Št. 203. V Ljubljani, petek dne 6 septembra 1918. Leto II. socialno Izhaja razen nedelj in praznikov vsak dan popoldne. Uredništvo in upravnlitvo v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. 6, L nadstr. Učiteljska tiskarna. Naročnina: po pošti z dostavljanjem na dom za celo leto K 42'—, za pol leta K 21'—za četrt leta K 10'50, za mesec K 3'50. Za Nemčijo celo leto K 46, za ostalo tujino in Ameriko K 54. Inserati: Enostopna petit vrstica 30 v; pogojen prostor KI’—; razglasi in poslano vrstica po 60 v; večkratne objave po dogovoru primeren popust Reklamacije za list bo poštnine proste. Posamezna Številka 20 vinarjev. Na delo! c. kr. korespondenčni biro nas je pred nekaj dnevi obvestil o pogovoru angleškega ministra Cecila s kores-pondentom najbolj razširjenega Stockholmskega lista »Stockholms Tidningen«. Seveda smo dobili le del ministrovega govora, vendar je interesanten tudi ta del. Minister se je baje izrazil tako: »Ni res, da ne verujejo državniki entente v možnost popolnega poloma Nemčije. Uspehi generala Focha nas smejo obratno navdajati z rožnatimi upi. Toda ententa nima namena se maščevati nad nemškim ljudstvom niti nima namena onemogočiti nemškemu ljudstvu eksistenco. Ententa je le odločna v tem, da zahteva, naj se poravnajo vse krivice, ki jih je Nemčija zagrešila proti malim narodom, a v prvi vrsti, da se poravna krivica storjena Belgiji. Dokler se pa nemško ljudstvo ne loči od imperialistične politike nemških oblastnikov, je seveda nezmisel izgubljati čas v di-skuzijah. Individuelne in materijelne žrtve angleškega ljudstva so velike, toda ne tako kakor trpljenje Skandinavskih ljudstev. Nemška imperialistična politika onemogoča vsakršno mirovno pogajanje, zakaj te ne bi koristile danes ničesar in bi le ustvarile podlago novemu krvoprelitju. Boj med pravico in močjo bi bil le prenesen na poznejše čase. To razume že tudi del nemškega ljudstva. Tako n. pr. se bori dr. Delbriick zoper panger-nianiste in celo med Vsenemci samimi se že govori o znorelih in slepih voditeljih pangermanske politike. Kar ie povedal dr. Solf. ni dovolj. Moral bi bil povedati, da nemški sovražniki res nočejo mirovnih pogajanj, toda le toliko časa, dokler bo vladal v Nemčiji srednjeveški duh. Narodi entente so pripravljeni, živeti zopet skupno z nemškim narodom, toda le tedaj, če sc hoče nemški narod resno skesati nad krivicami, ki jih je zagrešil nad drugimi. Ta kes mora seveda nemški narod dokazati z dejstvi.« . Tako ie torej govoril približno lord Uecil. In, ce upoštevamo poslednje uspehe angleško - francoskih m ameriških čet, se ne da tajiti, da je govoril preče) zmerno. Od začetka vojne naprej smo se navadili, da so pojasnjevali ministri svoje stališče napram miru z oznom na položaj na frontah. Lord Cecil je pa govoril dokaj zmerno kljub temu, da sc je vojna sreča obrnila precej močno na stran entente. Njegov govor nam dokazuje dokaj jasno, da bi bilo treba le obojestranske dobre volje In svet bi prišel do miru, po katerem je že do grla sit hrepeneti. Ententa torej nima maščevalnih namenov zoper nemško ljudstvo in mu noče v nobenem oziru prejudicirati eksistence. Cecil se zgraža nad nemškimi imperialisti in trdi, da je mir nemogoč le toliko časa, dokler bo živela Germanija v duhu imperializma in sred-njeveštva. Nemčija naj se /.demokratizira, nemško ljud- stvo naj dokaže, da se ne strinja s svojimi mogotci in naj dela še samo v to, da se ustvari podlaga novemu družabnemu redu. Ako se nemško ljudstvo poprime tega dela, je mir takoj doma. Cecilovi nazori se ujemajo skoro popolnoma z nazori pametnejših nemških socialistov in tudi z nazori da-lekovidnih- nemških meščanskih politikov. Tako n. pr. je pisal 28. avgusta nemški liberalni poslanec Jurij Got-heim v »Berliner Tagblatt-u« tole: »Sedaj nastane vprašanje, kaj naj naredi nemško ljudstvo, da pospešuje mirovni tok. ki je nastal na Angleškem in v Franciji. Ponovitev mirovne izjave, kakor je bila izrečena v parlamentu 19. julija 1917, bi bilo