220
Ogled po domovini.
Devet jezer v enem dnevu.
V soboto na sv. Petra dan ob 3. uri popoldne sem šel iz Srednje vasi v Bohinu. Spremljal me je Blaž Stare po domače Primož, ki je pod Jelom doma; šla sva mimo sv. Pavla v stari fužini na desno gori v hrib.
Zložno se gre kvišku, večidel v gozdih po „suhi grapi", mimo „Cagovca" čez hrib Veliki klanec imenovan, in kmalu po osmih prišla sva do Fernarske planine pri jezeru. V dobri koči sva odložila, kar sva seboj imela, in tu našla vso potrebno hišno posodo in orodje, še cel6 turšično moko, čeravno dozdaj niti koz4 niti druge živine in po takem tudi majeric ni bilo še tukaj. Primož vzame žehtar, in oba greva še Četrt ure naprej do studenca pri jezeru po vode. Studenec je jako mrzel in dober; okrog njega raste kresa. Primož mi je  rekel,   da ta kresa je najbolje zdravilo za
 jetiko.  Ker nisem zdravnik, ne morem soditi, ali mi je Primož pravo povedal ali ne.
Jezero to je kakih 200 korakov dolgo, 100 pa Široko, zelo močvirno je in neprijazno.
Vrnivši se nazaj v kočo si napraviva na ognjišču ogenj , iz torbice vzameva klobase in kruh, pa tudi flaško slivovca ne pozabiva in polnega žehtarja dobre vode, — in večerja naj i bila je skupaj. Zraven ognjišča leživa vsak na svoji klopi, in kramljava to in uno. Ko se nama začne dremati, popraša me Primož: Gospod, ali smem enmalo moliti? Le! — mu odgovorim — pa zakaj me vprašate? Zato — mi reče — ker večidel gospodom molitev ni všeč; godrnjaje me je že marsikdo okregal: „gec cum tajfel!" Tedaj tudi na visoke gore nosi nektera novodobna gospoda svojo konfesions-loserijo! — In začel je Primož roženkranec peti, na zadnje pa še svetnikov ni bilo ne konca ne kraja. Ko po dolgi molitvi vendar neha, mu smehljaje rečem: „Primož, ta roženkranec je bil ta dolgi"; Primož pa mi odvrne: „ne, gospod, ta je ta kraji, ta poletošnji; zimski je še veliko dalji". — Zdajci pa se vleževa na mrvo — in lahko noč!
Zjutraj kmalu po 4. uri vstaneva. Solnce je že v kočo kukalo. Po požirku slivovca odrineva po Kri-štofovi dolini mimo Vševneka in prideva ob 5y2 uri na Ded njo polje. Tu stoji kakih 15 strganih koč; koj potem se nahaja ovčarija in tudi nekaj enacih koč. Na strani pustivši Veliko planino, Vazo, Kredo sva prišla ob 774 uri na Tičarico. Primož zauka, in divji kozel skoči doli navzdol proti 3 jezerom.
Na kraji Tičarice ti je, dragi bralec, velikansk razgled na 3 jezera, veliko skalnato dolino; pri Salc-burgu kažejo popotnikom enako „kamnito morje", ki pa nič ni proti tej naši; sem ter tje vidiva ovcar-skevkoče , zarobljene z velikim snežnim golim hribom od Orne prsti tje do Grada, za njimi je Soča, Trenta, Bovec; naprej od Grada je dolina od Triglava doli, nasproti Grada se vidi Vršac, nazaj do Tičarice pa je velikansko hribovje: Kopica in Zevna-rica. Očino zeljše (Edebveis) sem najdel tu, ki pa še cvetelo ni. Po majhnem zajutrku se podava čez skale doli do treh jezer. Primož zapazi tu koče podrte ter milo toži: „ubogi Bohinci! to so vam pa gotovo sedaj sopet sovražne roke naredile".
Med onim časom, ko je Primož šel podrtih koč ogledavat, sem jaz jezera opazoval. Malih žabic (pubčev) je mrgolelo vse polno do dna; voda je čista in globoka, gorkote ima 10 do 12 stopinj. Na enkrat zagledam v vodi po skalah laziti precudne živalice; majhno glavico in majhne nožice, kakor mravljinčeki, so kazale iz svoje hišice, ktera je bila čudno napravljena, en palec dolga in okrogla kakor droban svinčnik, iz mecesnove skorje, podolgoma po skorji mecesnjevih zelenih bodckov položena; v vodi se je to rumenkasto-zeleno spreminjalo. Vlovil sem nektere rujave in manj in bolj zelenkaste, ter videl, da razloček v barvi le tisti mecesnjevi bodcki delajo. Eno hišico denem na dlan; kar živalica ven pride ter izpusti rumenkast sok na roko pa hitro šine sopet nazaj v hišico. Jelo me je potem skleti na dlanu, in čeravno se umijem, me skli čez 3 ure, rumena pi-Čica pa se mi je poznala cela dva dni na roki.
(Konec prihodnjič.)
221
230
Ogled po domovini.
Devet jezer v enem dnevu.
(Konec.)
Prvo jezero je kakih 4 do 500 korakov dolgo in široko, drugo je krajše in ože, tretje pa še precej manjše. Kedar pride veliko vode, so vsa tri jezera skupaj zlita. Vže s Tičarice sva slišala meni neznane klice. Primož pravi, da kak Bovčan zgubljene koze išče, ker so skale tako strgane, da večkrat kaka koza noter pade in ven ne more; tudi krave ali konji si večkrat noge zlomijo. Po teh strganih skalah sva naprej skakala in prišla ob 3/4 9. uri „na lašte pri mizi". Na kamnitem podnožji leži čez pedanj debela plošča, 8 pednjev dolga in 7 široka. Na levo stran sva pustila Bovčanske koče „pri uti pod Gradom", vrnivši se spet v dolino in prišla k jezeru „Močivcu pri uti". To jezero je komaj 200 korakov dolgo, bolj ozko, čisto kakor kristal, mrzlo pa, da voda komaj 5 stopinj gorkote ima; jako dobra je za pitje, Primož mi je rekel, da to so „arcnije". Od daleč nas gleda Bovčan „fest fant" v cokljah; jaz ga povabim k nama; en-malo boječ pride in pove, da je kozo zgubil, ktere že dva dni išče. Zraven jezera smo vsi skup sedli in okrepčali se s klobasami in kruhom, ter pili dobro vodo „arcnijo". Bovčan se zahvali in gr6 doli, jaz in Primož pa gori naprej.
Kmalu prideva do Skrvanta, studenca za kočami „pri uti". Tukaj Savica izpod skal izvira, pa koj napravi tolikošen potok, da bi lahko gnal mlin vsaj z enim tečajem; voda bistra je tako mrzla, da jo človek komaj dvakrat srkne; ne vem, ali ima tri do štiri stopinje toplote.
Odtodi naprej je dolina polna snega, večidel od plazov z gora, ktere na desno skor v nebo segajo. Ko-rajžno koračiva po snegu naprej , ki je bil gotovo 10 sežnjev globok; na tem mestu — pravi Primož — je medved pred par letoma kar 10 jarcev na enkrat pomoril; dragi bralci sami lahko uganejo, da take pripovedke samotnega popotnika malo stresejo. Potovaje naprej zagleda Primož zelen hribček ter mi naznani, da zadej za njim je „Crno jezero". In res je bilo tako; ob 3/4 na 10. prišla sva tje.
Jezero to je precej veliko; na zgornjem kraji ga je nekoliko še sneg zakrival in ledene plošče s snegom
krite plavale so po njem; zel6 globoko je in zmirom enako, voda njegova se vidi čisto črna. Na skali nad jezerom našel sem napis: Pavich, Bolle, Sest 1871. Še naprej gori, že prav pod Vršacem, ki ga je naš Vodnik, ves navdušen velikanskega gorenskega sveta, tako krasno popisal, je „Ruj avo j ezero" in koj zraven njega zadnje jezero ,,na portnah za timenom", kterih pa nisem šel pogledat, ker so, kakor mi je gori omenjeni Bovčan rekel, še pod snegom. Tedaj pozdravljen mi bodi za danes ti velikanski Vršac z obema jezeroma! Drugi pot se vidimo, kajti ura je že 10., ob 7. pa moram biti na Bleškem jezeru. Ali bo to mogoče, vprašam Primoža. „Predolgo sva se povsod mudila —-vendar, gospod, Če ta najhitrejšo narediva, sva ob 3. uri v Srednji vasi". In Primož jo je zadel, kakor se sploh, kedar sem ga vprašal, koliko je ura, nikoli ni zmotil za 5 minut. Jela sva res hitro hoditi. (Jez „Gvaško brdo" sva prišla k „Beli skali" 3/4 na 12. Navzdol gredoč pa zavpije Primož: „Ježeš! moja koča gori; ravno k pogrebu prideva!" Ko prideva do pogorišča, vidiva, da je požar pokončal celo pohištvo; samo tram je bil še dober. In milo zdihne Primož: „Pa le spet je naš „bohinski prijatelj" to napravil!" Silim ga preč, ker pomagati ni nič več; al on se zmirom le nazaj ozira in toži: ,,moja koča, moja koča"! Res hudobno mora biti tako srce, kteremu se ne smili ubogi Bohinec! — Ura je bila 12. Ker pri maši nisva mogla biti, mi reče Primož: „Gospod! ali Vam smem lepo molitvico moliti?" — Le! — kajti meni se zel6 mudi. Ko jo konča, sliši zvonec in kmalu zagleda BovČanskega pastirja; brzo skoči k njemu ter ga vpraša: „Pant! kdo je mojo kočo zapalil?" — „Jaz ne vem" — dobil je za odgovor. „Kdo pa?" in v tem hipu ga zgrabi za ušesa; fant se strga iz njegovih pesti in zbeži.
Zdajci greva po dolini naprej, in v pol ure prideva do ,,Črnega jezera pod orlovim kamnom". Jezero črno na videz je globoko, srednje velikosti, pa že bolj gorko. Od todi naprej raste smreka; tukaj doge delajo za škafe. Ob 1. uri bila sva ravno na robu nad Savico. Primož me popraša: Gospod! ali se vam rado v glavi zvrti? „Ne!" — To je dobro — pravi — potlej pa že prideva tu doli. Ko pa se ozrem navzdol, me vendar malo groza obide; al mislim si: vsaj morava naprej. Koračila sva tedaj naprej. Ko sva okrog skal se začela zavijati, zapaziva dva gada, ali kakor jim tukaj pravijo, modrasa, enega belo-črnega, druzega rujavo črnega kri-žastega. Po stopnicah „v smrekah" vsekanih sva se plazila naprej in tako na levi strani Savice ob 3/4 na 2 prišla sva k Bohinskemu jezeru.
Majhen čolniček je sicer na kraji privezan bil; al ker se je zelo k hudemu vremenu pripravljalo, bilo je jezero jako nemirno, tedaj nevarno; zato sva jo raji na levi strani za jezerom potegnila in prišla, sicer, srečno, pa vsa mokra ob S1/^ uri v Srednjo vas k Svicu.
Malo kosilce se mi je zdaj kaj dobro prileglo. Slovo sem vzel od poštenih Bohincev s srčno željo, naj jih pravični Bog reši kmalu hudih nadlog! Iz polnega grla zavpijem: „Na zdravje!" z Bogom! — in se odpeljem. Ob 6. uri sem bil na Bleškem jezeru „pri Petranki".
Tako sem v enem dnevu obhodil devet jezer — od 5. ure zjutraj do 6. popoldne.
Morebiti te moje črtice še koga druzega napotijo, da ne ostane samo pri Bleškem jezeru, temveč da gre ogledat čudapolnih krajev, o kterih naš Vodnik poje:
Pod velikim tukaj  Bogom Breztelesen bit' želim, Ciste sape sred' mej krogom Menim, da že v neb* živim! Zdaj pa še nekaj:
231
Ker je čas prišel našega slovenskega velikana „Tri-glava" obiskovati, naj povem, da sva lansko lej;o 18. septembra z gosp. Jeločnikom za vodnika imela Šesta in njegovo hčer Rozalko. Sli smo iz Srednje vasi, prenočili na Belem polj i, od 8. do 10. ure smo bili na vrhu; doli smo šli čez „Sedlo" in „Krmo" in prišli ob 5. k „Smercu" v Mojstrano. Ob 7. uri zvečer se še le železnica iz Dovjega proti Ljubljani odpelje. Pot na Triglav je toliko popravljena, da se povsod lahko in brez nevarnosti grč. Iz Ljubljane se v 2 dnevih lahko cela pot dovrši.    Tedaj le gori na goro!
France Kadilnik.