Pregledni znanstveni članek ◆ Review Article https://doi.org/10.26493/2712-3987.19(39)115-125 Interakcija med umetnostjo in znanostjo – razhajanja in približevanje Interaction between art and science – divergences and convergences Karolina Šantl Zupan Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo karolina.santl-zupan@ag.uni-lj.si Izvleček: Prispevek osvetli pojem umetniškega raziskovanja kot razvijajočo se disciplino in izpostavlja taksonomijo odnosov med umetnostjo ter raziskovanjem. Osredotočamo se na glasbeno delo in interpretacijo, ki je odraz poglobljenega razumevanja glasbene- ga teksta in kritične refleksije umetniške prakse v ustreznem glasbenoizvajalskem pro- cesu. Izpostavljamo proces vključevanja umetniškega raziskovanja v študijski proces v kontekstu tretjestopenjskega študijskega programa doktorata umetnosti, ki je bil akre- ditiran in bo izvajan na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Predstavljamo smer- nice in področja umetniškega raziskovanja ter možnosti povezovanja med študijskimi programi. Ključne besede: glasbeno delo, interpretacija, umetniško raziskovanje, študijski proces, doktorat umetnosti Abstract: This paper sheds light on the concept of artistic research as a developing dis- cipline. In addition, it highlights the taxonomy of the relationships between art and re- search. Research focuses on musical work and interpretation, which reflect an in-depth understanding of the musical text and critical contemplation of artistic practice in the appropriate music-performance process. We highlight the process of integrating artis- tic research into the study process in the context of the third-level study programme of the PhD in Arts which was accredited and will be implemented at the Academy of Mu- sic of the University of Ljubljana. We present the guidelines and areas of artistic research as well as the possibilities of connection between study programmes. Keywords: musical work, interpretation, artistic research, study process, doctorate in art Umetnost in znanost veljata za najvišja intelektualna dosežka. Vizija, ustvarjalnost in abstraktost so značilne tako za umetnika kot znan-stvenika, oba združuje želja po novem znanju in vedenju. Umetnost izhaja iz latinske besede ars in predstavlja duhovno ustvarjanje, delo samo ali doživljanje ustvarjalnega dela. Umetniška dela se cenijo zaradi njihove notra- nje vrednosti ali njihove inovativne vizije sveta. V preteklosti je umetnost služi- la veri, odražala je različne veščine, namenjene izdelavi elegantnih predmetov, služila je tudi kot način izražanja čustev in spodbujanje domišljije. Danes se © Author g la sb en o pe d ag o šk i z bo r n ik ◆ le t n ik /v o lu m e 19 ◆ št ev il k a /n u m be r 39 116 umetnost uporablja tudi za interpretacijo in samoizraženje ter celo kot terapi- jo. Znanost, ki izhaja iz latinske besede science (sln. vedeti), zajema vse študije in raziskovalne metode, ki temeljijo na objektivnih in preverljivih dejstvih. Kljub temu da znanost in umetnost izvirata iz nasprotnih spektrov človeškega razu- mevanja, se zdi, da sta danes našli vrzeli druga v drugi in da se dopolnjujeta. Kot pravi Giboda (2005), se lahko znanost od umetnosti nauči aktivnej- šega odnosa z javnostjo. Sredstva, ki jih umetnost uporablja za znanost, sicer morda lažje prepoznamo, raziskovalna orodja so uporabljena kot tehnično sredstvo za vizualizacijo idej in pojavov. Torej, če ima umetnost korist od zna- nosti, bi bilo lahko tudi obratno? Znanost lahko od umetnosti pridobi na ve- liko različnih načinov, saj slednja prinaša nove perspektive. Umetnost lahko ponudi edinstvene poglede in včasih nepredvidljiva stališča, na podlagi kate- rih lahko znanstvene ideje in predpostavke vidimo v drugi luči, kot je sicer ra- zumljena znanost. Glasbena interpretacija je