je zelo osiromašilo razvoj društev. A na sreco je konjiško gospodarstvo imelo veliko razumevanje in je društvo financno podpiralo. To se je posebej pokazalo v letu 1973, ob stoletnici društva in obnovi gasilskega doma. Preskok v financiranju gasilstva 1975–1988 Z ustanovitvijo Samoupravne interesne skupnosti za požarno varnost v Obcini Slovenske Konjice je prišlo do preskoka v financiranju gasilstva. Prvi predsednik SIS-a je postal Florjan Jancic, tajniška dela pa je prevzel Franc Jelenko st. Gmotno stanje gasilstva se je znatno izboljša-lo. To je zacetek gradnje novih domov in nabave sodobne gasilske tehnike ter opreme. Ob teh podatkih je za razvoj društva pomembno leto 1984 z nabavo gasilske hidravlicne avtolestve Mercedes-Benz 1422 Metz. S tem je društvo kot prostovoljno društvo postalo edino v Sloveniji s takšno tehniko. Botri so ob prevzemu lestve bili direktorja Konusa in uniorja, Jure Pokorn in Marjan Osole, ter predsednik Izvršnega sveta skupšcine Obcine Slovenske Konjice Stane Kokelj. Starejši gasilski rodovi to obdobje imenujejo ‚zlati financni gasilski casi‘. Vendar nic ni vecno. Kmalu je visoka inflacija že v letu 1984 iznicila državno valuto dinar. Nastopile so velike težave s placilom avtolestve. Iz te financne zagate je društvo rešil zreški unior z direk­torjem Marjanom Osoletom. Sklenjen je bil dogovor, da Požarna skupnost Konjiške obcine v letu 1985 sodeluje pri programu izgradnje požarnega bazena na Rogli. Gasilska tehnika – vozni park PGd slovenske Konjice 1930–2023 Ko pišemo o gasilski tehniki, je prav, da se spomni-mo gasilskega reka »Taktika intervencije brez tehnike je brez moci, tehnika brez taktike je brez ucinka.« V 150 letih smo gasilci dobili izjemne strokovne reši­tve s teh dveh podrocij in široko zasnovo usposabljanja operativnih enot. Namen zapisa je predstaviti casovne menjave gasilskih vozil oziroma vozil, ki jih je društvo uporabljalo za lastne prevoze. Prvo gasilsko vozilo znamke Ford je gasilsko društvo slovesno prejelo v uporabo 10. avgusta 1930. Prvi voznik vozila je postal clan društva Jakob Korošak. Ceprav je vedno veljalo, da je gasilska tehnika draga, je po kvaliteti postala dostopna šele po letu 1991. V gara­žah našega društva se ob zacetku leta 2023 nahaja devet gasilskih vozil, ki predstavljajo operativno moc društva in visoko strokovno usposobljenost clanstva. V 93 letih je društvo zamenjalo 29 gasilskih vozil. V navedeno število je zajetih tudi sedanjih 9 vozil, ki so v društvenih garažah: 1. Ford, gasilsko vozilo 2. Chevrolet, osebno vozilo 3. Gv TAM Pionir, orodno vozilo 4. Fiat 1400 5. Zastava, džip 6. Gv TAM 4500, kombinirano vozilo – cisterna 7. Gv IMv, kombi 8. TAM 80, kombi 9. Gv TAM 5500, kombinirano vozilo – cisterna 10. IveCo, kombi 11. ZAsTAvA Yugo, kombi 12. TAM 80 T5, kombi 13. UAZ, džip 14. Gv TAM 80, cisterna 15. LAdA niva, džip 16. Gv Mb Metz, hidravlicna lestev 17. Gv Ziegler, cisterna 18. Gv sPRInTeR 312, kombi 19. Gv Mb ACTRos, cisterna 20. RenAULT, dostavno vozilo 21. MITsUbIsHI, džip, poveljniško vozilo 22. Gv Mb ATeGo, tehnicno vozilo za reševanje iz tunelov 23. Gv vAneo, vozilo za prevoz moštva 24. GvC 16/25, avtocisterna 25. GvM 1, vozilo za prevoz moštva 26. GvC 24/40, cisterna znamke Mercedes-benz 27. TRv, vozilo za nevarne snovi znamke Mercedes-benz 28. GvC 16/25, cisterna Man 29. GvC-1, kombi za prevoz moštva Gasilska vozila pod številkami 16, 18, 19, 22, 23, 26, 27, 28 in 29 so v letu 2023 sestavni del gasilskega voznega parka društva. Za vzdrževanje tehnike potre­buje vsako društvo visoko usposo­bljene clane strojnike. V daljšem obdobju je za vzdrževanje gasil­ske tehnike kot strojnik v našem društvu skrbel clan Vili Kukovic, danes za vzdrževanje avtoparka skrbi Herbi Lešnik. Po sLedeH ZGodovIne dRUŠTvenIH TeKMovAnJ Zmagujemo, ce sodelujemo! V zgodovini gasilskih in gasilsko-športnih tekmo­vanj je daljše obdobje veljalo, da so imele prednost javne prireditve pred društvenimi tekmovanji, zlasti v pole-tnem casu. Javnim gasilskim prireditvam po vsebini in casu so se dajala razlicna imena. Najbolj znana so bila: veselica, vinska trgatev, cajanka, tombolo, vrtna veselica, druga gasilska srecanja oziroma gasilski dnevi. Zanimivo je, da gasilci svojih prireditev niso smeli prirejati ob cerkve­nih praznikih. V Konjicah je bila celo navada, da na dan gasilske veselice gostilnicarji niso imeli odprtih lokalov. Tekmovalne aktivnosti 1873–1918 Društveni vir navaja, da je konjiško društvo leta 1889 na deželnem gasilskem srecanju v celju dobilo pohvalo za hitrost upravljanja z rocno brizgalno. Zanimiva je ohranjena slika s Štajerskih gasilskih dnevov v Mariboru od 6. julija do 8. septembra 1874. Društvo je bilo na svojem zacetku in tudi kasneje zelo naklonjeno povezavi s Štajersko gasilsko zvezo s sedežem v Gradcu. Takšna usmeritev je bila znacilna za vsa nemško usmerjena društva na Spodnjem Štajerskem. ceprav je društvo v casu 1918–1941 bilo zelo aktivno z javnimi prireditvami (po letu 1930 so pogo-sto zbirali denar za forda), ni v arhivu ohranjena nobena listina s kakšnega tekmovanja. Podobno velja za cas med okupacijo. Tekmovalne aktivnosti 1945–2022 Po koncu 2. svetovne vojne nastane cas raznih tek­movanj in udarniškega dela. Za tekmovalne uspehe društvo prejme pohvalo leta 1947 in kot najboljše tekmovalno društvo diplomo leta 1951. S krepitvijo gospodarstva se je izboljšal položaj gasil­stva. Tekmovanja v gasilstvu so dobila novo organizacij­sko in vsebinsko vrednotenje ter zagon. Veteranska tekmovalna desetina je vedno opravi-cila nastop na tekmovanjih. Lepe uspehe je dosegla na tekmovanju GZ Slovenije v Velenju 1985. in med sloven-skimi desetinami dosegla 1. mesto. V letu 1987 so si v Ribnici priborili zlati tekmovalni znak. Veterani – tekmovalci, 1992 Z leve: Vili Kukovic, Valter Mihelak, Vlado Veren, Dominik Kline, Jože Jelenko; cepita: Milan Mihelak, Vlado Rebernak. Po poteh olimpijskih tekmovanj Na tej poti so tekmovalne desetine društva dosegale in presegale vsa pricakovanja. uvršcale se niso le med prvake GZ Slovenije, temvec tudi GZ Jugoslavije in v sam vrh gasilskih olimpijad cTIF. Vztrajnost in disciplina sta prinesli uspehe, ki so zapisani v zgodovino društva in zacetek nastopanja slovenskih desetin na gasilskih olim­pijadah. Ob 150-letnici društva izpostavljamo naše olimpij­ce, ki so dobro ime društva in mesta Slovenske Konjice ponesli med evropske tekmovalne stadione. vRHUnsKI TeKMovALnI UsPeHI v doMAceM In MednARodneM PRosToRU Kot v vsakem športu tudi v gasilsko-športnih disci­plinah pridejo uspehi z vztrajnostjo in napori. Konjiško društvo je v dolocenem obdobju imelo široko zasnovo športnih navdušencev, ki so na organiziranih nastopih s svojo pripravljenostjo dosegali odlicne rezultate. Pri tem ne izostajajo ne mladinci, ne clani, ne veterani. Široka predstavitev športnih uspehov je predstavljena v dru­štveni knjigi Naših sto petintrideset let 1873–2008. Ceprav so tekmovalni uspehi pomembni na vseh rav­neh gasilskih tekmovanj, izpostavljamo najvišje dosež­ke, ko so konjiške desetine stopile na tekmovalni oder skupne države Jugoslavije in od tam na svetovne olim­pijade. To je bil cas, ko se iz domacega kraja prvic stopa na mednarodne tekmovalne prireditve in se tekmoval­ne desetine vracajo z zlatimi odlicji. Za organizacijsko, financno in moralno podporo desetin sta skrbela Florjan Jancic, predsednik PGD Slovenske Konjice, in Franc Hlastec, podpredsednik društva. Franc je vstopil v društvo 1948. kot starejši pionir ter napredoval v cin višjega gasilskega castnika II. st. S svojim marljivim prostovolj­nim delo v gasilstvu je bil izvoljen v upravni odbor GZ Slovenije in kasneje postal tudi castni predse­dnik GZ Slovenske Konjice. V sku­pni državi je prejel red za zaslu­ge za narod s srebrno zvezdo. GZ Slovenije mu je podelila najvišje priznanje Matevža Haceta. Franc se je vkljuceval v izvedbo vseh programov društva. Bil je dober organizator in gasilski tovariš. Po njegovi smrti se je v GZ Slovenske Konjice obliko-val Memorial Franca Hlasteca. cas zlate desetine Zlato tekmovalno obdobje društva za najvišja gasil-ska odlicja se je pricelo leta 1984 in je trajalo do leta 2005. Prišlo je do miselnega preskoka pri tekmovalni desetini in vodstvu društva – tekmovati brez uspeha, je zapravljanje casa. spomini na gasilske olimpijade Tone, sedaj že gasilski veteran društva, je vstopil v društvo kot pionir leta 1955. S pridnostjo in strokov­nim izobraževanjem je dosegel cin višjega castnika II. st. Med letoma 2008 in 2013 je opravljal funkcijo poveljnika GZ Slovenske Konjice. Med številni-mi odlicji za prostovoljno delo je v letu 2020 prejel visoko gasilsko priznanje, kipec gasilca. Tone je kot desetar in mentor olimpijske desetine prevzel veli­ko odgovornost pred društvom in desetino za njen uspeh na tekmo­valnih nastopih. »Ni bilo lahko držati kondicijo, smo morali kar stalno trenirati, brez tega ni zmage. Ogromno prostega casa in truda smo vložili za naše uspehe. Že po drugi olimpijadi nismo skoraj mogli verjeti, da smo v takšni množici tekmovalnih desetin tako dobri. Tako smo se tudi pocu­tili, ko smo bili prvaki GZ Jugoslavije in od tam šli na olimpijado. Ja, bili so napori in tudi lepi trenutki, ki jih z bratom Lojzetom pripovedujeva.« Ponosni na Zlato desetino Jubilej. Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske Konjice bo prihodnje leto obele ilo 150. obletnico delovanja. Bodo proslavili tudi Guinnessov rekord? » Piše: Barbara urman Gasilstvo na Konjiškem se ponaša s castitljivo 150­ letno tradicijo. Konjiška požarna bramba je bila ustanovljena leta 1873. Vse do danes so konjiški gasilci nadgrajevali svojo usposo­bljenost in organiziranost, posredovali v številnih poža­rih, pomagali v naravnih in drugih nesrecah, razvijali solidarnost med ljudmi, se dokazovali na tekmova­njih. To so bili casni, ko so se krepili cloveški odnosi, poudarjajo v konjiški gasilci. Društvo danes Prostovoljno gasilsko dru­štvo Slovenske Konjice bo naslednje leto (2023) prazno­valo 150. obletnico. Zato je upravni odbor društva usta­novil organizacijski odbor. Ta pripravlja predloge za program jubilejnih aktivnosti, ki se bodo vrstili cez vse leto. Izdali bodo tudi jubilejni zbornik Prostovoljno gasilsko dru­štvo (PGD) Slovenske Konjice ima danes 118 clanov in clanic ter 28-clanski podmladek, zadovoljivo opremo in dobro strokovno usposobljeno ope-rativo. Tako lahko v svojem požarnem okolišu ucinko­vito posredujejo v požarih ter pomagajo pri odpravljanju pos­ledic naravnih in drugih nesrec. Društvo ima koncesijo za reše­vanje v predorih in prometnih nesrecah, usposobljeni so tudi za posredovanje, ko so prisotne nevarne snovi. Glede na razvojne potrebe društva pa postaja seda­nja lokacija gasilskega doma z okolico vse bolj utesnjena, pra­vijo konjiški gasilci. Faksimile Novice: Ponosni na zlato desetino Muzej gasilstva Ponašajo se z Muzejem gasilstva Dravinjske doline, ki velja za enega najvecjih muze­jev v lasti kakšnega gasilskega društva na Slovenskem. Muzej je prve obiskovalce sprejel leta 2000, v njem je 18 muzej­skih zbirk, ki zajemajo 1427 eksponatov. Gasilski muzej je po bese­dah namestnika predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Slovenske Konjice Alojza Hlasteca dragocen pri­spevek pri ohranjanju gasilske in narodne dedišcine. Zlata desetina V Prostovoljnem gasilskem društvu Slovenske Konjice ima posebno mesto zlata konjiška desetina, ki je na gasilskih tek­movanjih sodelovala 50 let. In kdo so bili clani Zlate konjiške desetine? Anton Hlastec, Alojz Hlastec, Karel Hlastec, Vinko Hlastec, Avgust Hlastec, Franc Žnidarko, Darko Mlakar, Vili Rebernak, Branko Alojz Hlastec namestnik predsednika PGD Slov. Konjice Kukovic in Miran Brecko. Vinko Hlastec je že pokojen. Boter, donator, svetovalec in najvecji navijac desetine pa je bil Franc Hlastec, ki je tudi že pokojen. Prva tekmovanja clanov desetine segajo v leto 1957, ko sta se Anton Hlastec in Franc Žnidarko udeležila tekmovanj v svoji kategoriji. Vsako leto so se desetini pridružili novi clani, tako se je v clanskih vrstah desetine znašlo 6 bratov Hlastec: Tone, Janez, Vinko, Lojz, Drago in Gustl ter trije »Nehlasteci« Pubi, Darinko in Vili. Za Lojzeta vemo vsi, ki ga poznamo, da je v olimpijski dese­tini bil zelo dinamicen in povezo­valni clan v njej in navzven. Bil je vsevedni informator, kar je deseti­ni ustrezalo in pomagalo. Lojze je v društvo prišel kot 11-letni pionir leta 1966. Leta 1998 je napredoval v cin višji gasilski casnik II. st. V obdobju 2003–2013 je opravljal funkcijo tajnika GZ Slovenske Konjice. Sedaj je namestnik predsednika PGD Slovenske Konjice in vodja Muzeja gasilstva Dravinjske doline. Lojze se rad spominja olimpijade v Berlinu 1993 in pravi: »Ko sem bil dolocen za zastavonošo Slovenije in slovenskega gasilskega ešalona na olimpijskem tekmova­nju, mi je pošteno poskocil srcni utrip. To je bilo veliko priznanje za konjiško desetino in seveda tudi zame oseb-no. Tedaj so se dogajali zgodovinski casi za naše društvo in za Konjice.« MInLJIvo, vendAR UJeTo v sLIKI –spomini na olimpijska tekmovanja vöCKLAbRUCK, AvsTRIJA – 1985, cLAnI A Vzajemnost in povezanost gospodarstva in gasil­stva v takratni Obcini Slovenske Konjice se je manife­stirala ob pripravah na olimpijado v Vöcklabrucku 1985. Odsotnost clanov tekmovalne desetine zaradi priprav, kot npr. 7 dni v Moravskih Toplicah, udeležba na olimpi­jadi in še dan pocitka, so podjetja štela kot prisotnost na delu. Desetina je opravicila zaupanje javnosti z odlicnim zlatim uspehom. beRLIn, neMcIJA – 1993, cLAnI b Vodstvo tekmovalnega ešalona GZ Slovenije je za nosilca slovenske zastave na slavnostnem olimpijskem mimohodu dolocilo Alojza Hlasteca, clana tekmovalne desetine PGD Slovenske Konjice. Dogodek ali priznanje izhaja iz njegove široke aktivnosti v pripravah na olim­pijado. Zastavonoša na olimpijadi je velika cast in ponos, za društvo pa posebno priznanje. Postroj gasilskih tekmovalnih ešalonov. V ospredju slovenska zastava z zastavonošo Alojzom Hlastecem, Berlin, 1993. 1985, CLANI A 1993 , CLANI B 2005, CLANI B Gasilski prvaki Jugoslavije, Kraljevo, 1984 Na zboru tekmovalnih desetin na Rogli pred odho­dom na olimpijado v Berlin je bil predstavljen rov doma-ce izdelave v velikosti 2 x 4–8 m. Rov je sestavni element discipline prenosa štafetne palice. Na njem so lahko vadile vse desetine, ki so se na Rogli pripravljale na olim­pijado. Rov je izdelal v sodelovanju z drugimi clani dese-tine Alojz Hlastec. vARAŽdIn, HRvAŠKA – 2005, cLAnI b Tekmovalna desetina se je tretjic vrnila z zlato meda­ljo in se vpisala v zgodovino društva in kraja Slovenske Konjice. Tekmovalno desetino so iz domacega kraja na olimpijado pospremili podporniki (navijaci) z avtobu­som in osebnimi avtomobili. Clani desetine so v casu olimpijade doživeli neprije­tno presenecenje, ko je neznanec obiskal njihove bivalne prostore. Konec dober, vse dobro! Tako so si predstavljali clani desetine PGD Kebelj, ko so v zadovoljstvo svojega uspeha in veselja pripravili pravo ‚mokro vajo‘ in zaceli nositi pod vodne tuše vse blizu njih bivajoce tekmoval­ce, seveda tudi Konjicane. Gasilska šala je bila uspešna. Tudi Poveljnik GZ Slovenije Matjaž Klaric ni ostal suh. Duhovito, a prevec mokro. na gasilski olimpijadi v Celju 2022 Zgodovina gasilsko-športnih disciplin je po vsebini in organizacijskih oblikah doživela bogato razvojno pot. Od nekdanjih srecanj in gasilskih dnevov do tekmovanj, ki so se obeleževala z diplomami, pohvalami in prizna­nji, pokali, ki jih v gasilstvu množicno poznamo po letu 1950. Tekmovalni duh ekip med clani, veterani, mladinci in pionirji je iz leta v leto narašcal. Vsi napori in samodi­sciplina tekmovalcev so društvu napolnili vitrine z vec kot tisoc pokali. Osvojeni pokali v dveh vitrinah Pogled na vitrini je navdušujoc! V eni je med vec tiso-cimi ohranjen najstarejši društveni pokal iz leta 1966. Po treh zaporednih zmagah prehodni pokal postane last društva. Najvecji in najžlahtnejši pokali, osvojeni na prehodnih gasilskih tekmovanjih: • 1983 – Vojnik • 1983 – Slovenske Konjice • 1984 – Mestinje • 1984 – Kraljevo, prvaki GZ Jugoslavije • 1998 – Avstrija - Slovenija • 1973 – GZ Jugoslavije ob 100-letnici društva • 1990 – Split, mednarodno tekmovanje • 1990 – Oplotnica • 1998 – Kaštela Prehodni pokal 100 talcev Stranice je bil osvojen 1986. Pokal meri v višino 137 centimetrov, zakljucni cvetni del ima volumen 5 litrov. To je eden izmed najvecjih znanih prehodnih pokalov v GZ Slovenije. Sprejem nekdanjih udeležencev olimpijad na celjski olimpijadi, 17. 7. 2022 Z leve: Vili Rebernak, Franc Žnidarko, Karel Hlastec, Avguštin Hlastec, Darko Mlakar, Janez Hlastec, Anton Hlastec in Alojz Hlastec. 5. poglavje VZneMIRLJIVo Je bITI DeL neCeSA, KAR nASTAJA slovenski gasilci so v osamosvojitveni vojni opra­vili svojo domovinsko dolžnost. Preoblikovana gasil-ska zveza samostojne države je v imenu vsega clan­stva prejela državno odlikovanje castni znak svo-bode Republike slovenije. svoj delež k osamosvoji­tvi slovenije so pripevali gasilska društva in clani s Konjiškega. Jubilejne in spominske medalje so znak casa in dogodkov v gasilstvu. Na Konjiškem so bile ustvarjene v spomin na prostovoljnost ter predstavnikom lokalne in državne oblasti podeljene za zasluge v gasilstvu ter cez­mejno sodelovanje. Z razvojem družbeno­ekonomskih odnosov in uvajanjem novih tehnologij v podjetja je društvo dobi-lo novo gasilsko tehniko in postavilo gasilski dom. Istocasno je potekalo izo­braževanje clanstva za delo­vanje v povsem novih raz­merah nesrec in reševanja. Poleg glavne naloge so strokovno usposabljali opera-tivno enoto, jo opremljali s sodobno osebno varovalno opremo in gasilsko tehniko, skrbeli za ohranjanje gasil­ske dedišcine. Zakon o prostovoljnem gasilstvu v Republiki Sloveniji je bil sprejet šele leta 1993. Po njem se je družbena lastni­na v upravljanju PGD preoblikovala v gasilsko lastnino. Preoblikovanje lastnine je zajemalo dom, tehniko, opre-mo, zemljišce in ostali poslovni inventar. PGD Slovenske Konjice je koncno postalo lastnik in gospodar na svojem. Po sprejetju Zakona o krajevni samoupravi se je opravila delitev Obcine Slovenske Konjice in kasneje tudi obcinske gasilske zveze v letu 1994. PGD Slovenske Konjice je od takrat povezano v Gasilsko zvezo Slovenske Konjice, s katero po pogodbi z Obcino Slovenske Konjice in po Zakonu o gasilstvu opravlja javno gasilsko službo. 