Oxf.: 22:907 Gojenje gozdov kot varstvo narave? (prispevek k problematiki gozdarstva in varstva narave) Georg SPERBER* Objavljamo predavanje, ki ga je imel avtor v začetku tega leta v Ljubljani. Avtor je ena najuglednejših. gozdarskih in naravovarstvenih osebnosti v Zvezni republiki Nemčiji. Njegova misel o nujnosti naravovarstvene usmerjenosti gozdarstva nam ne bi smela biti nova ali celo tuja. A vendarle nam je prispevek nadvse dobrodošel. V času, ko poleg že starih težav naše gozdove pestijo številne nove, ko se nimamo veliko časa odločati, kako šeizpopolniti naše delo, da bo naš gozd kos tem težavam in sposoben izpolnjevati vse naloge, ki mu jih družba nalaga vse več in vedno bolj obvezujoče, nam izkušnje in sugestije uglednega avtorja vsekakor zelo koristno bogatijo naše vedenje o tem, kako ravnati z gozdom. Prispevek je prevedel dr. Marjan Zupančič. Kaj danes družba pričakuje od gozda? Družba danes postavlja gozdu nena- vadno visoke zahteve, posebno tistemu v javni lasti. Sodobni bavarski gozdni zakon zahteva, da mora biti gospodarjenje z državnimi in komunalnimi gozdovi vzorno. Gozdovi morajo biti primerni svojemu ras- tišču, zdravi, zelo donosni in stabilni: če niso taki, pa morajo taki postati. Pri vseh ukrepih je treba upoštevati zahteve varstva narave in nege krajine. Bavarski zakon o varstvu narave predpi- suje, da morajo biti življenjske združbe in življenjski prostor živečih rastlin in živali zaščiteni in da je treba uničeno naravo čimbolj obnoviti. Po potrebi naj bi spet naselili nekdanje rastline in živali. Po tem zakonu morajo država, občine, okraji in druge pravne osebe javnega prava gospo- dariti z zemljišči v skladu s cilji in načeli varstva narave. Pri tem morajo ekološko posebno visokovredna zemljišča in njihovo lastništvo služiti predvsem varovanju nara- ve. .. Dr. G. S., Wostvieler Weg 9, 8612 Ebrach/ Neudor1, D 380 G. V. 9/89 Avtor v rezervatu gozdnega obrata v Ebrachu. Sliko priložilo uredništvo. Foto : Ferdo Hernah Po zveznem zakonu o varovanju narave je urejeno gozdarstvo, pa tudi kmetijstvo, osrednjega pomena pri ohranjanju kulturne in rekreacijske krajine; tako kot pravi za ko~ nodajalec: služita ciljem tega zakona. Za- radi privilegiranosti uživalcev narave pa je neizogiben spopad med gozdnimi posestni- ki, goznimi upravami in varstvom narave. Pojem »urejeno gozdarstvo« varstveniki narave na eni strani ter gozdni posestniki in gozdarji na drugi strani zelo različno razlagajo. Stanje naših gozdov: skrajno nezadovoljivo V naših gozdovih zdaj prevladujejo igla- ste drevesne vrste, golosek kot najbolj razširjeni način obnavljanja gozdov in t. i. enodobni sestoj in dobni razredi, ki pome- nijo nasprotje prebiralnemu gozdu. že pred petindvajsetimi leti je znani pro~ fesor gojenja gozdov J. N. Kostler postavil nemškemu gozdu pretresljiva diagnozo: samo tretjino gozdov lahko označimo kot zdrave gozdove. To so predvsem mešani gorski gozdovi bukve, jelke, smreke ter bukovo-hrastovi gozdovi v srednjem in za- hodnem delu Zvezne republike. Tretjina gozdov je po Kostlerjevem mnenju labilna, to so smrekovi nasadi na neprimernih ra- stiščih, preostala tretjina pa je bolna. To so borovi nasadi na revnih tleh, ki so jih nekdaj uničili z večstoletnim steljarjenjem in po- dobnimi uničevalnimi rabami tal (Oberpflaz, Mittelfranken, severozahodna Nemčija itn.). Medtem so se razmere še poslabšale. Profesor MOider iz Gottingena govori (1986) o pospešenem razpadanju nemških gozdov, pri katerih je najbolj skrb vzbuja- joče to, da vedno bolj propada najbolj razširjena vrsta listavcev, tj. bukev. Boji se, da se je ekološki razpad gozdov začel že mnogo pred sedanjim časom in da so ga sedanje uničujoča poškodbe zaradi one- snaženega zraka samo zasenčile. >>Še nikoli ni bilo o ekologiji toliko govora, kot danes in še nikoli nismo tako malo vedeli o tem, kaj manjka našim ne naravnim gozdovom. To je namreč postopna gozdno- gojitvena preobrazba k večji notranji stabil- nosti, torej naloga, ki se po svoji razsežnosti lahko primerja z nalogami gozdarskih pio- nirjev pred 150 do 200 leti« (MUDLER 1986). Tudi Seitschek, referent za gojenje gozdov pri bavarskem gozdarskem mi~ nistrstvu, ima vzgojo stabilnih gozdov za osrednjo nalogo pri gojenju, kajti katastrofe, kot so vetrolomi, snegolomi, napadi škodlji- vih žuželk jasno razkrivajo slabosti naših gozdov. Že več desetletij količina posprav- ljenega poškodovanega lesa po takih kata- strofah predstavlja četrtino vsega poseka na Bavarskem, v deželi Rheinland-Pfalz pa 30-40 %. Katastrofe pa so bile posebno pogoste v zadnjem desetletju. Izmed dreve- snih vrst je prizadeta posebno smreka, pa tudi bor. Listavci so se izkazali za mnogo bolj stabilne. Dežela Unterfranken, kjer je veliko listavcev, je mnogo manj prizadeta. Sedanje poškodbe zaradi onesnaženega zraka zaenkrat niso zahtevale kakšnih več­ jih posekov poškodovanega lesa (SEIT- SCHEK 1988). Pa vendar se tako rado zgodi, da »onesnaženemu« zraku oz. emi- sijam pripisujemo krivdo za vse, tako med drugim za slabo naravno pomlajevanje bu- kve, za vetrolome in snegolome. V našem hitro potekajočem času pozabljamo, da je bilo že nekdaj veliko škode in neuspehov v nemških gospodarjenih gozdovih (MOL- DER 1986). Seveda so sedanje škode zaradi onesna- ženega zraka smrtna nevarnost za gozdo- ve. So posledica naše civilizacije, ki je tako močno odvisna od tehnike. Toda samo družba in tehnični napredek lahko rešita gozdove pred to škodo. A ekološka nesta- bilnost naših nenaravnih gozdov je posle- dica dvestoletnega nenaravnega gospodar- jenja po metodi dobnih (starostnih) razre- dov gozda. Gozdarstvo mora to spremeniti. O VREDNOSTI STARIH GOZDOV ZA VARSTVO