130 131 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | IBBY NOVICE ODPRTO OKNO V MEDVOJNO SKRIVALIŠČE IN INTIMNI SVET NAJSTNICE Anne Frank: Dnevnik Ane Frank, dramatizacija in režija Vinko Möderndorfer, produkcija Mini teater in Judovski kulturni center Ljubljana, premiera 25. 12. 2022. »Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen …« je v svojem dnevniku zapisala Ana Frank in teh nekaj besed kristalizira jedrnat odtis pričevanj judovske deklice o bivanju dveh družin na skritem podstrešju hiše v Amsterdamu med drugo svetovno vojno; te besede so tako rekoč esenca njenega pronicljivega vpogleda v želje, strahove in odnose ter nasploh v subjek­ tivno in bivanjsko realnost na ozadju izrednih družbenih razmer nemške okupacije in holokavsta. Ni presenet­ ljivo, da je bil prav Dnevnik Ane Frank ob posodobitvi učnega načrta leta 2019 najbolj izpostavljen naslov v odzivih proti ukinjanju seznamov predlaga­ nih književnih besedil za obravnavo v posameznem vzgojno­izobraževalnem obdobju in domačega branja, čeprav že prej ni bil naveden kot obvezno branje. Gledališka uprizoritev tega dela, ume­ ščenega na Unescov seznam Spomin sveta (Memory of the World), se uvr­ šča tudi v tehten kulturno­produkcij­ ski kontekst Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana, kjer med drugim od leta 2015 pripravljajo vsako­ letni festival Hiša strpnosti, s katerim tematizirajo holokavst in reflektirajo različne vrste nestrpnosti, diskrimina­ cije in sovraštva, naš odnos do manj­ šinskih in marginaliziranih skupnosti, v podporo vrednotam solidarnosti, sprejemanja in spoštovanja različnosti. Zgodovinski, družbeni in kulturni pomen Dnevnika določa tako njegovo problemsko kot dokumentarno pozi­ cijo in pri prenosu v gledališče pogo­ juje reprezentativno zvestobo predlogi. Takšna lega odgovarja temeljnemu ustvarjalnemu modusu režiserja in avtorja dramatizacije Vinka Mödern­ dorferja, ki svoja leposlovna in gleda­ liška dela za mlade ali odrasle vselej umešča na presečišče družbenega in osebnega, z angažirano naklonjenostjo do človeka in vsega človeškega ter pre­ poznavno etično držo v mrežah druž­ benega organizma. Oba vidika dobita v uprizoritvi, namenjeni gledalcem od 12. leta starosti, tudi svojo življenjsko in dinamično materializirano obliko, ki spretno prehaja med kolektivnim in osebno izpovednim. Pregledno strukturirana celota prepleta dram­ ske prizore skupnega dogajanja in zasebno, notranjo refleksijo pripoved­ nega subjekta. S tem dobi dnevniška forma svoj premišljen odraz, suverena Gaja Filač v vlogi živahne, odločne, samosprašujoče, kritično neprizanes­ ljive, a tudi občutljive Ane, vselej v ospredju odrskega dogajanja, pa s svo­ jimi besedami zasebnega sveta, obe­ nem usmerjenimi in odprtimi v občin­ stvo, postane vodnica skozi dogajanje, okno, skozi katero zremo v njen svet, OCENE – POROČILA sekcija IBBY – Pavle Učakar. Predstav­ ljeno je bilo prizorišče naslednje IBBY konference v letu 2024 – Trst (sledita konferenca v Ottawi 2026 in v Barce­ loni 2028). Konference v Trstu se še posebej veselimo, saj se z organizatorji dogovarjamo tudi o pripravi skupnih dogodkov, ki bodo med drugim izpo­ stavili večjezičnost Trsta in pomen, ki ga ima Trst za slovensko (mladinsko) književnost, slednja pa zanj. Razglašena je bila prejemnica nag­ rade ALMA. Nagrado je prejela ame­ riška ustvarjalka Laurie Halse Ander­ son: https://alma.se/en/. V slovenščino so prevedene tri njene knjige, mladin­ ski roman Krik iz leta 2021 (Grlica, pre­ vod Andreja Blažič Klemenc) je prejel tudi znak kakovosti zlata hruška. Slo­ venski nominiranci za nagrado ALMA 2023 so bili Ana Zavadlav, Miroslav Košuta, Huiqin Wang in Andrej Roz­ man Roza. Predsednica Slovenske sekcije IBBY je na mednarodnem panelu Leggi- mondo 2023 predstavila dobre prakse na področju promocije branja. Panel v organizaciji Društva italijanskih neod­ visnih založnikov je spodbudila želja po vzpostavitvi mednarodne mreže, ki bi informirala o dobrih domačih prak­ sah s področja bralne kulture po svetu. Udeležili smo se konference evrop­ skih IBBY sekcij »Najti varen dom v knjigah«, ki poteka bienalno v Bologni in odpira teme, ki so še pose­ bej pomembne za evropski prostor. Na konferenci je Alenka Veler predstavila Festival angažiranega pisanja itn. in vlogo, ki jo imajo mladi bralci/aktivisti/ soorganizatorji pri oblikovanju svojega (skupnega) doma v knjigah. Zbrane smo povabili tudi na med­ narodno konferenco, ki bo potekala kot del spremljevalnega programa leta 2024, ko je častna gostja na sejmu v Bologni Slovenija. Konferenca, ki bo izpostavila dobre, za mednarodni pros­ tor zanimive prakse na področju bralne kulture, bo potekala 10. 