120 LeT 1873–1993 S prostovoljnim delom in umnim gospodarjenjem ter pridobljenimi financnimi sredstvi je društvo najbolj napredovalo med letoma 1973 in 1993. Takšna ugotovitev je zapisana v brošuri, ki je izšla ob 120-letnici društva. V letu 1985 je bil gasilski dom ponovno povecan za 600 površinskih metrov. Zgornje nadstropje je bilo dokoncano in opremljeno v letu 1993. Pridobili smo avtolestev, cisterno za kombinirano gašenje, dve prenosni brizgalni, kombi in opremo za ser­visiranje gasilnikov ter zaceli snovati gasilski muzej. Društvo je izoblikovalo lastni priznanji za udeležbo na intervencijah, in sicer: • mali kipec sv. Florjana (do 50 intervencij), • veliki kipec sv. Florjana (nad 100 intervencij). Ceprav 1985. še ni bilo primerno obujati cašcenja gasilskega patrona sv. Florjana, je bilo vznemirljivo biti del necesa, kar nastaja. LeTo 1996 Razvitje društvenega prapora in nabava sodobne avtocisterne MB 1735 je bil nov korak v opremljenosti gasilske tehnike društva. Nadgradnja, ki jo je v tovarni Mezt v Nemciji nadzoroval clan društva Vili Kukovic, je bila v mnogocem prilagojena našim potrebam. V program placila so se ob Obcini Slovenske Konjice vkljucili še botri: Anton Ofentavšek, Franc Kangler in Štefan Strašek. nov KoRAK v PRIHodnosT Predor Golo rebro, HTv in koncesija, 1999 V letu 1999 je PGD Slovenske Konjice pridobilo kon­cesijo za reševanje iz predora Golo rebro na odseku avto­ceste Maribor–celje. Društvo je s tem prevzelo veliko odgovornost iz naslova nalog koncesije, hkrati pa prido­bilo nov financni vir. V letu 2003 je bil v Konjicah razširjen sestanek vseh odgovornih za požarno varnost v cestnem predoru Golo rebro, ki spada pod požarni okoliš PGD Slovenske Konjice. Dogovorjeni so bili program in zadolžitve za ureditev dostopne ceste do predora, vhoda na avtoce­sto in vodnih hidrantov. Zataknilo se je pri avtocisterni. Predstavnik uprave za zašcito in reševanje RS je povedal, da nam je namenjena rabljena avtocisterna – ‚tunelec‘, ki jo uporabljajo v Ljubljani. Ogorceni smo mu jih napeli. Še istega leta nas je obiskal Miran Bogataj, poveljnik cZ RS, z novico, da bo novo vozilo prišlo v letu 2004. Da bi preverili cas izvoza in prihod do predora, nas je obiskal Bojan ušenicnik, generalni direktor uprave za zašcito in reševanje RS. Ker se je sam preprical, da je lokacija Slovenskih Konjic boljša od Slovenske Bistrice, se je tudi on odlocil, da vozilo pride v PGD Slovenske Konjice. Ob sprejemu vozila v uporabo leta 2004 je bila ob svecanosti prezrta zgodovina dogodkov pred letom 1999 in do leta 2004. Izvajalci programa pridobitve koncesije so bili na razlicnih ravneh Rudi Petan, državnozborski posla­nec, Franc Hlastec, Florjan Jancic, Avgust Hlastec, Vili Kukovic, clani društva, ter clani GZ Slovenske Konjice: Jure Hohler, Karel Juhart, Božo Kolaric. Utrinek: Preizkus V postopku dodelitve koncesije za reševanje v predoru Golo rebro je Bojan Ušenicnik želel svojo dolocitev posta­viti na realne podatke. Pripotoval je v Slovenske Konjice, kjer sta ga pricakala predsednik društva Florjan Jancic in clan društva Franc Hlastec. Na njegovo zahtevo je bila aktivirana sirena na gasilskem domu, in sicer za meri­tev casa prihoda gasilcev in casa izvoza. Pri tem se je meritev casa v prvem koraku dobro koncala. V gasilsko vozilo z voznikom Vilijem Kukovicem so vstopili vsi trije omenjeni. Meritev casa se je ponovno pricela. Od gasilske­ga doma do križanja ceste Konjice–Poljcane z avtocesto, podvoz Konjiška vas–Žice (Vinše), je moral voznik cister­ne (brez sirene) voziti po cestnoprometnih predpisih. Pred avtocesto se je meritev (drugega) polcasa koncala. Preizkus je bil uspešen. Bojan Ušenicnik je v povzetku izjavil: »In mene so v pisarni prepricevali, da ima sose­dnje društvo Slovenska Bistrica vecjo casovno prednost od vašega.« 130-LeTnICA 1873–2003 Praznovanje je potekalo pod sloganom Skupaj do uspehov, skupaj v praznovanju! Slovesno praznovanje 130. obletnice je bilo 21. sep­tembra 2003 z odprtjem prenovljenega gasilskega doma in odkritjem spominske plošce ustanoviteljem gasil­skega društva 1873. V garažni del doma so bila vgraje­na hidravlicna vrata za potrebe hitrih izvozov. Posebna pocastitev vsebine praznovanja je bila postavitev spo­minske plošce ustanoviteljem na procelje gasilskega doma, ki so ga zgradili leta 1907. V popoldanskem casu je bila v mestu velika parada s preko 800 gasilcev. Castna tribuna je bila na Starem trgu, zakljucek pa v športni dvorani. Castni govornik je bil dr. Anton Grizold, minister za obrambo. dAn nARAvne UJMe In soLIdARnosTI, 2004 Spodbuda in navdih za medsebojno solidarnost je živa v besedi Simona Gregorcica: »Gorje mu, ki v nesreci biva sam! A srecen ni, kdor sreco uživa sam.« S to mislijo se vracamo v cas, ko je Dravinjsko dolino in Slovenske Konjice z okolico prizadela naravna ujma s toco. Dogodek 9. avgusta 2004 ob 18.09 je z veliki posle­dicami postal eden od mejnikov našega casa. Plodovi lastnega dela so se pred ocmi iznicili. V odpravi posledic je konjiškemu društvu v enem tednu priskocilo na pomoc 462 gasilcev iz 42 gasilskih društev celjske in mariborske regije. Poškodovanih je bilo 1194 stanovanjskih, gospodarskih in drugih zgradb in vec sto avtomobilov, poleg tega pa tudi celotno okoli­ško vinogradništvo in poljedelstvo. Posledice so se organizirano odpravljale v izjemni solidarnosti med gasilci in prebivalci. Za izredno izkazano pomoc sta 29. 9. 2004 takratni župan Janez Jazbec in poveljnik štaba civilne zašci­te Republike Slovenije Miran Bogataj izrocila poseb­ne zahvalne listine sodelujocim gasilskim društvom. Lokalna skupnost pa je 9. avgusta 2005 postavila spo­minsko plošco na procelje gasilskega doma v Slovenskih Konjicah. Da bi spodbujali solidarnost med ljudmi in spozna­nje, da v nesreci nisi nikoli sam, je bil med GZ Slovenske Konjice, Obcino Slovenske Konjice in poveljstvom cZ Obcine Slovenske Konjice podpisan protokol o spomin­skem prazniku Dan gasilca – dan solidarnosti v Obcini Slovenske Konjice, kot simbolom povezovanja ljudi. dan gasilca – dan solidarnosti se v obcini praznuje vsako leto 9. avgusta s pricetkom ob 18.09. utemeljitev praznika ni le v obeleževanju ujme v našem kraju, temvec zajema spomin na sedanje velike nesrece in požare v Sloveniji, pri katerih so gasilci posta­li junaki reševanja ljudi in premoženja. Slednje potrjuje upravicenost ustanovitve lokalnega gasilskega praznika solidarnosti med gasilci in prebivalci. Ob deseti obletnici ujme, 2014, so na gasilskem pra­zniku v Tepanju podelili zahvale za uresnicitev ideje ustanovitve praznika in spominske plošce v letu 2005. GZ in Obcina Slovenske Konjice sta steklene konjicke podelili Janezu Jazbecu, Florjanu Jancicu, Stanislavu Hlastecu in Božidarju Kolaricu. ob 50. obletnici Gasilske zveze slovenske Konjice PGD Slovenske Konjice se aktivno vkljucuje v progra-me GZ Slovenske Konjice. Društvo je od leta 1955 vklju-ceno v obcinsko GZ, od leta 1994 – po nastanku GZ Zrece -Vitanje – pa ostaja v GZ Slovenske Konjice. GAsILsKI doM – sToLeTnIK 1907–2007 Gasilski domovi predstavljajo bogato gasilsko dedi-šcino. Z njimi se je pricela nova doba napredka gasilstva. Pred letom 1907 so gasilska društva bila vecinoma v pod-najemniških razmerjih za svoje ‚orodišce‘. Tudi sestan­kovali so po gostilnah, komor mladina ni imela vstopa. Šele z domovi je gasilski narašcaj dobil svoje mesto v gasilski organizaciji. Konjiški gasilci so že leta 1907 po vzoru jugendstila zgradili enega najlepših gasilskih domov na Slovenskem. Ob prenovi je bil pred domom postavljen obnovljen pira­midni okras, ohranjen iz leta 1907, ki je poleg ostalih krasil ostrešje doma. Svecanost 29. 9. 2007 sta popestrila: Gasilski pev-ski zbor Zrece z zborovodkinjo Olgo Kangler in domaca godba na pihala pod vodstvom Ivana Kacbeka. Ob jubileju, katerega pokrovitelja sta bili Obcina Slovenske Konjice in GZ Slovenije, je bila izdana zlo­ženka; nekdanjim gospodarjem pa so bila podeljena priznanja, ki jih je v imenu društva izrocil župan Miran Gorinšek. Ogled razstave, predsednik GZ Slovenije Ernest Eöry, 2007 Gostje ob jubileju pred gasilskim domom, 2007 Prejemnik priznanja Jure Tomažic st., 2007 V jubilejnem casu opravljajo odgovorne naloge v dru­štvu mlajši clani, ki v društvu prevzemajo razne dolžno­sti. dušan Arzenak Dušan je clan društva od 1981. leta in je gasilec I. stopnje. S svojim marljivim in zanesljivim delom v društvu mu je zaupana skrb za vzdrževanje doma in vodenje gasilskega servisa. Konjiški gasil-ski dom je prostorsko zahteven objekt za vzdrževanje in z okoli-co zahteva skrbno gospodarjenje. Dušan Arzenak Dušan vse to zmore v zadovolj­stvo društva, kot lastnika doma in opreme. Prejemnik priznanja Oto Fijavž, 2007 Matjaž Laznik Matjaž je clan društva že od leta 1975 in je kot gasilec – opera-tivec – opravil vec tecajev iz gasil­skih specialnosti. Je aktiven ude­leženec na skoraj vseh društvenih intervencijah, kar krasi njegov prostovoljni lik gasilca. Prav tako je vkljucen v delo gasilskega ser-visa in v druge naloge v društvu. S strokovnim izobraževanjem je VGC I. stopnje. Matjaž Laznik 135 let delovanja društva 1873–2008 Obdobje 2003–2008 je bilo izjemno uspešno za razvoj društva, tako v nabavi nove gasilske tehnike kakor v izboljšanju delovnih pogojev v gasilskem domu. Dograditev prizidka je prinesla dva garažna prostora, namestitev polnilnice za dihalne aparate in fitnes za sprošcanje ter kondicijske vaje. Društvo je prejelo med tehniko tudi novo brizgalno Rosenbauer FOX3. Ob jubi­leju je bilo podeljeno priznanje zaslužni clan društva. V letu 2007 je v Muzeju gasilstva Dravinjske doline bila razstava Gasilski domovi, stoletniki na Slovenskem v pocastitev sto let konjiškega gasilskega doma (1907– 2007). Razstavljenih je bilo 46 slik gasilskih domov 100-letnikov iz cele Slovenije, ki v letu 2007 niso vec obstajali. Razstavo je odprl takratni predsednik GZ Slovenije Ernest Eöry. Jubilej je bil zaznamovan z izidom kronike Naših sto petintrideset let 1873–2008. seštevek aktivnosti 2009–2012 Že v letu 2009 je društvo pridobilo poveljniško vozilo Hummer H3. Prav tako so se v tem casu vodili pogovo­ri za koncesijo za tehnicno reševanje in nevarne snovi. Dotlej je za obmocje konjiške obcine to pooblastilo imelo PGD Zrece. Na posredovanje župana obcine Mirana Gorinška je dr. Ljubica Jelušic, ministrica za obrambo, v letu 2009 podelila konjiškemu društvu koncesijo za obmocje konjiške obcine. Leto 2012 je bilo za društvo uspešno, kajti z nabavo vozila z dvigalom TRV-2D je postajala operativa društva vsestransko delujoca. Vendar gasilstvo v zgodovini ni samo operativa, gasilstvo je nekaj vec – je del življenja in varnosti ljudi in njihovega premoženja, ohranjanja dedišcine ter solidar­nosti v kraju delovanja. V letu 2012 je društvo obiskal dr. Danilo Türk, takra­tni predsednik Republike Slovenije. Prejemniki priznanj, z leve stojijo: Anton Hlastec, Franc Hlastec, Vili Kukovic, Jurij Tomažic st.; sedijo: Milan Mihelak, Marta Šmalc, Florjan Jancic. Skupinska slika konjiških gasilcev s predsednikom Republike Slovenije dr. Danilom Türkom pred gasilskim domom v Slovenskih Konjicah, 21. april 2012 sto štirideset let društva 1873–2013 Velika prireditev na Mestnem trgu in sprejem novega tehniško-reševalnega vozila Mercedes 1828 AK. Tehniško-reševalno vozilo je bilo nabavljeno z veliko financno podporo obcanov in drugih. Na valovih društvene zgodovine sta se v kratkem casu zvrstila predsednika Franc Cander ter Drago Alenc. Društvo je sprejemalo nove programe dela in s tem umir­jalo razmerja. Obletnico je zaznamovala bogata monografija Gasilstvo na Konjiškem 1873–2013 izpod peresa Florjana Jancica, ki jo je uredil in oblikoval Blaž Prapótnik; obse­žna knjiga je zajela tudi predstavitev ostalih gasilskih društev iz obcine Slovenske Konjice. Gostje na svecanosti, predsednik GZ Slovenije Jošt Jakša ob županu Miranu Gorinšku, 2013 PGD Slovenske Konjice – gasilska tehnika in gasilska vozila na Mestnem trgu ob 140. obletnici društva, 3. oktober 2013 dvajset let muzeja 2000–2020 V letu 2020 so ob 20-letnici delovanja Muzeja gasil­stva Dravinjske doline pisani in elektronski mediji posvetili izjemno pozornost društvu in promociji muze­ja. Izdana je bila zloženka. Za muzej so bile nabavljene nove vitrine in ustanovljene nove zbirke, ki so muzeju prinesle 100 eksponatov. RTV Slovenija je posnela film o jubileju, ki je bil predvajan v Dnevni kroniki in ga hrani muzej. Za film je predsednik društva Drago Alenc povedal, da ima dru­štvo dva dragulja, operativo in muzej. V muzeju so se zamenjali razsvetljava, vsi napisi in obnovila muzejska zbirka. Dodatna obogatitev je ekran za prikaz kratkih filmov iz gasilske zgodovine. Jubilejni trenutek je pote­kal v casu ‚korona pravil‘, brez navzoce javnosti. spominski praznik leta 2022 v slovenskih Konjicah 18. obletnico ujme smo obeležili v Slovenskih Konjicah na Mestnem trgu in v prostorih Doma kulture. Praznovanje je potekalo v duhu slogana Narava nagaja, gasilci pa so nepogrešljivi. Potek spominske slovesnosti: 1). Mestni trg Postroj clanic in clanov gasilskih društev GZ Slovenske Konjice. Po gasilskem protokolu se je izvr­šil prevzem gasilskih vozil z blagoslovom avtocisterne GVc-16/25 in moštvenega vozila GVM-1. Blagoslov je opravil konjiški arhidiakon Jože Vogrin. 2). dom kulture Soorganizator izvedbe Dneva gasilca – dneva solidar­nosti v Obcini Slovenske Konjice je bilo PGD Slovenske Konjice, ki je ob pazniku predstavilo svoje pridobitve v gasilski tehniki. Dobrodošlico in pozdravni nagovor je imel predse­dnik domacega društva drago Alenc, ki je spomnil: »Kot lahko vidimo, nam narava iz leta v leto bolj nagaja. Zato nam ne bo nikoli težko nameniti kakšnega evra vec za izobraževanje gasilcev, nakup nujno potrebne gasilske opreme ali delovanje gasilske mladine.« V nadaljevanju je prisotne nagovoril konjiški župan Darko Ratajc, ki je med drugim dejal, da bo »obcina gasilsko dejavnost maksimalno podpirala tudi v priho­dnje. Ponosen sem na številne gasilce v obcini in to, da imamo cele družine, kjer se gasilstvu posvecajo že vec generacij. Skrbeli bomo za to, da bodo imeli gasilci dobre pogoje za svoje delo …« Tomaž Pahole, predsednik GZ Slovenske Konjice, je poudaril pomen gasilske mladine in njene množicnosti: »To nam zagotavlja varnost za v prihodnje, ko bomo gasilci ob vse vec naravnih nesrecah še bolj nepogreš­ljivi …« Janko Žuntar, predsednik Nadzornega odbora GZ Slovenije, je v pozdravnem nagovoru pohvalil ohranja­nje gasilskega dneva in zgodovine gasilstva v Konjicah. Prevzem in blagoslov gasilskih vozil PGD Slovenske Konjice, 2022 Gasilska vozila na Mestnem trgu v Slovenskih Konjicah, 2022 domovinski ponos Praznik so s svojo navzocnostjo pocastili tudi pred-nosti clanstva slovenske gasilske organizacije pri gaše­stavniki sosednjih gasilskih zvez in društev ter domaca nju najvecjega požara na Krasu v zgodovini Slovenije, javnost. Pripomniti je potrebno, da je srecanje ob pra-kjer so pomagali pri obvladovanju ognja in gašenju tudi zniku imelo pridih in navdih požrtvovalnosti ter sposob-gasilci GZ Slovenske Konjice. Nagrajenci GZ Slovenske Konjice z županom v domu kulture, 2022 6. poglavje S PonoSno PReTeKLoSTJo ZAZRTI V PRIHoDnoST Mladi in društvo v uvodni besedi o gasilski mladini je nujno spo­mniti, da so društva dolžna v svoje vrste vkljucevati mladino v skladu z Zakonom o slovenskem gasilstvu. skrbeti morajo za svoj narašcaj, ki bo prevzemal ope-rativne naloge, ko odraste. društva morajo zagotavljati mentorje, ki skrbijo za vzgojo in oblikovanje osebnosti kasnejših clanov društva. v ta namen zagotavljajo tudi denarna sredstva. Ceprav so na Slovenskem že v casu Avstro-Ogrske mnoga društva imela svoje domove, so mladi vanje zace­li prihajati po 1. svetovni vojni. Casopis Gasilec je 29. decembra 1917 zacel objavljati vežbe narašcaja, ki jih je sestavil Fran Barle. Zanimivo je, da so se do 2. svetovne vojne zelo brani­li žensk in mladih. Ko je vojna razredcila gasilske vrste, je kadrovska stiska rodila novo gasilsko miselnost. Zakon o gasilstvu iz leta 1933 je prinesel dolocilo, da morajo imeti društva narašcajnike. V društvih so dolo-cilo spoštovali in v letu 1939 se je jugoslovanskega gasil­skega kongresa v Ljubljani udeležilo vec kot 900 nara-šcajnikov. Tudi konjiško gasilsko društvo je v letu 1935 imelo vecjo skupino narašcajnikov, ki so vadili z leseno seki­rico za javne nastope. Konjiški pionirji so s sekiricami nastopili v Mariboru leta 1956. Vadbene sekirice kot eksponat hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline. Vaje narašcajnikov – pionirjev s sekiricami pred konjiškim gasilskim domom leta 1937/38 Pionirska desetina, mentor Anton Arnuš, 1957 Cas 2. svetovne vojne je ponovno razredcil gasilske vrste. Jugoslavija je podpirala razvoj gasilstva in sloven-ski gasilci so dobili leta 1948 Zakon o prostovoljnih gasil­skih društvih. Narašcajniki so se preimenovali v pionirje. Gasilska šola v Medvodah je izobraževala gasilsko mladino; leta 1955 jo je zakljucil konjiški pionir Silvo Brglez. Mladi gasilski rod je dobival mocne korenine ter se razvijal. uspehi pionirskih tekmovalnih desetin so bili vedno naslonjeni na njihovega mentorja. Prvi vecji uspeh so konjiški pionirji dosegli v letu 1957 z osvojitvijo 1. mesta, za kar so prejeli diplomo in pokal. v obdobju 1968–1988 so bili mladi konjiškega dru­štva izjemno aktivni. Leta 1972 in 1979 je bilo v Konjicah srecanje gasil­skih pionirjev gasilskih zvez Slovenije in Hrvaške. Skozi mesto je v ešalonih 25. 6. 1972 korakalo vec kot 600 mladih. Konjiško društvo je skupaj z obcinsko gasilsko zveza zagotovilo pogoje srecanja. Glavni organizator srecanja je bil clan društva Franc Hlastec. Spricevalo pionirja Silva Brgleza, 1955 Mimohod ešalonov gasilskih pionirjev, Slovenske Konjice, 1972 Pionirska tekmovalna desetina v sedemdesetih letih 20. stoletja, z leve: Matjaž Laznik, Jure Tomažic, Vojko Kotnik, Boris Gaber, Franci Cander, Bojan Gilcvert, Andrej Tomažic in Igor Iskrac. Iz tega obdobja izhajajo vrhunski in neponovljivi pio­nirski tekmovalni uspehi. Pionirska desetina je na jugoslovanskem izboru v Prizrenu dosegla nastop tekmovalnih desetin na mla­dinski olimpijadi 1987 v ceškem mestu Havlíckuv Brod. HAvLÍcKUv bRod, 1987 Mladi morajo imeti svoje sanje … Gasilski pomladek je želel nastopiti na mladinski olimpijadi. Ceprav je bila pot dolga, z mnogimi tekmo­valnimi vajami in uspehi, je našim pionirjem uspelo priti na cilj. In tudi na cilju ti jo škrat lahko zagode – zgodilo se je, kar je na tekmovanjih vedno lahko zgodi. Predaja štafetne palice ni uspela. Nam spremljevalcem naše desetine je zastal dih. Vendar dobro natrenirani pionirji se niso zmedli. Dolgonogi Gorazd Kolaric je s silovitim tekom nadomestil izgubljeni cas. Desetina se je uvrsti-la med 10 najboljših. Mentorji desetine: Franc Žnidarko, Janez Hlastec in Vili Rebernak. Na povabilo organizatorja mladinske olimpijade, da vsaka tekmovalna desetina prispeva predstavitev kraja in države, od koder prihaja, je konjiška desetina prispevala aranžiran pano, ki sta ga pripravila Frenki Ratej in Slavko Pecovnik, aranžerja takratnega podjetja Dravinjski dom v Slovenskih Konjicah. Predstavitev je bila v prostorih mestnega tehnicnega muzeja. V letu 1988 se je po programu mladi gasilec na VIII. vseslovenskem srecanju v Slovenskih Konjicah zbralo 67 šolskih ekip pionirjev. Takšna srecanja so bila odraz dobrega dela pionirskih mentorjev, ki so po šolah širom Slovenije vodili krožke osnov prostovoljnega gasilstva. Pogoje srecanja je zagotovilo PGD Slovenske Konjice. Clanica društva Jožica Godec, uciteljica in pionirska mentorica na Šoli ob Dravinji, je za izvedbo srecanja posebej zaslužna. Aktivno delo z mladino dobi nov zagon, ki je porok za prihodnost prostovoljnega gasilstva. usposobljeni mentorji so prava rešitev za aktivno­sti mladih, saj so oblikovalci zacetne osebnosti mlade­ga gasilca. Mentorji tkejo vezi gasilskega tovarištva, ki mlade naveže na društvo in prostovoljstvo. Njihovo delo je za društvo dolgorocno izjemnega pomena in prav v tem je duša in lepota njihovega uspeha. Tudi izbirni predmet v višjih razredih osnovnih šol varstvo pred naravnimi in drugimi nesrecami je mno­gim spodbuda za vstop med gasilske mladince. Pionirska tekmovalna desetina na olimpijadi, 1987 Pionirji in pionirke po tekmovanju GZ Slovenske Konjice s pokali, 2009. Ernest Hlastec, poveljnik, mentorji: Klemen Fijavž, Matija Fijavž, Aleš Rejc in Boštjan Cander. Med gasilsko mladino štejemo mlade od 7. do 18. leta, ki se delijo na mlajše in starejše gasilske pionirje ter mladince gasilce od 14. do 18. leta. Za njihovo organizi­ranost skrbi mladinska komisija. Ko slike povedo vec kot beseda o casu, ki je za nami Vendar dobra misel o naši prihodnosti pravi, da so vsi cvetovi naše prihodnosti v semenih sedanjosti. Mladim gasilcem je namenjena prihodnost, ki ni nikoli brez preteklosti. Pionirski kviz GZ Slovenske Konjice je preizkus splošnega znanja in hkrati tekmovanje ter zabava mladih. Mentor: Franc Cander, PGD Draža vas, 2019. Pionirsko tekmovanje GZ Slovenske Konjice. Mentorji: Franc Cander, Primož Bajda, Matic Vipotnik in Urban Kmetec, 2019. Pionirji in pionirke pod vodstvom mentorjev obišcejo živalski vrt v Vešeniku. Mentorja: Urban Kmetec in Matic Vipotnik, 2021. Obisk Poklicne gasilske brigade Maribor je širitev obzorja o gasilstvu. V ozadju tajnik društva Ivan Kacbek, 2022. Na taboru gasilske mladine na Kopah, sprošcenost je del osnove izobraževanja pionirjev, 2022. Zadovoljstvo po uspešnem gasilskem kvizu pionirk in pionirjev ter mladink in mladincev GZ Slovenske Konjice, 2022 Meddruštveno tekmovanje pionirskih desetin PGD Slovenske Konjice in PGD Zagorje ob Savi. Mentorji: Primož Bajda, Jernej Sojc, Urban Kmetec in Jaka Planinšek, 2022. Podelitev društvenih majic kot vidnega znaka pripadnosti društvu, 2022 Pionirji in pionirke s starši v muzeju gasilstva izdelujejo novoletne cestitke. Mentorja: Urban Kmetec in Matic Vipotnik, predsednik mladinske komisije in mentor mladim, zaslužen za dobro delo mladega gasilskega narašcaja, 2022. sAMARITAnKe – oPeRATIvKe –FUnKCIonARKe V zgodovini gasilstva je nastala velika preobrazba v stvarnem in duhovnem življenju z vstopom clanic leta 1933. V starih zapisih najdemo opredelitev gasilskega dru­štva, ki pravi, da je to »organizirana združba moških prebivalcev kakšnega kraja«. Zakon o organizaciji gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji iz leta 1933 je izenacil oba spola v clanstvu, vendar pose-bej dolocal, da so clani napadalnega in obrambnega odseka lahko samo moški. Konjiška gasilska ceta, kot se je takrat imenovalo društvo, je po novem zakonu že tri leta kasneje imela uniformirane clanice samaritanke, ki so bile usposoblje­ne za nudenje prve pomoci na gasilskih intervencijah. Samaritanske tecaje je za vse cete takratnega konjiškega sreza vodil domaci zdravnik Ivo Rudolf. Zadnji tecaj za samaritance je bil 12. decembra 1940, že v vzdušju nove svetovne vojne. O enakopravnosti žensk tecejo razprave še dandanes. Ceprav se položaj žensk skozi cas izboljšuje, še vedno ostajajo razlike. Te se odražajo tudi v gasilskih vrstah. V zgodovini ženskega boja za enakopravnost so žen­ske v Sloveniji dobile volilno pravico 11. avgusta 1945. Kot zanimivost: v letu 1939 je Tina Korošec iz PGD Po letu 1945 je bilo v konjiškem društvu pet clanic. Primskovo kot prva clanica prejela gasilsko odlikovanje. Dve clanici sta kot bivši samaritanki postali nosilki prve Gasilka Angela Ržek iz Postojne je postala prva gasilska pomoci v društvu. Clanica Jožica Horvat si je kot prva castnica. V letu 2009 smo dobili prvo poklicno gasilko v clanica v gasilski šoli v Žireh pridobila cin podcastnice, Celju. drugi dve sta skrbeli za društvene podpornike. Vabilo dr. Ivana Rudolfa na tecaj za samaritance, 1940 Clanice konjiškega društva – Stanka Cernec, Vesna Hlastec, Lidija Kolenc in Marija Starc – v druženju s clanicami društev GZ Slovenske Konjice pred gasilskim domom, 2016. V kasnejšem casu so bile aktivnosti za pridobivanje mladink in mladincev zelo uspešne. V casu 1973–1993 so v društvu delovale tri desetine, in sicer vec kot 20 mla­dincev in 10 mladink. Ceprav v društvu deluje komisija za clanice, tekmo­valne ženske desetine društvo ni moglo sestaviti. Tina Kureš Tina je vstopila v gasilske vrste PGD Slovenske Konjice leta 2008. Strokovno znanje in usposobljenost za udeležbo v reševalnih intervencijah si je pridobila leta 2012. Sedaj se kot prva operativka v društvu udeležuje intervencij in drugih nalog društvene operative, in kot sama pravi: »Med fanti se dobro pocutim.