kompleksen proces razumevanja in izvajanja glasbenega dela. Združevanje umetnosti in znanosti v tem konte- kstu omogoča bolj poglobljene, inovativnejše in bolj raznolike interpretacije. Pri tem lahko znanstveni pristopi povečujejo predvsem razumevanje glasbene umetnosti v širšem pomenu. Interpretacija kot simbioza glasbene umetnosti in znanosti Postavimo si vprašanje, kaj je glasbeno delo in njegova identiteta? Ali je iden- titeta določena z zapisom v partituri? Je tonska struktura kompozicije tista, ki sama po sebi ustvarja identiteto, ali pa je ta brez izvedbenega in zvočnega kon- teksta izgubljena? Kako si lahko razlagamo dejstvo, da se danes v novih edi- cijah glasbenim delom dodaja nove oznake, ki precizirajo ritem, artikulacijo, dinamiko, agogiko ipd.? Predvidevamo, da so nove edicije plod nenehnega raz- iskovanja in poglabljanja v zamisli skladatelja, poznavanja zgodovinskega kon- teksta skladateljevega opusa in načina avtentičnih interpretacij ter številnih izvedb. Vemo, da so nas dosedanja znanstvena raziskovanja preteklih obdobij pripeljala do naših današnjih vedenj o glasbi, do poznavanja zgodovinsko pra- vilnega, historično avtentičnega interpretiranja. Interpreti se morda sami niti ne zavedamo, kako se naša interpretacija in poustvarjanje močno prepletata z omenjenimi znanstvenimi spoznanji, na katerih temeljijo izvedbene zakonito- sti in interpretacijski okviri. Glasbeno delo, kljub natančnemu notnemu zapisu, dopušča individual- no oblikovanje interpretacije. Lastna ideja umetniškega izražanja se od izva- jalca pričakuje in je pri izvedbi tudi nujna. Iz prakse nam je dobro znano, da se izvedbe lahko močno razlikujejo. Odstopanja so lahko v tempu, dinamiki, zvočnosti glasbila in načinu igranja. K a ro lin a Ša n tl Zu pa n ◆ In tera kc ija m ed u m etn o stjo in zn a n o stjo  – ra zh a ja n ja in približeva n je 117 Vsakdo, ki se ukvarja z glasbo, se tako ali drugače sooča s problemom glasbe- nega interpretiranja: poslušalec zazna različne interpretacije iste kompozicije; nekatere so mu ljube, druge odklanja; skladatelj presoja, kaj so njegove zamisli postale v rokah drugih; interpret se lahko zave, da je isto kompozicijo mogoče različno interpretirati; glasbeni zgodovinar lahko presoja, ali so interpretacijo zgodovinsko ustrezne ali ne. [Snoj, 2002, str. 6] Glasbeno delo ustvari znani ali neznani avtor. Običajno si predstavljamo, da ima kompozicija svojo nesprejemljivo in razpoznavno identiteto, ki jo dolo- ča. Kompozicija je sama po sebi zapisana in berljiva ter ni istovetna glasbene- mu delu, ki ga dopolnjujejo različni glasbeni znaki. Prav tukaj se pojavijo pojmi izvedba, interpretacija in poustvaritev, ki izhajajo iz skladateljevega zapisa in glasbenih oznak v parituri. Seveda partitura ne govori le s tem, kar je zapisano, ampak tudi s tistim, kar glasbeni zapis predpostavlja in skladatelj ni izrecno iz- razil z zapisom. To pomeni, da je skladateljev zapis treba znati razumeti in brati v ustreznem glasbenoizvajalskem kontekstu. Vemo, da se izvajalska praksa sko- zi leta nenehno spreminja, spreminja se način izvajanja, prisotna je moderniza- cija instrumentov in vse to vpliva na glasbeno zvočnost. Tukaj se nam začenjajo postavljati vprašanja: kaj je glasbeno delo in njegova identiteta ter kako se pove- zujejo različni glasbeni pojmi v širšem glasbenem kontekstu? Kaj je umetniško raziskovanje? Besedna zveza umetniško raziskovanje je neologizem, katerega cilj je prilago- diti se kompleksni in raznoliki praksi, ki je polna vznemirljivega potenciala in močno povezana z umetniško produkcijo (Peters, 2017). Umetniško razisko- vanje je sistematično raziskovanje na področju umetnosti skozi in s pomočjo ustvarjalne umetniške prakse. Tovrstno raziskovanje operira z oblikami zna- nja, ki jih ni moč raziskovati samo z znanstvenimi in