Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV. Lendava, 7. novembra 1937. Štev. 45 Cena 1 Din. Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi há. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Več svétlosti! Svetlost nam je neobhodno potrebna za telóvno živlenje: v njoj vse vidimo, ona pa nam tüdi lepša živlenje i ga vzdržávle. Ravnotak pa nam je potrebna tüdi düševna svetlost — ne samo svetlost vere, ki nas vodi v nadnaravno živlenje, liki tüdi düševna svetlost, štera nam pomaga spoznavati i zbolšati posvetno delo i živlenje. Človek — tak Znamo i verjemo bar mi — se močno loči od neme stvári (živali) i to posebno s svojim rázumom i volov. Záto Spameten človek ne živé samo za svoje telóvne potrebóče i vživanje, liki želé tüdi düševno živeti. Človeči düh i rázum se nadigávleta vsigdar više: radiva bi kem več spoznála, se spopunila. Človeče čüténje bi rado bilé vsigdar bole plemenito, k dobromi nagnjeno. Da pridemo do vsigdar vekše popunosti, pa nam je nekaj potrebno, ka nam pomaga do svetlosti. Takši pripomočki so: lastivno premišlávanje, ki nas vodi do novoga seznanja, reči drügih lüdi, šteri nam gučijo; posebno pa zapisane reči, toje knige. Záto pravimo, da so knige jako pomenlivi pripomoček, ki nas vodi k znanji vsake vrste; ki nas vodi k jakostnoj popunosti i ki nam lepša živlenje s tem, da nam kaže lépoto nature, človečega dühá i čüténja. Tüdi kmečki, obrtniški i delavski človek si more najti pot do vsega toga po knigi. Le poglednimo, kelko čtéjo kmetje i delavci po vseh izobraženih državaj! Poglednimo prosvetna drüštva v Sloveniji, kelko je v njih predavanj i knižnic, kelko člani dobroga čtéjo! Nikak ne drži izgovor, da kmečki človek nema časa za düševno delo i spopunjávanje — čtenjé. Dokaz so nam vsi düševno visiko stoječi narodje. Slovenska krajína je zavolo pripadnosti nam tüjoj vogrskoj državi ne mela na žalost prilike, da bi se tüdi med nami vkornílo slovensko čtenjé, kak se je med drügimi Slovenci. Toti smo tüdi tü čteli že od 1867 leta dale Slovenske mohorske knige i sledkar naš kalendar i liste. Pa to je bilo vse premalo— posebno premalo pa je to dnes, gda se mladina v šolaj že vči slovenski. Záto je dužnost naših drüštev i vseh, ki skrbijo za izobra-ženost lüdstva, da včijo lüdi čteti i da širijo med njimi dobre knige. Drüštva morajo meti stalno predavanja i razgovore, gde se razloži, kak i ka trbe čteti. Poleg knig, štere posojüjejo drüžtva, pa si naj vsaka hiša, posebno gde je mladina, küpüje tüdi sáma knige i je naj shranjüje pa spoštüjem Posebno primerne so knige, štere izdavle Družba sv. Mohorja v Celji, ar dobite za 20 dinarov najmenje pet lepih knig! To so najcenejše Slovenske knige. Premalo naročnikov na te lepe knige je med nami. V ništernih farah, n. pr. Tišina, Sv. Sebeščan, G. Lendava, je bilô pred oslobodjenjom 1. 1919 več Mohorjanov, kak jih je zdaj! Pa Celó niti ednoga člana. Drüžbe je 1. 1936 ne bilo v faraj Dobrovnik, Sv. Benedikt, Sv. Sebeščan, Tišina i Veliki Dolenci!! Kak je to mogoče? To je jako žalostno znaménje naše düševne zanemarjenosti! Ali resan vsi franki i vse marke idejo na cote? Lendavska dekanija je mela 1936 leta samo 36 Mohorjanov več kak pred 35 leti! Čüdno: je zdaj menje Slovenske i krščanske zavesti med nami? Ne drži izgovor, da nega penez! Istina je, da „nemaˮ za knigo, to je za düševno živlenje, penez i volé tisti, ki ga má za pilo, kajenjé i drügo! Tüdi v drügih krajinaj je stiska, pa znajo, da si zato ne smejo pritrgati pri düši, liki indri pri nepotrebnih izdatkaj. Ali nas je ne sram, da smo v statistiki na zadnjem mesti i da je v sobočkoj dekaniji samo 0.7% (sedem desetin procenta), v lendavskoj pa 0.5% katoličanov naróčenih na mohorske knige? — — Zdaj prihajajo nove mohorske knige med nas. Zdrámimo se i priglasimo se, da bomo vsrkávali lépoto, znanje, plemenitost! Dajmo mladini dobre knige v roké, da nam ne podivja, liki zrasté v dobre lüdi! Vsi, ki ste pozváni, mislite na to i pridobivajte naročnike za dobre knige, ar s tem širite izobrazbo, krščansko i slovensko zavest! Našim delavcom na Belji je dano dovolenje za brezplačni prevoz moke (mele). Zveza Poljedelskih delavcev v Soboti naznanja svojim kotrigam-delavcom na Belji, da ji je po dugšem prizadevanji končno le uspelo dobiti dovolenje za brezplačni prevoz moke, ki so jo naši delavci küpili in jo nameravajo pelati domo za krüh svojim številnim drüžinam. Dovolenje je dano samo za 3 vagone. Delavci majo vsega okoli 5 i pol vagonov moke. ZPD je ponovno vložila prošnjo naj se dovoli brezplačni prevoz tüdi za še ostala dva i pol vagona. Obstoja vüpanje, da bo prošnji v kratkom ugodeno. Zrnje, ki ga naši delavci na Belji zaslüžijo obstoji iz pšenice, ječmena, ovsa, grahke itd. Iz teh razlogov delavci zaslüženoga zrnja ne morejo trošiti kak hrano i ga raj odajo pa na mesto istoga küpijo melo. Tak je tüdi prav. Ostali delavci v Bački, Banati i Slavoniji dobijo za plačó večinoma samo pšenico ali kukorico pa isto kak pripravno za krüh tüdi pelajo s sebov domo. Pri prevozi zaslüženoga zrnja majo po zaslügi svojih voditelov, pravico do ugodnosti za znižano ceno prevoza i plačajo samo edno petino. Ta ugodnost je velikoga pomena za našo krajino. Če te ugodnosti ne bi bilo, naši delavci ne bi mogli voziti zrnja domo, ar bi jim vožnja bila predraga, tak pa pelajo skoro vsi, zlasti takši, ki majo doma številne drüžine. Koliko siromaške dece čaka na te krüh! Delavci na Belji,ki zavolo zgornji vzrokov na mesto zrna vozijo domo moko, dozdaj neso mogli biti deležni teh dobrot, čeravno so z zamenjavov zrnja za moko za dve tretjini zmenšali količino, ar tozadevni Predpisi dovoljavajo ugodnost samo za zaslüženo zrnje, ne pa tüdi za drüge vžitne stvari, n. pr. moko. Tak je zahteva za brezplačni prevoz moke popunoma upravičena. Merodajni faktorje so to tüdi uvideli i prošnji ZPD. ugodni. Hvala za to ide predvsem našemi ministri g. dr. Mihi Kreki, ki se je potegüvao za naše delavce i pa gospodi poverjeniki za preskrbo pasivnih krajev pri Min. soc. politike v Beogradi. ZPD. obema gospodoma izreka najtoplejšo zahvalo za naklonjenost i veliko razumevanje, ki sta ga s tem činom pokazala za nujne potrebe našega pridnoga delavstva. Zveza polj. delavcov. „Krvava litijaˮ. Pod tem naslovom je izdana edna jako resno, pravično, stvarno pisana knižica, štera odvrže vse tiste laži, štere so protivniki vere, sovražniki denešnje vlade i borci za lastno čast i lastni žep, razširili po demonstracijah, ki so se vršile junija 19. v Beogradi proti vladi i konkordati. „Krvava litijaˮ pomeni v slovenščini „krvava procesijaˮ. Tak so nazvali sovražniki vere to procesijo, naj narod spuntajo, krvava pa ta procesija ne bila, ar procesije sploh ne bilo, nego samo zbiranje sveta, šteroga so hujskali komunisti i nešterni poslanci od protine proti kat. Cerkvi i njenomi vladari, papi i konkordati. Beogradska Policija je zvedila, da komunisti i sovražniki denešnje vlade ščejo napraviti, gda de se konkordat razpravlao v parlamenti, veliko spravišče proti kat. Cerkvi i proti vladi, ka to vi žejo. Naj se njim namen posreči, so si na vse mogoče načine prizadevali, da pridobijo pravoslavno cerkev, dühovščino, na svojo stran. Tisti, ki prle niti mislili ne so na svojega patriarha, tisti, ki Boga niti ne so Vervali, ne molili, v cerkev ne hodili, tisti