Pin Alojzij. Življenje je sovraštvo, večen boj . . . Kette. Dne 10. decembra m. 1. so otožno naznanjali dolenjelogaški zvonovi, da je zatisnil za večno oči mož, ki je posvetil svoje življenje odgoji mladine. Umrl je tovariš — Alojzij Pin. Neznosno, naravnost obupno je bilo življenje tovariša Alojza zadnji dve leti, odkar ga je pograbila s svojo kruto roko učiteljska bolezen — jetika — in v polni meri veljajo tu Kettejeve besede: »Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne želel bi ti spet iz groba ven.« A prenašal je to bolezen, to trpljenje s pravo Jobovo potrpežljivostjo, iščoč tolažbe le v sebi in pri svoji ljubeči ženki. S stoičnim samozatajevanjem je prenašal prvi čas — ko mu je bolezen zaprla šolske duri svoje notranje bolečine, a ko mu jeneizprosna smrt pobrala pred dobrim letom edino hčerko Melito, mi je rekel večkrat: »Glej, prijatelj, hčerka mi pripravlja pot«. Tolažil sem ga, da bo še živel, a srce se mi je krčilo, ko sem čul njegovo votlo kašljanje, dobro vedoč, da so mu ure štete. Pokojnik se je rodil v Ljubljani dne 7. junija 1862. Dovršil jev 1.1876/7 učitelj. pripravljalni tečaj, vstopil potem v pripravnico, ki> jo je dovršil 1. 1882. L. 1885. je prebil izpit usposobljenosti za ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Služboval je pokojnik od 1.1882. do 1887. v Polhovem gradcu, od 1. 1887. do 1. 1892. na Brezovici, a od 1. 1892. do svoje prezgodnje smrti v Dol. Logatcu, kjer je zadnji dve leti opravljal interimstično vodstvo te šole. Kjer je blagi pokojnik služboval, je bil povsod zbog svoje prirojene šaljivosti priljubljen. In kako je znal pokojni Lojze zabaviti, ve le oni, ki je kdaj priŠel z njim v dotiko. V dol. Logatcu je opravljal ves čas svojega službovanja službo obč. tajnika v občo zadovoljnost. Blagi pokojnik se sicer ni javno udeleževal raznih učiteljskih vzborovanj, a vendar je bil vnet za vsak napredek šolstva in učiteljstva. Da je bil posebno priljubljen pri višjih šolskih oblastvih, dokazuje najbolj to, da je obržal vkljub skoro dveletnemu dopustu vendar še vednošolskovoditeljstvo. Pokojni Pin je bil znan daleč naokrog kakor izvrsten muzik, in njegovi najljubši instrumenti so mu bili gosli, klavir in orgle. A vkljub svoji virtuoznosti na orglah se vendar ni nikdar udinjal v službo orgnnista, zakaj stal je na stališču, da orglanje v cerkvah je za organiste, a za učitelja pa šola. Vendar je pa z veseljem spremljal vsakokrat učence pri raznih šolskih mašah, in takrat je bila prava slast poslušati to njegovo orglanje. Pokojnik je bil dalje na glasu kakor dober pesnik; vsaj prejšnja leta, dokler ni prišel v Dol. Logatec je marsikaj spesnil. Svoje pesmi je objavljal skoro po vseh slovenskih listih. Tako n. pr. ga vidimo med sotrudniki »Ljublj. Zvona«, »Kresa«, »Zgodnje Danice«; tu je objavil več prav lepih nabožnih pesmi. A tudi »Vrtec« — posebno ob času Tomšičevega uredništva — je objavil dokaj otroških pesemc, in tudi »Zvonček« ga sme prištevati med svoje sotrudnike. Pokojnik je bil poročen s hčerjo veleugledne hiše Tollazzijeve. Edina hčerka Melita mu je umrla v rosni mladosti pred dobrim letom. Mnogobrojna udeležba pri pogrebu je bila dokaz, da je pokojnik bil daleč naokrog znan in priljubljen. Poslednje slovo mu je ob grobu govoril tovariš E. Gangl. Bodi ti zemljica lahkal — ga. f