« PRIcevALCI ZGodovIne ob dRUŠTvenIH JUbILeJIH • ob 100-letnici društva 1973 in • ob 150-letnici društva 2023 V spominih ni nujno, da se vsega spomnimo ali zave­damo, saj se realni svet spreminja in je drugacen, kot tudi mi sami. Vsekakor pa so pricevanja del društvene zgodovine in zavedanje pricevalcev, da je njihov prispe­vek pomemben za zgodovino društva. Pri tem je zani­mivo, da spomini prinašajo nezapisan cas, ki ga ni vec. In kako cudoviti casi so za posameznika, ko se jih spo­minja ob pripovedovanju. Tako naši spomini postajajo preteklost in svojevrstno pripovedovanje v sedanjosti. In koncno minuli casi postajajo zlati casi. Ko v cloveški modrosti razmišljamo o lepoti življenja, se zavemo, da po tej poti hodimo samo enkrat in takrat delimo življenje z drugimi. Pricevalci casa in dogodkov nas spomnijo na naše sopotnike in prednike, ki jih ni vec med nami. Castitljivost visokega društvenega jubileja so pricevanja, po svoji vsebini tudi cas zahvale in spomina na naše prednike. Poklon temu spominu in zahvali izka­zujemo z gasilskim spominskim obeležjem na javnem pokopališcu v Slovenskih Konjicah. PRIcevALCI ob 100-LeTnICI dRUŠTvA 1873–1973 Avgust otorepec »V gasilsko društvo sem vstopil aprila 1934. leta kot predsednik društva. Do takrat je bilo povelje­vanje v nemšcini. Pred mano je bil predsednik Franc Demitrovic st., po poklicu pek, sicer pa gostilni-car. Ob mojem prihodu v društvo je poveljniške posle prevzel Franc Jerman, pred njim pa je bil povelj­nik Konrad Gošnik, gostilnicar. V društvu je bilo 35 gasilcev Znacilno je bilo to, da je bilo društvo takrat zelo zadolže-no, dolgovi pa so boli poplacani šele v letu 1941. Prirejali smo prireditve, veselice, težko zasluženi denar smo gospodarno trošili. Predsednik sem bil do leta 1941. Med tem casom sem za dve leti prenehal delovati, predvsem zaradi politicne­ga pritiska in društvenih dolgov. Spominjam se, da je zveza (župa) opravljala društve­ne preglede brez predhodnega obvestila. Gasilska župa je strogo nadzorovala delovanje društva. Ce ob pregledu motorna brizgalna ne bi delovala, bi strojnika in funkci­onarje poklicali na odgovornost. Poleg predsednika sem bil v društvu tudi šofer in strojnik. Po mojem prihodu so nemško misleci gasilci izstopili iz društva, drugi so se odselili, pristopili pa so novi clani in kot pomlajeno društvo nadaljevali z delom. V tem casu sta bila zelo sposobna tajnika Miha Fink in Karel Štruc. Po prihodu okupatorja je društvo prevzel Herman Peršenovnik. Društvo je slabo delovalo. Na požarišce je prihajalo le po 5 gasilcev. Nemci se namrec niso upali na oddaljena požarišca. Po osvoboditvi sem zopet prevzel vodstvo društva in sem bil predsednik do leta 1953, ko sem bil preveden v rezervo. Spominjam se dogodka, ko smo hoteli, okrog leta 1936, kupiti 6 uniform, ker so bile prejšnje že ponošene. Šli smo k trgovcu Stermeckiju v Celje in hoteli na up kupi-ti nove uniforme. Ker so vedeli, da je društvo zadolženo, uniform nismo dobili. Ob 90-letnici društva je predmetni ucitelj Milan Rozman napisal z roko obširno kroniko o delovanju dru­štva, ki pa je žal po nekaj letih bila izgubljena ali unice­na.« Avgust Otorepec je bil v I. svetovni vojni odlikovan s cesarskim vojnim Karlovim križem, ki ga hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline. Franc Jerman »Gasilskemu društvu Graz sem pristopil kot 24-letni fant, takoj ko sem odslužil vojaški rok. V Konjice sem se preselil leta 1922 in se vpi­sal v gasilsko društvo. Poveljniško mesto sem prevzel leta 1934 in smo priceli slovensko poveljeva-ti. Poveljnik sem bil do leta 1941 in pozneje po vojni še 1950–1954. Spominjam se vecjega požara, ko je med vojno gorela tovarna v Zrecah.« Franc vavpot »V gasilsko društvo sem vstopil leta 1919. Takrat je bil poveljnik Kovac, za njim pa Henrik Dobnik. Opravljal sem funkcijo podpoveljnika. Gasilsko društvo sem zapu­stil, ko je prišel za podpoveljnika Konrad Gošnik. Spominjam se slovesne otvoritve gasilskega doma leta 1907. Boter je bil grof Windischgrätz, tudi botra je bila, katere imena se vec ne spomnim. Gasilci so bili prej v hiši ob Dravinji, v kateri je bila tudi žandarmerija. Od tu so se selili v nov gasilski dom. Na požaru sem bil v Konjicah, ko je okrog leta 1927 gorelo pri Merkšu, kjer je pogorel hlev. Videl sem, kako je sam grof pomagal gnati rocno brizgalno.« Pepca in Karel Pekovšek Pepca Pekovšek, rojena 1895, je bila clanica društva od leta 1935, od leta 1966 tudi zaslužna clanica društva. »Naša družina je bila vseskozi gasilska. Mož je clan društva od 1923. leta, nato sinova in še jaz. Moje delo je do nedavnega bilo zbiranje sredstev od podpornih cla­nov. Vesela sem novega gasilskega doma, saj je to moj drugi dom.« Clan društva Karel Pekovšek je med 2. svetovno vojno skril društveni prapor iz leta 1938. Po letu 1945 je postal gospodar društva in ostal 20 let. Ivan (Johan) Leskovar Ivan Leskovar je kot gasilski castnik in poveljnik bil znan kot Johan in med clani spoštovan. Njegova povelj­niška doba je imela posebno vsebino. V stanovanju blizu gasilskega doma je imel telefon in stikalo za sprožitev alarma. Tako je bil vedno prvi seznanjen z vrsto nesrece in se je temu primerno odlocal. Johan je v društvo vstopil 1944. leta in bil med letoma 1951 in 1971 njegov poveljnik. Ob pri­pravah na 100. obletnico društva mu je bil podeljen naslov castni poveljnik. Po društvenih pisnih virih je to cetrta podelitev poveljniškega castnega naslova in prvi predse­dniški naslov od ustanovitve dru­štva. drugi prejemniki castnega naslova: • 1901 Gotfried Hasenbichel – hauptmann, stotnik • 1923 Hans Bauman – poveljnik • 1931 Martin Kovac – nacelnik • 1973 Ivan Leskovar – poveljnik • 2003 Florjan Jancic – predsednik društva Jubileji so vedno mejniki, ko se spomnimo in poklo­nimo vsemu, kar smo skupaj doživeli, in se zahvalimo njim, ki jih ni vec med nami. Skupaj s pricevalci smo se ozrli na preteklost, ki so jo ob 100-letnici društva obujali clani. PRIcevALCI ob 150-LeTnICI dRUŠTvA 1873–2023 neverjetno srecanje rešitelja in rešene osebe Milan je clan PGD Slovenske Konjice postal leta 1948 in je sedaj aktiven veteran. Je gasilski castnik II in nekdanji poveljnik PGD Slovenske Konjice. Za prostovoljno in požrtvo­valno delo je prejel med drugimi gasilskimi odlicji tudi odlikova­nje za hrabrost in odlikovanje za posebne zasluge. Milan obuja spomine na leto 1995 in pripoveduje: »Na klic gasilske sirene za pomoc smo odšli na kraj nesrece. Ko smo se prepricali, za kakšno nesreco gre, sem kot poveljnik razdelil naloge. Šlo je namrec za reševanje osebe iz vodnjaka. S spustom gasilske lestve v vodnjak sem nad gladi-no vode, kljub slabi vidljivosti, prepoznal mlado žensko. Prepriceval sem jo, naj mi pomaga, da jo rešim, vendar ni hotela sodelovati. Uspel sem jo z vrvjo privezati na gasilsko lestev, s katero so naju sodelujoci gasilci izvlekli iz vodnjaka. In sedaj? Bil sem nedavno pri znancu na obisku, ko je od njega odhajala meni neznana ženska. Znanec me je vprašal, ce jo poznam, in hkrati dodal, da sem prav njo rešil iz vodnjaka pred tridesetimi leti. Spreletel me je cuden obcutek presenecenja, skoraj srhljiv spomin na trenutke v vodnjaku, saj takšnega sre-canja nisem nikoli pricakoval. Vsekakor pa sem kot gasi­lec zadovoljen, da sem komu pomagal v stiski, ki je pre­rasla v novo življenje. Ob društvenem jubileju se veselim praznovanja 150 let dela društva, saj sem dolga leta del njega.« veliko dima in nikjer ognja Avgust Mušic Avgust Mušic je kot pionir prišel v PGD Slovenske Konjice v letu 1951. Sedaj je gasilski castnik II. stopnje in aktiven gasilski veteran. V društvu je opravljal funkcijo adjutanta in je med drugimi gasilskimi priznanji tudi nosilec odlikovanja za posebne zasluge. Gustl je pripovedovalec veli­kih in malih zgodb iz gasilskega življenja. Kot pricevalec casa pove dogodek iz leta 1967: »Z naše domacije v Spodnjih Prelogah je lep razgled na Brinjevo goro in zaselek Gracic. V poletnem casu, ravno smo pospravljali seno, sem zagledal, da se nad Gracicem dviguje visok in obsežen crni dim. Kot gasil­ci to znamo, sem, kot pravimo, pobral šila in kopita in že sem bil v gasilskem domu ter spustil sireno. Voznik Piki Vezenšek in drugi smo kmalu prišli na kraj, kjer se je pred nekaj casa valil dim visoko pod nebo. Prihiteli so tudi gasilci iz Zrec in Oplotnice. Ni ne dima ne ognja, samo še znan vonj v zraku po vrocem bitumnu. Clani našega društva so najprej pogledali mene. Iz obeh društev pa tudi drug drugega. Izgledali smo kot tisti, ki so prišli gasit luno. Domacini od zacetka niso bili zgovorni, a ko so se opogumili, so povedali, da se je pri gradnji hiše vnel bitu­men in mocno zagorel. Kmalu so ga pokrili s peskom in pogasili. Gasilci smo se razgovorili z domacini, ki so tar- Slovenske Konjice nali, da nimajo vode. Zato smo iz naše cisterne nalili vodo v vse sode in vedra, ki so jih pripeljali. Razšli smo se dobre volje.« Gustl nadaljuje: »V spomin na našega nekdanjega poveljnika Jožeta Leskovarja bi rad povedal poucen dogodek za gasilce – operativce, kajti mene se je mocno dotaknil. Casa dogodka se ne spominjam tocno, ko je na Cintovem (nekoc posestvo Jakoba di Centa, op. a.) pod Škalcami zagorel hlev. V njem je takratna konjiška kmetijska zadruga imela svoje konje. Intervencije se je udeležilo vec clanov našega društva s poveljnikom Jožetom na celu. Storili smo, kar smo zmogli, vendar dva konja nismo mogli spraviti iz hleva, ogenj pa se je razplamtel in nam vsem grozil. Poveljnik je v nekem trenutku dal povelje, naj prinesemo konjska komata. Takoj ko smo konjema nataknili komata na vrat, sta nam ubogljivo sledila iz hleva. Takšno razmišljanje in hitro odlocitev zmore le usposobljen gasilec z dolgoletno prakso v razlicnih intervencijah. Kako bi ravnali mi, mlajši gasilci, brez poveljnika, si niti ne upam zamisliti. To je bila velika življenj-ska ucna ura, kako ravnati z ogroženimi živalmi in kakšne so njihovo navade za poslušnost. Mladi operativci, vsaka ucna ura je dobrodošla. Želim si zdravja in skupne­ga praznovanja 150 let delovanja našega društva.« Življenje je sestavljeno iz malih in velikih zgodb Marta Šmalc »Leta 1965 me je takratni novi predsednik društva Florjan Jancic povabil, da se pridružim konjiškim gasilcem. Že meseca januarja 1966 sem se vkljucila v društvo in prevzela delo blagaj­nicarke društva. Mnoge clane društva sem poznala, zato sem z veseljem vstopila v gasilske vrste. Pa tudi družina ni bila brez gasil­ske tradicije, saj je mož Dušan bil nekaj casa clan društva. Delo blagajnicarke sem opravljala do leta 2000, ko se je po dolocenem programu v društvu zaposlila Lidija Kolenc in prevzelo funkcijo blagajnicarke in tajnice. Kasneje, v letu 2008, sem bila izvoljena v funkcijo predsednice nadzornega odbora društva in jo predala v letu 2013. Že v naslovu moje predstavitve ob 150-letnem jubileju društva sem zapisala, da je življenje sestavljeno iz malih in velikih zgodb, kar jih je v društvu vsekakor bilo. Društvo je živ organizem in sem kot clanica – veteran-ka – zadovoljna, da sem vec kot petdeset let prostovoljno delovala pri razvoju. Opravila sem tecaj za cin gasilec II. stopnje. Za gasilsko delo in delo v CZ sem med drugimi priznanji prejela tudi gasilsko odlikovanje III. stopnje in zlati znak Civilne zašcite. S spoštovanjem do našega visokega jubileja se z vese­ljem pridružujem praznovanju.« Kar je zapisano, ostane, drugo odnese veter Lidija Kolenc Lidija je vstopila v clanstvo društva 1. 10. 2000 in sprejela delo tajnice in blagajnicarke društva vse do upokojitve leta 2010. Lidija je tako postala druga clanica dru­štva, ki je zakljucila pokojnin­sko dobo v društvu. Prva je bila Zvonka Šmid, vodja bifeja, ki ji gre zahvala, da je v letu 1982 pravoca­sno opazila zacetni požar v garaži doma. »Najraje se spominjam zacetkov. Ceprav nisem bila izkušena administratorka, sem se morala kar potruditi. Takrat je bil predsednik Florjan Jancic, ki je imel polno razumevanja za sodelovanje. Zraven pisarniških opravil in blagajne je bilo še veli­ko dela pri snovanju muzeja. To je bilo lepo in ustvarjal-no delo, in kolikor vem, še traja. Kasneje, v letu 2002, sem prepisala celoten osnu­tek besedila knjige Gasilstvo Dravinjske doline, ki ga je za knjigo pripravil predsednik Jancic v imenu PGD Slovenske Konjice. Tako sem se seznanjala z zgodovino gasilstva in društva. Z ustanovitvijo gasilskega servisa je postalo delo še bolj pestro. Cas je hitro mineval in prihajali so casi, ki se jih nerada spominjam. Sem pa zadovoljna, da sem še clanica društva, v katerem sem docakala upokojitev. Po vec kot 20 letih clanstva in prostovoljnega dela v društvu se veselim jubileja 150 let PGD Slovenske Konjice.« Lidija ima cin gasilec II. stopnje, prejela je bronasto plaketo GZ Slovenske Konjice in priznanja vseh treh sto­penj. Sedaj je predsednica komisije za clanice. Zapisana beseda postane okno v preteklost Jože Jelenko Dosedanje kronike konjiškega društva so pomemben dokument casa in zakladnica dogodkov z življenjske poti društva. Tajnikom in adjutantom društva gre zahva-la za ohranjene pisne vire, ki so postali zgodovina in dedišcina društva. Med njimi je tudi sedanji gasil-ski veteran in gasilski castnik II. stopnje Jože Jelenko. V gasilske vrste konjiškega društva se je vpisal 2. 1. 1954 in je od enajstih tajnikov društva, ki jih navajajo pisni viri, opra­vljal delo tajnika z najdaljšim stažem. »Ker sem bil že nekaj let clan PGD Slovenske Konjice in mi gasilska preventiva ni bila tuja, me je podjetje kot svojega delavca poslalo v gasilsko šolo v Medvode. Tukaj sem bil šest mesecev leta 1956 in opravil izpit za gasilske­ga podcastnika. Pridobljeno znanje mi je odprlo pot, da sem scasoma napredoval v cin gasilski castnik II. stopnje. V društvu sem aktivno sodeloval v veteranski desetini, ki je na raznih tekmovanjih dosegla izjemne uspehe«. Za prostovoljno delo v gasilstvu je prejel gasilsko odlikovanje III. stopnje in red dela s srebrnim vencem v casu skupne države. od nekoc imenovanega cajg vahterja do kasnejšega gospodarja doma 1873–1907 Slovensko gasilstvo in tudi konjiško je v 150 letih previharilo mnoge spremembe. V casu ustanavljanja požarnih bramb so le-te v najvecjem številu delovale v podnajemniških prostorih, ki so praviloma bili shrambe gasilskega orodja in osebne opreme. Za shrambe gasilskega orodja ali orodišca je skrbel orodjar ali cuvar orodja – cajg vahter. V casu izgradnje gasilskih domov so se razmere mocno spremenile. Gasilski dom je dobil gospodar­ja doma, ki je skupaj s clanstvom skrbel za društveno premoženje. Od leta 1907, ko je bil dom zgrajen, se je v razlicnih casovnih obdobjih zvrstilo vecje število gospodarjev. Izvolitev v funkcijo gospodar­ja doma je bila izraz zaupanja, saj so bili gospodarji povezovalni clen med clanstvom in tako duša doma. Mnogih gospodarjev se radi spominjamo. Med njimi tudi Jureta Tomažica st., društvenega gospodarja z najdaljšim stažem. Jure je vstopil v med konjiške gasilce 1951. leta, še kot pionir. Izoblikoval se je v lik pravega požrtvovalnega in discipliniranega gasilca in ostal zvest društvu. Prav zato mu je bilo zaupanih še vec zadolžitev, kot npr. pred­sednik komisije za veterane, clanstvo v uO društva, delo mentorja z mladino in podpoveljnika gasilske enote 4. kategorije. Vedno našel cas, da je sprejete obveznosti izpolnjeval zavzeto in po dogovoru. Priznanje pecat gostoljubnosti in urejenosti doma, ki ga je društvu podelila Turisticna zveza Slovenije (2000) in sedaj krasi gasilski muzej, je dokaz njegovega osebnega truda kot gospodarja doma. Pred podelitvijo je clan komisije pri ogledu doma izjavil, da je bil že v številnih gasilskih domovih, vendar tri ‚šanke› še nikjer ni videl. Odgovor je bil, »da je poza­bil, da je pri štajerskih gasilcih. Ja, kar je res, je res.« Jure je danes gasilski castnik II. stopnje in kot vete­ran nosilec številnih priznanj in odlikovanj. Visoka in najžlahtnejša odlikovanja so vsekakor državna, medalja zasluge za narod, red dela s srebrnim vencem, in gasil-ska, odlikovanje za posebne zasluge GZ Slovenije in red gasilske zvezde II. st. GZ Jugoslavije. ob stoletnici izgradnje našega gasilskega doma mu je društvo podelilo posebno društveno priznanje. PobRATIMsKe In PRIJATeLJsKe MeddRUŠTvene veZI Ko gradimo mostove prijateljstva, so pomembna sku­pna doživetja, ki krepijo meddruštvene in osebne vezi. Osnove tega so tovariška srecanja, tekmovanja in druge oblike gasilske dejavnosti. Ob tem se je lepo spomniti pesnitve o pobratimstvu pesnika Srecka Kosovela: Pobratimija Naj cuje zemlja in nebo, kadar pobratimi pojo, naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da srce zvesto kakor zdaj, ostalo bo vekomaj! Ljudska modrost pravi, da prijateljstva bogatijo življenje, ker je prijateljstvo sedanji cas, ostalo je prete­klost. Listine o meddruštvenem sodelovanju PGD Slovenske Konjice in PGD Zacretje - Sv. Križ (Hrvaška) sta 19. 7. 1984 v cezmejnem sodelovanju gasil­cev podpisali listino o pobratenju društev. Listino o prijateljskem sodelovanju sta društvi PGD Slovenske Konjice in PGD Zagorje mesto sprejeli 1. 4. 1986. Sodelovanje in razna srecanja clanstva društev so tradicija odnosov med društvi in medgeneracijskih sre-canj. veteranska prijateljska srecanja Prijateljska in družabna srecanja veteranov PGD Slovenske Konjice, Majšperk in Oplotnica so prav tako pomemben del meddruštvenih odnosov in spoštovanja starejših clanov in clanic. Veteranska srecanja prirejajo društva po letnem zaporedju ali sporazumu kraja in casa druženja. Pred župnijskim domom, 2007 sodelovanje treh sosednjih gasilskih društev skupno praznovanje gasilskega zavetnika Ko skupaj hodimo skozi cas, nas povezuje in zdru­žuje mnogo stvari in dogodkov, ki utrjujejo medsebojne odnose. Gasilska društva Slovenske Konjice, Tepanje in Konus že vec desetletij prijateljsko sodelujejo na raz­licnih podrocjih gasilskega življenja. Že od leta 1996 se clani vseh treh društev organizirano vsako leto ob 4. maju udeležijo Florjanove maše. GZ Slovenije je 22. 