442
Književnost
SILA SPOMINA IN SILE ČASOV
Nekaj obrobnih razmišljanj in dve resnejši vprašanji
Za letošnji Prešernov praznik je Mladinska knjiga iz Ljubljane vse ljubitelje tega znamenitega pesnika (čigar veličine si nismo izmislili, kakor slišimo t« in tam devetkati) razveselila z lepo izdano in z mnogimi fotografijami opremljeno knjigo Sila spomina; v nji je zbrano precej gradiva o tem, kako so na pesnikovo zunanjost, njegove navade, značaj in delo gledali ljudje, ki so ga osebno poznali. Na prvem mestu moramo vsekakor omeniti z veliko zamudo prvič v slovenščini skoraj v celoti objavljene spomine pesnikove hčere Er-nestine Jelovšek -— tisto, kar je leta 1903 izdal založnik L. Schwentner, je bilo namreč močno okrnjeno —, spomine, ki niso le dragoceno, včasih kar pretresljivo pričevanje o očetu, temveč tudi dokaz pokončnosti in poguma, s katerima je ta v življenju tako preizku-šana ženska znala prenašati tegobe in bridkosti, s katerimi ji ni bilo prizane-seno niti tedaj, ko so se, kot je iz teh spominov razvidno, iz njene revščine — po tihem! — redili cesarsko-kraljev-ski profesorji in narodni veljaki. Nadalje so v knjigi še pričevanja pesnikove sestre Lenke in vrste drugih ljudi, ki so k poznavanju pesnikove podobe prispevali večji ali manjši delež.
Vendar ni moj namen pisati o tej knjigi in jo ocenjevati, saj je za to pri nas več bolj poklicanih ljudi. Dejal bi le, da bo knjigotrški uspeh — o tem sem prepričan — založbi in uredniku Janezu Mušiču pokazal, kako prav sta
storila, da sta nas obdarila, kakor sta nas, saj je Prešernovega in tistega, kar o njem izide, kot kaže, na našem knjižnem trgu zmeraj premalo. Morda bi bilo v bližnji prihodnosti treba pomisliti tudi na podobno antologijo prav tako malo dostopnih sodb in kritik o pesnikovem delu, ki so jih v prejšnjem stoletju napisali Murko, Čelakovskv, Čop, Malavašič, Rizzi, Levičnik, Stritar (njegova ocena je morda edina v razvidu), Levstik, Leveč in drugi. A to le mimogrede. Mimogrede bi tudi omenil, da urednik v svojih spremnih opombah na strani 344 spet navaja neresničen, a kot kaže, nam nadvse ljub podatek o petintridesetih prodanih izvodih Poezij do pesnikove smrti, podatek, ki mu že okoli petdeset let nihče več ne verjame — prava številka je pač nad tristopetdeset —, in vprašal, kako to, da sta po naključju, morda celo po pomoti, med pomembnejšimi prešerno-slovci na strani 324 izpadli imeni dr. Borisa Paternuja in dr. Janka Kosa; nemara se je uredniku zdelo, da v ta seznam ne sodita, ker je težišče njunega dela predvsem na analizi Prešernovega pesniškega opusa.
A pustimo to drugim presojevalcem. Iztočnico za pričujoče pisanje mi daje samo tale urednikov stavek: »Podatek, da so prišli zadnji ostanki Prešernove zapuščine iz privatnih rok na varno v Narodno in univerzitetno knjižnico šele leta 1949, najbolj zgovorno priča, kako dolgotrajen in zapleten je bil boj za pesnikovo dediščino.« Najprej zato, ker se mi, morda po krivici, ne zdi čisto jasen: ali gre za vso ali pretežni del Prešernove zapuščine ali samo za tisto,
443
Sila spomina in sile časov
kar je Bleiweis dobil od Dagarina. Če je res prvo, potem je moje nadaljnje razglabljanje odveč, če samo drugo, pa si bom vendarle upal, samo exempli causa, zastaviti nekaj vprašanj, čeprav pri tem tvegam, da mi bo kdo očital pomanjkljivo znanje, če ne celo nevednost v stvareh, ki da so, hvala Bogu, dokončno dognane in rešene.
