Äh, doma!
Ah, doma pri gorki pečki mamica sedi ; dneve šteje, odkar sinka več doma že ni . . .
Sinko pa tam v tujem mestu tožne dni živi, sinko pa si v tujem mestu tja domov želi.
Ah, doma pri gorki pečki je tako toplo, ah, doma pri dobri majki je lepo tako !
Bogumil Gorenjko.
V topli koči.
Tam pod gozdom temnim kočica stoji; v kočici pod stropom lučica brli.
Kočico objema sneg, megla in mraz, v hišici pa smeje pečke se obraz.
Na zapečku oče, sinku se smehlja, ki za mizo modro jaslice rezlja.
Mati pa kolovrat venomer vrti — kje iskal srečnejših bi od teh ljudi?
.■A?/*
Pastirček Orenček.
Povest. — Spisal Josip V and o t.
o so pokopali pastirčka Orenčka, je nastal v vasi spet mir. Ljudje so delali pokojno po polju. Bil je ravno čas košnje, in veselo petje se je razlegalo okroginokrog po ozki dolinici. Samo Kofetič ni mogel preboleti bridke izgube. V teh dneh se je bil postaral za deset let, in nikjer ni mogel najti tolažbe. Niti na grobovih svojih dragih. Čutil se je zapuščenega na tirnem svetu.
Zvedel je o tem gospod župnik, sivolas, dobrotljiv starček, ki ga je spoštovala vsa dolina. Pričel je hoditi h Kofetiču, ki je presedal ves božji dan brez dela na vrtu. In gospod župnik ga je tolažil dannadan, in ga je tudi resnično utolažil. In nekega dne se je poprijel Kofetič spet dela. Neumorno je robotal od jutra do mraka in iskal v delu in molitvi leka za svoje prežaljeno srce.
Gozdar Lohnež tudi ni počival. Neumorno je zasledoval divjega lovca, ki mu je bil ustrelil dobrega Franceta. S svojimi lovci ga je zasledoval in ga je tudi osledil. Sledovi pa so peljali naravnost do Zakrajnika, naravnost do hlapca Melharja. Gozdar si je mei roke. Domenil se je z biriči, in neko noč, ko je sijala luna, so obstopili lovci Zakrajnikov hlev, kjer je spal Melhar. Neslišno so se splazili po stopnicah na vrh. A ravnotakrat, ko so dospeli na hlev, so videli, kako je skočila na nasprotni strani temna postava dol in je izginila kar v hipu.
»Za njim! Za njim!« je klical gozdar. Lovci in biriči so stekli na vrt, da zgrabijo begunca. A zaman so preiskavali ves vrt. O Melharju ni bilo več ne duha, ne sluha. Pač je imel skrivač slabo vest. Že dolgo časa je slutil, da ga sumi gozdar, in zato je bil oprezen. Zaslišal je bil lovce in je vedel, da iščejo njega. Zato je pobegnil skozi vrt v grmovje in je izginil kot prikazen.
Za tem dogodkom so šele zvedeli ljudje, kdo je bil pravzaprav Melhar. Od gosposke je dobil župan obvestilo, da je Melhar zločinec, ki je zbežal pred dvema letoma iz ječe v Gradiški. Zasledovali so ga dve leti in so ga izsledili naposled pri Zakrajniku . . . Toda prepozno je bilo. In tedaj se je zvedelo tudi, kdo je izdal Jerneja. Nihče drugi nego Melhar. Biriči sami so priznali to. In tudi Gregorjev hlapec Joz je praviL tako. Njemu je odpustil župan vse, in Joz je bil prost.
Dasi je mislilo vse, da je pobegnil Melhar iz zagorskega kraja, pa vendar gozdar Lohnež ni verjel tega. Trdno je bil prepričan, da se skriva Melhar nekje v skalovju. In zato ga je še vedno iskal. In naposled ga je tudi našel. Njegov najmlajši lovec, Gabriel po imenu, ga je osledil. Skrival se je v lopi pod Prisankom, ravno tam, kjer prej Jernej. Gabriel je našel tisto lopo. Prazna je bila sicer, a vendar so kazali vsi sledovi, da se skriva nekdo tam. Vzradoščen je povedal Gabriel o tem gozdarju.
In še tisto noč so odšli lovci in biriči na gonjo. Še je bila tema, ko so obstopili ruševje okroginokrog. A Melhar je bil čuječ. Zaslišal je sumljivo hrestanje ruševja in zaslutil je takoj nevarnost. Kakor mačka se je splazil skozi grmovje proti skalam. Zdanilo se je medtem. Lovci in biriči so stopili v lopo, a našli so jo prazno. A vendar so zapazili takoj Melharja. Plazil se je po strmem skalovju. Naglo so se spustili za njim.
Melhar je izprevidel, da je izgubljen, ako ne napne vseh svojih moči. Bežal je preko skalovja in se je bližal ozkemu jarku onkraj male planice. Tam je postal in se je ozrl za trenutek nazaj. Zasledovalci so bili že blizu. Biriči so se že ustavili, pa so prislonili puške k licu, da ustrelé. Divji strah se je polotil Melharja, in zato se ni pomišljal dolgo. Naravnost se je zagnal, da preskoči jarek in izgine v gozdu. Že je priletel na nasprotno stran. Omahnil je in se je zgrabil za rob skale, da se obdrži nad jarkom. A rob se je odkrušil. Melhar je izgubil ravnotežje. Nečloveško je zakričal in je izginil v jarku.