raziskovalnimi metoda- mi. Znanja so pridobljena na temeljih umetniške izvajalske prakse in znanj, ki se manifestirajo skozi rezultate izvajalske prakse, za katero pa so bistvene izku- šnje (Lüneburg, 2021). Umetnik je oseba s talentom, ki v svoji ustvarjalnosti nenehno raziskuje, raziskovalni duh pa je za umetniško dejavnost bistvenega pomena. Ustvarjalec je nenehno vključen v iskanje globljega razumevanja, pri čemer eksperimentira s svojimi idejami in z idejami drugih. Skozi ustvarjal- nost pridobljena nova znanja in ideje v umetnikovi lastni izvajalski praksi od- pirajo nove perspektive. Umetniško raziskovanje odpira možnost pridobivanja novega in drugačnega znanja, ki lahko s pomočjo refleksije umetniške prakse, kreativnih in izvirnih pristopov vodijo v dinamična razmerja z drugimi disci- plinami. Tako so iskanje znanja skozi umetniško raziskovanje, vrednotenje in napredek lastne umetniške izkušnje osrednjega pomena. Bistvena razlika med umetniškim in znanstvenim raziskovanjem je v tem, da pri umetniškem razi- g la sb en o pe d ag o šk i z bo r n ik ◆ le t n ik /v o lu m e 19 ◆ št ev il k a /n u m be r 39 118 skovanju vprašanja, cilji in metode izhajajo iz strukturirane ter reflektivno ne- posredne vključenosti umetnika ustvarjalca ali poustvarjalca v raziskavo. V ospredju je odnos med opazovalcem (raziskovalcem) in raziskovalnim predmetom. V raziskovalnem procesu so prisotni subjektivni pogledi na svet, s spoznavanjem samega sebe in obratno. Sinteza raziskovalnih rezultatov, ki te- meljijo na refleksivno-subjektivnem pristopu, omogoča inovativnost, pri čemer je treba upoštevati razmerje do trenutnega stanja raziskovalno obravnavane- ga vprašanja. Predmet posameznega raziskovanja zahteva ustrezno metodolo- gijo, teoretično podlago in utemeljitev. Ob umetniškem izhodišču vsaka nova tema terja diverzifikacijo raziskovalnih in predstavitvenih metod za nadaljeva- nje znanstvenega pridobivanja znanja. Umetniško raziskovanje je razvijajoča se disciplina, ki predstavlja paralelo z znanstvenim raziskovanjem in pokriva vso izvajalsko umetnost na akadem- ski ravni. Kljub vsemu je koncept umetniškega raziskovanja še vedno relativno neobičajen fenomen za širšo družbeno okolje. Carla Crispin (Maroni Jensen, 2018) v svojem razmišljanju poudarja, da je več možnosti, kako biti glasbenik. Tako se nekateri osredotočajo na instrument in ne posvečajo pozornosti refle- ksiji na drugi strani, drugi so reflektivni in analizirajo svoje izvedbe ter delo. Ta kombinacija potem postane reflektivna praksa. Naslednja stopnja predsta- vlja delitev reflektivne prakse z drugimi ter postane komunikacija med glas- beniki in njihovo umetnostjo ter socialnim vidikom njihovega dela. Tako je umetniško raziskovanje kombinacija: notranjega znanja, ki temelji na izkuš- njah, in zunanjega pridobljenega znanja. Metode pridobivanja znanj sprožijo proces umetniškega raziskovanja, ki združuje sposobnost produkcije razisko- vanja umetniške prakse na najvišji možni ravni. V tem segmentu se umetniško razmišljanje prevesi v znanstveno raziskovanje, pri tem pa med obema ni jas- ne ločnice. Umetniško raziskovanje na področju glasbe, kot vsa druga znanstvena raziskovalna področja, je raziskovalno področje s splošnim namenom, ki pot- rebuje podporo že uveljavljenih raziskovalnih disciplin. Od znanstvenega se bo verjetno razlikovalo glede na vrste raziskovalnih vprašanj in hipotez kot tudi glede uporabljenih raziskovalnih metod. Kljub vsemu pa bi moralo imeti mož- nost uporabe katere koli metode, raziskovalnega orodja ali znanja tradicional- nih raziskovalnih disciplin. V rokah umetnikov, ki se bodo v raziskavo vklju- čili kot predmet raziskovanja, bodo raziskovalna vprašanja deležna drugačne obravnave. Umetnik v raziskavo ne bo vključen kot zunanji opazovalec, am- pak bo njegovo delo