UDK 886.3.085-3 : 355.48 France Bernik SAZU, Ljubl jana PRIPOVEDOVALEC IN NEGATIVNI JUNAK V SLOVENSKI PROZI Z V O J N O TEMATIKO* Kakšen je lik negativnega junaka v slovenski prozi z vojno tematiko? Na- ravnana je k s trukturi pripovednih del. ne k njihovim zunajbesedilnim zvezam, zato jo zanima razmerje fiktivnega pripovedovalca do negativnega junaka. Predvsem pa se skuša odgovoriti na vprašanje, kako se v besedilu kaže pripo- vedovalčevo vrednotenje negativnega junaka, kateri njegovi pripovedni postopki imajo vrednovalno vlogo. What is the figure of the negative hero like in the Slovene prose dealing with war themes. The author is interested in the structure of the narrative works rather than in their external textual connections, and especially in the atti tude of the fictitious narrator towards the negative hero. The article seeks to answer the question of how the text reveals the narrator 's evaluation of the negative hero and which narrative means have the axiological function. Tako zastavljena razprava zahteva nekaj uvodnih pojasnil. Na jpre j je treba podčrtati, da gre za narativni problem proze z vojno tematiko, to pomeni, da v središču zanimanja niso zunajtekstovne zveze proznih del, temveč njihova struktura. Za pripovedništvo na to temo je sicer značilno, da črpa snov iz zgodovine in da pri tem zajema bodisi iz ne- posrednih izkušenj in literarne fiktivnosti pripovedovalca, bodisi iz do- kumentov in historiografskih raziskav, ali iz enega in drugega. Vendar je očitno, da pripovedovalec navadno uporabi snov kot gradivo in to gradivo v procesu ustvar janja preoblikuje. Umetniška proza z vojno tematiko se tako izmika faktografski verodostojnosti, ne izključuje pa se in ne more se izključiti iz socialnozgodovinske in duhovne resničnosti časa in prostora. V tem smislu kaže presojati tudi pričujočo razpravo, čeprav ni usmerjena k prever janju umetniške in realne resničnosti, tem- več je osredotočena na raziskavo nekega določenega, vrednostno zazna- movanega lika v proznih besedilih. Osrednja oseba slovenskega in jugoslovanskega pripovedništva na temo NOB je pozitivni junak, heroj, ki v najrazličnejših položajih izpri- čuje svojo privrženost vrednotam narodnoosvobodilnega boja in socialne revolucije. Ta junak je mnogoobličen, navzoč v vseh generacijah, izha- jajoč iz vseh socialnih plasti ljudstva; tisto, kar ima kl jub man j bistve- nim razločkom skupnega, je okoliščina, da čutno nazorno izraža pripo- * Z IX. kongresa Zveze slavističnih društev Jugoslavije, oktobra 1979 na Bledu. vedovalčev svet pozitivnih vrednot. Njegov in pripovedovalcev oziroma pisateljev svet vrednot sta istovetna. Razumljivo je tedaj, če pripo- vedovalec v povojni slovenski prozi navadno postavlja pozitivnega ju- naka v fabulativno, idejno ali drugačno središče dogajanja in da v obli- kovanje njegovega lika vloži največ ustvarjalnega napora. Razumljivo pa je tudi, da se pozitivni junak ne more v celoti ali v zadostni meri izraziti, če se ne sooči s svojim nasprotjem, z negativnim junakom. Prav ta okoliščina je v največji meri spodbudila razmišljanje in usmerila našo pozornost k negativnemu junaku. Da bi se izognili morebitnim nesporazumom v zvezi z zastavljenim problemom, je treba povedati, da kot negativnega junaka pojmujemo tistega junaka v prozi, ki stoji zunaj pripovedovalčevega sveta pozi- tivnih vrednot, zunaj njegove aksiologije. Tak položaj negativnega juna- ka — položaj zuna j pozitivnih vrednot pripovedovalca — nedvomno v temeljih pogojuje razmerje med ustvarjalcem in takim likom. Če odnos med pripovedovalcem in