Lovci in biriči so splezali za njim v jarek. Tam so ugledali grozen prizor. Na dnu jarka je stokal Melhar v silnih bolečinah. Ves je bil razbit in polomljen in je ležal v mlaki krvi. Lovcem in biričem se je zasmilil. Spravili so ga v vas. Tam je prišel nesrečni Melhar k zavesti in je priznal vse. Doma je bil nekje na Primorskem. Še v mladih letih je zbežal od doma in se je klatil po svetu. Bil je potepuh in ropar. Nekoč so ga ulovili in uteknili v Gradiški v ječo. A posrečilo se mu je, da je ubežal. Skrival se je daleč v gorah in je postal divji lovec. On je ustrelil Franceta. Zasačil ga je bil France. In ker Melhar ni mogel drugače ubežati, je lovca ustrelil. On je izdal tudi Kosmačevega Jerneja, ker se je hotel prikupiti gosposki in da odvrne sum od sebe. Varno se je skrival pri Zakrajniku in je delal pridno, da bi ga pustili pri miru. Upal je, da ostane na varnem za vedno. A prišlo je vse drugače.
Melhar se je spravil potem z Bogom. Voljno je prenašal silne bolečine in niti enkrat ni jeknil. Ljudje, ki so ga sovražili še pred enim dnevom, so ga zdaj pomilovali. Želeli so mu, da bi kmalu umrl in da bi ga smrt rešila. Saj okrevati itak ni mogel več.
In res — proti večeru tretjega dne je umrl Melhar, spravljen z Bogom. . . .
Pri Kosmačevih so mislili čez leto dni že vsi, da je padel Jernej v krvavi vojski, kije divjala takrat po vsem Laškem. Nobenega poročila niso dobili od njega. Samo to so slišali, da je na Laškem vse v puntu. In zato so se spominjali Jerneja, kot se spominjamo mrtvih, ki so odšli pred nami v večnost. Že več kot leto dni je minulo, odkar je odšel Jernej nazaj k vojakom. Jesen je prišla v zagorski svet, in hladen veter je zavel preko praznega polja.
Neke nedelje popoldne so bili vsi Kosmačevi doma. Tudi Kofetič je prišel na obisk, ker mu je bilo dolgčas doma. Kofetič je osivel
popolnoma, Obraz mu je bil naguban in čelo razorano vsled žalosti. Držal se je sključeno. Govorili so o Jerneju in o rajnem Orenčku. Žalost je objela vse. Bridki spomini!
Kar naenkrat so se oglasili zunaj v veži koraki. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal popoten človek. Obleka mu je bila vsa oguljena in prašna. Na prsih se mu je svetila kolajna. Obraz mu je bil izmučen in upal. A vendar so se mu svetile oči v veliki radosti.
Popotni človek je obstal na pragu in je gledal molče na družbo. Vsi so zrli nanj začudeno in so ga motrili od nog do glave. A nihče ga ni takoj spoznal.
KosmaČevka je vendar vzdrhtela, ko ga je zagledala. Ženica se je zdrznila, pa se je zagledala v tujčeve oči, ki so zrle nanjo in so se zasmehljale. In tedaj je ženica prva spoznala popotnega človeka.
»Jernej !« je zaklicala in je vstala naglo. A kolena so se ji pošibila in omahnila bi bila nazaj, da ni priskočil fant in jo prijel za roke.
»No, kaj me res ne poznate več ?« je del fant in se je zasmejal. »Jernej sem —!«
Tedaj so viknili vsi. Bil je potem velik praznik za Kosmačeve, ker se je povrnil Jernej. Pravil jim je o krvavih bitkah doli na Laškem. Povrnil se je bil k vojakom in se^mu ni zgodilo nič žalega. Nekaj časa je bil zaprt. A kmalu so ga uteknili v vrste nazaj, ker se je vojska nadaljevala v vsej svoji strahoti. V desetih bitkah se je boril Jernej hrabro in neustrašeno. Postal je kmalu narednik, in potem se je bojeval še bolj pogumno in neustrašeno. A v zadnji bitki ga je vendar zadela nesreča. Svinčenka mu je ranila levo nogo, da je moral obležati. Spravili so ga v bolnišnico. A Jernej se je kmalu izlizal. Ker ni bil več za bojno službo, so mu pripeli na prsi kolajno hrabrosti in so ga odpustili. Jernej je vesel odhitel proti domu. Ves teden je hodil ; a ni mu bilo mari dolge poti. Samo, da je spet doma, doma, kjer mu zdaj ne bo nič manjkalo. Zdrav je zdaj popolnoma. Kaj za to, če bo moral vse svoje življenje malce šepati ! Samo, da ni bilo hujšega.
Praznik je bil tisti dan pri Kosmačevih. Zvedeli so ljudje, da se je povrnil Jernej iz vojske. In prihajali so h Kosmaču trumoma povpraševat, kako in kaj. Jernej jim je pa razkladal na dolgo in na široko in se ni utrudil.
Ko je prišla noč, so se odpravili k počitku. Že davno je spal Jernej, srečen in vesel, v prijetnih sanjah. A mati je klečala še pozno v noč pod svetim razpelom in je molila. Solze so ji polzele po nagubanem licu. A vendar se je smehljala. Saj je bilo njeno srce polno radosti in sreče . ..
Prešla je zima in pomlad se je prismehljala v zagorski svet. In tedaj sta postavila Kofetič in Jernej ljubezniv spomenik nepozabljenemu pastirčku Orenčku na vaškem pokopališču. Ves je bil bel iz gladkega, svetlega kamena; Jezus, dobri pastir, z ovčko na rami, iz alabastra izklesan, je krasil njegov vrh. Spodaj, pod Orenčkovimi rojstnimi in
smrtnimi zaznamki, pa so bile v kamen zlatovrezane svete besede: »Večje ljubezni nima nihče, kakor kdor življenja dà za svoje prijatelje.«
Ko je pa legala noč na Razor in na Prisanek in ovijala Police kot z mrtvaško kopreno, tedaj pa domala ni bilo večera, da ni stal tih mož sklonjene glave in sklenjenih rok ob grobu Orenčkovem,
Zrl je v tla, kakor bi bil nekaj izgubil, kar je težko pogrešal in ni mogel najti . . .