NARAVE Raznolikost živega sveta v starih gozdovih V zreli dobi gozda in na začetku t. i. faze razpadanja število rastlinskih in živalskih vrst doseže svoj vrhunec. To velja seveda za naravne gozdne življenjske združbe. Toda, če jih primerjamo s pragozdovi, pose- kama naravne gozdove že v prvi polovici njihove naravne življenjske dobe. Z gle- dišča varovanja biotipov in vrst bi si torej morali prizadevati, da bi čim več gozdov G. V. 9/89 381 doseglo čim višjo starost in da bi tudi faza staranja in pomlajevanja čim dlje trajala. Mlade razvojne stopnje enodobnega goz~ da, to so mladja, gošče, drogovnjaki, so življenjski prostor le majhnemu številu vrst. Vzemimo za primer domače vrste ptic. V stopetdesetletnem sestoju bukve in gradna z začenjajočim se pomlajevanjem v skupi~ nah so v Steigerwaldu na desetih hektarjih našli sedemnajst različnih gnezdečih vrst ptic. Poleg so na nekdanji golo~ečni površi- ni, porasli s petnajst let starim pionirskim gozdom trepetlike, breze in vrb,. našli le devet takih ptičjih vrst na desetih hektarjih. V naravnem gozdnem rezervatu na istem rastišču, kjer so rasla do 250 let stara bukova drevesa in kjer ni manjkalo umirajo~ čih in mrtvih dreves so našli na desetih hektarjih 24 ptičjih vrst. če se število vrst s starostjo gozda pove- čuje, se gostota naseljenosti po številu gnezdečih parov s starostjo gozda le malo spremeni. V omenjenem primeru imamo v starem sestoju šest gnezdečih parov na hektar, na nekdanji goli površini s pionir~ skim sestojem 5,3 in v naravnem rezervatu 6,3 para na hektar. Opazovanje ptic je razmeroma preprosto. Ptice so zelo primerne kot kazalec števila vrst v določenem življenjskem prostoru. Mladi gozdovi so prostor za ptice, ki gne~ zdijo na tleh, kot je npr. drevesna cipa, ali so prebivalci grmišč, npr. črnoglavka, vrtna penica, siva pevka. Navadno imamo pri tem opraviti z vrstami, ki jih najdemo tako rekoč povsod in ki niso ogrožene. Najmanj ugodna razvojna stopnja gozda za ptice, . tako po številu vrst kot po gostoti naseljeno~ sti sploh, so drogovnjaki. Prebivalci drevesnih krošenj, kot je kra- gulj, sršenar, kanja in prebivalci debel, kot so različne vrste žoln, in uporabniki dreves- nih duplin, kot so duplar, koconogi čuk, sinice, muharji, potrebujejo stare gozdne sestoje. Čim večja je ptičja vrsta, tem večja drevesa praviloma potrebuje. Tako se veliki detel in uporabniki njegovih duplin, kot so velika sinica in črnoglavi muhar zadovoljijo že s šestdesetletnimi gozdnimi sestoji. Za črno žalno in stanovalce duplin, ki pridejo za njo, kot so duplar, lesna sova in koco nogi čuk itn. so zanimivi šele nad. sto let stari sestoji. 382 G. V. 9/89 Samo v starih gozdovih so ohranjene vrste iz ))rdeče listecc ogroženih vrst Vrste, katerih obstoj je ogrožen ali ki celo izumirajo, uvrščamo na t. i. »rdeče liste«. Od 219 gnezdečih ptičjih vrst, kolikor jih v Zvezni republiki Nemčiji redno najdemo, jih 86 spada med »ogrožene« in ••izumirajo- če". 24 vrst na tej rdeči listi potrebuje gozd za svoj obstoj. V narodnem parku Bavarski gozd je lepo ponazorjen pomen starosti gozdnega sestaja za ohranitev ogroženih vrst. V gozdnem mladju in goščah sploh ne najdemo ogroženih ptičjih vrst. v drogovnja- kih gnezdi zelo ogrožena vrsta- skobec- a obilne možnosti gnezdenja v drogovnjakih očitno ne zmanjšujejo njegove ogroženosti. V debeljakih naletimo že na osem vrst z rdeče liste; v gospodarskih gozdovih, kjer ne sekajo, je do enajst, v pragozdu podob- nih ostankih starih mešanih gorskih gozdov pa do štirinajst ogroženih vrst. Prekomerna razmnožitev miši in parkljaste divjadi v mladih gozdovih V pragozdovih naših zemljepis.nih širin močno prevladuje stopnja zrelosti, na mlade razvojne stopnje 9ozda naletimo le na majhnih površinah. Se najbolj so tem pragozdovom podobni prebiralni gozdovi z visoko lesno zalogo. V naših sedanjih go- spodarskih gozdovih je delež mladij, gošč in drogovnjakov nenaravna velik. Zato ni čudno, da živalske vrste starih gozdov ne- varno nazadujejo, pa naj bodo to gozdne kure, divji petelin in gozdni jereb ali redke vrste žoln, kot je srednji detel, tropski detel ali pa duplar, mali sko~ik in ko~~nogi čuk .. Zivalske vrste mladrh razVOJnih stopenJ gozda pa se tako lahko prekomerno raz- množijo. Velike težave povzroča občasna prenamnožitev gozdnih miši, kot so gozdna krtica, poljska in gozdna miš. Prav tako je problem mladih gozdov in problem našega stoletja sploh prenarnnožitev srnjadi in jele- njadi. Iz severne Amerike poznamo prime- re, ko so posekali pragozdove duglazije in tuje (Thuja sp.), v mladih sekundarnih go- zdovih pa se je v nekaj številčnost črnore­ pega jelena tudi do dvajsetkrat povečala. Pomen starosti gozda za ohranjanje ži- valskih vrst je večji od pomena mešanosti drevesnih vrst. Tako je star borov nasad ali celo stara smrekova monokultura za ohra- njanje živalskih vrst pomembnejša od mla- dega mešanega gozda z vsemi rastišču primernimi drevesnimi vrstami listavcev. če stare drevesne nasade posadimo s primer- nimi vrstami listavcev in jih nato polagoma presvetlimo in pospravljamo, ohranjamo trenutno prednost starih drevesnih nasadov in hkrati zasnavljamo bolj stabilne in zdrave mešane gozdove, ki bodo kasneje veliko pripomogli k ohranjanju ogroženih vrst. Pri primerljivi starosti imajo seveda se- stoji domačih in rastišču primernih dreves- nih vrst več živalskih in rastlinskih vrst kot sestoji rastišču neprimernih vrst ali celo eksotičnih iglavcev. Stari obvodni logi, gor- ski mešani gozdovi, bukovo-hrastovi go- zdovi, srednji gozdovi z veliko nadstojnih dreves so pri varovanju biotopov in vrst v gozdovih najbolj pomembni. Raznolikost življenja v mrtvem Jesu V prezrelih