pozitivnim junakom lahko označimo kot odnos na isti ravni, na ravni etično idejnega s t r injanja in čustvene afinitete, če je pozitivni junak pripovedovalcu blizu in do njega ne skriva sim- pati j , potem bi moralo biti z negativnim junakom nasprotno. Naša raz- prava bo poskušala na dveh slovenskih pripovednih delih z vojno tema- tiko preveriti oziroma dokazati logiko takega razmerja. Pri tem bo posebej pozorna na izrazitost negativnega junaka, na stopnjo razvitosti njegovega lika, ne nazadnje na morfologijo zgodbe in položaj, ki ga ima v n je j negativni junak.1 Po tej poti bo skušala odgovoriti na osrednje vprašanje , kakšno je v resnici razmerje pripovedovalca do negativnega junaka v proznih delih, katerih tematika že vnapre j določa ali vsaj bistveno pogojuje tako razmerje. V Kosmačevi noveli Balada o trobenti in oblaku (1956/57) je osrednja oseba pripovedi pozitiven junak, ob njem pa je še več pozitivnih likov, med drugimi pisatel j Peter Majcen, ki povezuje obe zgodbi v noveli: zgodbo o junaškem primorskem kmetu Temnikurju in neposredno doga- janje v dolenjski vasi. Pisatelj Majcen — literarni lik in fiktivni na- rator pripovedi — piše namreč po koncu vojne in pred očmi bralcev tragično zgodbo o Temnikarju , ki se je zgodila med vojno, hkrati pa razkriva povojno življenje na Dolenjskem. Iz dolenjskega okolja izhaja tudi kmet Črnilogar, tista negativna oseba novele, ki ji pripovedovalec in po njem tudi naša razprava odmerja središčno pozornost. ' Prim, knjigo Nikole Miloševiča: Negativun junak, Beograd 1965. Čeprav je lik negativnega junaka do konca pripovedi zavit v temo, takoj na začetku čutimo med pisateljem Majcnom kot vsevednim fik- tivnim pripovedovalcem in Črnilogarjem prikrito nenaklonjenost. Ta nenaklonjenost se ne nanaša samo na kmetovo počasno, okorno obna- šanje, na njegovo vsiljivo radobesednost, temveč ima globlje vzroke. Ko npr. Črnilogar v nekem prizoru nekoliko odstre svojo preteklost, rekoč, da on pravzaprav ni gospodar na svoji kmetiji, temveč žena, ko pristavi in pri tem misli nase, da takšen ženski podložen moški, kot je on, navadno »uganja stvari, ki jih ne bi smel uganjati . . .«, pripovedo- valec takoj podvomi o njegovi moralni vrednosti. Predenj takoj postavi negativni predznak, sa j zapiše: »Kdo ve, kakšne grdobije se skrivajo za vsem tem!«2 Očitno postane, da je pripovedovalec hkrat i razsojevalec dogajanja, njegovo gledanje je vrednotenje, etično in ideološko ocenje- vanje oseb in njihovih dejanj . Da je tako, pot r ju je dogodek, ki nam po- skuša približati Črnilogarjevo preteklost, čeprav o n je j tudi poslej ne vemo še nič določenega. Ko Majcen pove zgodbo o Temnikarju, zgodbo o primorskem kmetu, ki napade pet belogardistov, jih uniči in pri tem tudi sam izgubi življenje, da reši dvanajst ranjenih partizanov, je Črnilogar nepričakovano močno prizadet. Obstane kakor vkopan pred pisateljem. Tu nastopi časovna inverzija, ko avktorialni pripovedovalec prekine neposredno pripoved in na dogajanje pogleda z njegovega konca, s sta- lišča razpleta zgodbe, saj mu je fabula vnapre j znana v nadrobnostih in v celoti. Pisatelj Majcen se moti — kakor ugotavlja kasneje — ko v tem trenutku misli, da je s Temnikarjevo zgodbo samo užalil dolenj- skega kmeta. »Kasneje, veliko kasneje, si je /Majcen/ očital, kako je mogel biti kot pisatel j tako slep; in hudoval se je nase, ker ni videl, da je s svojimi besedami zadel kmeta Črnilogarja naravnost v njegovo živo in večno žgočo rano, da mu je izgorevalo srce in telo; hudoval se je in premišljal, če tega res ni opazil samo zato, ker ga kmet ni zanimal in ker mu osebno ni bil všeč.