AKTUALNO 80. obletnica množicnih deportacij

KOLUMNA

KOMEMORACIJE

KOMENTAR




Spomin na tragicno leto 1942

Toncek Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje

France Križanic

Jože Poglajen

Ljubljanske Žale

Država in podjetništvo

Dan spomina 
na mrtve

Logarjev 
rebus

Letos se spominjamo osemdesete obletnice najhujšega nacisticnega nasilja na Slovenskem, ki so ga ob streljanju talcev zaznamovale zlas­ti množicne deportacije naših lju­di v nacisticna koncentracijska in unicevalna taborišca, v prvi vrsti v Auschwitz.
Že zaradi dejstva, da je sloven­sko ozemlje pod nemško okupaci­jo veljalo za sestavni del tretjega rajha, temeljni cilj okupatorja pa je bil ponemcenje dežele in njenega prebivalstva, je tukajšnji odpor oz. narodnoosvobodilni boj potekal v posebnih, sila težkih razmerah. Zato so bili do njega sprva zadrža­ni tudi številni okupaciji in naciz­mu sicer nenaklonjeni Slovenci in tudi zato sta odlocitev za odpor in odhod v gozdove zahtevala toliko vec poguma in idealizma. V teh okolišcinah je toliko bolj prišla do izraza odlocnost slovenskih komu­nistov, ki so izkoristili svojo zgo­dovinsko priložnost, prevzeli ini­ciativo in oblikovali jedro odpor­niškega gibanja na Slovenskem. K uporu niso pritegnili zgolj svojih politicnih zaveznikov z Osvobo­dilno fronto na celu, temvec tudi vrsto narodno zavednih posame­znikov ne glede na njihov politic­ni in svetovni nazor. Z orožjem se upreti nemški sili je bilo leta 1941 izredno hrabro, že skorajda iracio­nalno dejanje, nemški odgovor pa neusmiljeno brutalen. Prve parti­zanske skupine so bile v glavnem hitro unicene ali razbite, krvavi da­vek pa so placali tudi njihovi svojci in številne (zlasti kmecke) družine, ki so partizanom, v katerih so vi­dele predvsem borce za svobodo in slovenstvo, dajale zavetje, hrano in drugo pomoc.
Kot osrednji povracilni ukrep za akcije odporniškega gibanja in obenem kot sredstvo ustrahovanja prebivalstva so nacisti že od pole­tja 1941 izvajali množicne likvida­cije aretiranih clanov in sodelav­cev odpora, za katere se je uveljavil naziv talci. Sprva so usmrtitve po­tekale na krajih partizanskih akcij, nato pa predvsem na dvorišcu ma­riborskih in celjskih zaporov, ki so se med vojno spremenili v mucil­nico in morišce slovenskih domo­ljubov. Na okupiranem slovenskem Štajerskem je tako bilo med vojno v 67 skupinah (66 streljanj in eno obešanje) ubitih 1590 ljudi, katerih imena so objavili z razglasi, v ne­objavljenih streljanjih pa je padlo še vec kot tristo ljudi. Med talci so bili tako ujeti partizani kot organi­zatorji in glavni akterji upora, veci­noma pa posamezniki, ki so z njimi na razlicne nacine sodelovali in jih podpirali - pogosto zgolj s kosom kruha ali financnim prispevkom za Osvobodilno fronto.
Potem ko je bilo odporniško gi­banje v Mariboru in okolici že leta 1941 skoraj v celoti razbito, je bilo v letu 1942 glavno žarišce upora na Spodnjem Štajerskem celjsko okupacijsko okrožje. Na spomladi oživljeno partizansko dejavnost je okupacijski aparat odgovoril s še vecjo brutalnostjo. Z namenom dokoncnega unicenja kakršnega koli odpora in »pomiritve« deže­le je komandant varnostne polici­je in varnostne službe za Spodnjo Štajersko, Otto Lurker, junija 1942 svoj sedež za pet mesecev preselil iz Maribora v Celje ter okrepil in povecal tukajšnje gestapovske po­stojanke. Poleti 1942 se je sloven­ska Štajerska znašla na vrhuncu nasilja, ki se ni ustavilo pri omenje­nih usmrtitvah zapornikov, ki so bili tako ali drugace osumljeni upora proti okupatorju, temvec je z vso silo in krutostjo prizadelo tudi nji­hove družine. Ukrepi proti svojcem odpornikov so se vrstili in stopnje­vali vse do izdaje »Smernic za izved­bo akcije proti partizanom in drugim banditom na Gorenjskem in Spo­dnjem Štajerskem« 25. junija 1942, ki so posledicno povzrocile trage­dijo številnih slovenskih družin. 
Državni vodja SS, državni komisar za utrjevanje nemštva in šef nem­ške policije Heinrich Himmler je v njih med drugim zaukazal, da je »moške iz teh družin, v mnogih pri­merih tudi sorodnike, treba postreliti, ženske zapreti in jih poslati v koncen­tracijska taborišca, otroke oddaljiti iz njihove domovine in jih namestiti v pokrajinah starega Reicha«.
Okupacijske oblasti na celu z gestapom so ukaz najdosledneje izvršile poleti 1942, v casu mno­žicnega streljanja talcev (samo v celjskem Starem piskru je bilo med 23. junijem in 15. avgustom 1942 umorjenih 364 ljudi). V dotlej na­jobsežnejši akciji je bilo v zacetku avgusta 1942 aretiranih in v eno od osnovnih šol v Celju pripelja­nih skoraj 1300 clanov družin par­tizanov in ustreljenih talcev, kma­lu pa je sledil še drugi val aretacij. Vec kot 600 otrok in mladostnikov, tako imenovanih ukradenih otrok, so odpeljali v zavode organizacije Lebensborn ter v posebna mladin­ska prevzgojna taborišca po vsem rajhu, odrasle moške in ženske pa vecinoma v koncentracijsko in uni­cevalno taborišce Auschwitz - Bir­kenau. Tja sta že julija 1942 odpe­ljala dva ženska transporta iz Borla oz. Maribora, avgusta leta 1942 pa iz Celja kar štirje transporti. Na njih je bilo skupaj 394 žena in 139 mož, in vec kot polovica jih je tam še isto leto umrla oziroma bila umorjena.
Streljanje talcev, zlasti v Mari­boru, deportacije v Auschwitz in druga taborišca ter drugimi obli­kami nasilja so nacisti tako na Šta­jerskem kakor na Gorenjskem in drugje po Sloveniji izvajali tudi v naslednjih mesecih. Zato se je leto 1942, v katerem je trpelo in umira­lo zlasti civilno prebivalstvo, v naš kolektivni in zgodovinski spomin zapisalo kot eno najbolj krvavih in tragicnih obdobij druge svetovne vojne in novejše slovenske zgodo­vine nasploh.

STRAN 7

STRAN 5

STRAN 8-11

DOGODKI Dan spomina na mrtve

Taborišce smrti na Rabu


Pred dnevom spomina na mrtve je bila 30. oktobra v spominskem parku na pokopališcu žrtev itali­janskega fašisticnega koncentracij­skega taborišca Kampor na otoku Rab spominska slovesnost. Tra­dicionalnega polaganja vencev in prižiganja svec se je udeležila de­legacija mesta Rab, ki jo je vodil odposlanec župana Denis Deželjin, v imenu Republike Slovenije sta venec k obelisku položila Gregor Štajer, minister svetovalec na vele­poslaništvu Republike Slovenije v Zagrebu, in Janez Alic, clan pred­sedstva ZZB NOB Slovenije, venec slovenske borcevske organizacije pa so položili clani Koordinacijske­ga odbora žrtev vojnega nasilja in Taborišcnega odbora Rab-Gonars Dušan Zamida, Boris Nemec in Henrik Gregoric.
Ob tej priložnosti je Janez Alic navzoce spomnil, da je bilo koncen­tracijsko taborišce Rab eno izmed vec kot 200 italijanskih taborišc pred in med drugo svetovno vojno resnicno taborišce smrti. Skozi ta­borišce je šlo vec kot 15.000 tisoc otrok, žensk in moških. Do zdaj je z imeni in priimki popisanih 1490 žrtev, po ocenah pa naj bi bilo vseh žrtev okoli 4000, od tega 60 od­stotkov Slovencev. Gregor Štajer se je zahvalil mestu Rab in sloven­ski borcevski organizaciji za skrb in urejanje spominskega parka ter pripravo vsakoletnih spominskih slovesnosti, obenem pa dodal, da mir ni vecen, kar dokazuje rožlja­nje z orožjem v naši bližini. Denis Deželjin pa je poudaril, da se mo­ramo spominjati žrtev tega tabori­šca in si prizadevati za mir, da se takšni dogodki, kot so bili pred 80 leti, ne bi nikoli vec ponovili.
Delegacije so položile cvetje in prižgale svece tudi pri spomeniku otrokom, ženskam in starejšim na Kamporskem polju. V koncentra­cijskem taborišcu na Rabu je od 28. julija 1942 do 8. septembra 1943 umrlo okoli 120 otrok v sta­rosti do dveh let. 
Spominski park je potreben ob­nove, saj je zob casa nacel neka­tere objekte. Še posebno v slabem stanju je osrednji spomenik – obe­lisk, prav tako so obledeli napisi. Pogovori med vodstvom hrvaških in slovenskih borcev so že stekli. Naj dodamo, da naj bi se prihodnje leto ob 80. obletnici osvoboditve taborišca na Rabu srecali predse­dniki Slovenije, Hrvaške in Italije.
J. A.

Udeleženci spominske slovesnosti na pokopališcu nekdanjega taborišca


AKTUALNO ZZB NOB Slovenije


Cestitka

Na slovenskem Štajerskem je bilo med vojno v 67 skupinah ubitih 1590 ljudi.

Spoštovana predsednica 
gospa dr. Nataša Pirc Musar,
v imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in svojem imenu Vam cestitam za doseže­ni rezultat in izvolitev na tako po­membno funkcijo, kot je predse­dnica vseh državljanov Republike Slovenije. 
Veseli nas, da ste odlocni in moralna avtoriteta, ki bo svetilnik pravice, enakosti in vsega, kar si državljani želimo, da predsednica predstavlja. 
Naj Vam ob tem veselem in castnem dogodku sporocim, da vodim eno najvecjih društev v javnem interesu v Sloveniji, ki se zavzema za ohranjanje vrednot narodnoosvobodilnega boja in vsega, kar je povezano z bojem za svobodo. Z Vašo prisotnostjo na naših proslavah ste izkazali spo­štovanje do polpretekle zgodovi­ne, kar je bila prva prelomnica k samostojnosti slovenskega na­roda. Pri nas se cas ni ustavil, le shranili smo ga kot najsvetlejši del zgodovine slovenskega naroda. To je naše poslanstvo, ki ga s pono­som opravljamo in prenašamo na mlajše rodove.
Spoštovana gospa predsednica, ob Vašem delu vam želimo veliko modrosti in uspeha ob predstavlja­nju naše države doma in v tujini ter se veselimo sodelovanja z Vami.
Z odlicnim spoštovanjem,
Marijan Križman, predsednik

NADALJEVANJE NA STRANI 2

Slovenski veleposlanik v Sansepolcru

NADALJEVANJE S STRANI 1

Spomin na tragicno leto 1942

Novi slovenski veleposlanik v Rimu, Matjaž Longar, je ob dnevu spomina na mrtve 31. oktobra ob prisotnosti civilnih in vojaških ob­lasti ter delegacije ANPI (Anghiari, Sansepolcro) položil venec pri ko­stnici na pokopališcu Sansepolcru. 
  Gre za tradicionalno slovesnost v spomin na 446 jugoslovanskih drža­vljanov, katerih posmrtne ostanke hranijo v slovanskem svetišcu na pokopališcu v Sansepolcru. To so ljudje, ki so od oktobra 1942 do sep­tembra 1943 umrli v italijanskem fa­šisticnem koncentracijskem tabori­šcu Renicci ali padli v vrstah italijan­skih partizanov. Samo v taborišcu Renicci je zaradi slabih higienskih in bivalnih razmer ter slabe prehrane in bolezni umrlo 159 Jugoslovanov. 
Spomenik s kostnico v Sansepolcru je eden od štirih v Italiji, ki jih je leta 1973 zgradila Republika Jugoslavija. 
Mirco Draghi, Anghiari


Mirco Draghi (desno), predsednik ANPI iz Anghiarija, je slovenskemu veleposlaniku Matjažu Longarju (levo) podaril grafiko, ki so jo pripravili za letošnje slovesnosti ob 
80. obletnici prihoda prvih slovenskih taborišcnikov v taborišce Renicci.

V Gonarsu tudi pobratena obcina Vrhnika

Na pokopališcu v Gonarsu in v spominskem parku, kjer so ostan­ki nekdanjega koncentracijskega taborišca, je 1. novembra pote­kala komemorativna slovesnost v spomin na slovenske in hrvaške žrtve fašisticnega koncentracijske­ga taborišca, ki je delovalo med letoma 1941 in 1943. Slovesnost je pripravila obcina Gonars. Udeležili so se je številni gostje, med njimi predsednik Deželnega sveta Furla­nije - Julijske krajine Piero Mauro Zanin, podpredsednica deželnega ANPI Antonella Lestani, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc, poslanec slovenskega parlamenta Bojan Cebela, podžu­panja z obcino Gonars pobratene obcine Vrhnike Bernarda Kropf in Tilka Bogovic, clanica predsedstva ZZB NOB Slovenije. Pomembna sta bila tudi prisotnost in srcen nago­vor preživelega taborišcnika Slavka Malnarja iz Hrvaške, ko je prisot­nim obudil še vedno živ spomin na tragicne trenutke, ki jih je kot otrok doživel v barakah taborišca Gonars.
S. B.


Venci za umrle v Jasenovcu in Donji Gradini


Venec pri spomeniku Kamniti cvet je v spremstvu delegacije ZZB NOB Slovenije položil veleposlanik R Slovenije na Hrvaškem Gašper Dolžan (tretji z desne).

DOGODKI Pri 94 letih


Prvic po vojni obiskal bolnišnico Leseni kamen

Janez Winkler je v svojem 94. letu starosti obiskal kraj v Kocevskem rogu, kjer je v casu narodnoosvo­bodilnega boja delovala partizan­ska bolnišnica Leseni kamen. Tam se je namrec zdravil, ko je bil leta 1943 ob napadu v Hinjah ranjen. Po 79 letih si je prvic ogledal ta kraj, a žal od barak ni ostalo nic vec. V teh letih sta se zelo spremenila tudi sestava gozda in dostop do mesta, kjer je bila bolnišnica, o obstoju katere prica le informativna tabla. Janez Winkler se spominja, kako je imel na nosilih zavezane oci, kako so pripravljali smrekove veje, da se ogenj ni prevec kadil, kako so na skrivaj hodili k bližnjemu studencu po vodo in še in še. Presunilo ga je bližnje grobišce ranjenih soborcev, ki niso preživeli. Vesel je, da je lah­ko obiskal kraj, kjer se je zdravil.
Spomnimo, da je Janez Winkler imel le nekaj vec kot 14 let, ko je iz Idrije odšel v partizane v Vojko­vo ceto, pozneje pa v Šercerjevo brigado. Zaradi izdaje je padel v roke sovražniku, preživel zasliša­nja v ljubljanskih zaporih ter zapo­re v Begunjah in taborišce za mla­doletnike v podružnici Dachaua v Münchnu.
Janez Winkler spada med zad­nje živece pripadnike partizanske generacije. V svoji poklicni karie­ri je bil vecino casa odgovoren za delo takratne milice. Med sodelav­ci je veljal za zelo priljubljenega, vedno polnega novih idej, pa tudi za samosvojega in odlocnega. Pra­vi: »Ko sem prišel na funkcijo, sem prisegel, da bom spoštoval zakon in ustavo, in to je bilo zame dovolj. Kaj imam koga spraševati?« Tako je v takratni Jugoslaviji dosegel, da so slovenski policisti na uniformah kljub pritiskom nosili slovenski grb.
Vseskozi je dejaven državljan, spoštovan kot zelo moralen clovek, prepoznan kot preudaren, jasen in odlocen pri ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja, slo­venske državnosti in njene samo­stojnosti. Je velik zagovornik pra­vicnosti in vladavine prava. Letos mu je ZZB NOB Slovenije podelila najvišje priznanje - listino zveze.
Borut Likar


Delegacija slovenske borcevske organizacije je venec položila tudi v spominskem parku Donja Gradina. (Foto: Boris Nemec)

Ob dnevu spomina na mrtve je slovenski veleposlanik na Hrva­škem Gašper Dolžan v spremstvu predstavnikov ZZB NOB Slovenije 27. oktobra položil venec v spo­minskem parku Jasenovac, kjer je v unicevalnem taborišcu NDH umrlo tudi 280 Slovencev.
Ob tej priložnosti je ravnatelj Jav­nega zavoda Spominsko obmocje Jasenovac Ivo Pejakovic goste iz Slovenije seznanil z delom in na­crti zavoda, ki je do zdaj zbral se­zname vec kot 83.000 umrlih v Ja­senovcu in njegovih podružnicah. Veleposlanik Dolžan si je ogledal tudi muzej, posvecen žrtvam tega zloglasnega taborišca. Delegacija ZZB NOB Slovenije, ki jo je vodil clan predsedstva Jani Alic, pa je 26. oktobra položila venec tudi v spominskem parku Donja Gradi­na v Bosni in Hercegovini, kjer so nepregledna polja pobitih v tabo­rišcu Jasenovac. Naj spomnimo, da je v Jasenovcu umrlo tudi se­dem slovenskih duhovnikov in da je osvoboditev docakalo le nekaj vec kot 100 taborišcnikov. Od ta­borišca ni ostalo nic, saj so ustaši pred njegovo zapustitvijo minirali vse objekte in unicili veliko doku­mentacije.
J. A.

Janez Winkler pred bolnišnico Leseni kamen

LITERARNI NATECAJ  Razpravljalni esej

Ljudje, ki to vec niso

Ni lahko biti clovek, nikoli ni bilo, nikoli ne bo in tudi danes ni. Tega so se zavedali nekoc in moramo se tudi danes. Na to je v svojih pesmih opominjal tudi Karel Destovnik - Kajuh v casu druge svetovne vojne. Boril se je za domovino, pisal pesmi in umrl, za kar je živel. Nikoli pa ni in tudi mi ne bi smeli pozabiti na vrednote, kot so ljubezen, spošto­vanje, prijateljstvo, pogum in dob­rota ali kot je sporocilo njegove pe­smi Bosa pojdiva, dekle, obsorej: ko je narod ogrožen, je treba najglob­lja custva, kot je ljubezen, podrediti boju za osvoboditev.
Kajuh je bil za svoj cas priljub­ljen pri partizanih in vseh, ki so se borili oziroma sodelovali v boju proti okupatorju. V tistih casih ni bilo preprosto biti clovek, žive­ti življenje miru, svobode, srece. Vojne so nekdaj bile in tudi danes so. Ljudje verjetno nikoli ne bomo prišli do tocke, ko nikjer po sve­tu ne bi nosili pušk, metali bomb in prestrašeni ljudje ne bi bežali v zavetje takoj po tem, ko so izgu­bili dom.
Priznam, da ko so novinarji pred leti govorili in pisali o vojnah, ni­sem bila prestrašena. Bila sem še majhna, majhen otrok, kdo bi mi zameril? Svet je bil še vesel, poln barv, poln belih cvetov cešnjevih vej. Zdaj hodim v deveti razred, ucili smo se o prvi in drugi svetovni voj­ni in danes mi ni vec tako vseeno.
Ko koncno misliš, da prihajajo lepši casi, te tako receno zbudi no­vica, da je Rusija napadla Ukrajino. Nisem pricakovala tega, postalo me je strah, da se bo zgodba izpred približno 80 let ponovila. Ceprav je to dokaj dalec, vendarle ni tako da­lec, kot se je sprva zdelo. Vedno je prisoten strah, da bi se vojna zace­la širiti in prišla tudi k nam. Tista zloglasna vojna, ki je zajela vse in vsakogar, ki so ji rekli svetovna.
V drugi svetovni vojni je na ob­last prišel Hitler in v prepricanju, da so vse druge rase manj vredne kot arijska, je ubijal brez kancka socut­ja. Bila je vojna in veliko žrtev, ven­dar se težko zavedamo, da so trpeli vsi – otroci, žene in vojaki. Bali so se, da bodo umrli in ne bo nikogar, ki bi se jih spominjal. Z upanjem, da se kaj takega ne bo zgodilo, tukaj in zdaj pišem te besede, ob katerih bo marsikdo zavil z ocmi in rekel, da je to že zlajnano, pa vseeno: smo Slo­venci z velikim S-jem, smo narod, ki si prizadeva svobodno živeti, se izražati, imamo svojo himno, svoj grb, zastavo, imamo svojo državo. Hoceš noceš bo nekoc, pa cetudi cez sto let, prišel trenutek, ko bomo morali spet braniti svoj narod, grb in zastavo, si izboriti svojo svobodo. In kot narod bi morali stopiti sku­paj že zdaj, takrat bo prepozno. Res je, da na mladih svet stoji, vendar se bomo tega zavedali šele, ko sta­rejših ne bo vec. Ne bo nikogar, ki bi nam to povedal, nas o tem ucil, pokazal, da to, da si svoboden, ni samoumevno in da se za beseda­mi iz pesmi Materi padlega parti­zana »lepo je, veš, mama, lepo je ži­veti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti« skriva veliko poguma in predanosti.
Prav vznemirja me, kaj je takrat nekatere ljudi vodilo do prepri­canja, da so drugi ljudje, ljudje s custvi, nic manjvredni kljub neneh­nim grožnjam in strahu vojne. Je danes drugace? Prišla je epidemija, zaprtje države, dan, ko so se odno­si med ljudmi izgubili in se je vsa resnicnost prenesla na družbena omrežja. V zadnjih dveh letih ljud­je vec ne znamo biti ljudje. Že pred zaprtjem je bil marsikdo v duševni stiski, nato pa se je vse to le še pog­lobilo. Vreme zunaj je bilo zimsko, bili smo na spletu. Izgubili smo ob­cutek za socloveka in postali nesra­mni. Številni so doživljali nasilje v družini ter ljubezen in prijateljstvo iskali na Instagramu, kjer pa se jim je zazdelo, da jih nihce ne mara in so nicvredni. Število samomorov se je povecalo, in to prav zaradi nas ljudi, ki se ne moremo ugrizniti v je­zik in biti to, za kar smo ustvarjeni, biti ljudje. Kdo bi si mislil, da se bo ponovila Kajuhova slutnja, da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, da bomo pobijali vse, razrušili vse … Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles. In vcasih je prav zanimivo pomisli­ti, zakaj smo mi danes takšni, zakaj so bili nekoc nacisti tako sovražni do nekaterih ras. Sklepam, da se je tako razmišljanje od njih na nas preneslo od vzornikov, zato mora­mo mi mladi biti pozitiven zgled generacijam, ki prihajajo za nami in se po nas zgledujejo. Nekega dne bomo tudi mi verjetno starši in se bodo naši otroci zgledovali po nas.
Mogoce pa so ljudje v drugi sve­tovni vojni na vse dogajanje gledali bolj optimisticno, bolj pogumno, ne tako mrko kakor mi danes na epide­mijo, vojne. Otrokom pred približno sto leti je bilo slabše kakor nam da­nes, vendar so vseeno cenili življe­nje, ki so ga živeli, ceprav ne tako, kot bi si ga zaslužili. Res je, da nam je tudi danes marsikaj odvzeto, ven­dar ne smemo izgubiti vere v življe­nje, vselej je še vse življenje pred nami. Predvsem pa ne smemo niko­li pozabiti, da je za svobodo potre­ben pogum. Poleg pretemnih grobov in trpece zemlje moramo znati videti tudi razsanjane cešnjeve veje, kot je z nasprotji pokazal Kajuh. Predvsem pa ne smemo prenehati biti ljudje.
Daša Herceg, Osnovna šola Šalovci 
(Kajuhov literarni natecaj)