4. 2024 v knjiž­ nici Salaborsa. O njej bomo sproti obveščali tudi na spletnih straneh Slo­ venske sekcije IBBY in Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS. PRIPRAVILA TINA BILBAN 132 133 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA fizično naznačenega skrivališča in govorom o več ločenih sobah, vendar to stilizirano prizorišče vzpostavi jasen efekt in optimalen naboj nasprotujoče si in hkrati komplementarne dvojnosti zunanje in notranje realnosti. Učinkovita idejna zasnova odrsko­ prostorskega koncepta omogoči, da se Möderndorfer s sedemčlansko igral­ sko ekipo znotraj tega okvira posveti predvsem živosti likov, kakršna je ne nazadnje ulovljena že v Aninih tanko­ čutnih opazovanjih in samorefleksijah ter v širokem spektru občutij in misli, obenem pa tudi izčiščeni karakteriza­ ciji in prepričljivosti njihovega tako in drugače stisnjenega življenja. Posebej dragoceno je, da uprizoritev kljub tež­ kim razmeram ves čas išče polnost živ­ ljenja in k temu zagotovo pripomorejo trenutki veselja in lahkotnosti. Zato ima posebno težo uvodna, poudar­ jeno temperamentna in malce nagajiva Anina predstavitev oseb ob praznova­ nju hanuke, še pred begom, s petjem judovske ljudske pesmi Tumbalalaika in plesom. Praznovanja hanuke in roj­ stnih dni tudi v skrivališču predstavlja ponavljajoč se vzorec, ki v trpnosti neomejene časovnosti zariše tako raz­ liko kot cikličnost izkušnje trajan ja. V teh presekih trpkega vzdušja in Ani­ nem vztrajnem kriku po svobodi člo­ veka vrednega življenja se razkriva drža, ki neuklonljivo verjame v lepoto in polnost življenja, za katero smo odrasli morda prepogosto že otopeli. Tudi če gre za preprosto upanje v po ­ etičnih sanjah rojstnodnevne želje, da bi tekla po ulicah, tekla in tekla, ob tem pa bila lebdeča kot ptič, dvignjena na rokah svojih sostanovalcev – v ganljivi transformaciji zapisa iz oktobra 1943: »Počutim se kot ptič, ki so mu s trdo roko odtrgali peruti in se zdaj v popolni temi zaletava v žice svoje kletke. ‘Zraka, smeha, ven!’ vse kriči v meni …« Opisi stanja v skrivališču in izven njega ter intimna doživljanja in premiš­ ljevanja, ki so v dnevniku lahko pose­ jani v drobcih skozi več dni, so orga­ nizirani v logično zgoščene vsebinske prizore. Povsem praktične in vsakdanje dejavnosti, kot so uporaba stranišča, umivanje, pomanjkanje hrane, večerni odhodi v spodnje nadstropje in poslu­ šanje radijskih novic, ali pozornost na glasnost, da jih ne bi odkrili, gradijo nazorno predstavo bivanja v skriva­ lišču, njegovih specifičnosti in neprijet­ nosti, katere Möderndorfer mestoma še poudari. Slikovita je denimo kolek­ tivna kompozicija, zgrajena iz enega stavka, o prehladu sestre Margot in prepovedi kašljanja, odigrana s silnim naskokom vseh na eno tresoče telo, da ne bi povzročilo nevarnega hrupa. A v ospredju so vselej odnosi, zazna­ movani s prepiri, skorajda surovostjo in neobčutljivostjo, porojenima v situ­ aciji strahu in napetosti, z dinamiko zaprtosti v majhnem prostoru, različ­ nimi značaji članov dveh družin, sen­ zibilnostjo odraščajočega dekleta in nemožnostjo zares živeti. Uprizoritev sicer vzrokov konfliktnosti ne pripi­ suje neposredno posameznim dejav­ nikom, temveč njihovo razumevanje prepušča samostojni presoji gledalcev, v prvi plan pa postavlja Anin kritični pogled na druge – ne nazadnje so liki oseb zasnovani z njenega vidika – in na komunikacijo nasploh. Psihofizično pojavnost Anine mame Medea Novak tako opremi s trdoto, nekakšnim okle­ pom, saj Ana do nje občuti največje razočaranje in distanco, meni, da