Vladimir: Tiha kraljica. — Kristina: Pred teboj...                    459
„Imam jo! Hvala Bogu, imam jo! Zatorej mi pa tudi ni treba stradati in raztrganih hlač nositi! Prej, ko sem po Kravji dolini hodil, kaj meniš, koga sem srečal? Prav zgodaj, ko pošteni ljudje še spe ali pa vsaj jutranjo molitev opravljajo. Češkovo sem srečal in na vse jutro se je platajzala tod okrog.  Fej vas bodi!"
„Jaz skrbim zase, druge naj zase!"
„Le nedolžno se delaj! Nič boljša nisi od drugih.   Se slabša !
Le čakaj, bodeva že še račun imela!  Misliš, da je bila sama? Bog
varuj!   Slinila se je z neko črno glisto,   katerih je sedaj vse polno
po Ljubljani. Kakor muh po kmečkih krčmah! In ročico mu je dajala
in milo  sta se  gledala.   Z mojim  bo  pa  ravnokar na oklicih! Fej
vas bodi!"
(Dalje prihodnjič.)
Tiha kraljica.
bolest prikovala je noč ob dan
z okovi, iz dalj do daljav plamenečimi, in z nogami, bisere drobne rosečimi, je stopila tiha kraljica na plan.
Te noge dobrotne poljubljam ji vdan, dokler ne posveti od vztoka nam daljnega nebeški čar z žarki kopja kristalnega na solzno obličje cvetočih poljan . . .
Vladimir.
f
Pred teboj . . .
red teboj zdaj plaho mi beži srce, pred teboj se plaho skrivajo želje . . .
Tvojega pogleda sam nebeški žar v srcu hrepenenje mi vzbudi vsekdar .
In beseda ljuba — tvojih usten slaj — pred menoj zapira sanj prelepih raj. —
Tak bežim, se skrivam dneve vse, noči — a ljubezen v srcu bolj in bolj gori. —
Kristina.