Iv; ncti-orlei >;{» «ar-öd! «Slovenski Staj ere» izhaja vsak drugi četrtek, datiran z dnevom naslednje nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati naprej. — C.-na oznanil je za eno sl>-an 82 K, za strani 16 K, ’/< strani 8 K, ‘/s strani 4 K, ‘/ie strani 2 K, Vsa strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cena posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgov'rno. — Uredništvo in ui ra\ ništvo je v Kranju (Kranjsko) — Dopisi dobrodošli in se sprejemajo zastonj. — Piokopisi se ne vračajo in se morajo najdalje poslati do pondeljka pred izdajo dotične številke. Št. 20. 1 V Kranju, dne 12. oktobra 1905. I II. letnik Razobešanje slovenskih trobojnic po spodnještajerskih trgih in mestih — dovoljeno. n. Da bi se zavoljo razobešanja slovenske zastave utegnili primeriti kateri nemir1, se mora odločno zanikati. V nekem oziru sicer ima načelo večine svojo veljavo. Gotovo je, da se manjšina mora pokoravati večini. Da bi pa večina imela take predpravice, da bi smela zatreti in odušiti vsako, še tako opravičeno misel, izjavo ali manifestacijo manjšine, kakor se je z odstranitvijo slovenske zastave zgodilo, je naravnost kričeče kršenje enakopravnosti. Po zadnjem ljudskem štelju ima mesto Slovenji Gradec 1100 prebivalcev, med temi je več kakor dobra tretjina slovenske narodnosti in slovenskega občevalnega jezika. Tej znatnej manjšini hoče tedaj izpodbijani odlok odvzeti vse ustavne pravice in prepovedati razobešanje slovenske zastave pri cesarski slavnosli na slovenskem Spodnjem Štajerskem v Slovenjem Gradcu!? Tako postopanje nima nobenega postavnega temelja in kaže sploh tendenco, nemški večini vse ugoditi, slovenski manjšini pa vse odvzeti. Bili so časi v Slovenjem Gradcu, ko se je smela slovenska zastava prosto razobesiti, ko so celo nemški meščanje se udeležili slovenske slavnosti. To je bilo leta 1887 povodom 70letnice slovenskega pisatelja Davorina Trstenjaka. Od tistega časa sem se ni pripetil noben narodnosten prepir ali nered. Ge pa izpodbijani sklep izraža bojazen, da bi se v sedanjih časih zamogel dogoditi kak nered, če se pri cesarski slavnosti slovenska zastava razobesi, moramo mi povdarjati, da je baš politična oblast prva instanca, torej c. kr. okrajno glavarstvo v Slovenjem Gradcu je poklicano in obvezano varovati slovenski manjšini svoje pravice. Ge pa tega ne stori, ampak samo to ukrene, kar brezobzirno nasprotna narodna večina želi ali zahteva, bi bil to obžalovanja vreden dokaz, da ta politična ob-la-t prve instance ne stoji nad strankami. Čudno se nam nadalje dozdeva, da izpodbijani sklep pravi, da slavna politična oblast ni našla povoda kaj ukreniti glede razobešanja nemške frankfurtarice, ker se baje tako razobešanje ne more smatrati za demonstracijo in ker so se v mestu že več nego dvajset let zastave v teh barvah razobeševale. Tudi la razlog je ničev in nezakonit, kajti če se nemški večini zljub1, na dan cesarske slavnosti razobesiti zastavo v frankfurtarsbih barvah, je to stvar okusa. Mi smo tako lojalni in pošteni, da nemški večini priznavamo pravico razobešanja take zastave. Vpraša se le, na katerem mestu se taka zastava lahko brez demonstracije in izzivanja razobesi. V predležečem slučaju se je ta zastava razobesila tik pred našo hišo v ta namen, dr nam zakrije našo slovensko zastavo. To se ni slučajno zgodilo, ampak z očitnim namenom nas iziivati. Sicer se ta namen ni posrečil, ker smo bili mirni in dovolj hladnokrvni. Toda, če slavno c. kr. okrajno glavarstvo misli, da se je z razobtšenjem nemške frankfurtarice na ravno tem mestu bote'o izraziti patrijotično čutslvo, se v tem oziru silno moti. Mi smo mnenja, da ravno cesarjev rojstni dan ni primeren dan za izzivanje in demonstracije. Ravno iz tega vzroka pa tudi smemo in moremo zahtevati, da se nam v Slovenjem Gradcu brezpogojno dovoli razobešati svojo narodno trobojnico pri vsaki slavnostni priliki in da se nemški večini v bodoče prepove razobešati nemško frankfurtaribo na demonstrativen in izzivajoč način baš tik naše hiše. Saum cuique, to je: vsakemu svoje, je naše geslo in naš prapor. Izpodbijani odlok pa je to, v postavi utemeljeno željo in pravico na dvojni način kratil in rušil. Slovenci! Zahtevajte v vseh gostilnah „Slov. Štajerca“! Takih gostiln, kjer ,Slovenskega Štajerca“ ni na razpolago, se ogibajte! Radi tega prosimo, da se naš pri z v predloži visoki c. kr. namestniji v Gradcu. Veleista pa blagovoli našemu prizivu ustreči, izpodbijani odlok razveljaviti in nam za bodoče brezpogojno dovoliti, da smemo pri vsaki priliki raz svoje hiše razobesiti narodno slovensko trobojnico. Slovenji Gradec, 21./8. 1901. Slede podpisi. Tako se je tedaj glasil priziv na c. kr. namestništvo v Gradcu. Šele čez eno leto je to namestništvo ta priziv rešilo, in sicer tako-le: «G. kr. okrajno glavarstvo v Slovenjem Gradcu, dne 21. 8. 1905, štev. 15.719. Kmetijski zadrugi v Slovenjem Gradcu. . Kmetijska zadruga v Slovenjem Gradcu je proti t. n. razsodbi z dne 18. avgusta 1904 štev. 15.234, kolikor se je z isto na podlagi § 7 cesarske naredbe z dne 20. aprila 1854 drž. zak. št. 96 razobešanje belo-modro-rdeče zastave na hiši imenovane zadruge prepovedalo, v prostem roku podalo priziv na c. kr. namestništvo v Gradcu. Z ukazom z dne 18./8. 1905, štev. 2373 praes. je predsedništvo namestništva ugodilo temu prizivu in izpodbijani del t. n. razsodbe kot v zakonu neuten eljm ovrgel. G. kr. okrajni glavar. v. z. Hofmann.» Dopisi. Gorjane pri Podsredi. (Raznoterosti.) Velecenjeni gospod urednik! Kako boste pač začudeno vskliknili, ko zagledate dopis iz Gorjan, od koder že dolgo ni bilo nikakega poročila v vaš radikalno-narodni list. Gotovo ste mislili, da so me pohrustale «Št—erčeve» naprej-prismode, ker se nič ne oglasim, pa temu ni tako. Sem še pri življenju ter živim in životarim, če ne v izobilju, toda v zadovoljnosti, kakor se sploh živi na tej ogromni obli, ki jo ljudstvo za zemljo imenuje. Zato vabim vse cenjene čitatelje, da zopet enkrat pogledamo v te kraj '. Prilično mi pride v roke neka razglednica, odposlana iz Rajhenburga. ki je bila sicer dobro slikana in slovensko popisana, na katere zadnji strani pa se je čital razen pečata: «REICHENBURG» — nemški naslov: «Nai Sprejme N. N. in Gorjane letzepost Hörberg. Untensta-jermarg». Ne vem, ali bi se temu smejal ali kaj. Pomilovati pač moram dotično osebo (F. V.), ki je pisala ta naslov, ker gotovo misli, da razglednica, na katere naslovni strani se ne blesketa in šopiri blažena nemščina, se na pošti ne sprejme in ne odda. — Ali ne uvidite, da s takim počenjanjem sami sebi kopljete grob?! — Ravnajte se, dragi Slovenci po geslu, ki pravi: Vsakemu Slovencu se p še slovensko pismo, zavitek v katerega se pa zavije to pismo, naj pa diči naslov v naši slovenski govorici. Ako se ravnamo po teh-le besedah, bode izostalo dosti neumnosti, ki se še dandanes vidijo semintja na naslovih pisem. Več o tem drugikrat. Kdo je dopisnik «Nevesekdo». Tako stikajo glave in tuhtajo pristaši ptujskega «Rauberblattelna», ki sliši na ime «Štajerc». Namesto, da bi bili mirni in se za- hvalili našemu listu, ki se žalibože mora toliko ponižati, da nosi njih sramotilno ime v javnost in pove o njih kratki pameti ter jih hoče na tak način dovesti do pravega pota, iščejo dopisnika, o katerem se še njim ne sanja in sicer vsepovsod! tam, kjer ga nikoli ne bodo dobili in tako bedasto, da jim ne najdeš hitro enakih. Nadalje grozijo, da ga bodo zaradi dopisov šli v Kozje z «dohtarjem» Zirngastom tožit. Gotovo ne bodo do-p'sniku hlače trepetale, magari bi ga vsi «Št - ercijanci» tožili z desetimi «dohtarji» naravnost v blaženi Berolin. Da ga pa bodo bolj z «veseljem» iskali, razpisuje dopisnik sledečo nagrado: Kdor ga ugane, dobi za pre-mijum pet letnikov «Štajerca». Na noge torej vragovi, ugibajte, uganite! Kaj je vsa Tomaževa žlindra, kaj ves, še tako umetni gnoj. v primeri z izvrstno gnojnico in izbornim gnojem, ki je nakopičen v premiji, katero razpisuje dopisnik «Nevesekdo». Kdor dobi premijo in pognoji ž njo svoj vinograd — dopisnik sicer ne «garantira», da zraste po tem netnčurskem gnoju na vinogradu vino," pač pa gotovo zraste izvrsten gorjanski petjot. Na noge torej, ugibajte, uganite! In zdaj pa še nekaj! Ker nekateri tukajšnji naši politični nasprotniki, katerim seveda moji dopisi prav dobro v slast ne gredo, sumničijo za dopisnika «Nevesekdo» razne poštene rodoljube kakor: Franc Cerjak, župan; Mart. Cerjak, ekonom; Josip Planinc, mladenič in dr., prosim Vas gospod urednik, da