ne razume njene stiske, da jo obravnava drugače kot sestro in jo pogosto nepra­ vično graja. Oče (Tadej Pišek), s kate­ rim si je Ana vsaj sprva zelo blizu, je nasprotno veliko mehkejši in empa­ tičen, čeprav sčasoma tudi ta prijazna in podpirajoča figura postaja manj vozlišče razumevanja, prepoznavanja ter komunikacije z gledalci podobne starosti. Pri dramatizaciji je Mödern­ dorfer črpal iz prevoda Polonce Kovač v izdajah Mladinske knjige iz leta 2019 in 2022, torej iz celovite variante dnev­ nika s predhodno izpuščenimi deli – manj prijaznimi pogledi na družinske člane in druge stanovalce ter pisanjem o spolnosti, kar je Otto Frank v revizi­ jah dnevnika za prvo objavo izpustil –, kar zagotovo pripomore k subtilnemu razbiranju nians in posledičnemu, tudi ob potrebni selekciji in zgostitvi, obli­ kovanju tona odrskega sveta, s katerim zasleduje verodostojen vtis situacije in Anine perspektive na dogajanje, osebe ter življenje. Z nujno uprizoritveno racionali­ zacijo sta na oder postavljeni družini Frank (poleg Gaje Filač v vlogi Ane še Saša Pavlin Stošić kot njena sestra Margot in Medea Novak ter T adej Pišek kot Edith in Otto Frank) in Van Daan (Timotej Novaković kot Peter Van Daan in Barbara Vidovič ter Aleš Kran­ jec v vlogi njegovih staršev). Ob tem je brez vsebinskih izgub za predstavitev življenja v skrivališču iz zgodbe izpu­ ščen v knjigi poimenovan Alfred Dus­ sel, ki se je v skrivališče naselil nekaj mesecev kasneje, dramatizacija pa se ob zahtevi po gledališki strnjenosti izogne tudi zaposlenim v podjetju, nekdanjim sodelavcem Aninega očeta, ki so skrivališče ves čas obiskovali, jim prinašali hrano, druge potrebščine in novice. Situacija v skrivališču in odnosi med sedmimi osebami še vedno zago­ tavljajo dovolj kompleksne razveja­ nosti in obilo vsebinskega materiala, nekoliko manj prisotno povezanost z zunanjim svetom, ki jo v knjigi prina­ šajo osebe izven skrivališča, pa nado­ mesti spretno vzpostavljen scenski okvir, ki v resničnost notranjega, dram­ sko razgibanega sveta vdira z video in zvočnimi plastmi zunanje, družbeno­ politične stvarnosti. Scenograf Branko Hojnik dogaja­ nje umesti na prazen oder, obložen z belim podom in obdan s tremi belimi stenami, ki po potrebi služijo kot pro­ jekcijska platna za video Ateja Tutte. Poudarjena enotnost in zaprtost kocke, odprte le proti gledalcem, podčrtuje ujetost protagonistov. Nekaj animira­ nih prizorov mesta, ki z množenjem prepovedi za Jude postaja vedno bolj nadzorovano in strašljivo, ter zgodo­ vinski posnetki množic na ulici, voja­ kov, letal, vagonov, na katere trpajo ljudi, in taborišč, družbeni kontekst z zloveščimi podobami in zvoki razlije čez celoten odrski volumen in pušča še močnejši čutni odtis kot »zgolj« v besedah artikulirana družbena stanja in občutja. Umika ni. Tudi kadar sloj vizualno­zvočne projekcije ni priso­ ten, vztraja v močni slutnji zunanjega, belina odrske kocke pa razkrije leb­ dečo praznino negotovosti in neznane razrešitve, kot se pokaže tudi v subtilno izostrenem trenutku napetosti, ko se zaslišijo koraki iz spodnjega dela hiše. Strah in čista odsotnost v zamrznjenem pričakovanju. Ob odhodu v skrivališče se prostor zoži tudi fizično. Kar se je ob začetnem praznovanju judovskega praznika hanuke zdelo kot enostaven pohištveni kos, prekrit z belim prtom in z deve­ teroramnim svečnikom na njem, se v bliskovitem udrihanju družbenega kaosa izkaže za kup zloženih kovčkov, ki jih člani družin napolnijo in z njimi naselijo pribežališče. Začrtajo ga igralci sami, ko s črnim odrskim lepilnim tra­ kom na tleh obrobijo meje od odra še manjšega kvadratnega bivališča z le malo gibalne svobode (v dobro izko­ riščenem gibu Uršule Teržan). Tej pre­ prosti prostorski gesti se sicer izmuzne nekaj paradoksnosti med enovitostjo 132 133 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA fizično naznačenega skrivališča in govorom o več ločenih sobah, vendar to stilizirano prizorišče vzpostavi jasen efekt in optimalen naboj nasprotujoče si in hkrati komplementarne dvojnosti zunanje in notranje realnosti. Učinkovita idejna zasnova odrsko­ prostorskega