DOGODKI Srednja Dobrava pri Kropi

Balantic na partizanskih grobovih


Zadnje case se dogaja, da na par­tizanskih proslavah med drugim poslušamo tudi recitacije verzov Franceta Balantica. Ker se je Balan­tic boril na partizanom nasprotni domobranski strani, je to milo rece­no nenavadno. Za letošnjo kome­moracijo ob dnevu mrtvih na Sred­nji Dobravi pri Kropi je zato Mira Hladnik kot organizatorka proslave prosila uciteljico, ki je pripravljala recitacije, da v programu Balanti­cevih pesmi ne bi bilo. 
Dokler je veljalo, da je bil pesnik Balantic pri domobrancih zgolj po spletu nakljucij, v resnici pa naj bi bil popolnoma nevojaška natura, bi bile njegove pesmi na partizanski proslavi celo primerne. Odkar pa vemo, da je imel cin in je bil dejav­no vkljucen v spopade ter odgovo­ren za smrt treh mladih partizanov na Blocicah pri Grahovem (gl. cla­nek Mladi fantje na dveh straneh v Svobodni besedi marca 2022), bi deklamiranje njegovih pesmi na partizanskih grobovih delovalo iz­zivalno in žaljivo. Preprost cloveški cut narekuje, da na grobu padlega ne govori njegov smrtni sovražnik.
Ne, za nikakršno nevednost uci­teljice ne gre, niti za nesporazum. Uciteljica je zelo dobro vedela, da pocne nekaj nespodobnega, sicer svoje namere ne bi do zadnjega skrivala. Na veckratne prošnje or­ganizatorke za program se ni od­zvala in je šele na sam dan prosla­ve grobo in ultimativno odgovorila, da je proslava za vse mrtve, da si »cenzure« ne bodo dovolili in da ce Zveza borcev s cim ni zadovoljna, šola odpoveduje sodelovanje. Šele zdaj se je slutnja, da so v proslavo zares nameravali podtakniti Balan­tica, potrdila. Ugrabitev proslave bi se zgodila v smislu napotka za spravo, kot jo razumejo na Brezjah: »Na partizanskih grobovih recitiraj­te pesmi domobranca, mi pa bomo z zidu sneli plošco duhovnikom, ki so jih pomorili fašisti (o odstranjeni brezjanski antifašisticni plošci kot prispevku RKC k »spravi« glej cla­nek Izbrisani duhovniki v Mladini 10. 1. 2020).
Ker se s táko nepietetno zlorabo komemoracije za potuhnjeno far­ško spreobracanje narodnoosvobo­dilnega boja ni mogoce strinjati ali se z njo sprijazniti, je bila proslava na Srednji Dobravi, kjer so skupaj s soborci pokopani narodni heroj Stane Žagar ter njegova sin in hci, tokrat prvic brez recitacij ucencev iz lokalne šole.
Naj ta žalostna izkušnja navda s pozornostjo vse tiste, ki kultur­ni program za proslave zaupljivo prepušcate drugim. V nasprotnem bo kmalu treba moledovati, naj bo na partizanski proslavi vsaj kakšna partizanska pesem. Partizanskih pesmi iz težkih casov so pred dese­tletji pridni študentje zbrali 12.000, izbranih 2500 je uredil lani umrli prešernoslovec in partizan Boris Paternu v štiri zajetne knjige z nas­lovom Pesmi upora, res ne bi smelo biti zadrege pri njihovem iskanju.
Miran Hladnik


Spomenik padlim na Srednji Dobravi pri Kropi

DOGODKI Krajevni praznik 13. julij

Prva slovenska partizanska ceta


Krajani CS Sostro smo se na prelep soncen popoldan 13. julija zbrali v objemu gozda ob naši Brunarici Zadvor in pocastili 81. obletnico ustanovitve prve slovenske par­tizanske cete – Molniške cete s srecanjem na krajevnem prazniku naše skupnosti. Glavna organiza­torka je bila Krajevna organizaci­ja Zveze borcev za vrednote NOB Zadvor - Sostro s podporo CS Sostro. 
Vsi skupaj smo se poklonili spo­minu na sam zacetek oboroženega odpora v Sloveniji z ustanovitvijo Molniške cete. Morda se prema­lo zavedamo ali pa smo pozabili, kako velik zgodovinski dogodek se je zgodil pri nas v zadvorskih hribih z zborom 13 prvih borcev Molniške cete. Tu se je zacela zgodovina par­tizanskega gibanja in vseslovenske­ga ljudskega odpora.
Leta 1971 je bil odkrit velicasten spomenik Molniške cete avtorja akademskega kiparja Maria Vilhar­ja, ki mu je dal obliko stiliziranih petih kamnitih pušk, razvršcenih v obliki peterokrake zvezde. Na ka­mnitih puškah so bronaste plošce, posvecene vsem skupinam žrtev narodnoosvobodilnega boja iz Zad­vora. V spomin na Molniško ceto nas opozarjata še dve obeležji: pro­stovoljne mladinske brigade so leta 1980 postavile kamnito obeležje z bakreno plošco na mestu zbora tri­najstih borcev, od leta 1978 pa je enako obeležje še pod vrhom Mol­nika na kraju tabora Molniške in Radomeljske cete. Na žalost je bila bronasta plošca nasilno odstranje­na in je spomenik v postopku ob­nove (skrbnik je MOL).
Praznovanje smo zaceli z zborom praporšcakov in gostov pred spo­menikom Molniške cete. Ob zvokih legendarne pesmi »Tam na Pugled gori« sta delegaciji Zveze borcev in stranke Levica položili venec in cvetje pred spomenik, praporšcaki pa so se s castnim postrojem pok­lonili udeležencem narodnoosvo­bodilnega boja.
Osrednja slovesnost se je nadalje­vala pred Brunarico Zadvor. Prosla­vo je zacela in povezovala dramska igralka tovarišica Alenka Pirjevec, sicer tudi mestna svetnica Levice. Vse prisotne je pozdravila predse­dnica KO ZB Zadvor - Sostro Mija Kocjancic. Zahvalila se je vsem pri­sotnim za udeležbo in jih pozvala k minuti molka v pocastitev spomina na vse primorske žrtve fašizma (13. julija 1920 požig Narodnega doma v Trstu), žrtve NOB, žrtve vojne za Slovenijo leta 1991 in žrtve geno­cida v Srebrenici (11. julija 1995). Prisotne je pozdravil tudi podžu­pan Mestne obcine Ljubljana Dejan Crnek, zatem pa še predsednik CS Sostro Igor Koprivnikar, ki je po­udaril velik pomen vrednot, ki so nam vsem skupne za graditev pri­hodnosti, zlasti pa univerzalnost in povezovalnost besede tovarištvo, ki je osnova za sodelovanje, solidar­nost in gradnjo prihodnosti. Osre­dnja govornica je bila predsednica Mestnega odbora Zveze borcev Ljubljana in clanica predsedstva ZB Slovenije Julijana Žibert. V go­voru je spomnila na zgodovinske okolišcine in dogodke, ki so privedli do upora ljudstva. Opozorila je tudi na dogajanje v današnji družbi, ko se spet razrašca fašizem v novih oblikah. Nalogi organizacije Zveze borcev sta cuvanje miru, sožitja in strpnosti med razlicno mislecimi in širjenje resnice o najbolj veli­castnem obdobju naše zgodovine – o narodnoosvobodilnem boju.
V kulturnem programu so sode­lovali: harmonikarja Neja in Žan Štrubelj s Trebeljevega ter flavtist­ka Tyshea Anai Drap. Proslavo so koncali z Golico in tudi po proslavi z domaco glasbo skrbeli za dobro razpoloženje. Posebna gostja je bila dramska in filmska igralka Olga Ka­cjan, ki je obcuteno zapela narodno pesem Nocoj pa, oh, nocoj. Olga Kacjan, Alenka Pirjevec in Metka Jancec Osojnik pa so izvedle recital Kajuhovih pesmi v spomin na 100. obletnico rojstva tega partizanske­ga pesnika. 
Posebno zahvala gre vsem pra­poršcakom Zveze borcev, društev CS Sostro in Policijskemu veteran­skemu društvu Sever. Po uradni proslavi je bilo druženje, ki smo ga organizatorji izpeljali s pomocjo pridnega osebja Brunarice Zadvor, »kuharja« Jerneja in številnih pro­stovoljcev iz našega clanstva. 
Mija Marija Kocjancic, foto: Franci Košir

V METEŽU ZGODOVINE Štravberk 19. marca 1944

DOGODKI  ZZB NOB Slovenije

Spomin na strmoglavljenje Liberatorja 

Obisk direktorja Uprave za vojaško dedišcino

Za vas Štravberk je bil 1. oktober le­tos poseben dan. V gozdu nad vasjo se je zbrala množica ljudi ob odkri­tju spominskega obeležja in infor­macijske plošce v spomin na usodo posadke sestreljenega ameriškega bombnika B24H Moo Juice. 
Slavnostni govornik je bil mini­ster za obrambo Republike Slove­nije Marjan Šarec. Poudaril je, da je bila narodnoosvobodilna vojska partizanskih odredov Slovenije v drugi svetovni vojni zavezniška armada, ki je stala na pravi strani zgodovine. Zbrane so nagovorili tudi predsednik Združenja Sever za Dolenjsko in Belo krajino Mar­jan Dragan, župan obcine Novo mesto mag. Gregor Macedoni in ataše veleposlaništva ZDA v Lju­bljani, podpolkovnik Ben Sha­ha. Nazadnje je zbrane nagovo­ril še poseben gost iz ZDA, Steve 
Nordwell, sin enega od rešenih cla­nov posadke - nosnega strelca, ki so ga skupaj z kopilotom Lowelom Westom pred vec kot 78 leti ob po­moci krajanov rešili partizani.
19. marca 1944 je iz Foggie po­letela bombniška skupina vec kot 400 letal 15. ameriške zracne sile, sestavljene iz lovcev in težkih bombnikov. Med njimi je bil tudi težki bombnik B24, imenovan Moo Juice, z desetclansko posadko pilo­ta Aubreyja L. Edwardsa in kopilota Lowella G. Westa. Cilj misije je bilo bombardiranje tovarne Steyer - Di­mler Puch na severu Avstrije. Ob preletu Gradca so skupino zadeli flaki zracne obrambe. Med drugi­mi je bil zadet tudi bombnik Moo Juice. Zaradi megle, ki se je dviga­la nad Steyerjem, se je bombniška skupina razdelila in bombardirala rezervni tarci, protiletalsko obram­bo v Celovcu in Gradcu. Moo Juice je dvotonski smrtonosni tovor od­vrgel nad slednjim. Od protiletal­ske obrambe zadeta letala so se po­casneje v manjših skupinah vracala za glavnino. Ob preletu Celja so z vojaškega letališca Cerklje ob Krki vzleteli messersmiti in nad Novim mestom se je zacela bitka. Prednji strelec Ernest E. Nordwell, gor­nji strelec Howard E. Woltemath, spodnji strelec Allen D. Hay, repna strelca Donald J. Stevenson in Lyle A. Taylor ter zadnji strelec Michael J. Buffalino so bombnik branili pred nemškimi lovci, za katerimi sta op­rezala tudi bombardir William J. Reichl in navigator Francis A. Zy­gmut, ko sta se jim pilot in kopilot skušala izmikati. Drug za drugim sta ugasnila še dva motorja. Leta­lo se je z delujocim enim od štirih motorjev obrnilo proti Gorjancem, naredilo kozolec ter padalo proti Štravberku. Posadki ni preostalo drugega, kot da izskoci v zadnjih izdihljajih leta. 
Letalci Zygmund, Stevenson in Buffalino strmoglavljenja bombni­ka niso preživeli. Njihove posmrtne ostanke sta na otoško pokopališce z vprego odpeljala France Blažic in sosed Zupancic ter bila deležna podrobnega nemškega zaslišanja. S padali pristale letalce Edwardsa, Woltematha, Reichleja, Haya in Taylorja so po pristanku izsledili domobranci in jih predali Nemcem. Ko so jih ti zaslišali, so poškodova­ne poslali v bolnišnico v Zagrebu, od tam pa v taborišce Stallag Luft za zavezniške letalce, v katerem so preživeli do konca vojne.
West se je ob pristanku zapletel v vejevje in se je rešil s pomocjo No­rdwella. Opazil ju je mlad kurir in ju vodil v Sela pri Štravberku do oceta Jožeta Dragana, ki je pred prvo voj­no delal v Ameriki in je dobro govo­ril angleško. Letalca je na volovski vpregi od peljal na Jagodnik, kjer so se zbirali partizani. Zaradi izda­je so Dragana kmalu zatem aretirali Nemci in poslali v taborišce Ober­hausen, od koder se ni nikoli vrnil. Rešena letalca so partizani vodi­li do Crnomlja, kjer sta preživela nemško bombardiranje. Nordwella je v roko zadel šrapnel, ko je reše­val deklico, za kar so mu domacini izrocili šopek rož. Zaradi razmoce­nih tal letališce Otok v tem casu ni bilo operativno in letalca so skupaj z 79 zavezniškimi letalci 28. marca vodili preko Kolpe do Bosanskega Petrovca severozahodno od Drvar­ja. West in Nordwell sta se po 46 dneh »izgubljena v boju« drugega maja 1944 vrnila v zavezniško opo­rišce v Bariju.
Andrej Kerin


Direktor Uprave RS za vojaško de­dišcino Boštjan Poklukar se je 8. novembra udeležil 25. seje pred­sedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. V posebni tocki dnevnega reda je predstavil delovanje uprave, ki pokriva po­drocje vojnih veteranov, žrtev voj­nega nasilja in vojna grobišca. Pod okrilje uprave spada tudi vojaški muzej v Pivki. Uprava za vojaško dedišcino prav tako izpelje javni razpis za sofinanciranje programov nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na podrocju vojnih veteranov, torej tudi Zveze borcev. 
Poklukar je predsedstvo obvestil, da ministrstvo pripravlja spremem­bo pravilnika, po katerem se dode­ljujejo sredstva v že omenjenem razpisu, prav tako pa je zagotovil, da bo uprava za prihodnje leto raz­pisala vec sredstev. Poudaril je, da je sprememba pobuda enotnega predloga Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Sloveni­je, del katere je tudi Zveza borcev. 
V nadaljevanju je direktor upra­ve predstavil delovanje na podro­cju prenove vojnih grobišc. Prip­ravlja se dokumentacije za obnovo spominskega parka v Kamporju na otoku Rabu na Hrvaškem. Obno­va Ravnikarjevega spomenika je nacrtovana za prihodnje leto, ko bo tudi 80. obletnica osvoboditve taborišca Kampor. Poleg tega pre­verja prenovo drugega dela spo­menika žrtvam v Begunjah na Go­renjskem, ki je prav tako dedišcina arhitekta Eda Ravnikarja. Uprava pripravlja tudi nacrt prenove ko­stnice žrtev prve svetovne vojne na ljubljanskih Žalah. Že poleti je skupaj z obcino Kocevje uspešno prenovila spomenik NOB v Osil­nici. Ob tem je Boštjan Poklukar poudaril, da so vsi predlogi Zveze borcev za nacrtno prenovo obele­žij NOB zelo dobrodošli, pri tem pa je izrecno poudaril, da morajo predlogi na upravo priti usklaje­no, preko krovne borcevske orga­nizacije. Predsednik Zveze borcev Marijan Križman se je vršilcu dolž­nosti direktorja Uprave RS za vo­jaško dedišcino Boštjanu Poklukar­ju zahvalil za dobro sodelovanje, ki je v že tako kratkem casu doseglo velik napredek. Poklukar je funkci­jo namrec prevzel 24. junija letos. Ob tem je Križman zatrdil, da bo Zveza borcev tudi v prihodnje ime­la dejavno vlogo pri dajanju pobud za ohranjanje dedišcine narodnoo­svobodilnega boja, in to v sodelo­vanju z upravo. 
Aljaž Verhovnik, foto: Jani Alic

M. Dragan, B. Shaha, Hillary in Steve Nordwell, M. Šarec in G. Macedoni (od leve proti desni) pred spominskim obeležjem


OBLETNICA Franc Rozman - Stane

78. obletnica smrti partizanskega komandanta

SPOROCILA Železna Kapla

Srecanje ZZB NOB Slovenije 
in Zveze koroških partizanov

6. novembra je bila pred rojstno hišo legendarnega partizanskega komandanta in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta vsakole­tna spominska slovesnost ob oble­tnici njegove smrti. 
Franc Rozman - Stane se je ro­dil leta 1911 v Pirnicah, velja pa za simbol narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Že jeseni leta 1941 je komandant Stane postavil na noge Štajerski partizanski ba­taljon, spomladi leta 1942 je pos­tal poveljnik slovenske 1. štajerske partizanske brigade, leta 1943 pa poveljnik glavnega štaba NOV s cinom generallajtnanta. V zacetku novembra leta 1944 je bil koman­dant med preskušanjem novega orožja – britanskega minometa – smrtno ranjen. Zaradi poškodb je umrl 7. novembra 1944, že štiri dni po smrti pa je bil razglašen za naro­dnega heroja. 
Letos mineva 78 let od njegove tragicne smrti. Združenje borcev NOB Medvode se je tako kot vsa prejšnja leta odlocilo, da bo koman­dantu v cast na predvecer obletnice njegove smrti ob njegovi rojstni hiši v Pirnicah priredilo spominsko slo­vesnost. Ob tej priložnosti je delega­cija ZB za vrednote NOB Medvode ob castni straži Slovenske vojske in pozdravu praporšcakov partizanskih enot k spomeniku položila venec.
Na dogodku, ki ga je povezoval Urban Pipan, so nastopili tudi pevci Soncne jeseni iz Medvod, recitator­ja Odra treh herojev Pirnice Anica Horvat in Aljaž Rezar, slavnostni govornik pa je bil župan obcine Medvode Nejc Smole. V nagovoru v spomin Francu Rozmanu - Stane­tu je župan povezal življenjsko pot legendarnega komandanta z bojem slovenskega naroda proti fašizmu in nacizmu. Poudaril je: »V resnici mislim, da pomagamo pri ohranjanju njegovega spomina, tako kot sem rekel že v nagovoru, ne gre samo za spo­min, ne gre samo za pesmi, gre tudi za dejanja, kar je v tem casu vse bolj pomembno. Kar pa zadeva njegovo rojstno hišo, pa nic od tega, kar tukaj vidimo, ne bi bilo brez predane druži­ne Rozmanovih. Oni so tisti, ki skrbijo za vse. Upam, da vedo, da so jim na obcini vrata vedno odprta, ce bi kar koli potrebovali.« S temi besedami je Nejc Smole preprosto in cloveško s svojimi besedami in dejanji ponov­no dokazal, da se v lokalnem okolju ohranjata, prepoznavata in spoštu­jeta protifašisticna zgodovina obci­ne Medvode in njen ugled svobo­doljubne in odprte skupnosti.
Urban Pipan, foto: Iztok Pipan


V Železni Kapli na avstrijskem Ko­roškem sta se 14. novembra na delovnem srecanju sešli delegaciji Zveze združenj borcev za vredno­te NOB Slovenije in Zveze koroških partizanov. Najprej sta predsednika obeh organizacij Marijan Križman in Milan Wutte položila venec na grob 90 padlih partizanov v Železni Kapli. Tam je pokopan tudi narodni heroj Franc Pasterk Lenart. Nato se je delegacija odpravila v spominski muzej na Peršmanovi domaciji. 
Na domaciji Peršman je vse od leta 1982 urejena spominska zbir­ka, pred kratkim pa je Zveza koro­ških partizanov stavbo preuredila v sodoben muzej, ki ponuja tudi pro­store za seminarje. Peršmanova do­macija je simbol trpljenja koroških Slovencev pod nacisticno okupa­cijo, saj je se 25. aprila 1945 prav na tej domaciji zgodil eden najhuj­ših nacisticnih zlocinov nad civil­nim prebivalstvom, ko so esesovci krvolocno umorili enajst civilistov, med njimi tudi otroke. Muzej da­nes pripoveduje tragicno zgodbo, postavljeno v dogajanje med drugo svetovno vojno, in je eden vidnih stebrov antifašizma v Evropi.
Po ogledu muzeja je sledilo de­lovno srecanje obeh delegacij, v katerih so bili tudi predstavniki regionalnih oz. pokrajinskih orga­nizacij. Predstavniki Zveze koro­ških partizanov so orisali položaj Slovencev v Avstriji in njihovo de­javno vpetost v boj za manjšinske pravice. Delegacija Zveze borcev je prijatelje iz Avstrije povabila k še tesnejšemu sodelovanju pri pripravi skupnih cezmejnih projek­tov. Dogovorjeno je bilo, da se de­legaciji na temo konkretnega so­delovanja spet srecata po novem letu v Ljubljani. 
Aljaž Verhovnik


KAJUHOVO LETO 2022  Ob 79. obletnici pesnikove smrti

KOLUMNA

Leto Karla Destovnika - Kajuha

Vlada je na pobudo ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Nacionalna pocastitev Kajuhovega leta, ki bo poklon pesnikovi ustvar­jalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovencev, se bo ujemala z 79. obletnico pesnikove smrti. Pri­hodnje leto bo tako zaokrožilo števil­ne prireditve in projekte, ki so pote­kali že v letu 2022, ko smo praznova­li 100. obletnico pesnikovega rojstva.
Literarno delo Karla Destovni­ka - Kajuha (1922–1944) ni le do­kument takratnega casa, temvec obenem izpoveduje najglobljo in najcistejšo nadcasovno clovecnost. Njegove poezije sicer ni mogoce lo­citi od zgodovinskega casa, ki mu je bila zavezana, vendar pomembno presega zgolj identifikacijsko ra­ven, saj seizmografsko beleži notra­nje napetosti tistega casa in ga tako transcendira.
Kajuh zaradi prezgodnje smrti ni ustvaril veliko pesmi, vendar je v svoji poeziji z izjemno jasnostjo in izrazno mocjo izpovedal obcutje sveta, ki je bilo znacilno za velik del njegove generacije. V svojih pesmih poziva h kolektivni identifikaciji. To je poezija, ki je izrazito usmerjena v družbeni ucinek, vendar ni zgolj de­klarativna, ampak je obenem obcu­tena visceralno in telesno. Kajuh je vsebine svojih notranjih in intimnih konfliktov na podrocju ljubezni, družinskih odnosov in strahu pred smrtjo v svojem opusu prepletal z napetostmi idej, skupnosti in takra­tnega družbenega sveta. Prav zara­di obcutljive in izostrene dinamike intimnega obcutenja in ekstroverti­rane kolektivne aklamacije ga ume­šcamo v krog najpomembnejših slovenskih pesnikov.
Ustanova Franca Rozmana Sta­neta bo 21. februarja 2023 v Can­karjevem domu pripravila slav­nostno akademijo ob 100. obletnici Kajuhovega rojstva. 
S. B.