resnici na ljubo blagovolite potrditi, da to ni res. (Odgovor uredništva: Izjavljamo in potrjujemo, da ni nobeden zgoraj imenovanih gospodov pisatelj dopisov v št. 11, 12, 14, 16 in 17 našega lista.) Za danes bodi dovolj! V prihodnje vam hočem poročati natančneje in vzeti še marsikaterega «Št—erci-janca» na «piko». Kd r izmed teh se hoče poboljšati — še ima čas. «Nevesekdo!» Brežice. Brežiškim nemškim trgovcem je začela slaba peti. Slovenski kmet se čim dalje bolj izogiba nemčurskih trgovin. Ne pomagajo g. jajčjemu baronu, Matheisu več slovenski napisi na ovitkih, zastonj se skuša dobrikati slovenskemu kmetu, ćeš, da ima bo'jše in cenejše blago kot narodne tvrdke. Najslabše pa se godi našim nemčurskim kramarčkom. Kosta je otvoril, (da se reši pogina) podružnico v Jesenicah na Kranjskem s slovenskim napisom. Vgenemec Pintarič pa ponižno prosjači in vabi slovenske kmete v svojo nemčursko trgovino. Toda zadnjič je slabo naletel. Zavedna kmetica iz Globokega, katero je vabil v svojo nemčursko trgovino, se mu je s ponosom odrezala: «Le pustite me, jaz grem kupovat k «Uršiču in Lipeju», k vam pa ne, ker ste Nemec». Čast zavedni kmetici!! Slov. kmetje brežiške okolice, posnemajte jo. Nemčurji so z vami prijazni le tedaj, če rabijo vaš denar, drugače pa vas nazivajo s «slovenskimi tepci.» Iz lotmerških goric. Nekje v Ljutomeru je gostilna, kamor rad zahaja neki pri grofu Lambergu službujoči takozvani Vezjak, ki je pohajal svoj čas vinorejsko šolo v Mariboru, katere pa ni dovršil. To revše sc baha in trosi svojo modrost, dasi je tak revež, da niti svojih računov ne more sam končati. Mora si najeti druge, da mu celih 14 dni računajo. Seveda je tudi «ultra deič», ker je bil svoj čas na Ogrskem, krder imajo,veliko sliv, in je slišal nekoč ko so žrli slivov močnik, da je reklo «dreisig», in glej ga, hribina glavica, si je takoj zapomnil —. Tudi viničarjev ne mara, — ker, je pač smola g. Wizjak. Ti so že danes tudi tako pametni, da vedo, kaj je piav ali ne —? Pač siečo imate, da imate tak — dobrega «Chefa» ki vas dosti premalo nadzoruje, — da vam tako ostane preveč časa brigati se za druge. Je pač vaša navada; flaško šnopsa v žep, in če ne gre pii viničarjih pa na hte, ki jih ni 'zraven, — pred viničarji imate itak «rešpekt». Upam, ker ste si zbili z glave, trgati slovenske plakat, da opustite tudi skrb za ljudi, ki vas nič ne brigajo, drugače bedo tudi drugi za vas skrbeti, in tedaj bo — z Bogom «Kumerska graba*. Ge vas še pa kdaj tako prime, pa vzemite — 3 g soli, pol litra vode, 3 zrna rudeču koruze, malo ptujskega špirita, to vse zmešajte, namažile na g ftno kroto, naglo požrite in potolaženi bo vaša «ulira deič» Gesinnung. Mačkovčan. Gočova. «Ko za žanjico žita snopi, — leže po tleh sovražni tropi», — tako bi lahko pevali tudi mi slovenski kmetje, ko smo šli od volitve v lenarški okrajni zastop ; samo nekaj bi no «štinialo>, naših soviažmkov namreč ni t ilo tako mogočno število — bile so kukavice, katere so se skrile, ko so vidile ogromno število enih zavednih mož, kateri niso prodali pri «gospođu Barnitz-u» svojega mišljenja, svojega prepričanja, svojega materinega jezika za ti-dd bori «frcigulaš» —• sicer pa jim ga blagoslovi Bog, kaleii so ga kušali. Teknil jim najbrž ni, ker smo videli potem vse one možake-veljake tako žalostne, kakor da bi jih res mora sesala — je bil to kriv gulaš ali izid volitev, prav ne vemo. Nekatere slike pa vam hočem, gospod urednik, naslikati od teh volitev, da bodete znali, kake baze ljudje so bili naši nasprotniki. Tu imamo v prvej vrsti — Novak-Družovca. Bil je poprej naš z dušo in telom, ta «narodni župan» — prilegel je zvestobo svojemu narodu, rekel je, kakor že tista znana pesem pravi: «Črna zemlja naj pokrije — vsakega r.emčurja». Pa — ko bi te častihlepčnosti ne bilo; •— gospoda župana ne bi volili v odbor, in — slana nam ga je vzela kar čez noč, pobrisal jo je v neročurski tabor — dobro, da smo o pravem času spoznali, se vsaj ne bodemo nikdar več zanašali na njega — — kličemo mu z lahkim srcem: zbogom! — Drugi tip volilca-nemčurja. To pa je že kaj posebnega, ta «ober-junak», naš «Bičov Bolkan» — nemec od nog do glave, samo — in to je žalibog njegov madež — nemški ne zna niti ene besedice. Vkljub tej napaki pa je še vsekakor vreden, da ga nekoliko natančneje orišem. Ako bi anatomi, ali kako se že imenujejo ti gospodje učenjaki, pretehtali njegove možgane, bi našli iste jako lahke, in šteli bi ga mogoče v najnižjo vrsto ljudi — toda mi ga poznamo bolje; pameten je. in sicer tako, da se mu včasih od same pameti zmeša, sicer bi ne rekel: jaz sem vselej volil z Nemci, bodem torej volil tudi v okrajni zastop Nemca», No pa bodi — bodemo si že vse «zamorkah», in o pravem času pride dan plačila in povrnila. Škoda pa se nam pri celej stvari zdi le Bolkanovih podplatov, katere je potrgal kot agitator za sveto nemško stvar, zlasti pa ko je nosil po Bišu ona vabilna pisma na «freigulaš» Kaj ne, Bolkan, mi vse vemo; še celo to že zdaj vemo. da bodo v kratkem času neke druge volitve za tebe slabo izpadle — smeti proč od lam, kjer bodi le čisto, nepokvarjeno zrno. Grozno se je ta možak hudoval na dan volitev, češ, kaj pa zopet «ti farji» delajo tukaj — no, bodi ti povedano, da so vsi ti gospodje z enako in še boljšo pravico volili, kakor ti. Pač pa mi vprašamo tebe: kaj pa je tisto čioveče Schütz delal tamkaj? Je morda pri veleposestvu, ali je bil delegat firme «Gollob», ali kot poročevalec one proklete giftne krote? Ti moraš vedeti to, ker si njegov verni učenec! Sramota tebi. Bolkan, pamet, pamet — pasti politiko, vsaj sam vidiš, da nisi rojen ne za Bismarka, ne za Korberja, — povsod se opečeš; pusti reči. katerih ne umeš; brigaj se raje za tisto «voršuskas >», kateivj bodeš d d 3 tisočake, če jih namreč še imaš — in pa, če že hočeš javno v življenju zastopati: pristopi v Lenarčkem frgu k novoustanovljeni «südmatki» — tam rabijo bojda pri svojem «knajpanju» enega «b ..... . a», in za takega pa imaš ti lastnosti v polnej meri — pa brez zatrure. «Kar se v enem gnjezdu izvali, enako poje». Kar smo navedli tukaj o B čovern Bolkami, velja tudi o njegovem bratu Francu — tudi za lega možaka bi bilo bolje, ko bi se držal doma — Franček, ne hodi na volitve, imaš pač že smolo, čeravno te Petričov Zep lepo poučuje — svetujemo ti iz prijateljskega srca: «politiko v stran, pa plug in sekiro v dlan». Imamo jih še več, takih junakov, a zadostuj to — omenim mimogrede le še Kozola, katerega ni bilo k volitvam, akoravno smo ga tako gotovo pričakovali; spomnim se tudi še one — pa ne svetopisemske vdove, katera ni hotela dati narodnej stranki pooblastila — bodemo si vse dobro zapomnili. ^ Eden nauk pa nam je od volitev vsekako ostal: «proč od vsega, kar se računi nemško»; proč od vsakega nemčurskega gostilničarja, in videli bodemo, da ne bodo več hrepeneli po gospodarstvu tam, kjer naj so naši podložni. Vsikdar pa. narodni možje-volilci, enako hrabro naprej, kakor se je to zgodilo sedaj, in zmaga bode vsakikrat na vašej strani. Bog in narod! Volilec. Iz Podsrede. Pri nas je pač zmiraj «lušno»! Dolg čas nam ni nikdar, ker imamo vedno dovolj zabav in veselic. Sami jih sicer pogosto ne prirejamo, ker imamo dovolj drugih skrbi in resnega dela; a tembolj nam skrbijo za kratek čas in zabavo naš nad vse ljubeznjivi «očka» Tonča iz Železnega (obč. Gorjane), p. d. «Eisen-dorfer Tagblatt», katerega si vsak cenj. čitatelj najlažje predstavlja, ako si predoči eno izžeto citrono, postavljeno na dva zobotrebca. Čeravno je sirota stara ter tudi drugače čisto pohabljena, vendar ga to ne zadržuje, da bi ne pri vsaki priliki blatil nas s svojim strupenim gobcem in če si predstavljam tega možicelja, ko ruje proti nam, zdi se mi kakor, da bi pes lajal v luno, ki gre mirno svojo pot. V tem, ko njegovi «pjebi» hajlajo ter bezgajo po Železnem in ozmerjajo vsako pošteno osebo, ali se solnčiio na deskah, kakor modrasi na pečevju, slonijo glavo podprto na roke oče Tonča v svoji kolibi in tuhtajo in študirajo, kako bi «>lov. Štajerc» uničili, kako zvedeli za dopisnika «Neves kdo» i. t. d. Tupatam se jim izvije globoko iz prs težak vzdih, ki spremlja kletev na domače, ali pa na dopisnika «Ne-vesekdo», kateri je bojda kriv, da nUo «oni gasput Tonča» — «rihtar». —. V času, ko se ia mož — če ga smem tako imenovati namreč, — ki se po svoji šol ki izobrazbi prav nič ne razločuje od najnavadnejšega in zadnjega gorskega pastirja, vsega tega naveliča, pride k nam v Podsredo v kako «oštarijo», kjer nam prireja svoje