9. 2015 uradno razglasila sv. Florjana za zavetnika sloven-skih gasilcev. solidarnost ob postavitvi spominskega obeležja Gasilsko obeležje v spomin in zahvalo umrlim gasil­kam in gasilcem za prostovoljno delo, ki pocivajo na konjiškem pokopališcu, je javno sporocilo o spoštovanju naših prednikov. V zanosu zavedanja, da je minljivost del našega življenja, so se PGD Slovenske Konjice, Tepanje in Konus solidarno odzvala na idejo Florjana Jancica in v letu 2012 postavila spominsko obeležje, kot trajni pomnik na svoje umrle clane. Društva so sprejela tudi protokol o vzdrževanju pomnika. Srecanje veteranov treh društev, Slovenske Konjice, 6. maj 2011 Obisk konjiških veteranov pri prijateljskem društvu Zagorje mesto; pred doprsnim kipom dr. Janeza Drnovška, 2012. Z leve: Franc Hlastec, Jurij Tomažic, Franc Žnidarko, Florjan Jancic, Janez Pavšek (PGD Zagorje), Alojz Hlastec, Anton Hlastec, Ivan Hlastec. 7. poglavje SLoVenSKo PRoSToVoLJno GASILSTVo nA PReLoMU 2022/23 Konjiški gasilci po 150 letih delovanja v letu 2023 vstopajo v nov cas, v katerem je treba ‚stati in obstati‘. slovenski gasilci predstavljamo v Republiki sloveniji najbolj množicno organizacijo ter pomemben clen v nacionalni varnosti zašcite in reševanja. Gasilska zveza Slovenije kot krovna organizacija združuje vec kot 170.000 prostovoljnih clanic in cla­nov, ki delujejo v 1.341 prostovoljnih gasilskih društvih. Društva so povezana v 120 gasilskih zvez in te v 17 gasil­skih regij. S strokovnim izobraževanjem clanstva, ki opravlja javno gasilsko službo, je ustrezno operativno usposo­bljenih okrog 50.000 clanov in clanic. Z izgradnjo regij­skih gasilskih poligonov za usposabljanje in izobraže­vanje se ucni nacrti vse bolj približujejo množicnemu clanstvu na terenu. Prav zato gasilstvo postaja nenado­mestljiv del slovenske družbe. GAsILsKI PRAZnIKI sKoZI cAs Praznik je poklon dogodku v nekem casu. Slavimo ga, da krepimo pripadnost ideji dogodka, ki je skozi zgo­dovino postal vrednota v sedanjem casu. Vsak praznik ima zlata pravila odnosa in razmerja ljudi do njega. Ob njem se oziramo v preteklost, nacrtujemo prihodnost in javno izkazujemo svojo plemenitost ter predanost zgo­dovinskim vrednotam. obeleženje praznikov • V casu Avstro-Ogrske ni bilo enotno zapovedanih gasilskih praznikov. Organiziranost gasilstva je bila razpršena po deželnih gasilskih zvezah. Gasilci so v duhu obicajev in kršcanskih vrednot imeli slovesnosti ob godu sv. Florjana ali vladarja in njegovih jubilejev vladanja. • Kraljevina Jugoslavija je bila razdeljena na dve verski skupnosti, pravoslavno in rimskokatoliško. Na državni ravni so praznovali dan zedinjenja 1. decembra ter razne dogodke in jubileje države ali kraljeve družine. • V Dravski in Savski banovini so gasilci prirejali svecanosti ob godu sv. Florjana. Za te prireditve so bile gasilskim društvom poslane okrožnice z navodili praznovanja. Nekatere od njih hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline. • V SFRJ je bil gasilski praznik enotno urejen za celo državo. Osnova praznika je bil odhod gasilske godbe mesta užice 27. septembra 1941 v partizansko vojsko. • Današnja ureditev praznika slovenskih gasilcev sloni na evropskem gasilskem prazniku, 8. juniju. Osnova za praznik naj bi bilo leto 1846, kot zacetek prostovoljnega gasilstva v Nemciji, v kraju Durlach. • Po naravni ujmi v Slovenskih Konjicah se je leta 2005 ustanovil gasilski praznik dan gasilca – dan solidarnosti, ki se na lokalni ravni praznuje 9. avgusta. Zgodovinski pomen praznika je urejen s tristranskim protokolom, katerega podpisniki so obcina, poveljstvo cZ in GZ Slovenske Konjice. • slovenski gasilci smo svoj nacionalni gasilski praznik dobili s sklepom Uo GZ slovenije 22. 9. 2015, s katerim je bil sv. Florjan razglašen za zavetnika slovenskih gasilcev. ZGodovInA dRUŠTvA sKoZI snovno In nesnovno dedIŠcIno Kronološki seznam knjižnih izdaj o zgodovini Prostovoljnega gasilskega društva slovenske Konjice 1873–2023 V 150-letnem delovanju društva je bilo opravljenih vec zgodovinskih orisov iz zgodovine društva. Nekateri imajo zelo splošen zgodovinski pristop opisovanja, drugi podrobneje razclenjujejo razvojna obdobja dru­štva. Tako imamo dva zgodovinska vira ali pristopa, ki upoštevata bogato zasnovo virov gradiva iz življenja dru­štva. Osnovo predstavljata snovni (muzej) in nesnovni (pisni) pristop. Oba sta zakladnica dedišcine društva in kraja Slovenske Konjice. Za ohranjanje zgodovinskega spomina o razvoju društva od njegove ustanovitve 1873 do 1964 je bila zapi­sana kronika na podlagi spomina pricevalcev, kot je v kroniki tudi navedeno. Tipkopis društvene kronike na treh listih A4-formata je ohranjen v enem izvodu, ki je nekoliko slabo citljiv, vendar razumljiv po vsebini (glej faksimile). Besedilo kronike je verjetno pripravil takratni sekre-tar društva Martin Puncuh. Zaporedje ohranjenih pisnih tipkopisov, knjižic, kronik in monografij: Knjižne izdaje: • PGD Slovenske Konjice 1873–1973, 100 let • PGD Slovenske Konjice 1873–1993, 120 let • Naš dom – stoletnik 1907–2007 • Gasilstvo Dravinjske doline, 2002 • Dotik s casom, 2004 • Naših sto petintrideset let 1873–2008 • Deseti jubilej ohranjanja lastnih korenin skozi muzejske zbirke, 2000–2010 • Gasilstvo na Konjiškem 1873–2013 • 140 let PGD Slovenske Konjice, 2013 • Muzej gasilstva Dravinjske doline, 2000–2016 Gasilski dom v Slovenskih Konjicah po letu 1966 Faksimile: Tipkopis kronike gasilskega društva Slovenske Konjice, 22. 7. 1964, 1/3 Faksimile: Tipkopis kronike gasilskega društva Slovenske Konjice, 22. 7. 1964, 2/3 Faksimile: Tipkopis kronike gasilskega društva Slovenske Konjice, 22. 7. 1964, 3/3 Faksimile sklepa o ustanovitvi Muzeja gasilstva Dravinjske doline, 2000 V Muzeju gasilstva Dravinjske doline so razstavljena tudi knjižna dela, ki obravnavajo posamezne podatke iz zgodovinopisja PGD Slovenske Konjice, in sicer: • Odlikovanja, zakladnica casti in ponosa, 2006 • Gasilska dedišcina Slovencem v ponos, 2008 • Gasilstvo na Slovenskem 1999–2009 • GZ Slovenske Konjice 1955–2005 • Jubilejna kronika GZ Slovenske Konjice 1955–2015 Vse knjižne izdaje imajo cIP – kataložni zapis o publikaciji. Muzejska strokovna knjižnica poseduje vec kot 100 društvenih kronik slovenskih gasilskih društev, drugo strokovno literaturo ter videoposnetke razstav v muzeju. oHRAnJAnJe In vARovAnJe GAsILsKe dedIŠcIne Republika Slovenija je leta 2008 sprejela Zakon o var-stvu kulturne dedišcine, ki opredeljuje, da je varovanje in ohranjanje dedišcine skrb vseh in vsakogar. Tudi v slovenskem gasilstvu je dolžnost in naloga vsake generacije, da ohranja in shranjuje tehnicno zasta­rele predmete in naprave kot materialni spomin gasilske zgodovine ob primerjavi z moderno tehniko. To je tudi posebna zapoved moralnega nauka pri vzgoji in obliko­vanju osebnosti prostovoljnega gasilca. Takšno opredelitev je sprejela Komisija za zgodovino gasilstva in muzejstva pri cTIF v definiciji o gasilskih muzejskih zbirkah in gasilskih muzejih. Gasilci na Konjiškem smo to osebno dolžnost in skupno nalogo razumeli tako, smo leta 2000 ustanovili Muzej gasilstva Dravinjske doline. Idejo in organizacijo ustanovitve je vodil takratni predsednik PGD Slovenske Konjice Florjan Jancic. V zbirkah je razlicno število predmetov, med njimi so tudi redki ohranjeni eksponati iz zgodovine slovenskega gasilstva in gasilstva na Konjiškem. Poleg muzeja pa tudi gasilska društva hranijo veliko število zgodovinskih predmetov iz razvoja njihovega društva ali kraja. dvajset let Muzeja gasilstva dravinjske doline 2000–2022 ustanovitev Muzeja gasilstva Dravinjske doline sega v oktober 2000, njegova javna predstavitev pa v april 2001. Muzej je zakladnica gasilske in kulturne dedišcine in prava ucna izkušnja za obiskovalce. Muzej trenutno ponuja na ogled trinajst posebnih zbirk in štiri splošne, ki zajemajo okrog 1430 eksponatov. Muzej se nahaja v zgornjem nadstropju Gasilskega doma Slovenske Konjice in se razprostira na 250 m2. Pogled v bogat razstavni prostor muzeja gasilstva, 2023 Poleg osnovne naloge ohranjanja gasilske dedišcine ima muzej tudi nalogo združevanja okoliških gasilskih društev pri zbiranju gasilskih muzealij. Stalna naloga muzeja je zbirati eksponate in jih predstaviti javnosti, posebej mlajšim rodovom, da bi spoznali in s ponosom gledali na preteklost. Za njih naj bi bil muzej kot stude­nec, iz katerega nikoli ne pride prazno vedro. Ob 20. obletnici muzeja so bile dopolnjene posa­mezne zbirke z eksponati, kot so sablje, odlikovanja, kipi sv. Florjana in zborniki, ko so jih darovali: Štefan Strašek, Janko Mirnik, Lidija Pratnemer, Alojz Hlastec in Florjan Jancic. sPLoŠne ZbIRKe: 1. Zbirka gasilske strokovne literature, kronik in drugih dokumentov gasilske zgodovine 2. Zbirka izvirnih rokopisov, požarnih redov in drugih listin 3. Zbirka fotografij društev GZ Slovenske Konjice od leta 1873 do danes 4. Zbirka pokalov, olimpijskih priznanj, spominskih listin in drugih eksponatov Posebne ZbIRKe: 1. Zbirka odlikovanj 2. Zbirka gasilskih cinov in oznak 3. Zbirka za obvešcanje in alarmiranje požarov in nesrec 4. Zbirka starih odprtih in zaprtih svetil 5. Zbirka rocnih gasilnikov – aparatov 6. Zbirka stare gasilske tehnike 7. Zbirka gasilskega orodja in osebne opreme gasilca 8. Zbirka gasilskih uniform 9. Zbirka gasilskih pokrival 10. Zbirka kipov svetega Florjana 11. Zbirka slik Arhitektura gasilskih domov – stoletnikov na Slovenskem (2007) 12. Zbirka gasilskih praporov 13. Zbirka gasilskih in ostalih sabelj V okvir Muzeja gasilstva Dravinjske doline sodi tudi gasilsko spominsko obeležje na pokopališcu v Slovenski Konjicah. Razstavni prostor muzeja gasilstva, 2023 FUnKCIonARJI In cAsTnI nAsLovI v KonJIŠKeM GAsILsKeM dRUŠTvU 1873–2023 Tajniki in adjutanti 1873–2023 Tudi zgodovina nam lahko izstavi racun za nazaj, ko dogodke pojasnjujemo po spominu. Pisni viri so vedno odlocujoci za našo nesnovno dedišcino. Prav tajnikom in pribocnikom gre zahvala, da je društvena zgodovina zapisana. • Že v letu 1873, ob ustanovitvi, je društvo imelo vodjo zapisov (Schriftfürer), za katerega je bil imenovan clan Karel Achmann. • Leta 1921 je bil prvi tajnik društva Anton Mastnak. • V novi Jugoslaviji je bil prvi tajnik Franci Otorepec. Po njegovi smrti je bil tajnik z najdaljšim stažem Martin Puncuh. • Do leta 2023 so si sledili: Zdenko Ravnjak, Adolf Pristovšek, Karel Pekovšek, Vlado Pratnemer, Bojan Iskrac, Jože Jelenko in sedanji tajnik Ivan Kacbek. Administrativno poslovanje vkljucno s tajniškimi nalogami je od leta 2001 opravljala v društvu zaposlena Lidija Kolenc. Listina z vpisanimi funkcionarji in castnimi naslovi v razlicnih zgodovinskih obdobjih statisticni in strukturni pregled clanstva v društvu v letu 2023 Z vstopom v jubilejno leto 2023 je v društveni eviden­ci 104 clanov in clanic ter 28 mladincev in mladink. Od skupnega števila je 21 veteranov in veterank. Društva ima 54 usposobljenih operativcev in operativko. Od sku­pnega števila operativcev so posamezni clani opravili sledece tecaje iz specialnosti: • Tecaj za strojnika – 13 • Tecaj za nevarne snovi – 14 • Tecaj za informatiko – 3 • Tecaj za voznika – 15 • Tecaj za posredovanje v dvocevnih predorih – 14 • Tecaj za bolnicarja – 13 • Tecaj za tehnicno reševanje – 31 • Tecaj za radijske postaje – 25 • Tecaj za motorno žago – 18 • Tecaj za vodjo enote - 12 • Tecaj za vodjo skupine – 26 • Tecaj za IDO: Hotfire modul A - 19, modul B – 11 Skupaj opravljenih tecajev iz specialnosti – 204 KodeKs eTIKe sLovensKeGA PRosTovoLJneGA GAsILsTvA Gasilci na Slovenskem smo prehodili 150 let organi­ziranosti in humanitarnega delovanja, kar smo prazno­vali v letu 2019. Gasilska zveza slovenije je humani­tarna organizacija, je odlocilo Ministrstvo za zdravje Republike slovenije z odlocbo dne 9. 8. 2010. Kodeks etike slovenskega prostovoljnega gasilstva ni zbirka predpisov, ki je znacilna za odnose ljudi, poveza­nih v razlicnih dejavnostih. Bistvo je, kako enakopravno sodelovati, ustvarjati in graditi medsebojno spoštovanje in tovarištvo. Gasilski kodeks vsebuje nacela, ki urejajo medseboj­ne odnose z vsemi, s katerimi gasilci sodelujemo. Kodeks torej sloni na etiki demokraticne družbe, humanosti in pravnem redu Republike Slovenije. Nacela kodeksa so obvezujoca za clanice in clane gasilske organizacije. Kodeks etike je sprejela GZ slovenije 15. 9. 2006, visi pa na vidnem mestu v vsakem gasilskem domu. slovenska gasilska himna Himno vedno razumemo kot izraz javne pripadnosti organizirani družbi, s katero se poistovetimo kot njeni clani in se z njo ponašamo. Njen napev in vsebina izražata pripadnost drža-vi, narodu ali organizacijam. V civiliziranem svetu je himna svetost, pred katero v casu izvajanja izrazimo svojo osebno spoštovanje. Po koncani himni ne ploska-mo, kot pri drugih glasbenih izvedbah. Na našem ozemlju je iz polpretekle zgodovine znana himna Hej Slovani, Slovenci pa smo nekdaj peli Naprej zastave Slave. Danes imamo himno iz besedila pesmi Zdravljica pesnika Franceta Prešerna. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo smo sprejeli tudi Odo radosti, himno Eu. Slovenska gasilska organizacija je prav tako ponosna na svojo himno, ki jo je XII. gasilski kongres leta 1993 v Slovenj Gradcu uradno razglasil za himno slovenskih gasilcev. Besedilo pesmi GASILSKA je napisal Edvard Roessner, uglasbil pa Ivan Krpac starejši, oba kulturna delavca iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu. V tem kraju so jo prvic združeno zapeli na srecanju gasilskih pevskih zborov leta 1984. Pesem GASILSKA je nastala leta 1949. (Glasilo GASILEc, št. 11/12, 2019) GASILSKA V vrste gasilcev naj stopi vsak, da cuvamo ljudsko imetje. Požar nam sovražnik edini je vsak, ko cuvamo naše imetje. Zbrani smo v vrste tovariši vsi, ponoci, podnevi na straži. Vsi smo za enega, eden za vse, sklicani v zbor vsi tovar‘ši! Na pomoc! Na pomoc! Na pomoc! Fantje, dekleta, žene, možje pridružijo vsi naj se ceti, da bomo sposobni in mocni dovolj, pomagati vsak‘mu v nesreci. Zbrani smo v vrste tovariši vsi, ponoci, podnevi na straži. Vsi smo za enega, eden za vse, sklicani v zbor vsi tovar‘ši. Na pomoc! Na pomoc! Na pomoc! III. DeL oRIS ZGoDoVIne RAZVoJA PoŽARneGA VARSTVA In GASILSTVA 1. poglavje ZAMeTKI GASILSTVA V CASU STAReGA VeKA boj cloveštva z ognjem, kot prijateljem in sovražni­kom hkrati, sega dalec v njegovo zgodovino. Prav zato je predstavitev razvoja požarnega varstva in gasilstva v razlicnih casovnih obdobjih ter družbenih ureditvah potrebna, kajti kot pravi latinski pregovor »Zgodovina je uciteljica življenja – Historia magistra vitae.« Po dostopnih in znanih virih sega zgodovina gasil­stva v cas starih ljudstev na ozemljih azijskega konti­nenta, kar izpricujejo zapisi na papirusu izpred našega štetja. Prav tako pisni viri navajajo prvi napredek gasil­nega orodja v casu 2. stoletja pred našim štetjem, ko je grški izumitelj Ktesibilis v Aleksandriji izdelal nekakšno gasilsko crpalko, ki je bila bolj naprava za dvigovanje vode, kot jo opisuje Vitruvij. Heronova naprava To napravo je posodobil prav tako grški izumitelj Heron tako, da je crpalka zagotavljala vodni curek.1 Z razvojem gasilskega orodja se pojavi tudi organi­ziranost nocnih straž ali cuvajev, ki so ponoci skrbeli za gašenje odprtega ognja v strnjenih naseljih, kjer so bili požari najštevilcnejši. Požarna varnost v casu Rimljanov Za današnji cas je najbolj zanimiva zgodovina razvo­ja gasilstva in požarnega varstva v obdobju rimskega imperija. Požarna varnost ima namrec v casu Rimljanov bogato zgodovino, ki jo je s splošnim orisom mogoce predstaviti kot obdobje, v katerem ji je clovek posvetil najvec pozornosti, znanja in organiziranosti. Takratna oblast se je zavedala ekonomske vrednosti in rizika gospodarjenja brez požarne preventive. Od ustanovitve Rima ob reki Tiberi v letu 753 pred našim štetjem in do razpada rimskega cesarstva v letu 476 našega štetja je gasilstvo doživelo razcvet v kadro­vski organizaciji, orodju in tehniki. Vojaško organizirano požarno stražo oziroma gasil­stvo je uvedel cesar Avgust, s pravim imenom Gaj Julij cezar Oktavijan, ki ima izjemne zasluge za razvoj takra­tnega gasilstva. Rim je postal mogocna država in velesi-la. Zaradi bogatenja posameznikov je prišlo do delitve požarne varnosti na zasebno in državno gasilsko orga­nizacijo. Zgodovinski viri tega casa omenjajo tudi prostovolj-no združevanje ljudi, da bi se zašcitili pred ognjem. Gasilsko prostovoljno organizacijo so sestavljali pred­vsem obrtniki, ki jih je podpirala državna oblast zaradi svojih interesov. 1 Op. ur.: V literaturi zasledimo zapise, ki crpalko povezujejo s Heronovo buco, ceprav je bistvo slednje pretvarjanje energije v gibanje in jo štejemo za predhodnico parnega stroja, kjer gre v osnovi za pogonski agregat. Heronova buca pa služi tudi kot didakticni pripomocek, ki dokazuje, da je tlak v tekocini v vseh smereh enak. Rimska iznajdba gasilske brizgalne Brez dobrega orodja in naprav rimska gasilska orga­nizacija ne bi bila ucinkovita. Izumili so prvo brizgalno oziroma znani Heronovi buci dodali veternik, ki je pod tlakom dajal neprekinjen vodni curek. To je bila iznajd­ba tisocletja. Takrat je gasilstvo postalo operativno za gašenje požarov. Rimljani so bili torej v zgodovini prvi veliki mojstri organizirane gasilske službe z uporabno brizgalno. Rimska oblast je razvila organizacijo gasilske služ-be kot množicno vojaško organizacijo do popolnosti. Organizirano gasilstvo so poznala vsa vecja rimska mesta, tudi na današnjem slovenskem ozemlju, kot so Ljubljana (Emona), Ptuj (Petovio) in celje (celeia), v sosednji Avstriji, npr. Lipnica (Flavia Solva), v Italiji Trst (Tergeste) ter na Hrvaškem Sisak (Siscia) in druga. Navkljub takšni organizaciji je Rim leta 64 pogorel skoraj do tal. Za požigalca so osumili samega cesar­ja Nerona, ki je to dejanje pripisal kristjanom, da jih je lahko preganjal. V tem casu kršcanstvo še ni bilo pri­znano. Šele s podpisom milanskega edikta leta 313 je bilo kršcanstvo kot vera dovoljeno. Rimljanom gre zasluga za uvedbo odlikovanj in nagrobnih spomenikov, s katerimi so nagrajevali legi­onarje in posmrtno oznacevali velicino posameznika. Velik del naše sedanje evropske kulture je odsev rimske dedišcine. nARAvA, cLoveK In oGenJ Ogenj je od odkritja o njegovi uporabnosti postal clo­veku vecni sopotnik, s katerim je treba previdno ravnati. Vez med clovekom in ognjem je še danes igra brez zna­nega konca in posledic. »Kdor se z ognjem igra, se lahko opece,« je stara ljudska modrost. V zgodovinskih zapisih najdemo veliko izrekov in legend v zvezi z ognjem, tako v posvetnem življenju kot tudi v zapisih verskega življenja. Ljudje, ki so živeli od truda svojih rok in lastne duhovne hrane, so izreke o ognju dojemali kot opozorila za svoje ravnanje pri vsak­danjem delu in življenju. Bilo pa je tudi veliko vražever­ja ne samo med preprostimi ljudmi, temvec tudi med ‚plavokrvnimi‘, ki jim to koristilo. Sicer pa lahko clovek ogenj doživlja blagodejno in custveno, kot npr. ob kresovanju in taboru, ali pa s strahom v stresu ob požarih. V ljudski govorici je tudi rek, da se ogenj preživlja s tem, da vse živo spreminja v pepel. Srednjeveški požari so spreminjali cela mesta v pepel. Pogorelec in brezdomec sta bila pogosta vzdevka za ljudi, ki jih je onesrecil ogenj. Tudi bogataši so posta­li siromaki, kajti zavarovanje premoženja, kakršnega poznamo danes, se je uveljavilo šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V sodobnem svetu je cloveštvo uredilo mrežo varovanj pred ognjem in odškodninskih zavaro­vanj. Domnevni potek rimske ceste z obcestno postajo mansio Ragindone ali Raganda v Sp. Grušovju (Geodetski inštitut Slovenije) 2. poglavje GASILSTVo V SReDnJeM VeKU s srednjim vekom in nastankom novih temeljev zemljiško-lastninskih odnosov fevdalnega življenja je tudi požarna varnost iz casov Rimljanov šla v zaton. Takšna zgodovinska prelomnica je cloveštvu prine­sla veliko gorja in siromaštva. Po razpadu rimskega imperija je prišlo do velikega preseljevanja narodov na evropski celini. Nastajajoca fevdalna družba je bila razdrobljena in omejena na grajsko oz. kasneje na mestno življenje. Ljudje na podeželju so živeli od truda svojih rok in lastne duhovne hrane, ki je bila polna strahu in 'carovnij' zara-di naravnih pojavov. Kršcanska vera, ki je bila na poho­du, tega ni zmogla prepreciti; temelji poganske vere so bili še vedno mocno prisotni. V 6. stoletju so zaceli ostanki prostovoljnega gasil­stva iz casa Rimljanov zaradi novih družbenopoliticnih razmerij hitro zamirati. Srednjeveška družba je temeljila na zemljiški posesti in ne toliko na urbanih naseljih, ki so bila najbolj ogrožena ali najmanj zašcitena pred poža­ri. Prav v tem je vzrok, da se srednjeveška mesta niso razvijala. Z vdorom hunskega poglavarja Atile in poprej še z rušenjem Rima s strani vandalskih ljudstev je bilo konec organiziranega gasilstva v tem delu Evrope. Ponovno oRGAnIZIRAnJe GAsILsTvA Vseeno pa se zgodovina gasilstva ni iztekla, nasta-la je le praznina pisane besede za nekaj stoletij. Šele v 9. stoletju, v casu vladavine Karla Velikega, zasledimo nove zacetke pisnih virov o nocnih požarnih stražah po posameznih evropskih mestih. Ogenj je v dolocenem casu postal kult in božanstvo, ki ga je clovek hkrati castil in preklinjal. Srednjeveška družba je doživljala vse vecje požare, do takrat najvecje v zgodovini cloveštva. Gorela so naselja in mesta, kajti grajska gospoda je bila varna za svojimi zidovi. To je bil cas odprtih ognjišc, ki so bila stalni preteci vir požarov. Pravila obnašanja v primeru požara V nastajajocem evropskem kršcanskem svetu, vero je leta 391 rimski cesar Konstantin prevzel kot državno vero, zasledimo pojav zvonov po cerkvah, ki so postali eden od simbolov kršcanstva in hkrati zvocna opozorila za razlicne nevarnosti. V casu vladanja Karla Velikega je v Evropi prišlo do vala pokristjanjevanja in obnavljanja požarnega zaveda­nja o nevarnosti ognja. Dostopni viri navajajo, da so v tem casu organizirano gasilsko službo že imele nekate-re države, kot so Francija, Nemcija in Holandija, vendar neprimerno slabšo kot v casu Rimljanov. Znan je varno­stni ukrep angleškega kralja Viljema I., ki je leta 1068 dal namestiti vecerne zvonove, ki so mešcane opozarjali, da morajo pogasiti odprta ognjišca. Rudolf Habsburški je leta 1278 izdal Požarni red za Dunaj, kot pravila obnašanja in obveznosti mešcanov glede ognja in požarov. Tudi Ljubljana je leta 1676 dobila požarni red. Zanimivo je, da so v casu Ilirskih provinc Francozi, kot vladarji v naših krajih, veliko prispevali k utrjevanju gasilstva na vseh ravneh upravne ureditve provinc. Za zgodovino gasilstva in požarnega varstva na slo­venskem ozemlju so pomembni požarni redi, ki kaže­jo zacetno zavedanje cesarske oblasti v stari Avstriji o požarni nevarnosti tudi izven Dunaja. naslovi nekaterih požarnih redov: Postava sa volo ogna v mejstih inu tergih na Kranjskim v nemškem in slovenskem jeziku je zacela veljati 28. 