Jože Poglajen

Logarjev rebus

Leto 22 je za stranko janševikov leto pora­zov. Krepko poraženi na parlamentarnih voli­tvah so se morali z ob­lasti preseliti v opozici­jo, kjer so tudi v svojih potezah bolj ali manj osamljeni. Po poletnem premoru so upe za zmago vložili v Anžeta Logarja, ki se je javil, da bi postal predsednik republike. Z enakim (ne)uspehom. Naslednji in najbrž ne zadnji poskus vendarle zmagati so kar trije zakonodajni referendumi. A tudi pri nedeljskem glasovanju o za SDS spornih zako­nih se jim ne obeta nic dobrega. Za zmago zbrati najmanj 340.000 gla­sov zveni kot misija nemogoce. 
V tolažbo jim je lahko, da je Lo­gar dobil solidno podporo. Ce je do zdaj veljalo, da je razmerje med le­vim in desnim po­lom 60 : 40, je raz­liko znižal na 54 : 46. Najbrž tudi zato ob objavi izi­da volitev ni kazal razocaranja. Še vec, presenetil je s skrivnostno napo­vedjo, da je pred njim(i) nekaj ve­likega. Kaj naj bi to bilo, ni povedal. Redko kdo ga je o tem tudi kaj vpra­šal. Še najmanj so se s tem ukvarjali privrženci zma­govalke. Zmago svoje izbranke so v Ruski daci skromno proslavljali z vedri šam­panjca in bili razumljivo veseli ob z dobrotami obilno obloženih mi­zah. Kar prevec razposajeno, kajti marsikdo se je po volitvah spraše­val, ali je Pirc Musar res najboljša izbira za najvišjo, ceprav ne ravno najpomembnejšo funkcijo v drža­vi. Kar lepo število ljudi je na gla­sovnici obkrožilo številko 2, ceprav niso mislili, da je najboljša izbira. Tako so glasovali, ker so hoteli pre­preciti, da bi predsednik postal Lo­gar. Pomisleke o izbiri vzbujajo tudi vehementne napovedi, kaj bodo prve poteze novopecene predse­dnice republike. Takoj bo sklicala šefe strank in jim naložila, da mo­rajo biti enotni. Ne samo to, anga­žirala se bo za ureditev razmer v zdravstvu in še kje, denimo v bal­kanskem kotlu. In tako dalje. A nic od tega ni najti med v ustavi dolo­cenim opisom del in nalog predse­dnika republike. 
Logarjeva kandidatura za predse­dnika države je bila nekaj posebne­ga. Ceprav rangiran v sam vrh SDS, je v predvolilni kampanji nastopal kot brezbarven strankarsko neodvi­sen kandidat. Taktika biti »neodvi­sen«, »nestrankarski« slogaški kan­didat sicer ni nekaj novega. Zlasti SDS jo že nekaj casa – kar uspešno – uporablja na županskih volitvah. Tokrat smo ji bili price na najvišji ravni. Pretiran in pregrešno drag cirkus – volitve so nas stale skoraj 10 milijonov evrov – okrog tega, kdo bo zasedel dokaj nepomem­ben sedež predsednika države, je zasencil za razmerja v slovenskem politicnem prostoru pomembnejše vprašanje: ali je bila ta kandidatu­ra takticna odlocitev SDS, da svojo nic kaj laskavo podobo v javnosti skuša popraviti – z »neodvisnim«, umirjenim in povezovalnim Lo­garjem v kampanji za predsednika države? Da je torej šlo za skupno tiho (ko)operacijo Janše in Logar­ja, ki naj sicer ne bi prinesla zma­ge, ampak bi že Logarjev dokaj do­ber rezultat na predsedniški tekmi sprožil razmislek na desnici v sme­ri, da »desna sredina z ustreznim pristopom lahko doseže vecino v parlamentu«, ali se je Logar odlo­cil odigrati solo partijo? Povedano drugace, je Logar odigral vlogo od svoje stranke neodvisnega predse­dniškega kandi­data v dogovoru z vodjo SDS in ga caka nagrada v obliki poslanca Evropskega par­lamenta?
Ali ima Logar za bregom kaj drugega, deni­mo, da bi to kan­didaturo. ki ga je za nekaj me­secev potisnila v vrh medijske pozornosti, ka­pitaliziral z usta­novitvijo lastne, bolj zmerno desne stranke? Ce je njegov na­men to zadnje, potem klobuk dol, ceprav se kaj takega ne bi zgodilo prvic. Za vzor mu je lahko kam­niški župan Šarec, ki je po porazu na predsedniški tekmi s Pahorjem ustanovil svojo stranko in se z njo celo povzpel na funkcijo šefa vlade. No, nekaj pomembnih razlik ven­darle je. Šarec, denimo, prej ni imel stranke in je bil v oceh ljudstva nov obraz, Logar pa je (bil) eden od ste­brov militantne SDS, ki bi mu bila – ce bi ustanovil svojo desno stranko – ostra in nepopustljiva nasprotni­ca, še zlasti ker Janša gotovo ne bi trpel konkurencne zmerne stranke na desnici. Še posebej ne, ce bi mu Logar na svoje pašnike speljal reci­mo nekaj deset tisoc zdajšnjih vo­livcev SDS. Bi bil pa pojav zmerne desne stranke z Janši konkurenc­nim obrazom zagotovo dobrodoš­la sprememba v politicnem ringu in mnogo pomembnejša od pred­sedniške zmage »slovenske kralji­ce« Nataše Pirc Musar. Za to prog­nozo bližnje Logarjeve prihodnosti in prihodnosti na slovenski desnici je sicer bolj malo dejstev na voljo, a takšen scenarij ni cisto nemogoc. Na to napeljujejo Logarjevi spra­vaški nastopi, ki so jih mnogi sicer ocenili kot sprenevedanje in zava­janje volivcev, pa tudi omenjena Logarjeva napoved ob razglasitvi poraza, da je pred njim nekaj veli­kega. Kaj je lahko vecjega kot nova stranka, kjer bo on in ne kdo drug šef? 

Tik pred izidom je knjiga Kajuh Podobe avtorjev Vlada Vrbica in Andreja Jurkovnika, ki jo je Knjižnica Velenje izdala ob pesnikovi 100. – letnici rojstva (13. decembra 1922).

OBLETNICA  Pred 81 leti

Partizanski napad na nemško postojanko

Logarjeva kandidatura za predsednika države je bila nekaj posebnega. Ceprav rangiran v sam vrh SDS, je v predvolilni kampanji nastopal kot brezbarven strankarsko neodvisen kandidat.

Petega novembra 2022 je Obcinska organizacija ZB za vrednote NOB Škocjan v sodelovanju z Združe­njem borcev za vrednote NOB Novo mesto, krajevno skupnostjo Bucka in obcino Škocjan pripravila 17. tradicionalni pohod iz Škocjana na Bucko. Pohod je bil izveden v spomin na prvi organizirani parti­zanski napad na nemško postojan­ko v tem kraju pred 81 leti. Poho­dniki smo se na poti ustavili pri zi­danici družine Smrekar s Stare Buc­ke, kjer sta nam zakonca postregla pogaco in domaco kapljico. Na Bucki so se pohodnikom pridružili še praporšcaki in pripadniki Prvega spominskega dolenjskega partizan­skega bataljona. Delegacija je nato na spomenik ob napadu padlemu partizanu Jožku Sašku Deviju po­ložila cvetje, sledila pa je recitacija partizanske pesmi tovarišice Tere­zije Potocar.
Kulturno slovesnost v Kulturnem domu na Bucki je letos vodila in po­vezovala Ema Medved, program pa so popestrili flavtistka Ema Kapler, recitatorja Janez Strašek in Anže Arcon ter clani kulturne skupine Prvega spominskega dolenjskega partizanskega bataljona. Govorni­ka, župan obcine Škocjan Jože Ka­pler in predsednik Združenja bor­cev za vrednote NOB Novo mesto Dušan Cerne kot slavnostni govor­nik, sta se v svojih govorih dotakni­la predvsem dogodkov med drugo svetovno vojno na Bucki, pri cemer sta oba poudarila, da teh in podob­nih dogodkov ne smemo nikoli po­zabiti. Na slavnosti pa sta najvec pozornosti požela slovenski gene­ral v pokoju Lado Kocjan in parti­zan Gorjanskega bataljona Stanko Kušljan v 104. letu starosti.
Nemški okupator je jeseni leta 1941 zacel izseljevati Slovence z obmocja desno od Save, kamor je spadala tudi Bucka. Okupator je iz kraja in okolice izselil skoraj celotno prebivalstvo. Na izselje­no obmocje je nameraval naseliti kocevske Nemce in narediti tako imenovano »tamponsko cono«, ki bi branila obmocje, kjer je potekala takratna okupacijska nemško-ita­lijanska meja. Da bi Nemcem pre­precili njihove nacrte, sta takratno politicno in vojaško vodstvo zasno­vala nacrt za prvi partizanski napad na Dolenjskem, in sicer na nemško postojanko na Bucki. Napad sta v noci s 1. na 2. november leta 1941 izvedla zgolj Novomeška in del Mokronoške cete in je bil z voja­škega stališca zgolj delno uspešen. Vsekakor pa je dal nemškemu oku­patorju vedeti, da na okupiranem ozemlju ni prisotna zgolj njegova vojska.
Janko Škoporc


PISMO
 
Ravnatelju Gimnazije Bežigrad
 
Spoštovani gospod ravnatelj mag. Ciril Dominko!
Na današnji dan (26. oktobra 2022) smo clani ZB za vrednote NOB odnesli cvetje k spomenikom in obeležjem v spomin našim padlim tovarišem v casu NOB. Med tistimi, kamor vsako leto položimo cvetje, sta tudi obeležji v avli vaše usta­nove. Že lani sem imel težave, ker ste ob cišcenju, ki je potekalo v tem obdobju, zložili pohištvo pred obeležji, tako da sem težko našel prostor, kamor sem za silo lahko položil cvetje.
   Ker imam težave z zdravjem, mi je le­tos pomagal mlajši tovariš (letnik 1982). Oglasila sva se tudi pri vas. Cakal sem ga v avtu, ker ni bilo primernega parkir­nega mesta. Trajalo je kar precej casa, in ko se je vrnil, je bil zgrožen. Varnostnik mu namrec ni dovolil položiti cvetja, re­koc, »da ne ve, ali je to sploh še dovo­ljeno«. Na vztrajanje tovariša je poklical nekoga (šefa), ki je potem milostno do­volil položitev rož.
  Bil sem zgrožen in zato vam pišem. Preprican sem, da sta ta dva dogodka osamljena in da je odnos vas, ki vzga­jate našo mladino, do najslavnejšega dela naše zgodovine drugacen. Ce ne bi bilo borcev za severno mejo z genera­lom Maistrom na celu in narodnoosvo­bodilnega boja, tudi ne bi bilo osamo­svojitvene vojne. Ponosen sem, da smo kar trije rodovi naše rodbine sodelovali v vseh treh dogodkih – ded, oce in jaz.
Prijazen pozdrav.
Mitja Zupan

V METEŽU ZGODOVINE  Matjaževa vojska (3)

Povojne oborožene skupine

Martin Premk

V Trstu je deloval OC, ki ga je vodil Dušan Lajovic. Ta center je pred­vsem poskušal vzpostaviti vohun­sko in kurirsko mrežo v Sloveniji. To je poskušal z vohunsko skupino Lastovka, ki je delovala med Gorico in Ljubljano ter je kmalu prišla pod nadzor UDV. V Ljubljani je skupi­na Lastovka sodelovala z ilegalno skupino gimnazijcev Zveza demo­kraticne mladine, ki jo je prav tako zacela nadzirati UDV. Skupini sta po ukinitvi centra v Trstu razpadli. Prek zahodne meje je delovala tudi skupina cetniškega komandanta in nekdanjega poveljnika Sloven­ske legije Mirka Bitenca, ki je kot kurirska in obvešcevalna skupina delovala preko Šentjošta nad Vrh­niko. Mirko Bitenc je imel povezave tudi z Ljubljansko škofijo, s škofom Lenicem se je osebno sestal. Uje­li so ga v Ljubljani januarja 1948, njegove pomocnike pa v Šentjoštu nad Vrhniko. Proti Mirku Bitencu in organizatorjem medvojnega ce­tništva na Gorenjskem je bil pole­ti leta 1948 v Ljubljani organiziran velik sodni proces.
 Matjažev pokret pa je izdajal tudi svoj »uradni casopis« Matja­žev glas. Urednik je bil dr. Zdrav­ko Kalan, clan Narodnega odbora v Rimu. Tiskali so ga v Münchnu in ga na vse nacine skušali širiti po Sloveniji. V njem so pisali pred­vsem propagandne clanke proti novi oblasti v Sloveniji. Poskušali so tudi širiti neresnicne vesti, kot na primer, da »Nagodetova brigada Matjaževe vojske napada Ljublja­no« in podobno. Žalili pa so tudi predstavnike oblasti, predvsem maršala Tita, ki naj bi bil nenasiten požeruh in zapravljivec.
 Poleg Matjaževo vojske so ta cas v Sloveniji delovale še druge obo­rožene skupin, ki so bile posledica druge svetovne vojne. V okolici Ljubelja in Tržica je delovala sku­pina nekdanjih partizanov Franca Ahacica in Franca Lausegerja. Ta skupina je delovala neposredno po navodilih angleške varnostne služ­be, zbirala obvešcevalne podatke in v vec spopadih ubila dva oficir­ja KNOJ. Njeni clani in podporniki so bili ubiti in ujeti poleti leta 1947. Skupina Italijanov iz Izole je po na­vodilih iz Trsta ustanovila Gruppo Resistenza Istriana – Domenico Lo­visato, ta skupina naj bi izvajala te­roristicne napade in pripravljala ita­lijanski »prevzem« slovenske obale. Po ponesrecenem poskusu minira­nja radijskega oddajnika na Belem križu nad Portorožem so bil clani skupine odkriti in ujeti leta 1948.
 V oboroženi skupini Jakoba Zaj­ca je bilo nekaj fantov iz Savinjske doline, ki so raje, kot da bi odšli na služenje v JA, ustanovili kar svojo vojsko in z njo krožili po Savinjski dolini. Po dveh dneh so bili po spo­padu z varnostnimi službami ujeti. Svojo skupino je ustanovil tudi de­mobilizirani partizan Franc Požar, nekdanji komandant 1. bataljona Tomšiceve brigade. V povojnem življenju se ni mogel znajti, zato ga je pot vodila v oboroženo skupno. Kot vodja skupine je bil ujet in ob­sojen na smrt. 
Ustanovljeni sta bili tudi dve ile­galni organizaciji, ki sta se hoteli na­silno boriti proti novi oblasti. Prva je bila Slovenska antikomunisticna organizacija v Prevaljah na Koro­škem, katere clani so bili ujeti in ob­sojeni leta 1947. Slovenska prosto­voljna armada je bila ustanovljena v Lovrencu na Pohorju, njeni clani so bili obsojeni leta 1949. V povojni Sloveniji pa je delovalo še vec obo­roženih skupin, pri katerih je težko lociti, ali so delovale politicno ali so za raznimi politicnimi gesli samo skrivale svoje kriminalno pocetje.
Povojni cas pa je prav gotovo naj­bolj zaznamovala Matjaževa vojska oziroma oborožene skupine, orga­nizirane in vodene po Nacionalnem komiteju Kraljevine Jugoslavije in Glavnem obvešcevalnem centru v Salzburgu. GOC je ustanovil še dru­ge obvešcevalne centre ob avstrij­ski in italijanski meji. Tako delova­nje NKKJ in GOC so dovoljevali in podpirali Americani in Angleži ozi­roma njihove obvešcevalne službe. Matjaževo vojsko so lahko skupaj z ustaškimi in cetniškimi skupina­mi, katerih delovanje so prav tako podpirali, uporabljali kot eno od sredstev pritiska na povojno Ju­goslavijo. Z njenim delovanjem so tudi zbirali obvešcevalne podatke za morebitno novo vojno, Sloveni­ja je bila zaradi svoje lege ob meji za to najprimernejša. Matjaževa vojska oziroma njene skupine so imele natancno izdelane nacrte de­lovanja. Predvidevali so celo usta­novitev »vseslovenske Matjaževe vojske« in ilegalne opozicijske mre­že krajevne oblasti Matjaževih od­borov po vsej Sloveniji. Matjaževa vojska in odbori naj bi se pripravlja­li na nov oboroženi spopad, takrat naj bi prevzeli oblast v Sloveniji. 
(nadaljevanje v prihodnji številki)

RAZPRAVA dr. Martin Premk

Zakaj nihce ne omenja Matjaževe vojske?


»Pa dajmo še malo osvežiti zgo­dovinski spomin, pogledati zgodo­vinska dejstva, ampak ne samo tis­tih, ki so nam všec, dajmo še tista druga, ki danes še niso bila omenje­na. 1. septembra sta Poljsko napad­li dve državi, oboroženi sili dveh držav, Nemcije in Slovaške. 17. sep­tembra 1939 se je prikljucila Sovjet­ska zveza. Kaj je zdaj Slovaška tu­kaj? Ker ni bil samo sporazum Mo­lotova in Ribbentropa 23. avgusta 1939. Bil je tudi Münchenski spora­zum 30. septembra 1938, ker so si razdelili Cehoslovaško in je Slova­ška postala nemški protektorat. 
Ta Poljska, ki je bila žrtev, je pa eno leto prej v skladu z München­skim sporazumom vkorakala na Ceško in zasedla svoje dele. In tako kot lahko kažemo slike nemških ofi­cirjev z vojaki Sovjetske zveze, lah­ko kažemo tudi slike nemških voja­kov s poljskimi oficirji. Pa tudi Polj­ska je leta 1934 podpisala z Nem­cijo sporazum o nenapadanju, tako kot ga je leta 1939 Sovjetska zveza. Sicer pa je bil prvi mednarodni spo­razum, ki ga je podpisala nacisticna Nemcija, konkordat z Vatikanom 30. julija 1933. Tako da ce govo­rimo o nekih mednarodnih spora­zumih, dajmo jih povedati vse, ne samo tistega, kar nam je všec. 
Pa dajmo tudi reci, da je tudi fa­šisticna Italija podpisala konkordat z Vatikanom leta 1929. In ko govo­rimo o Osvobodilni fronti, ki je bila ustanovljena v noci s 26. na 27. april 1941, trije dokumenti obstajajo iz aprila in maja 1941, na dveh piše Osvobodilna fronta, na enem piše Protiimperialisticna fronta. Ta, na katerem piše Protiimperialisticna fronta, je ravno iz 22. junija 1941, ko je bila Sovjetska zveza napadena in ko se je po teh vaših teorijah Pro­tiimperialisticna fronta preimeno­vala v Osvobodilno fronto. Sicer pa kaj je sploh narobe z imenom pro­tiimperialisticna? Imperializem je samo eden od vaših totalitarizmov, tako kot kolonializem ali pa katoli­cizem. Potem smo slišali, da nismo imeli nobene kolaboracije. 
Slovensko domobranstvo ozi­roma v Sloveniji /nerazumljivo/ je ustanovila organizacija SS, konkre­tno gauleiter Friedrich Rainer, po­veljnik je bil SS general Erwin Roe­sener. In organizacija SS je bila po drugi svetovni vojni na nürnberških procesih spoznana za zlocinsko organizacijo. O tem tudi se nic ne govori. To je tudi zgodovinsko dej­stvo. In seveda imamo 600 povoj­nih grobišc. Imamo tudi medvoj­na grobišca, niso še vsa raziskana, mnogo partizanov tudi še ni odko­panih, mnogo jih je izginilo, nikoli vec ne bomo zanje vedeli. Imamo Sveti Urh, imamo Kozlarjevo goš­co, imamo ogromno skritih grobi­šc, tudi partizanskih, pa jih nihce ne odkopava. Ko pa že govorimo o povojnih pobojih, zakaj nihce nikoli ne omenja ne Matjaževe vojske ne križarjev, ce je že tako pomembno, kaj vse je bilo po koncu vojne? Za­kaj nihce ne omenja teh skupin, cetnikov, ustašev, domobrancev, ki so vdirali iz Italije in Avstrije še do leta 1950, pobijali po Pohorju, pobijali po Štajerskem, pobijali po Prekmurju? Zakaj, ce govorimo, kaj vse je bilo narobe po vojni? Matja­ževe vojske, križarjev še nihce ni­koli ni omenjal. Ker ocitno, kot je bilo že receno, ne gre tukaj ne za pieteto ne za zgodovinsko resnico, ampak zgolj za zlorabo zgodovine za politicna obracunavanja, za zlo­rabo zgodovine za politicne name­ne. In ce so vsi zlocini enaki in vsi vaši totalitarizmi enaki, ti totalita­rizmi niso bili samo trije v zgodovi­ni, jih je bilo vec, od kolonializma, imperializma, katolicizma, tako da dajmo potem obsoditi vse zlocine, tudi tiste, ki so bili v Afriki, Aziji. In še enkrat mislim, da je bistvo vsega tega, da se tu enacijo nacizem, ko­munizem in fašizem, ampak tukaj pa je vprašanje, ali so ti trije vaši totalitarizmi enaki ali niso. Zakaj je Katoliška cerkev sodelovala samo z dvema? Torej niso vsi trije enaki.«
(Del razprave na 7. izredni seje DZ 28. junija 2022. Objavljamo na že­ljo številnih bralcev)

DOGODKI Goriška brda, Kožbana


Podpis listine o pobratenju

V spomin na veliko predvolilno zborovanje na jasi sredi gozda 9. ju­lija 1944 vsako leto na istem mestu poteka dobro obiskano srecanje, ki ga je za dve leti prekinila epidemija covida. Letos pa se je ob tej priliki zgodil pomemben dogodek.
 Na prizorišce so najprej prikora­kali praporšcaki krajevnih združenj borcev za vrednote NOB, vetera­nov vojne za Slovenijo in ANPI - VZPI. V imenu obcine Brda in vseh treh krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB, iz Kojskega, Meda­ne in z Dobrovega, je navzoce na­govoril podžupan obcine Brda Žar­ko Kodermac.
 Poseben pozdrav je namenil bor­kam in borcem v narodnoosvobo­dilnem boju, partizankam in parti­zanom, našim zvestim tovarišicam in tovarišem sekcije BBO iz Lju­bljane, praporšcakom, veteranom vojne za Slovenijo, županu obcine Brda Francu Mužicu, domacinom, svetnicam in svetnikom ter obli­kovalcem programa in nadaljeval: »Naše že tradicionalno druženje v Kožbani bomo danes zaznamova­li še s posebnim dogodkom, pod­pisom skupne listine o pobratenju Krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB v Brdih z organizaci­jo ANPI iz Cedada. Nekajletno po­vezovanje, druženje in prijateljstvo, predvsem pa skupni in poenoteni pogledi na naš partizanski boj proti fašizmu in ohranjanje spomina nanj nam dobesedno ponujajo v pod­pis listino o pobratenju. To pomeni zavezo k nadaljevanju ohranjanja in razvijanja prijateljskih odnosov tudi v prihodnje, zahvalo in spomin vsem, ki so vse do danes s spoštlji­vim odnosom ohranjali in dograje­vali vezi in prijateljstva. Hvala Eliu Nadaluttiju, Danilu Percicu, Francu Crnuglju in številnim soborkam in soborcem, ki jih ni vec med nami. Vsem nam pa so skupna dolžnost in obveza, spoštovanje in odgovor­nost spominjati se in opominjati, predvsem pa izraz spoštovanja in hvaležnosti do vseh, ki ste in so so­oblikovali takratni cas in postavljali temelje prihodnje skupnosti – dr­žave in domovine, ki je praznovala svojo 31. obletnico obstoja.«
 V nadaljevanju programa je Gab­rijela Kodermac predstavila brošu­ro o Edvardu Ferjancicu - Tarasu, briškem duhovniku, ki je imel po­membno vlogo tudi na predvolil­nem srecanju v Kožbani leta 1944. Sledil je kulturni program, izvedli so ga ucenke in ucenci Osnovne šole Alojza Gradnika Dobrovo, Trio Veteran z venckom partizanskih in pevski zbor iz Rude v Furlaniji. Koncal se je s pesmijo Vstala Pri­morska, s katero smo pospremili praporšcake s prizorišca. Sledilo je prijateljsko druženje ob pesmi in klepetu. 
Milena Beguš, foto: 
arhiv ANPI Cedad

Podpisniki listine o pobratenju so bili (od leve proti desni): Luciano Marcolini Provenza, predsednik ANPI Cedad, Žarko Kodermac, predsednik KO borcev za vrednote NOB Dobrovo, Karlo Passoni, predsednik KO borcev za vrednote NOB Kojsko, in Žarko Cukjati, predsednik KO borcev za vrednote NOB Medana.


