JUBILEJI
Sedemdeset let Evalda Korena
V septembru je praznoval sedemdesetletnico prof. dr. Evald Koren. Profesor se je rodil 17. septembra 1930 v Mariboru, kjer je odraščal v dvojezičnem okolju. Zgodnji stik z germanskim svetom je močno oblikoval njegovo osebnost. Po povojni maturi je začel študirati v Ljubljani ter diplomiral iz svetovne književnosti. Od začetka šestdesetih let, ko je bil izvoljen v naziv asistenta za primerjalno književnost in literarno teorijo, pa vse do danes — formalno je že leto dni v pokoju — deluje na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Prof. Koren se je v svojem znanstvenem delu ukvarjal zlasti s primerjalno zgodovino evropskega naturalizma. Raziskoval je Zolajeve vplive iz romanov Beznica, Nana in V kipečem loncu na Govekarjev roman V krvi (Zola, Govekar in »V krvi«. Slavistična revija 21, 1973, 282-319) ter morebitni sprejem Goncourtovega dela Dekle Eliza v Kraigherjevi KristiAlbi (disertacija Kraigherjeva pozna pripovedna proza in evropski naturalizem, 1978). Postavil je tudi zanimivo tezo o periodizaciji slovenskega naturalizma (Vprašanja ob periodizaciji slovenskega in evropskega naturalizma. Primerjalna književnost 2, 1979, 29-40). V pričujoči reviji je objavil obsežno analizo, ki je ponovno ovrednotila Pugljevo novelo Osat (Pugljeva proza ob ponovnem branju. JiS 20,1974/75, 39-56).
Poleg naturalizma ga je vznemirjala tudi literarna tematologija, znotraj nje zlasti Antigonina tema, ki jo je preučeval pri Miranu Jarcu (Antični mit in slovenska zgodovina. Mirana Jarca prolog k tragediji Vaška Antigona. Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1987, 373-381), Dominiku Smoletu (Misel, ki zanjo Antigona vztrajno išče smisel. Primerjalna književnost 4, 1981, 29-34), Juretu Deteli, Nadi Gaborovič (Antigona v slovenski literaturi: situacija ali junakinja? Primerjalna književnost 9,1986,27-31), Vojku Beliču in Radetu Krstiću (L'Antigone dans la litterature Slovene: situation ou heroine. Acta neophilologica 25, 1992, 73-79). Z referatom o Antigonini temi v slovenski književnosti je leta 1985 nastopil tudi na 11. kongresu Association internationale de litterature comparee v Parizu.
Za zgodovino ljubljanskega študija komparativistike je pomembno njegovo pedagoško delo. Po Antonu Ocvirku je prevzel dva predmeta iz literarne teorije: evropske verzifikacijske sisteme ter literarno retoriko. Z metaforologijo, ki jo je uvajal tudi v seminarsko delo, se je ukvarjal v devetdesetih letih (O prevajanju pesniških podob. XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1991, 179-195), že v osemdesetih pa je za slovensko izdajo Herderjevega leksikona Literatura obdelal številne pojme iz literarne retorike in jih opremil s primeri iz slovenske književnosti (tudi iz Smoletove Antigone). Na Oddelku še danes predava Uvod v primerjalno književnost. Komparativistiki je posvetil tudi nekaj razprav in preglednih člankov (Primerjalna in nacionalna literarna veda. Zbornik slavističnega društva Slovenije 9,1998, 58-63).
Prof. Koren odmerja veliko časa svojim pedagoškim obveznostim, saj strogo in skrbno spremlja studentovo delo. S takšnim pristopom so se srečali tudi številni seminaristi ter diplomanti, ki so pod njegovim mentorstvom uspešno zagovarjali seminarske ali diplomske naloge. Nekateri so prejeli tudi fakultetna priznanja. V njihovem imenu, zlasti generacije diplomantov iz leta 1997, ter v imenu vseh profesorjevih mlajših kolegov s Filozofske fakultete želimo slavljencu v naslednjih desetletjih še mnogo ustvarjalnih izzivov ter radostnih trenutkov ob srečevanju z umetniško besedo.
Tone Smolej
Filozofska fakulteta v Ljubljani
293
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8