ČRTICA
Kaj neki je grelo mojega deda?
Naš ded je bil snežnobelih las, trdnega po-gleda in zarotniškega duha. Moj oče je pogo-sto rekel: »Foter je čudak,« jaz pa sem ga imel rad. Kadar smo ju z babico obiskali v hišici na robu mesta. se je po kosih spretno dvignil izza zidanega štedilnika, nas vse hu-domušno pogledal in se očetu glasno zarežal:
»Aha! Si prignal svojo čredo na ogled?« Potem je stopil dva koraka naprej, si na pr-sih poravnal srajco in ga zajedljivo preme-ril:
»Gizdavo se oblačiš, Anton, bleščiš ...«
S sredincezn izprožene desnice je krcnil lepo očetovo kravato, nanjo jp bil očka res-nično ponosen, saj je bila kupljena na lon-donskem Regent Streetu. Ded mi je zarotni-ško pomežiknil in se ponovno pusto zagledal v zetov obraz:
»Ampak vraga, ti, ki imaš denar, si lahko privoščiš, ne?«
Očetu je bilo opazno neprijetno, ded ga je glasno opominjal kako je mlajši pridobit-nik socialističnega čudeža. Nekako plašen in neodločen je bil videti pred upokojenim želez-ničarjem. Moj oče, ki je bil direktor velikega podjetja! Kadar je spregovoril, so se zgrbili in naježili tudi veliko pomembnejši ljudje. Marsikaj je imel v mezincu in lani je dobil odlikovanje. Tukaj pa se je nelagodno pre-stopal z noge na nogo. Moja mati zadaj se je brž razhudila:
»Pa ja ne bosta spet začela? Redkokdaj se vidimo, ti oče, pa bi takoj politiziral. Kaj ho-češ, sodobni časi so in pusti že Antona ... Alo, gremo pozdravit babico!«
Sestri sta brž zdrveli na vrt, kjer je babica počivala pod češnjo in se čez plot čudila naši novi bleščeči pločevini. Oče je pohitel za ma-terjo, jaz pa sem ostal pri dedu. S težko hra-pavo roko me je pogledal po laseh in bolj sebi rekel:
»Mi stari veš, smo jim za vest...«
Potem je segel po debeli rjavo pleteni jopi in mi smehljaje pokazal v sosednjo sobo:
»Pridi, še eno staro imam ...«
Na stenah tega prostora je tiktakalo, po-zvanjalo, kukalo, mlelo in klenkalo vse polno starih ur. Na veliki mizi sredi sobe je ležalo raztreščeno drobovje neke zapuščene revice, ki jo je ded dobil kdo ve kod in skušal ji bo vdihniti življenje. Ljudje so deda cenili kot zelo spretnega ljubiteljskega urarja. Z navi-dez okornimi prsti je spretno ravnal s pinceto in v roke jemal različna kolesca ter vzmeti. Natančno jih je čistil in s počasno zaneslji-vostjo nameščal v ogrodje. Radovedno sem ga opazoval ter mu podajal različna drobna, orodja. Brundal je v brado in mi med na-j tančnim delom rad pripovedoval o nekem' dogodku izpred mnogih let. Takrat je bil še človek temnih las in gladke polti, moja mati pa še majhen otrok. Zgodilo se je na neki ce-sti v vzhodnem mestnem predelu. Uprli so se železničarji in bil je strašen dan. Zandarji so se z bajoneti zaganjali v množico in streljali na ljudi. Kasneje so ženske ležale na tirih in
velika črna lokomotiva se je grozeče počasi približevala ležečim telesom. Ogromna sopi-hajoča pošast je postajala večja in večja; grozila je pomendrati vse pred seboj. Zadnji trenutek, kakor v napetih filmih, se je usta-vila ... Kar drhtel sem ...
»Na,« je potem ded vstavil mehanizem pod številčnico, »zdaj menda bo ...«
»Dedek,« sem si vprašujoče z mezincem zavrtal v nos, »dedek«, zakaj se tebe očka boji?«
»Ha, ha, Andrejček«, se je glasno zasme-jal ded, »saj se me ne boji. Veš, jaz ga opo-minjam na nekaj, kar je nekoč bilo, spomi-njam ga, kako smo tudi mi v mladih letih kaj napravili...«
Vidite, ta moj ded je bil človek iz mesa in krvi. Tako je rekel sindikalni govornik na dedovem pogrebu. Na babičnem pokopu po-leti je dedek jokal kot otrok, znal pa je tudi hudo zakleti in si kdaj dobro privezati dušo. Umrl je pred desetimi leti. Na novega leta dan so vsega trdega našli prislonjenega ob domačo vrtno ograjo in pravijo, kako mu je na licu lebdel smehljaj. S starimi kameradi se ga je na silvestrovo nacedil...
In zakaj vam tole pripovedujem? Zato, ker je tudi danes Silvester in prav zdajle stojim v ostrem hladu pred veliko moderno stolpnico. Nekoliko se majem, premišljujem o dedu in o bogato razsvetljeni, čedno oprem-ljeni kletki zgoraj v sedmem nadstropju. Pol-na je meni znanih ljudi, ki so med letom stra-šansko naoljeni, fini, vendar si zdajle poda-jajo tenke čaše in zveneče pritrkavajo šume-čo svetlo zlatozeleno peno v njih. Hinavsko se nasmihajo in prekleto ogabno obirajo manjkajoče. Zdaj, zdaj bodo osvetljeni kva-drati za hip otemneli, ljudje pa vsevprek se-gali v roke, razmetavali s plehko srečo in si bodo lahko že minuto kasneje v jarki svetlobi novoletnega dne ponovno skočili v lase ...
Stojim tu spodaj in nenadoma se odločim. Kljub vsemu me privlačujejo mrzli zidovi in topla svetloba v uokvirjenih kvadratih. Hlad-no je tule postajati in kaj neki je takrat gre-lo mojega deda, da ni našel vrat v domačem plotu? Med vrati zadenem ob hišnika, razpo-loženo se je zarežal:
»O, tovariš Andrej! Srečno novo leto.«
»Srečno,« mu bežno sežem v roko, nena-doma sem nestrpen, kletka v sedmem nad-stropju me prekleto privlači...
Bogomir Šefic