osrednji cilj raziskave in predmet opisovanja ter ocenjeva- nja različnih glasbenih pojavov (Association Européenne des Conservatoires, Académies de Musique et Musikhochschulen, 2007). Cilj uveljavitve umetniškega raziskovanja je prinesti dodano vrednost umetniški praksi in izkušnjam, da postanejo relevanten raziskovalni material. Kombinacija izvajalske prakse in njene refleksije lahko rezultira v inovativnih rezultatih in specifičnih umetniških kompetencah. Umetniška interpretacija K a ro lin a Ša n tl Zu pa n ◆ In tera kc ija m ed u m etn o stjo in zn a n o stjo  – ra zh a ja n ja in približeva n je 119 je tako zaradi reflektivnega procesa postavljena na višjo raven, postane nekaj novega in dobi drugačno vrednost. Izziv za umetniško raziskovanje je postavljanje vprašanj znotraj umetniške prakse, torej prakso preizkušamo in opazujemo. Prav vidik opazovanja dovolju- je zaključke, ki so izenačeni z vsebino in ustrezajo objektivnosti. Seveda je tež- ko trditi, da so rezultati popolnoma objektivni, kritična distanca je pomemb- na, kadar pride do znanstvenih pogledov, v katerih so možnosti nadaljnjega raziskovanja vedno odprte. Umetniško raziskovanje temelji na osebnih izku- šnjah. Raziskovalna vprašanja, ki zanimajo umetniške raziskovalce, so močno povezana z njihovim trenutnim znanjem, veščinami in izkušnjami na umetni- škem področju. Glasbeni raziskovalci bodo k raziskovanju pogosto pristopali v povezavi s svojimi umetniškimi ambicijami in s ciljem, kako raziskovalne re- zultate pretvoriti in uporabiti v umetniški/izvajalski praksi. Borgdorff (2012) taksonomsko opredeljuje različne odnose med umetnostjo in raziskovanjem. Razlikuje med raziskovanjem o umetnosti, raz- iskovanjem za umetnost in raziskovanjem v umetnosti. Raziskovanje o umetnosti je raziskovanje o umetnosti nasploh, v smislu, da je umetnost raziskovalni objekt, kot so primeri raziskovanja na področju mu- zikologije in glasbene teorije. Na podlagi različnih virov (notni zapisi, partitu- re, zvočni posnetki) se preučujejo značilnosti glasbenega dela. Preučuje se npr., kako so značilnosti skladb enega skladatelja vplivale na skladbe drugih skla- dateljev. Raziskovanje za umetnost Borgdorff (2012) definira kot tehnično pomoč pri umetniški izvajalski praksi. Tovrstne raziskave zagotavljajo rezultate, ki jih lahko uporabljajo glasbeniki pri svojem ustvarjanju. Primeri raziskovalnih tem so: obvladovanje stresa pri glasbenikih, raziskave glasbenih sredstev, ki jih je mogoče umetniško uporabiti pri izvedbi (novi instrumenti, produkcija elek- tronskih zvočnih efektov ipd.), in raziskave o glasbenem izobraževanju, ki se nanašajo na učenje glasbeno-instrumentalnih veščin. Raziskovanje v umetnosti opredeljuje raziskovalni pristop, v katerem je umetniška izvajalska praksa metodološko orodje. Tako se raziskava razvija sko- zi ustvarjanje in nastopanje. »Delo izvajalca se razteza od trenutka koncep- tualizacije koncerta do njegove predstavitve na odru in obsega številna pod- ročja med in okoli teh dveh točk« (Lüneburg, 2013, str. 6). Tako glasbenik raziskovalec preučuje (iz prve roke) glasbene izvedbe in artikulira izvajalsko znanje, vključujoč tudi odnos s publiko. Mak (2018) kot primer raziskovanja v umetnosti navaja kombinacije med jazzovsko glasbo in balijsko ljudsko glas- bo s ciljem raziskovanja individualnega zvoka. Tovrstne raziskave lahko izvaja le glasbenik sam, v tem primeru skladatelj. Podobno velja tudi za raziskovanje različne glasbe iz bližnje in daljne preteklosti. Dodajamo še Andriessnovo (Mak, 2018) obliko raziskovanja. Govorimo o raziskavah, podprtih z glasbo, v katerih glasba ni končni cilj raziskave, temveč le sredstvo za uresničevanje neglasbenih ciljev. Raziskuje se npr., kako glasba g la sb en o pe d ag o šk i z bo r n ik ◆ le t n ik /v o lu m e 19 ◆ št ev il k a /n u m