«3 Prav tako preseneti primorska zgodba Črni- logurjevo ženo, ki v zgodbi odkrije neke podobnosti, a jih ne pove do kraja, pusti jih nejasne, nedorečene. Vse, kar zda j sledi, je za Črnilogarja ka j malo ugodno. Pisatelj Majcen se začne pospešeno zanimati zanj, postaja njegov kljubovalec, če ne kar protiigralec. Ustvarja se neka zveza med literarno zgodbo, zgodbo o Temnikarju, ki nastaja pred bral- čevimi očmi, in Črnilogarjevo preteklostjo. Pisatelja Majcna spominja vse, kar odkriva na Dolenjskem, na primorsko tragedijo. Med neposred- nim dogajanjem v noveli in pisateljevo domišljijo, tj. njegovo primorsko * Naša sodobnost 1956, 20. 3 Prav tam, 23. zgodbo, nasta ja jo presenetljive vzporednosti. Ni čudno, če Majcna nič man j kot Temnikarjeva zgodba zda j ne vznemirja medvojna skrivnost dolenjske vasi, toda bolj kot načrtno prizadevanje za razrešitev uganke mu pri tem pomaga naključje. Tako zve za grozljiv dogodek med vojno v dolenjski vasi, ko so italijanski fašisti na božični večer zažgali v obko- ljeni hiši mater in tri sinove. Odkr i je tudi grozodejstvo, ki so ga zagre- šili nad mladim, zda j mutastim dekletom: odrezali so ji jezik in v prsi vžgali peterokrako zvezdo. Crnilogarja ob vsem tem zaboli spomin na medvojni čas, zapeče ga podoba gorečih ljudi. Poglavitni motiv za raz- kr i t je kmetove skrivnosti na koncu pa je pogovor s pisateljem Majcnom, Majcnova trditev, da bi bil Temnikar, če ne bi poskusil rešiti ranjenih partizanov, kar jc, kot vemo, storil za ceno lastnega življenja — izda- jalec. Po tem pogovoru kmet Črnilogar gre in se obesi. Prav na kraju zgodbe se razkrije, da je bila za tragedijo matere in sinov bolj kot on kriva njegova žena, Črnilogar je bil sokriv toliko, kolikor jo je poslu- šal in ni pomagal obkoljenim v hiši. čeprav jim je prvotno nameraval pomagati. Črnilogar po vsem tem ni negativni junak v pravem pomenu, kvečje- mu je negativna oseba zaradi svoje neodločnosti, pasivnosti, nemoči. Kot vodljiv, hitro uklonljiv človek nikoli ne zmore uresničiti lastne vo- lje. Tudi v času narodnoosvobodilnega boja ne na jde središča v sebi, ne dokoplje se do svoje identitete. Celo samomor, zadnje de janje nemočnega kmeta, ni toliko izraz njegove avtentičnosti ali težnje po etični odrešitvi, kolikor je posledica obupa, ki ga zaneti pogovor o izdajstvu, s katerim se Črnilogar v t renutku globoke notranje negotovosti poistoveti in pod njegovim vplivom odloči za samouničenje. Da je tak lik pripovedovalcu tu j ne samo zato, ker stoji zunaj njegovega sveta pozitivnih vrednot, temveč tudi zaradi individualnih človeških lastnosti, dokazuje sleherni ' prizor v noveli. Se najbol j nas v tem pojmovanju pot r ju je tisto mesto v pripovedi, k je r se pisatelj Majcen oziroma pripovedovalec zave ta- kega svojega odnosa do Crnilogarja in začuti krivega, ker s poveličanjem Temnikarjevega junaštva dolenjskega kmeta požene v samomor. »In jaz sem ga o b e s i l ! . . . . Jaz sem kriv!...-!:,4 prizadeto ponavlja Majcen po Črni loga rjevem samouničenju, kot da bi se mu samokaznovanje dolenj- skega kmeta ne zdelo v sorazmerju s storjeno krivdo ali kot da bi obža- loval tako predstavitev negativnega junaka. Pri Črnilogarju namreč ne moremo govoriti o nikakršni pozitivnosti njegovega lika, o tem svojevrst- nem paradoksu v bistvu negativne osebe, ki ga pripovedovalec z ra/.lič- 4 Naša sodobnost 1957, 219. nimi sredstvi besedne umetnosti lahko ustvari tako, da razkr i je tudi dru- gačne aksiološke prvine junakove individualnosti . Tak človeški lik Črni- logar ni in ne