koncepta omogoči, da se Möderndorfer s sedemčlansko igral­ sko ekipo znotraj tega okvira posveti predvsem živosti likov, kakršna je ne nazadnje ulovljena že v Aninih tanko­ čutnih opazovanjih in samorefleksijah ter v širokem spektru občutij in misli, obenem pa tudi izčiščeni karakteriza­ ciji in prepričljivosti njihovega tako in drugače stisnjenega življenja. Posebej dragoceno je, da uprizoritev kljub tež­ kim razmeram ves čas išče polnost živ­ ljenja in k temu zagotovo pripomorejo trenutki veselja in lahkotnosti. Zato ima posebno težo uvodna, poudar­ jeno temperamentna in malce nagajiva Anina predstavitev oseb ob praznova­ nju hanuke, še pred begom, s petjem judovske ljudske pesmi Tumbalalaika in plesom. Praznovanja hanuke in roj­ stnih dni tudi v skrivališču predstavlja ponavljajoč se vzorec, ki v trpnosti neomejene časovnosti zariše tako raz­ liko kot cikličnost izkušnje trajan ja. V teh presekih trpkega vzdušja in Ani­ nem vztrajnem kriku po svobodi člo­ veka vrednega življenja se razkriva drža, ki neuklonljivo verjame v lepoto in polnost življenja, za katero smo odrasli morda prepogosto že otopeli. Tudi če gre za preprosto upanje v po ­ etičnih sanjah rojstnodnevne želje, da bi tekla po ulicah, tekla in tekla, ob tem pa bila lebdeča kot ptič, dvignjena na rokah svojih sostanovalcev – v ganljivi transformaciji zapisa iz oktobra 1943: »Počutim se kot ptič, ki so mu s trdo roko odtrgali peruti in se zdaj v popolni temi zaletava v žice svoje kletke. ‘Zraka, smeha, ven!’ vse kriči v meni …« Opisi stanja v skrivališču in izven njega ter intimna doživljanja in premiš­ ljevanja, ki so v dnevniku lahko pose­ jani v drobcih skozi več dni, so orga­ nizirani v logično zgoščene vsebinske prizore. Povsem praktične in vsakdanje dejavnosti, kot so uporaba stranišča, umivanje, pomanjkanje hrane, večerni odhodi v spodnje nadstropje in poslu­ šanje radijskih novic, ali pozornost na glasnost, da jih ne bi odkrili, gradijo nazorno predstavo bivanja v skriva­ lišču, njegovih specifičnosti in neprijet­ nosti, katere Möderndorfer mestoma še poudari. Slikovita je denimo kolek­ tivna kompozicija, zgrajena iz enega stavka, o prehladu sestre Margot in prepovedi kašljanja, odigrana s silnim naskokom vseh na eno tresoče telo, da ne bi povzročilo nevarnega hrupa. A v ospredju so vselej odnosi, zazna­ movani s prepiri, skorajda surovostjo in neobčutljivostjo, porojenima v situ­ aciji strahu in napetosti, z dinamiko zaprtosti v majhnem prostoru, različ­ nimi značaji članov dveh družin, sen­ zibilnostjo odraščajočega dekleta in nemožnostjo zares živeti. Uprizoritev sicer vzrokov konfliktnosti ne pripi­ suje neposredno posameznim dejav­ nikom, temveč njihovo razumevanje prepušča samostojni presoji gledalcev, v prvi plan pa postavlja Anin kritični pogled na druge – ne nazadnje so liki oseb zasnovani z njenega vidika – in na komunikacijo nasploh. Psihofizično pojavnost Anine mame Medea Novak tako opremi s trdoto, nekakšnim okle­ pom, saj Ana do nje občuti največje razočaranje in distanco, meni, da ne razume njene stiske, da jo obravnava drugače kot sestro in jo pogosto nepra­ vično graja. Oče (Tadej Pišek), s kate­ rim si je Ana vsaj sprva zelo blizu, je nasprotno veliko mehkejši in empa­ tičen, čeprav sčasoma tudi ta prijazna in podpirajoča figura postaja manj vozlišče razumevanja, prepoznavanja ter komunikacije z gledalci podobne starosti. Pri dramatizaciji je Mödern­ dorfer črpal iz prevoda Polonce Kovač v izdajah Mladinske knjige iz leta 2019 in 2022, torej iz celovite variante dnev­ nika s predhodno izpuščenimi deli – manj prijaznimi pogledi na družinske člane in druge stanovalce ter pisanjem o spolnosti, kar je Otto Frank v revizi­ jah dnevnika za prvo objavo izpustil –, kar zagotovo pripomore k subtilnemu razbiranju nians in posledičnemu, tudi ob potrebni selekciji in zgostitvi, obli­ kovanju tona odrskega sveta, s katerim zasleduje verodostojen vtis situacije in Anine perspektive na dogajanje, osebe ter življenje. Z nujno uprizoritveno racionali­ zacijo sta na oder postavljeni družini Frank (poleg Gaje Filač v vlogi Ane še Saša Pavlin Stošić kot