dokaj premalo. Se manj pomaga pripovedovati, da nimamo namena, si osvojiti Belgijo in da jo držimo le v to, da si zagotovimo potom nje te ali one koristi. Kar zahteva svet opravičeno od bodočega miru, je pač to, da sc izključi, v kolikor je to pač mogoče, da pridemo še kdaj do enakega horendnega kr-voprelitja, v katerem se sedaj nahajamo. Tega se ne more doseči z zmagovitim mirom, z novo oboroževalno tekmo in z bolj ali manj napadalnimi zvezami med državnimi skupinami. To mora uvidevati že vsak, ki ni že izgubil dar pameti. — Mogoče imamo še norcev v Nemčiji, ki sanjajo o zmagovitem miru. Mogoče imamo še ljudi, ki hočejo diktirati svetu nemško voljo. Take nore sanje so pač prav tako malo verjetne kakor misel, da nas zamore sovražnik popolnoma potlačiti. Ako ne pridemo kmalu do miru potom sporazuma, tedaj se bo nadaljevalo še leta nezmiselno uničavanje vseh človeških bogastev, uničavanje ljudstev in prišli bomo do splošnega evropskega obubožanja. In prav zaradi tega, ker se vbodočo ne bo moglo, ne smelo več ustanavljati meddržavne zveze na podlagi državnih spornih točk, ne preostane drugo razen mednarodne iuridične organizacije, da se ustanovi namreč federacija civilnih narodov na podlagi človeškega prava in morale, v kateri se bodo smeli vsi nemoteno in svobodno gibati in prospevati. Še tekom leta bomo imeli na Angleškem nove volitve. Kako bodo izšle, je mnogo odvisno od naše vlade in od našega parlamenta. Miru ne bomo dosegli z diplomatičnimi finesami, pač pa pridemo do miru s tem, da se ustvari med ljudstvom atmosfero, ki bo naklonjena miru in da so ljudstvo samo zavzame za veliko idejo o lepem skupnem življenju narodov.« Lord Cecil in Gotheim se precej ujemata. Vprašanje je seveda vendarle, ali reprezentira angleški minister mnenje angleškega ljudstva in v čigavem imenu govori poslanec Gotheim. Vsekakor je gotovo, da sta oba govora, odnosno, obe mnenji, vendarle izraz pametnejših plasti angleškega in nemškega ljudstva. Da bi bil mir mogoč, je seveda odvisno največ od nemškega ljudstva samega. Nemški narod mora z vso silo zahtevati revizijo Brcst-Litovskega miru in jasno mora dokazati, da noče imeti nič več skupnega s svojimi nemškimi jun-kerji in z vseneinškimi norci. Potrebno je, da si nemško ljudstvo izvojuje demokratizacijo Nemčije in zlasti Pruske, ki oinajuje s svojo nazadnjaško, polfevdaluo in pol-absolutistično ustavo vero, da more nemško ljudstvo garantirati bodoči mir. Kar velja za Germanijo in Prusko, velja seveda tudi za uašo zastarelo Avstrijo. Tudi njo je treba zdeinokratizirati in treba je dati avstrijskim narodom pravico do samovlade. Kdor deluje v tem zmislu, kdor deluje za demokratizacijo teh dveh centralnih držav, ta dela v resnici tudi za mir. Kdor dela proti demokratizaciji, dela proti narodnim pravicam in proti mirit. Ako hočemo mir in pravice, torej na delo za splošno demokratizacijo. Shod graškega delavstva. V Gradcu se ie vršil v pondeljek zvečer ogromno obiskan delavski shod, ki ga je sklicala komisija strokovnih organizacij. Sprejeta je bila naslednja resolucija, ki jo je predložil sodrug Vincenc Muchitsch. »Dne 2. septembra 1918 na shodu v Julijinih dvoranah zbrani delavci in delavko vseh graških obratov izjavljajo, da so postale že dolgo obstoječe prehranjevalne težkoče neznosne. Strašna prehranjevalna stiska ni le posledica dolgotrajne strašne vojne, temveč tudi posledica dejstva, da je naš javni prehranjevalni aparat popolnoma odpovedal. Pridobivanje in razdeljevanje najvažnejših živil se vrši na docela nezadosten način, in sicer tako, da morejo imoviti razredi še vedno popolnoma zadovoljevati svoje prehranjevalne potrebe, posebno še večji producenti živil, posestniki zemlje, ki ne trpe pomanjkanja, dočim je mera potrpežljivosti delavstva in nastavljeneev vseh poklicov vsled lakote in pomanjkanja docela polna; te razmere še nadalje prenašati, je nemogoče. Popolna oslabelost in vsakovrstno bolezni tirajo delavstvo do obupa. Oderuške cene, ki jih je treba