be r 39 120 učinkuje na izboljšanje učnih spretnosti, kako učinkuje na ljudi med medicin- skim posegom in kako si ljudje z njeno pomočjo hitreje opomorejo. Tovrstne raziskave po navadi izvajajo raziskovalci medicinskih in družbenih ved. Strokovnjaki, ki so se ukvarjali z uvajanjem umetniškega raziskovanja v iz- obraževalni sistem (Association Européenne des Conservatoires, Académies de Musique et Musikhochschulen, 2007), so izpostavili štiri možna področja raziskovanja v kontekstu doktorskega študija umetnosti: – glasbena produkcija (kompozicija in improvizacija), – izvajalska praksa (priprave in izvedbe koncertov), – glasbeno poučevanje (poučevanje drugih pri razumevanju glasbenih idej in konceptov ter pripravah na nastopanje), – glasba v družbi (prenos umetniškega raziskovanja in glasbenih kompetenc v družbo ter razvoj koncertnega občinstva). Različne visokošolske institucije v kurikulumu umetniškega doktorske- ga študijskega programa ponujajo različne smernice umetniškega raziskovanja. Nam najbližja Univerza v Grazu izpostavlja tri (Universität for Music und dar- stellende Kunst Graz, 2016): – objektivizacija »dela« z objektivističnim poudarkom na analizi, – subjektivizacija »dela« , pri kateri raziskovalec postane del procesa in delo empatično informira od znotraj, ter – pridružene refleksije kot dopolnitev dejanskega »dela«. Vključevanja umetniškega raziskovanja v študijski proces Raziskovalnim trendom na področju glasbenega izobraževanja je v današnjem času namenjeno veliko pozornosti. V ta namen so ustanovljeni tretjestopenj- ski umetniški programi, t. i. doktorati umetnosti, ki omogočajo pridobivanje ustreznih znanstveno-umetniških kompetenc in so nadgradnja bolonjske pre- nove visokošolskega umetniškega izobraževanja (Sulčič in Miklavc Valenčič, 2010). Za visokošolsko izobraževanje je to pomenilo, da je poučevanje razisko- valnih veščin postalo del učnih načrtov (Mak, 2018). In ne samo to, visokošol- ske institucije naj bi skupaj z drugimi družbenimi institucijami izvajale na pra- ksi temelječe raziskave, kar bi koristilo področju, v okviru katerega se študenti izobražujejo. Raziskovalci na področju umetnosti dosegajo nova strokovna znanja in rezultate, ki temeljijo na praktičnih izkušnjah in razumevanju ter se lahko uporabljajo in aplicirajo v umetnosti ter na drugih družbenih področjih. V ospredju je multidisciplinarno umetniško raziskovanje, kjer izvajalska praksa in pedagoške izkušnje spodbujajo razmišljanja, niso pa predmet pojasnjevanja. K a ro lin a Ša n tl Zu pa n ◆ In tera kc ija m ed u m etn o stjo in zn a n o stjo  – ra zh a ja n ja in približeva n je 121 Raziskovalci artikulirajo, konceptualizirajo in teoretično analizirajo praktično znanje ter vprašanja, ki izhajajo iz njega. Prav tako se lahko raziskovanje pove- zuje z drugimi disciplinami, npr.s sociološkimi, psihološkimi, z zgodovinski- mi, s filozofskimi, teološkimi, političnimi komponentami ipd. Le-to posledič- no omogoča, da se te ugotovitve absorbirajo nazaj v praktično delo. Lahko bi rekli: »Tisti, ki se zavedajo, kaj delajo, delajo drugače« (Universität for Music und darstellende Kunst Graz, 2016), s čimer je povzet pogled, ki odraža poseb- nost umetniškega raziskovanja. Pri tem je cilj spodbuditi edinstvene in poseb- ne veščine ter hkrati pokazati, kako je bila do sedaj ta edinstvenost ločena od raziskovalnega diskurza. Umetniško raziskovanje v okviru doktorskega študija je analogno razisko- vanju in izobraževanju na področju znanosti. Področji povezujeta stopnja sis- tematičnosti ter zahtevnosti in ustvarjalnosti, ločujejo pa ju vsebinski, metodo- loški, edukativni in evalvacijski vidiki študija. Temelj vseh študijskih dogajanj je umetniška praksa, saj je le v njej moč sproti konkretno in natančno prever- jati rezultate ter učinke vseh konceptualnih in