veselice in nam tako skrbi za kratek čas .... Tako smo imeli pretečeni teden zopet imenitno zabavo. Prišt 1 je v eno tukajšnjo gostilno — pa čujte strah in groza!!! Tonča zagleda v rokah enega gosta — pe-klenščeka — o ne, tega bi se gotovo tako ne prestrašil. Kaj pa je bilo? Neki gost je čital iz «Slov. Štajerca» ravno dopis iz Gorjan. Strašno !!! Mesto lepega govora so se vsipale gromske strele na «Slov. Šlajerca», na dopisnika «Nevestkdo» na podsredske fante in druge goste. Ko mu prin se «kelnarca» zahtevano vino, pade jezen na stol in vliva vino v se, kakor skozi lakonco — v sod. Malo v «rožicah» je jel zabavati čez naše vrle fante, čez izvrsten list «Slov. Štajerc» ter grozil, da bo tožil dopisnika «Nevesekdo» i. t. d. Joj, še mnogo je vedel Tonča povedati. — No, s starim človekom imajo fantje usmiljenje. Kaj si hočejo ž njega? Malo so mu zasukali , pleča in porinili skozi vrata, potem pa je šel mirno naprej. Pri hiši, oziroma kovačnici gospoda Valenčaka se je ustavil, trkal na prsi in kričal. «Mi smo mi!» To besedo je pa nekdo napačno razumel ter prestrašen zavpil: «Gori!» Ko so ljudje zaslišali pretresljivi klic, so prestrašeni vreli iz hiš. (Bilo je namreč pozno večer.) Ali ognja — hvala Bogu! — niso videli. Le dobro-voljček se je opiral ob bližnji Tepčev oreh in začudenimi očmi buhl v prestrašene ljudi, ki so se le težko pomirili in se nevoljni vrnili — h počitku. Ker je Tonča še dalje kričal, trgal planke bližnjega plota ter tako kalil nočni mir, se je nekaj fantov napotilo k njemu, Kako se je tamkaj vtšila razprava, o tem molče naši viri. Le toliko smo doznali avtentično, da se mu je ob tej priliki odtrgal rokav njegov suknje. In naši pastirji prepevajo po «gmajskih» pašnikih nalašč v njegovo proslavo skovano himno, katera se tako-le začenja: V Podsredi ob Bistrici en rokav kažejo. To Tonč.Tu ni po volji, ker njegov je, nam pravijo! i. t. d. Toraj, ta večer, ki nam je zelo hitro minil, doživeli smo imenitno zabavo: opazovali smo «Tončata, ki se pametjo skregal», videli astronomično produkcijo: kako je «luna Tončata trkala». Videli smo pa tudi najznamenitejšo «jongleurico» «Miss Jezo», ki je Tončata v hipu brez kista in boje zeleno pobarvala!............... Toliko za danes! Ako bi sc pa ta izdajalec, ki je vso svojo «modrost» zajel iz «Štajerca», katerega si je pri dninarju Fr. Dolarju izposojeval; ako se bo to člo-veče, katerega pokojni njegov oče bi se res v grobu preobračal, ako bi vse to vedel, še v prihodnje repenčilo, bomo pač prebrskali maisikaj o njegovi preteklosti in — no, saj veste, kako kislo se bo treba držati. Toraj, Tonča, le lepo tihi bodite in po' ižni, kakor bi vas ne bilo in vedite, da je nevarno za ljudi, ki imajo tolikanj masla na glavi, priti na solnce. Nikakor pa ne bomo molčali o vas, akoravno boste, kakor ste se v v gostilni izrazili: «Pe jes pe bovm tistga, ko v ceihenke pe piše v Kozjem pe toživ!», ampak brezobzirno in neusmiljeno razkrinkali vaš potuhnjeni, neznačajni in ti-govski obraz («ksiht»), če pa imate dovolj denarja, če imate zmožnosti in če imate korajže dovolj, pa pridite na nas! In zdaj še nekaj! Ako se toraj ne boste poboljšali, priobčil bom jaz dop. «Nevesekdo» prihodnjič o vas nekaj tako zanimivega, da vam bodo od straha lasje vstajali in da si boste od same jeze odgriznili tisti svoj umazani «jezk». Do tedaj pa zdravo! — Po pripovedovanju Podsredskega «Ničseneboji!» spisal gorjanski dopisnik «Nevesekdo». Spodnještajerske novice. Mariborski porotniki. Glavni porotniki: Primož Balon, h šni po-estnik; Viljem Berner, pek; Štefan Druber, ravnatelj banke; Miha Hruza, agent; Karol Kociančič, kamnoseški mojster; Janez Krek, sprevodnik v pokoju in Avgust Krois, hišni posestnik, vsi v Mariboru. Janez Grnčec, posestnik v Ledineku; Martin Tomažič, posestnik v Drvanji; Alojzij Dobaj, veleposestnik vGrušovi; Jurij Gaube, posestnik v Jurjevskem bregu; Vincenc Verlič, veleposestnik v Ruperčah; Jožef Stadeger, goslil-n:čar v Ploderšnici; Mihael Pauli č, posestnik v Krecen-pahu; Peter Zupančič, posestnik v Loki; Franc Auc, občinski predstojnik v Pohorju; Janez Witzman, gostilničar v Grejlu; Janez Gaks, pek v Slov. Bistrici; Jožef Bauman st., gostilničar v Peklu; Ljudevit Kresnik, posestnik v Črešnovcu; Pavel Zafožnik, posestnik v spodnji Novivasi; Viljem Blanke, posestnik tiskarne; dr. Tomaž Horvat, odvetnik; Ignac Leskošek, vinogradnik; Franc Makeš, trgovec z železnino; Janez Perko, agent; Adalbert Ru-žička, trgovec; Ignac Rozman, hišni posestnik; Adolf Selinscheg, trgovec, in Sebastijan Šeibel, inženir, vsi v Ptuju. Franc Rakošek, občinski predstojnik v Stukah; Tomaž Markovič, posestnik v Gornjem Bregu; Jožef Mursa, posestnik v Kiapju; Fran Germut, hišni posestnik v Marnbergu; Tomaž Hölbl, občinski predstojnik pri Sv. Primežu. Nadomestni porotniki; Alojzij Mayr, hišni posestnik; Emanuel Mayr, vinotržec; Janez Sirk, trgovec; Janez Škoflek, blagajnik hranilnice; Feliks Schmidi, gostilničar; Kristijan Troger, trgovec; Janez Černe, mesar; Janez Verhovnik, gostilničar; Karol Wolf, družerist, vsi v Mariboru. Obesil se je strojar Ferdinand Goričan v Ve iki Nedelji pri Ptuju. Pred smrtjo je uredil vse svoje stvari in pisal na sodišče v Ormož in zahteval otvoritev kon-kurza nad svojim premoženjem. Samomor, v Cuiihu v Švici se je pred kratkim, kakor se govori, usmrtil edini sin bivšega celjskega knjigotiskarja in knjigotržca «Muki»-ja Rakuša, županovega brata. Fric Rakusch. Nositelj imena Rakusch je zdaj rodbina g župana Julija Rakuscha sama. Rogaška lokalna železnica, ki jo že blizu dve leti od Grobelnega do Rogatca v promitu, a je dalje do deželne meje pri Lubinj .ku tudi že izgotovljena, se bo glasom najnovejših verodostojnih poročil prihodnje leto na Hrovaškem dalje gradila. Pri mestu Krapina se potem ta proga z že obstoječo železn co združi. Da je avstr, žel. ministrstvo vendar enkrat zadevo nadaljevanja zgradbe železnice ugodno rešilo, j ; pred vsem za-luga državnega poslanca dr. Ploja. Dr. Negri — odhaja iz Celja. Čujemo, da je dr. Negri prišel v nasprotje z nemškimi vel'kaši v Celju. Pravijo, da mu posebno ni bilo po vi Iji. da zidajo «Deutsche- Haus», ko še Iretjino stavbenega zaklada nimajo. Oddal je dr. Negri baje že svojo vilo na nekdaj Tappeinerjevem vrtu dr. Kovatschitschu. sam pa se s; li v Gradec. Dr. N gri je bil zadnja leta poročevalec mestnega odbora v finančnih zadevah Tam ga ne bodo pogrešali, saj si lahko v odbor volijo — učitelja Aistricha. ki zna ravno tako dobro, morebiti še bolje, ko dr. Negri v javnih govorih prežvekovati časopisne fraze. Umor V Mariboru. Dninar Mihael Očižnik se je sprl v Mariboru z dninarjem Ludvikom Kacjanom pri skladanju drv z voza. Stepla sla se in Očižnik je Kaci-jana udaril tako z nožem po glavi, da je ta par dni potem umrl. Zemlja se pogrezuje v sicer slikoviti šaleški dolini. Vsled g. Lappovtga premogokopa seje do?ti hiš že vdrlo, vsled česar je tudi posredoval pokojni pos’anec Žičkar. Zdaj pa je na več krajih celo nastopila voda. Te dni je zabredel Špenkov žagar, vračajoč se v temni noči iz Velenja, v tako novonastalo jezero. Kmalu bi bil utonil, le premogarjem se ima zahvaliti, da so ga s čolnom oteli mrzle kopelji. Več občanov je misli, da bi pristojna oblast, ki poišče vsakega tatiča, lahko še lastnika teh travnikov obiskala z naročilom, da «zaplanka» lužo, kjer vodi mimo nje pešpot iz Stare vasi v Pesje. Menice je ponarejal mariborski usnjarski fabrikant Viljem Stark. Njegov knjigovodja Viljem Pouch je že pod ključem. Stark je pa zbežal in ga išče zdaj sodišče s tiralnico. St uk je našel nekoč v družbi več gospodov ležati nekega pijamga viničaija blizu svojega vinograda v Limbuši. Gospodje so položili pijanca na desko in ga nosili okrog ter peli mrtvaške pesmi. «Zadnjega bindišarja pokopavamo!» dejali so takrat. Sulica se je pa obrnila in dandanes padajo nemški pogrebci drug za drugim v grob konkurza ali težke ječe, Slo-vem i v Limbuši pa še vedno žive. Za nemško šolo na Pragerskem beračijo sedaj Nemci na vseh koncih in krajih, tudi po nemških listih. Umrl je gosp. Andrej Elsbacher, trgovec v Laškem trgu, dne 1. t. m. Pokojnik je bil obče spoštovan vsled njegovega korenilega značaja ter znan rodoljub, kr je rad podpiral narodna društva. Pogreb je bil v petek, dne 3. t. m. ob 4. uri popoldne na domačem pokopališču pri sv. Krištofu na Laškem. Blag mu spomin! V konkurz je priš 1 v Celju Evgen pl. Kodolitsch, posestnik mineralnih vrelcev, ki se nahajajo pr i Rogatcu. Božji rop v Celju, v celjski