lüdje so se začeli brigati za zdravje betežnoga patriarha Varnave i nagovorili pravoslavno cerkveno oblast, naj razglasi molitve i procesijo za ozdravlenje betežnoga patriarha. I cerkvena oblast se je dala tem leži na to napelati, ar se je bojala konkordata, šteri dovoli kat. Cerkvi, da svoje poslanstvo vrši po celoj državi, štero pravico vživa po celom sveti po Kristušovoj zapovedi. Gda je za to zvedo Ačimovič, upravnik mesta Beograda, je dogovorno z patriarhovim namestnikom, metropolitom Dositejom, po sklepi svetoga sinoda prepovedao procesijo po varaši, dovolo pa, se zna, molitev v cerkvi. Sam sveti sinod, to je zbor pravoslavnih püšpekov, je skleno i upravnika Beograda obvesto, da procesije nede i da metropolit Dositej po molitvi pozove narod v cerkvi, naj se mirno razide, ar nede procesije. Samo procesija popoldnevi i za zdravje komikoli je najmre prepovedana po samih predpisaj pravoslavne cerkve. Cerkvena vlast je javila upravnimi Beograda Ačimoviči i metropolit Dositej je celo slovesno izjavo, da se dühovščina po molitvi taki potegne v stanovanje patriarhovo i da neide na vulico. Naj se procesija, ki jo je i cerkvena oblast odpovedala, prepreči, je upravnik mesta postavo tri kordone žandarov, dva v Krala Petra ulici, ednoga pri Kalemegdani, da prepreči naval vnožine v glavno ulico Kneza Mihajla i proti parlamamenti, gde se je razpravlao zakonski predlog od konkordata, to je od pogodbe, ki sta jo od odnošajov med Jugoslavijov i kat. Cerkevjov sklenila Sveta stolica i Jugoslavija. Ar je bila molitev ob 5 popoldnevi, gda je do 20 jezero lüdi hodilo po glavnoj vulici Beograda, naj nahujskana vnožina ne pride v dotik s tem mirnim narodom i ga za sebov ne potegne proti parlamenti i naj ne da prilike na strelbo, štera bi mogla vnogim nedužnim vzeti živlenje, ali je raniti, so žandarje dobili nalog, naj vnožine ne püstijo na glavno vulico. Prvi kordon žandarov je brojo 30 lüdi, drügi 40 i nieden žandar ne meo orožja pri sebi, nego samo edno kilo teško palico jz gumija. — Prvle kak so se molitve začale, se je že kričalo proti vladi i cerkvi katoličanskoj pa so se delili med narod letaki v cerkvi i zvüna nje z sledečimi napisi: „Če zglasale konkordat, znajte, da ste to zemlo dali v robstvo Papi“, „Gde si dober Hadži-Milentije, da vidiš svojega potomca, kak dela na tom, da izda srbstvo" „Zglasanje konkordata je najvekše izdajstvo te trpeče zemleˮ, „Hüdobni inkvizitorje pripravlajte se za vaš vničüjočl poseo, ar se vam naskori odprejo vrata Jugoslavije“ i tak dale. Pravoslavni dühovniki so celo Marijine podobe delili z napisom proti konkordati. Gda se v cerkvi to godi, vsaki more znati, da se tü ne šlo za molitev, nego za borbo proti vladi i kat. Cerkvi. Komunisti, ki Boga ne poznajo, so najbole kričali proti vladi i za procesijo pa pravoslavni pop, bivši minister dr. Vojislav Janjič i nešterni poslanci protine. Gda so molitve minole, štere so trpele samo frtao vüre, je metropolit Dositej ostao tihi proti svojemi obečanji i proti sklepi sv. sinoda, pač pa je stano v cerkvi gor prota (ešpereš) Petrovič Milivoje i zbranoj vnožini povedao ete reči: Na našo veliko žalost uprava mesta nam je proti vsem zakonskim predpisom predovedala to manifestacijo," na to je pitao zbrane, dali ščejo iti v procesijo, ali ne. I z peklenskov larmov so kričali komunista da ščejo iti v procesijo, naj samo napravijo nerede. Pobožen narod je obsodo to grdo delo i na odgovor pozvao dühovnike, zakoj se mešajo v to delo. Pomagalo pa ne nikaj. Okoli 20 dühovnikov i šabski püšpek Simeon so proti prepovedi cerkvene vlasti šli na vulico v cerkvenoj obleki z komunisti i opozicijov proti vladi, večina dühovščine, okoli 150 po števili, je pa ostala mirna pri cerkvi i odišla v stan patriarha. Pobožen narod se je tüdi podao v cerkev, samo hujskači so napunili vulico i šteli posili priti na glavno vulico skoz dva žandarskiva kordona, šteriva so predrli. A tretji žandarski kordon je zadržao narod, ar je meo puške, ne pa nücao orožja. Nišče ne bio ranjen v celoj gneči, samo šest žandarov, na štere je letalo kamenje i püšpek Simeon, ki ga je neki komunist rano, gda je teško reč vrgo na žandare, a ta je njemi na lice spadnola i ga je malo v dvema mestoma spraskala. Ar je pa bio slabotnoga zdravja, njemi je od straha slabo postalo i so ga odnesli v patriarhovo hišo, sledkar pa v sanatorij. Gda so ga v Živkovičov sanatorij pelali, so popi kričali z avtoja: Narod, razbojniki i morilci so nam bujli püšpeka. Istina je pa bila, kak je sam izjavo, da neve što ga je lüčo i da ne bio teško betežen, ar je sam odišo za par dni iz sanatorija. Sovražniki vlade so pa lagali naprej. Naslikali so ga z obvezanov glavov i podpisali pod sliko, da vmira. Eden fotograf pa, ki se je izdao za novinara tüje države, ga je pa smeo obiskati, i najšo ga je ne v posteli, nego na kanapeji kak je zdrav novine čteo. Sledkar so zmislili, da so njemi žandarje püšpekovo kapo razbili i edno takšo kapo fotografirali, naj narod samo nahujskajo proti vladi i konkordati. A fotografija, štera kaže püšpeka Simeona, kak ga nesejo v patriarhov stan, jasno pokaže, da je mitra nepoškodovana na glavi püšpekovoj. Sovražniki so neko drügo mitro razbili i fotografirali, naj narod samo vznemirjajo. Ravnotak so vküpkelili razne fotografije i kak edno doljemáli i prek meje pošilali, naj izgleda, ka vlada preganja pravoslavno cerkev, da bi jo vrgli. Slike so pa bile lažlive. Potem so razširili laž, da je žandar Slovenec št. 929. vdaro Simeona püšpeka. To pa zato, naj dr. Korošca vržejo z vlade. A laž ma krátke noge. Žandara pod gornjim brojom že 4 meseca sploh ne bilo. Potem so kričali, da njim je vlada dala križe razbiti. A dozdaj nieden razbiti križ nese je pokazao. Na sabornoj cerkvi so sami sovražniki vláde raztrgali zastavo i jo pri sprevodi patriarha Varnave nosili, čeravno je sveti sinod to prepovedao. Zastava je visila z cerkvi, ta nieden žandar ne mogo do nje, vendar naj narod puntajo i vlado vržejo, so zmislili i to laž. Na pitanje upravnika Beograda, što je noso zastavo, neso dali odgovora i pravoslavna cerkev dozdaj ne pristala na to, da bi se vršila preiskava, što je kriv pri toj manifestaciji. Jasno nam je z vsega toga, da se tü ne bio pošten boj, zato je potrebno, da poznamo vse okolščine okoli njega, da de náša sodba pravična. Za zasleplene pa molimo, da sprevidijo i popravijo krivico, ki jo delajo kat. cerkvi, svojoj domovini i celomi jugoslovanskomi narodi te, gda laži trosijo okoli 2 NOVINE 7. novembra 1937. Možje, dečki! Minoli so dnevi, gda smo se navdüšavali za naše krščanske reči. Ne sme pa minoti navdüšenje, nego nas more vsikdar bole gnati, da se ešče bole vtrdimo v dobrom. Prišli so novi časi, šteri potrebüjejo tüdi nove lüdi. Ti novi časi morejo biti vsikdar bole naši katoličanski. Ne smemo biti polovičarje, nego celi možje, celi katoličanci. Ne bojmo se nikoga, samo tistoga, šteri se Boga ne boji — takšemi pa stopimo koražno proti. Zdaj v tej zimskih dnevaj poglednimo malo, če smo resan takši. Če smo dobri katoličanski dečki i moški. Vnogi so zato, ki šče v nedelo ido k sv. meši, liki pri predgi pa že bole redko ostanejo, da bi se malo povučili v sv. veri. To jim je odveč ali celo protivno. Tüdi če što guči proti Cerkvi ali Svetim rečem, mirno poslüšajo, včasih celo šče kaj čüj povejo. Nemajo moči takšemi proti povedati. Drügim se pa zato ne dopadne takši guč, nego ne vüpa nika proti povedati, ali pa celo z nasmehavanjom odobrava ali pa dava nasprotniki koražo. Ali pa pravi: „Vej ga pa ne vüpam razžaliti.