„Mamica".
(Konec.)
Kar ni zmogla ljubezniva* prošnja, to je izkušal oče doseči s trda.
Toda zastonj.
Nekega dne je Tinko učinil porednost in prositi je moral svojo novo mamico odpuščenja. Tako mu je ukazal oče.
Dečko je ubogal.
»Nikoli več ne bom storil kaj takega, tetka,« je rekel tihoma.
»Mamica se reče! Reci takoj!« je zapovedal oče.
»Nič več ne bom poreden — ljuba — draga — tetka,« je jecljaje ponovil Tinko.
Očeta je otrokova trmoglavost razhudila. Šiba je zažvižgala.
Tinko se je sključil, kakor da hoče zlezti sam v se, ustnice pa se mu niso zganile.
»Za božjo voljo! Pusti otroka! Kaj delaš!«
Bil je to glas tuje žene, ki je prosila za Tinka. Dečku se je zdelo, da čuje njene besede od daleč, od silno daleč.
»Takoj mi rečeš : .mamica'« !
Tedaj je otrok drhte dvignil glavo, sklenil roke in glasno zaprosil:
»Mamica —--mamica !«
Oče se je okrenil ostran in odšel iz sobe — —
Odtedaj pa ni nihče več zahteval od Tinka, naj kliče papanovo ženo za mamico, in odtlej šele se je otresel Tinko pred njo in njeno prijaznostjo vsega strahu.
Veselo nóvico mu je prinesel oče leto potem, novico, ki je niti pojmiti ni mogel, tako nenadoma mu je došla. Bratca da je dobil, je rekel oče.
Celo ko je stal Tinko pokraj zibelke, o kateri je spaval mali njegov bratec, je še vedno zmajeval z glavo in menil neverjetno :
»Ali ga smem pobožkati, tetka?«
Posmejala se je »tetka« in mu ponudila pritlikavo skrbno zavito in povito dete: »Seveda smeš, Tinko! Saj je tvoj bratec. In rad ga moraš imeti.«
Tinko je bil že velik, skoro je znal že rabiti kamenček in deščico. Tudi to je vedel, kaj velja imeti bratca.
Kako lepi, brezkončno lepi so postali dnevi za Tinka. Tihi in molčeči fantič se je razživel v radosti nad svojim bratcem. Ljubil ga je s prekipevajočo nežnostjo, ljubkal ga in se igral ž njim, vozil voziček po solncu na izprehod in sedeval zvečer napeto prisluškovaje pokraj zibelke, kadar je tetka dete zibala in ga uspavala s sladkimi pesmicami--
V	to jasno srečo pa je nalik črnemu jastrebu posegla trda pest in utrgala mladi, še niti ne razviti cvet z drevesa življenja.
V	tretjič je bil oče tisti, ki je Tinku naznanil:
»Bratec ti je umrl, ljubček moj.«
»Umrl —.« Ni izrekel te besedice fantič kot človek, ki ne razume n}ene£a celega, strašnega. pomena» ne kot otrok, ki o smrti ne ve ničesar, vskriknil jo je z bojaznijo, s težkim strahom pred to zagonetko — in potem je zbežal iz sobe in se skril v hajgostejše grmičevje na vrtu. Ondi je obsedel in srepo zastrmel pred se v tla--.
Vrnil se je v hišo, čisto počasi, previdno, s povešeno glavo.
Bratca je hotel videti.
Ležal je sredi rož in spaval. Visoke sveče z dolgimi plameni so gorele poleg zglavja.
Dà, tako je, kadar kdo umrje poznal je to!
Resno je deček pokimal in oči njegove, žareče v čudnem ognju, so dolgo počivale na bledi ženi v črnem krilu, ki je nepremično sedela ob mrtvaškem odru svojega otroka.
Sama sta bila s tetko v sobi pri mrtvem bratcu. Tedaj je nenadoma vprašal Tinko s pritajenim, oklevajočim glasom: »Ti, tetka, kaj ne, sedaj bodo pa odnesli bratca in vse te rože ?«
Nič besede, samo nižje so se sklonila bleda lica nad posteljo.
Otrok je razumel nem odgovor.
»V nebesa bo šel in angelček bo postal. Saj to je lepo, tetka!«
Bleda žena se je zdrznila. »Da, Tinko,« je odgovorila komaj slišno.
In zopet je zašepetal dečko:
»Kdor je v nebesih, je pri ljubem Bogu in se ne vrne nikoli več — tudi angelček ne, tetka ?« »Nikoli!«
Kakor rahel dih je zavel po sobi ta trdi, belestni »nikoli« — materin. Dih s trpljenjem vsega sveta na svojih krilih, tudi z bolečino malega fantiča, ki je obupno zakričal:
»Jaz vem, tetka, kaj je to »nikoli«, jaz vem. Ako se čaka neprestano na nekoga in ga vendar ni od nikoder in moram biti zmirom tako sam —«
Bleda žena se je zgrudila na kolena pokraj postelje in glasno za-ihtela.
»Tetka — ljuba, draga tetka —«
Tinkovo srce se je skrčilo sočutja, hotel je nekaj reči in ni vedel, kaj. »Ljubi Bog — « je zaprosil tihoma kakor vselej v stiski in vnovič se je pred njim odprlo nebo in v zlati solnčni luči je videl sedeti na
prestolu svojo mamico, v njenem naročju pa angelčka s snežno belimi krili. Skoro zavriskal je:
»Tetka, tetka, moja mamica bo sedaj v nebesih mamica mojemu bratcu.«
A vedno huje je ječala črnooblečena žena.