SPOMENIKI Partizanski spomeniki na Geopediji

KOMENTAR

Padlim ob Savi pri Podnartu

PRI PREHODU PREKO SAVE
JE NA TEM MESTU
DNE 6. 7. 1944 PADLO
16 BORCEV I. BATALJONA
GORENJSKEGA ODREDA.
»Soncnega julijskega dne leta 1944 je v našo vas Rovte nad Podnartom prišla dolga kolona preznojenih partizanov, bilo jih je nekaj deset. Vsi so bili obloženi s težkimi nahrb­tniki, v katerih so, kot sem izvedel pozneje, iz Cerknega ali iz Farjega Potoka tovorili orožje in municijo za Kokrški odred. Nastanili so se po hišah, ženske so jim kuhale. Do­macinom se je zdelo cudno, zakaj so se v Rovtah brez posebne pot­rebe zadržali kar dva dneva. Tretji dan je prišlo povelje za naprej. Šli so mimo domacinov s Poljšice in iz Rovt pri Podnartu, ki so na travniku ob potoku Plaznica, ki se malo niž­je izteka v Savo, pospravljali seno. Med njimi je bila tudi naša mama Cilka z vsemi štirimi otroki, igrali smo se in z zanimanjem opazovali kolono. Ceto je vodil Ciril Rakovec, po navadi oblecen v rdeco kariras­to srajco. »Kam pa jih ženeš?« so ga vprašali. Dve sosedi, Kraljeva Mara in Tonceva Mara (s Toncove domacije na Poljšici je bil avstrijski podmaršal Jožef Tomše plemeniti Savski dol), ki sta tudi bili aktivistki (za partizane so delali tako rekoc vsi vašcani), sta ga zaman rotili, naj jih ne pošilja tja dol, saj se je ve­delo, da bo tam nemška zaseda. A ju ni poslušal. Sam je ostal višje na skali, nosace pa je postrojil v Dolah ob bregu, kjer naj bi vsi naenkrat preckali železnico in prebredli reko.
Ko so partizani okrog sedmih zvecer krenili cez reko, je moc­no zaropotalo in padali so drug za drugim. »O, reveži, a bodo vse postrelili, ta hudic jih je spustil v Savo ...,« sem slišal jadikovati starejše. Streljanje je trajalo kako uro, streljali so tudi z oklepnega železniškega vagona, »panzerha­us« se jim je reklo. Kdor je znal plavati, se je vrgel v vodo in se med rafali poskusil prebiti na dru­go stran. Padlo je 16 partizanov, pravijo, da je bilo tudi precej ra­njenih in ujetih, nekaterim se je po cudežu uspelo rešiti preko so­tocja Save in Tržiške Bistrice, kjer Nemcev ni bilo.
V našo hišo, k Potocnikovim v Rov­te, sta se naslednji dan zatekla dva premocena partizana, ki jima je uspel beg v nasprotno smer, v hrib. Mama jima je skuhala žgance in priskrbela suha oblacila in po nekaj urah pocitka sta v bližnjem gozdu že dobila zvezo s partizani, za kar je poskrbel oce.
Po mnogih letih sem se po na­kljucju srecal z enim od preživelih, Francem Snojem. S soborcem sta se izvlekla iz savskih brzic in se v Podbrezjah blizu Grmaceve hiše pred nemško zasedo hotela skriti za kup peska, ko sta se znašla iz oci v oci z dvema vojakoma. Na sreco nista bila krvolocne sorte. »Weg, geh weg!« sta ju naganjala stran. In sta stekla, kolikor so jima noge dale.
Vašcani smo sumili, da je zase­do organiziral tisti v rdeci srajci. Ta clovek je bil pravi hudic v cloveški podobi, vsi smo se ga bali. Pozneje se je govorilo, da je bil najbrž kriv tudi za druge žrtve med domacini in partizani v okolici. Bil je terenec, imel je celo svojega kurirja. Po voj­ni je bil menda obsojen na deset let zapora, odsedel pa je v kocevskih zaporih tri leta. Pred sojenjem so zaslišali tudi vašcane, ki pa niso obremenilno pricali proti njemu. Po svoje se jim je smilil, ker je imel in­validnega otroka. Najbolj je bil kaz­novan s tem, da so se ga vsi izogi­bali. Umrl je leta 1990.«
Po spominih Janka Potocnika z Ovsiš zapisala Mira Hladnik
Stane Gradišnik


France Križanic

Država in podjetništvo

Poglejmo, kako je z vlo­go države v sodobnem gospodarstvu. Neoli­beralna revolucija jo je namrec nameravala zmanjšati in povecati vlogo trga. To revolucijo je na zacet­ku osemdesetih let prejšnjega sto­letja v Združenem kraljestvu zacela izvajati Margaret Thatcher, v nasled­njih letih in desetletjih pa se je razši­rila po svetu in dobila posnemovalce tudi pri nas. Prvi cilj te revolucije ni uspel, pri drugem pa je bila zmago­vita tako, da se je poslabšal položaj zaposlenih proti lastnikom kapitala. Vzvod za »uspeh« je bila selitev pro­izvodnje iz razvitih držav na Kitajsko. 
V sodobnem gospodarstvu mora država s fiskalno in monetarno po­litiko preprecevati recesijo (primera sta financna kriza leta 2008 in pa kriza, povezana s pandemijo covida 19), pa tudi infla­cijo. Obenem se celo krepi vpliv države na podje­tništvo, to je na kombinacijo dela, kapitala, naravnih danosti in tehno­logij (dosežkov tehnicne znano­sti) v nove proi­zvodnje. Joseph Schumpeter, ki je na podlagi ana­liz Johna Stuar­ta Milla in Karla Marksa dorekel pojem podje­tništva, oprede­ljuje pet vrst podjetniških inovacij: uvedba nove ali izboljšanje obsto­jece dobrine, uvedba nove metode proizvodnje, odprtje novega trga, pridobitev ponudbe nove surovine ali polizdelka ter uvedba novega tipa organizacije poslovnega procesa. Država je med hladno vojno s finan­ciranjem raziskav mocno izboljšala možnosti za podjetništvo, ki je s pre­nosom informacijskih in komunika­cijskih tehnologij v gospodarstvo in vsakdanje življenje izvedlo informa­cijsko revolucijo. V njej je pospeše­no uvajanje novih tehnologij vodilo v spremembe gospodarskih proce­sov in gospodarskega sistema, pri slednjem s poudarkom na povecani vlogi države v inovacijskem procesu.
Dinamicne procese spreminjanja tehnologij, povezane z novim go­spodarskim ravnovesjem, preucuje evolucijska šola ekonomske misli. Med njenimi pomembnejšimi av­torji so Christopher Freeman (kot mornariški oficir je med drugo sve­tovno vojno prijateljeval s poznejšo angleško kraljico), Carlota Perez, Richard Nelson, Sidney Winter, Ge­rald Silvenberg, Giovanni Dosi, v naslednji generaciji pa tudi Maria­na Mazzucato. Ta je v knjigi »Pod­jetniška država – razkrivanje odnosa med javnim in zasebnim sektorjem« analizirala vlogo razvojne politike v sodobnem gospodarstvu in orisala njen pomen za uvajanje posameznih kljucnih tehnologij. 
Država omogoca podjetništvo tako, da financira najbolj tvegane raziskave. Mariana Mazzucato je pokazala, da je bilo na primer vseh dvanajst revolucionarnih tehnologij, od mikroprocesorjev in spominske enote do satelitske navigacije, LCD­-zaslona in litijevih baterij, potreb­nih za uvedbo pametnega telefona, razvitih z državnimi sredstvi. Leta 2007 je ta telefon na trg uvrstilo ra­cunalniško podjetje Apple s svojim karizmaticnim direktorjem Stevom Jobsom, znanim po stališcih o cim manjši vlogi države v gospodarstvu. Ceprav so bile kljucne tehnologije za pametni telefon razvite drugje, je Apple zaznal njihov pomen, jih z intenzivnim inženirskim delom integriral ter oblikoval v za upo­rabnika prijazen izdelek. Država je Apple podprla z nakupom delnic, mu omogocila dostop do infor­macij o novorazvitih tehnologijah ter mu zagotovila prijazno davcno okolje. Mimogrede, Apple je že na svojem zacetku leta 1980 do­bil 500.000 do­larjev podpore preko agencije za spodbujanje malega gospo­darstva. Ena­ko kot Mariana Mazzucato za Apple tudi Fred Block v clan­ku »Inovacije in nevidna roka države« navaja, da je bil posto­pek, s katerim Google izvaja selekcijo infor­macij (kljucna tehnologija ra­cunalniškega brskalnika), razvit z nepovratnimi javnimi sredstvi.
Ameriška Uprava za hrano in zdravila je med letoma 1993 in 2004 odobrila 1072 zdravil, med katerimi je bilo le 14 odstotkov pomembno novih, tako imenovane nove mo­lekulske enote, in tri cetrtine teh je bilo razvitih z javnimi sredstvi (Ma­zzucato). Farmacevtska podjetja so izvajala manjše spremembe, klinic­ne preiskave in marketing. Podobno zakonitost smo opazili tudi v razvoju cepiv za covid 19. 
Država ima kljucno vlogo tudi pri razvoju zelenih tehnologij. Dani Rodrik v clanku »Zelena industrijska politika« ugotavlja, da je bil uspešen razvoj proizvajalca elektricnih vozil Tesla mogoc zaradi 465 milijonov dolarjev vrednega poroštva države (leta 2009). Pred tem je imelo podje­tje rekordno izgubo in je odpušcalo. Vetrno tehnologijo najbolj intenziv­no razvijajo z državno financirani­mi projekti na Danskem, v Nemciji in na Kitajskem (Mazzucato). Dani Rodrik je analiziral tekmo med ZDA in Kitajsko pri razvoju soncnih elek­trarn. ZDA so poskušale s tehnolo­gijo na osnovi bakra, Kitajska pa na osnovi silicija. Slednja je bila cenej­ša in podjetje (Solindra), ki je leta 2009 v ZDA dobilo 450 milijonov dolarjev državnih garancij, je ban­krotiralo. Razlika v cenovni ucinko­vitosti med obema tehnologijama je sicer nastala zaradi upada cen sili­cija. Smiselno je, da država podpira vecjo skupino razvojnih projektov, pri tem pa izvaja nadzor in omogoci selekcijo (Rodrik).

Na Geopediji je z zvezdico oznacen spomenik šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu.


V sodobnem gospodarstvu mora država s fiskalno in monetarno politiko preprecevati recesijo (primera sta financna kriza leta 2008 in pa kriza, povezana s pandemijo covida 19), pa tudi inflacijo.

Ocišcen spomenik ob železnici na relaciji Podnart–Kranj

SPOROCILA Priznanja popisovalcem

Popisanih skoraj 7300 obeležij

Okrožnico sem nameraval raz­poslati ob okrogli številki 7200, pa me je cas prehitel in se že bližamo 7300 obeležjem. Iz zgodovine ure­janja razbiram, da smo z vpisova­njem nazadnje hiteli Stane Gradi­šnik, ki je hodil po britofih in tam iskal partizanske, in M. in M. Hlad­nik, ki sta izkoristila srecanje v spo­min na Zorana Božica v Novi Gori­ci in se po simpoziju odpravila na krožno pot po goriškem zaledju na oni strani meje. 
Nekaj modrih zvezdic, ki so lajša­le iskanje, je bilo že na zemljevidu, na druge spomenike pa sva ob poti naletela cisto po nakljucju. Poseb­no v Doberdobu so domacini pred hišami, od koder so nacisti odpelja­li »nižjo raso« na zadnjo pot, nase­jali veliko slovenskih spotikavcev. Leksikon Slovencev v Italiji kaže na protifašisticne spomenike v krajih Ronke, Štarancan, Škocjan, Pieris, Turjak ..., kjer so med voj­no še živeli Slovenci, vendar tam na spomenikih ni vec slovenšcine, samo posamezna slovenska imena v italijanskem zapisu. V Gorici na izpostavljenih mestih prevladuje­jo spomeniki prek 600 italijanskim domoljubom, ki so jih partizani leta 1945 deportirali v Jugoslavijo, od koder se niso vrnili; kakšno vlogo so imeli ti ljudje med vojno, na spo­menikih ne piše. Za iskanje in foto­grafiranje je v tem delu Furlanije in Julijske krajine ostalo spomenikov vsaj še za en kolesarski ali avtomo­bilski izlet. Nagrobnike na pokopa­lišcih, tudi tiste zunaj Slovenije, so dodajali Miloš Kermavnar, Daniel Divjak, Bor Borovski in še kdo. Mi­loš je združil seznama krajev smrti in grobov narodnih herojev.
Naš predlog za priznanja ZB najpri­zadevnejšim 30 vpisovalcem spo­menikov na Geopedijo se je v pre­teklih desetih mesecih dodobra umedil, držimo pesti, da se po po­novnem pozivu obljuba priznanj cim prej uresnici.
Miran Hladnik

KOMEMORACIJE Dan spomina na mrtve

Sveti Urh, Kozlarjeva gošca:
Kozlarjeva gošca, Gramozna jama, sv. Urh in še bi lahko naštevali. To so kraji na obrobju Ljubljane – mesta heroj, ki so med drugo svetovno vojno okupatorju in njegovim domacim pomagacem služili za najhujša mucenja in ubijanje Ljubljancanov ter prebivalcev okoliških krajev.
Tako kot vsako leto smo v ljubljanski borcevski organizaciji združili moci z mestno obcino Ljubljana in veteranskimi organizacijami, združenimi v KOD­VOS, in se skupaj poklonili spominu na usmrcene v Kozlarjevi gošci, Gramo­zni jami, na sv. Urhu, vsem padlim pa tudi pri Grobnici narodnih herojev, v Spominskem parku na Žalah, pri Kostnici padlim v prvi svetovni vojni in ne nazadnje smo se poklonili tudi padlim v vojni za Slovenijo. Na komemoracijah so številne delegacije ob pozdravu castne straže Slovenske vojske in prapor­šcakov ter žalni koracnici Orkestra slovenske policije položile cvetje.
  V Kozlarjevi gošci, Spominskem parku na Žalah in na sv. Urhu smo prisluh­nili besedam spomina na vse mucene in usmrcene ter vse padle. V Kozlar­jevi gošci je govoril Marko Koprivc, državni sekretar v Službi Vlade za ra­zvoj in evropsko kohezijsko politiko. Opozoril je na tragicne dogodke tistih usodnih jesenskih dni leta 1943, ko je na teh travnikih crna roka zlocinske tolpe tako imenovanih apostolov v imenu boga pod vodstvom Fraklja zve­rinsko morila naše ljudi. Nic ni opravicljivega v tem, da tolpa zlocincev iz postelj dobesedno zvlece mladino, otroke, matere, obnemogle starce in jih zverinsko potolce na travnikih pred lastnim domom zato, ker so bili zvesti slovenski zemlji, slovenskemu narodu, zvesti življenju in svobodi. 
  Tudi besede župana Zorana Jankovica na Žalah in sv. Urhu so nas za tre­nutek spomnile na case, ko je bila Ljubljana obdana z bodeco žico, ko so gorele vasi na njenem obrobju, s pomocjo domacih izdajalcev pa so okupa­torjevi vojaki iskali in zapirali prebivalce, jih vozili v taborišca Gonars in na Rab ter streljali talce. Toda oba govornika sta usmerila pogled tudi v priho­dnost. Marko Koprivc je dejal, da moramo vsem žrtvam v spomin ohranjati vrednote protifašizma in narodnoosvobodilnega boja. Zoran Jankovic pa je poudaril, da bo Ljubljana ostala na pravi strani, na strani vrednot naro­dnoosvobodilnega boja, na strani zmagovalcev nad fašizmom in nacizmom. 
Meta Verbic, foto: Nik Rovan
 
Pobrežje - Maribor:
Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Pobrežje - Maribor pri spomin­ski plošci na Zdravstvenem domu Pobrežje vsako leto ob dnevu spomina na mrtve pripravi spominsko slovesnost. Pobrežje je kot znani proletarski predel mesta Maribor v zgodovino zapisala vecina njegovih prebivalcev v casu druge svetovne vojne. Zaradi množicnega in organiziranega odpora so hcere in sinovi slovenskega naroda, ki so ljubili svoje starše, žene, otro­ke, dekleta, ki so samo hoteli živeti na svojem in za svoje, govoriti slovenski jezik, bili od vsega tega nasilno od­trgani in jim je bilo zaradi tega odvzeto življenje. Pri spominskem obeležju smo se zbrali svojci, ki negujemo spomin na te krute dogodke. Poklonili smo se spominu na naše prednike s kulturnim programom Maksa Kobala in Mira Franka, podpredse­dnik ZB Maribor Jože Vrh­njak je v govoru poudaril pomembnost negovanja vre­dnot narodnoosvobodilnega boja, 85-letni clan Đuro Đa­kovac je položil venec k obe­ležju, družno pa smo zapeli tudi pesem Naša vojska.
Jože Vrhnjak  
 
Gradac v Beli krajini:
Tudi letos smo se prvega novembra krajani in Združenje borcev za vrednote NOB Gradac v Beli krajini poklonili spominu na žrtve domacinov, ki so svoje življenje dali za slovenski narod, da bi ostal in obstal na svoji zemlji, ohranil slovensko besedo in da bi koncno prišli do svoje tako težko priborjene in pricakovane svobode. Zato je prav, da se teh ljudi spoštljivo spomnimo ter jim izkažemo cast in globoko spoštovanje, saj so se v Gradcu in njegovi oko­lici v prelomnih letih druge svetovne vojne borili za našo kulturo, besedo in boljši jutri.  Vsaka vojna je kruta, najbolj kruto pa je, ko se rojak po nalogu okupatorja, kateremu je prisegel in ga je ta še placal in oborožil, obrne proti svojemu sosedu. Takšni dogodki ostanejo v trajnem spominu naroda, kar je popolnoma razumljivo. Vendar je treba živeti naprej in se nekako pobotati. Danes pravijo temu sprava. Vprašamo pa se, kdo naj bi se med seboj spravil, ker udeležencev te krvave vojne ni vec med živimi. Torej naj bi se spravili ljudje, ki z vojno niso imeli nic. 
  Žal se je danes sprava sprevrgla v medsebojno politicno in ideološko ob­racunavanje in ponarejanje zgodovine. Vsem tem zdraharjem je treba po­vedati, da je medvojno in povojno dogajanje do podrobnosti obdelala tako domaca kot svetovna zgodovina. Vse je zapisano in osemdeset let po dru­gi svetovni vojni ne moremo vec obremenjevati sedanje generacije. Zato pozivamo, da sprava preneha biti orodje za medsebojno obracunavanje in nabiranje politicnih tock. Politiko in Cerkev pozivamo, naj nam data mir in zgodovino prepustita zgodovinarjem, življenje pa prepustita današnji in prihodnjim generacijam brez teh obremenitev.
Tilen Doltar
Kisovec - Loke:
Letošnja komemoracija ob dnevu spomina na mrtve pred osrednjim spomenikom na Lokah je bila 28. okto­bra. Veliko število krajank in krajanov, clanic in clanov Krajevne organizacije ZZB Kisovec - Loke si je vzelo cas in se poklonilo padlim kraja­nom v drugi svetovni vojni. Podpredsednica KO ZZB Vik­torija Benko je v nagovoru opozorila, da se dogodki iz zgodovine ne smejo pono­viti. Pihalni orkester SVEA, Rudarski pevski zbor Loški glas in ucenci Podružnicne šole Tone Okrogar Kisovec so s svojim nastopom popestrili komemoracijo. Hvala vsem veteranskim or­ganizacijam, gasilskemu društvu, županu obcine Zagorje Matjažu Švaganu, predsedniku Združenja ZZB Zagorje Romanu Škrabarju za položitev cvetja. Posebna hvala vsem, ki so se v velikem številu poklonili padlim krajanom. 
Janez Krznar 
Moste pri Komendi:
Krajevna organizacija Zveze borcev za vrednote NOB Komenda je 28. okto­bra ob dnevu mrtvih pripravila komemoracijo pri spomeniku NOB v Mostah pri Komendi. Spomnili smo se treh borcev, ki so prve dni novembra 1944 padli v neenakem boju z domobranci iz Lahovc in tudi domobranci in Nemci iz Mengša.
  V kulturnem programu so nastopili MePZ DU Komenda in recitatorki, krajši govor pa je imel predsednik KO ZB Komenda. Za konec pa so clani KO ZB Komenda odnesli lovorove vence še do petih spomenikov in prižgali svecke, nato pa so se zbrali na tovariškem srecanju v Komendi.
Filip železnik
Stari trg pri Ložu:
Na Ulaki, vzpetini nad Starim trgom v Loški dolini, stoji markanten spome­nik z grobnico, postavljen leta 1953 v spomin žrtvam izdajstev in okupator­jevega nasilja med narodnoosvobodilnim bojem. Zasnovala sta ga arhitekt Vinko Glanz in kipar Boris Kalin. V notranjosti spomenika je grobnica, nad njo pa prostor s plošcami, na katerih so po vaseh izpisana imena 419 žrtev okupacije iz Loške doline, kar je vec kot 10 odstotkov sedanjih prebivalcev obcine Loška dolina. 
  Loško dolino so v zacetku druge svetovne vojne zasedli Italijani. Doma­cini so se kmalu po zasedbi zaceli organizirano bojevati proti okupatorju. V maju 1942 so Italijane za nekaj casa celo pregnali v Cerknico. Ti so se potem vrnili in v zloglasni roški ofenzivi so za njimi ostale požgane vasi, pobiti in internirani domacini. Na Ulaki so ustrelili 30 talcev iz Starega trga in Loža. Po kapitulaciji Italije so Loško dolino zasedli Nemci, a s tem na­rodnoosvobodilnega boja niso zatrli.  Kot že vrsto let do zdaj je tudi letos Krajevna organizacija združenja borcev za vrednote NOB Loška dolina pri spomeniku pripravila komemoracijo ob dnevu mrtvih 1. novembra ob 11. uri. Slavnostni govornik je bil Drago Frlan, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Cerknica. Poudaril je pomen narodnoosvobodilnega boja in pogum domacinov, ki so se zelo zgodaj odlocili za boj proti okupatorju. Ob letošnji 80. obletnici je osvetlil strahote roške ofenzive, ki so jih dožive­li prebivalci Loške doline. Ob stoti obletnici rojstva je obudil spomin na pesnika Karla Destovnika - Kajuha, ki se je jeseni leta 1943 s kulturniško skupino 14. divizije mudil v Loški dolini in imel po vaseh vrsto mitingov, ki so pritegnili številne domacine.
  Kulturni program na komemoraciji so izvedli lokalni amaterski kulturni ustvarjalci in ucenci Osnovne šole heroja Janeza Hribarja iz Starega trga pri Ložu.
Ida Turk
Crnuce:
Ob dnevu spomina na mrtve so bile naše misli usmerjene k vsem tistim, katerih življenja so ugasnila v bolecini in trpljenju, ki sta ga povzrocila na­cizem in fašizem kot posledica nesmiselne prve svetovne vojne. Združenje borcev za vrednote NOB Crnuce je v tem jesenskem casu 26. oktobra na crnuškem pokopališcu pripravilo spominsko slovesnost ob spomeniku he­rojinjam in herojem, borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja.
Na spomeniku je vklesanih 59 imen partizank in partizanov s Crnuc in iz okolice, ki so v bojih z okupatorjem izgubili svoje življenje. To je v svojem slovesnem nagovoru posebej poudarila mag. Martina Vuk ter vsem, ki so bili prisotni na tej slovesnosti, povedala, kako pomembno je ohranjati spomin na velika dejanja herojev narodnoosvobodilnega boja, ki so temelj sodob­nega svobodnega sveta. Kratek nagovor je imel tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Crnuce Rudi Vavpotic, delegacija clanov ZB Crnuce pa je k spomeniku položila venec.
   Kulturni program, ki so ga pripravili ucenke in ucenci Osnovne šole Na­rodnega heroja Maksa Pecarja s Crnuc in njihovi mentorji, se je nadaljeval z recitacijami in glasbenimi tockami. Recitirala je tudi clanica ZB Crnuce Lidija Bizjak, nekaj pesmi pa je zapel MePZ KUD Svoboda Crnuce. Pri slove­snosti so bili prisotni naš praporšcak Sulejman Cerimovic s praporom NOB Crnuce kakor tudi praporšcaki Ljubljanske brigade, ZB Lancovo in ZB Dobro­va. S tem smo izrazili veliko spoštovanje do vseh, ki so placali visok krvni davek za našo svobodo.
Marija Plazar
Predgrad:
Slovesnost v spomin na mrtve, ubite in umorjene obcane in padle borce NOB Poljanske doline ob Kolpi smo imeli 31. oktobra pred Kulturnim do­mom Predgrad in pri spominski plošci NOB v Starem trgu. Kulturni program in prižig svec smo opravili pri spominski plošci Sinji Vrh. Pred spominsko plošco Kulturnega doma Predgrad sta delegaciji KOZB položili venec in prižgali svece. Skupaj smo tudi ob spominski plošci na Osnovni šoli Stari trg ob Kolpi prižgali svece padlim partizanom. 
  Obiskali smo še vse grobove na pokopališcu Stari trg ob Kolpi in prižgali svece: na grobu Lazi, grobu Prebilic in Kraškovic in grobu treh neznanih partizanov – žrtev fašisticnega terorja in domacih izdajalcev 24. oktobra 1943. Prižgali smo svece in položili cvetje na pokopališcu Videm na par­tizanska grobova Ivanu Lampeterju – padlemu partizanu in Ladu Grbicu – pomocniku politkomisarja bataljona Levstikove brigade. Z besedo in pesmi­jo smo pocastili dan mrtvih in dan reformacije. Komemoracijo smo izvedli po programu KO ZB Poljanska dolina ob Kolpi in KO ZB Stari trg ob Kolpi. V kulturnem programu so sodelovali: pevska skupina Grajski pevci KŠD Pred­grad, recitatorji Osnovne šole Stari trg Andreja, Maruša, Eva, Jaka in flavtist­ka Eva, recitatorki KŠD Predgrad Marija Pavlic in Mira Majerle, harmonikar Ivan Vrbanac, govornika pa sta bila Renata Butala in Pavel Majerle Kukin. Spomnili smo se stote obletnice rojstva Karla Destovnika - Kajuha in vseh žrtev, padlih borcev, partizanov in domacinov NOB Poljanske doline, ki so dali svoje mlado življenje za svobodo – nam v opomin, da se grozote, ki so se dogajale takrat, ne bi nikoli vec ponovile. Hvala vsem nastopajocim ka­kor tudi udeležencem iz obcin Kocevje in Crnomelj, predsedniku Združenja Crnomelj Jožetu Jermanu kakor tudi predsednici sveta KS Stari trg ob Kolpi Renati Butala pri polaganju vencev in prižigu svec.
Pavel Majerle Kukin
Škofja Loka:
30. oktobra smo pred Domom ZB v Škofji Loki pocastili dan spomina na mrtve. Padlim in vsem žrtvam NOB v letih 1941–1945 smo se poklonili s položitvijo vencev. Komemoracijo je povezovala Monika Tavcar, za glasbeni program pa so poskrbeli Mestni pihalni orkester Škofja Loka in ucenci ter ucenke Glasbene šole Škofja Loka. Skupaj z vsemi prisotnimi smo pocastili spomin na junake, ki so s svojim pogumom zmagali nad nacifašizmom. 
Franc Lušina
Dražgoše:
Krajevna organizacija ZB NOB Dražgoše je 30. okto­bra pri spomeniku NOB v Dražgošah pripravila kome­moracijo ob dnevu spomina na mrtve. V kulturnem pro­gramu so nastopali ucenci in ucenke Podružnicne šole Dražgoše, pevec Anton Hab­jan ter harmonikar Jernej Jemc in KTD Dražgoše. Pad­lim smo se poklonili s po­laganjem venca in skupaj s prisotnimi pocastili spomin na vse, ki so se žrtvovali za svobodo slovenskega naroda.
Janez Jelenc
 