opatijski in v kapucinski ceikvi je nekdo odnesel nabiralne tružice z nabranim denarjem vred. Ukradeni so s tem milodari za popravo cerkve in za sv. očela. V zadnjem času se taki cerkveni ropi v celjski okolici čudovito ponavljajo. Samoumor. V Gradcu se je ustrelil umirovljeni podpolkovnik g. Alojzij Prelog. Ustrelil se je stoječ pred zrcalom. Zmrznil je 69 letni preužitknr Matija Plavšek iz Sv. Florjana pri Rogatcu. Mož se je pijače tako nasrkal, da je v snegu obtičal in zmrznil. Na stara leta tat. 72 letni Urh Novak v Spodnjem Dupleku je že š. st let kradel bližnjim sosedom po njivah žito in druge poljske pridelke. V to ga je zapeljala njegova GOletna žena, ki je in ela kokoši doma, a nič živeža zanje. Novaka so p i naposled v. ndar-le vjeli in sodišče ga je obsodilo na 2, njegovo ženo pa na 3 mesece. Iz Sevnice, o zapuše ni pokojnega S. F. Schalka, trgovca in glavm ga podpornika tukajšnje nemške (?) sLari, je otvorjen konkurz. Bil je kot trgovec na dobrem glasu in vživnl pri spodnještajerskih Nemcih neomejen kr edit. Mars kdo si je prste opekel z ozirom na nemško stvar Oskrbnik konkurzne mase je celjski odvetnik dr. A. Schur bi. Ponarejen denar. Po Celju krožijo ponarejene krone. Spoznati jih je, ker so iz lažje kovine in jim manjka napis ob robu. Raznoterosti. Štajerski Slovenci, ki še niste naročeni na ,Slovenskega Štajerca“ — pozor! Kdor se sedaj za celo prihodnje leto naroči na novo na naš list in nam obenem tudi celotno naročnino pošlje, dobi vse letošnje številke do novega leta zastonj. Dobi tudi, ako to zahteva, še par že izišlih številk. Naše naročnike, kateri nam še dolgujejo naročnino, uljudno prosimo, da se že vendar sedaj spomnijo svoje dolžnosti in nam takoj pošljejo naročnino. Vsakega posebej pač ne moremo terjati, saj pa tudi vsak sam ve, kdaj je čas plačati. Mi nimamo nikakih eksekutorjev, kakor jih imajo nemčurji, da bi po njih izterjevali naročnino. Nam še to smrdi, da smo primorani o tem v našem listu pisati. — Vsakemu svoje! Celo najzadnji hlapec je vreden svojega plačila in tudi on ne more samo od zraka živeti. Obenem naše rodoljube še enkrat opozorimo na članek v štev 18, stran 9 našega lista, kako naši nasprotniki podpirajo in razširjajo svoj list. Ali je Johann Drewenschegg, urednik ptujskega „Štajerca“ denuncijant? Meščan Perko se je pred kratkm peljal v Leskovec. Priklatil se je urednik «Sta- jerca» oklofutani Drevenšek in je prosil Perka, naj ga vzame na voz, da se ž njim zastonj popelje v Leskovec v slavni svoj rojstni kraj. Perko se je dal preprositi, Drevenšekova beračija ga je omehčala, da je vzel Dre-venšeka na voz. To dobroto pa mu je «naprednjak» in «Štajercev» poštenjak Drevenšek, p. d. Hekov Hanzek slabo poplačal. Med potom se je g. Perko razgovarjal z Drevenšekom o marsičem. Tudi o županu Ornigu, o blebetavem trgovcu Slaviču, ki vsaki trenutek stika po uredništvu «Štajerca», sta se razgovarjala. Perko je celo pozabil, kak subjekt je vzel k sebi na voz in je odkrito govoril. Vse njegove besede pa je naprednjak Drevenšek toplo nesel Ornigu in Slaviču. Posledica tega je bila, da sta Ornig in Slavič vsak svojo tožbo zoper g. Perkota vložila pri kazenski sodniji. Kaj je Drevenšek tu napravil? Med poštenimi ljudmi bi se reklo, da je Drevenšek Perkota grdo denunciral, da je opravil delo navadnega denuncijanta. Ni tedaj težko razsodili, ali je Drevenšek, urednik ptujskega «Štajerca» navaden denuncijant ali ne. Ornig in Slavič pa sta pokazala s svojimi tožbami, da sta s poštenjakom Drevenšekom v najožji zvezi, da njima služi kot špijon. Ali ni to lepa družba? Župan, trgovec in urednik. Perko bi moral z Drevenšekom tako postopati, kakor svoje dni Murko, ko ga je klofutal, da se je od pijane nemčurske buče kar kadilo. Pri takih ljudeh noblesa nič ne izda; palica ali bikovca je najbolje mazilo zo denuncijante. Hajl, «Štajerc» in njegovi naprednjaki! Stiger contra Založnik. [Konec.] To je tedaj izid pravde, ki je navalila mnogo prahu, ki pa je sedaj onesnažil le ono stranko, koja je zbrala svoje moči, da bi uničila Slovenca, ki ni druzega zakrivil kakor to, da je Slovenec, in da si upa to tudi vsakemu v obraz priznati. Na slovenski strani pa vlada zbog tega veliko veselje in ljud-tvo se smeje blamiranemu Bebcu. Da je gospod Stiger tako obsedel, temu je kriva le njegova lahkovernost, ker si ne moremo misliti, da bi mož, katerega ljudstvo kot pravega Nemca še dosti čisla, bil tako hudoben, da bi iz lastnega nagiba hotel uporabiti svoj vpliv v to, da uniči nedolžnega Slovenca. Vsekakor pa si je s to pravdo dal jako slabo spričevalo in bo slovensko prebivalstvo njegov, nastop primerno upoštevalo. Čimbolj nas preganjate, tem trdnejše se Vam bodemo uprli in tembolj se vas bodemo ogibali. Če pri tem trpi vaš ugled in vaša trgovinai iščite vzroke za to pri sebi samem in pri onih, katere štejete za svojo glavno oporo, ki vam pa na brezvesten način izpodjedajo tla. Slovenski kmet je dovolj zaveden, da ne bo zahajal v družbo ljudi, ki ga sovražijo. To si zapomnite! Da ste sedaj šli na limanice brezvestnim nemškutarjem in se pustili od njih zlorabljati, s tem ste se osmešili. Da pa ste se pri tem družili z Bebcem in si pustili svetovati od človeka, katerega zbog njegovega hujskanja že nikdo ne mara več, in ki se bode sedaj skoraj gotovo še imel zagovarjati radi krive izpovedbe in zapeljevanja prič k krivi izpovedbi, — to gospod Stiger, je za vas sramotno! — Kmečko prebivalstvo pa, opozarjamo posebno na slovenjebistriško notarsko pisarno, ki redi človeka, koji trdi, da mu njegov «nemški čut» ne dovoli, da bi zahajal v slovenske gostilne. Prisegli bi sicer, da ni med Slovenci nikogar, ki bi si želel brezznačajm ža v svoji družbi, iz katere je šele bil vržen, omenjamo pa to s pozivom, da tudi nobenemu Slovencu naj se ne prepusti slovenski čut, da bi zahajal v sloven-ke gostilne. Prisegli bi sicer, da ni med Slovenci nikogar, ki bi si želel brezznačajneža v svoji družbi, iz katere je šele bil vržen, omenjamo pa to s pozivom, da tudi nobenemu Slovencu naj ne prepusti slovenski čut, da bi zahajal tja, kjer sede ljudje iste vrste kot je Bt bec. bodisi daje to pisarna ali gostilna. Bodete videli, kako hitro bo izginil potem tisti «nemški čut». Zavedne Slovenjebistri-čane pa prosimo, da nam o tamošnjih razmerah vsikdar poročajo. ker hočemo delovanju tamošnje zloglasne nemčurske stranke odslej posvetiti večjo pozor-nosl. Imamo že v roki podatke o mestnem občinskem gospodarstvu, da smo strmeli, da je kaj tacega mogoče. Vse to bodemo o pravem času tudi porabili. Zunanje novice, Žalostna tatinska dogodba. Pred petimi k-ti je prišel v Pariz Anglež Barkley k svojemu nekdanjemu znancu, trgovskemu uslužbencu ter ga nujno prosil, naj mu shrani 25.000 frankov, ki jih je poneveril svojemu gospodarju. Detektivi so mu že za petami, a rad se pusti obsoditi in zapreti, da bo imel le denarja, kadar do-služi svojo kazen. Po dolgem prigovarjanju se je Francoz vdal pod pogojem, da mu prepusti primeren del poneverjenega d' narja. Kmalu nato je Francoz čital, da je Barkley obsojen v 5 letno ječo. Te dni pa se je pri Francozu zopet oglasil, da sprejme shranjeni denar, ker je dostal 5letno ječo. Ves obupan mu je Francoz priznal, da je ves zaupani mu denar zaigral. Barkley se je nato ustrelil. Vzgajanja medvedov in volkov. V okolici Mendo-byna County, 250 km oddaljeno od San Frančiška v Kaliforniji, živi neki Beck Kenny, ki se bavi z vzgajanjem medvedov. Lovi jih v Sierri Nevadi ter jih ima potem proste v velikem ograjenem parku. Vedno ima po 700 medvedov ter dobiva vsako leto zanje po 80.000 K. Vsako leto ustreli namreč do 200 medvedov, a za vsakega dobi po 200 K (tolšča, meso, koža). — V Raing Lake County v Minnesoti pa ima neki Gessler tak park. v katerem redi nad 1000 volkov. Prodaja ne samo volčje kože prav drago, temuč mu tudi država plača za vsakega ubitega volka po 6 dolarjev, češ, da jih pokončuje, v resnici pa jih množi. Milijonarjeva hči — nevesta glavarja Indijancev. Indijanci iz Santa Clara so priredili v Ameriki v Den-veru predstavo, kjer so kazali umetnost s\ ojega jahanja. Med gledalci je bila milijonarjeva hči Mirsbora Marija Arnold, ki se je tako potopila in zamislila v indijansko jahanje, da ni opazila, kako je zašla med jahalce. Bila je v sm tni nevarnosti, da je ne pobijejo konjska kopita, a pristopil je glavar Indijancev in jo rešil. Kakor je to tako navada in je lepo in romantično, se je milijonaika v rešitelja zagledala in zdaj ga bo poročila. Oče njen je izjavil, da jo v tem slučaju izdedini ali hrast se omaje in hrib zvestobe se njene ne gane. Štiri milijone prebivalcev. Po pred kratkim objavljenem popisu ameriškega mesta Newyorka se nahaja v tem mestu 4,264.822 oseb. Od leta 1900 je narastlo njihovo število na 828.620. Šolo obiskujočih otrok ni nič manj kakor 600.000. Ponarejevalci denarja prijeti. Tr/.aška varstvena oblast je našla delavnico za ponarejevanje denarja. Tukaj so izdelovali že delj časa deset, dve in enokronski denar in ga spravljali v promet. Vsi člani so aretovani. Prorokovanje za 1. 