naravnih gozdovih - na stop- nji razpadanja -je veliko bolehnih, umirajo- čih in mrtvih dreves. Prav pomanjkanje odmrlega lesa ustvarja razliko med starimi sonaravnimi gospodarskimi gozdovi in med pragozdom. Razpadajoči les je življenjski prostor za celo množico gliv, hroščev {polo- vica vseh vrst hroščev je sploh navezana na mrtev les), lesnih os, mravelj itn. ln te žuželčje vrste so hrana žolnam, sinicam in brglezom. Bolni in gnili les dajeta v duplih živečim živalim zavetje in gnezdišče. Zolne, ki so specialisti za obdelavo lesa, si tu naredijo votline za gnezdenje in prenočevanje. Po- samezne ptičje vrste se pozneje vselijo vanje in so odvisne od njih. Prostorne votline črne žalne naselijo prebivalci votlin kot so duplar, lesna sova, koconogi čuk, kavka in nekdaj tudi zlatovranka, ki je medtem izumrla. Tudi majhne vrste: brglez, pogorelček (rdečerepka), črnoglavi muhar in belovrati muhar, velika sinica, plava sini- ca, netopirji jih uporabljajo za poletna gnez- dišče. Hudournik lahko v njih celo prezimi. Sršeni in čebele gradijo v njih velika satovja. Brezupen položaj nemškega varstva narave L. 1986 je bilo v Zvezni republiki Nemčiji 2380 področij zavarovane narave s skupno površino 280.000 ha, to je 1,1 % skupne površine. K temu moramo prišteti tri na- rodne parke s 35.000 ha ali O, 1 % skupne površine. Varovanje gozdnih ekosistemov je pri tem daleč najpomembnejši cilj teh območij! Toda samo 80.000 ha površine območij zavarovane narave in 10.000 ha površine narodnih parkov uživa polno var- stvo narave, tam so prenehali kmetijsko in gozdarsko izrabljati tla, prenehali z lavam in ribolovom. Torej le 0,3 do OA% državne površine uživa polno varstvo narave {ERZ 1987). V zadnjih letih se je. število območij z zavarovano naravo opazno povečalo -leta 1961 jih je bilo samo 738- toda povprečna zavarovana površina je vedno manjša in ta območja so tako bolj občutljiva za moteče vplive. Leta 1936 je bilo 98 takih območij s povprečno 1044 ha površine, leta 1961 jih je bilo 738 s povprečno 233 ha in leta 1986 2380 s povprečno 125 ha površine. Ob pregledu 514 zavarovanih območij so ugotovili, da je v treh četrtinah primerov narava slabo ohranjena ali celo »uničena<< (HAMANN IN PRETSGHER 1985). Po izsledkih kartiranja so na 4 do 8% površine Zvezne republike Nemčije biotopi, ki so posebej vredni zaščite in ki bi si z vidika varstva narave zaslužili polno zašči~ to. Ob teh žalostnih razmerah varstva nara- ve, ki jih spremlja dramatična izguba rastlin- skih in živalskih vrst, je razumljivo, da si uradno in organizirano varstvo narave želi novih popolnoma zavarovanih površin predvsem gozdnih. Meje za polno vastvo narave Varstvo narave si mora prizadevati, da učinkovito zavaruje do sedaj izločena zava- rovana območja pred izrabo, npr. gozdnim gospodarjenjem, lovom, rekreacijo. Prav tako bi bilo več kot potrebno, da bi imeli še en narodni park, v katerem bi zavarovali najpomembnejši naravni ekosistem naših zemljepisnih širin, to je bukov gozd. Pa vendar so možnosti za nove rezervata s polnim varstvom narave ozko omejene. Tudi če bi dosegli ideal varstvenikov nara- ve, to je polno varstvo na 4 do 8% površine vse države, kjer imamo varovanja vredne biotope, bi ti otočki pomenili hudo malo v morju »urejeno gospodarjenih« agrarnih G. V. 9/89 383 step in drevesnih nasadov, zato ne bi mogli rešiti ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Nemška dežela je pregosto naseljena. Že stoletja gozdove intenzivno izrabljamo in smo jih tako temeljito spremenili. Zvezna republika Nemčija lahko v svojih gozdovih zadovolji le dobro polovico potreb po lesu, preostalo polovico mora uvažati. Če zmanjšamo lastno preskrbo z lesom zaradi velikopoteznega polnega varstva na- rave, potem bi bilo treba še več lesa uvaža- ti, kar bi še bolj prizadelo gozdove v deželah v razvoju. Tam na.rnreč drugače kot pri nas gozd v glavnem še vedno brezobzirno izko- riščajo. Izrabi gozda sledi krčitev in naseli- tev domačinov, vse to pa pomeni uničeva­ nje gozda na velikih površinah ter naglo propadanje gozdnih tal, kot nam to pona- zarja grozljiva usoda tropskih deževnih goz- dov. V našem zmernem pod neb ju so posebno dobre razmere za okolju primerno in nara- vovarstveno usmerjeno gozdarstvo. Z nemškimi gozdovi že dvesto let gospo- darimo po načelu trajnosti, torej ne sekamo več lesa, kot ga prirašča. Ze takoj na začetku sodobnega gozdarstva naletimo na zamisel o trajni izrabi gozda. Do·teh spoznanj smo prišli po več stolet- jih bolečlh izkušenj pri zlorabah naših goz- dov. ln to je najpomembnejše spoznanje, ki ga lahko na podlagi naših dolgotrajnih izkušenj pri uničevanju naravnega okolja posredujemo ))razvijajočim« se narodom. Tu bi lahko začeli plačevati odškodnino, ki jo najrazvitejše države dolgujejo tistim, ki so jih izkoristile. Naša naloga je, da člove­ štvu pokažemo poti, po katerih naj bi goz- dove v skladu z naravo trajno izrabljali, ne da bi pri tem uničevali tla, rastlinski in živalski svet. Trajno gospodarjenje z gozdo- vi, kot se je uveljavilo v Nemčiji, nam odpira veliko možnosti za tako naravovarstveno gospodarjenje. V primerjavi s kmetijstvom in lesnimi plantažami v primorskih deželah pri tem ni treba dodajati veliko energije. Obdelava tal, gnojenje, uporaba pesticidov so le izjema. Z umetno selekcijo pridobljeno seme in sadike so malo pomembni. Že najmanj sto let poznamo načine sonarav- nega gospodarjenja, ki se lahko izognejo pogubnosti dobnih starostnih razredov in golosekov. S temi spoznanji lahko gozdove 384 G. V. 9/89 ohranimo in jih obnovimo, tako kot ustreza hotenjem gozdnih posestnikov in splošnim koristim. Naravovarstveno gozdarstvo na vseh površinah je za ohranitev