plačevati za malo živil, so nezaslišne in niso v nikakršnem razmerju z delavskimi- plačami. Temu se pridružuje še strašno pomanjkanje oblačila in obutve. Cene, s katerimi je treba to blago plačevati, so tako visoke, da , je postala nabava najpotrebnejšega oblačila za delavske mase nemogoča, vsled česar sc je prehranjevalno gorje še povečalo in postalo še bolj neznosno. Da je naše ži-vilčno pomanjkanje tako veliko in oderuštvo s cenami tako strašno, je kriva poleg narodoinorne vojne strahopetna obzirnost našega vojnega gospodarstva napram interesom posedujočih razredov, producentov in trgov- LISTEK. Rdeči sarafan. Poljski spisal Mihael C z a j k o w s k i. (Dalje.) V Karlovih varih jc stanovala nekoč v najini hiši stara žena, kateri je bila edina opora nečaknja, sedemnajstletna vzornolepa in poštena deklica. Beda. je bila velika, toda na strani ji je stala sreča. Nečakinja je bila vestna v izpolnjevanju svojih dolžnosti in teta je bila zelo vesela njene požrtvovalne ljubezni. Jaz sem često videl deklico in upal sem se jo popraviti komaj: »Dober dan!« Za malenkostne stvari, ki sem jih od nje kupoval, ni hotela nikdar vzeti niti vinarja več, kot so bile vredne. Poln navdušenja sem risal baronu žensko krepost in Požrtvovalnost in sem bil razkačen, ko je on to zhnika-val. Naposled je molčal, kot bi mi. pritrjeval. Cez štirinajst dni je bil očiten ljubimec uboge deklice, ki je bila pripravljena zaradi njega zapustiti teto. • »Tomaž,« ttii je dejal tedaj, »v tvoji glavi ni drugega kot poezija. Na svetu pa te ni najti nikjer in za pest zlata kupiš, kar hočeš!« Nekaj mi je šii ilo po vsem životu kakor mrzla gro-za. Molčal sem in se nisem upal prepirati z baronovo premišljenostjo, ker sc je njegovo mnenje naslanjalo na isti-»0, dočim jc moje imelo samo sanjarsko podlago. i Drugikrat sem spoznal na Dunaju Italijana, ki je bil sicer imenitnega rodu, a brez vsakih sredstev. Bil pa je strasten oboževatelj lepih umetnosti. Moji mladeniški domišljiji so njegovi pogovori ugajali in naposled tud; on sam. Moja denarnica mu je bila na razpolago. In dvakrat sem se celo dvobojeval za njegovo čast. Gesto sem opažal, d& se baron posmehuje mojemu navdušenju za tujca, dasi sc je delal, da je tudi on Italijanov prijatelj. Nekaj dni pozneje si je Italijan zopet izposodil pri meni večjo vsoto denarja. Povabil naju je z baronom na i večerjo. I u me je vpijanil in izvabil od mene tritisoč I zlatov. Zaupal mi je pa tako malo, da sem moral iti na svoje stanovanjc po denar. To me je tako užalostilo, da sem mu izplačal nakazano vsoto in ga povabil na dvoboj. Naslednjega dne je Italijan izginil brez sledu. »Marsikdo bi storil na njegovem mestu isto,« mi je dejal baron. Jaz mu tega nisem mogel zameriti in od tedaj sem izgubil vso vero v prijateljstvo. Naposled se je vzbudila v meni domovinska ljubezen in neke vrste navdušenje za Napoleona. Na videz je baron potrdil oboje. Uvedel me je v di uz-binske kroge, kjer se ni govorilo ničesar drugega, kot o Napoleonovem ponosu in vladoželjnosti in o nesreči Poljakov, ako se mu pridružijo. To sem vama popisal samo zato, da sem vama pokazal, kako so zamrla v meni vsa najlepša čustva in ka- ko sem izgubil z vednim varanjem vso vero v svoje sanje in vso bodočnost. Imel nisem nobenega zaupanja v svoja naziranja, upal se jih nisem razodeti. Še celo svojemu čustvovanju uisetn upal dati svobodne poti. V svojem osemnajstem letu nisem bil drugega nego prazen napihnjenec in stroj brez lastne volje. V trenutku, ko sem premišljeval, če domišljija ustvarja duši sanje, sem črtil barona. Vrnivši se v družbo, sem ga zopet iskal in njegov svet me je vodil kakor vodijo dobro izučeni psi lovca na lovu. Vest, da sem se vrnil iz tujine, je šla kot blisk po vsej okolici. Vse mlade dame so kar gorele same radovednosti; tako zelo so me želele zopet videti in njih starši so srčno želeli, da bi me mogli kot gosta videti, v svoji hiši. Ali n)oi da tudi nisem imel marsikatero prednost? Ali nisem bil mladenič, ki