1906. v Londonu je neki «prerok» Zadkiel obelodanil almanah pod naslovom «Glas zvezd», v katerem prorokuje dogodljaje za prihodnje leto. V januvarju, trdi Zadkiel, se bo revolucijonarni duh razvil v ruski vojski in mornarici. Februvaija pride do velikih političnih agitacij v Angliji. Sušca bo politični položaj na Ruskem zelo napet. Aprila bosta nemški cesar in ruski car prestala veliko krizo. Maja se bo porodilo vehko versko gibanje v Belgiji. Angliji in Zveznih državah. Junija bo nesloga uničila Avstrijo, dinastija pa izgubi enega čllana. Julija bo zbolel nemški cesar Viljem. Avgusta se bo nekaj važnega zgi dilo v Evropi. Septembra nastanejo nemiri in upori v Turčiji, španskega kralja bo pa zadela zla usoda. Oktobra se dogode strašne železniške nesreče. Novembra bodo Nemčija, Avstro-Ogrska in Rusija zapletene v vojno. Decembra se zgodi važna prememba v Ameiiki. Gospodarstvo v prekomorskih naselbinah dobro ilustiira naslednja tragiko nična dogodba v francoskem listu «Figaro». Pred nekako 50. leii je vzbudilo naslednje lopovstvo, ki se pripisuje enemu največj'h evropskih kolonistov, največjo pozornost. V nekem oddaljenem kraju, ki ga je hotela dotična dežela civilizirati, je guverner vodji vojaškega oddelka naznanil, da pride v kratkem 12 črncev, katere naj takoj ustreli, da bo to drugim v eksempel. Določeni dan zjutraj je častnik ravno igral karte z več tovariši, ko vstopi sergenant v šotor in naznani: «Gospod poročnik, 12 zamorcev je prišlo.» — «Dobro, dobro, že vem, zakaj se gre; takoj jih postrelite.» In 12 črncev je bilo postreljenih. Uro pozneje — častnik je še vedno igral — vstopi zopet sergeant s poročilom: «Gospod poročnik, zopet je došlo 12 črncev». — «Kaj! Kaj hočejo?» — «Ne vem, roke imajo uklonjene». — «Vraga, vklenjene? Kaj to pomeni?» — Poročniku postane vroče, zažene kaite proč, da pogleda došlece. To so bili namreč jetniki, ki so imeli biti ustreljeni. A prvi! Sveta nebesa! To so bili glavarji, ki so hoteli dokazati svojo vdanost in prinesli bogate darove. Teh niso mogli več priklicati v življenje. Častnik za hip ni vedel kaj storiti, potem pa je 12 jetnikov namesto prvih milostno odpustil ter jim dal darove na pot, ki so jih prinesli jetniki. Marija in tat. V neki španski cerkvi je neki tat oropal Marijin kip dragih kamnov in prstanov. Zasačili so ga ter spravili pred sodišče. Zagovornik, znani vodja španskih socialistov, je hotel svojega klijenta rešiti z zvijačo. S ponižnimi besedami strogo vernega katoličana je vprašal najprej sodnike, ali so kristjani, in ko so mu pritrdili, začel je dokazavati, da njegov klijent ni tat, temuč zelo pobožen, a reven človek. V najhujši stiski se je zatekel v cerkev k materi božji z otroško ganljiro prošnjo. In Mati božja se ga je usmilila, kip 'e je oživel, nagnil k prošnjiku ter mu izročil drago kamenje in prstane. Predsednik je nato mirno odgovoril: «Radi verjamemo, da more Marija revtžu podariti svoje dragocenosti, ako to hoče stoiiti. Toda zdi se nam nemogoče, da bi v takem slučaju Marija dovolila, da bi njenega varovanca prijeli in zapili. Ker pa je to Marija piipustila, moramo biti na svojo žalost uverjeni, da ji je obloženi dragocenosti ukradel.» Nato je tatu obsodil zaradi cerkvene tatvine v 10 letno ječo. Drag kozel, v Marijinih varih je kozel hotelirja pri «Repoštevu» pobodel Prusa Winklerja na cesti, da si je Winkler zlomil nogo. Tožil je hotelirja za odškodnino, in sodišče mu je priznalo 5000 K za bolečine in 1566 K za zdravljenje. S sodnimi stroški vred velja kozel lastnika 11.000 K. Pet ameriških misijonarjev so ubili Kitajci v Lijen ča n gu. Slika ubitega v očesu ubojice. Okulist, profesor Gipriano Martini je pripovedoval v razgovoru z nekim sotrudiukom rimske «Tribune», kako je takoj po umoru odvetnika Bianchija šel v Perugijo in dobil dovoljenje, da obišče v zaporu ubijalca Casalea. Na dnu mrežice desnega očesa Casaleoga je videl prof. Mariini s pomočjo oftalmoskopa jasno sliko osebe v profilu. Martini ni poznal osebno odvetnika Bianchija, pa ko je po oni sliki v ubi-jaičevem očesu začel navzočim opisovati umorjenega odvetnika, so ti opisi v istini odgovarjali resnici. Bianchi-jeva slika je ostala v desnem Casaleovem očesu a v levem ne. Potem, ker je bila sbka v profilu, se da soditi, da je Bianchi bil napaden od strani. Oči umorjenega odvetnika profesor Mariini ni mogel več pregledati, ker je to samo tedaj mogoče, ako ubiti preživi še kako uro. Ako takoj umre. se mu skale oči. Kar se tiče ubojice, ako je zelo vznemirjen, zamore v njegovem očesu ostati slika dva, tri dni. Govori se, da ubijalec po zločinu vidi nekaj ur pred seboj svojo žrtev. To je njegova kazen in muka, ki ga peče. To seveda ni vedno slučaj in je mogoče le pod .posebnimi okolnostmi, n. pr. ako se je vršil boj, četudi kratek, med ubijalcem in napadenim ; poleg tega je to odvisno mnogo od temperamenta. Zastrupila se je v Trstu 27 letna soproga bančnega uradnika Levija vsled neozdravljive bolezni. Šla je v mestno kopabšče, kjer je v neki kabini izpila steklenico karbolne kisline. Kljub vsej zdravniški umetnosti je ni bilo mogoče rešiti in v dveh urah je bila mlada gospa žrtev zaslrupljenja. Nepošten odvetnik. V Berolinu so zaprli odvetnika dr. Eichhofa, ki je poneveril hamburški hipotečni banki 150.000 K. Vojna ladja se potopila. Pri kap Lensu se je potopila španska križarka «Kardinal Gisneros.» Izmed posadke jo mnogo oseb utonilo. Sultanov harem. Sultana stane harem letnih 75 milijonov frankov. Vsako leto zapusti harem 100 žensk, ki se može in dobe za doto 140.000 frankov. Zato se vsi uradniki zelo trudijo, da spravijo svoje hčere v harem. Vsaka ima v haremu 10 slug, kočijo in konje, pa včasih tudi vpliv na sultana. Japonska ladja se je potopila. Japonski parnik *Hav-šimaru» je zadel ob plavajočo mino in se potopil. Ženske — vojaki. V Englowodu, 11 milj od Kolumbije (Združene dizave), se je zbrala počasi kompanija ženskih vojakov. Dotična dekleta so hčere farmerjev iz Roone Conry in hočejo pokazati, da so ženske ravno tako sposobne za vojaški stan, kakor moški, samo če so dobro oborožene. Nova kompanija je nastopila pred nedavnim časom javno pred ljudmi, ti so se seveda čudili takim vojaškim vajam. Prvi honorar. Slovečega ameriškega humorista Marksa Tvaina (njegovo pravo ime je Samuel Clemens) je vprašal neki angleški pisatelj, ako se še spominja, kedaj in kje je zaslužil prvi honorar. Tvain je odgovoril, da se tega prav dobro spominja, dasi je bil takrat še prav majhen deček. V šoli, ki sem jo obiskoval, je pripovedoval Tvain, je bilo strogo prepovedano z nožem rezati klopi. Kdor je kaj takega storil, je moral plačati ali 5 dolarjev, ali pa je bil pošteno nabit. Ko pa sem vendar storil ta zločin, mi je rekel oče: «Ne morem dovoliti, da bi se moje ime sramotilo ter plačam rajši teh 5 dolarjev. Toda poprej pridi v mojo sobo». In v sobi je potem izvršil oče nad menoj posvetno sodbo s šibo. Ko sem nato pritekel iz njegove sobe, držeč so z eno roko za skeleči del telesa, y drugi pa 5 dolarjev, sem takoj pomislil. Ko sem že tako lahko pretrpel te batine, zakaj bi ne še oni v šoli, pa mi 5 dolarjev ostane. In res sem storil tako. Evo tako sem za-lužil prvi denar. Muhe milijonarjev, v Ameriki je umrl neki milijonar, ki je bil do smrti vse zapravil. Pisal se je Haw-kins in neko puščavo v Kaliforniji je izpremcnil v kratkem času v najlepši kraj. Tisoče je izdal za kipe, ki so stali pod drevjem. Po noči nekoč je uprizoril dirkanje. Okrog polnoči je ukazal prižgati 7000 sveč in veliko godbo je najel, da je svirala dirkačem. Ni čuda, da mu je nekaj dni pred smrijo po-el denar. Smešni dogodki pri pošti. V lotarinškem mestu F. je prišla neka kmetica, dr prevzame poštno pošiija-tev. Morala bi bila podpisati potrdilo, toda pisati ni znala. Na vprašanje, ali zna napraviti vsaj tri križe, je veselo odgovorila: «Kaj bi ne znala, saj sem katoličanka!» Pri tem pa je že napravila križ čez — čelo, usta in prsi. — Drugi smešni prizor se je zgodil v nekem badenskem mestu. Kmet je prišel na pošto vprašat, ali imajo kaj zanj. Poštni uradnik ga je vprašal: «Poste-restante?» Kmet je ponosno in jezno odgovoril; «Ne, katolik!» (Razumel je besedo protestant.) V smrtni nevarnosti je bila rumunska predolona-slednica Marija. Splašili so se konji ter prevrgli voz. Voznik je obležal mrtev, dočim se je princezinja le lahko poškodovala. Največje smodke. Iz Havane so pripeljali v London največje cigare. Dolge so 16 in pol palca, v premini pa imajo šest palcev. Vsaka tehta četrt funta. Te smodke so drage! Novih „deset zapovedi“ za bralce časnikov. Neki nemški list priporoča svojim čitateljem v izpolnjevanje deset zapovedi, ki so vredne, da tudi mi nanje opozarjamo svoje čitatelje: 1. Ce nisi filister, naroči se na strogo naroden in napreden list. Srce naj ti ne uide takoj v hlače, ako tvoj list nekaterikrat zaropota nekoliko hujše. Boljše je imeti pogum za čast domovine, ko zabavljali iz skrivnega kota. 2. Beri svoj list pazljivo, ker je pisan zate. Kdor je naročen na list le radi oznanil, se pregreši zoper urednike. 