biotopov in vrst koristnejša kot nekaj otočkov ohranje- nih biotopov v morju ,,urejenega gospodar- jenja« v propadajoči krajini. Nekaj podobnega poskušajo že v kmetij- stvu. Urejeno varstvo narave ne zahteva opustitve velikih površin manj donosnih kmetijskih zemljišč, ampak si prizadeva, da bi na njih gospodarila družinske kmetije po ekoloških načelih in okolju primerno. Sedaj od varstva narave pričakujemo, da bo v gozdu spoznalo možnosti sonarav- nega gospodarjenja, jih podprlo in uzakoni- lo. Drugače kot v kmetijstvu gozdarstvo že dolgo pozna sonaravne načine gospodarje- nja in jih je v praksi že dobro preskusilo. Z znanstvenimi raziskovanji je potrjena nji- hova gospodarska prednost. Prirastoslovna raziskovanja kažejo, da je donosnost v sonaravnem gozdu večja kot v enodobnem. Stabilnost sonaravnih oblik gozda je pre- pričljivo prestaJa svojo preizkušnjo v vihar- jih, snegolomih in v letih s katastrofalnimi napadi škodljivcev. že dolgo znan gozdarski načrt: Gozd kot varstvo narave 14. decembra 1928 je imel svetnik dr. Rebel, referent za gojenje gozdov, urejanje gozdov in varstvo narave pri bavarski vladi, zelo pomembno predavanje za bavarsko zvezo za varstvo narave (prvi predsednik te zveze je bil gozdarski botanik profesor von Tubeuf). Pri tem je rekel: ,,Ne varstvo narave v gozdu, ampak raje gozd kot var- stvo narave. Pri tem predpostavljam, da gozd ne sme biti umetna tvorba, ampak mora biti ne glede na svojo gospodarsko namembnost nekaj naravnega, imeti mora nekaj prvobitnega, v njem morata vladati raznolikost in spreminjanje ... «. ))Zgradba gozda naj bo mešana, razno- dobna, raznolika, od tal do vrhov krošenj primerno gosto izpolnjena, pri tem naj bosta izraba in obnavljanje gozda stalna, malopo- vršinska, v pasovih ali šopih, čim bolj pod zastorom starih dreves in z naravno nase- menitvijo. « ))Naš gozd ne prenese uniformiranosti: raznolik, bogat z vrstami in oblikami naj ostane ali postane. Nekaj divjini podobnega mora biti tudi v gospodarskem gozdu, sicer se njegova narava zaduši v izumetničeno­ sti.« Gospodarjenje z gozdovi nam je dolžno zagotoviti lepoto in varstvo narave ter kra- jine. Kar naj bi bilo gospodarsko, mora biti predvsem sonaravne. .,Goloseki in pogozdovanja na velikih površinah so v iglastem gozdu velika napa- ka, v listnatem pa gozdnogojitveni smrtni greh .. ·'' ,,če je gojenje gozdov gojenje na visoki ravni, je to že varstvo narave.« ln če je tako, potem velja tudi: ••Gozd ne potrebuje olepševalnega društva in načel­ nika varstva narave ... « Toda Rebel je bil naklonjen tudi varstvu narave v ožjem smislu, to je polnemu var- stvu narave v rezervatih: )}Odkar imam čast, da sem referent za varstvo narave, je uprava državnih gozdov dala že neka.i po- bud in je tudi sama veliko gozdnih področij razglasila za rezervate. Ti so veliki in majh- ni, z različnimi stopnjami zaščite - od ome- jitev izrabe pa do popolne prepustitve na- ravnemu razvoju.« Pri tem Rebel razlikuje: a) velika pogojna območja zavarovane narave, kot so Berchtesgaden, Karwendel, b) velike ljudske naravne parke srednje velikosti z velikim obiskom in c) majhne posebne rezervate, ki so na- menjeni predvsem za znanost in umetnost in kjer je obisk omejen. Manjka nam še velik narodni park, kot ga ima Švica, kjer ni slišati udarcev sekire, zamahov kose, strelov iz lovske puške in kjer ni pašne živine. Tako je Re bel že naštel današnje katego- rije zavarovanosti in namembnosti. Državni zakon o varovanju narave iz l. 1935 je pripomogel k temu, da so bili doseženi nekateri cilji, predvsem ustanovitev velikih območij zavarovane narave in razglasitev naravnih spomenikov. Šele v novejšem času so bili urejeni Reblovi »ljudski parki«, zavarovani njegovi »majhni posebni rezer- vati•c v obliki naravnih gozdnih rezervatov in nazadnje je bil kljub znatnemu odporu bavarske uprave državnih gozdov l. 1970 ustanovljen narodni park Bavarski gozd. Gozdarji Rebla še danes visoko cenijo kot gozdnogojitvenega klasika, vendar se njegovo naravovarstveno gojenje gozdov v praksi ni dovolj uveljavilo. V najboljšem primeru se je uresničilo na nekaj odstotkih gozdne površine, sicer pa smo morali med- tem doživeti huda nazadovanja - tja do golosečnega gospodarstva in nekulture iglastih nasadov, kar je že Rebel imel za davno preživelo. Stanje gozda se je med- tem, ne glede na umiranje gozda zaradi onesnaženega zraka, gotovo poslabšalo: naravne oblike gozda, kot so mešani gorski gozdovi bukve, jelke in smreke ter gozdovi bukve in hrasta, so na velikih površinah degradirane v nasade iglavcev. Srednji gozdovi z njihovim bogastvom redkih dre- vesnih vrst so se z državnimi subvencijami spremenili v iglaste umetne nasade. Zadnje ostanke obvodnih logov so izkrčili za koru- zne njive ali pa jih prekrili z naselji in cestami. Golosek je še vedno prevladujoč način pomlajevanja nemških gozdov. Gozdarsko naravovarstveno misel svet- nika Rebla je natačneje določil gozdar in kasnejši profesor von Vietinghoff-Riesch v svojem delu Gozdarsko oblikovanje krajine, ki je izšlo l. 1940. V njem razkriva pomen takrat še zelo razširjenih močvirij in barij za vodno gospo- darstvo, rastline in živali, pomen resišč z brinjem ter pustih površin. Pri njihovem kultiviranju priporoča zmernqst. Svari pred možnostjo, da bi nemška gozdnata krajina v vnašanjem eksotičnih vrst in naseljeva- njem tujih živalskih vrst nazadovala ))v ponesrečeno mešanico arboretuma in ži- valskega vrta«. Visoko ceni vrednost starih dreves, ki so jih nekdaj pogosteje zaščitili kot ))naravne spomenike«. (Pojem ))naravni spomenik« je l. 1819 prvi uporabil Aleksan- der von Humboldt.