—.¦< 138 >¦— Prva čestitka
ilo je nekaj dni pred Kresom. Pri Staničevih je bilo v tej dobi vsako leto jSjJj prav živahno v hiši; delalo se je in pripravljalo, da se Ivanji dan kolikor mogoče slovesao sprovede. Gospa Staničevka je navadno. kaj lepega vezla, posli so prirejali vence, hčerka Zorka, ki je vže v domačo ljudsko šolo hodila, vstajala je vsaki dan o tej d6bi nenavadno zgodaj, šla na vrt in se tam nekaj iz knjige učila ia pisala. Cim bolj se je bližal Ivanji dan, temveč je bilo dela pri hiši. Tudi iz kuhinje je bilo slišati priprave, kakeršne se slišijo navadno le pred velikimi prazniki v letu.
Ivanji dan ali dan sv. Ivana Krstnika bil je godovni dan gospodarja Staniča. ki je bil mož daleč spoštovan in obee priljubljen.
Mati pokliče Zorko in jej reče: ,,Na Ivanovo zjutraj bodeš dala očetu lepo obuvalo, ki si je res prav lepo izvezla, in mu povedala čestitko, ki si se jo na-učila in tudi prav eedno spisala." — Da bi se mati prepričala, kako se je Zorka čestitko (vošilce) na izust, naučila, morala jo je Zorka nckolikokrati materi glasno in razločno ponoviti. Oj ko bi bili slišali, ko je Zorka pred mateijo čestitko go-vorila, kako lepo jo je znala! Vsako besedo je izgovorila tako, kakor bi j^j rav-nokar prišla iz srcii, in ko je izgovorila poslednje besede, s katerimi je prosila očeta, da bi jo še dalje ljubil in skrbel za njo. udarila je vselej v jok . . .
Mati jo pohvali in kaj bi ,je tudi ne, saj je bila Zorka v vsakem obziru vrla in ugledna deklica:  v Soli dobra in pridna,  doma blaga, nežna in poslušna.
,,Cestitka, katero bodeš jutri govorila svojemu očetu," reče jej mati o tej priložnosti npriproste so besede, katere nimajo nikake vrednosti, ako ne poteko iz dobrega, u-danega in hvaležnega srea. Tvoj oče bode res vesel. ko bode slišal lepe besede, ki je bodpš izgorarjala pred njim, ali pravi izraz ljubczni in spoštovanja do Ijubega očeta pokazala bodeš le tedaj, ako ostaneš vedno tako dobra, poslušna in bvigoljubna hčerka, kakor to navajaš v čestitki, katero si se tako dobro naueila. A ne samo očeta, tudi mene bode razveselila tvoja čestitka, v katerej nama obljubuješ ljnbezen in livaležnost."
V tem priskače v sobo mala, triletna Zlatka s svojo ,,puukv:ko" v naročji. Bila je tudi oua Ijubeznjivo dekletce, pravi angeljček v človeškej podobi. Zlatka sicer še ni znala, kaj je čestitka, kaj je očetov god, kaj je hvaležno jd bogoljubno srce. Ves njen svet je bil: atej, mama. Zorka in ,,pnnička." Priskakavši do matere, prime jo za roko ter gleda nekako čudeč se v njeno resno lice in v objokane oči Zorkine.
Mati jo ljubeznjivo privzdigne in poljubi na čelo, rekoč: ,,Za jedno ali dve leti — ako Bog dii — čestitala bodeš tudi ti svojernu očetu za god, kaj ne, Zlatkica moja!"
BBom, bom," odgovori veselo Zlatka, ,,pa tudi moja ,,punička" bo, ako jej boš dala dobrega kolača."
In zopet odhiti Zlatka s svojo ,,punieko" iz sobe. Sla je raenda v kuhinjo, od koder se je širil prijeten duh pečenib. kolačev ia dobrih povitic po veži ia hodnikih.
Pa6 srečen otrok, ta majhena Zlatka!
139
Tistega dae takoj po kosilu odvede Zorka svojo sestrieo Zlatko na vrt, kder se je ž njo ves popoludne pogovarjala in igrala.