Železniki:
28. oktobra je pred spomenikom NOB na Trnju potekala komemoracija ob dnevu spomina na mrtve. Kulturni program je bil sestavljen iz glasbenih nastopov in recitacij, delegacija krajevne organizacije Železniki pa se je padlim poklonila tudi s polaganjem venca. 
Bojan Bertoncelj
Oplotnica, Gradec:
Ob dnevu spomina na mrtve smo clani OO borcev za vrednote NOB Op­lotnica 28. oktobra pripravili komemoracijo. V kulturnem programu so so­delovali clani MePZ Oplotnica, ucenci Osnovne šole Pohorskega bataljona Oplotnica z recitacijami in glasbenimi tockami. Kulturna delavka Bernarda Tic je z deklamacijama pocastila Kajuhovo 100. obletnico rojstva in se pok­lonila domacim žrtvam. Kar 59 imen žrtev vojne je vklesanih na spomenik v središcu parka, kjer se vsakoletno spominjamo in opominjamo. Z žalos­tinkama so pevci poudarili tragicno brezsmiselnosti umiranja na bojišcih. Govorka pa je nagovoru opozorila, da se cloveštvo ni iz izkušenj nicesar naucilo, ampak znova drvi v brezumje zvokov orožja. Komemoracija je bila dobro obiskana. Poleg clanov organizacije in ucencev osnovne šole so bili prisotni tudi sorodniki žrtev in drugi obcani, tudi župan obcine Oplotnica. 
30. oktobra se je delegacija clanov OO ZB Oplotnica pridružila clanom Združenja borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica pri komemoraciji v Gradcu. Ob spomeniku, ki je bil leta 1961 postavljen v spomin na 2516 žrtev nacisticnega terorja, smo se poklonili tu upepeljenim borcem Pohor­skega bataljona in drugim žrtvam. Najvec med njimi je bilo Slovencev. Op­lotnicani smo ponosni na velicasten spomenik, ki so ga zgradili naši ljudje v kamnolomu Cezlak nad Oplotnico.
Maja Valencak
Hruševje:
KO ZB za vrednote NOB Hruševje se je ob dnevu spomina na mrtve poklo­nila padlim borcem in žrtvam fašizma in nacizma v Hruševju, Rakuliku in Sajevcah. Zbrane je pozdravil podpredsednik omenjene organizacije Zoran Trošt in poudaril pomen vrednot narodnoosvobodilnega boja za sedanje in prihodnje rodove. V krajšem kulturnem programu so sodelovali ucenci Podružnicne osnovne šole Miroslava Vilharja Hruševje, Branka Cernigoj in Ana Horvat.
  Izredno mocno protifašisticno delovanje na Pivškem je tlakovalo pot mno­gim rodoljubom, ki so pred množicnimi aretacijami pred zacetkom druge svetovne vojne emigrirali v Kraljevino Jugoslavijo. Pozneje so se vkljucili v prve partizanske enote. V znameniti dražgoški bitki je padlo pet rodoljubov s Pivškega, med njimi sta izgubila življenje Edvard Tominc in Ludvik Og­rizek, doma iz Hruševja. Aleksander Šabec je pri spomeniku, posvecenem omenjenima padlima borcema, orisal njuno življenjsko pot.
Ana Horvat 
Sveta Ana pri Trstu:
Pri Sveti Ani blizu mestnega pokopališca stoji najvecji mestni spomenik padlim v narodnoosvobodilnem boju. Posvecen je 130 Slovencem in Itali­janom iz Škednja, od Svete Ane in Kolonkovca, ki so padli kot borci, kurirji, talci, zaradi posledic mucenja ali pa umrli v Rižarni.
  Vsako leto ob 1. novembru pri spomeniku poteka komemoracija, ki jo prire­ja Odbor za spomenik. Zvesto sodeluje ŽPZ Ivan Grbec iz Škednja, ki ga vodi Silvana Dobrila, s petjem partizanskih pesmi in recitacijami.
  Slavnostni govornik je bil tokrat novinar in pisatelj Dušan Jelincic. V svo­jem nagovoru je navzoce spomnil na dolgo mucno pot, ki jo je bilo treba opraviti za postavitev – šele pred 21 leti  –  edinega spomenika padlim v narodnoosvobodilnem boju na tržaškem mestnem obmocju. Dogodke iz preteklosti je navezal na današnji cas. Veckrat pozabljamo oziroma se ne zavedamo, da mir in svoboda, ki so nam ju izborili naši predniki, nista nekaj samoumevnega in vecnega. Prevec vojn in nedolžnih žrtev je bilo in je v svetu od konca druge svetovne vojne. Kar 300 vojn se je zvrstilo od leta 1945 in ne nazadnje vojna v Ukrajini, ki je logicna posledica samounicujo­cih izbir svetovnih velesil.
  Navzoce je opozoril tudi na nevarnost pogubnih zasukov v italijanski druž­bi, potem ko je oblast v državi pred kratkim prevzela nostalgicna desnica, »idealna naslednica režima, ki nam je leta 1920 zažgal Narodni dom in nas obsodil na izginotje«. Vsi tisti, ki verjamemo v boljši in pravicnejši svet, je poudaril Jelincic, smo zdaj na vrsti, »da izrazimo svoje ogorcenje in prepri­canje, da se ta nocna mora ne more in ne sme udejanjiti.« Kot je dejala do­smrtna senatorka, ki je preživela holokavst, Liliana Segre: »Brezbrižnost je najhujša oblika nasilja.« Tu pa se moramo potruditi vsi, ki bi se morda kdaj radi obrnili proc, pa se ne smemo.
Ana Dobrilla Kralj
Begunje na Gorenjskem: 
1. novembra, ob dnevu mrtvih, smo obiskali pokopališce tal­cev v dolini Dragi. V poklon in spomin vsem padlim v dolini, s krvjo prepojeni.
Marija Finžgar
Radovljica, Lesce:
Letos so se v obcini Radovljica združile krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Radovljica in Lesce v KO ZB Radovljica - Lesce ter Srednja, Zgornja in Spodnja Dobrava, Lipnica, Mišace, Kropa, Ljubno, Kamna Gorica in Podnart v KO Staneta Žagarja. Ob 1. novembru sta obe organizaciji, prav tako pa tudi KO ZB Lancovo in Begunje, pripravili spominske slovesnosti. 
V Radovljici je Andrej Kokot pripravil prav posebno slovesnost, in sicer spontano branje partizanske poezije ob spomeniku narodnemu heroju Jo­žetu Gregorcicu in soborcem v radovljiškem parku. Mimoidoci so bili pova­bljeni, da berejo partizansko liriko, kar so številni z veseljem storili, neka udeleženka pa je celo zapela partizansko pesem. Prireditev je uspela in spomnila na žrtve vojnega nasilja nad borci za svobodo ter ponesla med udeležence prepricanje, da se je treba zla vojne zavedati, kajti s tem se kre­pi upor proti novim strahotam vojne, ki še marsikje po svetu unicuje ljudi.
  V Lescah je bila slovesnost pri spomeniku talcev Na žagi. Poleg govornika Jakoba Demšarja sta clanici Zveze borcev Lesce Marja Campa in Mira Stušek pripovedovali spomine Lešcana Bernarda Tonejca, ki je bil kot otrok prica streljanju na tem mestu in tudi pred današnjo gostilno Tulipan. Predstavi­li sta tudi druge spomenike v krajevni skupnosti Lesce. Nastopili so pevci upokojenskega pevskega zbora Slavcek in moškega zbora Triglav ter Pihalni orkester Lesce. Slovesnosti so dodali pomen tudi praporšcaki iz krajevnih organizacij ZB iz Zasipa, Begunj, Lancovega, Radovljice, Lesc in Medobcin­skega združenja ZB Radovljica.
  Lepa slovesnost je bila tudi na Srednji Dobravi, kjer je bil govornik veteran vojne za Slovenijo Miloš Šonc, upokojeni polkovnik Slovenske vojske, ki je opozoril na skupen boj vseh državljanov za svobodo in samostojnost Slo­vencev. Nastopila sta glasbenik Stanko Praprotnik z venckom partizanskih in Magda Štupnikar z recitacijami partizanskih pesmi.
  Na Lancovem je komemoracija kakor vsako leto potekala skupaj s pocas­titvijo krajevnega praznika. Govornik Jakob Demšar je opozoril na ponovno prebujanje fašistoidnih idej v Evropi in naši državi.
  Poleg omenjenih sta bili vecji žalni slovesnosti še v Dragi z govornikom dr. Borutom Sajovicem, poslancem v državnem zboru, in na grašcinskem vrtu v Begunjah z govornikom dr. Damijanom Guštinom. Na obeh grobišcih je pokopanih okrog 600 talcev iz vse Slovenije. O njihovem trpljenju je porocal dr. Guštin, dr. Sajovic pa je pozival k ohranjanju spomina, ki krepi povezanost državljanov v želji po svobodi.
  Clani ZB Radovljica - Lesce in ZB Staneta Žagarja so položili vencke in prižgali svece še na desetih mestih v Radovljici in Lescah ob spomenikih ali spominskih plošcah, posvecenih padlim in ubitim med drugo svetovno vojno, ter na vseh spominskih obeležjih po Jelovici.
Mira Stušek
 
Gorica:
Delegacija ZZB NOB Slovenije, Koordinacijskega odbora žrtev vojnega na­silja, ki jo je vodil Boris Nemec, v njej sta bili še Bojana Pavšic, hci taborišc­nice iz Auschwitza, in Majda Nemec, podpredsednica šempetrske borcevske organizacije, je 31. oktobra položila venec k spomeniku taborišcnikov v Go­rici. Spomenik stoji nedalec od južne železniške postaje v Gorici. Od tam so namrec številni antifašisti, tako Slovenci kot Italijani, pa tudi Judje, odhajali v nemška koncentracijska taborišca. Vlaki so praviloma prihajali iz Trsta in nadaljevali pot preko Gorice, Vidma, Trbiža, Beljaka do Salzburga, Nürnber­ga, Flossenburga, Auschwitza in v druge kraje v Avstriji, Nemciji, na Polj­skem, kjer so bila številna nacisticna koncentracijska taborišca.
B. N.
Vrtojba:
V Vrtojbi v spodnji Vipavski dolini so slovesnost pri spomeniku padlim prip­ravili 1. novembra. V goste so povabili patra Bogdana Knavsa, ki je sodelo­val z nagovorom in blagoslovom: »Spoštovani svojci padlih partizanov in sorodniki, dragi prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre! Zbrali smo se, da v sebi obudimo hvaležen spomin na žrtve naših mladih mož in fantov, ki so se žrtvovali za nas, da lahko mi danes govorimo, prepevamo in molimo v našem lepem slovenskem jeziku. Danes smo tukaj, da pocastimo njihovo zvestobo, saj so ostali zvesti naši zemlji, ki so jo z ljubeznijo obdelovali, šcitili in da bi jo nam ohranili, so zanjo tudi umrli. Dovolite mi, da danes še posebej opozorim na prvega padlega partizana na tem obmocju, Emila Bizjaka - Jurija, ki se je bil sposoben žrtvovati za svoje soborce in tovariše. Da bi jih obvaroval smrti, je zanje umrl, da bi oni živeli. Zato jim je omogo­cil, da so se lažje umaknili. Njegovo dejanje nam govori o veliki ljubezni do tovarišev in domovine, ki ji je služil z zadnjimi mocmi, do poslednjega diha. Njegov zgled in zgledi njegovih tovarišev partizanov tudi nas nagovarjajo, da ostanemo zvesti temu košcku zemlje, ki ga je prepojila slovenska kri, in da si ne pustimo vzeti ne slovenske pesmi in ne slovenskega jezika. Smrt partizana Jurija nas tudi spodbuja, da se znamo vživeti v drugega, se pravi, da sprejmemo, kako ima drugi ob meni isto dostojanstvo in vrednost kot jaz, saj bi tudi on rad ljubil, imel prijatelje in se radoval življenja. Žrtvovanje za drugega cloveka ostaja za vse nas nekaj svetega. Zato danes še posebej s hvaležnim spominom blagoslavljamo spominsko obeležje in grobove naših padlih partizanov. Naj nas spodbujajo k zvestemu in bratskemu življenju med seboj.
  Vsi imamo istega nebeškega oceta, ki nas uci, naj bomo bratje med seboj. Zmolimo najprej to najlepšo molitev: Oce naš ...«
S.B.
Uršlja gora:
Dan spomina na vse, ki jih žal ni vec med nami. Hvaležni smo jim za njihov prispevek k razvoju naše družbe. Zlasti se spominja­mo vseh tistih, ki so se v prelo­mnih obdobjih postavili v bran slovenstvu. 
Vecna slava njihovemu spomi­nu!
A.V.
Miren, Orehovlje:
V sodelovanju s KD Stanko Vuk in Osnovno šolo Miren je Zveza borcev iz Mirna 1. novembra pripravila komemoraciji v Mirnu in Orehovljah. Pevski zbor Anton Klancic je zapel partizanske pesmi, otroci iz mirenske osnovne šole so recitirali in zaigrali na trobento, predstavnica Zveze borcev pa je prebrala priložnostni nagovor. 
S. B.
 
Ljubljana:
V Domu starejših Fužine med drugim deluje tudi klub clanov Zveze borcev. Ti so cez leto nabrali in lastno­rocno pobarvali kamne, s katerimi so pred praznikom dneva spomina na mrtve okrasili spomenike talcev na ljubljanskih Žalah. Okrasitev so pripravili v dogovoru z vodstvom Žal in Zvezo bor­cev Moste - Polje. Ob tem so najprej ocistili spomenike in nato nanje položili skupaj 25 kamnov, kolikor so jih us­peli pobarvati.
J. H., foto: Staša Rejc
 
