tierarti l*lat€la. E$en najprikupljivejših svetnikov novejšega časa je sv. Gerard Majela. — Rodil se je 6. aprila 1726 v mestu Muro na Italijanskem. Njegov oče je bil krojač in mu je zgodaj umrl. Mali Gerard ¦je rastel v zelo skromnih razmerah, zato ga je Bog obsipal s tem vecjimi milostmi. Ena največjih je bila njegova Svetniška mati, ki je res tudi vzgojila svetnika. Prve besede, ki jih je znal mali Gerard govoriti, so bile ime Jezusa in Marije, prvo, kar je znal na^editi. je bilo znamenje sv. križa. Z otroškimi igrami Gerard ni imel veselja. Najrajši •je stavil male oltarčke, jih krasil s po'dobicami in cvetlicami in je pri njih posnemal z vso resnostjo obrede, ki jih je videl v cerkvi. Velikokrat- je zbiral tudi druge otroke pri teh svojih oltarjih, jim je pridigal, jih je učil moliti in peti in je prirejal z n.jimi procesije. Ko je bil Gerard star 6 let, se je pripetilo z njim nekaj izrednega. V bližini 2'ojstnega mesta je bila mala kapelica. V njej je bil kip Matere božje, ki 'drži v naročju svojega Sina. V to kapelico je Gerard rad in pogosto zahajal. Nekega dne je zopet prišel ki je začel otroško nedolžno in pobožno moliti. — Naenkrat se mu je pa zazdelo, da sta postala Marija in otrok v njenem naročju živa, da je božji otrok stopil dol k njemu in ga povabil, naj igra z njim. Ko sta nekaj časa igrala, mu je dal otrok snežnobeli kruh in nato izginil. Gerard je tekel domov in je ves vesel pokazal materi darilo, ki ga je dobil. Doma so ga izpraševali, odkod ima kruh, a deček ni vedel nič drugega odgovoriti, kakor: »Ljubi otrok lepe gospe mi ga je dal.« Ker je mati mislila, da ga je dobil od otroka kake bogate družine, ni izpraševala naprej. To se Je ponavljalo večkrat. Gerard v svoji otroški pameti ni tega umel; še le pozneje je spoznal, kdo je bil otrok, ki mu je dajal kruh. Črez 20 let je svoji sestri priznal: »Zdaj vem, da je otrok, ki mi je dajal kruh, bil Jezus. Takrat sem tnislil, da je bil otrok, kakor drugi.« Kmaln pa je Gerard zahrepenel po drugem kruhu. Ko je začel hoditi v šolo in je pričel vimevati zakrament presvetega Rešnjega Telesa, se ga je polotila velika žeija, da bi mogel prejeti sv. obhajilo. Ko je bil 8 lct star, je videl v cerkvi, kako Ijudje prihajajo k sv. obhajilu. Pri tem pogledu se vzbudi v tijem taka žfflja po združitvi s Kristusom, da vstane in poklekne k obhajilni mizi. Duhovnik mu sevcda ni hotel podeliti sv. obhajila, kar je dečka silno razžalosti.o. Še le črez dve leti, ko je bil star 10 let je smel sprejeti angelski kruh. Od tega časa naprej je sprejemal sv. obhajilo, kolikokrat mu je le spovednik dovolil. Ko je Gerard dokončal šolo, ga je dala mati v uk nekemu krojaču. Tam je bil vzgled pobožnosti, nedolžnosti, pa tudi vestnosti pri delu. A kljub temu, ali pravzaprav radi tega je imel veliko prestati. Nek starejši pomočnik ga je sovražil radi njegove pobožnosti in se je znašal nad njim, kjer je le mogel. Gerard je vse prenašal z največjim mirom in potrpežljivostjo. Kar mu je dajalo ta mir in krotkost, je bila misel na trpečega Odrešenika in misel, da se človeku nič ne pripeti brez božjega pripuščenja. Mislil si je, da ga Bog kaznuje in da se mora Bogu z vsem srcem vdati. To ga je napravilo tako veselega, da se je nekega dne kar smejal, ko ga je surovi.pomočnik zopet mučil. To je spravilo tega še v hujšo jezo, da je začel nad njim kričati: »Ti se smejiš! Na mestu mi povej, kaj pomeni ta smeh!« Gerard je odgovoril: »Smejim se, ker me tepe roka božja.« Ko se je izučil, je bil nekaj časa pomočnik, nato pa je v hiši svoje matere začel samostojno krojaško obrt. Vse je mladega in pobožnega krojača imelo rado, od vseh strani so mu nosili delo. A on v svojem stanu ni bil zadovoljen. Njegovo srce ga je vleklo v samostan. Imel pa je pri tem velike težave. Kapucini, pri katerih je dvakrat prosil za sprejem, so ga obakrat odklonili radi njegove bolehnosti. Pa tudi družba redemptoristov, ki jo je takrat ravno ustanovil sv. Alfonz, ga je najprej odklonila. Le na njegove goreče prošnje, naj vendar poskusijo z njim, so ga sprejeli. Tako je prišel leta 1749 star 23 let v samostan v Kiceto. Patri se niso mogli dovolj načuditi njegovi pobo žnosti, svetosti, nedolžnosti in spokornosti, nič manje pa njegovi porabljivosti za delo. Skrajšali so mu čas preizkušnje in leta 1752 je že smel napraviti obljube. Samo tri leta je preživel kot redovnik. A ta tri leta so bila polna molitve, ljubezni do trpljenja, raznih spokornih del, del ljubezni do bližnjega In pokorščine. Kako velika je bila njegova pokorščina, kaže sledeči slučaj. Neka propadla ženska je obdolžila pobožnega brata zapeljevanja. Tričertrt leta je moral Gerard trpeti pod tem obrekovanjem, dokler ni ženski, ki je medtem nevarno zbolela, priznala, da si je to trditev samo izmislila. Sv. Alfonz ga je nato vprašal: »Brat Gerard, zakaj se pa vendar niste branili?