ˮ — „Mučati, kda bi morali gučati, je ravno takša falinga, kak pa gučati, gda bi mogli mučatiˮ (Szécseny). To so ne dobri katoličanci. Takši mi neščemo biti. Naj bi si naročili krščanske časopise ali knige? Vej pa nemajo časa, da bi je šteli, ešče menje pa penez, da bi je plačali. Ja Vnogi, ki se bijejo po prsaj i Povsedi, gde je kaj za dobiti, kričijo, da so katoličanci, drago Plačüjejo i naročajo veri nasprotne novine. Pa ešče to ne zadosta, jih šče svojim prijatelom posojüjejo.Takši škodijo sebi i drügim. Ali ti spadajo v naše katoličanske vrste? Ne! Prišeo sam k znanci, ki je mešter i ma tüdi preci pola i njemi ponüjam naj si naroči Novine i Marijin List: „Vej pa to nemreš od mene želeti, mi dravi, meštrija ne nese, pole pa itak vidiš kak jeˮ. — „Pa ti dönok tak dobro ide meštrija, pa tüdi indri kaj zaslüžišˮ. — „Odpüsti, ne mogoče, pa ne mogočeˮ i sem šo. Na dvori pa najdem njegovo mater, z očalami na nosi, pa prav nika fest štejo. — „No, mati, ka pa kaj delate?ˮ „Gnes mam malo cajta, pa štem, vej v kedni tak človek nemreˮ. — „Ka pa tak lepoga štete?ˮ — „Ja „Domovino" ,to ma naš Števek naročenoˮ. — „Pa Novine?ˮ „Vej pa vse nemre metiˮ. Pa pravijo, da je te človek „naš katoliški človek !“ Jezuš Kristuš je zbrao dvanajst apoštolov, da bi predgali i včili Jezušov navuk, ino k tem je šče zbrao 72 vučenikov i te vse poslao v tiste kraje, kam je sam ščeo priti, oni so šli pred njim. Tüdi nas katoličanski moški i dečki vabi Jezuš, da bi bili med 72 vučeniki, da bi na vse kraje zanesli lepe pelde katoličanskoga živlenja, v vsakši kraj v vsakšo ves, v vsakšo drüžino. Bodimo vsi apoštolje katoličanske misli. Pa če ščemo biti drügim apoštolje, moramo biti najprle mi sami trdni v veri, štere se ne smemo bojati pokazati. Moramo biti odločni. Tvoja vera ne sme biti samo v tvojem srci, nego javna, da jo vsi vidijo. Mora pa biti tüdi trdna, močna. Ne smemo biti kak vetrnica, ali klepotec, da kakšen veter pride, tak se zavrti i se po njem obrača. Nevera hodi javno i brez strahi zakaj naj bi se zato vera bojala i se skrivala? Ali poznate kakšoga Židova, mohamedanca, ki bi se bojao pokazati svoje Osvedočenje, svoje misli, ali pa da bi naročao kakše novine, Štere proti njim pišejo! Gotovo da ne! Dosta katoličanov je pa tak malo zavedni, tak boječi, da se bojijo pokazati, kak katoličanci i si küpüjejo za drage peneze čemer za svojo düšo i srečo. Držimo se toga, ka nam Jezuš pravi v sv. Evangeliumi: „Tak naj sveti vaš posvet pred lüdmi, da vidijo vsi vaša dobra dela i častijo vašega Očo, ki je v nebesaj “. (Mat. 5. 16.) i „što mene spozna pred lüdmi, toga tüdi jaz spoznam pred svojim Očom, ki je v nebesaj. Što pa mene zataji pred lüdmi, toga bom tüdi jaz zatajo pred Očom, ki je v nebesajˮ. (Mat. 10, 32, 33.) Na tom mesti si bodemo, če Bog da, večkrat kaj povedali, da bodo tak naše misli vsigdar bole javne, da se tak pripravimo, na nove boje, ki nas čakajo. Posebno pa, da si vtrdimo svoje katoličansko Osvedočenje. Ščemo biti celi katoličanci. Ravenski Ferko. Zgodovina v krvavih številkaj. Zgodovina bojn nas vči, da vsakša bojna zahteva ogromno človečih žrtev, ravnotak tüdi napravi ogromno škodo, štera se pozna dosta let i štera v vsakšem pogledi vpliva na živlenje narodov. Zato si poglednimo pri toj priliki žrtve i škodo, štere so zahtevale, bojne v zadnjih 50 letaj. V Evropi se je potrošim leta 1875. okoli 3 milijarde pa pou zlatih koron za bojne potreboče. Ta šuma pa je tak hitro rasla, da je že 1886. Evropa potrošila 4 milijarde pa pou zlatih koron, leta 1902. pa že 8 milijard. Sama nemška država je potrošila leta 1908. edno milijardo 800 milijonov mark za bojno. Zedinjene države Amerike so dale za svojo bojno mornarico leta 1914. okoli 2010 mil. Din, a v leti 1921. pa že okoli 6500 milj. Din. Angleška pa je leta 1914. potrošila 3600 mil., a leta 1921. nikaj ne menje, kak 6300 milijonov. Francuska je samo v tej letaj dala za bojno 3250; spodobno je tüdi v drügih vekših državaj. Ali kelko se je pa trošilo v tej zadnjih desetij letaj, zdaj gda vsa Evropa ječi v bolečinaj i trepeče, kak šče nikdar ne v zgodovini. Gde pa je zrakoplovstvo? Leta 1924. je mela Francija 3000 zrákoplovov; porabila je za povekšanje zrakoplovskoga prostora 650 miljonov frankov, Angleška 19 mil. füntov, Italija pa 220 mil. lir. Zedinjene države v Sev. Ameriki so potrošne v leti 1925 za bojno ministrstvo 388 milijonov dolarov, a za bojno mornarico pa 289 milj. dolarov. V osedemdesetdvema letoma, od dobe casara Napoleona Velkoga, to je od rusko—törske bojne 1. 1828. do bursko—angleške bojne 1890—1900. se pötrošilo za bojüvanje okoli 200 milijard dinarov, a mrtvih je bilo okoli 3 milijone lüdi. V začetki XX. stoletja smo meli rusko—japonsko bojno, štera je koštala v penezaj 36 milijard, živlenje pa je zgübilo na bojišči pou milijona, libijska bojna ma okoli 4 mili- jarde Din. i 10.000 mrtvih, balkanska bojna leta 1912—13. pa 18 milijard Din, pa 80.000 mrtvih. Vse te številke so velke, ali vseedno so proti številkam svetovne bojne male. Poglednimo samo Žalostne številke, štere nam povejo smrt lüdi. V svetovnoj bojni je spadnolo 9 milijonov 830.000 vojakov, to bo zagvišno najžalostnejša številka v zgodovini narodov. V francuško—nemškoj bojni leta 1870—71. je spadnolo dnevno 875 lüdi, v svetovnoj bojni pa dnevno nad 6000 vojakov, v toj razlike da je ona bojna trpela par mesecev, svetovna bojna pa je trpela nad štiri leta. Po raziskavanji i računanji danskoga vučenjaka, profesora Kristijana Dörig je spadnolo v svetovnoj bojni po poedinih zemlaj vojakov: Anglija 800.000, Franciji 1 milj. 400.000, Italija 600.000, Rusija 2 milj. 500.000, Nemčija 2 milj., Avstro-vogrska 1 milj. 500.000 i drüge ménjše države 1 milj. 30.000. Ravno te profesor r&čuna število onih, šteri so vmrli na posledicaj bojne, to je zavolo glada, telovnih i düševnih bolečin na 5 milj. 300.000. Če zdaj tem številkam dodamo ešče znižanje rojstev, dobimo, če ne štemo invalide pa nesposobne lüdi za delo, sledeče: Anglija 1 milj. 850.000, Francija 3 milj. 340.000, Italija 2 milj. 280.000, Rusija 3 milj., Nemčija 6 milj. 300.000, Austro-Vogrska 3 milj. 800.000, menjše države 2 milj. 810.000. Sküpno število lüdskih žrtev je: 35 milij. 