1. 1795. S požarnim redom je oblast dolocila, kako je treba ravnati, da do ognja ne pride, prav tako pa tudi obveznosti stanov in ostalih prebivalcev v primeru požara. ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti je bil sprejet 18. 5. 1825 v slovenskem jeziku. Požarni red, ki ga je izdala avstrijska cesarska oblast, je posebej dolo-cal, da morajo v mestih in trgih v obdobju od mihaelove­ga (29. september) do jurijevega (24. april) nocni cuva­ji na ogenj paziti ter ga naznanjati z rogom ali zvonom. Požarni red ima zanimivo dolocilo, da »morajo hišni posestniki v dveh letih zamenjati lesene dimnike z zida­nimi, sicer se bodo zamenjali na posestnikove stroške.« Ognjišca so se zacela locevati od ostalih bivalnih prosto­rov, kar je zacetek nove bivalne kulture. cesarica Marija Terezija je v casu svoje vladavine sprejela, kasneje pa tudi njen naslednik cesar Jožef II., vec patentov in požarnih redov, ki so urejali požarno var-nost v mestih in trgih, torej tudi na slovenskem ozemlju. Požarni redi so predvsem urejali obveznosti in rav­nanja takratne cehovske gasilske službe, ko so morali vsi rokodelci in pri njih zaposleni izpolnjevati obvezno­sti iz požarnega reda glede požarov v trgih in mestih. cehovska organizacija požarnega varstva je po letu 1848 zacela z napredkom tehnologije in znanost razpadati. nova iznajdba gasilske brizgalne Za razumevanje novih zacetkov je potrebno omeniti, da se je rimska brizgalna, kot prva tehnicna iznajdba za gašenje požarov, v vrvežu novega fevdalnega družbene­ga reda izgubila. V zgodovini gasilstva, zlasti v razvoju gasilskih naprav, ima zasluženo priznanje Nizozemec Jan van der Heyden, ki je v letu 1672 skonstruiral brizgalno z veter-nikom in ji dodal tlacne in sesalne cevi. To je bilo na podrocju gasilstva revolucionarno in pionirsko dejanje za napredek gasilske tehnike. Stare celine v tem casu niso pestile samo vojne, ampak tudi veliki požari in naravne katastrofe. Faksimile požarnega reda Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti iz leta 1825 Ohranjeni zapisi o požarnem varstvu za srednji vek so dokaj kriticni. Mnogi drugi viri o tem casu odkriva­jo kulturni in duhovni napredek, kot je uporaba papirja namesto ovcje kože, nastajajo množicni rokopisi in knji­ge, ki so danes kot inkunabule pravo bogastvo arhivov in muzejev po Evropi. Takšen primer je na konjiškem Žicka kartuzija, ki je v svojem aktivnem casu dala pecat napredku na mnogih podrocjih, ne samo na kulturnem, temvec tudi v gospo­darskem življenju ljudi v naših krajih. Prva pravila o prostovoljnem gasilstvu V casu, ko so se požarni redi o požarni varnosti še uporabljali, je 15. septembra 1881 izšla Postava o požar­nej policiji in gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko. Postavo sta podpisala cesar Franc Jožef in predsednik vlade Taaffe. Prva pravila – postava – v vec poglavjih dolocajo, »da mora vsaka vas imeti požarne lestve, kljuce (ake) z vozo-vi in vedri za vodo ter ostalo orodje, ki ga doloci obcinski odbor in vodstvo gasilske straže.« Postavi je bil na koncu priložen nacrt pravil za pro-stovoljne požarne brambe. Nacrt je požarne brambovce delil na plezalce, gasilce in varuhe. Za slovensko gasilstvo je pomembno tudi leto 1897, ko je zacelo izhajati glasilo Gasilec v slovenskem in nemškem jeziku. Glasilo izhaja še danes. V njem je bilo v zadnjih 20 letih objavljenih veliko clankov in slikovnega gradiva iz življenja ter dela konjiških gasilcev. dRUŽbene sPReMeMbe In GAsILsKo PRosTovoLJsTvo V 19. stoletju je na razvoj društvenega življenja odlo-cilno vplivala marcna revolucija leta 1848, ko je v Evropi prišlo do velikih politicnih in družbenih premikov. Med mnogimi dejavniki so bili tudi hiter tehnološki razvoj industrije in znanosti ter nove potrebe za ocuvanje zasebne lastnine. cehovska ureditev požarne varnosti je bila pred razpadom. Prav zato je v Evropi in tudi na Slovenskem prihaja-lo do resnejših poskusov ustanavljanja gasilske organi­zacije, ki bi pod drugacnimi pogoji kot cehi zagotavljala požarno varnost. Pogoji za takšno organizacijo so nasta­li po letu 1867, ko je Avstro-Ogrska sprejela Zakon o pravici združevanja (o društvih in politicnih društvih), Zakon o pravici zborovanja in Zakon o splošnih pravicah državljanov. Edina ohranjena gasilska brizgalna na pogon vodne pare iz leta 1908, eksponat hrani Gasilski muzej dr. Branka Božica v Metliki V mnogih trgih in mestih na Slovenskem so se lote­vali ustanavljanja požarnih bramb, ki so nudile organi­zirano požarno varnost. Krajevna gasilska društva so ustanavljali predvsem premožni prebivalci, da bi varova­li svoje premoženje pred ognjenimi zublji, zavedajoc se, da požar tudi bogate spreminja v siromake. PRve PoŽARne bRAMbe – GAsILsKA dRUŠTvA PRI nAs Zakon o pravici združevanja v Avstro-Ogrski je za prebivalstvo prinesel nove politicne pravice. Tedanji krajevni razumniki in veljaki so v nacelih zakona vide­li nove možnosti uveljavljanja svojega politicnega vpli­va na dogodke v kraju, predvsem pa, kako varovati svoje premoženje pred ognjem. Prav tako so v tem casu po Evropi bila prisotna mocna humanitarna gibanja o pro-stovoljstvu in plemenitih nacelih solidarnosti in pomoci socloveku v nesreci. V združitvi ciljev obrambe pred požari in pomoci nesrecnikom so nastajala prostovoljna gasilska društva v deželah srednje Evrope. Prostovoljnost in clovekolju­bje sta napredovala z roko v roki, kakor tudi kultura in znanost, kar vse skupaj povezuje civiliziranega cloveka ter cloveštvo. Slovenci smo se hitro vkljucili v nove družbe­no-politicne razmere, ki jih je prinesel napredek v proizvodnji in novi miselnosti ljudi o pomo-ci socloveku. Takšno ugotovitev zgodovinsko dokazuje ustanavljanje gasilskih društev od leta 1869 do 1893, ko je bilo na slovenskih tleh usta­novljenih kar 184 takra­tnih požarnih bramb. Prav v tem obdobju je bila ustanovljena tudi požarna bramba trga Konjice kot 12. po vrsti. Viri potrjujejo, da je bil metliški grašcak dr. Josip savinšek prvi na slovenskih tleh v letu 1869, ki je zbral moštvo za požarno brambo v Metliki. Ustanovitev je sledila takratnim avstrijskim predpisom o pravici združevanja, zato se ta ustanovitev šteje kot zacetek organiziranega gasilstva na slovenskem. V drugi polovici 19. stoletja se uveljavljajo prizade­vanja za sodobnejšo gasilsko službo, kar je odraz razvo­ja tehnologij in humanih znanosti. Na pomenu dobivajo vrednote prostovoljstva, solidarnosti in humanitarnosti. Ceprav oblasti politicno niso bile naklonjene povezova­nju gasilstva, se v letu 1900 zgodil gasilski kongres, ki je zasedal v Parizu in mocno vplival na spremembe v evropskem gasilstvu. PoveZovAnJe KonJIŠKeGA GAsILsKeGA dRUŠTvA v deŽeLne ZveZe v AvsTRo-oGRsKI Do hitrega nastajanja gasilskih društev na sloven-skem ozemlju je prišlo v casu od 1869 do 1914, ko je že delovalo 378 gasilskih društev. deželne gasilske zveze Nastajajoca gasilska društva so bila razlicno nacio­nalno usmerjena in so se tako tudi povezovala v deželne zveze. Kmalu je nastalo 8 deželnih gasilskih zvez, ki so povezovale društva po pokrajinskem nacelu in politic­no-nacionalni usmerjenosti. Za naše obmocje je naj­pomembnejša Zveza slovenskih požarnih bramb za spodnjo Štajersko, ustanovljena leta 1899 s sedežem v Žalcu. Povezala je 63 društev. Njen ustanovitelj je bil Josip Širca. Pred tem je bila ustanovljena Štajerska deželna gasilska zveza (1870) s sedežem v Mariboru, do katere so konjiški gasilci gojili simpatije. Iz društvenega zapi­sa z dne 26. aprila 1914 izhaja, da je bil za namestnika Gasilskega sektorja celje izvoljen Martin Kovac, stotnik konjiškega društva, in da je na seji bil prisoten predstav­nik Štajerske gasilske zveze s sedežem v Gradcu. Konjiška požarna bramba se dolgo ni mogla odlociti, v katero zvezo bi se vkljucila. V letu 1874 sta se voditelja požarne brambe Josip Sutter in Martin Bauman udeleži-la srecanja v Mariboru, 1. štajerskega gasilskega dneva. Srecanja so se udeležili predstavniki nemško usmerje­nih požarnih bramb. Konjiška požarna bramba je na koncu izbrala pove­zavo z Zvezo slovenskih požarnih bramb za Spodnjo Štajersko s sedežem v Žalcu, a zapisa o tem ni. PoveZovAnJe KonJIŠKeGA dRUŠTvA v KRALJevInI JUGosLAvIJI Po razpadu monarhije in nastanku Kraljevine SHS so bile deželne zveze ukinjene. Nastale so gasilske župe, med njimi tudi v Žalcu. V župo (zvezo) kot strokovno gasilsko organizacijo so se vkljucila do tedaj delujoca gasilska društva na tem obmocju, tudi konjiško. Leta 1929 so sedež gasilske župe prestavili v celje. Vsaka gasilska župa, ki je združevala gasilska društva enega ali vec srezov (okrajev), je imela v vodstvu voja­ško osebo, ki se je udeleževala društvenih sestankov in vaj ter imela v predvojnem casu predavanja o obrambnih pripravah. Nemško usmerjena društva niso bila moteca samo za slovenstvo, temvec tudi za vojne grožnje, ki so prihajale iz Nemcije. Konjiško gasilsko obmocje je redno obiskoval clan uprave Gasilske župe sreza celje Fran Toš, kapetan I. klase Jugoslovanske kraljeve vojske. Ob zgo­dovinske dogodke v konjiškem društvu v casu Kraljevine Jugoslavije je treba dodati, da je društvo imelo dinami-cen razvoj v gasilski tehniki, kadrovski in clanski zased-bi, prejemalo je priznanja in odlikovanja, vendar zaradi nemške idejne usmeritve skoraj koncalo svojo zgodovin­sko pot. K tem dogodkom je treba dodati, da je vodstvo društva že v letu 1922 sklenilo in zapisalo, da bo povelje­vanje v nemškem jeziku, pogovor pa v slovenskem. Utesnjenost delovanja slovenskega gasilstva V letu 1931 je bil v Kraljevini Jugoslaviji uveden režim diktature, ki je posledicno vplival na Zakon o organizaci­ji gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji, sprejet 15. julija 1933. Po dolocilih tega zakona je bila ustanovljena Gasilska zveza Kraljevine Jugoslavije. Vodstvo zveze je imenovala Gasilske poveljniške celade v avstro-ogrski monarhiji do 1918 vlada. Naloga zveze je med drugim bila tudi širitev naci­onalnega interesa, vendar srbskega, ne pa tudi slovenske­ga in drugih narodov v kraljevini. V slovenskem gasilstvu so zacela prevladovati srbska povelja (na Štajerskem se gasilci še nemškega poveljeva­nja niso rešili), uvedli so se srbski izrazi in nazivi (gasil-ska župa, srez, gasilska zajednica, društva so postala cete …). Nacelo vertikalne povezanosti je prineslo centra­lizacijo vodenja, ko je višji gasilski organ dajal soglasja za ustanovitev društva, kadrovanje v gasilske funkcije, razvitje prapora, gradnje domov. utesnitvi dela v vojaško disciplino je sledila tudi utesnitev slovenskega gasilskega duha. Slovensko gasilstvo se je po novem zakonu pove­zalo v Gasilsko zvezo Dravske banovine s sedežem v Ljubljani. Gasilska društva na Konjiškem so bila vklju-cena v Gasilsko župo sreza celje, ceprav je v strukturi oblasti deloval tudi konjiški okraj (srez) s sedežem v trgu Konjic. Gasilska župa konjiškega sreza ni bila ustanovlje­na zaradi premajhnega števila gasilskih društev, bilo jih je namrec samo šest, saj je bila osnova za ustanovitev župe sedem delujocih gasilskih društev. Faksimile: Pravila zaveze slovenskih prostovoljnih požarnih bramb Faksimile: Naslovna stran revije Gasilec, glasila Gasilske na Spodnjem Štajerskem, 1912 zajednice Dravske banovine, 1935 IZobRAŽevAnJe GAsILCev sKoZI ZGodovIno Za strokovno izobraževanje mladih clanov je že v letu 1886 v slovenskem jeziku izšel vadbeni pravil­nik za slovenske prostovoljne požarne brambe avtor­ja Ignacija Merherja, ki je prvi pri nas uvedel slovensko poveljevanje v gasilstvu in gasilski pozdrav na pomoc. Po razpadu Avstro-ogrske so prenehali veljati požarni redi, ki so do takrat urejali požarno varstvo in gasilstvo, zato so v Kraljevini Jugoslaviji iskali nove reši­tve. V letu 1920 je izšla Gasilska knjižica za vaje z orod­jem in naukom o znamenjih avtorja Frana Barleta. Za podporo v izobraževanju so bili tudi glasilo Gasilec in gasilski koledarcki. V casu Kraljevine Jugoslavije so slovenski gasilci dobili nova pravila za izobraževanje clanstva v duhu tehnicnega napredka, zaceli so se tecaji za izobraževa­nje samaritank po programu Rdecega križa. V konjiškem gasilskem društvu so že leta 1936 imeli clanice, ki so se strokovno usposobile za prvo pomoc po programu Rdecega križa, ki ga je vodil domaci konji­ški zdravnik Ivo Rudolf. Clanice so bile uniformirane in opremljene s pripomocki za prvo pomoc v nesrecah. Prvo posredovanje v avtomobilski nesreci je bilo 8. 8. 1936 na klancu Križevec na cesti celje–Slovenske Konjice. Zgodil se je nalet avtobusa s potniki na dva težko naložena voza (parizarja) na konjsko vprego. To je bila prva preizkušnja uporabe novega znanja. Zaradi vse vecjega tehnološkega napredka v obrti in industriji je narašcalo število požarnih nevarnosti in drugih nesrec. To je bil cas, ko so se društva operativ-no in številcno krepila ne samo na Konjiškem, temvec v celotni Dravski banovini. Mnogi dokumenti Gasilske zveze Dravske banovine Ljubljana so pozivali društva in gasilce kot ‚viteze sv. Florjana‘ na branik domovine in jih spodbujali k domo­ljubju, kajti že v letu 1939 je bila na obzorju 2. svetovna vojna. Prav zato se je clanstvo dodatno izobraževalo za vojne razmere v primeru napada na državo. 3. poglavje ZACeTKI GASILSTVA V DRAVInJSKI DoLInI Preteklost in sedanjost sta vedno povezani z duhovnim in snovnim sporocilom. v naši prihodnosti bi bila velika praznina ravnanj, ce ne bi bilo ohranjene snovne in nesnovne dedišcine, kot velicine in potrdi­tve naše lastne zgodovine. Iz zgodovinskega spomina: Od leta 1873 do 1912 je požarno obmocje konjiškega društva obsegalo skoraj celotno Dravinjsko dolino z juž­nim Pohorjem. Leta 1903 je društvo dobilo novo štirikolesno gasil­sko brizgalno na konjsko vprego. Po vec kot tridesetih letih sestankovanja po gostinskih lokalih je Gasilsko društvo Konjice v letu 1907 dobilo nov dom, zgrajen v secesijskem arhitekturnem slogu. To sta bili dve kljucni pridobitvi. V razvoju društva so pridobitve velike prelomnice za delovanje društva. V gasilski dom so zaceli prihajati mladi ljudje, saj prej v gostilne zvecer niso smeli. To je zacetek pomlajevanja društva. PRebUJAnJe ZAvesTI o sAMoPoMocI v nesRecAH Prostovoljnost se je v miselnosti ljudi hitro prebujala, še zlasti zavest o samopomoci pri požarih in nesrecah v lastni sredini ter sosedstvu. Na prehodu iz 19. v 20. stole-tje je v krajih Dravinjske doline gasilska organiziranost mocno narastla. Zaradi tega strahu so se cloveške in politicne strasti velikokrat umirile ter združile v moc prostovoljstva in clovekoljubnosti. Mnogim je to narekoval zgodovinski spomin na pretekle požare, nekaterim pa nedavna nesre-ca v njihovem kraju. Navkljub raznolikemu razvoju obrti, kmetijstva in splošne kulturne dejavnosti je naprednim ljudem poleg krajevne politike bila skupna ideja, kako se obvarovati ognja in drugih nesrec. Avstro-ogrska v letu 1873 je bilo kot prvo v dolini ustanovljeno gasilsko društvo (požarna bramba) v trgu Konjice. Ko so v Locah leta 1903 ustanovili gasilsko društvo, je prišlo do trenj in narodne nestrpnosti. ustanovitelji so namrec bili predvsem nemško usmerjeni krajani. Loški gasilci so postali v veliko pomoc pri požarnem varstvu v Dravinjski dolini in konjiškim gasilcem. Z manjšim casovnim zamikom je bilo leta 1912 v oplotnici ustanovljeno društvo. Priprave na ustanavlja­nje so trajale kar nekaj let. Vzrok so bila nesoglasja med domacini in nemškimi priseljenci, ki so hoteli krojiti usodo kraja. Društvo je delovalo v konjiškem okolišu, ki sta ga takrat povezovali posvetna (okrajno glavarstvo Konjice) in cerkvena oblast (konjiška dekanija). Tudi v Poljcanah (Pekel) so 1888. leta ustanovili gasilsko društvo, ki je nekaj casa nosilo ime po kraju. Sledile so ustanovitve še delujocih gasilskih društev v naši dolini v obdobjih razlicnih družbenih ureditev: Kraljevina Jugoslavije PGD Draža vas, 1923 V krajih Žice in Draža vas so na sestanku krajanov ugotovili, da »je potrebno imeti gasilce cim prej pri rokah in da je takšno društvo res potrebno«. Na ustanov­nem zboru 25. 11. 1923 so ustanovili gasilsko društvo. PGD Tepanje, 1929 casopis slovenski gospodar je 9. oktobra 1929 prinesel novico: »Tepanje pri Konjicah. Tukaj se je usta­novilo tako potrebno in težko pricakovano gasilno dru­štvo.