3. Ne domišljuj si, da je list le radi tebe; ne, list služi splošnosti in kakor nima nihče pravice staviti svoje zadeve nad zadevo splošnosti, tako tudi nima n hčc pravice zahtevati, da bi se list bolj oziral na malenkostne njegove zadeve, ko na zadeve splošnosti. 4. Bodi zvest sotrudnik svojega lista. Vsaka novica, ki jo pošlješ listu, povzroči, da se list razširi. Vsako najmanjšo novico napiši na dopisnico in jo pošlji uredništvu. Pa nikari ne zameri, ako včasih uredništvo kaj zavrže. Ono že ve, zakaj je to storilo. 5. Kjer vidiš v javni upravi kako napako, sporoči jo listu. List je zato tukaj, da ožigosa krivico in brani pravico. 6. Ne boj se pred oblastj ! Poštena in dobra oblast ima nad vse rada odkrito besedo ter se da poučiti. 7. Zaupaj uredništvu, ono te ne bo izdalo, naj pride, kar hoče. 8. Nabiraj pridno naročn ke za svoj list. 9. Spoštuj kritiko, ako pride od močnega značaja, kdor pa kritikuje, da sebi pridobi ugled, temu obrni hrbet. 10. Ako ti list včasih ni redno dostavljen, ne grozi takoj, da opustiš list. Uprava navadno ni kriva, kajti list se vsak dan tiska ob istem času. Urednik pa se ne zmeni za tvoje grožnje, ker on se ne briga za upravo lista. Plačuj list redno. — Sedaj pa pojdi in se ravnaj po nasvetih! Umor zaradi 40 krajcarjev. Seljaka Ludvika Bo-ziga iz Nagy-Körösa so našli na polju mrtvega in silno razmesarjenega. Imel je vso razbito glavo. Devetindvajsetkrat je bil suiijen z nožem. Sumnja je padla na dva postopača, ki sta pila z njim. Ta dva so orožniki prijeli in izpovedala sta takoj, da je Bo/.ig plačeval v krčmi za žganje. Zato sta mislila, da ima dosti denarja in sta ga ubila. Ker pa nista našla več kakor 40 krajcarjev, sta truplo iz jeze razmesarila. Gospodična — rekrut. Te dni je bila poklicana na nabor gospodična Frančiška Bernard. Dobila je list, kjer je bilo zapisano, da nastopi kazen takoj, ako se ne oglasi na določenem kraju, ob določenem času in ob določeni uri. No, gospo lična se ni preslrašda; peljala se je na določen kraj v Brive z vojaškim listkom. Potoma ji je delal neprilike kondukter zaradi vojaškega listka in polovične vozne cene, potem pa jo niso hoteli pustiti spet vojaki v vojašnico. Naposled je prišla vendar do komisije, ki je odprla precej široko oči nad prijetno pomoto. Nove podmorske mine. Kakor poroča «Tršćanski Lloyd», izumel je neki Hrvat nove mine, katerih uspeh je skoraj v vsakem slučaju zagotovljen. Dosedanje mine so bile le defenzivno (obrambno) sredstvo, in se je pogosto zgodilo, da je mina zadela, namesto v sovražnikovo, v lastno ladjo. Novo izumljene mine pa se dado lahko in brzo pritrditi na sovražniško ladjo, in je ta potem popolnoma v oblasti onega, ki jo je pritrdil. More jo v vsakem času zažgati, in ladja se mora ali vdati ali propasti. Mina eksplodira, ko hoče sovražnik odstraniti užigalo ali celo mino. Mino more odstraniti le oni, ki jo je pritrdil in to brez vsake opasnosti. Te mine so dozdaj najboljše in najpraktičnejše bojno sredstvo na morju; če bi ne imelo uspeha, je zguba primeroma prav majhna. Tudi pripravne podmorske čolne je izumil Hrvat, a še ni napravil z njimi nikakih poskusov. Togova zahvala bogovom. Admiral Togo se je pred nedavnim časom v Yomadi pri oltarju, kjer molijo k duhovom dedov cesarske rodbine, zahvalil bogovom za svojo zmago nad Rusi. Najprej je opravil sam pobožnost pri notranjem oltarju svetišča, za njim pa vsi častniki in moštvo. Admiral se je razkril, sklonil glavo in opravil božjo službo natančno po tamošnjih obredih. Nato so se razkrili in sezuli vsi častniki in so šli po stopnicah pred altar, kjer so molili. Za temi je korakalo 2500 pomorščakov s puškami na rami v kolonah pred oltar. Admiral Togo je med tem pri notranjem oltarju odmo/il in se je podal k zunanjem, da bi tudi tam tiho molil k bogovom. Pisali so listi, da misli postati Togo kristjan, pa je tega malo videti. Nevarnost od tujih las. Iz Londona poročajo: Med onimi gospemi, ki so že preživele mladeniško in srednjo dobo, a bi hotele še vi dno biti mlade ter nadomeščajo s tujimi lasmi izpale jim lase, je zavladal \elik strah. Vzrok temu je nastopen: konstatovalo se je, da je v mnogih mestih zadnji čas umrlo mnogo gospej vsled infekcije, provzročene od tujih las, zlasti las, ki se v veliki meri dovažajo na Angleško iz Kitajske. Listek, Razkošne sanje. (Po «Sl. Narodu». Spisal Rado Murnik.) «Takole se mi je sanjalo, da vam po pravici povem, in nič se mi ni izmaknilo iz spomina,» mi je pripovedoval stari Janez, bivši vojak, prostak. «Služil sem pri sedemnajstem. Sem pa enkrat v sanjah hlače pral tam pred šempetersko kosamo ob Ljubljanici. Kar ti jo primahata mimo dva civilista. Spoznal sem ju takoj, pa se nisem izdal. Prvi je bil Jezus, drugi pa sveti Peter. Takoj sem jima salutiral. «Prijatelj, daj nama kaj jesti!» je dejal Jezus. «Glej, lačna sva.» Precej sem stekel v kosamo in prinesel komaj načet hlebec komisa. • «To je vse, kar imam,» sem dejal. «Menaža bo šele ob enajstih, amen.» «Zakaj se pa držiš tako žalostno,» me je vprašal Jezus čisto po domače. «Eh,» sem dejal, «na Golovcu smo imeli vaje, pa sem ležal na trebuhu in zobal borovnice. Kar so prišli stotnik, ki me živega ne morejo videti. Ko so zagledali, kako se gostim in nič pe pazim na sovražnika, so mi jih pa dali šest ur železnih manšet. Nocoj jih bom držal od šestih do polnoči, amen.» Tako sem pripovedoval in nič se nisem lagal, sveti Peter je pa debelo gledal in jedel komis, kakor bi bil delal že devet dni tlako. Odrezal sem mu drugi kos; tudi tega je hitro poklepal in še zmeraj je gledal mož. No, sem mu dal pa še tretji kos, ki je bil tudi kmalu pod streho. Jezus pa je komaj pokusil malo sredice. «Imaš nemara kaj opraviti v kosami?» sem vprašal lačnega Petra. «Bog ne daj!» je odgovoril svetnik. «Vesel sem, da me niso potrdili.» «Pram imaš,» sem dejal. «V kosami ima dolgčas mlade. Samo v kantini je vsaki šesti dan še nekaj življenja. O Ježeš, ti meni pomagaj kam drugam, lepo te prosim!» «No, ker si tako dobrega srca,» je dejal Jezus, «in nič ne preklinjaš in se nič ne pridušaš, te transferiram k sedemnajstemu v Deveto deželo. Adijo, Janez!» Korajžno sem upilil za pozdrav pred desno uho in kakor bi mignil, sem bil zdrav in vesel z vso vojaško opravo že v najlepšem mestu Devete dežele. Na trgu so me čakali mestni župan, vsi očaki in veljaki, vsi generali in oficirji v paradi. «Oh, ali si ti, Janez? Živio!» so me pozdravili gospod župan, kakor so me zagledali. «Hvala Bogu, da si vendar enkrat tukaj; komaj, komaj smo teže čakali! Bodi presrčno pozdravljnn in dovoli mi, da ti ponesem kanistro v kočijo.» Tudi najvišji general je hotel govoriti, pa sem mu mignil, da sem že sit časti. Pred davil mi je vse oficirje, župan pa vso gospodo. Zahvalil sem se v kratkih besedah za slovesni sprejem. Župan in general sta me prijela vsak na svoji strani pod pazduho in me spremila k lepi kočiji; prvi je nesel moj telečjak, drugi pa vojaško Skrinjico. General me je posadil na desno stran na žametaste blazine in prisedel k meni, župan pa je zlezel vozniku na kozla. Ob obeh straneh široke ceste so stale belo oblečene device v špalirju in vpile; «Živio, Janez!» in rdeče rože in nageljne so mi metale v voz, da sem se leva skoraj zadušil. Pokali so možnarji in zvonili zvonovi. Povsodi je bilo vse črno ljudi, in vse je vpilo in kričalo meni na čast, kar se je dalo. Bog nas varuj, saj pravim, česa človek vsega ne doživi! Od vsega