more biti že zaradi pr ipovedne s t rukture novele. Pripove- dovalec namreč skozi optiko Pet ra Majcna popisuje neposredno dogaja- nje v noveli. Majcen je tista točka gledanja , skozi katero se nam odkri- vajo dogodki, in z njegovo točko gledanja je poistoveteno vrednotenje sveta. Majcen oziroma pripovedovalec t rdno drži zgodbo v svojih rokah in ne pusti , da bi osebe zaživele samosvoje življenje, da bi se v mejah možnosti osvobodile njegove perspekt ive gledanja in vrednotenja . Ra- zumljivo je, da znot ra j monološke zgradbe pr ipovednega dela, v kateri p rev ladu je pripovedovalčevo vrednotenjsko stališče, negativni lik ne pr ide do besede, do razmisleka o samem sebi. do subjekt ivne izpovedi. O njegovi krivdi, ki ga zaznamuje za vse življenje, objektivno poro- čajo druge osebe v noveli, in to s stališča pripovedovalca. 1 ako Črnilo- gar ne ostaja samo z u n a j pripovedovalčeve aksiologije, kar je še nekako razumljivo, temveč tudi z u n a j takega načina pr ipovedovanja , ki bi lahko globlje osvetlil not ranje plasti negativne osebe in jih utemelji l . Drugačno predstavi tev negativnega junaka na temo NOB srečamo v romanu Vladimira Kavčiča Ne vračaj se sam (1959). Pisatel ja zani- majo v tem proznem delu sploh samo taki liki izkl jučno s kmečkega podeželja, ki so bili med vojno na strani okupa to r j a ali so se celo z orož- jem borili prot i narodnoosvobodilnemu gibanju . Pripovedovalec pred- stavlja nasprotnike narodnoosvobodilnega boja v n e k a j prizorih iz med- vojnega časa — pr i tem uporab l ja retrospektivno narat ivno tehniko — v največji meri p a po njihovem porazu, po koncu vojne, od m a j a do konca leta 1943. Osrednj i lik med nj imi je domobranec in sodelavec ge- s tapa Tomo, ki ob koncu vojne zbeži iz domovine, potem iz part izanske- ga uje tniš tva , se skriva pred ljudsko oblastjo, dokler ga varnostni or- gani nazadn je ne pr imejo in zapro, po n e k a j mesecih pa izpusti jo na svobodo. Taka je v grobem fabula romana, ki negativnega junaka po- stavl ja v precej drugačno luč kot že obravnavana Kosmačeva novela. V nasprot ju s Kosinačevo avktorialno pr ipovedjo je Kavčičev roman napisan v personalnem pr ipovednem položaju. Za ttiko pr ipovedno delo je značilno, da osebe v njem niso zgolj objekt pisatel jeve ali pripove- dovalčeve zavesti, temveč so bolj ali man j samostojni subjekt i zavesti. Vsaka oseba ima svojo sodbo o stvareh in njeno stališče je v dialoškem razmerju z nazorom drugih oseb, včasih tudi z nazorom pripovedovalca. Za pr imer si oglejmo večglasna stališča o eni manj pomembnih oseb v Kavčičevem romanu, o Tomovem bra tu Viliju. Sestrsko l jubezen mu brez pridržkov izkazuje vseskozi Helena, isto velja za očeta, za njegova star- ševska čustva do sina, medtem ko je že glavni junak romana do brata največkrat ravnodušen, celo brezčuten. Več etične kulture ima v tem po- gledu Maks, ki ga z mladim fantom sicer ne družijo sorodstvene vezi, a je iz istega političnega tabora. Nasprotno, skrajno negativno ali vsaj kritično sodbo ima o Viliju partizanski poročnik. O njem misli isto kot o Tomu, da je »prava svinja«,5 na glas pa tega ne pove, temveč pravi, da je fant odrasel človek, ki je vedel, k a j dela, to pomeni, da je odgovo- ren za svoja dejanja med vojno. Omenjenih stališč o eni izmed obrob- nih oseb v romanu seveda ne navajamo le zato. da ponazorimo notranji ustroj romana in večstališčnost oseb v dogajanju pripovedi, temveč nam taka s truktura romanesknega besedila kaže tudi pot k osrednjemu vpra- šanju razprave: Kakšen je v tem kontekstu glavni lik romana, negativ- ni