Tu-in-zdaj in druge pesmi
29
TU-IN-ZDAJ IN DRUGE PESMI
Janez Menart
VEČNI KROG
Glej, mrak podobe jasne je zabrisal: omara, stoli, stroj, magnetofon pa knjige pesmi, ki sem jih napisal — vse je dobilo siv, puščoben ton.
Zakaj, za vraga, zbiram vso to kramo kot iz prastarih pravljic vzet skopuh! Prav nič ne bom odnesel s sabo v jamo, ne kar imam, ne kar ustvari duh.
Čemu ožemam ta svoj gram možgan, ko bi lahko veselo hodil v gozd, pil, jedel, spal, bral kak napet roman in v starih letih blagroval mladost!
A, glej, spet rime! V mislih spet nastaja dodatna krama, ki jo zgrinja mrak. Res vsem ljudem kdaj pamet ponagaja, a pesnik, ta je kroničen bedak.
BALADA
Med drevjem luna mirno z mano hodi; iz majskih grmov ptica cvrkuta; skoz mračni park steza čez stezo blodi; po klopicah sede po dva in dva.
A tam nekje v rdeči vazelini tiči orožje; bombe in granate; atomske glave; glivice in plini; in drobec smrti čaka tudi nate.
Če vedel bi, kateri drobec, krogla, atom, bacil in strup strdi mi kri — o, vse, prav vse telo in duh bi zmogla, da seme moje smrti ne vzkali.
Janez Menart
30
Uničiti — »Kaj? Kje? moj fantek zlati!* se zlobni satan v glavi mi krohoče. Vse, kar mori, bi moral pokončati, a tega ni in ni in ni mogoče.
Hudo je srcu v toplih majskih dneh, ko na stezice v parku luna sveti, ko si mrlič brez groba, na klopeh pa v mrak po dva in dva bolšče skeleti.
TU-IN-ZDAI
Novo mesto Zvonik kapitlja je kot božji prst, cerkvena ladja kot mrtvaška pest. Do polnoči stolp zrasel bo do zvezd, a v tleh vzdrhtel bo prah sprhnelih krst.
Na steni cerkve sončna ura meče črn trak čez žolto ploskev brez številk. Čez nekdaj sveto prst, sred travnih bilk, za mravljo mravlja svoje breme vleče.
Lenobna noga s peto trka v zid
in v misli kliče mi pokopališče.
Zid. Travnat krog. A čustvo nekaj išče,
kar iznad streh v daljavi sluti vid.
Čemu? Kako? Zakaj? Čemu? Čemu tako in prav tako? Lahko bi tukaj ne bilo zidu. Kdo je gradil ta kažipot v nebo?
Lahko bi bombnik zgrešil le za hip — tu, tam, povsod — to tukaj zdaj bi bil samo še hrib. Korak sem-tja in čisto druga pot.
V drug kino: drugo srečanje? drug par? Nesrečen, srečen? Druga noč — drug sin? Učitelj drug — kirurg bi bil zidar? Zvon bije — tu in zdaj — iz lin.
Tu-in-zdaj in druge pesmi                                                                                                      31
Pritisk na plin, za milimeter manj — in fant bi bil še živ? Pol stanovanja in pol kančka sanj in »gnoj pijani« se ne bi zapil?
Samo nasmeh in bednega dijaka
ne bi odrezali z vrvi ljubezni?
Splav manj — in genij bi ozdravil raka?
Spet — tu in zdaj — vzdrhti udarec trezni.
Lahko bi zamešala zgodovina cesarje, viteze in paže in širna bi bila ta domovina in vse bilo bi laže?
Lahko bi vse, kar je, in je bilo, bilo, kot je, prav tako in enkratno in prav tako lahko in spet lahko drugačno in obratno.
In kje je tisti blaženi »lahko«,
le kdaj zgubljen, ki bi mi v zdravi tir
usmeril to utrujeno telo
in dal tej moji grenki duši mir?
Svet? Čas? Vrojenost? Sem zakrivil sam? Je ta moj blaženi »lahko« že to, da tam, nagrobnik vzidan v božji hram, tolaži me: NOVAK 1800 ...?
Da tam ne vidim svojega imena
in za A. D. izlizanih številk,
da gledam mravlje, ki čez prst bremena,
pretežka zanje, vlačijo sred bilk?
Da tam čez jez zelena Krka vre, da sonce stolp in moje lice greje? Da v meni žge, a pravim: naj le žge, umrli bomo pa že kdaj pozneje?
I
Janez Menart
SVEČENIKOM SMRTI
Če rad bi vedel, da sem NIC,
zazrem se v noč, ki sije; odveč je, da kak fičfirič mi da svoj »bodi-no-mrlič!«
klistir filozofije.
Vsak tepec ve, da bo segnil
in da ta svet ostane. A dokler živ sem, sem pač živ, čeprav na litre strup bi pil, ko v srcu jež se zgane.
Zato naj dušni svečenik,
ki rad bi v zgodovino, a nima ne besed, ne slik, da bi blažil človeški krik, zapre duha latrino.
Ta svet je le prelepa stvar,
da bi za hec čvekači pehali Smrti na oltar klecljivce, ki nadlog udar zahrbtno jih zasači.
Kdor NIC in SMRT zares časti,
dokaže naj brez hvale: plin, kroglo, štrik naj si dobi in čimprej vse nas naredi za srečne in ostale.
Obljubljam, da v imenu teh, ki- s tem jim reši kože, s hvaležno solzico v očeh na grob njegov, od dveh do treh, vsak dan prinesem rože.
32
Tu-in-zdaj in druge pesmi
33
ANTISONG
v stilu straniščne poezije
Anti so bili Slovani, vrag jih vzel je svoje dni. Skupaj z gnilimi možgani zdaj so spet med nas prišli.
Če prezremo antilopo, antimon in antifriz, so zasrali vso Evropo in Ljubljano in Pariz.
Zdaj so »anti« splošna moda, ki brez mod straši povsod; štab jim nočna je posoda, a vsebina, kar je not.
Anti-drama je predstava, kjer nam kdo pokaže rit, zraven punco ošlatava, s penisom pa vrta zid.
Anti-film norce brije pa dobi cel kup nagrad, ker ob njem žirijo zvije, da potem gre laže srat.
Anti-pesem je potiskan (malo trd) klozet papir. Anti-glasbo rit nam piska, če zdravnik nam da klistir.
Anti-kip je, kar razstaviš: čevelj, guma, drek, mravljinc. Anti-sliko pa napraviš, če v okviru kažeš kline.
Anti-kritik je pretkanec, ki iz smrklja dela med, ki sam ve, da je posranec, pravi pa, da je estet.
3   Sodobnost
Evald Flisar
34
Anti-avtor je zvrst bebca, anti-avion je ptič, anti-Pepe — to je Pepca, anti-panti ni pa nič.