62 J U L I J 2010 GORSKO REŠEVANJE Gorsko re{evanje na Hrva{kem Reševanje v kanjonu reke Cetine FOTO: ARHIV GRS HRVAŠKE  Iztok Tomazin Hrvaška obala in otoki so že desetletja med najbolj priljubljenimi dopustniški- mi cilji Slovencev, v zadnjih letih pa vse pogosteje obiskujemo tudi hrvaške gore, plezališča ter druge gornikom, športni- kom in rekreativcem zanimive kraje. V spomladanskem mravljišču predvsem plezalno obarvane Paklenice je pogosto največ Slovencev. Nesreče in bolezni so žal nevšečni spremljevalci dopustniške- ga vsakdana, zato se z njimi na ozemlju Hrvaške vsako leto sooča tudi nemajhno število Slovencev. Zaradi tega je nastal pri- spevek, katerega namen je seznaniti bralce Planinskega vestnika s tem, kdo izvaja in kako pri naših sosedih poteka reševanje v gorah in drugih težko dostopnih krajih. Tam ne morejo posredovati službe nujne medicinske pomoči (NMP) zdravstvenih ustanov, saj je njihovo delovanje, tako ka- kor tudi pri nas, večinoma omejeno na urbane kraje oz. na področja, dostopna cestnim vozilom. Podobnosti in razli Ke z gors KiM reše Vanje M V s lo Veniji Gorsko reševanje s spremljajočimi dejavnostmi (preventiva, iskanje pogre- šanih, pomoč drugim urgentnim služ- bam ...) izvajajo hrvaški gorski reševalci, združeni v organizacijo, ki je podobna Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS). Na Hrvaškem se imenuje Hrvatska gorska služba spašavanja (HGSS). Med obema organizacijama je veliko podobnosti. Obe sta prostovoljni, nepridobitni humanitar- ni službi javnega pomena, specializirani za reševanje v gorah in drugih težko do- stopnih krajih, kjer so potrebni posebno znanje, usposobljenost in oprema. Obe sta družbeno cenjeni, vključeni v sistem zaščite in reševanja ter deloma tudi v sis- tem NMP . Značilno je dobro medsebojno in mednarodno sodelovanje ter sta članici mednarodne zveze gorskih reševalnih or- ganizacij IKAR. Podobna je tudi usposo- bljenost in oprema gorskih reševalcev, od tehnične in sanitetne opreme do voznega parka. Seveda so med GRZS in HGSS tudi razlike. Gorsko reševanje v Sloveniji bo leta 2012 praznovalo že častitljivo 100. obletnico, Hrvatje pa letos praznujejo 60. obletnico organiziranega gorskega reše- vanja. Začeli so z interno reševalno služ- bo njihove krovne planinske organizacije (Hrvatski planinarski savez, HPS), danes pa so samostojni, a še vedno povezani s HPS. Ločitev so izpeljali manj travma- tično od Slovencev. Pošteno priznavajo, da so se od nas marsikaj naučili, tako od dobrih strani kakor tudi od naših pomanj- 63 kljivosti in nesreč. Med hrvaškimi kolegi je močno odmevala predvsem tragedija nad Okrešljem. Kakor se za dobre učence spodobi, so Slovence v nekaterih pogledih tudi prehiteli. Čeprav je GRZS v Sloveniji znana in priznana organizacija, v družbi še nima take veljave, kakor bi jo glede na potencial, vlogo in usposobljenost lahko imela. Hrvatje so na tem področju pro- dornejši in uspešnejši. Z večletnimi prizadevanji, vključno z uspešnim lobiranjem, so dosegli spreje- tje zakona o gorskem reševanju na Hrva- škem, o kakršnem GRZS lahko za enkrat le sanja. V hrvaškem sistemu zaščite in reševanja ima HGSS pomembnejšo vlo- go, enako velja tudi za vlogo v zdravstvu oz. v sistemu NMP . Dejavnost HGSS je širša od dejavnosti GRZS. Dejavno so- delujejo tudi pri reševalnih intervencijah izven območja hribov in gora, npr. pri reševanju na otokih ter celo v urbanem okolju v predorih, na visokih objektih in pri prometnih nesrečah. Rešujejo tudi v podzemnih jamah, za kar imamo v Slove- niji posebno jamarsko reševalno službo. HGSS je vse bolj mednarodno aktivna, kar je