Zdajci šine dobrej Zorki lepa misel na um. Ali bi ne mogla tudi Zlatka očetu kaj malega povedati za njegov god? Govoriti seveda še ne zna dobro in razločno, ali vsaj kako majhno moliteveo bi se vender le mogla naučiti in povedati očetu. Da, da, molitevco. — molitevca bodi njena prva eestitka; očeta bode to zelo razveselilo, a ne samo očeta, tudi mater, ko bode slišala, da Zlatka zna vže moliti, in da ravno na očetov god prvič moli in prosi Boga za zdravje očetu.
Tako je mislila Zorka in takoj se pripravi na delo.
Za malo časa znala je vže Zlatka roki lepo skleniti k molitvi in moliti.
Zadovoljna ki srecna vrne se Zorka proti večeru s svojo sestrico v hižo.
Še celo v postelji sta imeli sestrici dosti opravka. Zlatka je bila nenavadno vesela; šepetala je sestrici po tihoma nekaj na uho vse dotlej, dokler jej m an-geljček varuh zatisnil njenih modrih očesec v sladko spanje.
Drugi dan, Ivanji dan! Bilo je pre-krasnopoletnojutro. Solnce s svojimi zla-timi trakovi upiralo se je skozi okno tja do mize, ki je bila nakitena z najlepši-mi cveticami in vsa-kovrstnimi sladkimi kolači.
Tu je Zorka pri-čakovala dobrega očeta, da mu čestita za njegov veseli god.
O6e stopi z ma-terjo v sobo. Zorka
v
pristopi k očetu, po-Ijubi mu roko ter mu tako lepo in ganljivo Sestita, da so očetu in materi od veselja zaigrale solze v ofieh.
Poslednjih bese-dij tudi zdaj ne more Zorka niti izgovoriti. Pohitf k očetu, ob-jarae ga in joče.
Oče jo poljubi. Ugledavši lepe cve-tice in lepo izvezeno obnvalo — vse to od  njegove  hčerke
Zorke — ne more druzega nego da reče: ^Zorka, hčerka moja ljuba, ostani vedno tako dobra in pridna!"
Ali glej! kaj se pomika tara v kotu? Nekaj živega je tam! Zablestite se dve modri očesei! In ti lepi plavi lasci! To je Zlatka. Nihče drug, nego Zlatka s svojo ,,puničko" v naročji.
Kaj se pomika vedno bliže in bliže? Zdajci priskoči tudi ona k očetu, po-ljubi mu roko, sklene ročiei k raolitvi ter začne z nežnim otroejim glasom:
,,Bog moj ljubi! Cuj mojo prvo molitevco: Cuvaj mojega ateja in daj mu dobro zdravje. In vi angeljčki nebeški, moji najboljši prijatelji, pridite vsaki dan k mojemu dobremu ateju in varujte ga vsega hudega — Ameu!"
In ko je Zlatka skočila k oeetu, da ga poljubi, izpade jej ,,punička" z naročja.
Oče in mati sta bila zelo iznenadena, ko sta slišala prvo molitevco iz ne-dolžnih ustec svoje male Zlatke. In ta lepa molitevca je bila njena prva čestitka, ki se jo je naueila za očetov god.  Zna se, da sta oče in mati takoj nganila, da
je to delo njiju preljube hčerke Zorke.-------------Nista jo mogla dosti prehvaliti
za tako njeno lepo dejanje.
Vsi so bili ta dan prav dobre in vesele volje. Pri mizi, okolo katere so se zbrali opoludne sorodniki in prijatelji Staničevi, dejal je oče Stanič, zahvaljevaje se zbranira gostom za izkazane mu čestitke, da ga ni še nič na svetu tako raz-veselilo, kakor ga je razveselila danes prva molitevca — čestitka njegove nežne hčerke Zlatkice.
Zorka in Zlatka zdeli sta se ta dan vsacemu kakor angeljca, poslana iz nebes, da razveselita svojega dobrega o6eta.
Pafc srečni stariši, ki imajo take otroke!                                            Lj. T