njena sestra Margot in Medea Novak ter T adej Pišek kot Edith in Otto Frank) in Van Daan (Timotej Novaković kot Peter Van Daan in Barbara Vidovič ter Aleš Kran­ jec v vlogi njegovih staršev). Ob tem je brez vsebinskih izgub za predstavitev življenja v skrivališču iz zgodbe izpu­ ščen v knjigi poimenovan Alfred Dus­ sel, ki se je v skrivališče naselil nekaj mesecev kasneje, dramatizacija pa se ob zahtevi po gledališki strnjenosti izogne tudi zaposlenim v podjetju, nekdanjim sodelavcem Aninega očeta, ki so skrivališče ves čas obiskovali, jim prinašali hrano, druge potrebščine in novice. Situacija v skrivališču in odnosi med sedmimi osebami še vedno zago­ tavljajo dovolj kompleksne razveja­ nosti in obilo vsebinskega materiala, nekoliko manj prisotno povezanost z zunanjim svetom, ki jo v knjigi prina­ šajo osebe izven skrivališča, pa nado­ mesti spretno vzpostavljen scenski okvir, ki v resničnost notranjega, dram­ sko razgibanega sveta vdira z video in zvočnimi plastmi zunanje, družbeno­ politične stvarnosti. Scenograf Branko Hojnik dogaja­ nje umesti na prazen oder, obložen z belim podom in obdan s tremi belimi stenami, ki po potrebi služijo kot pro­ jekcijska platna za video Ateja Tutte. Poudarjena enotnost in zaprtost kocke, odprte le proti gledalcem, podčrtuje ujetost protagonistov. Nekaj animira­ nih prizorov mesta, ki z množenjem prepovedi za Jude postaja vedno bolj nadzorovano in strašljivo, ter zgodo­ vinski posnetki množic na ulici, voja­ kov, letal, vagonov, na katere trpajo ljudi, in taborišč, družbeni kontekst z zloveščimi podobami in zvoki razlije čez celoten odrski volumen in pušča še močnejši čutni odtis kot »zgolj« v besedah artikulirana družbena stanja in občutja. Umika ni. Tudi kadar sloj vizualno­zvočne projekcije ni priso­ ten, vztraja v močni slutnji zunanjega, belina odrske kocke pa razkrije leb­ dečo praznino negotovosti in neznane razrešitve, kot se pokaže tudi v subtilno izostrenem trenutku napetosti, ko se zaslišijo koraki iz spodnjega dela hiše. Strah in čista odsotnost v zamrznjenem pričakovanju. Ob odhodu v skrivališče se prostor zoži tudi fizično. Kar se je ob začetnem praznovanju judovskega praznika hanuke zdelo kot enostaven pohištveni kos, prekrit z belim prtom in z deve­ teroramnim svečnikom na njem, se v bliskovitem udrihanju družbenega kaosa izkaže za kup zloženih kovčkov, ki jih člani družin napolnijo in z njimi naselijo pribežališče. Začrtajo ga igralci sami, ko s črnim odrskim lepilnim tra­ kom na tleh obrobijo meje od odra še manjšega kvadratnega bivališča z le malo gibalne svobode (v dobro izko­ riščenem gibu Uršule Teržan). Tej pre­ prosti prostorski gesti se sicer izmuzne nekaj paradoksnosti med enovitostjo 134 135 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA zgodovinskega obdobja in specifično usmerjene sovražnosti ter preganjanja. Anina zgodba v režiji Vinka Mödern­ dorferja je presunljiva in detajlna, z mnogimi problemskimi vsebinami in vprašanji, vendar tudi v izteku ostane predvsem pri tem, pri njeni zgodbi in zgodbi nacističnega pregona Judov, ne odpre pa okna do sedanjosti, da bi zakričala tudi o vseh drugih kontekstih porajanja sovraštva in raznovrstnih oblik vojnih uničevanj. NIKA ARHAR 1 PROTI 0 ZA OTROŠKO DOMIŠLJIJO Žiga Valetič: Past v razredu (SuperVid, 1. epizoda). Ilustracije Jaka Vukotič. Dob: Miš, 2022. »Hodim v navadno šolo, se pravi z otroki, ki v nasprotju z mano vidijo vse oblike in barve,« je uvodni stavek v dru­ gem poglavju (Šunder ob dežju) krat­ kega romana z naslovom Past v razredu, pod katerega se je podpisal pisatelj Žiga Valetič. Preostala poglavja v njem so še: Predzgodba ali kako sem dobil ime, Pri- mer likovnih map, Juha okrepi, Drugi najljubši hobi in Risba prijateljstva. Na naslovnici, ki je prijetne rumene barve in jo krasi podoba SuperVida, likovni izdelek ilustratorja Jaka Vuko­ tiča, izvemo še, da gre za 1. epizodo v seriji knjig, ki bodo še izšle, in da je knjiga dobila svoj dom pri založbi Miš. Vukotičeve ilustracije so črno­ bele z nekaj sivimi odtenki, izrazite v svojem likovnem nagovoru, obenem pa dovolj šaljive, da se uspešno zdru­ žijo