izziv tudi za GRZS. Gorsko reševanje je na Hrvaškem tako kakor v Sloveniji brezplačno. Enako ka- kor pri nas in v večini evropskih držav je ob nesreči oz. v primeru potrebe po nujni pomoči katere od reševalnih služb najbolje poklicati številko 112 – operativ- no komunikacijski center, ki na podlagi podatkov s terena poskrbi za obveščanje in aktiviranje ustrezne službe. Kdo V a M bo P o Magal na h r Vaš KeM V vrstah hrvaških gorskih reševalcev so predvsem alpinisti in gorniki pa tudi jamarji in smučarji, ki so usposobljeni za izvajanje prve pomoči ter vseh reševal- nih in iskalnih tehnik, potrebnih v težko dostopnih krajih, vključno z uporabo helikopterja. Trenutno je okrog 500 gorskih reševal- cev, med njimi 25 zdravnikov, 12 inštruk- torjev in nekaj vodnikov reševalnih psov. Nekateri so specializirani za helikoptersko reševanje, vodenje reševalnih psov pa tudi za vodenje iskalnih intervencij in jamsko potapljaško reševanje. Osnovne organizacijske oz. operativ- ne enote HGSS so postaje v večjih krajih. Imajo jih 20, pokrivajo pa celotno ozemlje Hrvaške vključno z ravninskimi predeli. Razvito imajo helikoptersko reševanje, čeprav na tem področju v nekaterih po- gledih zaostajajo za Slovenijo, še bolj pa za razvitimi evropskimi državami. Predvsem velja to za aktivacijski čas (čas od nastanka urgentnega stanja do vzleta helikopterja) in odzivni čas (čas od nastanka urgen- tnega stanja do prihoda reševalcev na kraj dogodka), ki sta pri hudih boleznih in poškodbah med najpomembnejšimi dejavniki preživetja in zmanjševanja po- sledic. Že v Sloveniji je aktivacijski čas helikopterja za gorsko reševanje predolg (povprečno 17 minut), daljši od priporo- čenih mednarodnih standardov (pod 5 minut), na Hrvaškem pa je izven dežur- stev okrog 30 minut, med dežurstvi pa 10–15 minut. Na Hrvaškem je odzivni čas daljši tudi zaradi večjih razdalj, saj reševalni helikopterji poletijo večinoma iz Splita, deloma pa iz Pule. V obeh državah je helikopterski prevoznik vojska, kar je tudi vzrok za počasno aktivacijo, saj je tog, birokratski sistem zaradi počasnosti neprimeren za hitro, urgentno aktivaci- jo. Hrvatje uporabljajo velike, a že precej zastarele ruske helikopterje MI 8. Tako kakor v Sloveniji je med glavno poletno sezono tudi na Hrvaškem organizirano dežurstvo gorskih reševalcev pri heli- kopterju, kar skrajšuje čas intervencije. Hrvatje pa so v organizaciji naredili še korak naprej, saj so povezali dejavnost helikopterskega gorskega reševanja s he- likoptersko nujno medicinsko pomočjo (HNMP), ki pokriva otoke in celino ter prometne nesreče in druga nujna stanja kjerkoli. V tem okviru izvedejo 150–200 helikopterskih intervencij na leto, kar je nekoliko manj kakor v Sloveniji. Strokov- no podprte ideje in predloge o združitvi letalske dejavnosti GRZS in HNMP ima- mo tudi v Sloveniji, žal pa odgovornih in odločujočih še nismo prepričali v nujnost le-te. Enako velja za vzpostavitev treh he- likopterskih baz, kar bi zagotovilo pokritje celotne Slovenije oz. enako dostopnost HNMP za vse Slovence. Slovenski in hrvaški reševalci dobro sodelujemo. Nekateri Slovenci smo člani oz. sodelavci HGSS. Sodelujemo v okviru IKAR, včasih smo skupaj na alpinističnih in himalajskih odpravah, celo na Everest smo plezali skupaj, veliko je tudi osebnih prijateljstev. Skratka, če bi politiki obeh držav imeli vsaj približno tako dobre in urejene odnose, bi nam bilo lepše, le me- diji na obeh straneh meje bi ostali brez vročih tem. Seveda pa si vsi želimo čim več uspešnega preventivnega in čim manj praktičnega reševalnega dela. m Reševalna akcija na Velebitu FOTO: HRVOJE DUJMIĆ