junak Tomo, in kakšno je pripovedovalčevo razmerje do njega, kakor se nam kaže na različnih ravneh proznega besedila. Fabula zahteva v luči zastavljenega problema še n a j m a n j pozornosti, k l jub temu da je bila snov romana ob njegovem izidu izvirno, dovolj pogumno pisateljsko dejanje. Razen tega fabula romana, čeprav različna od fabule v Kosmačevi noveli, ni tista plast pripovedi, znot ra j katere bi se drugačno obravnavanje negativnega junaka izrazilo v najbol j av- tentični obliki. Raziskava osrednjega vprašanja nas vodi k strukturi pripovedi. V romanu močno prevladuje scenični način pripovedovanja. Prevla- duje soočanje različnih stališč v dialogih in kot nada l jn ja subjektivi- zacija pogledov se javlja notranji monolog, ki odslikava tok zavesti oseb kar na jbol j verodostojno in vsaj na videz neodvisno od pripovedo- valca. Poročevalsko pripovedovanje v tretji osebi je omejeno in ni zna- čilno za strukturo romana. Prelomni pomen v notranji drami negativnega junaka ima tisti tre- nutek, ko začne Tomo spričo vse bolj tveganega skrivanja pred oblastjo razmišljati o svojem položaju in svoji preteklosti.® S prijateljem, prav tako pobeglim domobrancem, načne dialog o teh vprašanj ih in ko pre- mišljata o vzrokih poraza, postane očitno dvoje. Prvič, da pripovedo- valec na tem mestu ne uporabi sicer pogoste oblike notranjega mono- loga, nedvomno tudi zato, ker že dialog na vseh ravneh — leksikalni, sintaktični in semantični — presega intelektualno zmogljivost neukih kmečkih fantov, notranji monolog kot najbolj verodostojen izraz subjek- tivne zavesti pa bi bil še bolj v nasprotju s skromno izobrazbeno stop- 5 Vladimir Kavčič, Ne vrača j se sani, Državna založba Slovenije, 1959, 21. 0 Prav tam, 148—150. njo sobesednikov. Pripovedovalec si zato ustvari tako situacijo, da v dia- logu prevladuje njegova refleksija nad subjektivno zavestjo junaka. Kolikšno je pripovedovalčevo sodelovanje v ključnem dialogu romana, priča navsezadnje odstavek, v katerem pripovedovalec povzema spozna- nja glavnega junaka v pogovoru zato, da jih radikalizira. Ta druga zna- čilnost dialoga oziroma tisto, kar pripovedovalec označi veliko bolj do- ločno, kot se zaveda junak sam, je njegov položaj, njegova odtujenost svetu. Junak je izgubil vse. Ne more se integrirati ne s preteklostjo, na katero ga ne vežejo »nikaka viharna čustva več«, ne s sedanjim stanjem v domovini, o katerem je prepričan, da je »s trmasto doslednostjo na- perjeno proti njemu«.7 Tomo doživlja usodo premaganca brez iluzije, brez upan ja v spremembo stanja stvari. Kl jub temu pripovedovalec spet opazno poseže v njegov položaj. Po prihodu iz zapora, k jer Tomo zamolči sovražna dejanja proti narodnoosvobodilnemu gibanju med voj- no in potem ko se nekajkra t poskuša vključiti v normalno življenje, pri- povedovalec pokaže, koliko mu je do tega, da negativnega junaka ob- drži v ubijajoči osamljenosti, saj mu je tak junakov položaj potreben za uresničenje končne zamisli romana. Na več mestih zasledimo, kako pripovedovalec s posebno pozornostjo pr ikazuje bivanjsko stisko junaka, ne v dialogu ali celo notranjem monologu, kajt i tu bi bil junak vsaj doz- devno neodvisen od pripovedovalca, temveč v tretjeosebni pripovedi. Гако Tomo celo med domačimi ljudmi, kakor pripoveduje fiktivni pri- povedovalec, »čuti, da so vsi strahotno oddaljeni od njega, tuji in ne- občutljivi, da jim na noben način ne more posredovati niti drobca tistih notranjih muk, ki so mesece in mesece maličile njegovo dušo . . . « 8 Za- tem pripovedovalec pr ipiše junaku občutja skrajne odtujenosti, saj lomo »čuti okoli sebe neskončen prazen prostor, v katerem zvenijo samo njegove skrbi in bolečine, a vse naokrog ni žive duše. Sam je, po- polnoma sam. Raztrgan in razdrobljen na tisoče delov. . .