380.000. Vučenjak Dörig je dao toj knigi, v šteroj piše od tej žrtev naslov — ime: „35 miljonov lüdi je zgübila Evropaˮ. Te strašne živlenjske žrtve pa ta ogromna zgüba i škoda, štero smo vidli v tej bojnoj, nam jasno kaže pa kriči, da so ravno bojne prvi pa tüdi najvekši vzrok za to bolečino, v šteroj vmira zdajšnja Evropa. Pa tüdi te Žalostne številke nam naj bodo v Opomin, da naj nikdar več bojne nede! Ka so to narodne menšine. Narodne menšine zovemo tiste dele kakšega naroda, šteri živejo v takšoj državi, gde je več drügih na+ rodov — tej deli so pa menši, so v menšini. Tak n. pr. v Jugoslaviji živejo tüdi Nemci, Vogri, Slovaki i drügi narodi; nekši deo tej narodov pa žive zvün naše države, zato so to v našoj državi narodne menšine. Slovenci pa živejo tüdi na Vogrskom, v Avstriji pa v Italiji — oni so pa tam narodne menšine. Naturna pravica vsakoga naroda je, da slobodno v svojem materinskom jeziki piše, čte, se vči v šolaj, poslüša predgo i.t. d. Dendenešnji pa vnoge države neščejo pripoznati svojim menšinam tej naturnih pravic, liki njim zabranjüjejo meti domače šole, novine i. t. d. Velki narodje ščejo, naj menši v istoj državi zatajijo svoj jezik pa svoj narod. Vsakši pošten človek pa se svojega drži, zato se narodje v tüjinski državaj branijo proti sili i krivici. Posebno po svetovnoj bojni je dosta narodnih menšin nastanolo. Zastopnicje vsej menšin se zbirajo vsakše leto na kongresaj, gde vsemi sveti nazvesti krivice, štere se godijo v ništernih državaj menšinam. Dale si pa gučijo, kak bi se spravile vsem narodnim menšinam vse pravice. Tüdi mi Slovenci v našoj krajini smo bili narodna menšina v vogrskoj državi, gde je bilo itak več drügih narodov kak Vogrov. Domača i svetovna politika. Na bojnih frontaj v Španiji i Kitajskoj. General Franco je dobo v svojo oblast mesti Gijon i Oviedo i tak postao gospodar Asturije. Svoje čete šče zdaj postaviti na madridsko i katalonsko fronto. Franko ma zdaj v svojoj oblasti dve tretini Španije. Ali konca bojne ešče nede, zavolo needinosti evropskih velesil, kak Italije i Nemčije. — Tüdi Japonci na Kitajskom zasedajo Vzhodne pokrajine, iz šterih nameravajo vstanoviti samostojno državo Mongokuo. Kitajci se močno, ali malo uspešno borijo. Ešče komaj zdaj dobivajo Kitajci vjačenje iz notrašnjosti dežele. Kitajci stavlajo velko vüpanje na konferenco v Brüselji i Belgiji, na šteroj si bodejo državniki pogučavali o toj bojni i njenih vzrokaj. Mednarodna konferenca v Brüsli i Kitajskoj. 30. oktobra so se sestali v Brüsli zastopniki držav — podpisnic washigtonske pogodbe i ešče Italije i Rusije. Kitajska je stavila na konferenco, ki naj razčisti položaj na dalnom vzhodi, več pogojov. Najprej odklanja odločno vsakši fajni dogovor velesil pred konferencov i vsakši sporazum držav’ z Japonskov izvün konference. Države morajo priznati nedoteknjenost i neodvisnost Kitajske i nastopiti proti Japonskim zavojüvalnim nameram. Končno morajo države odpovedati novoustanovleni državi Mandžukno, štera je japonska kolonija na kitajskoj zemli, samostojnost. Japonska se konference ne bode vdeležila, njo bo zastopata Italija. Nemška gonje proti Čehoslovaškoj. Med Nemčijov i Čehoslovaškov so se zadnje čase odnošaji jako pooštrili. V Templicaj na zemli sudetskih Nemcov je nastopila policija proti demonstracijam Heinleinove stranke. Nemško časopisje je nastop policije pograbilo i ga prikazalo kak napad na ne nemško menšino i v toj zvezi zapisalo jako oštre reči proti češkoj državi i vladi. Francuski i angleški listi obsojajo vmešavanje Nemčije v notrašnje zadeve drüge države. Stalin se pripravla na volitve. V decembri bodejo v sovjetskoj Rusiji volitve za svet Unije, kak se bode zvao novi bolševiški parlament. Medtem se pa Stalin pašči, da očisti državo vsej mogočnjakov iz časov Leonove revolucije. V ednom leti je obsodo na smrt 808 oseb, med šterimi so bili najvekši komunistični voditeli Kak vzroke smrtnih obsodb navajajo protirevolucijonarno agitacijo, vohunstvi, štrajk i rovarjenje proti državi. Do 7. novembra bo prvo čiščenje končano i bo Stalin obhajao 20 letnico sovjetske revolucije v velkoj paradi v Lenengardi i Moskvi i drügih mestaj. Parade bodo vojaškoga značaja. Kam bode Stalin Rusijo vodo po volitvaj, bode naskori razvidno. Tüdi Arabci se zdigávlejo. V svetoj deželi se pripravlajo nemiri, najmre Arabci se upirajo angleškim načrtom o delitvi Palestine. Arabci se ne bojijo podvojene angleške sile. Arabski voditeo je zbežao iz Palestine i zdaj vodi upor iz Sirije. Vzrok upora Arabcov je, da bi si zdrüžili arabski svet i se oslobodili angleškoga i fran-cuska jarma. Arabci ščejo samostojno Arabijo pod vodstvom Ibu Sand-a, šteri ma stike z arabskimi (knezi Irska, Jordanije i z afrlškimi arabskimi plemeni. 25 letnica bitke pri Kumanovom. 25. oktobra 1912. so se Srbi sprijeli s Türki, s svojim starim sovražnikom Törkom. Bitka je trajala eden den i eno noč. Junaški srbski vojaki so premagali močnejšo türsko vojsko i tak dobili v svojo oblast vso Južno Srbijo. Proslava se je vršila v Skopli, na njej je govoro tüdi bojni minister. Prva državna sadna razstava od 23. oktobra v Maribori i mi. Gvüšno de naše čitatele zanimalo, kak se je naša krajina vdeležila na velkoj sadnoj razstavi v Maribori, kama je pripelano izbrano sadje ne samo iz Slovenije, nego iz cele države; pa tüdi priprave za uspešno gojitev i predelavo sada. Razstavleno je na dvema krajoma; v dvorani Union i v dvorani Zadružne gospodarske banke pa na obeh dvoriščaj. Kre velke cesti kažeta dva velkiva stebra, da je tü v bližini nekaj posebnoga; vmes potegnjeni napis to jasno pove: „Obiščite sadno razstavo in sadni sejemˮ. — Pri vhodi v Union pa še v noči močna rudeča žarnica razsvetlüje bele čerke na zelenom ozadji v znamenje, da „zelena Štajerskaˮ dala največ i najlepši pridelek. No, nas pač zanima, kak je naša krajína zastopana. Na dvema krajoma smo zastopani; v banki noj dvorani s sledečimi vrstami, ki so lepo zbrane na ednom mesti: Londonski pepina, jonathan, rdeča zvezdnata (Perl-) reneta, batulenka, rmeni belle fleur, zlatorumena reneta I. i II. vrst, krivopecelj, šampanjska reneta, damasonka, tirolski mašanckar, Kanadka, krivopecelj, Bleuheimska reneta, navadni mašanckar, pogačar, bobovec, passamaner, rdeči štetinec („devičnik“), „rakičanska‘‘ (sie!), remenična (Luikenovo jabolko), Baumanova reneta. Razstavili so pa sledeči: Draksler Mihael, Gerlinci, Ficko Vendel, Večeslavci, Šavel Rudolf, Püconci, Kerec Ivan, Gerlinci, Čerpnjak Franc, Gerlinci, podružnica SVD Püconci, Koglot Ivan, Kruplinik, Büček Karol, Serdica, Štivan Štefan, Püconci, podrüžnica SVD G. Lendava (Grad). Na Unionskom dvorišči „na sejmuˮ pa so razstavlena istotak naša žuta i rdečkasta jabuka, že na gledanje lepa i zapeliva, pod , imenom „Prekmurske sadjarske podružniceˮ. Obisk razstave je ogromen; nájveč prihaja sezna šolske mladine pod vodstvom svojih vzgojitelov i vučitelov; pa tüdi ovači vidiš vedno prihajati i odhajati sküpine i posameznike vseh stanov. Naj oprostijo strokovnjaki, da je nestrokovnjak, ki to piše, ne rezvrsto sadnih sort po njihovoj vrednosti i razstavlalcov po njihovoj odličnosti. LJUBLJANSKA UNIVERZA DOBI DVA MILIJONA. Prosvetni minister je dao na razpolaga dva milijona, da s temi penezami zgradi novi kemični institut na ljubljanskoj univerzi, šteri je bio že tak jako potreben. 