Nevedé, kaj bi storil, je stal dečko pred trpečo ženo. Oči so se mu jele razvnemati.
S čim naj jo potolaži, ko je niti to ne razveseli, da bo njen sinko v nebesih pri Tinkovi mamici. In vendar je ni mogel gledati, ko je tako jokala. Vselej mu je bila dobra, on pa —. V brezmožni bolečini so se mu zagrebli prsti globoko v dlani. S pesjo je nekoč zamahnil proti njej, ker je hotela biti njegova »mamica«, ko on še ni imel bratca, in je bila sama. In zdaj je spet sama in zato joka. Zopet sama, kakor tudi on nima več bratca.
Solze, grenke in pekoče, so Tinku privrele iz oči.
In vrgel se je na kolena poleg jokajoče žene, tesno so se oklenile Tinko ve roke njenega vratu.
»Mamica — mamica moja —.«
Skočila je žena pokonci, poslušala osuplo, uprla oči v svoje dete na postelji med rožami, ki njegova usta ne bodo nikoli zaklicala te besede — oj, te besede — mamica — mamica moja —.
Nežno in sladko se je ponovil klic še enkrat in kakor ogenj vroča glavica se je stisnila ženi v naročje.
Silno drhtenje je pretreslo bledo ženo, v prsih jo je stisnilo, potem se je pa iztrgal njenim ustnam vskrik gorke ljubezni materinske : — »Dete — moje dete !«
Široko razprtih oči je strmela v belega drobnega mrlička na postelji med rožami, z rokami pa je objemala in stiskala na srce novega, živega otroka — Tinka--—.	štefkin.
Mrzlo, skoraj ledeno je bilo v temni izbi. Gosta megla je silila skozi razbita stekla na oknih; zunaj se je začelo svetlikati in nekje je zapel petelin. » Janče !«
Ubogo vdovo je prebudil mraz, vzdrhtela je in poklicala sina s slabotnim glasom.
»Janče, vstani, dani se že !«
Iz drugega kota se je zaslišalo zdehanje in kmalu je skočil iz postelje deček.
Božična zgodba.
»Dobro jutro, mati! Kako ste kaj spali?«
»Ah, tako, tako —.«
»Meni je pa bilo tako mraz, uf, še zdaj me stresa,« dé sin in si diha v roke.
»Hitro se obleci, pojdeš k branjevki, Tako rada bi imela danes kaj boljšega doma, saj nocoj je sveta noč. Lepo jo poprosi in dala ti bo zopet na upanje, čeprav nerada.«
Vzdihne žena in čelo se ji naguba skrbi.
»Ne žalostite se, mati, takoj pojdem in zagotovljen sem, da se ne bom vrnil domov praznih rok.«
Nadene si kapo, si skrbno zapne ponošeni suknjič in ovije okrog vratu volneno ruto.
»Tako, sedaj pa grem, mati.«
»Pa dobro opravi!«
Zapre za seboj vrata in odhiti po trhlih stopnicah navzgor. Dospe v vežo, in oster mraz mu zaveje nasproti. Hitro steče po mračni ulici in na oglu se ustavi.
Tu je bila štacuna stare branjevke. Glasno mu bije srce, ko pritisne na kljuko in odpre. Medla luč brli v prodajalni in branjevka sedi za zagrado in moli iz zarumenelega molitvenika. Temno pogleda izpod velikih očal. Janče se prestraši osornega pogleda. Ves je v zadregi pred njo in beseda mu noče iz grla.
»Kaj pa bi rad ?«
Kratko in vse drugo kot prijazno je to vprašanje.
»Ma-mati ... so prosili, če bi bili tako dobri in dali nekaj jedi na upanje. Tako mrzlo je in nocoj je sveti večer ; že od včeraj nisva imela nič toplega.«
Boječe izgovori deček in oči mu begajo po visokih ter polnih policah, kjer so bile razložene vsakovrstne dobrine.
»Ali zopet ? Ja, ali je mati pametna ? Še od zadnjič nista nič plačala, in zdaj naj dam spet na upanje? Ne, ne! Ne bo nič; lahko greš!«
Zlovešče upre ženska v fantiča svoj pogled in Janče spozna, da ne bo danes nič opravil.
»Ali za božjo voljo vas prosim, usmilite se vsaj matere! Samo malo dajte; saj zame ni treba. Mati so bolni.«
Oči se otroku zalijejo s solzami. Branjevka pa vzroji.
»Kaj pa se cmendraš ? Misliš, da me boš z jokom preprosil! O, ne, poznam take ptičke kot si ti. Zdaj se pa le izgubi! Od mene ne dobiš ničesar! Z Bogom!«
Janče obstane kakor vkopan in se nato počasi obrne. Stara vrata zaškripljejo in zopet je zunaj. Branjevka pa gleda sršeče za njim in mrmra nekaj o vsiljivih beračih. Potem se pa pomiri in se zatopi zopet v branje.
Medtem se je zdanilo. Megla se je nekoliko razredčila, in ulice so se jele polniti z ljudmi. Janče je stal na oglu in žalosten je bil. Ni mislil.
Pošta v snegu.
da bo tako kruto zavrnjen. Samo da bi bil dobil za mater. Oh, kako ji bo zopet hudo, če ne prinese ničesar domov! Premišlja, kaj naj stori, in zre zamišljeno v tla.
Mimo pa prihiti lepo oblečen gospod. V rokah nese par zavitkov in očividno se mu mudi. Janče ga pogleda in pri tem zapazi, da mu je padlo nekaj na tla. Misli, da bo gospod pobral, toda ta nič ne vidi. Janče skoči in pobere izgubljeni zavitek ter steče za gospodom. Preleti široko ulico in ves zasopel ga doide. Gospod ga začuden pogleda in izpregovori:
»Kaj pa je, fant ?«
Janče mu pomoli izgubljeni zavitek.