« PGD Zbelovo, 1931 V koraku s casom so tudi krajani na Zbelovem 25. januarja 1931 ustanovili gasilno društvo in sprejeli Pravila gasilnega društva Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana. sFRJ • PGD Zrece, 1946 • Gasilsko društvo Tovarne kovanega orodja, 1952, in PGD Zrece sta se leta 1960 združili. • PGD Žice, 1980 (prva ustanovitev 1923) • PGD Gorenje pri Zrecah, 1990 • IPGD Konus, 1945 • IPGD LIO, 1945–1993 V jubilejnem letu 2023 v Dravinjski dolini od prve Požarne straže dobrovoljcev ostaja ucinkovita organiza­cija požarnega varstva, opremljena z gasilsko tehniko in strokovnim znanjem. Sedem prostovoljnih gasilskih društev, povezanih v Gasilsko zvezo Slovenske Konjice, vkljucuje 327 clanic in 694 clanov. Clanstvo skupaj: 1021 Sodobno gasilsko tehniko voznega parka sestavlja 25 raznih gasilskih vozil, kar je poleg strokovno uspo­sobljenih operativcev izjemna udarna in reševalna moc v konjiški obcini. PRIMeRJALnI PodATKI Z dRUGIMI dRUŠTvI V casovnih razmakih je najveckrat tako, da se v nedrih obstojece družbe ali stanja porodijo nove ideje za napredek. Tudi v Dravinjski dolini živijo ideje, ki se bodo uresnicile skozi cas. Prav zato razvoj ni nikoli zakljucen, pri tem so pomembni cloveški ideali in zanos prostovolj­stva. Casovni ali zgodovinski oris požarnega varstva in gasilstva na Konjiškem je v najvecji meri povezan s clo­vekoljubnostjo kot neminljivo vrednoto vseh casov. Gasilci v dravinjski dolini razvijajo prapore in gradijo domove Gasilski prapor je skozi cas postal simbol društva in pripadnosti gasilski organizaciji. Po dostopnih virih so v zgodovini gasilstva svojo prvo zastavo – prapor – raz­vili poklicni gasilci v nemškem Berchtesgadnu okoli leta 1673 in na njej upodobili lik sv. Florjana. Veda o zastavoslovju (veksikologija, izraz prihaja iz latinske besede vexillum, ki pomeni zastavo ali prapor) postavlja dolocena pravila o zastavah in praporih, ven­dar je do sedaj bil vsak gasilski prapor unikatni izdelek vezenja likov in napisov. Po letu 1992 je Gasilska zveza Slovenije sprejela pra­vila o gasilskih praporih. Prapori, ohranjeni od zacetka ustanavljanja gasilskih društev na Slovenskem v letu 1869, so gasilska in sloven-ska kulturna dedišcina. Najpogostejši napis, slogan na praporih ob liku sv. Florjana je bil Bogu v cast, bližnjemu v pomoc. V casu SFRJ so na praporih bila predvsem znamenja, kot so gasilski znak, podoba kraja, gasilskega doma in drugo. Šteje se, da ima najstarejši ohranjen prapor PGd Planina pri Rakeku iz leta 1888. Na drog prapora je svoj castni znak pripel tudi knez Hugo Windschgrätz, iz družine, ki je imela posesti na Planini pri Rakeku in v Slovenskih Konjicah. Po ustnem izrocilu je družina bila botra novemu gasilskemu domu v Slovenskih Konjicah iz leta 1907. Na Konjiškem je leta 1938 prva razvila prapor takrat­na Prostovoljna gasilska ceta Slovenske Konjice. Nato pa so bili v konjiškem društvu razviti še drugi prapori: • v letu 1954 drugi društveni prapor, • v letu 1963 prvi mladinski prapor, • v letu 1996 tretji društveni prapor. Muzej gasilstva Dravinjske doline hrani vse štiri pra-pore iz treh državnih ureditev. Razvitje društvenega prapora, 1996 Razvitje prvih praporov v sosednjih društvih: • IPGD Konus: društveni prapor 1952, ustanovitev društva 1945 • PGD Loce: prvi društveni prapor 1958, ustanovitev društva 1903 • PGD Draža vas: razvitje prapora 1963, ustanovitev društva 1923 • PGD Tepanje: razvitje prapora 1972, ustanovitev društva 1929 • PGD Žice: prvi društveni prapor 1983, ustanovitev (1923) 1980 • PGD Zbelovo: društveni prapor 2006, ustanovitev društva 1932 • Gasilska zveza Slovenske Konjice je prvi prapor razvila leta 2010, ceprav je bila ustanovljena 1945. Razvitje prapora ni le uradno dejanje, temvec velika svecanost in veselje. Gasilski prapor z znacilnim sloganom Gasilski dom v Konjicah, veckrat prenovljen in dograjen, 1907 Gasilski dom, Slovenske Konjice, 1973 novA dobA – GAsILsKI doMovI Gasilski domovi predstavljajo veliko prelomnico v zgodovini razvoja in delovanja gasilskih društev. Pred vec kot stoletjem so postali kraj gasilskega tovarištva, ucenja gasilskih vešcin, strokovnega ravnanja z gasilsko tehniko in osebno opremo. Njihov najvecji pomen pa je bilo prihajanje mladine vanje in njena vzgoja v priho­dnjo generacijo gasilcev. Z izgradnjo doma so gasilci postali gospodarji na svojem, saj so pred tem bili najveckrat podnajemniki ali pa so imeli le skromne shrambe za orodje. Sestankovali so v gostinskih prostorih in drugod. V našem društvu so ohranjena vabila na sestanke clanstva v krcmah vse do izgradnje doma leta 1907. V domove so zaceli prihajali simpatizerji gasilstva in mladina, ki poprej ni smela v gostilne. Domovi so zaceli Clani društva, zbrani pred prvim gasilskim domom, 1907 Gasilski dom, 1985 dobivati svojo dušo in scasoma postali središce dogaja­nja v kraju. Danes se v gasilskih domovih hranijo dokazi zgodovinske poti razvoja posameznega društva, ki je kot dedišcina v ponos kraju in mlajšim gasilskim rodovom. Tako kot na Konjiškem tudi v slovenskem prostoru ni vec nobenega gasilskega doma stoletnika. Z name-nom, da se ohrani in zbere slikovno gradivo, je v Muzeju gasilstva Dravinjske doline v letu 2007 bila pod pokrovi­teljstvom Gasilske zveze Slovenije in Obcine Slovenske Konjice organizirana razstava slikovnega gradiva Gasilski domovi – stoletniki na slovenskem. Galerija je zajemala 46 slik domov, zgrajenih pred letom 1907. Gasilski domovi so ena od najvecjih prelomnic v razvoju gasilstva, z njimi je nastala vez med gasilskimi rodovi, prostor druženja clanstva. Konjiški in ostali gasilski domovi v dravinjski dolini 1907–1990 Prvi gasilski dom v secesijskem slogu je leta 1907 zgradilo konjiško društvo. Pred tem je bilo v podnaje­mniškem odnosu v nekdanji stavbi na desnem bregu Dravinje, kjer je bila tudi žandarmerija (policija). Na tem predelu mesta, kjer je bil nekdanji vhod v tovarno Konus, so sedaj drugi objekti. Prva vecja notranja preureditev doma je bila izvede­na leta 1966. Ob 100-letnici društva je dom dobil novo arhitekturno obliko. Vecji gradbeni in obrtniški posegi so sledili v letih 1985, 2003 in 2005, vse do sedanje veli­kosti in funkcionalnega izgleda ter uporabnosti doma. Po znanih virih so v letu 1904 loški gasilci postavi­li manjši objekt za orodje ter leta 1906 dogradili lese­ni stolp. Nov dom so priceli graditi v letu 1966 ter ga v letih 1993 in 2013 dokoncno povecali do dosedanje polne Gasilski dom Slovenske Konjice, jesen 2022 namembnosti. Gasilci društva draža vas - Žice so leta 1928 zgradili prvi dom v kraju Draža vas. Leta 1979 je bil na lokaciji starega zgrajen vecnamenski objekt, v katerem ima dru­štvo svoje prostore. Zanimivost doma je zvon v stolpu. Temeljni kamen za dom so gasilci na Zbelovem polo-žili leta 1938. Z deli so nadaljevali v letu 1945. Nov dom so dokoncno dogradili in posodobili leta 2011. V Tepanju so zgradili prvi gasilski dom leta 1934. Nove prostore gasilskega doma so dobili v letu 1976 v vecnamenskem objektu. Gasilci konjiškega Konusa so dobili nov dom leta 1971 v industrijski coni. Dom je v lasti podjetja KonusKonex, d. o. o., Slovenske Konjice. Na doloceni stopnji razvoja Žic so se krajani ponov-no zbrali ter leta 1980 ustanovili svoje gasilsko društvo. Gradnjo doma so arhitekturno naslonili na obstojeci kra­jevni dom kulture in z izgradnjo zakljucili leta 1990. Casovni pregled gradnje domov omogoca bralcu, posebno mladim gasilskim rodovom, vpogled v razvoj požarnega varstva in gasilstva, ki v širšem pomenu zagotavlja obcanom bližino gasilcev v nesrecah. GAsILsKA ZAobLJUbA ALI PRIseGA sKoZI ZGodovIno Gasilske zaobljube so skozi cas vsebovale moralne vrednote prostovoljstva, imele pa so tudi skupni namen, kako ohraniti lik gasilca in njegovo dolžnost, ki je izha­jala iz zaobljube. v casu Avstro-ogrske je bila zaobljuba v nemškem jeziku in ni imela enotnega besedila. Koncala se je z gasilskim pozdravom na zdravje (Gut Heil) in geslom: Vse za vero, dom in cesarja. v Kraljevini Jugoslaviji je bila zaobljuba enotna po pravilniku gasilske službe. Prisegalo se je kralju in domovini ter koncalo z geslom: Tako mi Bog pomagaj. Kako pomembna je bila zaobljuba, je razvidno iz zapisnika PGD Slovenske Konjice z dne 24. 10. 1934. Po izvršenem atentatu na kralja Aleksandra I. so morali gasilci izvršiti novo zaobljubo kralju Petru II. in jo pod-pisati. Gasilski pozdrav se je na novo glasil pomoz Bog in je zamenjal slovenski pozdrav na pomoc iz leta 1921. Gasilska društva so se preimenovala v gasilske cete. cas nemške okupacije: Clanstvo v gasilskem dru­štvu je bilo obvezno za vse moške, ki niso bili sposob­ni za vojaško službo. Gasilski pozdrav je bil kot sploš­ni pozdrav v nemškem tretjem rajhu, in sicer pozdrav zmagi ali Sieg Heil. v novi Jugoslaviji je bilo besedilo gasilske zaoblju-be sprejeto 1956., in sicer kot enotno besedilo za celotno državo. Moralna vsebina zaobljube je temeljila predvsem »na casti ljudskega gasilstva in obveznosti do ljudstva in FLR Jugoslavije«. uveden je bil tudi splošni pozdrav smrt fašizmu – svoboda narodu. Pozneje se je izoblikovalo geslo: V služ-bi ljudstva – na pomoc in skrajšano Na pomoc. Gasilska zveza Republike slovenije je prinesla spremembe glede zaobljube, ki je postala sestavni del Eticnega kodeksa, sprejetega leta 2006. Ob sprejemu v clanstvo PGD se podeli svecana izjava o vestnem in požrtvovalnem opravljanju gasilske službe. Gasilski pozdrav je postal že nekoc uveljavljen slo­venski pozdrav na pomoc. Prav tako so slovenski gasilci v letu 1993 dobili uradno himno in zastavo. GAsILsKe KonJsKe vPReGe KoT MeJnIKI cAsA Tudi takrat je bil cas po pregovoru: »ce hoceš hite-ti, pojdi sam. ce hoceš priti dalec, pojdi v skupini,« vreden zlata. Gasilski vprežni konji so naš pomnik, ki jim v zgodo­vini gasilstva odmerjamo premalo pozornosti. Njihova velicastna naloga varno in pravocasno pripeljati gasil­ce in brizgalno na kraj požara je danes nepredstavlji­va. V obdobju od 1873 do 1960, ko je zadnje društvo na Konjiškem nabavilo gasilsko vozilo, je konjska vprega za gasilsko operativo šla v pozabo. Izgubila je svojo uporab-no vlogo, vendar je svoje poslanstvo v zgodovini gasil­stva opravljala castno. Danes konjske vprege z obcu­dovanjem gledamo, ko se udeležujejo gasilskih parad s starimi rocnimi brizgalnami in ohranjajo zgodovinski spomin ter tehnicno dedišcino. V Muzeju gasilstva Dravinjske doline so kar tri vec kot sto let stare brizgalne, s katerimi so gasilci s pomocjo konjskih vpreg hiteli na pomoc. Znano je, da je bila eno­osna brizgalna še leta 1968 v operativni rabi. V sedanjem casu sodobne gasilske tehnike in opre-me pozabljamo, da je bila vožnja s konji ena sama dirka in borba s casom. Lastniki konj, ki so vprego gasilcem posojali oziroma jo vodili sami, so imeli veliko odgovor­nost in riziko poškodb konj. Najveckrat zato niso bili poplacani, in prav je, da se jih spomnijo v kronikah. Za konjiško gasilsko društvo je zanimivo, kako je upravna ureditev kraja vplivala na operativno delo dru­štva. Leta 1890 sta bili ustanovljeni obcini Trg Konjice in Konjice okolica. Takšna ureditev je trajala do leta 1937. Obe obcini naj bi zagotavljali v primeru požara vpre­žne konje za prevoz brizgalne. Med obcinama so bila velika nasprotja, saj so v trgu živeli predvsem Nemci, v okolici pa vecinoma Slovenci, zato tudi vpreg vedno ni bilo. Gasilska konjska vprega z rocno brizgalno hiti na pomoc, 1955. 4. poglavje GASILSKA oDLIKoVAnJA In CInI vrednotenje gasilskega prostovoljstva odlikovanja so izraz zunanje odlicnosti in spo­štovanja. v vseh casih civiliziranega sveta so države podeljevale odlikovanja. v ljudskem izrocilu je znan pregovor »Cast in ponos ustvarjamo s svojim delom, odlicja nam podeljujejo drugi.« slovenci smo skozi zgo­dovino odlicja, ki so se pripenjala ‚na prsa junaška‘, spoštovali in jih razlicno imenovali, npr. kolajne, sve­tinje ter medalje, ki so bile vedno zunanji odraz pri­dnosti, hrabrosti in junaštva. V žlahtnosti odlikovanj je prevladovala kultura moških odlikovanj. Šele leta 1662 zasledimo damska odlikovanja. V 20. stoletju so se z razvojem demokracije in civilnih društev odlikovanja razvila v vojaško in civil-no vejo. Prav ta delitev je prostovoljstvu in humanitarnosti prinesla odprto pot, da se posameznikom za požrtvo­valno, prostovoljno in humano delo podeljujejo odlicja. Odlikovanja, ki jih podeljuje država, so vsekakor cvet ponosa prostovoljnega dela in požrtvovalnosti, da bi bilo drugim boljše. Prav zato jih naša družba postavlja na visoko raven. Odnos ljudi do gasilske uniforme in odlikovanj se je v zadnjem obdobju dvignil do visoke stopnje zaupanja in spoštovanja gasilstva. Ob 150-letnici obstoja in delovanja PGD Slovenske Konjice je pomemben pregled sprejetih odlicij in pred­stavitev širši javnosti. Pri tem ne gre zgolj za promocijo clanov in društva, temvec za vsebino delovanja v obdo­bju, ki zajema tri stoletja. dRŽAvnA odLIKovAnJA, PodeLJenA GAsILCeM cas Avstro-ogrske Grb avstro-ogrske monarhije Prvo gasilsko državno odlikovanje je izdal cesar in kralj avstro-ogrske monarhije Franc Jožef I. leta 1905, in to je bila castna medalja za 25-letno zaslužno delovanje na podrocju gasilstva in reševanja. Avstrijska castna medalja za 25 let gasilstva iz leta 1905 V konjiškem društvu so to medaljo prejeli: Franc Streisach (cuvar orodja), Karl Achmann (vodja zapisov – tajnik) in Johan Kovacic. Medaljo hrani Muzej gasilstva Dravinjske doline. Ceprav se po znanih virih v letu 1843 izdani velika gasilska castna medalja in medalja na traku za pomoc pri požaru, ki ju je podelilo svobodno mesto Hamburg ob velikem požaru, štejeta za najstarejši gasilski medalji v Evropi, nista bili državni, a imata svojo zgodovinsko vrednost. O podeljevanju gasilskih odlikovanj sta za slovensko gasilstvo pomembna zgodovinska knjižna vira Gasilska odlikovanja na Slovenskem avtorja Janeza J. Švajncerja in Odlikovanja – zakladnica casti in ponosa Florjana Jancica, monografija, ki v široki zasnovi predstavi odli­kovanja od casa Rimljanov do danes. cas Kraljevine Jugoslavije 1918–1941 Grb Kraljevine Jugoslavije, 1930 Kraljevina Jugoslavija je gasilcem dlje casa podelje­vala državna odlikovanja bivše Kraljevine Srbije, in sicer kolajno za civilne zasluge (1902) in red sv. save (1883), ki je imel pridih pravoslavne vere, kot so ga razumeli katoliški gasilci na Hrvaškem in Slovenskem, ceprav je bilo vecnamenski, tudi za kulturne dosežke. Prejemnik odlikovanja je moral placati takso za odlikovanje. Konjiškim gasilcem je po ohranjenih listinah bilo podeljeno 10. 5. 1931 vecje število državnih odlikovanj, ki jih je izrocil Dragutin Trstenjak, konjiški nacelnik srezkega nacelstva, kot predstavnik oblasti. V letu 1931 je 6 clanov prejelo državna odli­kovanja, in sicer: • zlato kolajno za civilne zasluge (5 clanov) • red sv. Save V. reda (1 clan). Potrdila o prejemu odlikovanja so bila v srbskem jeziku in pisana v cirilici ter izdana po volji kralja Jugoslavije. cas sFRJ 1945–1991 V letu 1975 je bil sprejet Zakon o odlikovanjih, ki je raz­poredil odlikovanja v 35 redov in 6 medalj. Zakon je hkrati veljal za civilna in vojaška odli­kovanja. Republike niso bile pooblašcene za izdajo odliko­vanj. Prostovoljno gasilsko društvo Slovenske Konjice je prvo državno odlikovanje prejelo 28. 12. 1965. Gre za red za zasluge za narod s srebrno zvezdo. Po ohranjeni evidenci je 13 clanov društva prejelo državna odlikovanja s sledecimi nazivi: • red republike z bronastim vencem (1 clan), • red dela z zlatim vencem (1 clan), • red dela s srebrnim vencem (8 clanov), • red za zasluge za narod s srebrno zvezdo (1 clan), • medalja za zasluge za narod (1 clan) in • medalja dela (1 clan). Državna odlikovanja SFRJ je dovoljeno nositi na gasilskih uniformah. Gasilska zveza SFRJ, red gasilske zvezde II. st., 1985 Ceprav je društvo od ustanovite bilo v dinamicnem razvoju in postalo steber požarnega varstva v Dravinjski dolini in širše, je prispevek društva in njegovih clanov v obdobju 1991–2023 bil prezrt, navkljub predlogom za podelitev odlikovanj. PGD Slovenske Konjice je v svoji 150-letni zgodovini delovanja prejelo 24 odlikovanj državnih poglavarjev. V to niso všteta priznanja cZ Slovenije. Statisticni pregled prejetih državnih odlikovanj v štirih državnih ureditvah: • avstro-ogrska monarhija: 3 odlikovanja • Kraljevina Jugoslavija: 8 odlikovanj • SFRJ: 12 odlikovanj • Republika Slovenija: 1 odlikovanje GAsILsKA odLIKovAnJA, KI so JIH PodeLILe GAsILsKe oRGAnIZACIJe cas v Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941 Slovenski gasilci so že 1. junija 1919 ustanovili Jugoslovansko gasilsko zvezo Ljubljana. Nastala je eno­tna slovenska gasilska zveza, ki je v letu 1926 že vkljuce­vala 401 gasilsko društvo, brez nemško usmerjenih. Ta zveza je delovala do 10. 12. 1933, ko je nastala Gasilska zveza Dravske banovine. Prva slovenska gasilska odlikovanja 1919–1933 Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana je naredila velik preboj kot samostojna organizacija na Slovenskem in sprejela razpoznavne znake slovenskega gasilstva: • prvi slovenski gasilski znak, • slovenske gasilske cine, • prva slovenska gasilska odlikovanja (1930) • kroj gasilskih uniform, • gasilsko literaturo ... Po ukinitvi Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana leta 1933 so smeli slovenski gasilci nositi njena odlikova­nja. Slovenske gasilce je nanje vezalo mocno custvo, saj jim je diktatura kralja Aleksandra nasolila rano z ukini­tvijo Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana. GRBI DRŽAV IN GASILSKIH ZVEZ: Grb Avstro-Ogrske Grb Kraljevine Jugoslavije Slovenske Konjice Prva gasilska odlikovanja GZ Kraljevine Jugoslavije 1936–1941 Leta 1933 je bil sprejet Zakon o organizaciji gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji. Gasilska društva so se preime­novala v cete. Nova država ni imela gasilskih odlikovanj vse do leta 1936, ko je bil sprejet predpis o gasilskih odlikovanjih Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije. Iz zapisnika Gasilske župe celje je razvidno, da je 18. 11. 1938 Gasilsko društvo Slovenske Konjice prejelo odlikovanje red sv. Save V. stopnje. To je bilo že drugo tovrstno odlikovanje (prvo leta 1931) in je spadalo med državna odlikovanja. Gasilska odlikovanja in znaki Gasilske zveze dravske banovine Ljubljana 1936–1941 Gasilska zveza Dravske bano-vine Ljubljana je v letu 1936 spre­jela gasilska odlikovanja in ozna­ke za dolgoletno službovanje. V društvenih zapisih ni prejemni­kov odlikovanj, a iz zapisnika Gasilske župe celje sledi, da: – so prva odlikovanja za dol­goletno službo bila podeljena v letu 1937, med njimi so bili tudi prejemniki clani konjiškega dru­štva (ni imen in števila); – naslednji podelitvi istih odlikovanj (medalj) clanom dru­štva sledi leto 1938 (ni imen in števila). Grb Jugoslovanske gasilske Grb SFR Jugoslavije zveze Ljubljana (Slovenija) Grb Gasilske zveze SFR Jugoslavije Grb Kraljevine Srbov, Grb Gasilske zveze Grb Gasilske zveze Ljudske Hrvatov in Slovencev Kraljevine Jugoslavije republike Slovenije Utrinek Med vojno ni podatkov o nemških odlikovanjih do leta 1942. Takšen zakljucek izhaja iz vpogleda na sku­pinsko sliko iz tega leta. Zanimivost slike je, da clan dru­štva (prvi z leve, s trobento v roki) nosi na uniformi pri­peta odlikovanja. cAs sFRJ In odLIKovAnJA GZ JUGosLAvIJe odlikovanja Gasilske zveze Jugoslavije 1945–1991 Podeljevanje odlikovanj Gasilske zveze Jugoslavije se je pricelo leta 1963 in je trajalo do leta 1990. PGD Slovenske Konjice je 24. 8. 1958 prvic prejelo zvezno odlikovanje – red gasilske zvezde I. stopnje GZ Jugoslavije. Enako odlikovanje so prejeli še štirje clani društva, eden pa še odlikovanje II. stopnje. Odlikovanja Gasilske zveze Jugoslavije je dovoljeno nositi na gasilskih uniformah. odlikovanja Gasilske zveze slovenije 1945–1991 Leta 1949 je bila ustanovljena GZ Ljudske repu­blike Slovenije, ki se je v letu 1963 preoblikovala v GZ Slovenije. Prvo odlikovanje Gasilske zveze Ljudske republike Slovenije je bilo sprejeto 6. 8. 1952 in se je imenovalo gasilsko priznanje. Imelo je tri stopnje: za posebno, za vestno in za požrtvovalno delo. Podobno je z gasilskimi plamenicami iz leta 1963. Utrinek Predsedstvo Gasilske zveze Slovenije je na seji 27. 10. 