1 106 | Ščinkovčevo gnezdo France Žužek (Konec.) ure je preležal zdaj Franci za sosedovo hruško v napetem opazovanju svojih ščinkovcev. Stara dva sta res imela sila veliko opravka. Tistih pet golih, le malo z mišjo dlačico po-raslih glavic, je vedno odpiralo svoja lačna žrelca, da sta morala letati od ranega jutra do poznega večera, stikati za mrčesom in da sta imela kaj malo prilike, utešiti svoja lastna želodca. »Civ, civ, civ! Ci—i—i—i—v! Ci—iv, ci—i—i—i!«, so se oglašali mladiči, ko je priletel stari s črvom v kljunu do gnezda, in stezali gole vratove visoko v zrak. Ves srečen in zadovoljen je bil Franci in le eno željo je imcl v srcu: Naj ostanejo nedolžni ptički nepoškodovani, nedotaknjeni! Sklenil je, da jih bo čuval s svojimi močmi, in gorje onemu, ki bi si upal razdejati tiho srečo starih dveh ščinkovcev, ki sta trpela toliko in se pehala za pctero lačnih želodčkov! Franci ni bil namreč kot drugi otroci v vasi, temveč — odkrito po-vedano — mnogo boljši od njih. Ubogal je svojo matcr, ki mu je strogo prepovedala hoditi v družbo mladih postopačev, ki nimajo drugega zmisla n& tem božjem svetu, kot da kradejo Bogu čas, Ti otroci so se koj po šoli razkropili po steljnicah, sen&žetih in gozdovih ier stikali za ptičjimi gnezdi. Priznati moramo, da so vcdeli za marsikako gnezdo najrazličnejših ptičev, a srce boli človeka v zavesti, da so razkopali ti malopridneži, ti trdosrč-neži marsikako ljubo gnezdece, pobili dokaj jajčec in onesrečili uboge ptičke, da sa lctali kot v obupu od veje do veje in čivkali tako žalostno, tako milo proseče, da bi se bil človek skoro zjokal ob njihovem glasu. Čast Bogu, Franci je bil drugi. Dopoldne je šel v šolo, po kosilu je spisal dane .naloge in se naučil za drugi dan, potem je pa nanescl materi drv v vežo, nastlal živini in prašičem in pomagal sploh staršem pri delih, ki jih zmore deček osmih let. In kljub temu mu jc preostalo mnogo, mnogo prostega časa v razvedrilo na domačem vrtu, ki se mu je zdel tako lep, tako krasen, da bi bival v njem od zore do mraka, od mraka do dne, prepeval v njem, sanjaril, poslušal ptiče in se čutil srečnega. Tistih malopridnih postopačev se je Franci bal — in ne brez vzroka! Celo pot v šolo ali iz šole, so se pogovarjali le o ptičih. Kolikokrat je slišal, da je razkopal ta ali oni kako gnezdo iz jeze, ker je vedel tudi kdo drugi zanj! Ni čuda, da se je bal za svoje ščinkovce, čeprav so bili skriti med gostini listjem in vejevjem, da jih je zapazil komaj sam, ki je vedel zanje že od tedaj, ko se je znašalo in gradilo gnezdo! Nekoč ga vpraša sosedov Tone, eden glavnih ptičarjev, med potjo v šolo: »Ti, Franci, ali veš za kakšne ptiče?« Francija je zazeblo pri srcu in molčal je. 107 »Kje bo vedel, ko pa tiči vcdno doma in se drži za materin predpas-nik,« je rekel nekdo zasmehljivo, da so vsi drugi bušili v krohot. »Mogoče pa vcndar ve,« je nadaljeval Tonc. »Ne ve, ne,« je trdil oni zasmehljivo. Franci je molčal dalje. »No, ali. vcš?« je silil Tone. »Kaj molčiš?« »Seveda vem,« je rekel Franci. >-Za koliko?« »Za ene.« »Kaj pa je v gnczdu? Jajca ali mladi?« >;Pet mladih.« »So že veliki?« »Veliki niso, saj so celo stari ščinkovci majhni,« »A ščinkovci so?« »Da, ščinkovci!« »Koliko so pa stari?« »Nekaj čez en teden.« > Tako, tako,« je dejal zamišljeno Tone in vprašal spct: r »Kje pa so?« ' Franciju je zagomazelo po udih in bil je tiho. »No, kje so?« »Povem jim pa ne,« je sklenil Franci odločno sam pri sebi in molčal. I »Boš ja povedal, kje so,« je silil vanj Tonc. »Na drevesu,« se je odrezal Franci. Toneta je zjezilo, a vendar je nadaljeval z mirnim glasom: »Seveda! Saj ščinkovci gnezde edinole na drevesu!