jc veliko potoval in “bil edini dedič sedmih posestev in precejšnje gotovine? Grofica Dr..., ki je bila edina prijateljica moje matere in ki je dotedaj živela v neprijateljstvu z mojim očetom, se je takoj spravila ž njim; zato se je imel njen god obhajati z velikim slavjem, da bi me pri tej priliki predstavila radovednim sosedom. Priznati moram, da me ta dogodek zopet spominja na mojo otročjost in na mojo mater. V občevanju je prišlo to čustvo očito na dan. (Dalje prih.) ccv, razmerje Ogrske napram naši državni polovici, doba Stiirgkhovega absolutizma v prvih treh letih in zanemarjanje interesov širokih mas s strani naših vlad. Shod poživlja z resnobnim poudarkom vse odgovorne faktorje, da čim prei napravijo konec tej strašni ■situaciji. Predvsem zahteva najhitrejši konec vojne, mir na podlagi sporazuma in samoodločbe narodov. Svest si je, da mora nadaljevanje vojne le pohujšati stisko in gorje ter privesti množice do popolnega propada. Dokler ni vojna končana, pa zahteva delavstvo popolno osvojitev in enakomerno razdelitev vseh živil. Vsakemu enako racijo, vsakemu enako mero žrtev, naj-sibo visok ali nizek, bogat ali reven, to sc mora slednjič uresničiti. Shod nadalje zahteva: 1. Zmanjšanje pridržkov samopreskrbovalcev na ne-obhodno potrebno mero in izenačenje njihove racije z ono industrijskega in obrtnega delavstva. 2. Neobzirni boj proti oderuštvii in navijanju cen, kakor tudi ureditev cen za živila in najnujnejše potrebščine, posebno za obutev in obleko. 3. Cim prejšnje dobavljanje polnih krušnih racij. 4. Delavstvo protestira proti nezmernemu povišanju cen za kruh in moko, s katerimi je bilo edinole industrijsko in mestno prebivalstvo silno prizadeto, dočim so dovolili kmetiškemu prebivalstvu visoke žitne cene. ki je poleg tega izvzeto od plačevanja tako nastalih stroškov. Shod zahteva dalje, da se poskrbi za dobavo obutve in oblačila po primernih cenah. 5. Zborovalci izjavljajo, da mora nastopiti delno izboljšanje njihovih sedaj neznosnih razmer le tedaj, ako se, razen zahtevane zadostne prehrane, spravijo sedanje nezadostne plače s skokoma rastočimi cenami vseh živil in potrebščin čim prej vsaj deloma v sklad, da se torej primerno zvišajo. Zborovalci zahtevajo zato splošno povišanje plač in so pripravljeni izvojevati si svoje plačilne zahteve s pomočjo svojih strokovnih organizacij. Upajo, da bodo vladni organi primerno podpirali to plačilno gibanje, ker zahtevajo interesi celokupnega narodnega gospodarstva, da se obvaruje delavstvo popolnega obubožanja. Zborovalci so si svesti, da je le zelo težko mogoče doseči uspeh v vprašanju prehrane, ker je komaj še mogoče popraviti napake, storjene v prvih vojnih letih, in da more le čim prejšen konec vojne olajšati prehranjevalno stisko v doglednem času. V sedanjem splošnem plačilnem gibanju je mogoč uspeh le potom organizacije, reda in discipline. Zborovalci zato obljubljajo, da bodo podpirali prizadevanj? organizacije in njih zaupnikov s tem, da sc pridružijo organizaciji, se ravnajo po njenih določbah in da ne prično brez sporazuma s svojo pristojno organizacijo nobenih ; akcij.« Pred učiteljsko stavko. Včeraj popoldne je bil sklican v »Mestni dom« shod : kranjskega učiteljstva. Naša modra policija je shod pre- ' povedala. Kaj je mislila s tem doseči, ne moremo tnneti, \ zakaj to jc tajna umetnost naše policije. Kljub temu, da j je bila prepoved objavljena v listih, se je ob določeni uri i v »Mestnem domu« zbralo okolo 1000 učiteljev in učite- ! ljic, ki niso hoteli slišati o prepovedi shoda. Sklicatelj shoda gospod Režek stopi na oder in j prečita policijski odlok ter prosi navzoče, da se razidejo. V tem hipu je nastal v dvorani nepopisen hrušč in protest: Kruha naj nflgi dajo, pa no bo treba shodov. Ne gremo iz dvorane ob nobenem pogoju. Lačni smo, hrane naj nam dajo! V tem razburjanju je povzel besedo državni poslanec g. Gostinčar, ki je v jedrnatem govoru ožigosal nedostojno ravnanje deželnega odbora, ki nima srca za lačno učiteljstvo