1980 v Slovenskih Konjicah sprejelo sklep o ustanovitvi posebne znacke za dobitnike nagrade Matevža Haceta, ki je bil kasneje preoblikovan. Najvišje odlikovanje GZ Slovenije ali nagrado Matevža Haceta sta prejela clana PGD Slovenske Konjice Franc Hlastec in Florjan Jancic. Drugo najvišje pri­znanje GZ Slovenije – kipec gasilca – pa Anton Hlastec. Takšna priznanja slo­venski gasilci prejmejo za življenjsko delo in za pomemben osebni prispevek k razvoju gasilske organiza­cije na Slovenskem. Slovenske Konjice odLIcJA In PRIZnAnJA, PodeLJenA dRUŠTvU Odlikovanja in priznanja društvu v casu SFRJ: 1954 priznanje GZ Slovenije III. stopnje 1958 priznanje GZ Slovenije I. stopnje 1964 odlikovanje GZ Jugoslavije I. stopnje 1965 red za zasluge za narod s srebrno zvezdo 1973 priznanje OF – Osvobodilne fronte slovenskega naroda RePUbLIKA sLovenIJA Gasilski znak GZ Slovenije, 1991 nekatera priznanja novejšega casa: • Republiški štab za civilno zašcito Republike Slovenije: ZLATI ZNAK, 1993 • Obcina Slovenske Konjice: ZLATI GRB, 1998 • Turisticna zveza Slovenije: PECAT gostoljubnosti za urejen dom, 2000 • Obcina Slovenske Konjice: KELIH MESTA SLOVENSKE KONJIcE, 2003 • Poveljstvo cZ Republike Slovenije: ZLATA PLAKETA, 2003 Raznovrstnost odlicij, ki jih je društvo prejelo, je pravi odsev, ki izpricuje njegovo odprtost v lokalnem in širšem okolju za vkljucevanje v delo, pomembno za jav­nost. Faksimile: Red (orden) za zasluge za narod s srebrno zvezdo, 1965 Medalja za zasluge, 2022 Društvo je leta 1993 prejelo priznanje zlati znak Civilne zašcite. Obcina Slovenske Konjice je podelila priznanje zlati grb Prostovoljnemu gasilskemu društvu Slovenske Konjice leta 1998. sLovensKI GAsILsKI cInI sKoZI cAs Slovenski gasilci so vedno hodili po strmi poti k napredku svoje neodvisnosti in narodne znacilnosti. Kot je slovenski clovek trmasto stal in obstal na svoji zemlji, je tudi slovenski gasilec imel svoje vzpone in padce. Štiri državne ureditve so tekle gasilske bitke za slo­venska poimenovanja stopenj položajnih oznak in gasil­skih cinov. Prvi zametek uspešnega prizadevanja v casu avstro--ogrske monarhije je bilo leto 1893, ko je Kranjski dežel­ni gasilski zvezi uspelo dobiti svoja dostojanstvena znamenja v sestavi Avstrijske zveze gasilskih društev. Oznake in cini so bili v uporabi do leta 1918. V letu 1921 je Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana sprejela nove gasilske oznake dostojanstev in cinov, ki so veljale do leta 1934. Na sliki spodaj: naramnica (epoleta) je rdece obro-Leta 1934 je bil sprejet Pravilnik o oznakah in cinih bljena s crko K (vojvodina Kranjska) in vojvodska krona. Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije. 1945. so republiške gasilske zveze samostojno dolo- Prvi slovenski gasilski cini, prejeti od Jugoslovanske cale oznake in cine, ki so se velikokrat spreminjali. gasilske zveze Ljubljana: naramnica (epoleta) je rdece V samostojni Republiki Sloveniji je Gasilska zveza barve z zlatim lipovim listom in precno pripetimi plošci-Slovenije že leta 1992 sprejela nove oznake in cine ter jih cami medeninaste barve. kasneje posodobila. Slovenski gasilski cini v Avstro-Ogrski (1892) Slovenski gasilski cini (oznake) v Kraljevini Jugoslaviji (1921–1933) ModRosT sPoŠTovAnJA PRosTovoLJsTvA In nJeGove UsTvARJALnosTI Mnogi vladarji so v modrosti vladanja in kasneje v zgodovini civilne organizacije, vrednotili delo prosto­voljcev z raznimi odlicji kot so medalje, pohvale in pri­znanja. Gasilstvo je ena od osrednih pojavnosti pomo-ci s katero se ljudje najpogosteje srecujejo. Prav zato je vsebina gradiva tega poglavja bralcu zgodovinsko širše predstavljena, ker zasedajo odlikovanja in cini v duhu vrednotenja gasilskega prostovoljstva pomemben delež. V središce napredka prostovoljstva kot civilizacij­ske vrednote vseh casov, je tudi tukaj postavljen clovek – gasilec in reševalec. V sedanjem casu postaja njegov lik svetel vzgled clovekoljubnosti in poguma v domacem okolju in v mednarodnem sodelovanju. Visoka duhovna in moralna opredelitev znacaja današnjega slovenskega gasilca se je uresnicevala skozi stoletje in vec. Danes je temelj aktualnemumu gasilske-mu eticnemu kodeksu, ki spada v moralni nauk pri vzgo­ji, izobraževanju in oblikovanju osebnosti gasilcev. 5. poglavje SV. FLoRJAn In PRICeVAnJA IZ nJeGoVeGA ŽIVLJenJA Prostovoljni gasilci že od nekdaj prihajamo iz raz­licnih družbenih slojev in poklicev, kar je posebnost gasilske organizacije. Ko vstopamo v gasilske vrste, med svoje tovariše, se ta delitev izgubi. s tem nasta­ja in se rojeva tovarištvo, ki ga obcutijo in razume­jo samo pravi gasilci. biti gasilec ni samo cast, ki ga družba temu prostovoljstvu priznava, temvec tudi odgovornost do lika gasilca, gasilskega sotovariša in soljudi. Znana je misel »Ko vsi tecejo domov, gasilec tece od doma, kam – NA POMOC!« sv. FLoRJAn – GAsILsKI ZAveTnIK Florjanove maše so postale v mesecu maju obicaj množicnega cešcenja gasilskega zavetnika. V sedanjem casu na Slovenskem skoraj vse gasil­ske domove in prapore krasijo kipi, freske in podobe sv. Florjana, zavetnika slovenskih gasilcev. Do nedav­nega so god sv. Florjana castili po ljudskih obicajih, šegah in krajevnih navadah. Danes imamo v Gasilski zvezi Slovenije urejen praznik, saj je vodstvo 29. 9. 2015 razglasilo sv. Florjana za uradnega zavetnika sloven-skih gasilcev. Mnogokrat se sprašujemo, kdo je ta ljudski svetnik, ki je trpel za kršcansko vero in ga imajo gasilci, pa tudi posamezna mesta in dežele, za svojega zavetnika. Številne legende ali pricevanja imajo resnicno jedro, saj gre za zgodovinsko osebnost. Rojen je bil v 3. stoletju, menda leta 270, v manjšem kraju pri današnjem Dunaju. Bil je kršcansko vzgojen in castnik rimske vojske. Služboval je v kraju Lorch v sedanji Zgornji Avstriji. V tistem casu je vladal temu delu Evrope rimski cesar Dioklecijan, ki je neusmiljeno pre­ganjal kršcanske vernike. Njegovi legionarji so zaprli 40 vojakov, ki so se opredelili za kršcansko vero. Od vseh so zahtevali, da se odpovedo svoje vere. Iz jece jih je na skrivaj želel rešiti rimski castnik Florjan, vendar so bili vsi pogubljeni. Rimskega služabnika Florjana so še posebej mucili, vendar se svoji kršcanski veri ni odpovedal. Do Florjana so bili še posebej kruti, saj so mu okoli vratu obesili mlinski kamen ter ga utopili v reki Enns. Po izrocilu se je to dogajalo 4. maja 304. leta našega štetja. V kršcan-ski veri je postal 4. maj godovni in spominski dan sv. Florjana. Ob pricevanju o sv. Florjanu je pomembno zapisati, da je le nekaj let po njegovi smrti rimski cesar Konstantin priznal kršcansko vero, ki je 391. leta postala državna vera rimskega cesarstva. Cašcenje mucenca in svetnika Florjana se je kot zavetnika pred povodnjijo in požari pricelo v kršcan­skem delu Evrope v 15. stoletju, po vsej verjetnosti zato, ker je našel smrt v vodi, s katero se gasi ogenj. V 8. stoletju so passauski škofje v Lorchu pri Linzu zgradili znameniti samostan. V zgodovini so po obsto­jecih virih prvi uporabili lik sv. Florjana na svojem pra­poru gasilci iz nemškega Berchtesgadna okoli leta 1673. Cašcenje in zavetništvo v gasilskih vrstah in krajih kršcanskega dela Evrope je danes povsod prisotno, ven­dar je bilo potrebno veliko casa, da se je izoblikovala enotna podoba sv. Florjana. Že Primož Trubar je o njem pisal, da je svetnik, ki »ima ogenj cez«, kajti kmecki ljudje so ga zelo castili, da jih obvaruje pred ognjem. K njegovi priljubljenosti je gotovo pripomogel njegov lik rimskega vojšcaka z zasta­vo in vedrom vode v rokah, ki gasi goreco hišo pod seboj. Izoblikoval se je tudi ljudski rek »Varuj nas pred ognjem, castnim in vecnim!« Prve umetniške slike sv. Florjana so slike zaobljube, ki so se pojavljale v cerkvah in domacih hišah. Danes podobe sv. Florjana v slikah, freskah ali kipih krasi­jo gasilske domove, prapore, mestne trge, kapelice in cerkve. Legenda in pricevanje o življenju mucenca sv. Florjana je bila prisotna med ljudmi vec stoletij in je še dandanes. Ob 1700-letnici njegove smrti je bila leta 2004 v Muzeju gasilstva Dravinjske doline velika spominska razstava Dotik s casom. Relikvije sv. Florjana in 40 mucencev se sedaj nahaja­jo v baziliki sv. Lovrenca v Lorchu, kjer so bili usmrceni. Njihov skupni grob je 25. junija 1988 obiskal papež Pavel II.ter se poklonil v njihov spomin z blaženo molitvijo. Papež Pavel II. je o gasilcih še zapisal: »Že stoletja castijo sv. Florjana kot zašcitnika gasilcev, torej ljudi, ki hitijo na pomoc ljudem, katerim grozi nevarnost narav­ne nesrece …« Pri zgodovinski predstavitvi legende o sv. Florjanu je potrebno omeniti, da je njegovo cašcenje med gasilci po letu 1946 bilo umaknjeno iz javnega gasilske­ga življenja, vse do leta 1991. Utrinek Konjiška razstava Dotik s casom je obsegala 520 eksponatov in je vsekakor bila pomembna spodbuda, da so stekle ideje ter priprave za uradno razglasitev zavetni­štva sv. Florjana slovenskih gasilcev. Castni odbor za pripravo razstave Dotik s casom, 2004 Stojijo od leve: Janko Mirnik, direktor Triglava Celje, Toni Koren, podpredsednik GZ Slovenije, Beno Podergajs, predsednik GZ Vojnik – Dobrna, župan Obcine Vojnik Darko Ratajc, podžupan Obcine Slovenske Konjice Vilijem Tomat, clan Komisije za zgodovino pri GZ Slovenije, Štefan Posilovic, tajnik Obcine Zrece. Sedijo z leve: Florjan Jancic, castni predsednik PGD Slovenske Konjice, Ernest Eöry, predsednik GZ Slovenije in predsedujoci castnemu odboru, ter Božo Kolaric, predsednik GZ Slovenske Konjice. Dotik s casom: odprtje razstave – prisotni gostje in gasilski postroj, 2004 Clani in clanice prostovoljnih gasilskih društev Slovenske Konjice, Tepanje in IC Konus po Florjanovi maši pred cerkvijo svete družine v Tepanju. Mašo je daroval konjiški arhidiakon Jože Vogrin, 2016. Predsedstvo GZ Slovenije je 5. 4. 2005 ustanovilo skupino za pripravo gradiva Odnos slovenskih gasilcev do sv. Florjana. Skupino je vodil predsednik GZS Ernest Eöry, sodelovali pa so: Vili Tomat, clan predsedstva GZS, Jože Brlec, prav tako clan predsedstva GZS, in Florjan Jancic, clan Komisije za zgodovino gasilstva pri GZS. Pripravljeno gradivo je predsedstvo GZS 18. 4. 2006 obravnavalo in zahtevalo nove dopolnitve. Nastal je desetletni premor, ko je tedanji namestnik predsednika GZS Janko cerkvenik pripravljeno gradivo predložil uO GZ Slovenije. upravni odbor je 29. 9. 2015 sprejel sklep o razglasitvi sv. Florjana za zavetnika slovenskih gasilcev. S tem smo tudi slovenski gasilci vstopili v evropski prostor, ko na 4. maja uradno praznujemo god svojega zavetnika. V tem je bilo bistvo vprašanja in odgovora, na katerega smo v demokraticni družbi in s clanstvom v cTIF porabili deset let, da smo postali enakopravni z gasilci v Evropi. O tem vprašanju je pisal gasilski castnik II. stopnje Viktor Kavcic v knjigi Zgodba o sv. Florjanu. uveljavila se je lokalna navada, da konjiški arhidi­akon Jože Vogrin po Florjanovi maši sprejme in pogo-sti gasilce treh društev. Prav zato so mu gasilci ob 25. obletnici mašniškega stanu na javni slovesnosti izrekli posebno zahvalo. Freska z motivom sv. Florjana, Stari trg 2, Slovenske Konjice 6. poglavje MALA KRonIKA PoŽARoV In DRUGIH neSReC nA KonJIŠKeM »Ne igraj se z ognjem, ce ne želiš, da se on igra s teboj!« Zapisi o požarih so zelo razpršeni, saj jih najdemo tako v župnijskih kot šolskih kronikah. Šele po ustano­vitvi požarne brambe v Konjicah so nastale prve gasilske evidence, kajti do takrat je požarno varstvo slonelo na cehovski ureditvi. Iz enih ali drugih požarnih zapisov je najveckrat obseg dogodka težko ugotoviti, saj so poroci-la vecinoma na kratko zabeležena. Prvi pisni viri V casovnem prikazu od prve omembe Konjic v letu 1146 je najbolje opisan požar, ki se je zgodil leta 1616 v izjemno sušnem letu. Požar je predstavljen v bese­dilu knjige Konjiška dekanija avtorja dr. Avguština stegenška. Prav tako je požar obeležen na spominski plošci na stavbi Stari trg 13. Del prevoda: »Tedaj je pogo-rela do tal tretjina trga.« Pisni viri navajajo tudi požar, ki se je zgodil ob drugi uri popoldan 7. julija 1786. To sta le dva predstavljena srednjeveška požara v trgu Konjice od štirih, ki so upe­peljevali trg v 17. in 18. stoletju. Zapise o vecjih požarih bi našli v šolskih ali župnij­skih kronikah, kot npr. o požaru iz leta 1875, zapisa­nem v kroniki župnije Stranice. Požar je bil povzrocen z »goreco tresko kot svetilo«. Tudi kronika župnije Sv. Kunigunde piše, da je v letu 1849 kraj pogorel zara­di »tobacne pipe«. Vzroka obeh požarov sta posledica duhovnega in življenjskega sloga tega casa. Avstro-ogrska Gasilske požarne evidence za konjiško obmocje iz casa Avstro-Ogrske v arhivih društva niso najdene. Verjeti je, da je bilo veliko lokalnih požarov. Takšno sklepanje sledi iz takratne stanovanjske kulture – odprta ognjišca – in uporabe gradbenega materiala. Posebej to velja za podeželje, kjer so bili skromni vodni viri in slaba cestna povezava za dostop do požarišca. Obvešcanje društva in sklic gasilcev ter njihov izvozni cas je za današnji cas neprimerljiv. Kraljevina Jugoslavija Gasilska društva so vodila predpisane požarne evi­dence in požarna porocila. Iz tega obdobja so zanimivi sledeci dogodki v evidenci društva: 5. februar 1934. V evidenci je porocilo o požaru v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah, kjer sta zagore-la knjižnica in arhiv lastnika dr. Huga Windischgrätza. Casopisni clanek z dne 7. 2. 1934 o tem požaru sporo-ca: »V ponedeljek zjutraj ob 3. je zbudila iz spanja tržane tromba tukajšnje gasilske cete […] Požrtvovalni gasilski ceti gre zahvala, da se je ogenj zadušil […] Vodo so marali zelo previdno uporabljati, da ne bi nastala velika škoda […]« 3. avgust 1936. Prvo posredovanje v prometni nesre-ci na klancu Križevec, na cesti celje-Konjice, kjer se je avtobus zaletel v vprežna vozova. V reševanju so sode­lovali clani in samaritanke PGD Slovenske Konjice ter zdravnik. 12. junij 1937. Ohranjeno porocilo o hudi uri in veli­ki poplavi, ko je v popoldanskem casu prišlo »do prelo-ma oblaka nad kraji Skomarje, Resnik, Padeški Vrh … Poplava v Zrecah in Radani vasi. Na kraj nesrece je prišel oddelek gasilcev iz Zrec, ki so bili clani p. g. c. Konjice«. 7. april 1938. V tovarni Lavric, kasneje Konus, je pri­šlo do zacetnega požara, ki ga je pogasilo osem gasilcev. od leta 1934 do 1939 je na obmocju konjiškega sreza po dostopnih evidencah bilo 41 požarov in dru­gih nesrec, v katerih je sodelovalo konjiško društvo. Faksimile: Požarno porocilo, 1937 Požarna evidenca 1941–1945 Leta 1943 je bil poplavljen osrednji del Slovenskih Konjic, sedaj Stari trg. Voda je pritekala iz smeri dvor-ca Trebnik in ribnikov ter se iz korita Ribnice razlila po trgu, kot je razvidno iz ohranjene fotografije. 16. 5. 1945. V kraju Dobrnež pri Slovenskih Konjicah se je pri prekladanju streliva po koncani 2. svetovni vojni zgodila velika nesreca – eksplozija, v kateri je umrlo 16 ljudi. Med njimi so bili tudi nemški vojni ujetniki, ki so pomagali skladišciti odvrženo orožje umikajocih se voj-ska. 2. 4. 1945. Po izpovedi pric se je prva letalska nesre-ca na Konjiškem zgodila leta 1945, ob koncu 2. svetovne vojne, ko se je 2. aprila vojaško lovsko letalo mustang anglo-ameriškega zavezništva ob napadu na nemško kolono na cesti Stranice-Slovenske Konjice v nizkem letu zaletelo v hrib pri odcepu ceste za Zrece. V zrušenem letalu je umrl pilot. Na kraj nesrece so prišli žandarji in gasilci iz Slovenskih Konjic. sFRJ 1945–1991 26. in 27. septembra 1946 je na Zbelovem v celoti pogorela Tovarna upognjenega pohištva Drava, d. o. o., iz Maribora. V knjigi Gasilstvo na Slovenskem do leta 1963 avtorja Branka Božica je ob najvecji poplavi v celju 4. in 5. junija 1954 med drugim zapisano: »V soboto so prvi prišli na pomoc gasilci iz Slovenskih Konjic.« Januar 1954, cesta celje–Maribor, straniški klanec– Križevec. Avtobus s potniki je na poledeni cesti, tlako­vani s kamnitimi kockami, zdrsnil pri vožnji po klancu navzdol s cestišca in se preko bankine prevrnil na streho na bližnji travnik. Sreca v nesreci, potniki so dobili le lažje poškodbe. 9. 6. 1965. Pod konjiškim starim gradom je pogorela družinska hiša. Konjiški gasilci so doživeli hudo kritiko zaradi svoje nemoci pri gašenju požara. Vodni hidrant ni deloval, crpanje vode iz zajetja potoka Polenšcica je bilo zamudno in oddaljeno. Odgovorni v obcini so spoznali, da društvo nujno potrebuje avtocisterno, ki je do takrat ni imelo. 28. 3. 1968. V Petelinjeku pri Sv. Jerneju je na novo­zasajenem gozdnem zemljišcu s štirideset tisoc sadika-mi prišlo do velikega požara, ki je bil uspešno omejen. Sodelovalo je vec gasilskih društev. Požar na proizvodnem objektu v industrijski coni Konus, lastnik Založnik 22.2. 1970. V Spodnjih Lažah je na tirih proge celje– Maribor nastal požar na železniškem vagonu, ki je bil naložen z volno. Na stojecem vlaku so požar na vagonu omejili in obvarovali druge vagone. Gasilo je vec društev. 25. 9. 1985. V naselju Stare Slemene na Konjiški gori je lastnik zažgal poslopje in v njem zgorel. Konjiški gasil­ci so objekt pogasili in požar izolirali od okolice. cas samostojne slovenije 1991 9. 8. 2004. Velika naravna ujma z dežjem in toco je zajela Slovenske Konjice z okolico. V odstranjevanju posledic je sodelovalo 462 gasilcev iz 36 prostovoljnih gasilskih društev iz Slovenije. Nastala je ogromna mate-rialna škoda na objektih, avtomobilih, vinogradih, polj-šcinah in infrastrukturi. Pri odpravi škode je financno pomagala tudi država. 31. 5. 2005. Na postajališcu avtoceste v Tepanju je zagorela prikolica, naložena z lahko vnetljivimi snovmi, ki so bile zelo nevarne za okolico in ljudi. Sodelovalo je 5 prostovoljnih gasilskih društev in poklicni gasilci iz celja. 5.4. 2006. V predoru Pletovarje je prišlo do verižnega trcenja in naleta tovornih vozil. V reševanje je bilo vklju-ceno PGD Slovenske Konjice, ki ima koncesijo za reševa­nje v predorih. Maj 2013. Na letališcu Senožet pri Žicah je strmogla­vil girokopter, v katerem je umrl pilot. Pomoc v nesreci so nudili konjiški gasilci. 13. 6. 2014. Slovenske Konjice, Prežihova ulica. V nocnem casu je zagorel nenaseljen objekt, v katerem je bilo skladišcenih 40 ton parafina. V bližini gorecega objekta je bil hlev z živalmi (creda koz), ki so bile reše­ne. V manjši razdalji od gorecega objekta na Kajuhovi ulici so bili ogroženi stanovalci in stanovanjski objekti (bloki). Škoda je bila velika, predvsem z izlitjem para­finske mase v javno kanalizacijo. Posredovala so PGD Slovenske Konjice, Tepanje in Žice z 41 gasilci. 8.11. 2015. Strmoglavilo je ultralahko letalo na polju na Dobrnežu pri Slovenskih Konjicah. Pilot in sopotnik nista preživela. Posredovalo je PGD Slovenske Konjice. Razvoj prinaša vrsto novih nesrec, od nekdanjih požarov in naravnih ujm do nesrec, ki zahtevajo nova gasilska znanja, tehniko in opremo. Tudi tehnološki razvoj ucinkov neznanih snovi zahteva nova gasilna sredstva in naprave za gašenje. S pridobitvijo koncesij za reševanje v predorih in tehnicno reševanje v prometnih nesrecah ter ravnanje z nevarnimi snovmi se društvene intervencije številcno povecujejo po letih: 2017: 105 2018: 95 2019: 101 2020: 137 2021: 130 2022: 119 Avtocisterna – last PGD Slovenske Konjice –poškodovana v nezgodi, 25. 4. 2015. Povzrocitelj, gasilec, voznik brez izpita in vinjen, je za nastalo škodo odgovarjal. Osnovni dejavnik in središce vsega pa ostaja še vedno gasilec – reševalec. V casu naravnih in drugih nesrec, ki zahtevajo visoko gasilsko tehniko in osebno opremo, se v javnosti veckrat postavlja vprašanje, kakšne pogoje mora izpolnjevati dober gasilec. Republika Slovenija se danes po vseh merilih požar­nega varstva, gasilskega šolstva in tehnike uvršca v sam vrh clanic cTIF. Alarmiranje in obvešcanje gasilcev skozi zgodovino Razvoj predmetov in naprav je v zadnjem stoletju dobil širok razmah v rešitvah, ki jih lahko ponudi sodob­na tehnologija. Iz casov kolektivnega obvešcanja, ko sta prevladovala strah in preplah, je sedanji individualni gasilski klic na intervencijo velik preskok v premagova­nju casa brez mocnega razburjanja in vkljucevanja širše javnosti. V Slovenskih Konjicah so leta 1932 v alarmiranje vkljucevali sireno tovarne Lavric – po letu 1945 tovarna Konus. Pred tem sta se uporabljala rog in trobenta. Pri oblikovanju gasilske organizacije na Konjiškem, ki je v obdobju 1955–1992 združevala obmocja sedanjih obcin Vitanje in Zrece, je bil zanimiv poskus ustanovi­tve stalne dežurne službe pri PGd slovenske Konjice. V njej so bili zaposleni trije starejši clani PGD Slovenske Konjice v casu 1955–1956. Za vecjo operativnost in hitro obvešcanje je bil v konjiški gasilski dom napeljan tele­fon in namešcena elektricna sirena. To je bil prvi korak k hitremu obvešcanju, saj so ostala društva še vedno bila odvisna od prenosnih rocnih siren, gasilske trobente, roga ali drugega nacina obvešcanja clanstva o požarih. Alarmne naprave so se skozi cas spreminjale. Razvoj tehnike je alarmiranje spremenil do neverjetne hitrosti, in tudi cas odziva gasilcev na alarmne znake oziroma klice. V veliki meri sta se zaradi splošne izobraženosti pri nesrecah umirila tudi strah in preplah med ljudmi. Prav zato sta strokovnost in hitrost gasilcev za pone-srecence izjemnega pomena. Predmeti in naprave za alarmiranje in obvešcanje skozi cas 7. poglavje oRGAnIZACIJA IZobRAŽeVAnJA In MeDnARoDnA SoDeLoVAnJA GASILCeV Organizirano izobraževanje gasilcev se je skozi obdobja nadaljevalo in nadgrajevalo. 