»Tole ste izgubili, gospod.«
»Res? Poglej, poglej! Kdo bi si mislil! V tej naglici! Da, da; to bi iskal potem doma. Lepo, prav lepo je od tebe, da si mi prinesel.«
Seže v žep in potegne vun denarnico.
»To imaš za plačilo, ker si tako tekel.«
Stisne osuplemu Jančetu v roko srebrn denar in ga pomeri od nog do glave. Ko je videl, kako slabo je oblečen v tem mrazu, se mu zasmili, in prijazno ga vpraša.
»Kako ti je ime ?« »Janče.«
»Povej mi, ali imaš še starše ? Kaj pa so oče ?«
»Nedavno so umrli in sama sva ostala z materjo. Začetkoma nama je šlo dobro. Mati so šivali in hodili delat, toda prehudi napori so jih vrgli na postelj, in odtedaj se je začela najina revščina.«
Gospod dečka pazno motri in stisne ustnice, kot bi nekaj premišljal.
»Kje pa stanuješ ?«
»Tam za oglom v oni temni ulici. Prva hiša je na levo.«
»Dobro. Zdaj pa pojdi domov in nesi materi denar, pa si kaj kupita. Ti pa ostani tako pošten kot si zdaj. Bog s teboj!«
»Z Bogom, pa Bog plačaj, dobri gospod.«
Ves prevzet veselja steče Janče po cesti nazaj in zavije naravnost k stari branjevki. Grdo ga spet pogleda starka. Vesel pa vstopi Janče, ko čuti v roki težki goldinar.
»Ali si prišel zopet moledovat?«
»0 ne, kupovat!«
»Kje si pa vzel denar ? Pokaži, drugače ne dam nič.«
Pogleda ženska radovedno izpod naočnikov in se porogljivo nasmehne. Janče položi z neprikrito radostjo na zagrado denar, da glasno zažvenketa. Branjevka ga pogleda.
»Kje si pa vendar vzel ta denar? Pa menda ja ne —?«
»Ne, nisem ga ukradel, nikari ne mislite l Mislite, da so vsi ljudje tako trdosrčni kot vi? Nekaj je celo takih, ki radi podarijo kaj ubogemu revežu, če prosi.«
»A tako!« odgovori nakratko branjevka. Nemilo so jo dirnile Jan-četove besede.
»Torej, kaj hočeš?«
Vsa osornost izgine ženski z lic in lepo priliznjeno izgovori vprašanje.
Janče si nabere nekaj tega, nekaj onega, in kmalu hiti po temni ulici domov. Bil je vesel kot že dolgo ne, in komaj je čakal, da pove materi veselo novico. Skrbelo ga je pa tudi, kaj poreče mati, ko ga ni bilo tako dolgo domov. Gotovo je reva v strahu, da se mu ni kaj hudega pripetilo.
Dospe Janče do hiše in hitro steče po hrapavih stopnicah. Naglo odpre in prestopi prag.
»Oh, Janče, kako sem se že bala zate! Kje si pa vendar bil? Joj, kaj pa si prinesel?«
Začudena ga pogleduje mati, ko odlaga Janček vso ropotijo. Janče nažge samovar in pristavi mleko. Nato pa sede k materi na posteljo in ji pove celo zgodbo. Neverjetno je kimala mati in vesela je postajala. Njen pogled je splaval na steno, kjer je visela podoba Matere božje. Sklenila je roki in dala duška svoji radosti v molitvi, — — —
Bilo je že pozno popoldne. Janče in mati sta se ravno pogovarjala o svojem dobrotniku in o veselem Božiču, ki ga bosta imela. Kar naenkrat stopi skozi vrata postrežček. Ima malo smrekico in pa zaboj. Oboje postavi na mizo in reče :
»To je za vas. Pošilja neki gospod, ki ga gotovo poznate. Z Bogom!«
Pozdravi hitro in odide.
Janče in mati se pa osupla spogledata. Prvi se zave Janče.
»Tisti gospod nama zopet pošilja; zato me je vprašal za stanovanje. Zdaj šele razumem!«
Skoči k mizi in odpre zabojček. Bil je poln raznih sladkarij za božično drevesce in drugih reči. Na vrhu je bil pa položen denar in pa listek z naslednjo vsebino : Malo darilce za poštenost.
»Oh, kako dober je najin dobrotnik, kako se mu le zahvaliva!« je dejala mati in pogledala veselega Jančeta.
»Veš kaj, gotovo ima veliko skrbi; zmoliva zanj par očenašev!
Sveta noč je razprostrla svoja tajinstvena krila nad zemljo. Vse družine so se zbrale doma, da praznujejo dostojno rojstvo Jezusčkovo. Tudi Janče in njegova mati sta nažgala božično drevce in se radovala ob njem. Z lic jima je pa sijala sreča in zadovoljnost, in njune ustnice so šepetale: »Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!«	J. Gabriel V.
Domoljubni deček.
(Pripoveduje Janko Leb an.)
Mi čvrsti Avstrijci smo, gremo na boj za pravdo, za dom, za cesarja, zakonu domačemu viteški roj, protivnemu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, desnica, Če vdari, razruši ko tresk; ude trum ločimo, grade naskočimo,
tabor pred nami drobi se ko pesk! —
J. Koseski.
Tako je v sedanjem vojnem času. Ne le odrastli, tudi otroci se živo zanimajo za vojne dogodke. Mladina veselo čudeč se posluša o velikih činih naše hrabre vojske v Galiciji. Marsikak deček bi si kar opasal sabljo, prijel puško ter korakal z junaki na bojno polje.