raziskovalnih strategij. Pomen, koncept in rezultati se opisujejo z besedami, pri tem pa se lahko polno razume- vanje v okviru študija doseže z neposrednim sklicevanjem na izvajalsko prakso in umetniško-interpretacijske rezultate. Na umetniški praksi temelječe umetniško raziskovanje, za katerega je zna- čilen strukturiran proces, je predvsem generator novih spoznanj in umetni- ških razumevanj, kar je v umetnosti moderne dobe izjemno pomembno. V tem kontekstu se raziskovalec razlikuje od praktika v umetnosti. Na praksi teme- lječa raziskovalna komponenta je v marsičem podobna vsem ostalim definici- jam znanstvenega raziskovanja. Njen najpomembnejši element je prenosljivost doseženih rezultatov in znanj kot ključni rezultat raziskovanja. Seveda mora- jo biti rezultati podprti z dokumentacijo raziskovalnega procesa, s tekstualno analizo in z demonstracijo kot podporo umetniški praksi ter kritični refleksiji. V evropskem prostoru so nekatere visokošolske institucije že uvedle nove tretjestopenjske študijske programe – umetniške doktorate. Nam najbližji se izvajajo na visokih šolah v Gradcu, Linzu in na Dunaju. V Sloveniji je bil in- terdisciplinarni doktorski študijski program III. stopnje akreditiran leta 2023 (Univerza v Ljubljani, 2023). Soizvajala ga bo tudi Akademija za glasbo Univer- ze v Ljubljani, prvi študenti pa se bodo vanj vpisali v študijskem letu 2024/25. Ker je umetniško raziskovanje nova disciplina in v našem prostoru še ni uveljavljena ter prepoznana v strokovni javnosti in širši družbi, se zavedamo, da je implementacija tovrstnega raziskovanja dolgotrajen proces, saj v glasbenem visokem šolstvu predstavlja razmeroma mlado in dinamično razvijajoče se po- dročje. Smiselno bi bilo spodbujati umetniško raziskovanje v dodiplomskem in magistrskem študijskem programu ter tako vzpostaviti most do doktorskega študija. Študenti bi kontinuirano razvijali kompetence, temelječe na kritični in poglobljeni refleksiji o izvajalski praksi v širšem kontekstu. g la sb en o pe d ag o šk i z bo r n ik ◆ le t n ik /v o lu m e 19 ◆ št ev il k a /n u m be r 39 122 V ta namen bo treba razmisliti o možnosti uvajanja novih predmetov ali manjših znanstveno-umetniških projektov, v katerih bodo študenti na podla- gi praktičnih izkušenj razvijali kompetence umetniškega raziskovanja. V tem kontekstu je potreben strukturiran učni načrt, s katerim študentom omogo- čamo seznanitev z znanstvenim aparatom in z raziskavami, ki presegajo njiho- vo strokovno področje ter pisno in verbalno komunikacijo. S tovrstnimi ak- tivnostmi bomo povezovali umetniško področje z znanstvenim, prav tako pa bomo sprožili povezovanja v širšem kontekstu in med področji, ki niso nujno samo glasbena. Pridobljene kompetence na podlagi raziskav, ki temeljijo na sistematičnem razumevanju in kritičnem razmišljanju, v najširšem pomenu omogočajo stop- njevanje znanja ali veščin. V vodniku AEC za tretjestopenjski študijski pro- gram v glasbenem izobraževanju (Association Européenne des Conservatoires, Académies de Musique et Musikhochschulen, 2007) so pridobljene kompeten- ce razdeljene na praktične, teoretične in generične: – Praktične kompetence so usmerjene v umetniški razvoj in praktične vešči- ne. Govorimo o povezovanju in prenosu umetniškega znanja v izvajalsko prakso ali ustvarjanje glasbe ter poučevanje, sposobnosti uporabe ustrez- nih virov in literature, sposobnosti kritične analize in vrednotenja lastnih rezultatov ter njihovega dokumentiranja. – Med teoretične kompetence uvrščamo zavedanje standardov odličnosti na področju delovanja, sposobnost poznavanja nacionalnega in medna- rodnega konteksta področja delovanja, sposobnost odgovornega izvajanja raziskav v skladu z etičnimi standardi ter dobro poznavanje raziskovalnih metod na študijskem področju. – Generične kompetence so razdeljene