« 9 Vzporedno s tem si pripovedovalec prizadeva, da v Tomu ne zbledijo spomini na dejanja, ki jili je storil med vojno. Ti spomini so pogosto navzoči v ju- nakovi zavesti in ga nenehno mučijo. V tekstu imajo obliko notranjega monologa10 in spremlja jih strah, du bo moral junak za storjenu dejanju odgovarjati.11 Vendar se pripovedovalcu zdi junakovo samohotno ob- 7 Prav tam, 151. 8 Prav tam, 214. " Prav tam, 222. Prim, še opis ulienacijskega stanja negativnega junaka na 218. strani romana, kjer beremo: з1)е1 notranjosti se je spet ločil od njega in se razblinil, povečal pa se je občutek strtosti, nebogljenosti.« 10 Prav tam, 189—190, 203. 11 Prav tam, 222, 230—231. navi janje spominov nezadostno, zato na več mestih poseže v besedilo. Kot tretjeosebni pripovedovalec dodatno obtežuje negativnega junaka z retrospektivnim doživljanjem krivde in pričakovanjem kazni. Na j od več takih posegov pripovedovalca v samostojen, razmeroma neod- visen notranji svet junaka1 2 navedemo samo obnovitev tistega prizora, ki kaže, kako je Tomo sodeloval pri prevozu ujetih partizanov ali njiho- vih aktivistov v taborišče in t uka j izživljal svoje sovraštvo do nasprot- nikov: »Redke luči na mračnem kolodvoru. Odpr t i živinski vagoni, v ka- tere tlačijo jetnike, da bi jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Pred njim na tleli človek, zvit v klobko, ki se z rokami drži za trebuh. Po obra- zu je krvav, lasje na čelu se mu sprijemajo. Le oči živijo in spremljajo njegove kretnje. Ko ga brcne, se za hip zapro, nato pa mu spet sledijo. Ta obraz mu je od nekje znan, nekoč ga je že moral videti. Tudi oni na tleh se je nečesa spominja l . . . Odpeljali so ga, a ni umrl. Vrnil se je in zda j išče . . . Išče šoferja, ki ga je suval s š k o r n j i . . . Spomnil se bo, od kod ga pozna . . . Nekega jutra bo iznenada stal pred hišo. Ne bo se mu mogoče sk r i t i . . ,«13 Spominska obnavljanja medvojnih dogodkov kažejo, kako pripove- dovalec tudi zunaj dialoga in monologov, zunaj scenične pripovedi ures- ničuje svojo zamisel negativnega junaka, kako junaka vodi h koncu zgod- be. Tako njegovo prizadevanje se v glavnem sklada s podobo negativ- nega junaka, kakor se nam predstavlja v dialogih in v tistih odstavkih, ki izražajo tok njegove zavesti, na nekaj mestih pa pripovedovalec ra- dikalizira junakova duševna s tanja ali jih obnavlja z namenom, da mu scenična pripoved ne bi ušla iz rok in se oddaljila od prvotne zasnove. Kljub temu je temeljno oblikovalno hotenje pripovedovalca naravnano k polifonični strukturi teksta, kar pot r ju je tudi konec zgodbe, kjer se pripovedovalec ponovno skrije za literarne osebe in se ne izjasni doT ločno o usodi junaka. Nedorečena, močno odprta scena sicer dopušča kot najbol j verjetno domnevo misel, da je osamljeni, etično obremenjeni m notranje zlomljeni človek nazadnje zblaznel, toda pripovedovalec vztraja pri večpomenskem prikazovanju zaključka romana, ko kratko poroča, kako ta zaključek doživlja kmet v samotnem gozdu, kako drvar- ji sredi noči, kako drugi l judje v bližnji in daljni okolici, ki se jim ne- gativni junak polagoma spreminja v grozljivo, nedoumljivo legendo. Negativni junak v Kavčičevem romanu se pogosto vkl jučuje v social- nozgodovinsko dogajanje, v največji meri pa je prikazan s tiste pripo- vedne perspektive, ki razčlenjuje njegovo duševno resničnost, odkriva 12 Prav tam, 203—204, 223. 