7. novembra 1937. NOVINE 3 SLOVENSKA KRAJINA. Na podporo Novin sta darüvala N. Beltinci, 20 Din., Šohar Karol, Dolič, iz Francije 10 Din. Bog povrni! Na sirotišnico Deteta Martike v Turnišči sta darüvala g. župan Litrop Štefan, 100 Din., njegova gospa, Bara, pa 8 metrov platna. Naj njima povrne Detece Martika. — Sirotišnica. Poslovila se je od svojih prijatelic v Franciji i prišla domo v Bratonce Škafarova Getica. Bila je edna zvünrednih slovenskih deklin v tüjini, dobra, prijazna, ki je znala v najtežavejših dnevaj najti pot do Boga. Njena miloba i vlüdnost je vsakoga osvojila, i je bila vzor katoličanske Slovenske dekline. Globoko verna, požrtvüvalno delavna i goreča za rešenje düš, ar nam je vsako leto Poskrbela izseljencom slovenskoga dühovnika, da smo v domačem jeziki mogli opraviti svoje verske dužnosti. Visoko jo je poštüvao zavolo njenoga vrloga značaja v Mouchin ne samo njeni gospodar, nego poštüvali so jo daleč na okoli Vnogi. — Mi izseljenci njej Želemo zdravje i zadovolnost v rojstnoj hiši, kama so jo domači zlasti mati, z veseljom pričaküvali. Toplo pozdravla od delavke H. M. na Belgijskoj meji. V samostan je stopila naša vrla naročnica, širitelica i gorečnica za versko prenovlenje naših delavcov v Franciji Farkaš Anica iz Strehovec. Dragi čtevci se Spominate njenih gorečih pisem, v šterih je odkrivala, kakši düh gori v njenom srci, gda je zvala naše delavce v Tigy k spovedi i kak se je zahvalüvala za vsikdar obilnejšo vdeležbo. Bog njej je gorečnost plačao s tem, da jo je pozvao v drüžbo sv. Vincencija Pav. k usmiljenkam. Molimo za njo, da ostane stanovitna i dosegne svoj namen ki ga tak vroče žele, da postane misijonarka med pogani. Prosimo pomoči. Vnogi naši delavci so se vrnoli domo z Nemčije. Tam so si küpili nešterni bicikline, ar peški neso mogli pravočasno priti domo. Slabo so slüžili, dosta potrošili i jedino ka bi njim moglo hasnite je prevozo sredstvo, biciklin, šteroga so si küpili. A od toga se pa zahteva visoka carina. Tü bi prosili g. narodne poslance i gospode pri finančnoj slüžbi, naj idejo tem siromakom na pomoč, da če se njim že ne more odpüstiti carina, naj se njim ta po kakšem paragrafi znatno zniža. Našim izseljencom v Severnoj Franciji se naznanja, da lejko opravijo sveto spoved v slovenskom jeziki v Mouchini, Nord France. Do 15. novembra naj se javijo pri Hajdinjak Mariji, Mrs. Oeuguet Deraubai, Kühivateur, a Mouchin, par Nomain, Nord. Spovedavanje bo pred Božičom i to v mesti Elerchies. Dari za spomenike M. Küzmič! pa dr. Fr. Ivanocyji. Poleg že objavlenih so ešče darüvali v dinaraj gg.: dr. Franc Klar, narodni poslanec v Lendavi 200; Občinska hranilnica v Soboti 100; Faflik Alojz, hotelir v Soboti 50; Ponebšek Janko notar v Soboti 50; dr. Danilo Lipnjak, okr. Zdravnik Lendavi 30; Župnijski urad v Beltincih 30; dr. Šumenjak Slavko, starešina sodišča v Soboti 30; ing. R. Župančič v Soboti 20; ing. Maček, upravit. velepos. v Beltincih 20; M. Portl, upr. pošte v Beltincih 20; Župnijski urad Velika Polana 10. Vsem lepa hvala. Imena bodočih darovnikov bodo sledila. Važna kniga. Izišla je kniga pokojnoga profesora ljubljanskoga vseučilišča dr. Ivana Prijatelja Borba za samobitnost slovenskega jezikaˮ; cena 60 din. Što žele lepo knigo naročiti, se lejko obrné tüdi na uredništvo Novin. Potrebna je drüštvom i izobražencom. Krajevni leksikon dravske banovine je izišeo. V njem so vsi podatki za vsako občino: zgodovina, gospodarstvo, znamenitosti itd. Več drügoč. Posebna komisija iz „Blatonec“ je obiskala v zadnjem časi veliko občino Sóboto i si ogledala njene znamenite naprave. Nešterni Sobočanci so se najmre začnoli potegüvati za to, da bi se starodavna Sobota preimenüvala v „Blatonceˮ. — Te „patentˮ komisija iz Blatonec je toti pripoznala, da je v Soboti zadosta vodé bilo, štera bi to „prekrstitevˮ podprla, vendar pa se zavolo pomena Sobote zaednok ešče toj želi nemre zadovoliti. Pač pa je biatonska komisija izjavila, da odliküje občino Küpšinci z medaljov „vodotok 1. stopnjeˮ, uredništvo sobočkoga dnevnika „Mürsko — ledavsko blatoˮ pa z redom „obmetavanje z blatom II. razredaˮ. Čestitamo! Pazite ! Zadnja železnička nesreča v Soboti nas znova opomina, da bojmo pazlivi pri prehodi na že lezničkoj progi od Sobote do Müre, gde nega zapornic. Večkrat vidimo i čüjemo, kak nepazlivo se što pela ali ide ravno pred vlakom prek proge — vidi vlak, pa le požené krave, ki se samé stavlajo. Dobro bi bilo tüdi posekati drevje, ki na mestaj zakrivle pogled na približávajoči se vlak pred prehodom. Záto: pazimo! D. Bistrica. Kreslin Marka, mlinara, gda se je ponoči mirno vračao iz krčme domo, je nekak z zamotanim obrazom po šinjeki i plečaj tak zmlato, da je postao za en čas delanezmožen. Njegov neprijateo, z šterim je šo domo, je tüdi dobo menše vdarce. Hüdobnoga napadalca ne so mogli ešče izslediti. Na misijon g. Kereca v Junaški na Kitajskom so v Frankaj darüvali sledeči: Paučič Jožef i Marica Tigy, v zahvalo Mariji Pomočnici za poslühnjeno molitev 100, Amelot Maurice, gospodar naše izseljenke, Farkaš Anice, 50, Farkaš Majdica, Sully, v zahvalo sv. Treziki Deteta Jezuša i sv. Antoni za poslühnjeno prošnjo, 15, i Slovenci 12. septembra zbrani v Tigy na sestanki 20 frankov. Sküpno 185 frankov. Sprejeli smo potom banke Baruch 284 Din. 40 par, šteri penez nam je poslala Farkaš Anica iz Tigy, mi smo ga pa taki poslali na Salezijanski inspektorat v Ljubljano — Rakovnik, da ga pošle g. Kereci. Prav lepa hvala darovnikom i nabiratelici za te lepi namen. Starišom mladih izseljencov v Franciji. V mesti Sully-sur Loire je edna krčma, v šteroj je vsako nedelo igra, muzlka. Krčmo napuni naša mladina z Goričkoga i nekaj z Ravenskoga, so po večini evangeličanci, pa tüdi katoličanci. Šče pred krčmov se jih teliko zbere, da človek komaj najde pot skoz njih. Francozi že dobro poznajo to lumpajočo mladino i jo obsojajo tembole, ar jo biciklin večer že ne drži, ga mora na autobus naložiti i se tak pelati domo z žmetnov glavov. Žalostno. Beltinci. Naš „Fantovski odsekˮ ma v nedelo 7. novembra pred večernicov telovadbo, po večernici pa sestanek. Dečki, pridite v kem vekšem števili! Pokažite, da ste neustrašeni vitezi za vero, dom i krala! Martinje. Naših listov naročnik Kozar Štefan se je odselio k dobromi Jezuši vu večnost. On je mi naj bo plačilo. Žižki. Kukorišče je premetavao Vuk Matjaš, naročnik naših listov i pri tom tak nesrečno spadno, da si je zlomo hrbtenico i v kratkom zatém mro. Dober Jezuš njemi je šče tolko čase dao, ka se je lejko spovedao. Naj v Bogi počiva. Novine so narasle meseca oktobra za 48 komadov, odpadnolo je 8 komadov, čisti narastek 40 komadov. Toplo se zahvalimo božima slüžabnikoma Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč i prosimo sladko Srce Jezušovo naj po prošnji sv. Cirila i Metoda njima da čast oltara, njeva pa naj z svojim dühom napunita slovenski narod, naše liste i je razširita. Varüjmo svoje starine! Pred štirinajstimi dnevi je imelo svoj letni občni zbor v Soboti „Prekmursko muzejsko drüštvoˮ. Namen toga društva jé, kak je že večkrat bilo pisano, da zbira vse naše starine, da skrbi za njihovo obvarvanje i da širi med nami razumevanje i zanimanje za vso našo premičnost, našo kulturno vrednost. Ar do zdaj Muzejsko drüštvo ešče na žalost nema svojega kota, zato se že nabrane Starine nemrejo zbrati na ednom kraji, nove pa se ne nabirajo. Potrebno je zato dvoje: ob prvim, da dobi Muzejsko drüštvo kem prle svoje prostore, ob drügim pa, da ne vničüjemo doma svojih starin. Počakajmo, da bo dana prilika, da se v Soboti zbére vse, ka je pomembno za naše živlenje i našo preminöčnost. Zato varüjmo vse stare, v našem narečji pisane knige i rokopise; varüjmo stare listine (papire), pisane v kakšemkoli jeziki i varüjmo vse najdbe: kamne, lončeno posodo, peneze i. t. d., ka se je najšlo gdekoli pri kakšem izkopavanji. Varüjmo stare domače predmete, orodjé i posebno, ka je domá napravleno. Pa tüdi spoznavajmo svoje starine i svoje düševne vrédnosti! Več kak Čüdno je na priliko to, da šolani človek ne pozna znamenitosti domače vesnice n. pr. cerkvi i. t. d. Žela vsakoga dijaka bi morala biti, da spozna vse, ka je v njegovoj rojstnoj