z literarnim delom. Figure imajo izrazito poudarjene glave, telesa so nekoliko nesorazmerna, roke in noge izrazito tanke. V tem oziru je ilustracija odlično ujela fabulo romana, v katerem vsi veliko razmišljajo. Tudi temeljna zanka v literarnem delu se razplete z izrazitim delom možganov – najprej v sanjskih svetovih, ko se Vidu sanja, kdo bi lahko bil storilec razdejanja likov­ nih del, potem pa tudi s pronicljivim detektivskim ugibanjem, analiziranjem in končnim povezovanjem. Pisatelj si je zastavil velik izziv, ko se je za književno osebo odločil za otroka, ki zaradi izrazito slabega vida pouku ne zmore slediti sam, pač pa mu pri tem pomaga njegov spremljevalec Bojan. Svet zaradi primanjkljajev zaznava povsem drugače, zato je moral biti avtor pri snovanju celotne zgodbe in osrednje književne osebe še toliko bolj spreten. A uspel mu je učinkovit prikaz atmosfere v četrtem razredu, ki zaradi prvoosebne pripovedovalske perspek­ tive slabovidnega Vida bolj temelji na igrah svetlobe in teme, govoru, zvoku, premikih, dotikih … Presenečeni pa smo tudi, kako zrelo in nadvse empatično Vid zaznava svet; sklepamo lahko, da gre za strukturo nekakšnega dvojnega pripovedovalca – Vida, učenca 4. razreda, in neke nje­ gove bolj odrasle različice, odzadenjske entitete, ki vse skupaj pripoveduje in oblikuje v celovit pripovedni tok. Pisatelj tako ves čas dosledno gradi Vidovo osebnost, ki svet zaznava dru­ gače kot večina ostalih otrok, v sanjah pa vidi »dlje in onkraj«, saj v njih raz­ vije posebno zaznavo: »Rubi je v omari nabrala njihovih pet map, Naja pa je zraven dodala še dve: svojo in Rubijino. Ne vem, kako sem vedel, da so to ravno te mape, saj nisem videl imen.« Se pa ob Vidu in njegovih starših pojavi še niz zanimivih imen, ki sta jih pisatelj in ilustrator hudomušno »nat­ resla« tudi na notranji strani sprednje in zadnje platnice. Če so Vidovi sošolci razumevajoča in odmaknjena v ozadje. Jasno je, da uprizoritev ne more uloviti vseh rež misli, ki jih je Ana zapisovala skozi čas in včasih v njih poskušala najti tudi drugačen, bolj nepristranski in naklonjen pogled na osebe, s kate­ rimi si je dve leti delila majhen svet, prevprašati svoja dojemanja in veden ja, se spopasti z občutki; ulovi pa tisto vrhnjo, prevladujočo plast jasne in izrazite, a že zaradi razmer ne po­ enostavljeno enoznačne karakterne od ­ slikave posameznih osebnosti. Tu so tudi bolj umirjena sestra Margot (Saša Pavlin Stošić), v osredoto­ čenosti nase in koketnosti ekspresivna Gospa Van Daan (Barbara Vidovič) ter njen distanciran, v pasivnost in kajenje vdan soprog (Aleš Kranjec). V primer­ javi s knjigo je izraziteje izpostavljen lik Petra, ki ga Timotej Novaković vzpostavi kot bolj radoživega fanta z manj zadržanosti, kar se pokaže kot logična dramaturška podlaga za kasnejše zbliževanje z Ano. Ena od šte­ vilnih tem, porajajočih se v kompleksni psihologiji te zaprte družinsko­druž­ bene celice, je odnos staršev oziroma odraslih do otrok – morda, vendar ne nujno, nekoliko časovno zaznamovan glede družinskih vzorcev in vzgoje – in Peter, čigar občutja prav tako niso sprejeta, predstavlja lepo vzporednico Aninemu svetu. Na nek način funk­ cionirata kot otroka iz Andersenove pravljice, ki edina zmoreta izraziti res­ nico in ob Aninem spoznavanju, da se Peter počuti prav tako osamljenega, zapuščenega in nerazumljenega kot ona sama, med njima raste tudi bližina in ljubezen, ki ju oba tako zelo potre­ bujeta. Odtujenost, pomanjkanje zaup­ nosti, iskrenih pogovorov in bližine so rdeča nit medosebnih vektorjev in pomembno sporočilo Aninih izpovedi. Prav takšno okolje odstira prostor, v katerem odrašča in postaja samostojna, četudi preko zahtevne poti sebi prepuš­ čenega spopadanja s težavami in odre­ kanja podpori staršev. Uprizoritev na tej ravni ponuja večplasten vpogled v doživljanje najstnice, ki presega speci­ fične okoliščine in sega v univerzalno. Dnevnik Ane Frank se zaključi 1. avgusta 1944, po nekaj več kot dveh letih od trinajstega rojstnega dne, ko je Ana prejela dnevnik, v katerem je zapise naslavljala z »Ljuba Kitty!