Gorica:
Predstavniki Združenja borcev NOB Nova Gorica so se 1. novembra ude­ležili tradicionalnih spominskih slovesnosti na goriškem pokopališcu. Pri treh spominskih obeležjih je bil navzoc tudi praporšcak ZB Severin Kovacic. Slovesen nagovor pri spomeniku padlim Jugoslovanom je imela svetnica mestne obcine Nova Gorica Tina Krog.
S. B.
Gradec, Lovrenc na Pohorju:
Oktober je mesec, v katerem se spomnimo in spominjamo naših najdražjih pa tudi tis­tih, ki so dali svoje življenje za to, da mi živimo v miru in svobodi. Clani ZB KO Lovrenc na Pohorju in clani drugih krajevnih organizacij iz Ma­ribora smo se odlocili, da se letos poleg komemoracij v domacem kraju udeležimo še komemoracije v avstrij­skem Gradcu.
  30. oktobra smo se odpe­ljali v Gradec in prisostvovali spominski slovesnosti na graškem pokopališcu. Slav­nostni govornik je bil pred­sednik ZB Ruše Jože Gašpa­ric. Po koncani komemoraciji smo si z zanimanjem ogledali spomenik, na katerem v enajstih jezikih piše: »Cuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanju življenje.« 
  Na spominskih plošcah najdemo imena 1213 Slovencev, od tega 65 imen borcev Pohorskega bataljona in tudi imena slovenskih narodnih herojev, ki so dali življenje za mir med narodi.
  Ob vrnitvi domov smo imeli še družabno srecanje v gostišcu Snežinka. Polni vtisov in z zaobljubo »ne sme se pozabiti« smo se vrnili v domaci kraj.
Štefka Kamnik, Marija Slana
Visco:
Na spominski slovesnosti pri spomeniku v nekdanjem koncentracijskem ta­borišcu Visco je bil poleg predstavnikov novogoriške upravne enote, novo­goriške borcevske organizacije in predstavnikov obcine Visco prvic prisoten tudi slovenski generalni konzul v Trstu Gregor Šuc.
Dovje - Mojstrana, Kranjska Gora:
ZB za vrednote NOB Dovje - Mojstrana, Kranjska Gora in obcina Kranjska Gora sta 29. oktobra pripravila žalno slovesnost pred dnevom spomina na mrtve pri spomeniku prvi in drugi svetovni vojni v spominskem parku na Dovjem. Poklonili smo se spominu ob 80. obletnici smrti devetih udeležen­cev decembrske vstaje, krajanov KS Dovja - Mojstrane, ki so bili obsojeni na smrt in ustreljeni na poligonu v Dragi, spominu na umrle v raznih koncen­tracijskih taborišcih po vsej Evropi in spominu na vse padle borce. 
  Spominjamo se slovenskih fantov, ki so služili avstro-ogrski monarhiji, pa­dlih v prvi svetovni vojni, borcev generala Rudolfa Maistra za severno mejo, junakov iz mogocnega boja z mnogo številnejšim okupatorjem med drugo svetovno vojno in junakov osamosvojitvene vojne leta 1991 za samostojno Slovenijo. Vsi ti dogodki nam tiho šepetajo zgodbe, ki jih je zapisal cas. 
  Zavedajmo se, da so naši obcani svoje življenje dali za slovenski narod, da bi obstal na svoji zemlji in ohranil slovensko besedo. Koncno smo prišli do svoje težko priborjene države Slovenije. Zato ne zapravimo njihove dediš­cine, ki so jo skozi stoletja izbojevali s krvjo in trpljenjem. Za vsa plemenita dejanja niso potrebne velike besede, saj so bili to mali preprosti ljudje, katerih imena z velikimi crkami zapišimo v zgodovino slovenskega naroda. 
  Mrtvi naj pocivajo v miru. Vojne grozote niso pozabljene, vendar nas žene odgovornost za mirno in varno prihodnost nas in naših otrok. Miroljubni ljudje vsepovsod cutimo, da moramo stopiti skupaj, saj je slovenski narod placal previsok krvni davek. Zato moramo z ramo ob rami živeti skupaj in najti skupno pot v tej prelepi Sloveniji. Ljudje smo še vedno pripravljeni sodelovati in ustvarjati. Tako se številne vezi prepletajo, nas vodijo skozi življenje in nam bogatijo cas.  V imenu obcinskega društva ZB za vrednote NOB Dovje - Mojstrana, Kranjska Gora in obcine Kranjska Gora se zahva­ljujem ucenkama Piji in Gabrieli iz Osnovne šole 16. decembra Mojstrana, clanom vokalne skupine Triglavski zvonovi, ki ste se s svojo prisotnostjo želeli spomniti vojnih grozot. V zahvalo umrlim smo pred spomenike NOB v vseh petih krajevnih skupnostih v obcini Kranjska Gora, Dragi in Begunjah položili vencke in ekološke svece. 
  Mir, svoboda in brezskrbno bivanje niso samoumevni. Veliko krvi je bilo prelite, da lahko danes živimo v spokojnosti in blaginji. Cenimo to in ne pozabimo zgodovinskih dogodkov. 
Sonja Mirtic, foto: Jože Mirtic 
Trnovo:
Mestna obcina Nova Gorica je 1. novembra pripravila tradicionalno ko­memoracijo pri spomeniku na Trnovem nad Novo Gorico. S priložnostnim nagovorom in blagoslovom je sodeloval tudi pater Bogdan Knavs iz samo­stana na Sveti gori, ki je med drugim dejal: »Spoštovani rojaki z Goriškega, dragi svojci padlih partizanov in sorodniki vse pregnanih v drugi svetovni vojni, spoštovani prijatelji in tovariši, dragi bratje in sestre! Že toliko let se zbiramo k spomeniku naših padlih borcev in slovanskih tovarišev, ki so nam prihiteli na pomoc ter se na tem ozemlju žrtvovali za naše skupne idea­le. Prav tako pa nas obeležje spominja na rojake, ki so bili pregnani z naše zemlje in zdaj pocivajo na nam nezna­nih krajih.
  Nismo se navelicali zbirati ob tem pomniku, kajti naše spominjanje nam govori, kako je treba biti priprav­ljen za svoje ideale tudi kaj žrtvovati. Nihce pa danes ne zahteva naših življenj, toda od nas se pricakuje, da os­tanemo zvesti naši zemlji, jeziku, spominu na svete dogodke naše zgodovine ter da soustvarjamo družbo prijateljev, v kateri smo drug drugemu bratje in sestre. Vse to od nas še vedno zahteva dolocen napor. A vi, ki ste da­nes tukaj, kažete na to, da tudi naš ideal ljubiti slovensko zemljo, pesem in jezik še ni zamrl.
  Ce pogledamo malo v zgodovino, vidimo, da so bili naši ljudje kljub razli­kam v kulturi in pogledih na svet sposobni gojiti bratski in tovariški odnos, in v tem prijateljstvu so bili sposobni tudi skupaj umirati. Ob spominu nanje smo tudi mi pogumni in uveljavljamo bratske odnose med nami in v širši slovenski in mednarodni javnosti.
  Potrebni so nam njihovi zgledi, in ko vsem tukaj in po Evropi umrlim žrt­vam izražamo hvaležnost, jih prav tako prosimo, naj nam pomagajo, da os­tanemo tudi mi v teh posebnih casih, ki se nam naznanjajo, bratje in sestre. Nekateri pocivajo dalec od domace zemlje ali morda njihov pepel nima groba, zato naj jim naše srce s svojim spominom nanje ponudi tisto zadnje prebivališce med nami.«
  Okoli 200 zbranih je nagovoril tudi novogoriški župan Klemen Miklavic. Delegacije so položile vence pred spomenik padlim in umrlim (tudi ruskim in azerbajdžanskim vojakom), prav tako pa tudi vsem padlim na grobišcu NOB na Kobiljniku.
S. B., foto: Marko Humar
Benecija, Rezija:
Po dveh letih, ko je bil zaradi epidemije covida 19 okrnjen spored polaga­nja vencev za dan spomina na mrtve, so 31. oktobra delegacije ZZB Posocja skupaj s pevskima zboroma Planinska roža in MPZ Justin Kogoj obiskale spominske grobnice padlih partizanov in grobove pomembnih mož Bene­ške Slovenije in Rezije ter položile vence in cvetje. S pesmijo, recitacijo in kratkimi nagovori so udeleženci spomnili na dogodke iz narodnoosvobodil­nega boja ter se zahvalili za prispevek k osvoboditvi in pokoncno držo pri ohranjanju slovenstva. 
  Tako je ena delegacija obiskala pokopališca v Štoblanku, Gorenjem Tarbi­lju, Sv. Pavlu - Cerneticih, Tarcmunu in Matajurju, druga pa v Topolovem, Podutani, Oborci, Ceneboli, Fojdi in v Reziji v Osojani in Ravenci. Skupaj pa sta položili cvetje in vence še v Landru, Špetru Slovenov in v Ljesi.
  Osrednji dogodek je potekal pri spomeniku odpora v Cedadu. Tako slo­venska kot italijanska delegacija sta s predstavniki oblasti k spomeniku položili venec. S slovenske strani so bili na spominski slovesnosti prisotni dr. Katja Širok, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije, ki je bila tudi slavnostna govornica, in generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc ter župana Bovca in Tolmina. Na italijanski strani sta prisotne pozdravila županja obcine Cedad Daniela Bernardi in predsednik ANPI-VZPI Cedad Luciano Macolini Provenza. V kulturnem programu sta nastopila oba pevska zbora, ki sta zapela tudi furlansko pesem. Na prireditvi so bili priso­tni praporšcaki, med njimi tudi praporšcak ZZB iz Tolmina.
  Pri polaganju je bilo na posameznih pokopališcih in prav tako v Cedadu opaziti vec ljudi kakor v prejšnjih letih. Prav tako so bili v vecini primerov na pokopališcih prisotni tudi župani Benecije in Rezije. Zasluga gre tudi zamej­skima casopisoma Dom in Novi Matajur, ki sta bralcem podala informacijo, kje in kdaj bo na posameznem pokopališcu potekala spominska slovesnost. 
Vojko Hobic
Vavta vas:
Obcinska zveza borcev za vrednote NOB Straža je tudi letos kakor vsa leta do zdaj pripravila in izvedla zelo obiskano žalno slovesnost ob dnevu spo­mina na mrtve, in sicer pri spomeniku padlim in žrtvam v spominskem kom­pleksu na pokopališcu v Vavti vasi.
  Lepo in za ta cas zelo toplo vreme je privabilo množico clanov ZB in kra­janov Straže in bližje okolice na spoštljivo slovesnost, da so tako izrazili globoko spoštovanje našim padlim prednikom. Mešani pevski zbor Društva upokojencev Straža, ucenci Osnovne šole Vavta vas in recitatorji so prire­ditev požlahtnili. Besede predsednika ZB Straža Andreja Radešcka, ki spod­bujajo k cuvanju tradicij in vrednot narodnoosvobodilnega boja, niso izzve­nele v prazno, poslušali smo jih v upanju, da najdejo pravega naslovnika.
  Udeleženci smo se še kar nekaj casa pogovarjali in obujali spomine na pretekla »kovidna« leta z željo, da se nikoli ne ponovijo.
Branko Đukic
Ilirska Bistrica: 
31. oktobra smo obiskali tudi velicasten spomenik v Pog­rajah pri Ilirski Bistrici, ki je postavljen v spomin padlim domacinom in izgnanim v taborišca. Hvala domacinom, da ga tako množicno obisku­jejo in spoštujejo vrednote narodnoosvobodilnega boja, za katere so se bojevali nji­hovi svojci!
S. B.
Kras: 
Ob dnevu spomina na mrtve so bile komemoracije tudi pri spomenikih NOB na Krasu, in sicer v Štanjelu (na sliki), na Gorjanskem, v Komnu, Svetem in na vojaškem pokopališcu iz prve svetovne vojne v naselju Sveto pri Komnu. 
Vid Šibelja
Ljubljana:
Krajevna organizacija Oskar Kovacic Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center je ob 1. novembru spomin na padle krajane Prul pocastila s polaganjem cvetja in prižiganjem svec. Savica Brajic, predsednica krajev­ne organizacije, je s kratkim nagovorom pozdravila vse prisotne, clani pa so zapeli nekaj partizanskih pesmi in brali Kajuhove pesmi.
Stanislava Križaj
Trst, Bazovica, Zgonik:
Delegacije kraških obcin, ki so jo sestavljali predstavniki ZZB NOB Sežana in Komen, PVD SEVER za Primorsko in Notranjsko, OZVVS Krasa in Brkinov ter lokalnih skupnosti, so se 27. oktobra udeležile komemorativnih slove­snosti v Italiji. 
  Delegacije so letos vence polagale pri spomenikih in spominskih obe­ležjih na Opcinah, v Repentabru, Repnu, Proseku, Kontovelu, Bazovici (pred spomenikom bazoviškim žrtvam na Gmajni in na grobnici padlim), v Zgo­niku, Nabrežini, Križu in Trstu pri Sv. Ani na grobu bazoviških žrtev ter pri spomeniku padlim v Škednju. 
  Na posameznih lokacijah so naše delegacije pricakali lokalni predstavniki ANPI (Združenje partizanov Italije) oziroma predstavniki lokalnih obcin; žu­pani, obcinski svetniki in predstavniki civilne zašcite. Na lokacijah Bazovica, Rižarna, Trst – Sv. Ana pa so na komemorativnih slovesnostih sodelovali tudi praporšcaki veteranskih društev SEVER, ZVVS, ZZB NOB, društva TIGR in ANPI. 
  Osrednja komemorativna slovesnost in polaganje venca sta potekala v Trstu v Rižarni, kjer so se zbrali vsi praporšcaki in delegacije. Letošnja slav­nostna govornica je bila Vesna Humar, državna sekretarka ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med drugim je dejala: »Delamo za pri­hodnost in moramo biti obrnjeni v prihodnost. Zgodovinskemu spominu pa, tudi ko je težak in bolec, ne smemo dovoliti, da nam zdrsne iz rok.« 
  Državna sekretarka je skupaj z generalnim konzulom Republike Sloveni­je v Trstu Gregorjem Šucem in konzulom Petrom Golobom ob prisotnosti garde Slovenske vojske, delegacij in predstavnikov lokalnih skupnosti po­ložila venec tudi pri Slovenski spominski plošci, postavljeni v spomin na vse Slovence, ki so bili v Rižarni muceni in ustreljeni. Na spominski plošci je kopija pisma zaprtega Slovenca, ki svojim staršem in sestri sporoca, da ga bodo tistega dne ustrelili (5. april 1945). Na plošci sta prevoda v itali­janski in angleški jezik. Prevod ni popoln, saj italijanska politicna oblast ni dovolila, da se prevede celotno pismo, tako so ostale neprevedene besede »Smrt fašizmu – svoboda narodu«. Spominska plošca je bila postavljena šele oktobra 2010. 
  Tudi letos sta komemorativno slovesnost polaganja vencev v Republiki Italiji organizirala ministrstvo za obrambo in državni protokol, za izvedbo naloge pa je bila odgovorna upravna enota iz Sežane. Poleg že omenje­nih delegacij in praporšcakov so sodelovali še gardisti Slovenske vojske in glasbeniki Kraške pihalne godbe. 
Franko Zadnik, foto: Franko Zadnik, Pelko Marjan
Ljubljana Šiška:
Ob dnevu spomina na mrtve so predstavniki ZB NOB Ljubljana Šiška v Žibertovi ulici v Ljubljani pocastili spomin na 39 šišenskih mladincev, ki so v letih narodnoosvobodilnega boja padli pod fašisticnim okupator­jem. Skupno je iz Šiške v partizane odšlo 93 mladenk in mladenicev, ki so se pred nemškim okupatorjem zatekli v takratni uciteljski dom – dotlej v vlogi internata za otroke uciteljev – v Žibertovi ulici v Šiški. Kaj kmalu je uciteljski dom postal središce mladinskega in obcega narodnoosvo­bodilnega aktivizma. Slavnostni govornik je bil Filip Slakan Jakovljevic (na sliki), podpredsednik mladinske organizacije ZZB NOB Slovenije. V svojem govoru je poudaril, da je v mladih velik potencial, da nadaljujejo, kar so predniki z muko prigarali med drugo svetovno vojno. Povedal je, da ceprav jim na sreco ni treba delovati v ilegali in na bojišcu, se vedno bolj izkazujejo v civilnodružbenem in politicnem svetu. Zadnji dve krizni leti sta prebudili tudi njegovo generacijo in z veseljem priznava, da tudi otroci 21. stoletja spoštujejo in cenijo vrednote narodnoosvobodilnega boja.
  Na koncu je še povabil vse mlade, da se pridružijo MNOB, in pozval vse prisotne, da razširijo besedo o mladih, ki ohranjajo in širijo vrednote NOB.
Žiga Novak
Lokev:
26. oktobra je v spominskem parku v središcu vasi Lokev potekala žalna slo­vesnost v spomin na 31 padlih borcev in šest žrtev nacifašisticnega nasilja iz Lokve in Prelož, ki jo vsako leto priredi Krajevni odbor Združenja borcev za vrednote NOB Lokev - Prelože. Komemoracije so se med drugim udele­žili župan obcine Sežana David Škabar, predsednik KS Lokev - Prelože Leo Ban, predsednik krajevnega združenja borcev za vrednote NOB Lokev Igor Hrešcak, predsednik obmocne ZZB za vrednote NOB Sežana Bojan Pahor ter sorodniki padlih borcev in žrtev. Žalne slovesnosti se je udeležila tudi Milena Stopar, najstarejša vašcanka Lokve, ki bo januarja 2023 dopolnila okroglih sto let.
  Na komemoraciji sta nastopila Moški pevski zbor Tabor Lokev z zborovod­jo Vladom Korošcem s tremi pesmimi in Irena Rože z recitacijama »Bosa pojdiva, dekle obsorej« Karla Destovnika - Kajuha in »Ubijalcem tržaškega ljudstva« Cirila Zlobca. Povezovanje programa in govor ob komemoraciji pa je pripravila Anja Rože. Predsednik Zveze združenja borcev Lokev - Prelože Igor Hrešcak in Marta Cok sta v poklon padlim borcem in žrtvam nacifaši­sticnega nasilja iz Lokve in Prelož k spomeniku padlih položila cvetje. Ome­njeni padli borci in žrtve okupatorja so se v drugi svetovni vojni borili za svobodo slovenskega naroda in boljšo prihodnost, vendar ju niso docakali. Vecina jih je namrec padla v cvetu svoje mladosti pod sovražnikovimi krog­lami v razlicnih krajih Slovenije in v tujini. Cvetje so pozneje položili tudi pri doprsnem kipu duhovnika Virgilija Šceka in na lokavskem pokopališcu borcu Leopoldu Gregoricu. 
Anja Rože, foto: Bojan Prodan





Spominska slovesnost na Sv. Urhu

S spominske slovesnosti v Kozlarjevi gošci


Komemoracija pri Grobnici narodnih herojev






KOMEMORACIJE Dan spomina na mrtve




Spominska slovesnost v Lescah




Zbrane je na spominski slovesnosti nagovoril novinar in pisatelj Dušan Je­lincic.




KOMEMORACIJE Dan spomina na mrtve




Spomenik v Gradcu, na katerem so imena 1213 umrlih Slovencev.



Na Trnovem je pater Bogdan Knavs nago­voril zbrane in blagoslovil spomenik.




Žalna slovesnost v spominskem parku na Dovjem



Udeleženci slovesnosti so se poklonili tudi spominu velikih rodoljubov, pe­snice Ljubke Šorli in glasbenika Lojzeta Bratuža.

KOMEMORACIJE Dan spomina na mrtve



Praporšcaki pri spomeniku bazoviškim žrtvam



Poklon žrtvam v tržaški Rižarni


Vabilo na Goreljek

Združenje ZB za vrednote NOB Radovljica in Odbor Prešer­nove brigade organizirata v soboto, 3. decembra 2022 od 11. uri spominsko slovesnost ob 79. obletnici boja III. bata­ljona Prešernove brigade. Slovesnost bo na mestu boja – pri spomeniku na Goreljku, v bližini hotela na Pokljuki. Kulturni program bodo oblikovali clani Gledališca 2B Bohinj. Slav­nostni govornik bo Boštjan Poklukar, direktor Uprave RS za vojaško dedišcino.


Med ljudi bom šel 
Med ljudi bom šel 
s knjigo Hugoja v rokah. 
In klical ljudem bom in klicali 
bodo milijoni z menoj. 
»Dol z vojno, nasiljem, krivico!« 
Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo. 
Zacutil bom dneva novega sij. 
Karel Destovnik Kajuh




V SLIKI IN BESEDI

Gradec, Žalec:
24. oktobra je 92 clanov Združenja zveze borcev Žalec obiskalo mednarodni spomenik žrtvam nacizma in fašizma v Gradcu. Položili so venec ter prižgali svece v spomin žrtvam. Na granitnem oboku je zapisanih tudi 1213 sloven­skih imen. Z nami so bili svojci žrtev iz Savinjske doline, ki so tu pokopani. 
Ne, ni cas zabrisal spomina na nedolžne ljudi, ki so zapustili svojce in nes­recno koncali v taborišcih, zaporih, na fronti. Dotaknil se nas je napis na obelisku, zapisan v enajstih jezikih: »Cuvajte svobodo in mir, zanju smo dali življenje!«
Nada Jelen
Portorož:
Tako kot vsako leto smo se 42 clanov Združenja borcev za vrednote NOB Crnuce tudi le­tos s praporom udeležili tradi­cionalne slovesnosti ob vses­lovenskem srecanju nekdanjih internirank in internirancev, po­liticnih zapornic in zapornikov nekdanjih nacifašisticnih tabo­rišc in zaporov, izgnancev ter ukradenih otrok, njihovih svoj­cev in prijateljev v Portorožu.
  Prireditev je nosila naslov »Za mir bom govoril«, verz je vzet iz ene najlep­ših mirovnih Kajuhovih pesmi. Castni pokrovitelj je bil predsednik Republi­ke Slovenije Borut Pahor, ki je bil tudi slavnostni govornik. 
  V kulturnem programu, stkanem iz spominov žrtev nesmiselnih vojn in pravicnega upora v opomin vsem nam, so sodelovali orkester Slovenske vojske s solisti, Primorski partizanski pevski zbor Pinko Tomažic iz Trsta, ucenke in ucenci Osnovne šole Koper, tenorist Marjan Sušnik, dramski igra­lec Domen Valic in številni drugi. 
Marija Plazar
	
Semic:
27. septembra smo se v Semicu pri Treh rokah udeležili spo­minske slovesnosti, in sicer pri spomeniku, posvecenem ustre­ljenim talcem pred 80 leti. Tal­ci so bili doma iz Šmarjete in okolice, med njimi pa je bila kot prva talka v Sloveniji ustreljena uciteljica Leopoldina Jurancic.  
  Na prireditvi sta imela pozdravna nagovora Polona Kambic, županja obcine Semic, in podžupan Franci Anderlic, obcina Šmarješke Toplice. Slav­nostni govornik je bil Milan Gorjanc, clan predsedstva ZZB NOB Slovenije. V kulturnem programu so sodelovali: Terezija Potocar, Lara in Kaja Veselic, Lina Kmet in I. spominski dolenjski partizanski bataljon. Program je povezo­vala Rosa Mohar. Prireditev so pripravili KOZB Šmarješke Toplice, ZB Semic in obcina Šmarješke Toplice.
Milan Gerzetic
Slovenske gorice:
Clani Obmocnega združenja za vrednote NOB iz Velenja so skupaj z muzej­skim svetovalcem velenjskega muzeja prof. Damjanom Kljajicem obiskali osrednje Slovenske gorice. Najprej so se ustavili v gradu Hrastovec, kjer jih je sprejel direktor SVZ Aleksander Gungl in jim predstavil dejavnost tega zavoda. Spoznali so tudi nastanek in bogato zgodovino gradu vkljucno s povojnim dogajanjem leta 1945, ko je bilo v gradu med majem in sep­tembrom 1945 zbirno taborišce OZNE. V njem je bilo zaprtih tudi veliko prekmurskih Madžarov, med žrtvami pobojev pa je bila tudi vecja skupina domacinov iz Lenarta. Ogledali so si spomenik vsem žrtvam tega taborišca, ki stoji v bližini enega od morišc in ga je leta 1996 postavila obcina Lenart.
   Po obisku Hrastovca so se ustavili v Volicini, kjer so si ogledali župnijsko cerkev sv. Ruperta, spomenik padlim v narodnoosvobodilnem boju v kra­jevnem središcu, spomenik padli aktivistki OF Eli Kristl Tanji pri Domanj­kovi domaciji in partizansko bolnico Cafa na Kocbekovi domaciji. Tam jih je predsednik lenarškega Obmocnega združenja za vrednote NOB Alojz Bezjak seznanil z odporniškim narodnoosvobodilnim gibanjem na obmocju Volici­ne in osrednjih Slovenskih goric med nemško okupacijo od leta 1941 do 1945. V štirih letih vojne je bilo s tega obmocja vec ustreljenih talcev, veliko zavednih Slovencev so Nemci izgnali v Bosno, na Hrvaško in v Srbijo, mnoge fante in može pa so prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Kljub temu se je v težkih razmerah pocasi razvilo tudi narodnoosvobodilno gibanje, ki je od poletja 1944 pa do osvoboditve doseglo velik razmah. Nad tem obmocjem je bilo sestreljenih vec zavezniških letal in nekaj pilotov so domacini uspeli rešiti ter so jih s pomocjo patrulj Lackovega odreda odpeljali na osvoboje­no ozemlje na Pohorju in Kozjaku.
  Iz Volicine so Velenjcani odšli k Sveti Trojici. Tam jih je sprejel in pozdravil trojiški župan David Klobasa in jim na kratko predstavil razvojna prizade­vaja te ocine. Ogledali so si lepo obnovljeno Martinovo samostansko klet, muzej in bogato samostansko knjižnico, v kateri so tudi zelo redke izdaje starejšega datuma. Ogledali so si še barocno romarsko cerkev sv. Trojice in se seznanili z njeno zgodovino. Obisk v osrednjih Slovenskih goricah so šaleški clani OZ za vrednote NOB koncali na domaciji Breznik v Komarnici pri Cerkvenjaku.
Marjan Toš, foto: Stanislav Vovk
Frata:
Vsakoletni nocni pohod na Frato, kraj ustanovitve prve partizanske cete iz Novega mesta in bližnje okolice, je bil letos nekoliko bolj množicen kakor v predhodnih »covidnih« letih. 28. oktobra so se zbrali pohodniki in zaceli pohode iz Straže, Luknje, Mirne Peci in Žužemberka, da bi se okoli 19. ure zbrali pri obnovljenem spomeniku na Frati.
  Clani ZB Straža smo pohod zaceli s parkirišca pri železniški postaji, po poti pa so se nam pridruževali še clani iz krajev ob trasi pohoda. Starejši, vendar vztrajni clani so se nam pridružili pri domu na Frati. Tam smo skupaj spre­mljali bogat in zanimiv program v okviru proslave spominskega dne mestne obcine Novo mesto. Župani Straže, Žužemberka in podžupan MO Novo mes­to so prispevali priložnostne nagovore. Druženje smo nadaljevali ob oku­snem pasulju, ki so ga pripravili gostinci iz doma na Frati. Veseli smo bili dejstva, da ni vec omejitev za prijetno druženje v krogu dobromislecih ljudi.
Branko Đukic
Gorjansko:
Vaška skupnost Gorjansko in Združenje borcev za vrednote NOB Komen sta s koncertom v Kulturnem domu v Gorjanskem (30. oktobra 2022) pocastila 70. obletnico postavitve spomenikov NOB v Komnu in Gorjanskem ter stoto obletnico rojstva pesnika in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha. S koncertom so pocastili spomin na naše prednike, partizane, ki so dali svoje življenje za svobodo in se bojevali za svobodo in slovenski jezik. 
  V goste so povabili skupino Ovce, ki jo je skoraj pred desetimi leti us­tanovil glasbenik in skladatelj Aljoša Saksida. Nastanek skupine je pove­zan s projektom Kajuhovih pesmi, ki so jih tudi obcinstvu v Gorjanskem predstavili v prvem delu. Vecino Kajuhovih pesmi je uglasbil Saksida in so predstavljene na zgošcenki iz leta 2014, ki jo je glasbena skupina Ovce po­svetila prav partizanskemu pesniku in clanu kulturne skupine 14. divizije. Osnovnošolski otroci, ki so si nadeli ime Mladi kraški kajuhovci, iz Bazovice in okolice so z dirigentko Carmen Cosma popestrili prireditev s pesmijo, ki je bila prav tako posvecena Kajuhu, in se razveselili, da bosta koncerta v Ljubljani s Svetlano Makarovic in ob obletnici Kajuhove šole v Gropadi pri­hodnje leto. Skupina Ovce pa je prireditev sklenila s partizanskimi pesmimi in primorsko himno Vstajenje Primorske. 
  Sicer pa je vlada na pobudo ministrstva za kulturo razglasila leto 2023 za leto pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Nacionalna pocastitev Kajuhovega leta, ki bo poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni za­vesti Slovencev, se bo ujemala z 79. obletnico pesnikove smrti. Prihodnje leto bodo tako potekale še številne prireditve, ki so že popestrili letošnje leto, ko smo praznovali 100. obletnico pesnikovega rojstva. Literarno delo Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944) je dokument takratnega casa in obenem izpoved najgloblje in najcistejše brezcasne clovecnosti. 
Olga Knez
Izola: 
Veselo pricakujoce so stanovalci Doma upokojencev Izola sprejeli nasto­pajoce, ki so prišli na njihovo dvorišce, in navdušeno z njimi zapeli. Kot že mnogokrat do zdaj jih je s pesmijo in kitaro obiskala Marjetka Popovski, tokrat prav z namenom, da skupaj pocastijo praznik prikljucitve Primorske k maticni domovini. Prijazen pozdrav je vsem namenila direktorica doma Ro­mina Zajc. Obiskala in pozdravila sta nas tudi predsednik Zveze borcev Izola Slobodan Radujko in predsednik Društva Tito Jadran Poje s clani društva. Prireditev je postala že tradicionalna, Marjetka pa je zapela skupaj s svojimi pevkami Cvet v laseh ob spremljavi harmonikarja Mirana Pecenika. Bilo je custveno, veselo in dopoldan je bil res prav praznicen in soncen. 
I. D.
Vaneca:
Srecanja na Vaneci ob Domu borcev in mladine se vsako leto v nedeljo, ki je najbližja 20. oktobru, zberemo clani borcevskih organizacij Pomurja: iz Murske Sobote, Lendave, Ljutomera in Gornje Radgone. 
  Srecamo se na kraju, kjer je bil leta 1944 v oktobru prvi vojaški spo­pad med partizani in okupatorji. Po poti od Brumnove hiše v Murski Soboti, od koder so se umikali partizani na Vaneco, sta padla narodni heroj Dane Šumenjak in Franc Kosi, Stane Cervic - Bojan pa je bitko preživel težko ra­njen. Pohod, ki ga organiziramo na prireditvi na Vaneci, poteka tudi mimo spomenika v Crnskih mejah, kjer je okupator, ko je pred prihajajoco Rdeco armado zapušcal Mursko Soboto, 31. marca 1945 ustrelil osem talcev kot povracilni ukrep za svoje žrtve.
  Oktober je krvavi mesec. Leta 1941 je bil ubit narodni heroj Štefan Kovac, javno obešena Cvetko in Kardoš, cez 20 aktivistov je bilo obsojenih, drugi so se umaknili v ilegalo ali cez Muro v delo OF. Vrnili so se leta 1944.
  Letos se je na prireditvi na Vaneci zbralo vec kot 250 ljudi, ljudi, ki spoš­tujejo preteklost in verujejo v pravicnost boja, spomin in opomin. Kulturni program so kot vsako leto pripravili ucenci Osnovne šole Puconci, Kri­ževski rogisti, program pa je povezoval Milan Zrinski. Letošnji slavnostni govornik je bil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, ki je po udarnem govoru zaslužnim clanom podelil tudi priznanja ZB. Sreca­nje se je koncalo z okrepcilom, ki so ga pripravili gasilci iz Bo­doncev, ter prijetnim klepetom in druženjem.
   Oktobrske dejavnosti ZB so se koncale s komemoracijami in obiski pomnikov naše zgodo­vine. Najprej je 27. oktobra KO ZB NOB Tišina organizirala lepo obiskano komemoracijo z nago­vorom in recitalom Kajuhovih pesmi ob spomeniku v Crnskih mejah, naslednji dan pa je MO ZB NOB skupaj z mestno obcino Murska Sobota pripravil spominsko slovesnost na soboškem pokopališcu, na ka­teri so sodelovali pevci Mešanega pevskega zbora Vladimir Mocan DU MS, ucenci III. osnovne šole MS, slavnostna govornica pa je bila naša clanica in svetnica MO Murska Sobota, Vlasta Veren. Po slovesnosti smo položili ven­ce pri Piramidi, spomeniku internirancem, borcem Rdece armade, prižgali svecko Sokolom, borcem za severno mejo, na Judovskem pokopališcu, pri spomeniku pilotom strmoglavljenega zavezniškega letala, vencek smo po­ložili tudi k spomeniku Štefana Kovaca, padlim prosvetnim delavcem in na spominsko plošco v gradu obešenim in mucenim revolucionarjem. Krajevna organizacija ZB Rogašovci pa je položila venec na grob partizana Alojza Škrjanca - Mirka.
Bojka Veren
Celje:
Nekega vrocega julijskega dne smo se navsezgodaj zbrali clani UO KO za vrednote NOB Slavko Šlander. Že dolgo casa smo se pripravljali, da popravimo ogra­jo ob spominskih plošcah v ulici V. prekomorske brigade. Dva cila upokojenca sta izruvala stare stebricke in skopala globoke jame. V jame je bilo treba uliti svež beton in stebricke spet za­betonirati. Ko se je vse posušilo (vmes nam je predsednica DU pripravila malico), je podpred­sednik prebarval stebricke in verigo. 
  Nato je bilo treba ocistiti zelenico, pobrati smeti in ogorke, ki jih neozave­šceni krajani mecejo naokoli. Do te uspešne akcije ne bi mogli priti, ce ne bi bilo sodelovanja med društvi in darovalci iz bližnjih okoliških poslovnih prostorov. Navdaja nas zadovoljstvo, da nam je uspelo polepšati okolje ob spominskih plošcah.
Majda Kološa







Slavnostni govornik na slovesnosti je bil Milan Gorjanc.