Tak, za vojno ves navdušen deček, je posebno dvanajstletni Janik Miklič. Sin je uboge vdove na deželi, ne daleč od ruske meje. Z vojaki igrati se, to je vedno njegovo posebno veselje. Seveda so to le svinčeni vojaki, a zanj pristni junaki, s krvjo in mesom. Razpostavi jih po mizi ter jih vnema za boj. Ob takem delu je slep in gluh za vse drugo. Toda njegovo milo srce občuti tudi sočutje do vojakov in zato jim rad stori kakršnokoli uslugo. Ko nekega dne stopa skozi vas četa vojakov, je Janik prvi, ki se jim skaže jako uslužnega. Vodi vojake do njihovih stanovanj, nosi jim orožje ter je ves blažen, ko mu vojak potisne na glavo svojo čako.
Nekoč je pripovedovala Janikova mati, da vojakom v vojski večkrat manjka prave hrane. Janik si to dobro zapomni in takoj si jame beliti glavo z mislijo, kakó bi vojakom pomagal v tem oziru. Posebno še svojemu bratrancu, ki je bil takrat tudi med vojaki, ki so taborili ob meji. Rad bi Janik nesel vojakom kak dar v taborišče. Zmerom razmišlja o tem, kaj bi bilo najprimerneje darovati vojakom. Seveda ne žugne o tem nikomur; zakaj za ves svet noče, da bi se mu kdo smejal. Naposled jo vendar »pogrunta«. Iz svojega hranilnika vzame nekaj denarja, pa kupi za to smotke in jih skrbno povije v papir. Ko odide nekega predpoldne njegova mati z doma, se vtihotapi Janik v klet in si napolni ondi vrečico s krompirjem. Vrhu krompirja pa priloži smotke, zadrgne vrečico in hajd na pot proti — bojnemu polju 1 — Imel je Janik precej daleč do meje, a šlo bi laže, če bi hodil prazen. Polna vrečica je bila zanj precejšnje breme. Ne le truden, nego tudi lačen prispè do obcestne gostilne. Tam si kupi in použije žemljo ter izpije kozarec vode. Gostje v gostilnici ga izprašujejo, kam je namenjen. »Svojemu bratrancu, ki služi pri vojakih in je zdaj v taboru, nesem nekaj krompirja in smotk.« —
Ali pa znaš priti v tabor?« vpraša nekdo.
»»Kaj bi ne? Doma sem si pot dobro ogledal na zemljevidu in že vem, kako bom hodil.«
Pred gostilnico je stal voz, ki je bil uprav namenjen oditi. Ko voznik izve o dečku, gre v gostilniško sobo ter izpregovori: »Hej, dečko, ako te je volja, pelješ se lahko z menoj. Jaz vozim v Z.« Mali popotnik si ne da tega dvakrat reči, zgrabi žakljiček in kot bi trenil, je ž njim na vozu.
»Ali veš, kje najdeš svojega bratranca, ko prideš do vojakov ?« vpraša voznik dečka spotoma.
»Vem, vem. Kar odvèsti se dam pred stotnika, generala ali pred kakega drugega častnika ; ti gospodje bodo že poznali mojega bratranca. Če bom le videl kakega vojaka bratrančevega pešpolka, pa mi bo lahko priti do bratranca. Moj bratranec je silno velik in ima na čelu brazgotino ; rano je dobil na nekem lovu.«
»Če ga pa le ne najdeš ?«
»»Potem dam krompir in smotke kakemu drugemu vojaku. Mislim, da tudi njemu dar prav pride.«
Voznik se je smejal šegavemu dečku ter se je ž njim kratkočasil tudi glede drugih reči. Ker mu je deček tako lepo in umno odgovarjal, je bil mož tega zelo vesel. Dejal mu je: »Če v Z. kmalu opravim, zapeljem te celo do kraja, kjer taborijo vojaki. Potem ti bodo že sami kako pomagali.«
In tako se je tudi zgodilo. Voznik ni dolgo ostal v Z., pa je pripeljal malega domoljuba kmalu do kraja, kjer so taborili vojaki.
»Dobro opravi in srečno se vrni domov!« S temi besedami se je voznik poslovil od hvaležnega dečka, pa mu izročil vrečico. Dolgo je še potem gledal za njim, ko je korakal proti prvim vaškim hišam. Janik je tam nagovoril vojaka, ki je došel po cesti ter nosil puško in te-lečnjak.
»Kje so vojaki 17. pešpolka, prosim?«
»»Tukaj, tukaj, dečko! koga pa iščeš?««
»Svojega bratranca Dolgina. Mož je silno velik in ima brazgotino na čelu.«
»Kaj pa bi rad pri njem?« —
»»Prinesel sem mu malo darilo.««
Ne da bi dalje vprašal, reče vojak kratko: »Pojdi z mano!« Pa pelje dečka na velik travnik, kjer je vse mrgolelo vojakov. In kakšno življenje je bilo tam ! Kar je bil Janik časih s svojimi svinčenimi vojaki sestavil na svoji mizi, to je zrl tu v resnici ; samo še veliko lepše, kakor si je mislil!
»Ostani tukaj U mu je velel vojak, »poklicat grem tvojega bratranca.«
Ob teh besedah je vojak izginil v bližnjem šatoru.