tega veselega hrupa in šundra me je že malo glava bolela; vendar sem se premagoval in se veselo držal pokonci. Opoldne smo se ustavili pred strašno lepo palačo. «To je kosama,» je dejal general pohlevno. «Ce ti ni všeč, pojdimo pa v drugo.» «Bo že, že!» sem odgovoril. «Kaj bi izbiral!» Pred vojašnico so bili postavljeni vsi stotniki mojega novega regimenta po velikosti v vrsti. Vsakemu sem segel v roko in rekel kaj prijaznega. Vsak me je hotel imeti v svojo kompanijo. Toliko da se niso stepli zame! Lej ga spaka, sem si mislil in poklical Kočevarja, ki je zijal oddaleč. Pomarančar je moral od stotnika do stotnika, da so vlekli številke. Roke so se jim tresle in napenjali so obraze, ko so segali v vrečico. Mlad stotnik z lepo črno brado je izvlekel naj višjo številko in me dobil. Od veselja je skoraj omedlel. Zdaj smo šli v kosamo. Tam je bilo vse iz samega marmorja, srebra in zlata, vse polno dragih svetlinov in biserov, da mi je pešal vid. Precej je prišel kuhar in me vprašal, kaj jem najrajši. Dejal sem mu, da sem zadovoljen s tistim, kar jedo generali. Sedli smo za lepo pogrnjene mize in prinesli so riževe juhe z grahom, potem pa sulca, dobrega kakor sablja, in pa češpljevo kašo. Komaj smo to opravili, smo dobili telečje pečenke, ocvrtdi piščancev, pečenih golobčkov, puranov, kopunov, rac in vsega zlodja. Posebno me je veselilo, da smo vsi le jedli in pili in da ni nihče zinil nič nepotrebnega. Za primako smo imeli cviček in kraški teran. Odpel sem si hlačni jermen in ga spustil za dve luknjici, ker sem videl, da so delali generali ravno tako. Nato so prišle na mizo pečene klobase mesenke, jetrnice, krvavice, rižovke, kar je kdo hotel, zraven pa skleda, velika kakor turški boben in polna kislega zelja in fižola. Ko smo se neko- liko oddehnili, smo jedli za oblizek še vsakovrstne potice, pogače in kolače. Začelo se mi je kolcati, tako sem bil že sit. Odpel sem jermen in ga spravil v žep. General mi je prižgal vržinko; pili smo še črno kavo, potem so se gospoda poslovili od mene in drugih vojakov. Po kosilu je prihajal vojaški zdravnik in natanko preiskal vso kompanijo, če je res vsak mož sit in se ni morda kdo samo potuhnil. Potlej smo šli pa spat. Ob štirih popoldne so nas zbudili. Pogledal sem skozi okno na dvorišče. Kaj sem zagledal, kaj pravite! Vse polno fijakarjev! «Rekrute popeljemo selcirat,» mi je dejal stotnik. «Če hočete, se peljete lahko z nami.» Sedli smo po štirje in štirje na vozove in tako se je peljala vsa kompanija razen čevljarja, krojača in kuharja na vežbališče. Tam je bilo na zeleni loki že polno mladih deklet. Vsak si je izbral svojo; godba je zaigrala polko in začeli smo selcirati, da se je vse kadilo ! Stotnik nas je hvalil vse vprek, posebno mene. Saj skoraj ni moglo biti drugače. Le prekmalu je neusmiljena trobenta zatrobila k ju-žini. Neradi smo nehali prijetno vajo in nejevoljni sedli v vozove; v njih smo prav lepo difilirali pred stotnikom, ki se nam je ginjen zahvalil za naš trud. Južinali smo mlečno kavo s smetano, pince in šarklje. Precej potem so prišli brivci in so vsakega moža lepo osnažili, namazali in počesali, ker smo imeli opoldne počedeno povelje. Tu so pohvalili vse tiste, ki so popoldne najlepše plesali, zlasti mene. Po ukazu so gnali arestante na vrt za kosamo. Tam so morali ubogi grešniki za kazen kegljati do poznega večera. Ob osmih smo večerjali; naša kompanija je dobila šaro in štiri sodčke piva. Pred deveto uro je prišel stotnik vprašat, če bi hotel kdo krokali in nam ponujal listke, na katerih so morali podpisani obljubiti s častno besedo, da jih najmanj tri dni ne bo nazaj v kosamo. Skoraj vsi smo vzeli koristne krokarske listke. Od samega veselja nas je povabil stotnik s sabo v cirkus. Dober mož je bil, prav zelo dober, toliko pa moram reči. «No, pa se imamo res prokleto dobro tukaj,» sem dejal lajtnantu, ko smo se peljali v cirkus. Oh! — Oh, da sem moral zakleti! Kakor bi me odnesla burja, sem zopet č«.-pel pred šempetersko kosamo ob Ljubljanici ter pral svoje hlače in sline so se mi cedile po pečenkah in pincah Devete dežele! O — da hi bil vsaj «presneto» rekel, ne pa «prekleto», pa hi še užival najboljšo menažo na svetu in se po gosposko vozil na vojaške vaje! To sem bil jezenT res, peklensko jezen, da sem ga polomil tako grdo, no!» «Saj so bile samo prazne sanje » sem tolažil čudnega Janeza. «To je na vse plati n s,» je godrnjal žalostno. «Ej, pa naj bo že tako ali tako, markiral sem ga pa vendarle,, markiral, čeprav samo v sanjah! Ko sem se reva zbudil, sem se naglo trikrat priduši!, da ne zakolnem nikoli več! Pa tudi ne bom, četudi vse hudič vzame, amen!» f>03or! rT)lioani! Na Gorenjskem proda se prostovoljno vsled rodbinskih razmer ki zmelje na lelo okrog 150 vagonov žita. V mlinu je tudi kašarija. Mlin obstoji iz hiše in drugih gospodarskih poslopij; vse v prav dobrem stanju terimalastno električno razsvitljavo. Zraven spada 30 oralov hoste in polja. Plačilni pogoji so jako ugodni. Plača se lahko v obrokih v teku 18 let. Naslov pove upravni?tvo «Sloven kega Štajerca» v Kranju. izdeluje in priporoča: Vydrovo žitno kavo. Juhni pridatek znamka «Vydra». Juhne konserve (grahove, lečne, gobove in riževe). Oblati (specialiteta: ,Dessert delicat“ in masleni oblati). Šumeči limonadni bomboni «Ambo». Dišava za pecivo «Buhtin». Napravite poskus! Kolekcija vseh teh izdelkov 3 K 20 v in poštnina. ____________________________________________J Zakaj ni več prazen. Mati: «Janko, kaj pa misliš, da ješ tako nezrelo jabolko na prazen želodec?» «O, nič se ne bojte, saj ni več prazen, štiri sem že pojedel.» * Preklic. V krčmi so imeli silno surovega hlapca. Nekdaj reče gost: «Ta hlapec je prav tako surov kakor naš župan!» Ko župan to zve, založi gosta, da mora preklicati te besede. Gost jih prekliče drugi dan tako-le: «Ta hlapec ni tako surov kakor naš župan!» * I zjema. Redar: «Stojte, gospodje, ujeti ste! Ne veste li, da je župan še ne davno ostro ukazal, da je ponoči mirno hoditi domov?» «Res je, go=pod redar, pa mi ne gremo domov, ampak v drugo krčmo!» * Za težko sapo ali naduho. § 0. Vzemi redkev in «našpikaj» jo s čmerikovo korenino, kakor se zajec «našpika* s slanino, pojej potem redkev, čmeriko pa zavrzi. To pomaga. § 00. Pojdi v davčni urad in plačaj davke; takoj boš dihal lažje. * Čuden zdravnik. Potnik zboli v gostilni ter pošlje po zdravnika. Takoj pride nekdo v sobo. «Ali ste vi zdravnik?» vpraša bolnik. «Da, kaj vam je?» — «Zelo sem bolan!» — «Ali ne morete nekoliko vstati?» — «Ne!» odgovori bolnik. «Kaj, tudi v sobi ne?» — «Ne, niti v sobi si ne upam vstati!» — «No, to je izvrstno!» reče tujec, vzame potnikovo uro in denarno listnico ter odide. * Vsak po svojem. Kmet je ležal na smrtni postelji. Ko čuti, da se mu bliža konec, pokliči sina in mu reče: «Jaka, stopi, stopi po gospoda, da se ne bom pekel v peklu, ker sem prisleparil njivo pri kozolcu!» Sin pa odgovori: «I kaj bi? Saj ne bo tako hudo! Nekoliko se boste pekli, nekoliko potrpeli, — njiva pa le ostane pri hiši!» Jižnoštajerska hranilmea U Cdjti „0arodr>i dort)" ? za katero jamčijo okraji: Gornjigrad, Sevnica, Šoštanj, Šmarje pri Jelšah in Vransko za popolno varnost vlog in za njihovo po pravilih določeno obrestovanje do neomejene visokosti obrestuje hranilne vloge po 4 ob slo in pripisuje obresti poli- tno h kapitalu ter plačuje rentni davek hranilnica sama in ga ne odtegne vlagateljem, tako da dobe isti popolnoma nad 4°/o obresti. Izposojuje pa od dne 1. prosinca 1905 na zemljiško varnost po 4% odstotkov občinam in korporacijam navedenih petih okrajev pa po 41/2 % obresti. Hranilnica posluje s strankami vsak torek in petek dopoldne, za druga opravila pa je uradnica odprta vsak dan ob navadnih urah. Naročniki ,sim štijmai Ste li storili svojo dolžnost in naročnino o pravem času ponovili? 30 dni na ogled. Po pogojih mojega cenika, tedaj brez nevarnosti naiorev. lea, pošiljam jaz po poštnem povzetju mojo harmoniko «Volksfreund» št. 663, da zamorern vsakega o izvrstni kakovosti te hannonike prepričati. Ta harmonika ima p tentirano nezlomna zavita peresa ne samo za tipke, ampak tudi za base in za ;aklopnice. potem 10 tipk, 2 registra, dvoglasna, 48 glasov, 3 vrste boben , mahagoni barvno poli-tirana, črni robi z barvnimi portami, dvojni meh z niklas-t mi okovi, velikos' 3!