na Kranjskem. Protestira proti policijski prepovedi današnjega shoda, s katerim ne doseže nič drugega, kakor da lačno učiteljstvo še bolj razburja. Nadalje zahteva, da naj se skliče deželni zbor, ki reši učiteljsko vprašanje. Istotako je dolžnost države, da se pobriga za ublaženje učiteljske bede. Slednjič predlaga naslednjo resolucijo: »Kranjsko učiteljstvo, združeno v »Deželnem slovenskem učiteljskem društvu«, »Slomškovi zvezi« in »Krai-nischem Landeslehrervereinu«. zbrano na shodu v Mestnem domu v Ljubljani dne 5. septembra 1918, je sprejelo soglasno sledeče resolucije: 1. Deželni odbor se poživlja, da prispeva k že dovoljeni državni vojno-draginjski dokladi za 1. 1918. 50%. 2. C. kr. osrednja vlada se .poživlja, da nemudoma izvrši sklep državne zbornice z dne 24. julija 1918, ki se tiče enkratnega nabavnega prispevka vsemu ljudsko- in meščansko-šolskemu učiteljstvu za I. 1918 v znesku 70 milijonov: kron. 3. C. kr. vlada se poživlja, da v svrho sedanjim razmeram dostojne regulacije učiteljskih plač čim prej skliče kranjski deželni zbor. 4. Deželna in centralna vlada sta odgovorni in krivi posledic, ki bi nastale, ako se zahtevam pod točko 1. in 2. takoj ne ugodi.« _ Nato je stopil na oder pisatelj Ivan C a n k a i , ki je med burnimi ovacijami grajal prepoved današnjega shoda, kakor tudi tiste, ki so krivi, da je naše učiteljstvo lačno. Državni poslanec g. dr. P o g a č n i k jc prinesel pozdrave Jugoslovanskega kluba ter obljubil, da bo isti storil vse, da se učiteljstvu odpomore. Podžupan ljubljanski g. dr. Triller pozdravlja učiteljstvo v imenu mestne občine ter poživlja navzoče, Ua naj bodo solidarni, ker njih pravična stvar bo zmagala. Neki učitelj je zaklical, da ako sc učiteljskim zahtevam ne -ugodi do 15. i. m., naj učiteljstvo siopi v stavko. Ta predlog je bil ob splošnem ogorčenju soglasno sprejet. Slednjič je govoril še gospod deželni poslanec Lng. CJangl, ki je z ognjevitimi besedami dat duška svojemu in svojiii tovarišev ogorčenju. Nato se je učiteljstvo ob burnih protestih pričelo razhajati 111 konec je bil »prepo- j vedauega« shoda, ki je dosegel svoj namen bolj, kakor ce i bi bil dovoljen. Naše učiteljstvo je razburjeno do skrajnosti, dolžnost i je odgovornih činiteljev, da dajo učiteljstvu, kar mu gre, ! da ne priue do katastroie, zaradi katere b. največ trpeia naša deca. Na drugi strani pa apeliramo na vse kranjsko ljudstvo, da je solidarno z učiteljstvom ter da energično zahteva, da se učiteljskim zahtevam ugodi. Dolžnost vsega naroda je, da ob nobenem pogoju ne dovoli, da se še dalje daje našim kulturonoscem tako malo plače, da se še enkrat na dan ne morejo nasititi. Da je socialistično delavstvo solidarno z učitelji, ni treba še posebej poudarjati, toda to ne zadostuje. Ves narod naj gre v boj za učitelje, da se prepreči kulturni škandal, ki nam preti. Občmo in vse druge korporacije, stranke in posamezniki morajo zastaviti svoje sile, pa bomo videli ali je močnejša odporna sda ali krivica! To je obenem skupen interes vsega naroda in tudi — države! Učiteljstvo je včeraj jasno govorilo, sedaj naj govori ves narod, ker le tako bodo učitelji zmagah. lavstvu zeio Vojna poročila. Avstrijsko vojno poročilo. Dunaj, 5. septembra. Uradno se razglaša: V ozemlju Corno in vzhodno Monte Pertica so podjetja naših naskakovalnih krdel dovedla do popolnega uspeha. Na visoki planoti Sedmih občin in ob Piavi smo zavrnli sovražne poizvedovalne sunke. — V Albaniji je položaj ueizpremenjen. Bitka na zapadu se nadaljuje. Berlin, 5. septembra. (Uradno.) Armadna skupina kraljeviča Ruprechta in generala Boehna: Med Ypernem in La Baseejem ie pritiskal sovražnik proti našim novim črtam. Na predozemlju nastavljeni oddelki so se umaknili po povelju nazaj na te črte. Pri Wytschaete so bili zavrnjeni delni sovražni napadi. Med Scarpo in Somrno jc tipal nasprotnik proti našim novim črtam. Ob Sommi artiljerijsko delovanje. Med Sommo in Oiso smo nadaljevali premikanja, ki smo jih začeli 26. avgusta