123
m^jJ.¦ W./i.( iik.intiMjiVlini  ik  ,.tiii'id> -i«tr r   -.h   ivi-Mi-nriKfr'i   ¦Jmt •« mma.*,. v\Ji|*(
Prirodopisno - natoroznansko polje.              • -
  Psi po severnih krajih ledenega morja ar ,jo velblod prebivalrem po peščenih puščavali, konj prebivaleem po obriolanih krajih.  t.o jc pos prebivaleem po Kcvornih krajih ledftnega morja.    Ijjnfljo, ki stanujfjo v trfi piistih mrziih krajib, 110 bi raogli iiveti brcz teli psov, ki jiin 80 njihova jndina domača žival. Pravo paaje živ-Jjenje imajo psi v Sibiriji, KaraSatki  in  v  sovcrnej Amisriki.    Ti psi so ne-koliko vefiji od našpga ovčai-akoga  psa,  podobni  so  volku, in to ne sam6 v
        telesnej  poatavi,  nego tndi v lastnostili.    Ponižni   in pokorni  sužnji so,  ali
        f'loveku ventler niso nif. kaj zvesti, in okradcjo ga, ako le. morejo. Pes opravlja
        pri Kaiučadaleih  vet služb.   Na paši euva udomačene severne jelene,   gre z
        gospodarjem v lov na medvede, vidre, jeleae, nosi tovore in vlcce sani.   Sest
   ali osein hieih psov vozi 5 ali (3 ljudi po 10 milj  daleč  na dan.   Pri   vsem -
     tem se mu kaj slabo godi. Kamčadalee uc pozna njegove vreduosti tcr niuia
       srca do njega.   Ako le more,  udari ga ali sane, ia stradati mora,  da ga ni        druzega, nego kost in koža.   Zatorcj so ni čuditi,  da mo žiral ni privržena
        in zvesta.
               Kamčadaki psi jcdo ribo. Od vzpomladi do pozne jeseni se nihSe niti ne
      zmeui za svoje pse. Sami si morajo iskati žiTeža in lepo jih je gledati, kako
       spretno Jove libe po potokih. Na jesen polovi Ka?m'adalpc svoje pse in jib pri-                     vcže h koiu, a jesti jim ne da niucsar. ker morajo Stradati, da so potoin bolj
126
lehki in urni za tek. Ouduo je to, da ti psi kruha np. jerfii, naj so tudi launi, da se skozi nje vidi. Drug&če pa jcdo vse, in ni je negnage, katere np bi po-žrli. J*o lostvah se splazijo tndi v biše, kartar ni Ijndi doma in požro vs<\ kar jim pritle prod gobefi: ribe, koža. jermenje, oblcko in druge stvari.
l?rez teli psov J>i Kaničadaloc vecji del !nU no inogcl nikamor i/. svojo koče. Vsaka drnga Žival bi se pogro.zoila v dobclera suogn, sanni lohki pes predirja to velike snožene planjave. (iluboko pod snegotn. zavohajo pot vM kočo, katero je sneg zanietal ter v najvofijcm vibru, ko čJovek uo more odpreti očosa. najdejo najbližji pot do doma. Tudi že naproj slutijo novibto; gospodar to npazi in so, zna po teni ravnati. Ako je vihar prevclik, izprože Kamt^idaloc pso, leže v snc^r, & psi okolo ujfiga, da ga grpjpjo. Večkrat morajo po več rtni tako ležati, da se zopet zvedri.
Na potu se psi verkrat spro med seboj, zaeno re-nčati in hipoma se gkoljpjo. V t6in prcpiru se grizpjo in valjajo po suegu, tvgajo jei^raenjo in dmgo stvari, ki jim pridejo pred gobec. Gospodar uilriba po njib s palico tor iuia dosti opraviti, preduo jih spravi Kopet v rert in jib novifc vpreže.
Denašnjiv slika vam kaie tako pasjo tolpo, ki je pvisla do xalogo živ^ia.           
katevo so imeli potovaloi severnega pola h seboj. Hlastno so planiii psi tez to          
zalogo ter pograbili  vse, kar je  bilo v  /alogi.    Z  veliko  težavo,  s koli  in           
drogi, spravili so možje to divjo tolpo v rcd; mnogi tvh psov sp rajši dadn umoriti, nego da bi izpustili svoj plen.