« Gerard je odgovoril: »Saj je vendar po naših redovnih pravilih prepovedano, da bi se opravičevali.« Posebno je častil Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Njegova žclja jo bila, da bi postal kolikor mogoče podoben trpečemu Odrešeniku. Zato si je nala- gal razna pokorila in razven tega si je izprosil rnilost, da je čutil in doživljal Kristusovo trpljenje. Imel je tudi veliko Ijubezen in usmiljenje do svojega bližnjega. Ubogim je dajal lastno jed, pomagal jim je pri delu, beračil je za nje. V bolnikih je videl Kristusa, stregel jim je in Bog mu je dal dar, da jili je mnogo ozdravil na čudežen način. Največ usmiljenja pa je Gerard čutil do ubogih grešnikoy. Neprestano je molil za njihovo spreobrnjenje in zel-o mnogim je izprosil milost, da so opravili dobro spoved in se resnično poboljšali. Dve leti pred svojo smrtjo je moral na povelje svojih predstojnikov napraviti neko pot. Na tej poti ga je nek surov človek napadel in silno hudo zdelal. Od tega časa je večkrat bruhal kri in kljub vsej zdravniški skrbi in negi se je iz tega razvila težka pljučna bolezen. Več mesecev je bil priklenjen na bolniško posteljo. Njegova tolažba sta bila križ in podoba žalostne Matere božje. Nad vhodom v svojo celico pa je zapisal besede: »Tukaj se izpolnjuje volja božja.« 16. novembra leta 1755 fe umrl. Bog ga je po smrti poveličal Z mnogimi čudeži. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 prištel blaženim, Pij X. pa leta 1910. svetnikom. »Tukaj se izpolnjuje volja božja,« je napisal Gerard Majela nad vrata svojd bolniške sobe. Da bi ta napis, na duhovni način, bil nad vratmi vsake naše hiše, posebno takrat, ko jo obišče preizkušnja in nadloga. Ko bi nosil© naše hiše ta napis in bi se po tem napi* su v njih živelo, bi bilo v njih pač vellr ko blagoslova in prave sreče. Celo križi in težave bi postale blagoslov po izreku sv. Pavla: »Onim, ki Boga ljubijo, se vse v dobro izteče.« Počastitev spomina škofa dr. Anto* na Mahnič. V nedeljo 3. novembra ja bila v Zagrebu v prisotnosti mnogih jugoslovanskih škofov spominska slavnost po škofu Mahniču. Dr. Mahnič je bil rojen Slovenec in je kot mlad, silno nadarjen in izobražen duhovnik napovedal neizprosen boj brezverstvu med slovenskim ljudstvom. Svoje nazore ja širil po listu »Rimski katolik«, ki ga je izdajal in večinoma tudi sam pisal. Ko je postal škof na otoku Krku je nadaljeval to svoje delo med Hrvati, zraven je pa neustrašeno branil narodne pravice svojih vernikov proti tedanji avstrijskL vladi, ki je na ljubo italijanašev zatirala hrvatski živelj. Ob koncu svetovne vojne je neustrašeno brar.il svoje ljudstvo pred italijansko objeatnostjo. Radi tega so ga po zvijači doblli v svojo oblast in ga nekaj časa celo internirali. Ves strt in bolan se je naposled smel vrniti v Jugoslavijo. Bolanemu je zagrebški nadškof nudil pri sebi pribežališče in je pri njem tudi umrl. Iskreno je tudi branil pravice staroslo« venskcga jezika pri službi božji. V nodeljo, 3. novemb. so prenesli njogove tylesne ostanke iz kanoniške grobnice aa pokopališcu v cerkev sv. Frančiška Ksaverija in so jih pokopali blizu o.« tarja Matere božje. In tako pociva sedaj veliki branitelj staroslovenskega cerkvenega jezika, v cerkvi, kjer se »' pravlja maša v staroslovenskem jeziku. F'ri tej priliki je nastopilo veliko govornikov, svetnih in duhovnih, ki so proslavljali raznotere zasluge veliiscgi škofa. Eatoliški tisk v Švici. Katoličani v Švici imajo razen mnogoštevilnih katoliških mesečnikov in tednikov še tudi 23 katoliških dnevnikov. In vsak katoličan smatra kot svojo dolžnost, da ima naročen le katoliški dnevnik in druge verske časopise.