Janik se ni mogel nagledati prizora, ki se je tu nudii njegovim očem! Nekateri vojaki so pristopali v vrstah, drugi pa so zopet odha-
jali. Tu so se glasili rogovi, tam si pa slišal bobnanjc ali celo polkovno godbo. Tu si videl častnika, ki se je drvil na krasnem, iskrem konjiču, tam je zopet drugi pregledoval vojaštvo. Ko je Janik tako stal, zatopljen v pestro sliko, tedaj mu na uho prilete besede: »Janik, Janik! Odkod pa ti prihajaš in kaj hočeš tukaj?« — Zaklical je te besede bratranec Dol gin, ki je bil dečka spoznal že od daleč. »Prinašam tebi in tvojim tovarišem majhen dar: nekaj krompirja in smotk.«
»Janik, ti si res blaga dušica! Toda: vedo li mati, da si tukaj?« »Ne. Mati bi me ne bili pustili iz hiše. Toda jaz nisem mogel str-peti in moral sem vun. Na mizi sem pustil listek, pa sem nanj zapisal besede: »Grem k bratrancu Longinu!« —
»Ej, ej, zvitorepek ti! Mati bodo tarnali po tebi!« »»Tega ne verujem. Že parkrat sem bil daleč odsoten in vendar matere ni to skrbelo!««
»No, pa bo že kako! Sedaj pa pojdi z mano v šator, kjer imam nekaj opravka.« Vedel je vojak dečka s seboj in kmalu je bil Janik sredi trume navadnih vojakov in častnikov. Ko so ti zvedeli, kdo da je ta deček in kaj je naredil iz ljubezni do svojega bratranca in do vojakov sploh: srčkali so ga vsi in hvalili. Častniki pa so dejali drug za drugim: Roko odpri! — in vsak mu je stisnil svetlo kronico v njo.
»To daj materi doma,« je naročal bratranec Longin, poljubil Jančka ter ga odvedel potem na pot domov. Deček je bil zelo vesel, da je videl vojake. Ves blažen pa je bil radi tega, da je bil bratranec Longin tako zadovoljen. Naporna je bila Jančkova pot domov. Večinoma je hodil, nekoliko se je tudi zopet peljal, če ga je srečal usmiljen voznik ter ga je vzel na voz. Ves upehan je prispel domov k svoji materi. Seveda ga ta ni sprejela Bog ve kako prijazno. Kmalu bi bila celo palica zapela, tako hudo je bilo materi. Toda Janček se je vedel ogniti te nesreče. Pokazal je materi svetle kronice pa dejal: »To sem pa vam prinesel, mati!«
Te besede so mater s pridom utešile. Radovedno je povpraševala, odkod denar. In ko je zvedela, da se bratrancu Longinu dobro godi in kako prijazni so bili častniki z Jančkom, je izpregovorila pomirjeno : »No, pa dobro, ljubi Janček! Pa glej, da mi kaj takega več ne storiš! Hudo me je skrbelo za te !« —
Bratranec Longin je čez nekaj časa prišel na dopust v domačo vas ; kajti bil je nekoliko ranjen in poslali so ga v domačo oskrbo. Jančku je prinesel več malih daril.
Tedaj pa je bilo obilo pripovedovanja, kako se je Longinu godilo v vojni in kako hrabro se je vedel. Ob koncu pripovedovanja pa Longin ni nikoli pozabil z verno poslušajočim ga Jančkom zapeti v prijetnem soglasju, poln navdušenja :
Nabita je risanca, oster je meč, obilo v kartušu je blàga,
v junaškem srcu poguma še več, na vraga, oj bratje, na vraga I Stoletni raztrgati v migljaju hrast, je dana nevihti gotova oblast: huje mi planemo, urniše zmanemo,
v prah jo spremenimo vražno pošast ! . . .
(J. Koseski.)
Ko Longin ozdravi, pojde pa zopet nad sovražnika in vem, da se bo tako hrabro boril kakor doslej ! —
Modrost v pregovorih domaČih in tujih.
Družina.
Kakršen oče (gospodar), taka družina.
Dobra družina je hiši podpora.
Večkrat družina trpi, kar otrok zagreši. (Očita se poslom, če ie otrok kaj zakrivil.)
Dobra družina, kjer je skrbno nadzorstvo.
Družjna pridno dela, če gospodar pomaga. {Če je gospodar zraven.)
Drva.
Ogenj se ne vžge brez drv. — če drv ne zažgeš, ne bodo gorela. (Vsako delo zahteva primerno sredstvo in pravo uporabo.)
Malo drv more razgreti le malo peč. — Za malo peč zadostuje malo drv.
Ce je več drv, večji je ogenj. — Veliko drv poveča oqenj. [To se kaže zdaj ob svetovni vojski. Čim več vojakov na obeh straneh, tem hujši ie boj. Čim več vzrokov in nagibov, tem večje je veselje, navdušenje . . .)
Drobna drva dobro goré. [Po malem pa večkrat se najuspešneje napreduje.)
Kriva drva gore tako kakor ravna. [Na zunanjost ni gledati.)
Kakršna drva, tak pepel.
Kakršna gora, taka drva. [Kakršni starši, taki otroci.)
Ukradena drva tudi gore. [In sicer še celo v večnosti.)
Poleg suhih goré tudi mokra drva. [Zgled in pomoč je močno bodrilo.)
Iz slabega lesa slaba drva.
Gladka drva se rada cepijo. [Z dobrimi ljudmi se lahko živi.)
Za grčava drva je treba nabrušene sekire. [Pri trdih ljudeh se le s strogostjo kaj opravi.)
Ni treba vseh drv naenkrat požgati. [Svarilo radi potrate ter nezmernega in strastnega uživanja.)
Grčava drva najbolje gore. [Krepkim ljudem gre delo urno od rok.)
Ce drv prikladaš, ne boš ognja pogasil. [Kdor strastem streže, postaja čimdalje strast-nejši.)
Ce drva prehitro (preveselo) goré, se kmalu v pepel izpremené. [Kdor strastno živi, kmalu doživi.)
Če„ drva od ognja odmakneš, neha goreti. [Če viri usahnejo, preneha prijetno življenje.)