13 Prav tam, 226. njegovo psihološko in etično protislovnost oziroma dinamiko. Ta se proti koncu zgodbe s topnjuje v stanje duševnih motenj, če ne kar v duševno bolezen. Perspektiva vrednotenja, tako izpostavljena v Kosmačevi no- veli, je pomaknjena v ozadje. Ne izraža se neposredno, zlasti ne deklara- tivno skozi zavest pripovedovalca, temveč v samem dejanju. Kljub stvar- no analitičnemu slogu pisanja pa pripovedovalčevo intimno razmerje do osrednje osebe romana ni povsem neopredeljeno. Ni sicer znamenj, da bi pripovedovalec kjerkoli kazal sočutno razumevanje glavnega ju- naka, vendar njegova strastna težnja po spoznanju negativnega lika, intenzivno raziskovanje njegove zapletene notranjosti in nadvse domi- selno vživljanje vanjo dovolj prepričlj ivo razkriva pisateljevo afiniteto do motiva zgrešene in nesrečne človeške eksistence. Sklepi, ki se ponujajo iz razpravl janja o pripovedovalcu in negativ- nem junaku v prozi z vojno tematiko, so naslednji: Razpravl janje nam odkriva problematiko dveh tipov negativnega junaka, ki sta značilna za večji del vrednostno zaznamovanih oseb v slo- venski pripovedni literaturi na to temo. V prvem primeru, v Kosmačevi noveli Balada o trobenti in oblaku, je posebej izpostavljena vrednotenj- ska točka pripovedovanja. Ta pripovedna perspektiva določa notranjo konfiguracijo junaka in njegovo mesto v odvijanju zgodbe, njegov po- ložaj v morfologiji besedila. У skladu s tem odmerja pripovedovalec kmetu Crnilogarju man j vidno, čeprav ne obrobno vlogo v sinhrono multilokalnem proznem delu. Individualnost kmetovega lika ostaja malo razvita in v vsakem prizoru je čutiti, da stoji Črnilogar zuna j pripovedo- valčevega sveta pozitivnih vrednot. Pripovedovalcu negativni kmet ni blizu, kar je razumljivo, zato ga predstavlja kot človeka brez identitete, brez središča v sebi, kot neodločnega, pasivnega, nemočnega izgubljenca. Vrednotenjsko načelo pripovedovanja, ki se pr i Kosmaču uresničuje v estetsko umetniških likih, pa se je v neumetniški praksi povojnega časa na Slovenskem neredko razvilo v shematično poenostavljanje, v ideolo- ško redukcijo človeških značajev in usod, tema, ki je vredna raziskave, a ne sodi v okvir našega razpravl janja . V Kavčičevem romanu Ne vračaj ne sam pripovedovalec nasprotno ne izpostavlja vrednostne točke gleda- nja. Prevladuje tak način pripovedovanja, ki razčlenjuje duševnost ne- gativnega junaka in njegovo etično vrednost oziroma nevrednost, in to v personalni prozni strukturi, kjer so posamezne osebe kot subjekt za- vesti do neke mere samostojni, celo od zavesti pripovedovalca razmeroma neodvisni liki. Personalni pripovedovalec v zadnji doslednosti sicer uve- ljavi svojo zamisel junaka, čeprav so take njegove možnosti v polifonič- ni prozi manjše od tistih, ki jih ima na voljo samovoljni, vsevedni epik. Razumljivo je tudi, da intimno razmerje pripovedovalca do negativnega junaka pri Kavčiču ni tako eksplicitno kot v Kosmačevi noveli, čeprav pri njem seveda ne zasledimo tistih tendenc, ki so v nekaterih sicer redkih proznih delih pri nas sprožile prekvalif ikacijo vrednostno zazna- movanih oseb ali pripeljale celo do zanikanja vrednostne perspektive pripovedovanja, do vrednostnega izenačevanja oseb in junakov. Očitno je pripovedovalčeva točka gledanja tisti dejavnik, ki pogojuje negativ- nega junaka in njegov položaj v strukturi pripovedi tako, da ga postavi ali v središče ali na rob ali v kako drugo lego znotraj dogajanja. Pri tem se ne spreminja toliko aksiologija pripovedovalca kot njene oblike raz- krivanja. V nasprot ju z vrednostno