vési i fari znamenitoga: zidine, slike, znameniti možjé i. t. a. Pa to spozna-vanje i zanimanje se naj razširi na sosedne kraje i vso Slovensko krajino. Trbé čteti naše stare knige, posebno kalendare, gde je dosta naše zgodovine i našega düševnoga žitka. Takši izobraženec bo tüdi sam skrbo, da bo nabirao naše stare knige i drüge predmete i tak pripomore, da se obvarjejo naše znamenitosti késnim odvètkom. Skrbo bo tüdi, da spoznajo vse to i drügi: kazao i razlago jim bo, navdüšavao je. Na vse, ka smo v düševnom pogledi v našoj krajini velkoga stvőrili, moramo biti tüdi ponosni i Zednim moramo vse to tüdi lübiti, spoštüvati. Iz lübézni do najbližánjega nam bo zrasla lübézen do vsega slovenskoga düševnoga živlenja i bogástva, do knige i do vsakovrstne umetnosti. Brez té lübezni pa nega istinsko plemenitoga izobraženoga človeka. Što narod lübi, mora lübiti i poznati tüdi njegovo delo t PO DOMOVINI. Strašen spadaj s törma. V Golobincaj so trije delavci popravlali tören nekše cerkvi. Naednok se samo podere oder pod njimi i vsi trije so se hitro prijeli za vože. Visili so na voži i kričali na pomoč, liki težko je bilo včasi priti na pomoč, ar tak dugih lestvice je ne bilo. Pri tom se pa ešče zgodi, da je ednomi od tej trej delavcov spadno hamer na glavo i tak je delavec nezavesten spadno 35 m globoko na trdo zemlo. Bio je ešče pri živlenji, gda so ga pa spravili v bolnico, je tam naskori vmro. Ostaliva dva so z najvekšov teškočov rešili i spravili na zemlo. Ženska v 25 m. globokom stüdenci. V Slovenskoj Bistrici se pripeto žalosten slučaj. Najmre pred dobrim tjednom se je nekšoj ženski zmešalo i tak je pobegnola od domače hiše i prišla do nekšega stüdenca i je v njega skočila. Komaj za par dni so jo našli v stüdenci i jo potegnoli iz njega. V Kragujevci v Srbiji spopád med prištevši JRZ. i zdrüženo v opozicijov. Pred tednom je imela v Kragujevci svoje zborovanje zdrüžena opozicija. Na tom zborovanji je prišlo do strelanja med pristaši vlade JRZ i zdrüženov opozicijov. Pri spopadi je bio eden mrtev i več ranjeníh. Ljubljana dobi spomenik Viteškomi krali Ujediniteli. Kak se čüje, bodejo v najkračišem časi začnoli graditi v Ljubljani spomenik pokojnomi krali Aleksandri. Načrte za spomenik je napravo slovenski umetnik univ. prof. Plečnik. Iz „Nar. Listy“ Kaže se že agonija žive prirode. Listje odpada, kamenita tla mestnih ulic jim ne odpro groba vrata. — V institutih visokih šol pa je spomlad. — Prišli kmečki sinovi so, jasnega značaja, veseli, prisrčni. Nosijo v sebi še Čisto düšo našega podeželja, niso pospol-neni kot zvečine velkomeščani. Na kmetih se ponašajo kaj so snedli in popili, v mestu so veljavnejše aven-ture s frauncimri — z ženskami — Vel-komestna kultura je prekoreninjena z sexualiteto; morebiti zato kerprebav-Ija želodec v slabem zraku, živce pa bičajo narkotika in babUonska gonja. Kako naj rečem kot literarna erotoma-nija sprijo knjižnih izložb, kjer loga-ritmične tabele obkroža množestvo podob sramotnih babur. Slovaški študenti so posebna sor-ta — mnogi pričakujejo da jim v Pragi prizadenemo krivice in žalitev — po nekaj mesecih se v njih slovanskih srcih odtaja Umetni led, narasli v političnih frigidérjih. Češki, polski in madjarski žid, to so trije narodi večje razlike kot žid in arijec. Polski žid ima mentalitéto človeka preziranega, z vsemi dobrimi in slabimi atributi. Med dobre štejem njih nečloveško pridnost in vztrajnost. Zunanjost in nastop pa delajo dojem parije — kar je v čistom kontrastu z židem Madjarom — ki nima niti sence vztrajnosti — zato pa elegantni in fini nastop. Židje z Morave niso nič manj bodri kot hanaški kmečki sinovi. — Žid ima nekaj lastnosti ki so uzrok, da se je ohranil od praveka sem in preživel vse kalamitete narodov. — En žid pri-rodoslovec trdi, da se židje prilago-dijo celo s telesno velikostjo narodu med katerim živé. — Tudi ruskih študentov ni manjkalo na fakulteti — ampak, če postanem kdaj utemeljitelj kakšne prav altruistične religije, naročim si za apoštole Ruse, organizacijo svoje cerkve pa ne poverim njim, za to si najamem Bató. — Orientalke — studentke so nekoliko tone — in hočejo veljati za več kot treba. Prole-tarske židinje se imenüjejo Sara in Rebeka, hčere tovarnikov pa Lilly in Else. — Ruske izraelitinje imajo na-zore in ambicije zgornjih »desettisoč". V praktiku so mi zagodle „muje tak ugodno", tako samo po sebi razumljivo, kakor to reče gospod general frajtarju. Kar se tiče talenta študentov v kikljah, moremo se zadovoljiti samo s cenit-vijo, tu ni nobenega absolutnega kri-terija. Poznal sem ženetako vedator-sko talentirane, da ni bilo razlike z možom. Šlo bi se za štatistiko, ali ne vem kdo naj bi jo sestavil, kje vzel merilo. Končno, za običajen študijcin in običajne funkcije inteligence ni treba geniálitete — zato ni braniti študija žensk na visokih šolah, tudi če bi se dalo pokazati, da si genialiteta nepre-več dopada v onduliranih glavcah. O politiziranju in neskončnem društvovanju študentov imam nazore predpotopne. Čas učenja je življenski provizorij namenjen pridobitvi znanja. Starejši možgani imajo razsodnost, nemarajo pa več sesat znanost kakor goba. Svoj čas se je reklo: arslonga — vita brevis — dandanes se je ars grozno povečala, življenje pa ne. Znanstveno spoznanje narašča z vsakim dnem ter se da slediti samo z veliko intensiteto. Mladost se prekučuje v extremih in viha nos ob navadnih po-teh. Življenje ga žvižga na extreme in se vleče lepo naravnost po izhoje-nih cestah. Zato mi je püsto ime štu- denta, katerega ime se bere v časopisih večkrat, kot iména gospodov ministrov. Kar se tiče nadarjenosti, mislim, da ste dve sorti toga božjega darű — nadarjenost velike kapacitete in nadarjenost velike potencijalne napetosti. Obdarjen s prvo, store velika dejanja z svojo vztrajnostjo, rešüjejo prometne s pridnostjo mravelj. Ti so povsod priznani, vsem dragi kot izdatni delavci, kajti njih aktiviteta imponira. So to znanstveni Bafovci, ljudje zdravih, jeklenih živcev. Drugi so pa nevrasteniki, vobče več ali manj psihopati. Njih düševna energija je občasna. Stadiju depresije sledi skoro blazni elan. Napetost mo-žgan doseže velik potencijal, ki pomaga razrešiti težavne gordijske ozle. Te vrste ljudi premore nájveč rasa latinska. Pasteurju je že v mladem veku otrpnilo pol života. V takem telesu ni več tipičnega normalnega živčevja — ali znanosti je treba obeh vrst nadarjenosti — zato bodi pristopen tudi psihopatom hram vede. Po feljtonu Prof. Dr, I. Korinek-a v N. L. 6. oktobra 1935. 4 NOVINE 7. novembra 1937. NEDELA po risalaj dvajseta i peta. Evangelij (Mataj 8.) Tisti čas pravo je Jezuš vnožini priliko eto: Spodobno je včinjeno Kralestvo nebesko k človeki, ki je posejao dobro semen vu svojo njivo. Oda bi pa spali lüdje, prišeo je neprijateo njegov, i posejao je kokol med pšenico, i odišo je. Oda je pa zrasla tráva, i sad prinesla; teda se je skazao i kokol. Pristopivši pa Slugi hižnoga Gospodara, pravili so njemi: Gospodne, ne li si dobro semen posejo v tvojo njivo? odket tak ma kokol? I veli njim: neprijateo človik je to včino. Slugi so pa pravili njemi: Ščeš, da idemo, i vö ga poberemo? I veli: ne; naj kak, poberajoči kokol, ne poskübete vö žnjim navküpe i pšenico. Nehajte obe rasti do žetve; i vu vremeni žetve povem žnjecom: Poberte obprvim kokol, i zvežte ga vu snopje, na požganje, pšenico pa spravte vu moj škegen. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divini Redemptorisˮ o brezbožnem komunizmu. Delati mora torej najprej na to, da kar najskrbneje vzgoji svoje člane in jih izvežba za borbo za Boga. Taki vzgoji in izobrazbi članov, ki je, če kdaj, dandanes nad vse potrebna in nujna, in ki mora biti podlaga vsemu življenskemu socialnemu delu in se mora zato izvršiti pred njim, bodo izvrstno služili studijski krožki, potem tedenski socialni tečaji, redna predavanja, končno raznovrstne druge prireditve, ki naj pokažejo, kako bi bilo mogoče po krščanskih načelih najbolje rešiti gospodarska i socialna vprašanja naše dobe. 65. Tako vzgojeni borci Katoliške akcije bodo brez dvoma svojim tovarišem pri delu prvi apostoli, duhovnikom pa pomočniki, ki se bodo neutrudno prizadevali širiti luč resnice in pomagati v tolikeri in tolikšni telesni in düševni bedi tudi tam, kjer duhovnikovo pomoč dostikrát zavračalo, ker imajo zoper nje razne nepremišljene predsodke ali pa so se versko tako zelo zanemarili. Na ta način bodo pod vodstvom izkušenih in veščih duhovnikov pogumno in velikodušno sodelovali, da se delavstvu versko pomaga, kar tako želimo, ker smo prepričani, da je ta način delovanja najboljše sredstvo, ki je mogoče z njim delavce, Naše ljube sinove, odvrniti od komunizma. 66. Poleg tega delovanja, ki meri bolj na posameznike in je dostikrat skrito, vendar vedno koristno in težavno, je naloga katoliške akcije še ta, da z govori in s tiskom javno širi socialne nauke rimskih papežev o krščanski obnovi družabnega reda. Pomožne organizacije. 67. Ob Katoliški akciji se zbirajo čete raznih organizacij, ki smo jih sami že imenovali „pomožneˮ. Tudi te organizacije po očetovsko kličemo, da se na odličen način udeležujejo dela, ki o njem govorimo in ki je v naši dobi tolikšnega pomena, kolikršnega le more biti kako delo. Stanovsko društva. 68. Obračamo se na stanovska društva, na društva mož in žen, na društva delavcev, kmetov, inženerjev, zdravnikov, gospodarjev, književnikov in drugih, ki imajo enako izobrazbo in .se zato naravno drüžijo v svojih drüštvih. Takšna društva zmorejo mnogo bodisi glede nove družabne uredbe, kakršno smo si mislili, ko smo pisali okrožnico „Quadragesimo anno“, bodisi glede tega, da se uveljavi Kristusovo kraljevstvo na raznih poljih kulture in dela. 69. Ako radi izpremenjenih gospodarskih in socialnih razmer vladarji smatrajo, da morajo sami s posebnimi zakoni urejati ustanavljanje in vodstvo takih organizaciji — razume se, ne da bi zanikali zasebno svobodo in avtoriteto — imajo člani Katoliške akcije, četudi morajo upoštevati te razmere, še vedno nalogo, da rešujejo sobodna vprašanja po smernicah katoliških naukov, kakor tudi, da se radi udeležujejo dela v teh novih organizacijah, da bi jih čim bolj prepojili s krščanskim duhom, ki je počelo prave uredbe držav in vzajemnega, bratovskega sodelovala državljanov. (Dalje). OGLEDALO ČASA. Narod brezi vere. Neki ameriški državnik je na javnom zborovanji povedao o važnosti verouka na šoli sledeče: Vera je fundament narodne veliline. Vera je stüdenec domovinske lübezni, poštenosti i nravnosti. Zgodovina človeštva dokazüje, da narodi brezi vere ne moro obstati i da je brezbóštvo glavni grobokop velikih narodov. Nam bi se zdajšnje svetovne gospodarske krize ne trbelo bojati, če bi bili verni. Vala tüdi za nas i za celi naš slovenski narodi Fašizem. Znano je, da imenüjemo nesrečno vladanje i politiko v Italiji »fašizem*. V najnovejšem časi pa je fašizem zavladao tüdi v Nemčiji i v drügih državaj Evrope. Vsa »nacionalistična* gibanja, ki poznajo samo svoj narod, idejo po poti fašizma. Fašizem pomeni svestvo človeka i bojno nevarnost za vse narode! Bol-gar Todorov je nedavno pisao od fašizma v Italiji: fašizem je ne mogeo rešiti Italije pred svetovnov stiskov, štero ltalija najhüjše čüti. Ostra policijska vláda i Cenzura tiska s težavov krotita nemirne množine. Kak fašizem, tak tüdi vse diktatura (nasilne vlade) mislijo, da bodo mogle z odredbami spremeniti mišlenje lüdstva. Tak v Italiji i v drügih fašističnih državaj nega popune slobode, liki jalnost, laž i hüdobija prikrivajo istino! Slepi vidijo. Ameriški listi so prinesli sliko, ki kaže posebna „očala“, štera je po sedem letnom deli znajšeo neki doktor v New-Jorki. S temi očali morajo slepci, ki majo dva procenta mogočnosti za viditi, gledati v svet. S tem pa nade pomagano tistim, ki so močno slepi. Šola za neme. Velki Siromaki so glühonemi. Ali dnes že obstojijo posebne šole, edna tüdi v Ljubljani, gde se glühonemi včijo čteti, pisati pa — gučati ! Pred 200 leti se je za té siromake nišče ne brigao. Komaj 1. 1700. jev Parizi katoličanski dühovnik odpro šolo za vzgojo glühonemih Pred bojom je bilo takših šol okoli 400, dece pa 60 000. Zdaj je to število ešče dosta višiše. — Ločimo dvoje glühonemih: edni so takši že po rojstvi, drügi so onemili sledkar. Takši nesrečniki se rodijo v zakoni med rodbinov pa v toplih krajinaj. Dnes se v šolaj včijo vse tisto, ka drüga zdrava deca. Najvišiša železnica v Ameriki. Najvišiša železnica na sveti vozi v državi Peru v Jüžnoj Ameriki 5357 m visiko v goraj. Proti nebeskim višavam ! Nekaj angleških vučenjakov se je napotilo v Indijo, gde ščejo spleziti na najvišišo goro sveta — Mount Everest (8882 metra). Dozdaj so že vnogi skušali priti na té vrhé, pa so prišli samo do višine 8490 m. Živlenje je zgübilo na tej planinaj že 17 vučenjakov. Takše drüžbe, ki plezijo na té bregé, nosijo s sebov posebne priprave, s pomočjov, šterih si bodo lejko odihavati v tej ogromnih višinaj. 70 procentov lüdi ne ve čteti i pisati v Mehiki. V Mehiki ne ve 70 procentov lüdi pisati i čteti, zato so njim pa lejko zavladali brezverni gospodje, šterim je ne za to, da bi narodi zidali šole i njemi skrbeli za düševen napredek, liki so se spravili nad katoličansko Cerkev. Tak je Vseširom, gde majo v državi oblast brezverne stranke i drüštva: ne za knige, šole, vseučilišče — liki za vojsko, orožnike i policije pa špijone idejo žmetni milijoni, štere so spravili žüli siromaškoga lüdstva. Izobrazba, znanje i samostojnost, v tom je obramba proti nasilnikom ! Povsedi priprave za bojno. Na 14.000 oficirov i 165.000 mož ščejo povekšati vojsko Amerikanske Zdrüžene države. Vere v Berlini. V glavnom mesti Nemčije je 3 milijone protestantov ali luteranov, ki majo 182 cerkvi. Katoličanov je 400.000, majo pa 72 fari i 233 dühovnikov. Židovov je 172.000, majo 41 molitvarnic. Kelko fiškališov je v Austriji. Kak v našoj državi, tak je tüdi v Austriji dosta fiškališov, V Beči, v glavnom mesti Austrije, šteri ma 1 milijon i 900.000 lüdi, živi 2108 fiškališov, v celoj Austriji pa je 3100. Med njimi je dosta takših, šteri nemrejo živeti. Pisma naših iz tüjine. Preč. g. vrednik! Naznanje vam dam, da sem plačala naročnino za Novine drügoga pol leta i vas prosim, da mi pošilate Novine na stari atres i se vam lepo zahvalüjem na rednom pošilanji. Vaš dober krščanski tisk, nas okrepča v naših slabostaj. Želemo, da bi nam ešče duga leta segrevao naša hladna srca v toj žalostnoj tüjini. S tem vas najlepše pozdravim z mojiva dvema prijatelicama vred, Prečastiti dühovnik i celo gračko faro z dühovniki i svojo rojstno ves. Ema Bunderla z Matjašovec, Albina Žökš z Vidonec i jaz Adela Kerec z Otovec v kratkom časi, gračka fara, na svidenje. Pozdrav pošilajo: Poredoš Mihal i žena, Julija, Monic, Francija, iz lžakovec: Slov. krajini, Beltinskoj fari z dühovniki njenimi, svojoj familiji, rodbini, sosedom i vredniki Novin, komi želeta zdravje i dugo živlenje pa Marijino pomoč za pošilanje naših listov v tüjino, štere želeta dobiti v nedelo, a pridejo včasi v pondelek.