na tri segmente: neodvisnost (spo- sobnost ohranjanja poglobljenega raziskovalnega pristopa), sposobnost komuniciranja (povezovanja in prenosljivost raziskovalnih pristopov z drugimi področji ter potencialno prepoznavanje kariernih možnosti) in kritično zavedanje (sposobnost spremljanja lastnih vprašanj in rezultatov). Izpostavljamo potrebo po pridobivanju komunikacijskih veščin, kot so sposobnosti pisanja člankov, izvajanja umetniških del ali drugih javnih predstavitev ter komuniciranja v širši umetniški in znanstveni skupnosti. Raz- vijamo tudi kritično razmišljanje, sposobnost prepoznavanja standardov med raziskovalci praktiki in ustvarjalci, kritično prepoznavanje lastnih pomanjklji- vosti in potencialov za izboljšave ipd. Cilj tovrstnih programov je v transdisci- plinarnem kontekstu, umetniško raziskovanje sledi povezovanju teorije in pra- kse ter ni namenjeno zgolj apliciranju znanja v prakso. Implementacija umetniškega raziskovanja v študijski proces na vseh rav- neh visokošolskega izobraževanja ima pozitivne učinke tako na razvoj institu- cije kot na celotno vertikalo glasbenega izobraževanja. Strokovnjaki v okviru Polifonije (Association Européenne des Conservatoires, Académies de Mu- K a ro lin a Ša n tl Zu pa n ◆ In tera kc ija m ed u m etn o stjo in zn a n o stjo  – ra zh a ja n ja in približeva n je 123 sique et Musikhochschulen, 2007) so opisali posamezne študijske programe, v katerih se umetniško znanje in veščine povezujejo na vseh stopnjah visokošol- skega glasbenega izobraževanja: – v času dodiplomskega študija študenti pridobivajo praktične in teoretič- ne kompetence, – na magistrskem programu razvijajo sposobnost uporabe in povezovanja kompetenc v različnih poklicnih situacijah, – tretjestopenjski študij pa opredeljujejo kot raziskovalni program, usmer- jen v študentovo/umetnikovo sposobnost iskanja novih znanj in veščin. Doktorski študij na področju umetnosti je torej visoko specializiran pro- gram, ki umetnikom omogoča nadaljnje raziskovanje in razvoj individualnih umetniških sposobnosti ter ustvarjalnih praks. Raziskovalno delo se osredoto- ča na poglobljeno raziskovanje določenega področja znotraj glasbenega ume- tniškega ustvarjanja, komponiranja, izvajanja glasbenoteoretičnih vsebin ipd. Vitalnost raziskovalnega okolja, ustvarjalnost in interpretacija ustvarjajo sim- biozo med instrumentalnimi veščinami, tehničnim znanjem, subjektivnim umetniškim izražanjem izvajalca ter poglobljenim teoretičnim znanjem. Ugotavljamo, da lahko vrhunsko umetnost dosegamo s poglobljenim teo- retičnim znanjem in z razvijanjem znanstvenega pristopa do poznavanja glas- bene materije, z razumevanjem historične poustvarjalne prakse in njenega spreminjanja skozi čas ter upoštevanjem novejših glasbenih tiskov in sodob- nih trendov poustvarjalnosti. Umetniško raziskovanje tako odpira možnosti pridobivanja širokih kompetenc na specifičnih umetniških področjih in teme- lji na umetniških izkušnjah ter interdisciplinarnem povezovanju. V zaključku se nam postavlja vprašanje, v kakšnem kontekstu nova znanja presegajo disci- plinarni okvir oz. ali je umetniško raziskovanje nova disciplina ali povezovanje različnih področij. Z upoštevanjem slednjega umetniška in znanstvena spoz- nanja omogočajo enovitost na višji ravni. Literatura Association Européenne des Conservatoires, Académies de Musique et Musikhochschulen. (2007). Handbook guide to third cycle studies in higher music education (AEC Publications 2007). Erasmus Thematic Network for Music in Malmö Academy of Music. Borgdorff, H. (2012). The conflict of the faculties: Perspectives on artistic research and academia. Leiden University Press. Giboda, M. (2005, 2.