« in po nekaj več kot dveh letih v skrivališču, ko so stanovalce odkrili in jih poslali v taborišče. Uprizoritev ta cikel zaključi z dokumentarnimi informacijami o nadaljnji usodi članov obeh družin: z igralci, ki se iz svojih zgodovinsko realističnih oblačil v rjavem koloritu preoblečejo v črtaste taboriščne obleke (kostumografinja je Meta Sever), nji­ hovimi izpovedmi o taboriščnih pre­ mestitvah in dnevih smrti z odigravan­ jem smrtnega padca ter pripovedjo Otta Franka, edinega preživelega, o Aninih sanjah pustiti za seboj zapis o vsem preživetem, zapustiti naslednjim generacijam pričevanje o nesmiselnosti vojne in sovraštva. Ko kljub znameni­ temu reku, da se zgodovina ne bi več ponavljala, politični, gospodarski in geostrateški apetiti ne pojenjajo, morda še toliko bolj danes, ob neposredni bli­ žini vojne, je to zagotovo sporočilo, ki ga je potrebno in vredno postavljati v središče pozornosti. Vendar se zdi zaključna didaktična pretiranost tra­ gičnosti in očetovo ponavljanje Ani­ nih upov, da bi s pisanjem dosegla nekaj več, njenih zaklinjanj po miru, retoričnih vpraševanjih – so Judje res drugačni, čemu ta vojna, čemu pre­ gon Judov – poenostavljen klicaj, ki po večplastni zgodbi kompleksne človeš­ kosti in odnosov v zaostrenih okolišči­ nah zanemari priložnost za razširitev. Ali drugače: ostane v partikularnem primeru konkretne usode, specifičnega 134 135 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | OCENE – POROČILA zgodovinskega obdobja in specifično usmerjene sovražnosti ter preganjanja. Anina zgodba v režiji Vinka Mödern­ dorferja je presunljiva in detajlna, z mnogimi problemskimi vsebinami in vprašanji, vendar tudi v izteku ostane predvsem pri tem, pri njeni zgodbi in zgodbi nacističnega pregona Judov, ne odpre pa okna do sedanjosti, da bi zakričala tudi o vseh drugih kontekstih porajanja sovraštva in raznovrstnih oblik vojnih uničevanj. NIKA ARHAR 1 PROTI 0 ZA OTROŠKO DOMIŠLJIJO Žiga Valetič: Past v razredu (SuperVid, 1. epizoda). Ilustracije Jaka Vukotič. Dob: Miš, 2022. »Hodim v navadno šolo, se pravi z otroki, ki v nasprotju z mano vidijo vse oblike in barve,« je uvodni stavek v dru­ gem poglavju (Šunder ob dežju) krat­ kega romana z naslovom Past v razredu, pod katerega se je podpisal pisatelj Žiga Valetič. Preostala poglavja v njem so še: Predzgodba ali kako sem dobil ime, Pri- mer likovnih map, Juha okrepi, Drugi najljubši hobi in Risba prijateljstva. Na naslovnici, ki je prijetne rumene barve in jo krasi podoba SuperVida, likovni izdelek ilustratorja Jaka Vuko­ tiča, izvemo še, da gre za 1. epizodo v seriji knjig, ki bodo še izšle, in da je knjiga dobila svoj dom pri založbi Miš. Vukotičeve ilustracije so črno­ bele z nekaj sivimi odtenki, izrazite v svojem likovnem nagovoru, obenem pa dovolj šaljive, da se uspešno zdru­ žijo z literarnim delom. Figure imajo izrazito poudarjene glave, telesa so nekoliko nesorazmerna, roke in noge izrazito tanke. V tem oziru je ilustracija odlično ujela fabulo romana, v katerem vsi veliko razmišljajo. Tudi temeljna zanka v literarnem delu se razplete z izrazitim delom možganov – najprej v sanjskih svetovih, ko se Vidu sanja, kdo bi lahko bil storilec razdejanja likov­ nih del, potem pa tudi s pronicljivim detektivskim ugibanjem, analiziranjem in končnim povezovanjem. Pisatelj si je zastavil velik izziv, ko se je za književno osebo odločil za otroka, ki zaradi izrazito slabega vida pouku ne zmore slediti sam, pač pa mu pri tem pomaga njegov spremljevalec Bojan. Svet zaradi primanjkljajev zaznava povsem drugače, zato je moral biti avtor pri snovanju celotne zgodbe in osrednje književne osebe še toliko bolj spreten. A uspel mu je učinkovit prikaz atmosfere v četrtem razredu, ki zaradi prvoosebne pripovedovalske perspek­ tive slabovidnega Vida bolj temelji na igrah svetlobe in teme, govoru, zvoku, premikih, dotikih … Presenečeni pa smo tudi, kako zrelo in nadvse empatično Vid zaznava svet; sklepamo lahko, da gre za strukturo nekakšnega dvojnega pripovedovalca – Vida, učenca 4. razreda, in neke nje­ gove bolj odrasle različice, odzadenjske entitete, ki vse skupaj pripoveduje in oblikuje v celovit pripovedni tok. Pisatelj tako ves čas dosledno gradi Vidovo osebnost, ki svet zaznava dru­ gače kot večina ostalih otrok, v sanjah pa vidi »dlje in onkraj«, saj v njih raz­ vije posebno zaznavo: »Rubi je v omari nabrala njihovih pet map, Naja pa je zraven dodala še dve: svojo in Rubijino. Ne vem, kako sem vedel, da so to ravno te mape, saj nisem videl imen.