z okolice Roye, in smo se predzadnjo noč brez boja ločili od sovražnika. Ob sovražniku puščene zadnje čete so nam včeraj popoldne počasi sledile. Sovražnik je dosegel zvečer s slabotnimi deli črto Vogenes-Guiscard-Apilly. V nižini Ailette so bili zavrnjeni sovražni sunki. Ravno-tako so sc izjalovili močni sovražni napadi tik južno Ailette pri Terny-Sorny, Clamecy in Bucy le Long. Pod-narednik Schocle je uničil tu v zadnjih bojih 8 oklopnih voz. _ Armadna skupina nemškega cesarjeviča: Vzhodno Soissonsa smo preložili obrambo nazaj od Vesle. Premik je bil izvršen načrtoma iti nemoteno po sovražniku. Včeraj smo sestrelili 32 sovražnih letal. Berlin, 5. septembra zvečer. Bojno delovanje sc je omejevalo na boje v predpolju naših novih pozicij. Francozi zahtevajo italijansko cienzivo. Ženeva. 5. septembra Pariški »Temps« poroča, da dobivajo Nemci na fronti med Scarpo in Aiictto pomoč, ki prihaja iz drugih odsekov, kamor pošljajo sedaj avstro-ogrske čete. List poživlja Italijo, da takoj začne oieuzivo proti Avstriji. Pred novimi boji v Palestini. Ženeva, 5. septembra. Angleška armada v Palestini se pripravlja na nove \ielike boje. Doseči hoče Aleppo, da pretrga zvezo med Mezopotamijo in Turčijo po bagdadski železnici. Ameriška vojna sila. W a s h i n g t o n , 5. septembra. V kongresu je načelnik generalnega štaba izjavil, da je do konca avgusta odšlo v Evropo in Sibirijo 1,600.000 mož. Vesti iz Rusije. Atentat proti Ljcninu. Iz Moskve prihaja v Curih prva podrobneja vest o atentatu na Ljeniua in komisarja Urickega. Atentat na Ljeniua ni izzval učinka, kakršnega so si predstavljali socialni revolucionarji. Moskva je ostala neposredno po atentatu popolnoma mirna, ker ima sovjetska vlada s svojimi četami mesto v oblasti, na drugi strani pa je postalo mesto povsem apatično in si ne želi nič drugega kot da se vzdrži mir. Meščani vedo, da morajo ob izbruhu nemirov nedolžni največ trpeti in da se postreljajo navadno najnedolžnejši. Razen tega ima Ljenin iu njegova vlada med meščani več privržencev kot pa se to inozemstvu zdi. Ljen.n je pri de- popularen, in prva posledica atentata je bila, da je nastopilo prebivalstvo proti socialnim revolucionarjem in da popolnoma soglaša z vlado, ki ho.če to gibanje zatreti. To razpoloženje prebivalstva tudi omogoča ljudskim komisarjem, da nastopijo z vsemi sredstvi proti svojim nasprotnikom. Aretacije, ki so se po atentatih izvršile, se številno množe. V več hišah v Moskvi so bili pobiti socialni revolucionarji, ker so se proti četam branili z ročnimi granatami. V Petrogradu ni vzbudil atentat na Ljenina nobenih posledic. Boljševiki in aliiranci. L o n d o n , 4. septembra. Reuterjev urad podaje naslednje poročilo: Angleška vlada je storila povodom zadnjih boljševiških pogromov (?) na angleške podanike v Petrogradu energične protiukrepe. Minulo soboto so napadle boljševiške čete angleško poslaništvo ter udrle s silo v poslopje. Ob vhodu se je mor-narični ataše, kapitan Orom, upiral nasilnim četam, usmrtil tri vojake in bil nato umorjen. Poslaništvo so odgnali in uničili vse papirje. Sedaj se boje, da zadene ista usoda tudi francosko poslaništvo. Tudi dohod k poslopju francoskega poslanstva so si čete nasilnim potom izsilile; toda med tem so že prenesli papirje na varno. Nekaj Francozov je bilo aretiranih. Boljševiki so ščuvali druhal (?) na izgrede in poboje Angležev in Francozov. | Ze 15. avgusta so kazale boljševiške oblasti ne le popol-j no ravnodušnost za lastna zavarovanja proti aliiranccm, j temveč tudi za predpise mednarodnega prava. Osobje I angleškega in francoskega konzulata so aretirali, in j kljub temu, da je bilo več uradnih oseb vsled nevtralne* j ga posredovanja zopet izpuščenih, se zdi, da drže posa-i nieziie zavezniške »podložnike« še zaprte'—■ Angleška j vlada je otvorila pogajanja z boljševiškim poslanikom v : Londonu, Litvinovom, in v Rusiji s posredovanjem nevtralnih zastopnikov. Pogoji so bili v glavnem sprejeti in finske oblasti so zajamčile