Ko sem stal na krovu ogromnega francoskega parnika, ki se je odpravljal na pot v Evropo, ko sem zadnjič gledal na New York, na nebotičnike, na manhattanski polotok, na ogromno pristanišče new-yorsko, sem dobro vedel, živo čutil, razločno videl, da odhajam iz strelskega jarka najhujšega bojišča, ki ga človeštvo pozna. In prav tako sem šest dni kesneje pozno v noči zopet stal na krovu parnika in nestrpno čakal, da zagledam prve luči angleške obale. Nestrpno sem čakal prihoda v domačo zemljo. Zakaj za Evropca, ki pride iz Amerike, je domača zemlja vse, kar je evropsko.
BOŽJE   OBLIČJE
ALOJZ    GRADNIK V
Ce v strunah sem še nerojeni zvok, če iskra mrtva sem še v suhem lesu, o, zbudi me v plapolajočem kresu, potegni preko strun, o Bog, svoj lok.
Naj žar se širi, vžiga naj požar in naj ogreva bednih src puščave, zvok valovi v višine in daljave in naj radosti bo in tuge dar.
Če v joku src teh zvokov bo odmev in če se v ognju bedna bodo grela, saj pesem, ogenj ta, ne bom več jaz.
Le tvoja zlata harfa bo zvenela, o Bog moj, in žareči ta odsev bo samo tvoj usmiljeni obraz.
-
V ZOREČI JESENI
ALOJZ    GRADNIK
Iz cveta si me-izpremenil v plod. Zoreč zdaj pijem solnca zlato vino in lune mleko, rose tekočino in megle hlad in pad deževnih vod.
96
Ogreva zemlje me dišeči dih, pih vetra ziblje me in me obrača in slednji dan sem težja mu igrača in veter bolj in bolj je miren, tih.
Čutim: v sokove se spreminja kri. A le sredina moja je že zrela, ne išče me še ptica in čebela, lupina moja le še rahlo rdi.
2
O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, naj ne bom gnil in trpek in ko slame in listja osušenega pepel.
Če pojde mimo gladen siromak, naj le njegove poželjive dlani po meni sežejo in naj me rani in naj mu bom ves sočen in sladak.
O saj le kdor je lačen in ubog, tvojih vrtov medene plode ceni in samo on v posvečeni jeseni s teboj in z nami nov zaključi krog.
REKA
ALOJZ    GRADNIK V
Se peniš se in brizgaš in kipiš, drveč nevzdržen mimo sten in skal življenja mojega nemirni val, še v tebi blesk je gor, dreves in hiš.
A daleč ni ravan, pustinja, mrak, brezbrežne večnosti samotni prag.
Ah, skoro že neviden bo tvoj tek in komaj pljuskal boš ob goli breg.