· Gozdar Gottlieb Konig je l. 1849 zahteval: )) Redka, posebno velika in mogočna drevesa in sestoje moramo ohranjati, kolikor se da ... če enkrat do konca uničimo mogočne ostanke pradavni- ne, ne bo ostalo ničesar, kar bi v prihodnosti lahko opozarjala na zvesto upoštevanje večnih naravnih zakonov). Toda von Vietinghoff-Riesch je pozornost namenil predvsem naravovarstvenemu rav- nanju z gospodarskim gozdom: »V zamisli o trajnem gozdu je utemeljena zahteva po sonaravnem gospodarjenju z gozdom in po sonaravnih oblikah gozda. Tako ravnanje z G. V. 9/89 385 gozdom se v mnogih primerih ujema z načeli nege krajine. cc "Bolj kakor druge oblike gozda kaže prebiralni gozd tudi bo- gastvo in uravnoteženost živalskih življenj- skih združb ... cc Von Vietinghoff-Riesch se je zavedal, kal•femelšla- gac<, da bi v praksi uveljavil svojo zamisel o šopasto in skupinsko mešanem enodob- nem gozdu. V bavarskih državnih gozdovih so metodo uvedli kot obvezni gozdnogojit- veni postopek, vendar so bili uspehi zelo skromni. Pozneje so izumili celo množico gozdno- gojitvenih postopkov, ki so izhajali iz Gayer- jeve zamisli in so se hoteli izogniti slabim stranem t. i. ))femelšlaga((. Začelo se je s ••senčna robno sečnjo, ki jo je izumil goz- darski znanstvenik in poznejši direktor wur- ttemberške uprave Christoph Wagner, na- daljevalo pa do robnega >~femelšlagac< in kombiniranega postopka, ki je še danes v rabi v bavarskih državnih gozdovih. Vendar so bili vsi ti ••sonaravni(( nac1n1 obnavljanja gozda le različice pri reševanju l)trajni gozd(( Čisto drugače si je Gayerjeve zamisli razlagal Alfred Moller, profesor za gojenje gozdov na gozdarski akademiji v Eberswal- du. Njegova "zamisel o trajnem gozdu« se opira na Gayerjeve misli - kot v tehle navedkih: »IZ narave gozda moramo spo- znati zahtevo in zakonitost stalnosti in stroge kontinuitete.« ))V harmoniji vseh v gozdu delujočih sil je skrivnost produkcije.u Drugače kot pri vseh dosedanjih gozdnogo- jitvenih postopkih, ki so se ukvarjali pred- vsem s pomlajevanjem gozda, Moller močno poudarja nego gozda. Zahteva •>go- spodarjenje z visokimi lesnimi zalogami in prirastki«. ••Trajni gozd sploh ne pozna pojma pomlajevanje« (MOLLER 1922). Moller je postavljal naslednje zahteve, ki jih je povzel iz načina gospodarjenja gozdnega posestnika von Kalitscha v Barenthorna: - ravnotežje vseh sestavnih delov goz- da, - zdravje in aktivnost tal, mešanost gozda, - raznodobnost, - lesna zaloga, ki vedno in povsod us- treza zahtevam po vrednostni proizvodnji (obstajati morajo drevesa, ki prevzemajo vlogo posekanih dreves). Zaradi Mollerja je postal gozd v Baren- thornu znan po vsem svetu. Gibanje za trajni gozdi ki se je začelo z Mollerjem, se je kasneje moralo razvijati brez njega, saj je ta kmalu umrl. Zamisel o trajnem gozdu je v dvajsetih in tridesetih letih povzročila velike spore v strokovni literaturi. Mollerjevi posnemovalci pojma niso znali jasno določiti. Krutzsch in Week (1935) sta namesto obrabljenega izraza »trajni gozd« (Dauerwald) uporabila G. V. 9/89 387 oznako >>sonaravni gospodarski gozda (na- turgemasser Wirtschaftswald). »Sonaravne(( rešitve problema Očitno grobo nasprotje med slabim sta- njem naših godzov in med visokimi pričako­ vanji družbe sili državne gozdne uprave k ukrepanju. Že več let si na splošno spet prizade- vamo za sonaravnost. Najpomembnejše merilo je pri tem delež drevesnih vrst iz ustrezne naravne gozdne združbe, kar v glavnem pomeni večji delež listavcev (BURSCHEL 1987, WEIDENBACH 1984, EDER 1986, SEITSCHEK 1988). Več listavcev v mešanih sestojih, po možnosti naj se ti naravno pomlajujejo (višje obhodnje) take cilje varstvo narave gotovo z veseljem pozdravlja. Toda v ZR Nemčiji še ni odločilnega preobrata k sona- ravnejšim oblikam gozda, za kar si prizade- vamo že od Gayerjevih časov in ki naj bi segale tja do >•trajnega gozda« in prebira- nja. »Strah zbujajoče je, da Gay er za večino gozdarjev očitno sploh nikoli ni živel. Posta- vili so mu sicer spomenik iz kamna in brona, toda njegovih zamisli in teorij niso razvijali in uvajali v prakso. Gozda niso rešili prisilnega jopiča - pospravljanje go- zda ob koncu obhodnje kar duši naravne proizvodne moči v gospodarskem gozdu. Tega edinega dostojnega spomenika Gayerju niso postavili(( je l. 1937 ugotavljal Ammon, znameniti švicarski izvedenec za prebiralni gozd. Torej do preobrata ni prišlo. Vrnitev k sonaravnejšim gozdovom, kot je npr. prebi- ral ni gozd, se ni posrečila. Danes »sonarav- ni cc smeri ustreza Gayerjeva predstava o mešanem gozdu, ki je seveda izpopolnjena z novimi spoznanji o rastiščih in zanje primernih drevesnih vrstah. Pri tem si po- magajo, kolikor si pač morejo, s sonaravnim načinom pomlajevanja - z robno ali za- storno sečnjo. Toda pri tem se krčevito držijo domnevno nepogrešUive dediščine velikih gozdarskih časov preteklih stoletij, kot je načelo enodobnosti in dobnih razre- dov, obhode nj in vsega, kar spada zraven. Po preteku obhodnje sestoj bolj ali manj hitro pospravijo, pri tem pa radi še pohitijo. 388 G. V. 9189 Drevesa, ki so jih izdolble žalne, kot kazalec za sodobno trajnost gospodarjenja? Enodobni gozd je že od vsega začetka urejen tako, da zagotavlja trajnost donosov. Toda danes je načelo trajnosti mnogo širše, tako da obsega trajnost, stalnost in enako- mernost družbenih, gospodarskih, krajin- skih in drugih koristi gozda (SEITSCHEK 1988). Tem zahtevam enodobni gozd ne more več popolnoma ustrezati. Tako načrti vlog gozda za gozdove s posebnim name- nom, kot so gozdovi za zaščito proti plazo- vom ali močno obiskani rekreacijski gozdo- vi, najraje predpisujejo raznodobne, po možnosti prebiralne strukture, ki naj bi vo- dile k t. i. trajnem gozdu. Tudi varstvo narave zaradi nege biotopov in ohranitve vrst podpira trajni gozd. Naj spet navedem primer za gozd značilne črne žalne: ta za izdal avo svojih velikih duplin za gnezdenje potrebuje bukve, stare najmanj sto let. V enodobnem gozdu vsi sestoji, stari manj kot sto let, ne pridejo v poštev kot biotop za žalno. Če bukove sestoje posekama pri 120 ali 140 letih njihove starosti, je za gnezdenje žalne in številnih vrst, ki uporabljajo žolnino duplo. neprimernih 5/6 oziroma 5/7 vseh enodob- nih bukovih sestoj ev! Po zaslugi varstva narave se je v držav- nih gozdovih dežele Hessen uveljavil )>pro- gram otokov starega gozdau, ki je zelo nezadovoljiva rešitev. Nekaj neznatnih oto- kov starega gozda v morju za rejo jelenov primernih enodobnih gozdov je le nekakšno popuščanje gozdarski nesposobnosti, ki varstva narave ne zmore vključiti v svoje delo. V prebiralnem oziroma trajnem gozdu je vsa gozdna površina hkrati tudi biotop za črno žalno. Gozdarstvo v skladu z naravo Drugače kot v Nemčiji so Gayerjeve za- misli medtem temeljito in ,,sonaravne(( spremenile podobo gozda v dveh evropskih deželah. Švica je po zakonski prepovedi golosekov zaradi okrepitve varovalnih goz- dov 1876 navdušeno sprejela Gayerjeve zamisli. Tam so razvili t. i. švicarski >>femel- šlag«, poleg tega je velikopotezno zaživela zamisel o prebiralnem gozdu. Arnold En- gler, profesor za gojenje gozdov v Zurichu, je prepričano in učinkovito zagovarjal Gayerjeve ideje in je v 26 letih dela na univerzi celo generacijo švicarskih gozdar- jev pridobil in navdušil za sonaravno gospo- darstvo. Biolley je s svojo kontrolno metodo (1920) zavrnil kritike, ki prebiralnemu go- spodarstvu očitajo, da ne omogoča urejene izrabe gozda in da pomeni nevarnost za trajnost gospodarjenja. Profesor Hans Lei- bundgut, najpomembnejši švicarski učitelj gojenja gozdov, meni, da lahko s postopki prebiralnega in skupinsko-postopnega go- spodarstva vse srednjeevropske gozdove napravimo bolj naravne. Drugi primer, ki danes vzbuja občudova­ nje daleč po svetu, je gospodarjenje v skladu z naravo v jugoslovanski republiki SlovenijL Tu je bil po vojni golosek kot način gospodarjenja z gozdom z zakonom prepovedan. Podobno kot v Švici je nadalj- nji razvoj oblikovala izstopajoča osebnost: profesor Dušan Mlinšek, ki na univerzi v Ljubljani že več kot 25 let gozdarskemu naraščaju posreduje načela sonaravnega gospodarjenja. Vožnja čez Korensko sedlo že laiku po- kaže očitno razliko med enodobnimi dre- vesnimi nasadi in med trajnim gozdom, gospodarjenim po prebiral nem načinu: na avstrijski strani vidimo surove goloseke od dna doline do gozdne meje, enodobne kulture in v glavnem smreko. Na drugi strani državne meje: sklenjena gozdna ode- ja, stari gozdovi z mogočnimi drevesi vseh rastišču primernih vrst, visoke lesne zaloge, pomlajevanje, ki se polagoma pojavlja pod zaščito starih sestojev in v katerem so dovolj dobro zastopane vse domače dreve- sne vrste. V ZR Nemčiji najdemo le nekaj majhnih ostankov gozdnih površin, na katerih se je obdržalo izročilo prebiranja. To so pred- vsem kmečki gozdovi na robu Alp, v Schwarzwaldu in v Bavarskem gozdu. Ven- dar imamo med gozdnimi posestniki skupi- no, ki si dosledno prizadeva za ohranitev Gayerjeve in Mollerjeve dediščine in za uveljavitev sonaravne oblike gozda in na- čela prebiranja. Delovna skupnost Sonaravno gozdarstvo Kljub nesrečnemu razvoju v tridesetih in štiridesetih letih Mollerjeva očarajoča misel ni mrtva. L. 1950 je 21 uglednih gozdarskih znanstvenikov in praktikov ustanovilo de- lovno skupnost Sonaravno gozdarstvo. Skupnost je bila ustanovljena zaradi skrbi, da bi bila zaradi izvedenih pogozdo- valnih del na golosekih, ki so nastali kot posledica vojne, oslabljena nega ostalega gozda. Takrat je bilo namreč 5% vse goz- dne površine v ZR Nemčiji posekana na golo. Razglas ob ustanovitvi te skupnosti te- melji na naslednjih predpostavkah: - gozd moramo razumeti predvsem z biološkega vidika, šele nato s tehničnega, - odločno zavračanje gozda dobnih sta- rostnih razredoV. - vrnitev k pragozdu ni možna, - okoljetvorne koristi gozda in vidiki nege krajine presegajo ozke gospodarske vidike, - trajnost donosov lesa ne moremo več zagotavljati z nadzorom površin, ampak s preverjanjem lesne zaloge in prirastka, - ta načela je treba uresničiti v zglednih gozdnih obratih. Ta razglas je ob ustanovitvi sprožil iz- redno hudo polemiko v gozdarski literaturi. Večina državnih gozdnih uprav je sana- ravno miselnost odločno odklanjala. Utrujeni od brezplodnih razpravljanj so se člani skupine umaknili v svoje gozdove in tam z vzornimi gozdnimi obrati nemoteno uresničevali in razvijali svoje zamisli. Na vsakoletnih delovnih sestankih so izsledke praktičnega dela kritično preverjali in govo- rili o nadaljnjem razvoju. Na pomen sonaravnega gospodarjenja kot sodobnega in odgovornega načina rav- nanja z gozdom je postalo pozorno ekolo- ško gibanje. L. 1976 so ob veliki prireditvi v Lohru na Maini sklenili novo zvezo med »sonaravnimi« - Naravovarstveno zvezo Bavarske, skupino Ekologija in Skupnostjo za varovanje nemškega gozda. Od takrat so vse pogostejše pobude zvez za varstvo narave - iz publicističnega in političnega prostora - naj bi sonaravno mise.lnost uve- ljavili v gozdovih v javni lastnini. Gozdarska mladina ima sonaravne gozdne obrate za zgled pri njihovem prihodnjem poklicnem delu. Profesorja za gojenje gozdov, Burschel in Huss (1987), ugotavljala: »Čeprav se je G. V. 9/89 389 sonaravno gospodarjenje uveljavilo le na neznatnem delu gozdarske površine, je njegov pomen zelo velik.c< Delovno skupnost Sonaravno gozdarstvo je bila vedno naklonjena idejam in organiza- ciji varstva narave. Bavarska deželna skup- nost