potovanje zavezniških misij skozi Finsko. Boljševiki so zaprosili odpustitev ruskih vojakov na Francoskem kot pogoj za vrnitev zavezniških »podložnikov« iz Ruskega. Francoska vlada je privolila pogoju. Angleška vlada je pokazala dobro voljo, da odpusti v Rusijo 25 Rusov, ki naj jih določi Litvinov, ne da bi se čakalo na formalno pogodbo. Teli 25 Rusov bi bilo danes odpotovalo, ako se ne bi bil izvršil v soboto atentat. — Kabinet je sklenil poslati Čičerinu naslednji brzojav: Prejeli smo poročilo, da je bilo napadeno angleško poslaništvo v Petrogradu, da je bilo vse, kar se je v poslaniškem poslopju nahajalo, uničeno, da je bil kapitan Orom umorjen in da ie bilo njegovo truplo na barbarski način onečaščeno. Zahtevamo takojšnje zadoščenje in kazen za vse, ki so odgovorni za tc grozne izgrede. Ako ruska vlada ne bi hotela dati ruskim sovjetom zadostnega zadoščenja, ali, ako se izvrše še nadaljnja nasilja proti Angliji, potem bo napravila angleška vlada člane sovjetske vlade osebno odgovorne in bo storila vse, da se smatrajo od vseh civiliziranih narodov za osebe, ki stoje izven zakona in da nikjer ne dobe pribežališča. Angleška vlada je dalje izjavila, da je pripravljena, storiti vse, da se zavaruje takojšnja vrnitev uradnih zastopnikov Velike Britanije iu ruske sovjetske republike v svoje dežele. Angleška vlada jamči, da dobe Litvinov in vse njegovo osobje dovoljenje, da takoj odpotujejo v Rusijo, kakor hitro se angleškim uradnikom dovoli, da zapuste rusko-finsko mejo. Izvedeli smo, da je bilo dne 29. avgusta izdano povelje, da naj se aretirajo vsi angleški in francoski podložniki med 18. in 46. letom in da naj se zapro angleški uradniki. Politični pregled. — Jesensko zasedanjo parlamenta. Predsednik poslansko zbornice dr. Gross je v razgovoru z ministrskim predsednikom baronom Ilussarekom izjavil, da namerava sklicati plenarno sejo poslanske zbornice na dan 27. septembra. — Obnovitveni odsek poslanske zbornice je sklican na dan 12. septembra. Bavil se bo najprej z zakonom o povrnitvi vojnih škod. Tekom seje bo minister za javna dela vitez Homanu poročal o obnovitvah v ozemlju razdejanem po vojni. Ustavna reforma iu Čehi. Načelnik Češkega svaza poslanec Stanek je na shodu svojih volilcev v Ogrskem Brodu izjavil, da se ni pogajal noben Ceh z ministrskim predsednikom baronom Ilussarekom o reviziji ustave in da se tudi nihče ne more pogajati brez vednosti Svaza in češkega Narodnega sveta. Sicer pa sedaj ni več časa za taka pogajanja, ker je konečni cilj čeških želj samostojna češka država z vsemi atributi svoje moči. S pogajanji pa se ta cilj ne da doseči. ■ Okrožno sodišče v Trutnovu. Včerajšnji dunajski uradni list objavlja naredbo juštičnega ministra, s katero se odreja, da prične novo ustanovljeno okrožno sodišče v Trutnovu dne 1. januarja 1919 svoje delovanje. — Pol milijona avstrijskih volilcev brez parlamentarnega zastopstva. Dunajski urednik »Narodnich Listu-, Jos. Penižek, je priobčil odprto pismo na notranjega ministra Gayerj;jj da naj razpiše po zakonih dopolnilne volitve v avstrijski državni zbor. Od 510 mandatov dunajsko poslanske zbornice jih je danes 40 nezasedenih. Umrli so poslanci: Winarsky, Rien6ssl, Pollauf, Pcr-nerstorier, Fuchs, Sclnveiger, Dobcrnik, Ki ek, Povše, Mandič, Neumann, Frcssl, Paciik, Kotlar, Rataj, LosSl, Bachmann, Tobisch, Lipka, Damm, Stalil, Kasper, Dc-mel. Oiinther, Lisieuicz, Hudec, Leo, Czaykowski, Krum-\vatter, Weigum, Gratz in Seidl; radi obsodbe so neveljavni mandati posl. Grafenauerja, KramaFa, Clioca, Bu-iivala. Vojne, Netolickega, Raštna in Markova, obesili sp posl. Battistija, mandate so odložili posl. VVastian, Ma-štalka, SchachiiiRer, ubežali so posl. Gregorin, Bitacco, Candussi,. Diirieh in Masaryk. Ti poslanci so zastopali volilne okraje s 489.914 volilci, torej je domalega pol milijona volilcev danes v parlamentu brez zastopstva. Njih število pa vedno raste z vsakim umrlim poslancem, kar pa ni redkost, če se oziramo na to. da je bilo leta 