Pri tem me manj zanima, kako so te reči urejene pravno — saj je, npr., vsem znano, kako je — na likovnem področju — nekaj znamenitih del, ki so že bila javna, ali če hočete, ljudska last, prišlo spet v zasebne roke —, temveč, kako dejansko stoje stvari. Ali ima Narodna in univerzitetna knjižnica, ali kdor je že za to določen, če že ni lastnica vse zapuščine, vsaj pregled in nadzor nad njo, posebno kadar pride do kakih sprememb. Tu imam konkretno v mislih eno redkih ohranjenih pesnikovih pisem, tisto, ki ga je 22. julija — na prvi pasji dan leta 1834 iz Ljubljane pisal Lovru Poklukarju glede izleta na Šmarno goro. Lastnik tega pisma je bil leta 1962 na Rečici pri Bledu umrli diplomat in politik dr. Ivan Šve-gel, zadnji Grimščičar. Ko je umrl, so o njegovi dediščini klepali in gobezdali vse mogoče; ker sva bila skoraj bližnja soseda, je nekaj teh, po mojem večidel babjih čenč, pljusknilo tudi do mene. Vendar je to postranska stvar: bogve kaj vse bodo obrekljivci in opravljivci česnali o vsakomur od nas, ko nam bo odzvonilo. Ob takih priložnostih drugače molčeči ljudje kaj radi preveč raz-majejo jezike. Mene pri tem zanima predvsem to, kaj se je ob tej »menjavi straže«, naj je bila že kakršna koli, zgodilo z omenjenim Prešernovim pismom. Če je prišlo tja, kamor je moralo priti, je vse v najlepšem redu, drugače pa videant consules ..., če že ni prepozno.
Drugo moje vprašanje zadeva zapuščino slikarja in grafika Elka Justina. Pred dolgimi leti je tiho in kakor od sveta in ljudi pozabljen odšel od nas. Njegovo slikarsko in grafično delo je
seveda znano, znano tudi to, kolikokra-tov je skušal zajeti v svoje grafike podobo pesnika Prešerna, čigar nadvse goreč oboževalec je bil. Manj znano je morda, da je bil strasten zbiralec starin, prešernian pa, dejal, še posebej. To lahko mirne duše trdim, saj sem ga dobro poznal; prvih sedem povojnih let namreč sva skupaj služila istemu gospodarju, v uredništvu Slovenskega poročevalca. Velikokrat mi je povedal to ali ono anekdoto iz pesnikovega življenja in me opozarjal na to ali ono zanimivost, ker je vedel, da je pesnik tudi meni pri srcu. Iz pomenkov z njim sem si, morda neupravičeno, ustvaril mnenje, da ima v svoji zbirki kar precej, Prešerna zadevajočih — dragocenosti. Posebno sem si zapomnil, da je govoril o dveh Ganglovih doprsnih kipih Prešerna, od katerih enega vsi poznamo, iz Narodnega muzeja, drugega pa da ima on. V zvezi s to umetnino je govoril tudi to, da je kipar delal po obrazu Ernestine Jelovškove. Nikoli nisem mogel prav dognati, koliko je bilo Justinu verjeti, vsekakor pa si mislim, da je po pregovoru: kjer je dim, je tudi ogenj, najbrž marsikaj le imel v svoji, verjetno bogati zbirki. In s tem v zvezi bi prav rad od koga, ki to ve bolje od mene, slišal, kako je dejansko s to rečjo in kaj od slikarjeve zapuščine, predvsem tistega, kar zadeva Prešerna, je prišlo v razvid in morda splošno last.
Sam naj ob koncu v zvezi z dragim Justinom navedem še anekdotico, ki tudi zadeva Prešerna. Lepega dne enega tistih povojnih let me je mojster ves skrivnosten povabil v svoj »brlog«, sobico v drugem nadstropju, češ da mi bo nekaj povedal in pokazal. Z desnico si je nekajkrat posvedral brke, v levici pa je držal okoli osem centimetrov veliko lectovo srce z ogledalcem v sredi in pripečenim listkom na vrhu, torej fantovski odpustek, kakršne so v dneh naše mladosti prodajali na vseh semnjih. Ne da bi me bil spustil preblizu ali bi mi bil dovolil vzeti to srce v roke — mož
444
je bil namreč strašno nezaupljiv —, mi je z listka prebral verze, za katere se je pridušal, da so Prešernovi, zraven pa še pristavil, da ima takih listkov še več.
Napis na listku tega odpustka se je glasil takole:
Svet' Tilen s Krasa,
daj moža, četua" do pasa,
'z lesa al kamna,
da je le tega moškega znamna.
Seveda niti zdaj, štirideset let po tem dogodku, ne vem več kot takrat. Meni vsaj zvenijo verzi prešernovsko; če so res njegovi, je drugo vprašanje, a sramote mu ne bi delali.
Niko Košir