Koncert v polni dvorani na Gorjanskem


Med postankom v Volicini 

JUBILEJI


100 let
Marije Mezgec

Partizansko kurirko Marijo Mezgec je na njenem domu na Poti pomor­šcakov v Portorožu 28. septembra obiskala delegacija ZB za vrednote NOB obcine Piran. Ob tem veselem dogodku smo ji cestitali in ji izrocili šopek cvetja. 
Na srecanju smo veliko izvedeli o njeni življenjski poti. Kljub visoke­mu življenjskemu jubileju nam je z bistrim umom in odlicnim spomi­nom pripovedovala kaj vse je doži­vljala kot partizanska kurirka, ko ji je kljub nevarnosti, da jo odkrijejo fašisti in nato Nemci, vedno uspelo pravocasno opraviti svojo plemeni­to nalogo in dostaviti pošto parti­zanskim enotam. Povedala nam je, da je pošto nosila iz Slivja, majhne brkinske vasi, na Tatre, Mrše, Koz­jane in tudi v Trst. To zahtevno na­logo je opravljala skupaj s še tremi prijateljicami, vcasih pa so s seboj na bolj zahtevno nalogo vzele tudi deset let mlajšo sestro Ano. Na svo­ji kurirski poti je spoznala visokega komandanta, ki mu je bilo ime Karlo Maslo. Tudi Janka Premrla - Vojka se spominja, ko je bil še v Brkinski ceti in preden je odšel na Nanos.
  Njeno delovanje za osvoboditev naše tedanje domovine se je zace­lo že pod fašisticno okupacijo in po kapitulaciji fašisticne Italije 8. sep­tembra 1943, ko so v naše kraje že cez nekaj dni pridrveli Nemci in se kruto znesli nad domacini. Spra­ševali so jih, kje so banditi, kot so takrat imenovali partizane. »Vedno smo jim odgovarjali; pri nas jih ni. Ne vemo, kje so.« Bilo je hudo, nam je dejala partizanska kurirka Marija Mezgec, ko so ji Nemci noc za noc­jo trkali na vrata in iskali partizane. Zjutraj so jih zbirali v vaškem središ­cu in jim grozili, da bodo vse pobi­li. Vsakodnevno so izvajali psihicni pritisk na domacine, toda kljub tem pritiskom ni bilo izdajstva, Celo do­maci župnik je pomagal domacinom in jih reševal pred Nemci in gotovo smrtjo. Marija je povedala, da je bil njen oce dve leti v partizanih v Ko­cevskem rogu in je kot izucen mizar popravljal razno opremo v barakah. Na sreco Marije niso odkrili in je lah­ko svoje nevarno in zahtevno pos­lanstvo opravljala do osvoboditve. Po osvoboditvi je kot izucena šivilja najprej delala v Modnem Krojaštvu v Piranu, nato pa do upokojitve v hotelu Palace, se spominja. Zdaj skupaj s sestro Ano živi v Portorožu.
Cestitamo za sto let življenja!
Franc Krajnc


90 let
Almire Zemljic

Jubilantko, rojeno 4. oktobra 1932 v Vrhpolju pri Moravcah v družini Kokalj, klicemo Mira in prihodnje leto bo minilo šestdeset let njenega delovanja v Združenju za vrednote NOB obcine Domžale. Seme do­moljubja je bilo zasejano že doma, saj so bili trije bratje pri partizanih. Mira je, ne zavedajoc se resnicne nevarnosti, po narocilu obvešca­la vašcane o prihodih Nemcev v vas. Pred preganjanjem, izseljeva­njem in nevarnostjo so se skrivali in prespali v gozdu. Najtežji spomi­ni segajo v februar leta 1944, ko je Mira, stara malo vec kot enajst let, z mamo v gozdu na Oklem, kjer je bila bitka, našla mrtvega brata Stan­ka s partizanskim imenom Branko. Zato se tovarišica Mira vsako leto udeležuje spominske slovesnosti. Lani v casu epidemije, ko obcin­ska slovesnost ni bila organizirana, so se domžalski pohodniki, od tega trije clani KO ZB Simon Jenko, ude­ležili spominskega pohoda prav na dan tragedije na Oklem, to je bilo 24. februarja 1944, tovarišica Mira pa se je krajši slovesnosti pridruži­la z recitacijo in kot vedno prižgala sveco v bratov spomin.
Oce Franc Kokalj je bil kmet in kovac, Almira pa je dobila ime po junakinji iz Miklove Zale. Oce je imel veliko osebno knjižnico, po­sojal je knjige, beležil izposojo, po vojni pa knjižnico podaril šoli v Vrhpolju, ki ni imela nicesar. Oce­tova osebna knjižnica je tako pos­tala osnova tamkajšnje knjižnice. Zato je Mira že od otroštva cenila knjigo in izobrazbo. Takoj po voj­ni je v Vrhpolju delala v ljudskem odboru, nato v Moravcah na ob­cini. Izobraževala se je ob delu, dosegla višjo izobrazbo in se izo­braževala tudi na Pravni fakulte­ti. Delala je na obcini Domžale v proracunski službi kot nacelnica davcne uprave in direktorica in­špekcijskih služb.
Pet let je delovala kot predsedni­ca KO ZB Simona Jenka Domžale. Pridobila je veliko novih clanov in organizirala obisk spominskih slo­vesnosti po okoliških vaseh herojih: Hrastniku, Korenu, Zlatem Polju … Potrudila se je, da je KO Simon Jen­ko lahko pridobil svoj prapor. V živ­ljenju se je Almira morala že zgodaj soociti z izgubo brata, pozneje moža in sina. Vendar je naša castna cla­nica vedra, nasmejana, optimistic­na. Pohvali sotovariše, se pogumno spopada s tegobami let in vsem vli­va veselje do življenja. 
Manica Perdan Ocepek

V METEŽU ZGODOVINE Gostilna Ruski car (3)

Trije bratje Cunder v NOB (3)

Med tremi brati Cunder iz gostilne Ruski car na Ježici v Ljubljani, ki so se že na zacetku vkljucili v na­rodnoosvobodilni boj, je bil najbolj izobražen Milan. Zanj je bilo odlo­cilno, da je materin brat, velepo­sestnik Anton Kobi iz Borovnice, v svojo oporoko zapisal, naj študira, do kakršnega koli stanu ima veselje.
Tako je Milan s sredstvi iz strice­ve dedišcine s študijem v Ljublja­ni, Zagrebu in avstrijskem Gradcu postal »doktor vsega zdravilstva«. Mati mu z lastnimi sredstvi študija ne bi mogla omogociti. Kmalu po študiju je postal najprej asistent in nato docent na Medicinski fakulteti v Ljubljani, po smrti znamenitega profesorja in svojega vzornika dr. Janeza Plecnika pa še predstojnik Anatomskega inštituta pri Medicin­ski fakulteti. Predaval je tudi sodno medicino na Pravni fakulteti ter de­lal kot zapriseženi sodni izvedenec.
Ob napadu nacistov in fašistov na Jugoslavijo se je dr. Milan Cun­der pri 33 letih prostovoljno prid­ružil akademski legiji ter s svojimi študenti stopil v bran tedanji do­movini. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil na fakulteto ter v sode­lovanju s Cirilom Rusom in Bori­som Trampušem - Cošem že aprila 1941 organiziral akademsko skupi­no, ki se je vkljucila v Osvobodilno fronto in povezala s komunisticno partijo. Ker so ga novembra 1941 Italijani neuspešno poskušali areti­rati, je odšel v ilegalo, pri tem pa je oddal za partizane ves inštrumen­tarij Anatomskega inštituta in veli­ko zalogo dezinfekcijskih sredstev. Ceprav se je želel takoj pridružiti partizanom, so ga cez zimo zadržali na ilegalnem delu v Ljubljani, spo­mladi leta 1942 pa ga je Prežihov Voranc poslal na Babno Goro, kjer se je zbiral bataljon za Gorenjsko. V partizanih je dobil ime Miha.
Dr. Milan Cunder, ki je bil eden od prvih partizanskih zdravnikov v Sloveniji, zagotovo pa prvi univer­zitetni ucitelj medicine v partizanih, je bil dodeljen Kamniškemu bata­ljonu. Junija 1942 je postal odredni zdravnik in s tem hkrati clan štaba Kokrškega odreda. Dr. Cunder, ki je v zadnjem desetletju vecino casa v belem plašcu preživel po predaval­nicah in zdravniških ambulantah, se je s soborci, ki so bili v glavnem precej mlajši od njega, tako znašel v divjem planinskem svetu. Ceprav sta bila življenje in gibanje v njem povezana s številnimi napori, da o nevarnostih med premiki in bitkami niti ne govorimo, se je neutrudno lotil svojega zdravniškega dela. Ce je bilo treba, je ure in ure pešacil, da bi pomagal ranjenemu partizanu ali bolnemu privržencu Osvobodil­ne fronte na terenu.
 Dr. Cunder je s soborci sodelo­val v bitki v Zlatem Polju, v hudem boju na Kostavški planini nad Tuhe­ljem in drugih bojih. Obdobje, ki ga je prebil med partizani na Gorenj­skem, zgodovinarji oznacujejo kot najtežje. Konec januarja 1943 je po izdaji pri delu na terenu v Cerkljah padel v nemško ujetništvo. Zaprt je bil v Begunjah, kjer so ga odpelja­li celo na morišce, vendar ga tam niso ustrelili, ceš da v zaporih pot­rebujejo zdravnike. V Begunjah je bil zaprt okoli osem mesecev, od tega je dva meseca in pol delal v zaporniški ambulanti, pa tudi sicer je veliko pomagal sojetnicam in so­jetnikom, kar je mogoce razbrati iz knjige Begunje dr. Janeza Gercarja.
 Kot piše Drago Druškovic v knjigi Prežihov Voranc, pisatelj in politik, so dr. Cundra in Prežihovega Voranca septembra 1943 iz Begunj prepe­ljali na gestapovsko poveljstvo v Nemcijo, v jetnišnico tajne državne policije Geheime Staatspolizie, kjer je bil varnostni pripor za politicno pomembne jetnike. Tam so ju zasli­ševali najvidnejši nacisticni veljaki, menda celo Himmler. Po dveh me­secih so dr. Cundra poslali v kon­centracijsko taborišce Sachsenha­usen (Orannienburg) pri Berlinu. Poleti leta 1945 se je vrnil domov in bil med soustvarjalci popolne Medicinske fakultete v Ljubljani, na kateri je postal izredni profesor za anatomijo in predstojnik Anatom­skega inštituta. Po vojni je prejel priznanje ZZB NOB Slovenije »za požrtvovalnost in tveganje, ki ju je pokazal v zaporniških bolniških od­delkih, ko je aretiranim clanom OF, ogroženim od okupatorja, nudil ne­sebicno pomoc in zašcito«. Aprila 1946 je bil odlikovan z redom za­slug za narod III, na predlog partij­ske celice pa je oddal tudi prošnjo za dodelitev spomenice 1941.
 Dr. Cunder, ki se je že v doma­cem okolju in med študijem razvil v široko razgledanega in kriticno raz­mišljujocega intelektualca, misle­cega s svojo glavo, je tri cetrt leta pred resolucijo Informbiroja padel v politicno nemilost. Z grajanjem tedanjih razmer si je prislužil naj­strožjo partijsko kazen pred izklju­citvijo in politicno etiketo »ustvar­jalca tendence frakcionaštva«, ker je govoril »vi intelektualci in mi delavci«. Po objavi resolucije Infor­mbiroja pa so ga septembra 1948 izkljucili iz partije, ker »vsa njegova preteklost govori, da je bil antipar­tijski element«. Konec decembra so ga z aretacijo odstranili z univerze in proti njemu organizirali montiran sodni proces, ki je bil »pol dacha­uski« in »pol informbirojevski«. V dachauskem delu je bil oprošcen, v informbirojevskem pa je bil obso­jen na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo drža­vljanskih pravic, ker je na cesti ob Ljubljanici znanki Marici L. rekel, da je »naše gospodarstvo zafurano in da bo vse vrag vzel«, s cimer je »pozival na nasilno rušenje obsto­jece državne ureditve«.
Kazen je prestal na Golem otoku, Grgurju in v Bileci, po vrnitvi pa je bil »izbrisan« iz zgodovine in nad­zorovan do smrti leta 1970. Delal je kot prosektor v Celjski bolnišnici. Njegova življenjska pot je celovi­to popisana v knjigi Tomaža in dr. Juša Kšele Milan Cunder – cena svo­bodomiselnosti. Spremni besedi sta napisala predstojnica Inštituta za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti v Ljubljani prof. dr. Zvon­ka Zupanic Slavec in zgodovinar dr. Marjan Žnidaric. Oba sta zapisala, da knjiga o dr. Cundru potrjuje, da revolucija res žre svoje otroke. Spo­mladi 2022 je bil posthumno tudi sodno rehabilitiran, v akademskih krogih pa že prej. 
Tomaž Kšela
(Nadaljevanje v prihodnji številki)


Milan Cunder

Dr. Cunder, ki se je že v domacem okolju in med študijem razvil v široko razgledanega in kriticno razmišljujocega intelektualca, mislecega s svojo glavo, je tri cetrt leta pred resolucijo Informbiroja padel v politicno nemilost. 



www.svobodnabeseda.si

PREJELI SMO

Šarec: »Veliko krvi je bilo prelite« – 
Aretirani in zvezani? 
19. marca 1944 so Nemci sestre­lili ameriški bombnik Liberator B-24 »Moo Juice«. Letalo je str­moglavilo v bližino vasi Štrav­berk (nad Otoccem). 1. oktobra 2022 je v tej vasi ob slovesnem odkritju spominske kamnite table v spomin zavezniškim letalcem in domoljubnim domacinom zbrane nagovoril minister za obrambo Marjan Šarec. Zahvalil se je tudi prisotni sin rešenega ameriškega pilota Ernieja Nordwella. 
  O tem je še istega dne dokaj po­drobno porocal tudi portal MMC RTV Slovenija. Od desetih clanov posadke so bili trije smrtno ra­njeni (poimensko navedeni na ta­bli), sedem jih je s padali pristalo v okolici Novega mesta, dva (op.: Lowell G. West in Ernest E. No­rdwell) so s pomocjo domacinov rešili partizani. In maja 1944 so že bili v svoji enoti v južni Italiji. Vse to zvecine izvemo tudi iz no­vice MMC.
 A preprost racun kaže, da tu ne­kaj manjka. Kaj se je zgodilo pre­ostalim petim, ki jim MMC ne nameni niti besede? To so bili le­talci Aubrey L. Edwards, William J. Reichle, Howard E. Wolltemath, Allen D. Hay in Lyle A. Taylor, ki jih na (ne)sreco nekih resnicoljubcev tudi poimensko oznanja urbi et orbi spominska plošca v Štrav­berku. Za tiste, ki bi tam imeli te­žavo najti njihova imena, so na tabli vklesana pod rubriko »ZA­JELI DOMOBRANCI IN PREDALI NEMCEM«. Ali je novinar MMC to v svoji poklicni preobremenje­nosti spregledal? Teh pet letal­cev, naj ponovimo, so domobranci oziroma za neko nostalgicno po­liticno skupino pri nas kar »edi­na prava slovenska vojska« iz­rocili Nemcem. In ta »vojska« se je res ravnala cisto po vojaških pravilih. Sicer nemških, a kaj bi to! 2. decembra 1943 je namrec v Ljubljani izšel nedvoumen pi­sni ukaz domobranskim enotam (štev. dopisa 1641), ki ga je kot podpolkovnik lastnorocno pod­pisal Franc Krenner (Medvode 1898 – Argentina 1973) in v njem med drugim dobesedno zapisal: »Zapovedujem, da se v slucaju pristanka padobrancev ti nemu­doma aretirajo in material zaple­ni. Pobeg pristalih padobrancev se mora na vsak nacin prepreciti. Ujeti padobranci se morajo zve­zani, z zaplenjenim orožjem in drugim materijalom takoj izroci­ti po izvršenem zaslišanju s po­rocilom za vodjo nemške polici­je in vodstvo nemškega štaba za boj proti banditom.« Leta 1944 je namrec nemški okupator uradno ustanovil slovensko domobran­stvo (Slowenische Landwehr) in za poveljnika organizacijskega štaba postavil Franca Krennerja. 
Ni dvoma, da pri »padobrancih«, ki jih je treba takoj aretirati in zvezati, gre za zavezniške in ne nemške, domobranske ali celo kakšne zamudniške iz samih ne­bes, od koder so se vztrajno de­lali gluhe na domobranske mo­litve »vsemogocnemu Bogu… za zmago v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stojeco pod po­veljstvom vodje Velike Nemcije, SS cetami in policijo proti ban­ditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom«.
  Spodobilo bi se, da bi prodo­mobranska stran pri nas zaradi uravnoteženosti pripravila lastno vzporedno prireditev ob istem spomeniku in povabila kakšnega od otrok tistih petih Americanov, ki so jih aretirane in zvezane izro­cili Nemcem. Slavnostni govornik bi se našel, kakšna prikladna pe­sem tudi, simbolno zvezani otrok pilota bi tudi lahko kakšno dejal. Idealna priložnost bo 2. decem­bra 2023, ob 80. obletnici zna­menitega Krennerjevega ukaza vestnim domobrancem.
  Priznanje portalu MMC RTV SLO za odprtost o temah iz protioku­patorskega boja slovenskega na­roda in še posebej v. d. urednika (od marca 2022) uredništva za nove medije Igorju Pirkovicu, s katerim je odhajajoca prejšnja vlada za svoj konec okrepila sam vrh tega portala. 
Igor Mravlja, Ljubljana
Predsedstvu ZZB 
za vrednote NOB 
Slovenije
V Svobodni besedi (oktober 2022, stran 9) je bil med predstavlja­njem številnih spominskih do­godkov objavljen tudi zapis o slo­vesnem praznovanju v Pobegih, Cežarjih in Pradah ob stoti oble­tnici rojstva partizanske ucitelji­ce Elvire Vatovec. Ob raznovrstnih spominskih prireditvah je bila tudi okrogla miza o partizanskem šolstvu na Primorskem, na kate­ri je bilo jasno izreceno priporo­cilo, da si to – za narodni obstoj in kulturo – izjemno pomembno delovanje v casu narodnoosvobo­dilnega boja zasluži trdno mesto v zgodovinskem spominu. Za do­sedanje ohranjanje spomina je skrbelo posebno društvo primor­skih partizanskih uciteljev, ki je nastalo na pobudo pesnika Cirila Zlobca. V razpravi na okrogli mizi je bilo izreceno tudi bridko spoz­nanje, da je ta dejavnost »žal z naravnim osipom sama zamrla«. 
Prepricana sem, da sta odgovor­nost in dolžnost sedanjih rodov ne le uciteljstva, temvec vseh, ki se zavedajo pomena delovanja partizanskih šol v strahotnih voj­nih razmerah in med narodnoo­svobodilnim bojem, da se to edin­stveno narodotvorno prizadeva­nje v takratni okupirani Evropi ne prepusti pozabi; védenje o tem, kako se v najhujših razmerah za obstoj narodne skupnosti more kljubovati raznarodovanju, je lah­ko stalen vir ponosa na pogum­ne prednike in prednice ter hkrati spodbuda za sedanje nacrtovanje in uresnicevanje humanih ciljev v sicer neprijaznih razmerah.
Zato predlagam, da se na vsebin­skih in organizacijskih temeljih (še) obstojecega društva oblikuje novo društvo tako, da bi manjše jedro do zdaj aktivno vkljucenih v razlicne prireditve, ki se nanašajo na partizansko šolstvo, ucitelji­ce in ucitelje, pripravilo vse pot­rebno za ustanovitev spominske­ga društva v javnem interesu. O naslovu bo odloceno na podlagi pripravljene zasnove delovanja društva, omenjam pa možen de­lovni naslov: spominsko društvo Partizansko uciteljstvo ali spo­minsko društvo Partizanska šola. 
Predsedstvo ZZB za vrednote NOB Slovenije prosim, da preso­di o tem predlogu, tajništvo pa, da seznani vsa obmocna združe­nja, ki naj poskrbijo za razširitev predloga na posamezne (zlasti do sedaj najbolj prizadevne) osnov­ne in tudi srednje šole.
V pricakovanju razumevanja s to­variškimi pozdravi,
Maca Jogan, Ljubljana 
O imenu znamenite gostilne
V septembrski številki Svobodne besede sem z zanimanjem preb­ral clanek Tomaža Kšele z nas­lovom Trije bratje Cunder v na­rodnoosvobodilnem boju – med drugim tudi zato, ker se navezuje na gostilno, v kateri sem nekoc, ko jo je vodil še Boris Cunder, preživel veliko prijetnih vecerov. Ob vsem spoštovanju do avtorja clanka kot nespornega pozna­valca (iz prve roke) zgodovine te gostilne in rodbine Cunder pa si bom vseeno dovolil manjšo in morda nepomembno (kakor za koga) pripombo.
 Zmotila me je navedba na sa­mem zacetku clanka, da letos mi­neva 201 leto, odkar je znamenita gostilna ob Dunajski cesti na Je­žici v Ljubljani dobila ime Ruski car. To ime avtor uporabi potem še enkrat, ko pravi, da je bilo v gostilni Ruski car vedno veselo … Ta gostilna se je namrec približno do sredine 70. let prejšnjega sto­letja imenovala Pri ruskem carju in gotovo je to ime nosila tudi že leta 1821, saj je bil tak nacin poimenovanja gostiln takrat in je vecinoma še danes obicajen: Pri kolovratu, Pri lovcu, Pri Kovacu, Pri Žabarju itd.
 Šele po Borisovi smrti leta 1973 so namrec dedici, potem ko so opustili gostinsko dejavnost v starožitnih prostorih glavne stav­be in jo preselili v za ta namen prenovljeno gospodarsko poslo­pje, gostilno, ne menec se za tra­dicijo, preimenovali v Ruski car. Škoda.
 V tolažbo pa nam je, da na pro­celju glavne stavbe ob Dunajski cesti lahko še danes (ce ne druga­ce, pa na spletu) preberemo na­pis: PRI RUSKEM CARJU.
Mitja Radoševic
Gostilna Ruski car 
v metežu zgodovine
Bralcu Svobodne besede Mitji Radoševicu se zahvaljujem, da je v svojem pismu redakciji odprl vprašanje o, kakor sam pravi, imenu »znamenite gostilne« na Ježici. V svojem zapisu o Cundro­vi družini iz te gostilne v mete­žu zgodovine mi žal razpoložlji­vi prostor ni dopušcal, da bi se spušcal v take podrobnosti, ki pa so vsekakor zanimive in povedne.
Najboljši poznavalec zgodovi­ne rodbine pri »Ruskem carju« je upokojeni odvetnik Primož Cunder. V svojem arhivu hrani fotografijo, na kateri na hrbtni strani piše: »Živeli mnogaja leta slovenski župani! Živela Slove­nija!« Ob tem je datum 3. rožnik leta 1879. Že takrat so pri Ru­skem carju vzklikali »Živela Slo­venija!« Na fotografiji pa je ob slovenskih županih na obmocju tedanje Ljubljane nekdo na roko napisal: »Nace Cunder, župan na Ježici pri »Ruskem carju«. Iz tega, doslej najstarejšega dokumenta izhaja, da je takrat gostilna nosila ime »Ruski car«. V moji mladosti pa se je gostilna imenovala »Pri ruskem carju«. O tem prica napis, ki je še zdaj na procelju gostilne, ki gleda na Dunajsko cesto. Na procelju nad novim vhodom pa je prvotno ime »Ruski car«. »Ruske carice«, ki je gostilni vrnila prvot­no ime, žal ni vec, zato ne vemo, kaj jo je pri tem vodilo. Domacini so v starih casih gostilni, iz kate­re sta bila kar dva župana Ježice, pravili tudi »Pri ruskovac«, ker je bila poleg gostilne še kovacija. Sam sem v svojem kratkem zapi­su o družini pri tej hiši uporabil ime gostilne, ki je v uporabi da­nes, da ne bi prišlo do kakšnega šuma v komunikaciji.
V zgodovini gostilne Ruski car oziroma »Pri ruskem carju« je toliko zanimivih tragicnih in ve­selih zgodb (tudi iz casa naro­dnoosvobodilnega boja), da bi lahko o njih napisali knjigo, ki bi veliko povedala tudi o zgodovini Ljubljane in Slovenije. Poslednja živa prica polpreteklosti te zna­menite gostilne, iz katere so se trije bratje že leta 1941 pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, je nosilka zlate plakete ZZB NOB Slovenije, 99-letna Sonja Cunder, ki je bila kot tržaška Slovenka tudi sama udeleženka narodnoo­svobodilnega boja.
Tomaž Kšela
Sram naj jih bo!
Slovenski politiki so se poskrili v mišje luknje, da jim ne bi bilo treba pred Rusko kapelico. Le Mi­lan Kucan je bil tokrat (znova) na pravi strani zgodovine. Pieteta nima nic s podporo vojni ali izre­kanjem proti njej. Tisti, ki so nam zgradili cesto, so nesrecno umrli v ujetništvu. In v boju proti drža­vi, ki je bila tudi naša jeca naro­dov. Ker so se borili tudi za našo svobodo, bi jim morali biti hva­ležni – vojna v Ukrajini (ki so jo itak povzrocili Americani) gor ali dol. Slovenski politiki so skupaj s sedanjim vodstvom države poka­zali, kakšni licemerci so v resnici in kako malo jim zares pomeni­ta pieteta in iskreno prijateljstvo. Sram naj jih bo! 
S. B. 
(naslov hranimo v uredništvu)
Kje v Ljubljani lahko položim rožo v spomin Titu?
 