izpostavljeno pripovedjo pri Kosma- ču je pri globinsko psihološkem prikazu negativnega junaka, postavlje- nega v središče besedila, vrednostno merilo v Kavčičevem romanu vra- ščeno v samo jedro zgodbe, formulirano je kot sporočilo zamolčanega, kot estetska implikacija. V tem je bistven razloček med prvim in drugim tipom zaznamovanega lika v slovenskem pripovedništvu z vojno te- matiko. РЕЗЮМЕ Исследование раскрывает нам проблематику двух типов негативного героя, характеризующих большую часть качественно маркированных образов в словен- ской прозе на эту тему. В первом примере, новелле Космача «Баллада о трубе и облаке» особо выделяется качественный аспект повествования. Эта повество- вательная перспектива определяет внутреннее содержание героя и его место в событийной канве произведения, его положение во внутренней структуре произведения. В соответствии с этим автор отводит крестьянину Чрнилогару менее заметную, хотя и неэпизодическую роль в синхронно многопростран- ственном повествовании. Индивидуальность образа крестьянина остаётся мало развитой, и в каждой сцене чувствуется, что Чрнилогар находится вне мира , качественных (этических) ценностей автора. Негативный образ крестьянина далёк от автора, что само собой разумеется, поэтому он изображает Чрнилогара как человека, не имеющего своего собственного «я», без стержня, как человека нерешительного, пассивного, обессиленного и потерянного. Принцип качествен- ной оценки повествования, реализуемый Космачем в художественных образах, впослевоенной словенской действительности нередко развивался в схемати- ческое упрощение, в идеологическую редукцию человеческих характеров и судеб — это тема, достойная исследования, но выходящая за рамки нашей работы. В романе Кавчича «Не возвращайся один» автор-рассказчик, напротив, не выделяет аксиологической точки зрения. Преобладает такой способ по- вествования, который анализирует психику отрицательного героя и его эти- ческую ценность или бесценность. Такой способ преобладает в прозаической структуре персонажей, где отдельные образы в качестве субъектов сознания до известной меры самостоятельны, вплоть до относительной независимости от сознания автора. Персонажу-рассказчику в конце концев все-таки удается во- плотить свою концепцию героя, хотя его возможности в полифонической прозе невелики по сравнению с возможностями всезнающего эпика. Понятно также и то, что интимные взаимоотношения персонажа-рассказчика и отрицательного героя в романе Кавчича ни настолько очевидно, как в новелле Космача, хотя у него мы не находим таких тенденций, которые в некоторых, правда, редких прозаических произведениях нашей литературы обусловили переквалификацию качественно маркированных образов или привели к отрицанию качественного аспекта повествования, до качественной нивелировки образов. Очевидно, что точка зрения рассказчика — тот фактор, который детерминирует отрицатель- ного героя и его положение в структуре повествования таким образом, что помещает его или в центр повествования, или на периферию или какую- либо другую точку событийной канвы. При этом не столько важна аксиология рассказчика, сколько формы её раскрытия. В противоположность качественно экспонированной нарации у Космача при глубинном психологическом изобра- жении отрицательного героя, помещённого в центр текста, аксиологический критерий в романе Кавчича органически врастает в ядро фабулы и сформулиро- вано как сообщение несказанного, как эстетическая импликация. В этом суще- ственное различие мужду первым и вторым типом маркированного образа в словенской военной прозе.