5. 9. 1945 je konji­ško društvo prejelo navodilo za šolske vaje z motorko. V letu 1953 so v društvu delovali trije gasilski castniki. Leto kasneje sta se dva clana izobraževala v Gasilski šoli v Medvodah za cin nižji gasilski castnik. Od prvih tecajev, ki so bili osnovna oblika izobraže­vanja, pa do sedanjega sodobnega izobraževalnega sis-tema v Gasilski zvezi Slovenije je bilo vloženega veliko truda, da je gasilstvo bilo vedno operativno sposobno, glede na nove tehnološke procese in nove oblike nesrec v naravi in delovnih procesih. Konjiško društvo je vedno držalo korak z novimi izobraževalnimi vsebinami. Izobraževanje gasilcev se je po letu 1993, ko bil spre-jet Zakon o gasilstvu, urejalo s pravilniki. Pomembna so bila Pravila gasilske službe in vsa nova dopolnila o stro­kovnem izobraževanju. Med najsodobnejše ucne centre spada vsekakor Izobraževalni center na Igu. MednARodnA oRGAnIZACIJA GAsILsKIH In ReŠevALnIH sLUŽb (CTIF) Znak CTIF Zgodovinski prelet dogodkov, ki slovenske gasilce povezujejo s CTIF Organizacija cTIF ima svojo osnovo v gasilskem kongresu 16. 8. 1900, ki je bil v Parizu. udeležilo se ga je 13 predstavnikov nacio­nalnih gasilskih organizacij držav Evrope in Amerike. Prvi predse­dnik je postal predstavnik Rusije, grof Paul Kamarowsky. S tem se je spremenilo tiho pravilo »tako je, tako bodi«. Gasilske organizacije so postale del evropske družbe. cas Avstro-ogrske Manj znano je, da se je ustanovnega zbora cTIF leta 1900 v Parizu udeležil tudi slovenski predstavnik Fran Doberlet, kot clan stalnega avstrijskega gasilnega odbo­ra v funkciji nacelnika zaveze Kranjske dežele gasilnih društev. V delegacijo ga je dolocil 26. 4. 1900 cesarski kraljevski minister za notranje zadeve na Dunaju. cas Kraljevine Jugoslavije Na kongresu cTIF v Parizu 3. julija 1931 je prvic sodelovala tudi Gasilska zveza Kraljevine Jugoslavije in bila sprejeta kot clanica. Na celu zveze je bil Marijan pl. Heržic in bil izvoljen za tajnika slovansko govorecega obmocja. Veliki slovenski gasilec, 'ata', Josip Turk (1865– 1937) je v letu 1933 postal podstarosta Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije in leta 1934 za pol leta tudi sta­rosta GZ Kraljevine Jugoslavije. Bil je najbolj odlikovan gasilec svojega casa. Z njegovim vodenjem GZ Kraljevine Jugoslavije se je slovensko gasilstvo povezovalo v širšem evropskem prostoru. cas sFRJ Gasilska zveza Jugoslavije se je vclanila v cTIF 23. 8. 1952 na kongresu v Bernu. Clanstvo je trajalo do leta 1991, ko je prenehala delovati. O aktivnostih GZ Jugoslavije v cTIF ni dostopnih podatkov. »Politike nisem poznal, ampak deloval sem po geslu Bogu na cast, bližnjemu v pomoc.« (Franc Doberlet, 1888) Vloga GZ Slovenije v skupni državi Jugoslaviji bila vsekakor kreativna v okviru danih možnosti monarhic­ne in kasneje federalne ureditve. GZ Slovenije se je kri-ticno odzivala na razkorak v razvoju gasilstva in centra­listicnih teženj v obeh omenjenih družbenih ureditvah. Republika slovenija Po osamosvojitveni vojni se je GZ Slovenije na XII. kongresu leta 1993, ki je potekal v Slovenj Gradcu, preo­blikovala. Podana je bila ugotovitev, da je GZ Jugoslavije prenehala delovati. Kongres je prav tako ugotovil, da je Gasilska zveza Slovenije v letu 1992 postala polnopravna clanica cTIF. Sprejem je potekal 26. 11. 1992 v Albeni, kraju blizu mesta Varna v Bolgariji. GZ Slovenijo sta predstavljala Ernest Eöry, predse­dnik, in Maks Lešnik, clan predsedstva. Potovala sta v kombiju z delegacijo GZ Hrvaške, ki je bila prav tako sprejeta v cTIF. Zaradi vojnih razmer na Balkanu jih je 1600 kilometrov dolga pot vodila preko Madžarske in Romunije. Novih izzivov nikoli ne zmanjka. Izjemno zaupa-»Posebej sta nas zaznamovala dva dogodka – nje je cTIF izkazala slovenski gasilski organizaciji z Gasilska olimpijada Celje 2022 in velik požar na Krasu izvedbo gasilske olimpijade v celju 17.–24. julija 2022. – ki sta casovno sovpadala. To je bil cas velikih preizku-Predsednik GZS Janko cerkvenik je med drugim zapi-šenj, zlasti trdnosti naše organizacije, obenem pa preiz­sal: kus zaupanja, ki so nam ga dali naši sodržavljani.« (Gasilec, št. 11/12, 2022) Udeleženci krškega kongresa, 2008. Z leve: Toni Koren, takratni predsednik GZ Slovenije, Marinka Cempre Turk, nekdanja podpredsednica GZS, Walter Egger, predsednik CTIF, in Teodor Fricki, castni predsednik GZ Hrvaške. Utrinek Sedanji predsednik cTIF Milan Dubravac je za bilten Gasilska olimpijada celje 2022 izjavil: »Slovenija je s tem, da je od leta 2017 pri nas pisarna CTIF, in s tem, da sem v letu 2020 prevzel predsednikova­nje v tej organizaciji, postala eno najpomembnejših sve­tovnih gasilskih središc.« V letu 2022 je cTIF sestavljalo 48 stalnih clanic in 46 pridruženih. Slovenski gasilci smo prav tako ponosni, da je dele­gacija GZ Slovenije na celu s predsednikom Jankom cerkvenikom in predsednikom cTIF Milanom Dubravacem bila sprejeta v avdienco pri papežu Francišku. Pri tem je potrebno omeniti, da je Vatikan tudi clan cTIF. Kot država ima svojo poklicno gasilsko organi­ziranost in požarnovarnostno službo. Delegacija GZ Slovenije je prav tako bila gost vatikanskih gasilcev. Papež pozna gasilstvo kot humanitarno mednarodno organizacijo, zato je slovenski delegaciji namenil sku­ pno fotografiranje in zaželel cim manj dela pri tem ple- Milan Dubravac, sedanji predsednik CTIF, 2023 menitem poslanstvu. Slovenska delegacija na avdienci pri papežu Francišku, 23. 11. 2022 MALA GALeRIJA SLIK Mala galerija slikovnega gradiva iz življenja društva in kraja Pride cas, ko se nam korak ustavi in v vrtincu življenja zavrtimo casovni stroj nazaj, da obudimo spomine na dogodke, ki so za nami. Mnogi dogodki so usodno prepletli naše življenjske poti in ustvarili tova­rištvo in prijateljstvo. Naloga sedanjih rodov je zgodovinsko obeležiti in ohraniti v sliki in besedi cas, ki ga vec ni. Ni potrebno, da nas razjeda obžalovanje, da nismo storili, kar bi morali. Življenje namrec niso le spomini od nekoc do sedaj, je nekaj vec, saj vendar hodimo po tej poti samo enkrat. Mala galerija slikovnega gradiva je obujanje kolektiv­nega spomina in pricevanje, kako se nam cas hitro pri­krade za hrbet. Clan društva Jože Korošec je v letu 1938 s kolesom s Stranic prihajal v Konjice na gasilske društvene aktivnosti. Konjiška razglednica v nemškem jeziku iz leta 1903. Že takrat so se pohvalili s 30-letno tradicijo konjiške požarne brambe. Dvoosna rocna brizgalna, nabavljena leta 1905, eksponat Trg Konjice – Gonobitz, 1910 Konjiški gasilci v Kraljevini Jugoslaviji Župnišce in cerkev sv. Jurija v Konjicah, 1926 Gasilska družinska slika iz leta 1941 Konjice med 2. svetovno vojno, 1942 Slovenske Konjice, 1964 Vaja, prikaz reševanja z drco. Titov trg (danes Mestni trg) v Slovenskih Konjicah, 1973 Utrinek z gasilske parade ob 100-letnici, Slovenske Konjice, 1973 Dvoosna rocna brizgalna na gasilski paradi, Slovenske Konjice, 1973 Clani društva z družinskimi clani, knežji prestol na Gosposvetskem polju, avstrijska Koroška, 1980 Clani PGD Slovenske Konjice pred gasilskim domom, fotografija iz leta 1984 Prvi obisk kakšnega predsednika GZ Slovenije v društvu – sprejem dr. Branka Božica, predsednika GZ Slovenije, 1985 Clani društva 1985: Florjan Jancic, Peter Mlakar, Valter Mihelak, Vlado Rebernak, Daniel Gorinšek, Jože Macuh, Štefan Novak. Plaketo sprejema Slavko Burja, vodja Gasilskega pevskega zbora Zrece, 1989. Prijateljska srecanja veteranov, z leve: Vili Kukovic, Ivan Varga, Valter Mihelak, Peter Mlakar, Vlado Rebernak. Praznovanje 120-letnice gasilstva na Konjiškem, Mestni trg 1992 Predsednik RS Milan Kucan in Florjan Jancic, 1996 Clani društva na izletu na Veliki planini, 1997 Ogrodje nekdanje rocne brizgalne pred obnovo, z leve: Franc Žnidarko, Matej Žnidarko, Janez Klancnik in Damijan Hlastec, 2003. Delovna ekipa mladincev, ki je obnovila staro brizgalno, z leve: Jožica Žnidarko in Karli Hrovat, oba botra brizgalni, Boštjan Cander; stojijo: Ernest Hlastec, Rajko Kovac, Boštjan Žnidarko, Aleš Rejc, 2003. Vaje v mesecu požarne varnosti – bratje Hlastec, Šoštanj Prevzem hitrega tehnicnega vozila – HTV, Ig, 2004 Sv. Florjan v družbi kipov ostalih svetnikov, Stari trg Tudi kamele so obiskale zelene Slovenske Konjice. Škof dr. Franc Kramberger in Florjan Jancic, 2004 Pionirke in pionirji pred gasilskim domom v Slovenskih Konjicah, 2008 Predsednik GZ Slovenije Jošt Jakša v družbi župana Mirana Gorinška in Florjana Jancica pri gasilskem spominskem obeležju, 2014 Župan Miran Gorinšek, urednik Blaž Prapótnik in avtor Florjan Jancic ter Janko Cerkvenik, predsednik, in Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije, ob izdaji knjige, Zlati gric, 2017 Gasilski dom v Slovenskih Konjicah z društvenimi gasilskimi vozili, 2022 Nocni utrinek s posredovanja gasilcev na terenu Skrb za gasilski podmladek v praksi, 2022 Prihod namestnice predsednika GZ Slovenije dr. Janje Kramer Stajnko, 19. 12. 2022 Darko Ratajc, župan Obcine Slovenske Konjice, med konjiškimi gasilci, 19. 12. 2022 Predsednik RS Borut Pahor in odlikovanec Florjan Jancic z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Pod goro, 19. 12. 2022 Castni gostje in ostali povabljeni na svecani prireditvi, Slovenske Konjice, 19. 12. 2022 In memoriam clanom in clanicam Pogrebni sprevod ob slovesu od clana društva Francija Otorepca »Umrli niso, saj v naših srcih še živijo!« Slovo od clana društva Vilija Rebernaka Zadnje slovo od clana društva Franca Hlasteca, 2018 »Ce me pogrešate, išcite me v svojih srcih, ce sem tam, sem z vami.« Slovo od clana društva Štefana Straška, 2022 spomin na ustanovitelje društva – nekdanja nagrobnika na konjiškem pokopališcu Nagrobni spomenik družine Sutter Nagrobni spomenik Ivana Johana Resta Spominsko obeležje preminulim gasilkam in gasilcem na javnem pokopališcu v Slovenskih Konjicah Predstavniki prostovoljnih gasilskih društev Slovenske Konjice, Konus in Tepanje pri spominskem obeležju ob Dnevu gasilca, 9. 8. 2020 Napis na spominskem obeležju Zakljucek ZAKLJUCnA MISeL In beSeDA ZAHVALe Ne išci svojega mesta drugod kot v svojem srcu! Jubileji so vedno mejniki, ko se spomnimo in poklo­nimo vsemu, kar smo skupaj doživeli, in se zahvalimo njim, ki jih ni vec med nami. Jubileji nam dajejo nov pogled v preteklost in med ljudmi utrjujejo skupnost in solidarnost. Rojstvo konjiškega gasilskega društva ni le zgodba, temvec zgodovinski korak k humanosti in samopomoci med takratnimi tržani. V vrvežu življenja se v zadnjih treh stoletjih slovenski narod nenehno srecuje z gasilcem in njegovo dobrosrcno prostovoljnostjo. Na poti skozi cas se utrjuje zavest, da je potrebno javno gojiti odnos do gasilske zgodovine s pisa-no besedo, slikovnim gradivom in muzejstvom. Pri tem gre posebnost delovanja gasilstva med ljudmi in za ljudi. Sestavljanje podrobnosti v celoto ali v podobo pre­teklosti ima namen pouciti mlajše in prihajajoce gene-racije o gasilski dedišcini. In prav to je naloga starejše generacije, da utrjuje njihovo osebnost ter domoljubje. Nekateri gasilci iz izkušenj pravijo, da je društvo brez mladine kakor drevo brez korenine. V zlat okvir se vsekakor postavljajo pricevanja nek­danjih in sedanjih clanov društva in drugih, ki žlahtnijo zgodovinski cas nastajanja in delovanja društva. Prav zato je na mestu vprašanje, kakšna bi bila naša prihodnost, ce v sedanjosti ne bi imeli bogate preteklo­sti, ki jo krasi dedišcina kot del narodnega bogastva in kulture naroda. Monografija je poucno in splošno gradivo, s katerim se vsebinsko promovirata zgodovina Slovenskih Konjic in razvoj gasilstva v njih. Pri tem gre za zavedanje, da nobeno delo ni dokoncno in vseobsežno. Pricujoci zapisi imajo optimisticen pristop k dogodkom, ki so za vzgled in vzpodbudo ljudi, da kreativno življenje lepša našo pot v bodocnost. Zato je prav, da se obcasno ozremo nazaj, kaj vse zmoremo. Beseda zahvale Skupaj lahko storimo veliko vec kot posameznik. Pricujoca monografija nas v to preprica, in ob njenem izidu se zahvaljujem Darku Ratajcu, županu Obcine Slovenske Konjice, ki je to omogocil, ter Mojci Repnik za koordinacijo priprave monografije. Zahvala za pomoc pri zbiranju slikovnega in ostalega gradiva gre: Jožetu Baragi, Robiju Vrecku, Jerneji Ristic Levart, Francu Severju in Izidorju Kotniku. Za strokovni pregled zgodovinskega besedila mono-grafije se zahvaljujem mag. Aleksandri Boldin, predse­dnici Zgodovinskega društva Konjice, in vsem avtorjem za uvodne prispevke. Blažu Prapótniku, ki je ponovno upravicil zaupanje, hvala za sugestije, vsebinske posege, popravke in dopol­nitve ter skrbno uredniško oblikovanje, tako da je knjiga naposled taka kot mora biti in morda še nekoliko boga­tejša ... Avtorju, društvu in kraju v ponos. Sreca je v življenju srecati ljudi, ki imajo radi svoj kraj! Kot avtor se za izjemno pomoc pri zbiranju in ure­janju društvenega slikovnega gradiva in požrtvoval­nost zahvaljujem gasilskemu tovarišu Lojzetu Hlastecu, clanu PGD Slovenske Konjice. Delo je najin skupni poklon društvu ob castitljivem jubileju. avtor Florjan Jancic beSeDA, DVe o AVToRJU Florjan Jancic se je rodil 30. janu­arja 1936 v Slovenskih Konjicah, kjer tudi prebiva. Že leta 1965 je vstopil v slovensko gasilsko organizacijo in postal predse­dnik PGD Slovenske Konjice ter dru­štvo vodil skupaj 38 let. Zgodovina gasilskega društva, ustanovljenega leta 1873, mu je dala širok vpogled v preteklost slovenskega gasilstva in mu krepila zavest za ohranjanje gasil­ske dedišcine. Prav iz teh vzgibov je leta 2000 dal pobudo za ustanovitev Gasilskega muzeja Dravinjske doline v prostorih PGD Slovenske Konjice in o tem leta 2002 napisal knjigo Gasilstvo Dravinjske doline. Njegova knjižna dela obsegajo kronike, zbornike in monografije, ki so prinesli nove podatke o zgodovini gasilstva in požarnega varstva na Slovenskem ter v lokal­nem okolju. Njegovo prvo avtorsko knjižno delo je izšlo leta 2002, tole je 12. po vrsti. Florjan Jancic je soavtor zbornika Gasilstvo na Slovenskem (2009) in monografije Konjice 870 let prve pisne omembe kraja (2016). Na podrocju ohranjanja kul­turne dedišcine je avtor razstave Dotik s casom – 1700 let legende o sv. Florjanu, 304–2004. Bil je tudi eden od snovalcev usta­novitve praznika Dan gasilca – Dan soli­darnosti leta 2005 v Obcini Slovenske Konjice in postavitve edinstvenega obeležja v spomin pokojnim gasilcem in gasilkam na konjiškem pokopališcu leta 2012. GZ Slovenije mu je leta 2004 za ohranjanje gasilske dedišcine podeli-la najvišje gasilsko priznanje – nagra-do Matevža Haceta. V letu 2011 mu je Obcina Slovenske Konjice za delovanje v gospodarstvu in družbenopoliticnem življenju v obcini podelila naziv castni obcan Obcine Slovenske Konjice. Za zgodovinopisje v domacem oko­lju mu je uredništvo konjiškega casopisa Novice leta 2014 podelilo javno priznanje za življenjsko delo. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je Florjanu Jancicu v Slovenskih Konjicah na svecanosti v Domu kulture 19. 12. 2022 podelil državno odlikovanje, medaljo za zasluge za pomemben prispevek k sloven-skemu gasilstvu in za ohranjanje ter varovanje gasilske dedišcine. Jancicevo obsežno publicisticno delo je razvidno na portalu cOBISS, na spletni strani Wikipedija pa je zabe­ležen kot gasilski publicist. Blaž Prapótnik Viri in literatura • Baraga, Jože, Slemenšek, Sašo, 1999: Loce iz roda v rod I. Loce: Župnija Sv. Duh. • Blaznik, Pavle, 1986: Historicna topografija slovenske Štajerske. Maribor: SAZu. • Boldin, Aleksandra (ur.), 2016: Konjice: 870 let prve pisne omembe. Slovenske Konjice: Obcina Slovenske Konjice. • Boldin, Aleksandra, 2004: Konjice: z legendo skozi zgodovino do sodobnosti. Slovenske Konjice: Obcina Slovenske Konjice. • Boldin, Aleksandra, 2009: 120-letnica imenovanja Mihaela Napotnika za lavantinskega škofa. Slovenske Konjice: Obcina Slovenske Konjice. • Božic, Branko, 1998: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1963. Ljubljana: GZS. • Božic, Branko, 1999: Po poti 130-letnega razvoja gasilstva na Slovenskem (1869-1999). Ljubljana: GZS. • Bracic, Vladimir, 1985: Dravinjske gorice S Podpohorskimi goricami in Savinskim. Maribor: Obzorja. • curk, Jože, 1978: cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v prvi polovici 19. st. Casopis za zgodovino, št. 2. • Dular, Andrej, Vinogradništvo na Slovenskem v 18. stoletju, Slovenski etnograf (letn. 33/34, 1988/1990, str. 61–82). • Golob, Nataša, 2006: Srednjeveški rokopisi iz Žicke kartuzije (1160–1560). Ljubljana, Narodna galerija. • Hafner, M., 1974: Zlata pravila življenja: zbirka izrekov. Ljubljana. • Hieng, Primož, 1997: Sv. Florjan. Kamnik: Harlekin. • Jancic, Florjan, 2013: Gasilstvo na Konjiškem 1873– 2013. Slovenske Konjice: GZ. • Kavcic, Viktor, 2018: Zgodba o sv. Florjanu. Tolmin: Gasilska zveza Tolmin. • Krefl, Ivan, 2014: (… et. al.) Zgodovina in razvoj PGD Nazarje 1924–2014. Nazarje: PGD Nazarje. • Lakše, Fr. S.: Knezoškof ali knez in škof, prosta enciklopedija. • Liponik, Janez, 2013: Zbirka znakov, znack, odlikovanj in drugih gasilskih eksponatov, samozal. • Lovro, Metikoš, 2016: Prostovoljno gasilsko društvo Zgornja Polskava, zbornik 1926–2016. Zgornja Polskava: PGD Zgornja Polskava. • Majdic, Viktor, 1994: Pomenski izvor slovenskih krajevnih imen. Geografski vestnik, št. 66, str. 99–123. • Mal, Josip, 1928: Zgodovina slovenskega naroda – mlajša doba. Družba sv. Mohorja. • Motaln, Valerija 2006: (… et al.) Konjiško 860 let, 1146–2006, Slovenske Konjice: Obcina Slovenske Konjice. • Ožinger, Anton, Pajk, Ivan, 1996: Konjiško 1146– 1996, 850 let pražupnije. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad. • Pahic, S., 1955: Prebliski iz pradavnine ob gornji Dravinji. V: Naši kraji v pradavnini 10. 1. zv. • Planinc, Anton, 2013: (… et al.) Mi bdimo dan in noc. Crnomelj: GZ Crnomelj. • Planinc, Petra, 2009: Zgodovina gasilstva. Ljubljana: GZ Slovenije. • Planinc, Petra, 2017: Izobraževanje gasilcev na Slovenskem. Ljubljana: GZ Slovenije. • Pograjc, M., 2019. 2019: leto jubilejev slovenskih gasilcev: zbornik. Ljubljana: GZS. • Rajšp, Vencenc, 1999: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 5. zvezek. Ljubljana: SAZu. • Schsauber, Vera, Schindler, Michael, 1995: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. Ljubljana: MK. • Sever, Franc – Nani, Zgodovinska vloga Gasilske zveze Slovenije v skupni državi Jugoslaviji 1918– 1991. Neobjavljeni prispevki. • Stegenšek, A., 1909: Konjiška dekanija. Dom in svet, 22/7. • Škrbinc, Janez, 2005: Pregled gasilske literature, • Tomat, Vili, 2012: Odlikovanja in znaki v slovenskem gasilstvu • umek, D. K., Šmitek, Z. 1987: Kruh in politika: poglavja iz etnologije Vitanja. Ljubljana: Partizanska knjiga. • Videc, Andreja, et. al., 2011, 140 let gasilstva v celju 1871–2011. celje: GZ celje. • Zdovc, Vinko, 2001: Neobjavljeni prispevki za zgodovino Konjic. Avtorske knjižne izdaje – Florjan Jancic: • PGD Slovenske Konjice 120 let, 1993. • Gasilstvo Dravinjske doline, 2000. • ustanovitev Muzeja gasilstva Dravinjske doline, 2000. • Dotik s casom, 2004. • Gasilska zveza Slovenske Konjice 1955–2005, 2005. • Odlikovanja – zakladnica casti in ponosa, 2006. • Gasilska dedišcina Slovencem v ponos, 2008. • Naših sto petintrideset let, 2008. • Deseti jubilej ohranjanja lastnih korenin skozi muzejske zbirke, 2010. • Gasilstvo na Slovenskem 1999–2009, 2010. • 140 let gasilstva na Konjiškem 1873–2013, 2013. • Jubilejna kronika, Gasilska zveza Slovenske Konjice 1955–2015, 2015. • PGD Ic Konus 1945–2015, 2015. • Spomin na življenje in delo Ernesta Eöryja, 2017. • Tepanje, moj kraj, moj dom – 90 let Prostovoljnega gasilskega društva Tepanje 1929–2019, 2019. • 30 let Prostovoljnega gasilskega društva Gorenje pri Zrecah 1990–2020, 2020. Slikovno gradivo: • Foto studio Matej Nareks • Arhiv društva PGD Slovenske Konjice • Muzej gasilstva Dravinjske doline, Slovenske Konjice • Arhiv Obcine Slovenske Konjice • Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božica, Metlika • Jože Baraga, Slovenske Konjice • Robert Vrecko, muzejska zbirka, Slovenske Konjice • Blaž Prapótnik, Epigraf, Slovenske Konjice • Antun Novak, Murska Sobota • Vinko Zdovc, Slovenske Konjice • Wikipedija – prosta enciklopedija • Avtorjev arhiv • uporabljeni so bili tudi ustni viri pricevalcev – informatorjev.