« K sreči so prišli do šolskih vrat in prekinili pogovor. Tistega dne ni pazil Franci v šoli tako kot sicer. Prizadeval si je, raztresti se, pai ni šlo in ni šlo, temveč so mu uhajale misli vedno in vedno na sosedovega Toneta in na ščinkovce. »Povcm mu ne,« je govoril sam pri sebi. »Niti tega mu ne povem, da so na našem vrtu in na češplji. Če jih hoče iskati, naj jih pa išče, saj jih ne bo našel nikoli. Razkopal bi jih, čc mu povem zanje, gotovo bi jih! Nikoli mu ne povem, nikoli, pa jef« Tako je sklenil Mihčev Franci in se ni bal kar nič porednih tovarišev na poti iz šole, kjer se mu je spet pridružil Tone in začel: »No, Franci, kje so tisti ščinkovci?« »Saj sem ti že povedal, da na drevesu!« »Na drevesu, na drevesu,« se je vznevoljil Tone. »Na katerein dre-vesu? Ali na vašcm, ali na našem, ali na kakem drugem?« »Tega pa nc povem nikoli,« je dejal Franci odločno. »Zakaj pa ne?« »Zato nc, ker vem, da bi ti povedal to komu drugemu, dotični spet drugemu, in slednjič bi vedela vsa vas za tistc ščinkovce. Pa bi prišel kdo , in jih pobil. Zato ne povcm, vidiš!« ' ^^^ ¦ m 108 | »Kako si neumen ti! Kaj misliš, da pobijamo mi ščinkovce? O ne! Srakoperje. in kragulje pobijamo rni, drugih pa ne!« Vsi drugi so poslušali napeto pogovor med Francijem in Tonetom. »O, dobro vem, da ste pobrali tudi druge ptiče, a teh ščinkovcev ne boste,« je rekel Franci. »Pa res ne misliš povedati zanje?« je vprašal Tone. »Res ne, nikoli ne!« »Torej dobro, Franci!« je povzel Tone s povzdignjenim glasom. »Že sto in sto gnezd sem našel, pa bom tudi tisto ščinkovčevo. Daleč ne bo. Najbrž pa na vašem vrtu. Kje bi sicer vedel ti za kakšne ptiče, ki vedno tičiš doma? A povem ti, in zapomni si to, Franci: Ko najdem tistc tvoje ščinkovce, zgrabim gnezdo in zmečem mladiče naši mački, ki ji bodo tek-nili prav dobro, in to samo zato, ker mi nisi hotel povedati zanje. Povedal bi bil, pa bi bilo dobro, a zdaj jih bom gotovo!« »Le daj jih, kar daj jih, pa še Franciju jih naloži par čez hrbet, saj se itak, ne zmeni za nas,<; so vpili drugi šolarji vsckrižem. Franci je molčal, pii srcu pa mu je bilo tako grozno hudo in tesno kot še nikoli. Oj, če zaleze Tone ščinkovce! Pobil jih bo! Ne, ne, saj jih ne najde nikoli! In zdaj bi ga radi še tepli! Nikoli več v njihovo družbo! »Tone,« je dcjal Franci. »Bog te bo kaznovai za tvoje grde, neusmi-ljcne bescde.« S temi besedami je stekel naprej. »Lej ga, lej ga strahopetca, kako ti beži in dviguje pete. Nabi} ga, nabij, Tone, kaj ti bo pridigoval,« so vpili za njim. In res je priletelo Franciju par kamnov mimo glave, da je pospešil svoje korake še bolj in prišel vcs zasopljen domov. »Kako pa to, da si danes tako razgret, Franci?« ga je vprašala mama. »Bežal sem,« je govoril Franci težko sopeč. »Bežal? Čemu? Zakaj si bežal?« »Te-e-epsti so me ho-oteli.« »Kdo?« >NSosedov Tone in. drugi.« »Zakaj?« »Ker jim nisem maral povedati za ščinkovce.« »Prav si imel; tega ne smeš povedati nikomur, ker bi jih otroci pobili prav gotovo.« »Tone je dejal, da jih bo našel in zmetal mladiče mački.« »Ne bo jih našel, nc!« »Vajen je ptičem, mama, pa jih bo izvohal koj, mama. In pobil jih bo, mama, te moje ščinkovce.« Franciju je šlo skoro na jok, ker se je resno bal za ptičke, in zasmilil se je materi. >Ne boj se,« je rekla mati. »Tonc iih nc bo iskal dosti, le verjemi mi, da ne! Prežal bo natc in te zalezoval povsod, Če boš šel le cnkrat pogledat 109 za hišo, te ho gotovo zapazil in znal takoj, kje mora iskati približno ščin-kovce. Zato ne smeš in ne stneš za hišo. Ali obljubiš, da ne boš šel?« >: Obljubim.