-j-15 cm in stane 7 K Navodilo, po katerem se lahko vsak sam nauči igrati, priložimo zastonj. Ceneje in manjše harmonike za učenje, posebno za otroke po K 2-20, 3'50, 4'40, 5’50. Finejše harmonike po 9, 10, 12, 14, 16 kron so. razvidne iz mojega cenika. Imam v za'ogi tudi gosli, flavte; citre i. t. d. Na mojih haimonikali ni colninskih izdatkov, ker so češki izdelki. Prosim, se ozirati na to! Nobena rizika! Zamenjava dovoljena ali denar nazaj. Pošiljanje po poštnem povzetju od «Erzgebir^isches Musikwarenversandhi-us» HANNS KONRAD v Mostu (Brüx) št. 1176 Češko. Velik ilustrovan cenik, obsegajoč nad 1000 slik, se pošlje na zahtevanje vsakemu zastonj in franko. 82 Ura =---------------- pri hod n j osti ^ je moja pristna amerikan* ska antimagnetična odprta patent-Roskopf-an-ker-remontoir ura št. 97 s plombo v patentovanem nikelaastim obodu s krasnimi zvi animi oksidiranimi podobami kakor kaže 11 stoječa slika. Dalje z emaj-liri nim kaz dcem, 36 ur tekoča, natanko reparirana. s triletnim jamstvom. V frteralu iz jelenovega usnja, z nikelm sto verižico in priveskom, komad gld. 2'50r 3 komadi 6 gld , 6 komadov gld. 13-50. Denar se vrne ali pa se zamenja, ako se pošlje nepokvarjeno nazaj. Pošilja proti povzetju ali če se denar naprej pošlje HANNS KONRAD Zahtevajte hitro, dokler je še kaj zalogo, novo iznajdeno elegantno, s plišem okvirjeno čudežno salonsko ogledalo, koje je za vsakega človeka, ki hoče videti prihodnjost, potrebno in ostane pravi zaklad za človeštvo, ker čudežno zrcalo je edini prerokovalec 19. stoletja. — Cena za en komad gld T60, za dva komada gld. 2-75. Razpošilja proti povzelju franko ali če se denar pošlje naprej Österr. Schles. Exporthaus in Bielitz (pošt. predalo 84) Za neugajajoče denar nazaj, risiko torej popolnoma izključen. mr Zaveden Slovenec! Kupuj svoje potrebščine le pri Slovencih. S tem boš ukrotil svojega največjega sovraga in najhitreje pripomogel do osamosvojitve slovenskega naroda. prva tovarna za ure v MOSTU (Brüx) št. 1174, Češko. Velik ilustrovan cenik, obsegajoč nad 1000 slik, se pošlje na zahtevanje zastonj in franko. Pripravna darila za dečke. Poceni parni stroji] ki se kurijo s špiritom, stoje i s cilinder-varno tnim ventilom, piščalko na par in vodopnlr r-jočim vijakom. Visokost 24 cm. Kompletna s svetilko na špirit v kartonu Z'pakovana K 1‘50 Ravno tak parni stroj, večji, okrog 34 cm visok, en komad K 2-80. Laterna magika] črno lakirana, z nikelnastim objektivom tremi optičnimi lečami in petrolejsko svetilko. Kompletna z 12 slikami, 20 cm visoka K 3-50, 24 cm visoka K 5 —, 28 cm visoka k 8’ , 34 cm visoka K 12'—. Dobiva se naravnost pri HANNS KONRAD prva tovarna za ure v Mostu (Brüx) št. 1177 Češko. Bogato ilustrovan cenik, obsegajoč čez 1000 slik, se pošlje, na zahtevanje zastonj in franko. 84 : Pozor! Čitaj! Bolnemu zdravje! >V^- Pozor! Pitaj! Slabemu moč! Pakraške kapljice in slavonska želj to sta danes dve najpriljubljenejši ljudski zdravili med naro-d 'm, ker ta dva leka delujeta gotovo in z najboljšim uspehom ter sta si odprla pot na vse strani sveta. Pakraške kapljice: Delujejo izvrstno pri vseh želodčnih in črevesnih boleznih ter odstranjujejo krč bolesti iz želodca, vetrove in čistijo kri, pospešujejo prebavo, zganjajo male in velike gliste, odstranjajo mizlieo in vse druge bolezni, ki vsled mrzlice nastajajo. Zdravijo vse bolesti na jetrih in vranici. Najboljše sredstvo proti bolesti maternice in madron; zato ne smejo manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. — Naj vsakdo naroči in naslovi: Peter Jurišič, lekarnar v Pakracu št. 107, Slavonija. — Denar se pošilja naprej ali s poštnim povzetjem. 121—13 Cena je sledeča (franko na vsako pošto): 12 stekleničic (1 duel) 5 K, 24 stekleničic (2 ducata) 8 K 60 v, 36 stekleničic (3 ducati) 12 K 40 V, 48 stekleničic (4 ducati 16 K, 60 stekleničic (5 ducatov) 18 K. Manj od 12 steklenic se ne razpošilja. Slavonska zel: Se rabi z uprav sijajnim in najboljšim uspehom proti sušici, zastarelemu kašlju, bolečiuam v prsih, zamolklosti, hripavosti v grlu, težkemu dihanju, astmi, proti bodenju, kataru in odstranjuje goste sline ter deluje izvrstno pri vseh, tudi najstarejših prsnih in pljučnih bolečinah — Cena je sledeča (franko na vsako pošto): 2 originalni steklenici 3 K 40 vin , 4 originalne steklenice 5 K 80 vin., 6 originalnih steklenic 8 K 20 v. Manj od dveh steklenic se ne razpošilja. Prosim, da se naročuje naravnost od mene pod naslovom: rt Z ■ P. Jurišič, lekarnar v Pakracu 104, Slavonija. ' rt s a o c TJ ?- O. o *> a> >c« O b4> o c E o a> rt *o- T3 O E ’5 OJ O- 0J C/3 rt N rt a> 5- C/5 > O C/3 >U r o Za gospođe učitelje! Izšel je lično vezan, jako praktičen z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osobja na Kranjskem, Juž. Štajerskem in Primorskem, z osebnim staležem kranjskega ljudsko-šolskega učiteljstva in z ročnim zapisnikom za šolsko leto 1905/06. Sestavil učitelj v Ljubljani. Cena; Za 75 učencev 70 vin., za 100 učencev 80 vin., za 125 učencev 90 vin., za 150 učencev 1 K. Naroča se pri tiskarju in založniku Iv. Pr, Lampretu v -Kranju. Konkurenčna budilnica, po amer.kanskem sistemu, gre, naj se jo položi kakor hoče, zanesljiva, dobre vrste, s 3 letnim pismenim jamstvom za dober in pravi tek, gld. 145, 3 komadi gld. 4’—; z ponoči se svetečim kazalcem, gld. 1'65, 3 komadi gld. 4 50. — Brez rizike, ker je zamenjati dovoljeno, ali pa se vrne denar. Pošilja proti poštnemu povzetju ali če se denar naprej pošlje j > r"\.- £ « t o -v-< i r-1 x< i sed. 11 t-o V MOSTU (Briix) št, 1175 . Češko. obsegajoč čez HANNS KONRAD V MOSTU (Brüx) št 1175 Bogato ilustrovan cenik, ČEŠKO. 1000 slik o urah, zlatnini in srebrnini, se pošlje na zahtevanje zastonj in franko. DružinsHa pratiKa za leto 1906 je dobiti odseduj naprej pri trgovcu Alojziju Vršiču v Ljutomeru. °6 nVAfl Pl ! Spominjajte ob vsaki priložnosti družbe OIU V Cim« sv. Cirila in Metoda! Kupujtelnarodni kolek! Želodčne bolečine, slabosti, bljuvanje, slab tek, zabasanje, gorčica, krčni in nervozni popadki povzročajo hude posledice, ako se zanemarjajo. — Zdravniška pripoznanja in 60.000 zahvalnih pisem priporoča v tem slučaju Fellerjeve rabarbara krogljice z znamko «Elsa-Pillen», 1 zavoj (6 škatjic) 4 krone, in E. V. Fellerja, Stubica, Elsni trg, Hrvatsko, 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic za 5 kron. Fellerjev rastlinsko esenčni fluid z znamko. jeiujšglsa 3r(uii 7- Proda se majhna, dobro idoča —trgovina vsled rodbinskih razmer v lepem kraju na Spodnjem Štajerskem tik cerkve in šole pod prav ugodnimi pogoji. = 1 " Blago vse novo. =- Ponudbe je vposlati na upravnistvo «Slovenskega Štajerca». 7g j im f ssg- Ztevjc je najveeje bogastvo! -fs® Kapljice sv. Marka Te glasov te in ne nadkri-Ijive kapljice sv. Marku se uporabljajo za notranje in za nanje bolezni. Posebno odstr. n,ujejo trganje p . kosteh, nogali in roka ter oz 'ravijo vsak glavobol. One delujejo nedoso/ljito in spasonosno pri želodčnih boleznih. ublnžujejo katar in iz itečelc, odpravijo nat uho, bol« i ne in krče, pospešujejo in zboldojejo prebavo, čistijo kr in čreva. Te pr.žerejo velike in male gliste ter bole. ine po leh povzročene, tudi delujejo izborno preti hripavosti in prehlajenju Ledjo vse bolezni na jetiih in slezih ter «koliko» in ščipanj.« v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in od te izv.rajo.'e bolesti. Te kapljice so nejbotpe sredstvo preti bolezni na maternici in «roadroru» in zato ne bi smela manjkali v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobiva se samo v „Klestili lekarni v Zagrebu1'. Naročuje se edino in tečno le pod naslovom : Mestna lefearna v Zagrebu, Markov trg št. 80 poleg cerkve sv. Marka. Denar se pošilja naprej ali pa se povzame. Manj kot en ducat (i2 steklenic) se ne pošilja. Gena je naslednja, in sicer franko na vsako pošto: 1 ducat (12 siekl.) 4 S 2 „ (24 ., ) 8 „ 3 „ (36 „ ) 11 , 4 ducati (48 steki.) 14 K 60 v. 6 „ (60 „ ) 17 „ — „ Pdznalmh pisem imam ca tisoče, da jih ni mrgoče vseh tukaj ponatisniti, zato navedem imena le nekaterih gospodov, ki so s posebnim uspehom uporabljali ki p'jice sv. Marka, ter popolnoma ozdravili: Ivan Barenbnčič, u itelj, Janko Kišnr, kr. nadlogar, Štefan Bačič župnik, Ilija M nič, opančar, Zofija Vuhelič, šivilja, Jožef S ijanič, kmet i. t d. Mestna lekarna v Zagrebu, jViarlsotf trg št. 80, poleg £ prekašajo vsako konkurenco po 0 a -rt finosti, ki omogočijo z jako majhno s S S množino pobarvati veliko površino, 5 razpošilja 5 ss a s po nizkih cenah 55 S 0 U Adolf jtauptmann t 0 o4 a & v £jubljani prva tovarna oljnatih barv, firneža, laka in steklarskega kleja. Zaloga 0 • i slikarskih in pleskarskih predmetov. 1 JinstroVani ceniHi dobe se brezplačno. S