1911. med tedaj izvoljenimi poslanci 183 poslancev starih nad petdeset let, ki so danes skoro stari vsi že šestdeset in tudi več. Urednik Pcnižek pripominja, da je pri otvorit- vi poslanske zbornice 30. maja 1917 razglasil tedanji starostni predsednik zbornice, dr. V. puchs, da je -že vse Pripravljeno, česar je treba za razpis novih volitev za takrat izpraznjenih 34 mest. Zgodilo se še ni me, le 15 mandatov je prirastlo k temu. Nihče nima nobenega vzroka za nerazpisanje dopolnilnih volitev, vse to je veliko Protizakonito dejanje, ki bi bilo v drugih državah nemogoče. Urednik Penlžek poživlja ministra, naj vsaj on upošteva zakone, če jih že njegovi predniki niso. Od izpraznjenih mandatov je 14 čeških, 4 poljski. 1 rusinski, 5 slovenskih, 3 Italijanski, torei 27 nenemških in 22 nemških. — »Na robu propada« — pod tein naslovom objavlja znani ogrski žurnalist Oskar Jaszi v »Vilagu« članek, v katerem skuša Madžarom pojasniti položaj na Hrvat-skem. Članek ugotavlja: Vsa znamenja kažejo, da bo Wekerlejeva vlada provocirala nov konflikt s Hrvatsko. Koncem svojih razmotrivanj pravi Jaszi: »Spor z banom ie danes še vedno neznatna epizoda, komaj vihar v čaši vode. Nikdo pa nam ne more povedati, kaj iz tega še lahko nastane in če vihar ne potegne celo Adrijo v svoj vrtinec«. Poljski kabinet odstopil. Poročila iz Varšave javljajo, da je kabinet Stcczkovski podal ostavko, ker so se pojavili med ministri ostri spori radi poljske politike napram centralnim državam. Prevladuje mnenje, da bo princ Radziuill sestavil centralnim državam prijazno vlado. Boljševizem se zelo razširja po poročilih poljskih listov, po kongresni Poljski. Po boljševiški zmagi nad Kerenjskim se je ljudstvo šele spametovalo in ko je spoznalo načela ruskih komunistov, se je boljševizem začel rapidno razširjati. Cela množica boljševiških agitatorjev', oboroženih gmotno in duševno, je začela na Poljskem svoje delo. Mnogo uspehov! »Nemčija se brani«. «Ncues Wiener Journal« objavlja. pogovor svojega dopisnika z nemškim prestolonaslednikom Viljemom, ki se je odločno izjavil proti domnevanju, da je on vojui hujskač. Nemški narod — je izjavil prestolonaslednik — brani le svoje življenje in možnost svojega razvoja. Nemčija postaja nervozna. NVolffov urad poroča: Poveljnik v Markah je odredil, da bo vsakdo, ki razširja neugodne vojne vesti, tudi če sam dvomi o n j, h resničnosti, kaznovan z zaporom do enega leta. Poveljnik izraža upanje, da mu ne bo treba nikogar kaznovati. Pruska ustavna in volilna reforma. Iz Berlina se brzojavpo poroča: V pruske gosposke zbornice odseku za ustavno in volilno reformo je predvčerajšnjim spregovoril ministrski predsednik grof Hertling ter izjavil, da v ob! ki, kakor jo je sklenila poslanska zbornica, državna vlada ne vidi možnosti, da bi mogla pritrditi volilni reformi. »Tudi vlada sicer upošteva pomisleke proti splošni in enaki volilni pravici: a ti pomisleki se morajo v dobi, v kateri živimo, umakniti večji nalogi, da ohranimo in čuvamo uajdragocencjši zaklad našega državnega življenja, dinastijo in krono«. Hindenburg nemškemu narodu.. Generalfeldmar-šal von Hindenburg je izdal nemškemu narodu oklic, v katerem pravi: Stojimo v težki borbi z našimi sovražniki. Cc bi številna premoč sama jamčila zmago, bi ležala Nemčija že zdavnaj razbita na tleh. Sovražnik pa ve, da nas stori duh, ki navdaja naše čete in naše prebivalstvo, nepremagljive. Zato je pričel poleg boja proti nemškemu orožju z bojem proti nemškemu duhu. Vojno proti našemu dului vodi sovražnik z raznimi sredstvi. Našo fronto pokriva z bobnečim ognjem tiskanega papirja. Naši vojaki na zapadni fronti so oddali meseca maja 84.1X10, junija 120.000 in julija 300.000 takih letakov. Sovražnik hoče predvsem zastrupiti tudi duha v doino-v'mi. Nevede sprejemajo tisoči in tisoči ta strup. 1 iso-čsm se na ta način nalaga breme, katero nosijo v tej ■volni še težje. Vsi ti pišejo nato o svojih'dvomih zopet 11,1 fronto jn VVilson, Lloyd George in Clemenceau si ni«