« Se pa ob Vidu in njegovih starših pojavi še niz zanimivih imen, ki sta jih pisatelj in ilustrator hudomušno »nat­ resla« tudi na notranji strani sprednje in zadnje platnice. Če so Vidovi sošolci razumevajoča in odmaknjena v ozadje. Jasno je, da uprizoritev ne more uloviti vseh rež misli, ki jih je Ana zapisovala skozi čas in včasih v njih poskušala najti tudi drugačen, bolj nepristranski in naklonjen pogled na osebe, s kate­ rimi si je dve leti delila majhen svet, prevprašati svoja dojemanja in veden ja, se spopasti z občutki; ulovi pa tisto vrhnjo, prevladujočo plast jasne in izrazite, a že zaradi razmer ne po­ enostavljeno enoznačne karakterne od ­ slikave posameznih osebnosti. Tu so tudi bolj umirjena sestra Margot (Saša Pavlin Stošić), v osredoto­ čenosti nase in koketnosti ekspresivna Gospa Van Daan (Barbara Vidovič) ter njen distanciran, v pasivnost in kajenje vdan soprog (Aleš Kranjec). V primer­ javi s knjigo je izraziteje izpostavljen lik Petra, ki ga Timotej Novaković vzpostavi kot bolj radoživega fanta z manj zadržanosti, kar se pokaže kot logična dramaturška podlaga za kasnejše zbliževanje z Ano. Ena od šte­ vilnih tem, porajajočih se v kompleksni psihologiji te zaprte družinsko­druž­ bene celice, je odnos staršev oziroma odraslih do otrok – morda, vendar ne nujno, nekoliko časovno zaznamovan glede družinskih vzorcev in vzgoje – in Peter, čigar občutja prav tako niso sprejeta, predstavlja lepo vzporednico Aninemu svetu. Na nek način funk­ cionirata kot otroka iz Andersenove pravljice, ki edina zmoreta izraziti res­ nico in ob Aninem spoznavanju, da se Peter počuti prav tako osamljenega, zapuščenega in nerazumljenega kot ona sama, med njima raste tudi bližina in ljubezen, ki ju oba tako zelo potre­ bujeta. Odtujenost, pomanjkanje zaup­ nosti, iskrenih pogovorov in bližine so rdeča nit medosebnih vektorjev in pomembno sporočilo Aninih izpovedi. Prav takšno okolje odstira prostor, v katerem odrašča in postaja samostojna, četudi preko zahtevne poti sebi prepuš­ čenega spopadanja s težavami in odre­ kanja podpori staršev. Uprizoritev na tej ravni ponuja večplasten vpogled v doživljanje najstnice, ki presega speci­ fične okoliščine in sega v univerzalno. Dnevnik Ane Frank se zaključi 1. avgusta 1944, po nekaj več kot dveh letih od trinajstega rojstnega dne, ko je Ana prejela dnevnik, v katerem je zapise naslavljala z »Ljuba Kitty!« in po nekaj več kot dveh letih v skrivališču, ko so stanovalce odkrili in jih poslali v taborišče. Uprizoritev ta cikel zaključi z dokumentarnimi informacijami o nadaljnji usodi članov obeh družin: z igralci, ki se iz svojih zgodovinsko realističnih oblačil v rjavem koloritu preoblečejo v črtaste taboriščne obleke (kostumografinja je Meta Sever), nji­ hovimi izpovedmi o taboriščnih pre­ mestitvah in dnevih smrti z odigravan­ jem smrtnega padca ter pripovedjo Otta Franka, edinega preživelega, o Aninih sanjah pustiti za seboj zapis o vsem preživetem, zapustiti naslednjim generacijam pričevanje o nesmiselnosti vojne in sovraštva. Ko kljub znameni­ temu reku, da se zgodovina ne bi več ponavljala, politični, gospodarski in geostrateški apetiti ne pojenjajo, morda še toliko bolj danes, ob neposredni bli­ žini vojne, je to zagotovo sporočilo, ki ga je potrebno in vredno postavljati v središče pozornosti. Vendar se zdi zaključna didaktična pretiranost tra­ gičnosti in očetovo ponavljanje Ani­ nih upov, da bi s pisanjem dosegla nekaj več, njenih zaklinjanj po miru, retoričnih vpraševanjih – so Judje res drugačni, čemu ta vojna, čemu pre­ gon Judov – poenostavljen klicaj, ki po večplastni zgodbi kompleksne človeš­ kosti in odnosov v zaostrenih okolišči­ nah zanemari priložnost za razširitev. Ali drugače: ostane v partikularnem primeru konkretne usode, specifičnega