50
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
99.
Za mizo.
Vsako stoletie. vsak nov izum. in vsako novo od-kritje nam prinaša novih živil. Od&ar je Kolumb Ame-r ko odkril, koliko se je uže premenil)! Prav tako se preminja tudi etiketa pri jedi. Zdravniki jo v obče za-metujejo.
Po dosedanjih naših nazorih se je treba pri pojedinah ozirati na kraj in osebe, ako ne naletiš, da je joj. Ženske imajo najrajše lahke jedi in sladko vino; veliki pivci zahtevajo s korenjičjem dobro začimbenega ragouta; Angleži velike kosove mesa; Francozi raznih jedi v malih porcijah, pa bogatega deserta. Bil sem na diplomatskem obedu in kar sem videl ugajalo mi je. Na en pot so prinesli strežniki skled in jih lepo razpostavili, potem so koj odstopili, da smo  mogli po volji
51
se razgovarjati. Kedar je gospodar pozvonil, mahoma so odletele duri do kraja; eni strežniki so pobrali umazano posodo, drugi so razpostavili novo in tretji so nastavili novih skled, in potem so zopet  odstopili.
Pri takih prilikah se je tudi ozirat; na starost, znanje in spol, vzlasti pa na one goste, ki imajo, dejal bi, prvo besedo, kajti po njih se ravnajo tudi ostali. Tako je bilo, in menda tudi ostane.
Abul-Hasseim-Khan je bil poslanik v Angleškej. Nekoč ga je povabil znan dostojanstvenik, in je menil, da ga bode Bog zna kako iznenadil, ako mu postreže tudi 8 šparglji, vzlasti zato, ker je bilo sredi zime in so se šparglji le težko dobivali. Ali Khan je namrdnil čelo ter nezadovoljen omenil: »Ali menite da sem konj? Konju se zelje poklada."
Na Italijanskem zdravijo kašelj z ledom, v Kodanju bi vjel oslovski kašelj, kdor bi ga z ledom zdravil. Hrana Lapončeva je Spanjolcu v Andaluziji skoro tisto kar strup. Porcija opija, ki Turka spravi v eksaltacijo, Pomeranca umori. Močni liner, ki Rusa poživlja, Špa-njolca zdela tako, da mu je skoro umreti.
Leta 1813 sem gledal na lastne oči Kirgize, ki so slastno jedli strupene gobe. Fordyce pa je poznal črnca, ki je kuhal juho od kače ropotače; truplo in glavo, vse vkup je zmašil v lonec.
Koliko jedi in pijače naj prihaja na mizo, kakih jedi in pijač, v katerej vrsti in drugo k temu tako, vse to je odvisno od dotičnega kraja, od ljudi, pa od nespametnih navad, katerim se klanjajo mnogi zgolj zato, da se ne zamerijo, ali da pokazujejo uglajenost svojo, če tudi želodec trpi škodo pri tem. Sloveči španjolski ekseget Piueda meni, da ne dade množina jedil prave veljave obedu, temveč način, kako se povživajo.
General in pe3nik Steigentesch je bil na glasu, da je za čudo razsoden gourmand. Res je bilo komično, pa tudi veselo, kedar nam je mej obedom mlada Tirolka surovo maslo sproti delala. Jaz sem se mu nek pot na vso moč zameril, ker sem menil, da jem škorjanca, pa je bila prepelica. To kulinarično zmoto, ali pregrešek, kakor je on trdil, odpustil mi je pozoeje, ali pozabil je ni nikdar. In kar se tega tiče bil je brezoziren tudi do visokih glav. Kralj danski je blagovolil poslati mu par steklenic po vsem svetu slovečega likerja, kakoršnega je izdelovala madama Touls na Martinique-u. General je spoznal, da liker ni pristen, temveč ponarejen. In bil je toli nediplomatsk, da je to sporočil v Kodanj. Vse mogoče, da je bilo prav to krivo, da se ni nikdar več povrnil na poslaniško mesto.
(Dalje   nasl.)