je varstvo biotopov in vrst sprejemala med svoje naloge celo s statutom. Kaj nas odvrača od sonaravnejšega gojen ja gozdov? Kaj danes odvrača uprave naših javnih gozdov, da bi prišle do podobnih ugotovitev kot pristaši sonaravnosti? Gayerjeve zami- sli so znane že sto let in medtem smo dobili dovolj izkušenj z raznimi napakami in stran- potmi. Nikoli ni bil čas za gozdnogojitveni preobrat tako ugoden, kot danes. Družba si želi zdravih, stabilnih in mešanih večna~ menskih gozdov in naši gozdni zakoni to celo predpisujejo. To je popolna novost, kajti če je v Gayerjevih časih državljan iskal v gozdu del. steljo, gozdno pašo, zemljišče za poselitev ali pa vsaj gobe in jagode, se je država zanimala predvsem za denarne dohodke. V današnjem času ekološkega vprašanja bi moralo uspeti tisto, kar je bilo v Gayerjevem času socialnega vprašanja uto pija. Tudi tehnični predpogoji so danes boljši kot kdajkoli: nikoli prej gozdovi niso bili tako odprti s cestami, vlakami raznih vrst, žičnimi linijami. Še nikoli ni bila tehnika podiranja in spravila tako visoko razvita. Za danes je samo po sebi umevno, da lastnik sam spravlja les iz gozda, toda v Gayerjevih časih so to počeli lesni trgovci. Tudi gozdni delavci so tako dobro izobraženi, opremlje- ni, plačani in socialno zavarovani kot še nikoli. Ena izmed objektivnih ovir je dramatično poslabšan kadrovski položaj gozdnih uprav. Dunajski profesor gojenja gozdov Hannes Mayer (1980) za skupinsko-postopno go- spodarjenje postavlja naslednje kadrovske zahteve: akademsko izobraženi gozdar na 1 000 do 2000 ha gozda, gozdarski tehnik na 300 do SOO ha gozda. Po reformah v začetku sedemdesetih let nobena državna gozdna uprava v ZR Nemčiji ne ustreza tem zahtevam. ))Gozdarska znanost je predvsem gojenje gozdov in gojenje goz- dov zahteva veliko ročnega d.ela v posa- 390 G. V. 9/89 meznih sestojih. Trenutno ni tako pomem- bno, da imamo več znanosti, ampak da lahko opravimo več ročnega dela,<' je dobro označil položaj munchenski profesor goje- nja gozdov Peter Burschel (1987). Gojitev divjadi onemogoča gojenje gozdov Glavna ovira za napredek gozdnogojitve- nih prizadevanj je bil v tem stoletju in je še vedno lov. Ko so razpravljali o trajnem gozdu in je ravno dve leti že veljal usodni rajhovski lovski zakon, je gozdarski profe- sor Konrad Rubner (1936) zapisal: ))Najbolj boleč izmed vseh problemov je problem škode zaradi divjadi . . . Srnjad in jelenjad tako pustošila naše kulturne gozdove z objedanjem, drgnjenjem in lupljenjem, da si marsikje resno zastavljamo vprašanje, ali je gospodarjenje z gozdom sploh še mogoče. V današnjih razmerah v revirjih s preštevilno divjadjo ta najbolj ogroža razvoj gozda k večjim lesnim zalogam in pomlaja- vanju na majhnih površinah.« Do danes se ni nič spremenilo, le parklja- ste divjadi in škode, ki jo ta povzroča je več kot v vzvišenih lovskih časih tretjega rajha. Toda nekaj se je le spremenilo: danes je širša javnost bolje seznanjena s problema- tiko. Umiranje gozdov zaradi onesnaže- nega zraka je usmerilo pogled tudi k umira- nju gozdov zaradi objedanja divjadi. Lov je v defenzivi. Gozdarji so pred veliko odločitvijo ali naj se pridružijo naravovarstvenim skupinam družb in se tako zavzemajo tudi za gozd in za svojo poklicno dolžnost ali pa naj v zgrešeni zgodovinski povezanosti z večno včerajšnjimi lovskimi organizacijami še na- prej sklepajo kompromise, ki so bili vedno v škodo gozda. Ta odločitev veliko zahteva od gozdarjev, kajti današnja lovska in lov- skogojitvena ideologija, zaradi katere gozd toliko trpi, je v bistvu gozdarska ideologija prejšnjega stoletja. Od takega ))izročila(< gozd ne more imeti prav nobene koristi več. Vedno nujnejši postaja duhovno-moralni preobrat. že stoletja vladajo v naših gozdovih ne- znosne, protizakonite razmere. Zaradi div- jadi brez ograje ne moremo pomlajevati niti glavnih drevesnih vrst, kot je hrast na Frankovskem ali jelka v gorskih gozdovih. O tem je dokazov več kot dovolj. Upravam javnih gozdov moramo postaviti ostra meri- la: čemu naj služijo državni lovski revirji, če v njih ni omogočeno zakonsko predpisano uravnavanje števila park lj aste divjadi? Tudi tu je potrebna nova usmeritev gozdarjev. Predolgo so bile državne gozdne uprave vzor za ideologijo gojitve parkljaste divjadi, ki je konec koncev zelo pogubna. Kdor je s svojim loviščem mejil na državne gozdo- ve, temu je bil zagotovljen stalen dotok skoraj neizčrpnih zalog parkljaste divjadi v državnih gozdovih. Državna lovišča: od gojitve parkljaste divjadi do varstva živalskega sveta v gozdu Državni gozdovi naj ne bodo vzorni samo zaradi sonaravnega gozdarstva, ampak tudi po sodobnem razumevanju lovstva. Sodobne predstave o ciljih varstva narave in varstva živali lahko tukaj takoj uresniču­ jemo, ne da bi čakali na spremembo zako- nodaje. Lov v državnih revirjih kot službeno dolžnost gozdarjev bi lahko zmanjšali na najnujnejše uravnavanje parkljaste divjadi. Lahko bi se izognili običajnim pubertetni- škim indijanskim igricam in s tem poveza- nemu kultu trofej, ki razkraja moralo. Tukaj, kjer niso prizadeta lovska hotenja zasebnih gozdnih posestnikov, lahko varstvo narave zahteva, da so prav tako kot ••neopredelje- ne" vrste -zajec, velika divja raca, grivar, zaščitene tudi plenilske vrste. Danes vemo, da kragulj ne potrebuje prav nikakršnega uravnavanja populacije, prav tako kot lisica ali kuna ne. Morilske pasti, ki brez razlike ubijajo tako zaščitene kot lovne živali, bi morale biti v vsakem primeru takoj prepove- dane v državnih loviščih, če se zakonoda- jalec ne more odločiti za njihovo splošno prepoved. Tudi nesmiseln~ streljaštvo, ki iztreblja šojo, je preživelo. Ze pred več