To je bilo moje vprašanje pred ne­kaj leti, ko sem vnuku pri njegovih petih letih pripovedovala spomi­ne na partizanske bitke, o herojih in Titu. Bližal se je maj in želela sem, da ob Titovem spomeniku ali obeležju položiva rožo.
 Toda kam? Zacela sem brskati po spletu in odkrila spominsko obeležje v Savskem naselju, ki ga je 25. maja 1972 postavilo horti­kulturno društvo Savsko naselje. Obeležje je skoraj skrito pod lipo in med okrasnim grmovjem nekaj metrov od plocnika. Takrat sva z vnukom 4. maja prvic nesla nekaj nageljckov.
 Letos po volitvah, ko je spet po­sijalo sonce upanja, se je v meni vzbudila velika želja, da se z jav­no gesto poklonim Titu in njego­vim casom. K njegovemu obelež­ju sem odnesla rože.
  Ob izidu majskega casopisa Svo­bodna beseda me je cakalo pre­senecenje, ko sem sliko svojih rož pred Titovim obeležjem videla ob clanku Tatjane Kardelj. Morda da­nes še ni cas za odpiranje starih ran. Danes je treba vso energijo usmeriti v gradnjo nove Sloveni­je. Cas pravega spomina bo verje­tno prišel z novo generacijo, ki bo lahko neobremenjeno sodila zgo­dovino. In takrat bo, upam vsaj, napocil cas, ko bodo ljudje vedeli, kje se tudi v Ljubljani lahko pok­lonijo Titu.
  K pisanju tega pismo me je je spodbudila slika v casopisu Delo ob preimenovanje Trga republike Hrvaške v Trg maršala Tita v Za­grebu.
Mimi Žvan


Krik do nebes
(v Meljski vojašnici 1941)
Maj, sonce, vonj goric in ptic šcebet
zaprtim v jeci ne pozdravlja ran.
Vihar upihnil je visoki dan,
duha nam crn presunja bajonet.
V bodicju žic k nam trga se zaman
ljubezen žen, plac dece, sen deklet:
oh, dom jim pust in prazen je, preklet,
ves rod za križ in smrt zaznamovan.
Srce, vkovano v suženjski obroc,
si koprnece išce zvezd skoz noc,
beseda nam na ustnicah nemi.
V nebo, cuj, ljudstvo vpije na pomoc.
O Bog, zakaj zapustil si nas danes!
Franc Borko 
(mariborski izgnanec 6. junija 1941)

PESEM

KNJIGA Pri založbi Sanje

Avgustovega dne
(Ob 80. obletnici smrti 
podhoških žrtev)
Bil je avgust, kot v teh dneh, 
žanjice so žetev koncale, 
krompir je cemel v kleteh, 
cebele za med so garale …;
po strnišcih so stopicale vrane, 
zrela otava je cakala kosce – 
roke, pridne, ljubece, zgarane, 
skrbno so opravljale posle. 
Bil je avgustovski dan, 
od vseh drugih drugacen, 
vražje crn – kakor katran,
težak, svinceno omracen; 
prepoln, tesnobe, gorja, 
žaloben, turoben, zagaten, 
z oblicji grenkih solza, 
tožnih, zavrnjenih prošenj. 
Bili so odpeljani, 
zvezani z žico, 
ne krivi odgnani, 
zaprti v temnico. 
Bili so izdani – 
zapisani v beležnico, 
preiskovani, klevetani, 
opljuvani z ošabno govorico. 
Obudimo jih skozi stih: 
Karel Blatnik, 
Anton Fink (Francetov), 
Anton Gorše (Boštajcev), 
Franc Janežic (Bavšev), 
Anton Medic (Crckov), 
Franc Mlinar (Mihatov), 
Janez, Franc, Alojz Oblak, 
po domace (Kovacevi), 
Jože Pavlin, 
Anton Turk (Dolinarjev,
tudi Krancenov), 
Alojz Zupancic (Bregarjev); 
vsi ti možje iz Podhoste, 
pa Anton Fink (Francetov), 
Jože Mavsar, 
Janez Šercelj (Frtnatov Anze) 
iz Meniške vasi ter 
Jože Bavdek iz Loške vasi. 
 
Ko se je gostila temina, 
cez most so jih gnali – 
ob prvem stebru kozolca 
so vanje drdrali rafali; 
v jeku so glave klonile, 
kri je pojila zemljo teme, 
v dan so jih mule vlacile 
kot crke do mrtvašnice. 
Ob kozolcu je mrlo upanje, 
na latah je klecnila zarja, 
ob stebru so obležali možje, 
žrtve podivjanega grobarja. 
V kotu so kraj jim odbrali, 
kjer so necistih grobovi – 
ko so jih v jamo metali, 
so z vetrom jecali zvonovi. 
Ne, to niso bili zgolj uboji, 
hladni streli okupatorjevi, 
to so bili nagnusni umori – 
zlocin pozverinjene nravi;
zanj niso nikomur sodili 
v ducejevi prekršceni patrii, 
gluhonemi so sodni mlini, 
zlo je sojeno tu, v srcih ljudi. 
Tu smo – na mestu zlocina, 
v nas je ponos – in je umor; 
iz žrtev je rasla domovina, 
premagala je štiriletni teror. 
O, ali smo vredni spomina, 
gremo k obzorju, v novi zor? 
Onkraj je zagrobna tišina …, 
a življenje mora iti navzgor. 
 * * *
Toda!
Ljudje! treba je vztrajati – 
iti od zverstva k clovecnosti. 
Franci Šali

Partizanski dnevnik Edvarda Kocbeka


Letos spomladi so pri založbi Sa­nje izdali Partizanski dnevnik I in II Edvarda Kocbeka, v katerem so na enem mestu prvic zbrani Kocbekovi zbrani spisi, njegove pesmi in celo­ten partizanski dnevnik. Dve zajetni knjigi imata skupaj kar 1400 straneh. Besedila je uredil Rok Zavrtanik, urednik in direktor založbe Sanje, ki je prispeval tudi uvodni zapis, še dva uvodna zapisa sta dodala dr. Mihael Glavan in Peter Kovacic Peršin. 
To res obsežno delo, ki je seveda tudi izjemen zalogaj za založbo, je po besedah Roka Zavrtanika nas­talo v novem prelomnem casu za slovenski narod, v casu, ko se svet okoli nas spreminja, na površje pa spet prihajajo grožnje, za ka­tere smo bili prepricani, da se ne bodo nikoli vec ponovile. »Edvard Kocbek, sodobnik Srecka Kosove­la in njegov brat po duhu, v svo­jem partizanskem dnevniku pricu­je najpomembnejšo bitko, ki jo je kdaj bojeval slovenski narod. Ko smo se Slovenci prvic v pisani zgo­dovini družno uprli trinogu brez primere, smo se s tem obenem – kot ugotavlja Kocbek, prvic v svoji zgodovini družno, jasno in odlocno uprli tujemu gospodarju in obenem vsaki tuji vnanji, najsi še tako mo­gocni in arbitrarni avtoriteti,« piše Zavrtanik. O tem, kako zelo so Kocbekovi zapisi in njegove misli aktualni tudi danes, med drugim pricajo naslednje Kocbekove misli: »Clovek božji, kar vidiš in cesar ne vidiš, je spremenjena resnicnost! Kar vidiš in cesar ne vidiš, je bojni prostor! En sam bojni prostor! Ne fronta, potegnjena s crto orožja, niti bojišce, ki se pomika z zemljiš­ca na zemljišce, temvec eno samo razdivjano ozracje, en sam razbes­neli prostor, en sam vihar usode, ena sama prepadna negotovost, ena sama smrtna nevarnost!« 
Usoda Edvarda Kocbeka
Edvard Kocbek (1904–1982) je bil ena najvidnejših osebnosti sloven­skega partizanskega gibanja, pred­stavnik kršcanskih socialistov v Osvobodilni fronti, podpisnik zna­menite Dolomitske izjave, po voj­ni nosilec pomembnih politicnih funkcij. Kocbek, rojen pri Sv. Juriju ob Šcavnici, je najprej študiral te­ologijo, a je študij opustil in zatem študiral romanistiko v Ljubljani, Berlinu in Parizu. Služboval je kot profesor francošcine in se v Lju­bljani dejavno vkljucil v slovensko kulturno in politicno življenje. Kot ugleden katoliški intelektualec je že pred drugo svetovno vojno veli­ko objavljal, med drugim je v reviji Dom in svet objavil esej Premišlje­vanje o Španiji. V njem je analiziral boj med uporniki generala Franca in špansko republikansko vlado, pri cemer je bila njegova razlaga fašizma zelo podobna logiki Ko­minterne, kar je zelo razjarilo do­mace katoliške kroge, Kocbeka pa uveljavilo kot osrednjo osebnost med katoliškimi socialisti v Slove­niji. 
Med vojno je bil kot vodilni kr­šcanski socialist (po aretaciji in ustrelitvi Aleša Stanovnika) leta 1942 vkljucen v izvršni odbor OF in je v tej funkciji odšel v partiza­ne na osvobojeno ozemlje. Med drugim je bil Kocbek februarja leta 1943 podpisnik znamenite Dolo­mitske izjave, novembra 1943 pa je na zasedanju Avnoja v Jajcu postal eden od podpredsednikov. Bil je tudi odposlanec zbora odposlancev slovenskega naroda v Kocevju in zasedanja Slovenskega narodnoo­svobodilnega sveta v Crnomlju fe­bruarja 1944, na katerih je bil izvo­ljen v predsedstvo SNOS, ob koncu vojne pa je bil eden od štirih pod­predsednikov OF.
Po vojni je bil Kocbek najprej minister za Slovenijo v zvezni vla­di, po vrnitvi iz Beograda pa je leta 1946 postal podpredsednik prezi­dija Ljudske skupšcine in zvezni poslanec. Potem pa je leta 1951 objavil knjigo Strah in pogum, v kateri je nacel nekatera dotlej ta­buizirana vprašanja iz obdobja na­rodnoosvobodilnega boja (pogledi na smrt in likvidacijo politicnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, proble­matiko katolicanov med NOB). Predstavniki politicnega režima so ga silovito napadali in ga leta 1952 prisilno upokojili ter ga vse do njegove smrti tudi nadzorova­li. Znova je zacel objavljati šele po letu 1961, tri leta pozneje pa je za pesniško zbirko Groza prejel Pre­šernovo nagrado. 
Pravi šok pa je v slovenski jav­nosti povzrocil izid Kocbekove iz­povedi v obliki intervjuja pod nas­lovom Edvard Kocbek - Pricevalec našega casa, ki sta ga leta 1975 v Trstu objavila pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. V dolgem pogovo­ru je Kocbek spregovoril o povoj­nih pobojih domobrancev. Intervju je povzrocil ponovne diskreditacije in napade tako na Kocbeka kakor tudi na Borisa Pahorja. Zgodba je znana pod imenom Zalivska afera. Edvard Kocbek je umrl leta 1982 v Ljubljani. 
Dve obsežni knjigi
Rok Zavrtanik kot urednik dveh ob­sežnih knjig med drugim za Kocbe­ka ugotavlja: »Njegov Partizanski dnevnik ni le izjemen dokument za razumevanje naše zgodovine, pac pa sveti globoko v naš casov prihodnost. Je knjiga, ki jo lahko spet in spet vzamemo v roke, saj nam pomaga razsvetljevati pot nad vrtoglavimi prepadi našega pros­tora in casa. Vstopa v najsvetejše, najtemnejše prostore clovecnosti in zavedanja, razstira in osvetljuje pot, ki jo je partizanstvo prebujalo, da je zmoglo nadcloveško moc za boj vseh bojev.«
V prvi knjigi Partizanski dnevnik sta objavljeni Kocbekovi deli Tova­rišija in Listina, gre pa za zapise od avgusta 1938 do maja 1943. Obe deli sta že izšli v samostojni obli­ki, in sicer Tovarišija leta 1949, Li­stina pa leta 1967. Temu je dodan Kocbekov avtorski zapis oziroma spremna beseda ob izidu Listi­ne. Kocbek na koncu zapiše: »Moj dnevnik je del slovenske osvobo­dilne zgodovine … Zgodovina na­mrec ni preteklost, temvec spozna­nje, ki ga imamo o njej. Zgodovina je pogled sedanjosti na preteklost in njena usmerjenost v prihodnost. Zgodovina je predvsem vprašanje o cloveku, ki se z uresnicevanjem v sedanjosti usmerja v prihodnost.« V prvi knjigi sta ponovno obja­vljeni tudi spremna beseda Janeza Gradišnika, ki jo je napisal ob izi­du Kocbekovih dnevnikov v knjigi Pred viharjem leta 1980 (založba Slovenska matica), in skrajšan za­pis dr. Andreja Inkreta k šesti knjigi Kocbekovega zbranega dela. 
Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz avtorjevega partizanskega obdobja, dodan je še izbor clankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v casu, ko je nastajal dnev­nik. Za nastanek prve knjige so po­leg urednika Roka Zavrtanik zaslu­žni tudi drugi slovenski intelektualci: Mihael Glavan, sicer urednik Zbra­nih del Edvarda Kocbeka, Kocbekov sodobnik Peter Kovacic Peršin, ki je med drugim zaslužen tudi za objavo knjige Osvobodilni spisi; pisatelj Bo­ris Pahor, tesen Kocbekov prijatelj, ki ga je podpiral vse do smrti, in An­drej Inkret, raziskovalec Kocbekove ustvarjalne dedišcine ter Janez Gra­dišnik, ki je uredil Kocbekove pred­vojne dnevnike.
Druga knjiga Partizanskega dnevnika zajema v obliki dnevni­ka obdobje od maja 1943 do maja 1945, vsebuje pa še spremni besedi Mihaela Glavana in Petra Kovacica Peršina ter Skice za življenjepis Ed­varda Kocbeka Andreja Inkreta.
Cena kompleta je 60 evrov.
J. H. 


Spomenik Kocbeku v Tivoliju v Ljubljani

SPOROCILA 26. november 2022 ob 18. uri

14. praznik partizanske pesmi

14. praznik partizanske pesmi bo v Festivalni dvorani v Ljubljani v soboto, 26. novembra 2022, ob 18. uri. Castni pokrovitelj je župan mesta Ljubljana Zoran Jankovic. Izvedbo so omogocili: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Mestna obcina Ljubljana, Konstrukcije Ko­govšek d. o. o., Dobrova, Nord d. o. o., Ljubljana in Jorc - Pobuda d. o. o., Horjul. Organizator prireditve je KUD Serafin. 
Namen Praznika partizanske pe­smi je ohranitev kulturne dedišcine enega od pomembnih delov naše pevske kulture. Dedišcina, ki se je ohranila, je presenetljivo velika: nad 12.000 pesniških enot, veliko že med vojno uglasbenih in množicno izvajanih pesmi. Slovenska glasbe­na tradicija je prav gotovo najizrazi­tejša v zborovski pesmi. Ta zakoni­tost je obveljala tudi za partizansko pesem, tako tisto, ki je nastala že med vojno, kakor tisto, ki se je v po­vojnem casu vracala k tej tematiki. Po Evropi je partizanska pesem go­vorila o nadcloveškem boju malega naroda, ki je z odlocnostjo svoje vo­lje preživel in skupaj s svojimi za­vezniki tudi zmagal. Partizanska pe­sem je bila glasnica slave, ponosa in dostojanstva našega cloveka. In ta v boju prekaljeni Slovenec je danes enakopraven partner v tisti Evropi, ki se je rodila iz vrednot skupnega boja proti nacizmu in fašizmu. To resnico in sporocilo naj slovenska partizanska pesem oznanja tudi na­šim prihodnjim rodovom.
Na 14. prazniku partizanske pe­smi bodo nastopili: Partizanski pev­ski zbor, Ljubljana; Mešani pevski zbor Lipa zelenela je ..., Ljubljana; Moški pevski zbor KD Tine Kos, Moravce; Ženska vokalna skupi­na Brinke, Grosuplje; Moški pev­ski zbor Radomlje; Rudarski pevski zbor Loški glas, Zagorje ob Savi; Mešani pevski zbor Medis; KUD Svoboda Crnuce, Ljubljana; Moš­ki pevski zbor Zarja, Trbovlje; Pri­morski akademski zbor Vinko Vo­dopivec, Ljubljana.
Vstop na prireditev je prost!

16

november 2022

NAGRADNA KRIŽANKA

Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križan­ka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si 
do 15. decembra 2022. Trem izžre­banim reševalcem bomo podarili knjigo.


Izžrebani reševalci križanke iz 
84. številke casopisa Svobodna beseda 
1. Marica Demšar, 
Rudno 34 a, 4228 Železniki
2. Janez Dokl, 
Pod Gonjami 60, 2391 Prevalje
3. Marija Fatur, 
Zagorje 122, 6257 Pivka
Rešitve križanke:   
OSLAR, OGLAR, DVOJAMBORKA, ŽIGA ZOIS, TJ, ILO, STRPNEŽ, RESAVA, ODRA, AN, SEC, DO, UNIKAT, TALIJ, POSTOJNA, LAURANA, OBRH, EAK, JIRS, DV, MECEN, IMENITNIK, ODETJE, NN, SVAJA, CN, AINTREE, TEC, NIC, VORANC, INESA, ICIKA, ULJ, ŠKILEC, KAKT, POE, JAKOST
Geslo: ŽIGA ZOIS; RAZSVETLJENEC; GOSPODARSTVENIK; MECEN


ŠE POMNITE

November 1939–1945
16. novembra 1939 je poveljnik nemške mornarice, veliki admiral Erich Raeder, izdal ukaz podmornicam, da lahko brez opozorila potopijo vsako zavezniško trgovsko ladjo.
11. novembra 1940 so britanska letala z letalonosilk napadla italijansko pristanišce v Tarantu in potopila in poškodovala vec ladij italijanske vojne mornarice. Napad je pomenil prelomnico v pomorskem bojevanju in je bil vzor za japonski napad na ameriško pristanišce Pearl Harbour.
15. novembra 1940 je Sovjetska zveza zavrnila pristop k trojnemu paktu med Nemcijo, Italijo in Japonsko ter drugimi državami.
1. novembra 1941 so cetniki Draže Mihailovica napadli Užice in zaceli odkrit boj s partizani.
2. novembra 1941 so partizani napadli nemško postojanko na Bucki in z napadom želeli prepreciti izseljevanje Slovencev s takratnega razmejitvenega obmocja med Nemcijo in Italijo.
7. novembra 1941 je v Ljubljani zacel oddajati radio Kricac.
Radio Kricac je med vojno »domoval« tudi na Kogejevi 17.
18. novembra 1941 so britanske in druge zavezniške cete v Libiji zacele operacijo Križar, s katero so želele osvoboditi oblegano mesto Tobruk.
18. novembra 1941 je Rdeca armada po srditih bojih osvobodila Rostov na Donu, ki so ga nekaj dni pred tem zasedle nemške cete.
26. novembra 1941 je bilo v Bihacu prvo zasedanje Antifašisticnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije – AVNOJ-a.
8. novembra 1942 se je zacela operacija »Bakla«, zavezniško izkrcanje v Maroku in Alžiriji. 
8. novembra 1942 je Rdeca armada zacela operacijo Uran, ki se je koncala z obkolitvijo nemških sil pri Stalingradu.
27. novembra 1942 so slovenski in hrvaški partizani v skupnem napadu zavzeli belogardisticno postojanko Suhor.
23. novembra 1943 je 1. slovenska udarna brigada Tone Tomšic skupaj z drugimi enotami 14. divizije napadla in unicila nemško-domobransko postojanko Grahovo pri Cerknici.
28. novembra 1943 se je v Teheranu zacela operacija konferenca »treh velikih«: Churchilla, Roosevelta in Stalina o nadaljevanju druge svetovne vojne. Na tej konferenci so bili partizani priznani za zavezniško vojsko Združenih narodov.
29. novembra 1943 se je v bosanskemu mestu Jajce zacelo drugo zasedanje Antifašisticnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije – AVNOJ-a. Zasedanje je pomenilo temelj za nastanek nove Jugoslavije. AVNOJ je bil razglašen za zakonodajno oblast, ustanovljena je bila vlada, kralju Petru II. je bila prepovedana vrnitev v domovino, Josipu Broz Titu je bil podeljen cin maršala.
Slovenska delegacija na drugem zasedanju AVNOJ-a
2. novembra 1944 so na obmocje Pivke prišle prve enote cetnikov iz osvobojene Srbije, da bi se pod poveljstvom štaba za boj proti partizanom v Trstu v okviru policije SS bojevale proti slovenskim partizanom.
17. novembra 1944 so albanski partizani osvobodili glavno mesto Albanije, Tirano.
17. novembra 1944 sta v Moskvo pripotovala podpredsednik Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije Edvard Kardelj in predsednik kraljeve jugoslovanske vlade Ivan Šubašic, da bi vlado Sovjetske zveze seznanila s sporazumom o skupni jugoslovanski vladi. 
20. novembra 1945 se je zacelo sojenje v Nürnbergu.
29. novembra 1945 je maršal Josip Broz Tito na seji ustavodajne skupšcine v Beogradu podpisal odlocbo o ustanovitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije.