Anton Medved: Pastirju.  — J. O. Golobov: Tolažba.
371
„Denar ima povsod imenitno ulogo, zakaj bi je ne imel tukaj? Sicer pa je Še drug pomislek, ki ga ne poznaš. Ti vidiš morda lepo postavo, ki ti ugaja, oziraš se na vrline vitezove. Ne vidiš pa prihodnje podložnosti, ki te čaka. Ako vzameš Ambrosia, postaneš podložna svojemu bratu, prihodnjemu namestniku in njegovi ženi, Če je prav tudi hči mestnega Čuvaja."
Te strastne besede so dosegle za hip svoj namen; ponos se je vzbudil v knežni. Da bi bila podložna bratu — ne, ne, rajši gre na konec sveta. Ta misel, da bi bila podložna bratu, da bi bila manj, kakor njegova žena, otemnila je lepo podobo Ambrosievo v njenem srcu vsaj za trenutek; seveda je kmalu zopet vspla-vala v jasne višave in se ji zdela vzor popolnosti, in imeti jo, vzor sreče.
Izabela je bila res prebrisana v srčnih vprašanjih in je poznala slabosti Človeške. Trudila se je jako spretno, da bi Ambrosia odtujila Viridi. A ob tem je vendar močno trpela, ker je v srcu čutila drugače, kakor je izgovarjala z ustmi. Cim bolj je trgala Ambrosia knežni iz srca, tembolj ga je Čutila v svojem srcu.
Nekaj dnij po kastelanovem poskusu pokliče namestnik k sebi Virido in jo vpraša, ima-li kako zvezo z vitezom Ambrosiem. Virida mu odgovori krepko, da ne.
Potem ji razloži kastelanov predlog in Ambrosievo željo.
„Kaj naj odgovorim Ambrosiu, oziraje se na obravnave z Avstrijo:"
„Dragi oče, tako bodi, kakor sem rekla: Avstrijski vitezi naj pridejo in naj se poskusijo z našimi. Ako so jim kos, ne bom se branila iti ž njimi; ako pa niso, tedaj tudi niso vredni moje roke in sploh ne knežje neveste. Tako odgovori gospodu kastelanu in vitezu Ambrosiu!"
Barnaba je bil ponosen na svojo hčer in skoro mu je ugajal tak odgovor. Obljubil je, da ga hitro sporoči vitezu Ambrosiu.
Koncem meseca vel. srpana še tisto poletje pride pogodba z Dunaja o zaroki vojvoda Leopolda s knežno Virido. Barnaba, svest si dobrega uspeha, jo je podpisal z veseljem. S tem je bilo pogajanje končano, če tudi se zaročenca še nista videla. Vse je bilo radovedno, kakšen bo prvi sestanek.                          (Dalje.)
JL«e bodi, samotni pastir, vesel, A tožno zapoj  mi tvoja svirel, Da čujem  te mirne odmeve, Zamislim  v pretekle se dneve.
Pastirju.
Ugašalo solnce je zvezdam svit, Po gorah bil prvi žar je razlit; O  blaženi mir,  ki ob  zori Takrat mi je dihal na gori.
Ponesi,  ponesi do rodnih planin Domov me na lahkih perotih,  spomin, In  v  zlato  me dobo preseli, Ko peval sem jaz na svireli!
Odložil svirel si,  samotni pastir, Mar vzdihi ti  moji  motijo  mir? Ti žalostni  vzdihi  so  meni Iz duše globoke rojeni.
Pastirji  so  culi,  dolinska me  vas, Ko prsim,  svireli odmeval je glas. V pokoju planinskega doma Brez toge sem živel, brez dvoma.
Le  miren  ostani, pastir in  vesel, A tožno zapoj  mi tvoja svirel, Da čujem te mirne odmeve, V presrečne zamislim   se dneve.
Anton Medved.
Tolažba.
K
o solnce se zvečer za goro skrije, Otožno gledajo za njim  cvetice, Potihnejo po vejah pevke ptice In noč zemljo v svoj črni plašč zavije,
Ko  božji angelj  sodni dan  oznani, Odpro  se groba temne globočine, Luč solnca večnega zašije zlata.
I meni žal tedaj  na srce lega
Spominjam  se noči prestrašne v grobi, Kjer bode črvom plen telo, trohnobi. A mili žarek upa tjekaj  sega:
In  v mestu večnem,  v kraljevi dvorani Užival slast bom rajske ženitnine, Odet v izvoljenega krilo svata.
J. O. Golobov.
24*