kot petdese- timi leti je znameniti zdravnik in gojitelj gozdov August Bier hvalil šojo kot ptičja vrsto, ki gradi gozd, ker sistematično potika želode in tako največ prispeva k naravnemu pomlajevanju hrasta, drevesne vrste z veli- kim in težkim semenom. Toda prav do sedaj je večina gozdnih posestnikov in gozdarjev rada nasedala gonji uradnih za- stopnikov varstva ptic, ki so ubogo šojo brez dokazov dolžili najbolj sramotnih poče­ tij. Danes v državnih loviščih še streljajo ogrožene živalske vrste z rdeče liste, kar je hudo neodgovorno. Na Bavarskem stre- ljajo velikega kljunača in še kakšno bavar- sko posebnost, celo kragulja in kanjo. V bavarskih gozdnih obratih na avstrijski stra- ni, neposredno ob meji narodnega parka Berchtesgadel1, smejo streljati celo divjega petelina in ruševca, ker salzburško lovsko pravo to še dopušča! Kot bavarski zakon o varstvu narave na splošno zahteva za prostoživeče živali, bi morali vsaj v državnih loviščih spet naseliti iztrebljeno domačo lovno divjad, če je to le možno kot npr. risa in divjo mačko. če bi se dosledno omejili na vzorno uravnavanje parkljaste divjadi in na so- dobno varstvo vrst, ne bi bilo več nobene potrebe po tem, da bi državna lovišča dajali v najem ali še vodili trofej željne lovske goste v režijska lovišča. Nemški gozdarji naj bi se že enkrat rešili nesrečne zgodovin- ske dediščine, to je usodne vloge dvojnikov. Po eni strani so lovci, ki se ukvarjajo z lesom, po drugi pa gozdarji, ki gojijo jele- nja~. Iz tega bi že enkrat lahko prerasli v skrbnike gozda, nenadomestljivega narod- nega bogastva z vsemi njegovimi Javnimi in nelovnimi živalmi. Švicarskim in sloven- skim gozdarjem, ki gotovo niso slabi, se po uradni dolžnosti sploh ni treba ukvarjati z lovom. Ko bo v državnih gozdovih število srnjadi, jelenjadi, gamsov znosna, potem ne bo nobene tehtne stvarna ovire več za konec golosečnega gospodarjenja in s prebiralnim gospodarjenjem lahko začnemo vsaj v jav- nih vzornih gozdovih in se tako napotimo po poti sonaravnih oblik gozda. Morda so nas k temu že prisilili gospodarski razlogi. Tako gospodarstvo bi gotovo pomenilo tudi eno izmed uporabnih oblik varstva narave. Majhna nemška zvezna dežela Saarland je l. 1988 prepovedala goloseke v javnih gozdovih in vpeljala sonaravnejše načine gospodarjenja kot obvezne. Za konec nekaj razveseljivega Gozdne uprave so že zdavnaj spoznale, da je gozd, ki jim je zaupan sredi uničenega okolja, postal rešilna Noetova barka. Nale- G. V. 9189 391 tirno na razveseljive primere, ki pričajo, kako resno se gozdarji lotevajo varstva narave. Naravni gozdni rezervati, ki jih je že l. 1934 zahteval gozdar Hesmer, na Bavarskem obsegajo več kot 4000 ha in varujejo dragocene ostanke naravnih goz- dov pred človekovimi posegi. Ohranjena so močvirja in oblikujejo se nova. Drevesa z duplinami in šope dreves skrbno hranijo. Za redke grmovne in drevesne vrste, kot so skorš, brek, divja hruška, ali različne divje vrtnice imajo posebne programe za varstvo in gojitev. Mehke listavce spet uva- jajo kot biotop za žuželke, in to ne samo na robovih poti. Gozdarsko varstvo ptic prerašča enostransko gojitev >>delovnih ptic(( v nastavljenih valilnicah, in se zanima tudi za žolne, ptice roparice in duplarje. Pojavljajo se prvi obrisi realistične strategije mrtvega lesa: štrclji in ostanki zaradi vihar- jev in snega zlomljenih dreves ostajajo naravi, prav tako tudi drevesa, primerna za žolne, drevesa, ki jih je zadela strela, nag- nite sušice itn. Počasi se prebija spoznanje, da gozdnih živali ne moti samo vedno večja Oxf.: 232.31 reka obiskovalcev, ampak da lahko tudi podiranje in spravilo lesa povzročata hude motnje. Toda s primarnim znanjem se lahko tem motnjam v veliki meri izognemo, tako da se pri razporejanju teh del v času in prostoru čim bolj oziramo na naravo. (Kako obzirni smo do sedaj morali biti do jelenov v času ruka, pred njim in po njem!). Hudo skromna je zahteva, naj maja in junija, ko je ves gozd ena sama otroška soba, opu- stimo moteče in uničujoča posege v mla- dovju. Nobena gozdna uprava, ki nekaj da nase, ni zamudila z razvojem posebnih progra- mov za ekološko tako pomembne gozdne robove. V deželi Hessen so gozdni rob in travnik v gozdu proglasili za •>biotop l. 1989«. Vse lepo in prav, toda sedaj se moramo posvetiti tudi samim gospodarskim gozdovom, da bomo uresničili tisto, kar je svetnik Rebel zahteval že pred šestdesetimi leti: gojenje gozdov kot varstvo narave. Smrekovega semena bo dovolj Jani BELE* 1. UVOD Za navadno smreko, Picea abies Karst., je značilno, da obrodi vsakih 4-7 let. Pri nas je na celotnem območju Slovenije zad- njič polno obrodila leta 1980. O polnem obrodu govorimo tedaj, ko v sestojih se- meni nadvladajoče in vladajoče drevje, pri prerezu storžev pa je najti vsaj 70% polnih semen. Pozneje so se pojavili polni obrodi le na posameznih območjih, kot npr. leta 1982 v pokljuških gozdovih in leta 1985 na območju Loškega potoka ter obronkih Po- horja. Jeseni leta 1988 pa je smreka spet • J. B., dipl. ing. gozd., Semesadike Mengeš, 6i 234 Mengeš, Prešernova 35, YU 392 G. V. 9189 polno obrodila po vsej Sloveniji, in to v višinah nad 800 metrov, medtem ko je v nižjih legah slabo obrodila (delno so obro- dila posamezna drevesa, v sestojih pa le nadvladajoča). Zaradi potrebe po semenu iz kvalitetnih sestojev so na pobudo de- lovne organizacije Semesadike iz Mengša in pododbora za drevesničarstvo in seme- narstvo pri Splošnem združenju gozdarstva Slovenije slovenska gozdna gospodarstva organizirala obiranje storžev v svojih se- menskih sestojih. 2. KRAJ OBIRANJA STORŽEV Storže se je obiralo v semenskih sestojih. Seznam stalnih semenskih sestojev je bil