— Baša Štefan i lena Micika, Bagrdan; dobro se njima godi, samo za dühovno živlenje je slabo preskrbleno, ar nega katoličanske cerkve, zato si naročata naše dobre liste. — Pücko Franc i žena, Julika, Montagnoy, Francija, iz Renkovec: svojim dragim starišam, vsoj bratji, posebno kanlori v Türnišči i preč. g. dekani Jeriči, Bog je naj žive zdrave i vesele i celoj Slov. krajini pa rojstnoj vesi. — Režonja Francika, Rión, Francija, Iz lžakovec: svojim starišom, bratom, sestram, rodbini, vsem dühovnikom beltinske fare, uredniki Novin, pa vsem Slovencom v Franciji i Nemčiji; ne more popisati, kak veliko veselje najde v naših listaj, štere redno dobiva; — Düh Katá, Chermont-Ferrane, Francija, iz Melinec: Slovenskoj krajini, posebno vesi Melinci, svojemi oči, bratom, sestram doma i v tüjini, vsem prijatelom i znancom i uredniki Novin, se zahvali na rednom pošilanji naših listov. — Pozvek Cecilija, Fresnes, Francija iz Vidonec: globoko se zahvali za pošilanje naših listov, ki so jo gordržali, ka ne opešala, pride domo meseca novembra i srčno pozdravla gračko faro z dühovniki, rojstno ves Vidonec, svoje domače, poznance i Urednika Novin. Pošta. Poredoš Mihal, Nonic. Naslov spremenili, prosimo naročnino, ka vam moremo doposlati kalendar. Duga je 64 Din. Bourges, Cher. Neka nam je z toga mesta pisala, prosi kalendar pa se ne podpisala. Prosimo jo, da nam naznani svoje ime, štero je pozabila podpisati. Bila je v Paray le Moniali, gde se je Srce Jezušovo razodelo, tü prečistila i jako dobro počütila. Kranjec Aleksander, Grosstreben. Dozdaj nesmo ešče nikše naročnine dobili od Sv. Sebeščana. Liste mo odsehmao, samo na Ficko Vere ime pošilali. Č. V. Mačkovci. Naslov je popravlen i v knigi i v naslovaj ne vemo kak nastane ta malenkostna pomota. Varga Steve, Willonghby. Naslov spremenili. Zakaj ste prle ne javili spremembe. Nedelko Marija, Zeaumant. Duga je samo 8 Din. To pošli z novov naročninov. Poslano pride na red. Pücko Franc, Montagnoy. Kalendar pošlemo, mešo opravimo v določen namen, poslano objavimo. Režonja Francika, a Riom. Hvala za podporo naših listov i za dar na Dom sv. Frančiška. Č. s. Ambrozija in Hijacinta, Meudon. Hvala za pismo, naročeno poslali z M. Listom, se zna brezplačno. Obema pozdrave i prošnjo za molitev, ki za vaj tűdi ne izostane. Senica Andrej, Francija. Hvala za pismo. Penez prišo. Novine so nekaki nazaj poslali, gotovo tvoji francoski komunisti. Pozvedi pri komunističnom gospodari i ga na red vzemi. Rene Demange Chepy p. Ste Oermani. To je gospodarov naslov. Svoj naslov si pozabo napisati, pošli ga i naročnine keliko premoreš. Lebar Ignac, Anvin. Sv. mešo smo obslüžili na Vsesvetcov. Oča so tüdi plačali 48 Din. zato je na 1. 1938 plačano na 8 mesecov naprej. Duh Karol, Menil. Domači dozdaj neso poravnali naročnine. Žalig Štefan a Villers le Tilleul. Novine redno pošilamo, ne so prišle nazaj,. na pošti pozvedavli, što je jemle doli. Vauxre- nard, Rhone. Nekaka nam pisala odtec p se ne podpisala, prosimo jo, naj nam naznani svoje ime. Benkovič J. Grand-Bourg. Do novoga leta 18 Din. je naročnina od 1. oktobra. Frumen Ane domači. Vaše Novine so prišle z Francije nazaj, prosimo za njeni novi naslov. Sarjaš Štefana domači, Trnje. Prosimo Vas, prinesite nam vašega naslov v Franciji, ar dva mamo, edne Novine so prišle nazaj. Kustec Štefan, Črensovci. Vaše Tonike Novine so prišle nazaj z Francije prinesite nam njeni novi naslov. Vrečič Frančiška domači, Vidonci. Vaše Novine so prišle z Francije nazaj, pošlite nam njeni novi naslov. Žalig Marije domači, M. Polana. Prinesite nam vaše hčeri novi naslov za Francijo, Novine so prišle nazaj. Godina Ferdinanda domači, D. Bistrica. Vašega Novine so prišle nazaj z pripombov, da je odpotüvao, prosimo za njegov novi naslov. Redni letni občni zbor Prosvetne zveze v Mariboru v četrtek 11. novembra 1937. v dvorani Zadružne gospodarske banke Aleksandrova 6, ob 10 dopoldne. Dnevni red: 1. Otvoritveni govor. 2. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 3. Poročilo odbora. 4. Poročilo odsekov. 5. Poročilo preglednikov. 6. Volitve. 7.. Slučajnosti. Včlanjena društva imajo pravico, da se v smislu § 15 udeležijo po svojih zastopnikih občnega zbora. Vsako drüštvo pošle po enega zastopnika za vsakih začetkih 50 članov. Ti zastopniki morajo imeti s seboj pismeno pooblastilo društvenega odbora. En zastopnik sme zastopati največ tri društva. Po en glas ima tudi vsak odbornik Prosvetne zveze. — Vsa društva opozarjamo, da še pred občnim zborom poravnajo članarino za leto 1987. -Polovična vožnja na železnici je dovoljena od ministrstva za promet pod Štev. 24.150 od 25. X. 1937. Dr. Josip Hohnjec I. r. Ivan Camplin I. r. predsednik tajnik CENE. Penezi. Angleški fünt ... Nemška marka ... Austrijski šiling... Vogrski pengö .. Grčka lira....... Amerikanski dolar Holandski goldinar Švicarski frank ... Belgijska belga... Italijanska lira ... Francoski frank__ Češka korona ____ Dinarov vala: 214.54—216.59 17.40-17.54 8.40 8-8.76 31.50 43.80 23-24 9-10 7.37 231 1.40 1.54 Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 5.50—6.50, poldebeli 4.75— 5.75, biki za klanje 6.50—6.-—, krave za klanje 3—4, plemenske krave 3—3.65, krave za kolbase 2—3.60, telice 6—6.60, teoci 750 —5, praščiči 8.50—9.26, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 115—140, 7—9 tjednov stari 120—150 Din. po falati. Konji 3000-8500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 185 do 190, žito 165—170, oves 110—120, kukorica 120—140, grah 150—220, ječmen 110 do 125, proso 90—110, hajdina 96—115. Oklic. Dne 14. decembra 1937 ob devetih bo na licu mesta v Dobrovniku Prostovoljna sodna dražba nepremičnin vl. Št. 853 k. o. Dobrovnik, ki obstoji iz pare. št. 242/1 hiše, Stavbišča in vrta, last Berden Štefana, Kovač Pavla, Jožefa in Jurija, Feher Rozalije, roj. Kovač in Šabjan Rozalija, roj. Berden, vsi iz Dobrovnika. Cenilna vrednost: 35.000 — Din. Najmanjši ponudek, oziroma začetna cena, izpod katere se ne bo prodajalo : 17.500 — Din. Varščina: 3.500-— Din. Dražba se je odredila na prostovoljno prošnjo lastnikov in zato ostanejo nedotaknjena vsa bremena, torej tudi vknjižena zastavna pravica upnikov, ne glede na kupnino, ki se s prodajo doseže. Največji ponudek je položiti v gotovini pri sreskem sodišču v Dolnji Lendavi in sicer četrtino največjega ponudka v 14 dneh, ostali znesek pa v dveh enakih mesečnih obro-kih. prvega najpoznéje 1 mesec, drugega pa najkasneje dva meseca po pravomočnosti domika. Dražbene pogoje vpogleda in vsa natančnejša pojasnila dobi vsakdo v pisarni podpisanega javnega notarja kot sodnega komisarja v Dol. Lendavi v uradnih urah od 8. do 13. in od 15. do 17. Dol. Lendava, dne 18. okt. 1937. Dr. Peterlin Makso, javni notar kot sodni komisar. Eden dober šujsterski cilinder mašin na taco je k odaji pri Kous Štefani v Gorici hiš. št. 57. p. Puconci. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.