–5. julij). Interaction – Science and art: Divergence and convergence [Predstavitev na konferenci]. Czech – Argentine Biennale »e – Golems«, prva delavnica »Interdisciplinary Aspects of Human- Machine Co-Existence and Co-Operation«, spremljevalni dogodek na World IFAC Congress, Praga, Češka republika. g la sb en o pe d ag o šk i z bo r n ik ◆ le t n ik /v o lu m e 19 ◆ št ev il k a /n u m be r 39 124 Lüneburg, B. (2013). A holistic view of the creative potential of performance practice in contemporary music [Neobjavljena doktorska disertacija]. Brunel University London. Lüneburg, B. (2021). Worldmaking – Knowing through performing. V A.Huber, D. Ingrisch, T. Kaufmann, J. Kretz , G. Schröder in T. Zembylas (ur.), Knowing and performing (str. 185–200). transcript Verlag. Mak, P. (2018). Research into the musician’s professional education: A plea for artistic research. https://www.semanticscholar.org/paper/Research -into-the-musician-%E2%80%99-s-professional-%3A-a-for-Mak /4d7f75cf325bf9ddbaac6af586f3c2fafda9d50 Maroni Jensen, B. (2018). The questions complement the art. Pling, (2), 18– 21. Peters, D. (2017). Six propositions on artistic research. V R. Burke in A. Onsman (ur.), Perspectives on artistic research in music (str. 19–26). Lexington Books. Snoj, J. (2002). Glasbeno delo in njegove interpretacije. Muzikološki zbornik, (38), 5−17. Sulčič V., in Miklavc Valenčič, P. (2010). Študijski programi in bolonjski proces. V N. Trunk Širca (ur.), Model učinkovitega managementa visokošolskega zavoda (str. 37–50). Fakulteta za manegment Koper. Universität for Music und darstellende Kunst Graz. (2016). Curriculum für das künstlerisch-wissenschafliche Doktoratstudium zur Erlangung des akademischen Grades Doktor der Künste – Dr. Artium. https://www .kug.ac.at/fileadmin/01_Kunstuniversitaet_Graz/Studium/STPM /Curriculum/2016/STPL_Doktorat_kue-wi.pdf Univerza v Ljubljani. (2023, 27. oktober). Novost v slovenskem visokošolskem prostoru: doktorat umetnosti na UL. https://www.uni-lj.si/aktualno /novice/2023102707563487/ Summary UDC 7:001.8:316.455 Science and art are connected by vision, creativity, and abstraction, which are character- istic of both an artist and a scientist. Art can offer unique points of view based on its cre- ativity and through forming an active relationship with the public. Based on that, mu- sicians can see scientific ideas from different perspectives. Scientific approaches to art enable a better understanding of musical art in a broader sense. The interpretation of a musical work is based on artistic research. As artists we are often not aware of how our re-creation of a musical piece is strongly intertwined with the scientific knowledge on which the laws of interpretation are based. Artistic research, which goes in parallel with scientific research, opens up the possibility for acquiring new and different knowledge through reflection on artistic practice, and creative and original approaches. K a ro lin a Ša n tl Zu pa n ◆ In tera kc ija m ed u m etn o stjo in zn a n o stjo  – ra zh a ja n ja in približeva n je 125 Today, research trends are receiving a lot of attention in the field of music education. The implementation of artistic research in the university programmes has positive ef- fects both on development of the institution as well as on music education as a whole. To address that, third-level doctoral art programmes are being established, which ena- ble the acquisition of relevant scientific and artistic competences. The aim of such pro- grammes is in their transdisciplinary context. Artistic research is based on integration of theory and practice and is aimed at the student’s/artist’s ability to find new knowledge and skills. It is especially important to think about structured curricula that will enable students at all levels of higher education to become familiar with the scientific apparatus, artistic research and interdisciplinary integration.