172
Aleksandrov: Na blejskem otoku.
0
Na blejskem otoku,
d daljnjih, zapadnih strani, od senčnatih, tihih lok prihajam sem k tebi, Marija, na blejski otok.
Ne žene, oh, grešnika semkaj kesov me nemirnih vihar, le s prošnjo prav tiho poklekam pred zlati oltar.
Ah, čuj me, Devica Marija, usliši mi prošnjo to: V tem srcu tak temnem presvetla naj luč zopet bo.
Kak lahko pač to mi storiš! Obdaja te zvezd milijon — oj, stemne še   naposled   ti lahko presvetli tvoj tron.
Glej, v srcu je mojem noč zla,        Med njimi posebno še ena
noben žarek v njem ne vztrepeta,     nevarna ti, kneginja,
in jezero misli prečrnih                   ah, čuj  me, to vrzi na zemljo
v njem prostora ima.                       v to temo srca . . .
Zavzdihnem, zaklenkam nato, da me cula, uslišala boš, in v pušico medno spustim tja enajsti svoj groš.
Aleksandrov.
oED3,.
Ji^raljica Saba ima krilo kot mehek pajčolan, kot svod nebesni polunočni, ves z milijardi posejan.
Kraljica Saba ima čašo, prelestno čašo od zlata, na dnu te čase spijo slasti vesoljnega sveta.
Oči ima kraljica Saba, oči kot dijamanta dva — vsakdo, ki v nje pogleda, obsodbo svojo tam spozna.
In vsak dan se obleče Saba v čarobno krilo žalostna in vsak dan z belo roko privzdigne kupo od zlata.
In lepe nje oči hitijo, kjer ljubi cedra  Libanon — vsi narodi pred njo klečijo in čuvajo drhteč nje tron .
Aleksandrov.
Yv?c