Ce v peč preveč drv naložiš, slabo gori. [Nezmernost in pretiranost nikjer ne koristi.)
Drva, ki so se že pri ognju grela, rajši gore. (Pri vsakem delu je vaja in izkušnja velike vrednosti )
Ni tveba drv meriti (prodajati), preden je gozd kupljen.
Obljubljena drva ne grejejo peči.
Kdor nabira drva, kakršnih dobi, si kmalu velik kup zgradi.
Kjer ni drv pri hiši, lakota po hiši leta, kjer so, se vsaj vsede.
Pri vas drva cepe, trske pa k nam lete.
Ko bi nevoščljivost gorela, bi ne bilo več treba drv na svetu.
Ne pusti, da bi na tebi drva sekali.
Drv si je treba po leti nakupiti.
Drva je treba kupiti, kadar so češnje zrele. — Kupi drv o kresu, če jih hočeš imeti o sv. Mihaelu.
Stara drva — dobra kurjava, staro vino — dobra pijača, stara knjiga — dobro čtivo.
Reki. Na tem lahko drva sekaš. [Je nad mero potrpežljiv ; krotak kot jagnje.)
To se pravi ognju drv prikladati. [Nemir množiti.)
To so drva. (O neolikancu.)
Lahko bi drva klal na njem. [Tako trdo
spi.)
Nosi drva na grmado, na kateri ima sežgan biti.
Novi listi in knjige.
1.	„Mala Lenčica od Svetega Boga."
Zgodba nekega svetega otroka ria Irskem. Poslovenil P. Vincencij Kunstelj. V Gorici, 1914. Samozaložba .Cvetju". — Jako mična knjižica, ki opisuje izredne čednosti male Štiriletne deklice, zlasti njeno junaško potrpežljivost in krotkost, gorečo ljubezen do Jezusa v presv. ReS' jeni Telesu in do Matere božje. Posebno v/podbudna in koristna bo knjižica prvoobhajancen.
2.	„Moja setev." Zbrani spisi. Spisal Ivo Trošt. I. Založilo .Dru tvo za zgradbo učiteljskega koiuikta." V Ljubljani, 1914. — Ta mladinska knjižca je spretno in zanimivo pisa na in bo gotovo ugajala nekoliko bolj odrasli mladini. Čednosti, zlasti glavne osebe, naj bi bile bolj podprte z nadnaravnimi nagibi.
Odgovor na šaljivo vprašanje v št. 11.
Pokaži mu nikalnico »»ne", pa reci, naj jo čita in napise.
Rešitev naloge v št. 11.
1.	Adam,
2.	mati,
3.	otok,	_
4.	Samuel,
5.	Donava,	£
6.	Triglav.
7.	vrtni poli,	5<
8.	Jesenice,	2
9.	žetev,
10.	kletev,	£
11.	brinje,	£
12.	kova«,	r»
13.	korenje,
14.	brkati ser.
Prav so rešili: Humek Štefanija, učenka uršulinske «ole v Ljubljani; Bischof Mimici, Rudica in Hedica v Ljubljani; Anica Horvatovh, slikareva hčeri a v Ljutomeru; Jeglič Stanko, učenec na c. kr. vadnici v Ljubljani; Sever Milan, dijak v Nov. mestu; Herzog Eia, učenka VI. razr. pri Sv. Križu poleg Liutomera; Seško Ivan, Brdo pri Planini, Štajersko.
Vabilo na naročbo.
Vzgojni in mladinski listi naglašajo dolžnost, da morajo prijatelji mladine v sedanjem resnem času še bolj skrbeti za otroško vzgojo in dušno oporo kakor sicer, ker so mnogokje otroci zapuščeni ter so morali očetje in bratje zapustiti svoje domove. Zato nujno prosimo svoje dosedanje prijatelje in naročnike, naj nam sami ostanejo zvesti in pridobijo še novih naročnikov.
Cena „ Vrtcu" in „Angelčicu" je skupno 5 K 20 h; „Angelček" posebej stane na leto ! K 20 h. (Ako kdo naroči vsaj 10 izvodov „ Angelčka" skupno, se zniža cena na 1 K.) Naročnina in vsi spisi, namenjeni „Vrtcu" in „Angelčku", naj se poš Ijajo z naslovom : Anton Kržič, c. kr. profesor v pok. v Ljubljani, ali Uredništvo „ Vrtčevo" (Pred škofijo št. 9).
V Katoliški Bukvami se dobivajo tudi še te-le mladinske knjige: 1. „Vrtec", 1906-1914, vezan po 4 K. — 2. „Angelček" (razen /., II., IV., VIII. in IX) vsi tečaji po 1 K vezani. — 3. P. Angelik Hribar : „Mladinski glasi" l. zvezek po 26 h, II. in III. zvezek po 40 h — 4. „Nedolžnim srcem" po 1 K 20 h kart. in 1 K 35 h lično v platnu. — 5 „Iz raznih stanov", po 25 h. — 6. „Obnovljeni vrtec" I zvezek vezan 3 K— 7. „Osmero blagrov ali nauk o srečnem življenju broš. 1 K 60 h, vez. 2 K. — 8. „ Vzorniki prvega sv- obhajila", v platnu 1 K 60 h, broš. 1 K.
XXI letni': „Angelčka" (19131 se oddaja še po izredno nizki ceni - vezan izvod po 60 vin. — ako se naroči 10 izvodov skupno.
„Vrtcc" izhaja 1. dné vsakega meseca in ?tmi? s prilugo vred /a vse leto 5"2U K, ZB pol leta J'60 K. Uredništvo m upravnistvu Pred skoti o st 9 v Ljubljani.
Izdaju društvu „Pripravniški dom". - Ureiuie Aut. K ril t — Tiska Katoliška Ti.k.rna v Liubljaol.