« Obljubo je Franci držal in čas je hitro tekel svojo pot. * * * Sosedov Tone res ni stikal kdovekaj dosti za ščinkovci, temveč je |: pazil na Francija in bil takorekoč gotov, da ga zasači prej ali slcj, ko bo I plezal na kako drevo, da pogleda, ali so mladiči godni ali ne. ^ A Franci je ubogal svojo mater in se niti ozrl ni na češpljo, če je šel B mbno hiše. Vleklo ga pa je, vleklo. Toda imel je trdno voljo in sei je raje H premagal. Sempatja je šel riapodstrešje in poslušal tam čivkanje mladičev, V ko sta jih pitala stara dva. H Ščinkovec se je oglašal prvi zjutraj in pel tako lepo in veselo cel ¦ dan, kot bi hotel izraziti s tem pred vsem svetom svojo srečo; kajti v ¦ gnezdecu med vejami je čepelo petero prijaznih, zdravih, že skoro popol-m noma godnih mladičev. Še par dni, pa jih izvabi, da polete s starima vred f v širno naravo, ki je tako lepa in krasna, da zopojo vsi skupaj hvalo Vse- ¦ mogočnemu. I Tudi Franciiu se je zdelo, da bodo mladiči godni, in jc že komaj pri- I čakoval dneva, da izlete; kajti potem se ne bo bal več sosedovega Toneta. I Nekega dne je bil Franci sam doma. Mati, oče in vsa družina so delali I na polju. Krog ene popoldnc je bilo, in Franci je pisal računsko nalogo. B Kar se oglasita zunaj stara dva z milotožečim glasom. B Franci preneha in posluhne. H Ščinkovca pa čivkata vedno glasnejc in otožneje. ¦ Franci skoči v kuhinjo in pogleda skozi okno. O, gorje! Med rogovilo I na češplji scdi sosedova mačka, gleda proti strehi in maje z repom, kot bi W premišljala nekaj, Ščinkovca pa v strahu za svoje, že godne mladiče ¦ obletujeta nevarnega gosta in čivkata obupno. ¦ Franci ne premišlja dolgo, temveč zgrabi za raetlo in hiti, kot le I. more, za hišo. Maček stoji že bliže gnezdu in je zamaknjen vanj tako, da H niti ne opazi Francija, ki prihiti z grozno naglico in lopnc po njem, da ¦ pade na tla, se komaj pobere in uide pod kaščo. Franci si oddahne, a ne V za dolgo. Čez plot priJbiti namreč sosedov Tonc, ki je bil starejši in moč-t nejši kot on, in vpije razpenjen: B »Ti, kaj ti je pa napravila naša mačka, da jo preteplješ tako neusmi- B ljeno z metlo?« W »Ščinkovce je hotela požreti!« »Jaz bom že dal tebi in tvojim ščinkovcem!« pravi še Tone, zgrabi IFrancija in ga udari po obrazu, da se mu ulije kri iz nosa. Franci zajoče. Tone se pa požcne v par sunkih na češpljo, da sc maščuje šc nad nedolž-nimi bilji. Z zadnjim sunkom se požene do gnezda. Ščinkovci, že godni, se prestrašijo — frr — frr in vseh pet sedi na sosedovi hruški. Toneta zjezi, 110 zakolne grdo in hoče še vsaj gnezdo sneti z vej, tedaj mu pa izpodrsne, — grozen krik — in Tone leži težko sopeč vznak na tleh. Ko zagleda Franci njcgov bledi obraz, ga izpreleti groza. Niti krvi si ne obriše z obraza, temvcč hiti jokaje na njivo in pove ves dogodek od konca do kraja, kot se je zgodil v resnici. Prihiteli so ljudje na lice mesta in našli Toneta v groznih mukah na tleh, Prenesli so ga hitro.domov in poslali po gospoda kaplana, da ga izpove. — Čez dva dni so zapeli žalostno zvonovi in peli zadnjo pesem Tonctu, ki je izdihnil v groznih mukah svojo mlado dušo in se preselil na drugi svet. Ves skesan je prosil mater, očeta in sorodnike, naj mu odpuste, ker jih ni ubogal, in pristavil: »Vem, da me je kaznoval Bog, ker sem tako neusmi-ljeno pobijal ptiče. Dragi moji tovariši,« se fe obrnil na svoje sošolce, ki so stali ob postelji in. jokali ginjeni, »bodite drugačni, kot ste bili doslej! To ni prav in Bog mora kaznovati grehe!« Tako je govoril in umrl kmalu na to. 0, kaka žalost je bila pri sosedovih! Kaka žalost po celi vasi! Franci je kdove kolikokrat pokropil Toneta in molil zanj. — Toneta so pokopali, nihče ni mogel pozabiti njegove žalostne smrti, otroci so pustili ptiče pri miru, Franci je pa zmolil na njegovem grobu mar-sikak očenaš pred šolo in se čutil srečnegai.----------