Lojze Žiher. Tako pomladi pisan cvet uvene, če sape zabrijo nad njim ledene. Žalostno so zašumele krepke bukve ob sili močnega jutranjega pomladanskega viharja tam v gozdu na Grmadi, najveejem hribu Slov. Ooric. Plaho se skrivajo ptičice v gostem grmičju, šepetajo med seboj, kaj bo, če se ne pomiri vihar. Prve pomladanske cvetke trepetaje zdihujejo: >Komaj smo zagledale luč sveta, pa nam že preti bridka strupena rosa!« Dve ciPresi ob znožju griča sta se nagnili druga k drugi in se povpraševali: »Kam ga neki Polože, morda bova le midve tako srečni ter senčile trudno njegovo glavo?« V stolpu vurberške cerkve se je namreč oSlasil zvon in smrtno bridko zapel zadnji Dozdrav Lojzetu Žihru, učitelju od Sv. Križa tik Slatine. Otroška leta in skoraj eno leto zadniih bridkih dni svoje 271etne starostne ^obe je preživel v Vurbergu. Tukaj žaluje ^anes njegov sivolasi oče, vurberški naducitelj in blaga mama pokojnikova v kro§-U edinega še sinu, dr. Zihra in ljubljenih ?wih hčer. Vsi so tako nepopisno radi 'nieli predragega jim Lojzeta, zato se tudi lako težko potolažijo ob tem krutem udar- cu. V tolažbo naj jim bo, da ostane spomin na nepozabnega Lojzeta v sto in sto srcih, ki bodo pozabili nanj šele takrat, ko tudi njih polože v kraj večnega miru. Kako priljubljen je bil povsod pokojnik, nam je pokazal njegov sijajen pogreb 30. m. m., kakršnega še Vurberžani ne pomnijo. V dolgi vrsti se je pomikal izprevod, ki so ga krasili mnogobrojni venci in šopki, od vurberške šole na domače pokopališče. Med veliko množico sorodnikov, prijateljev in znancev si videl pač največ stanovskih tovarišev in tovarišic. Naštejem jih sedaj iz spomina 59, da sem katerega prezrl, oz. pozabil v tej množici ljudstva, ki se je zbrala pred hišo žalosti, je jako umevno. Zastopani so bili različni stanovi od blizu in daleč. Videl si zraven mnogobrojnega učiteljstva tudi dva župnika od Sv. Barbare in Sv. Marka, ki sta nepovabljena drage volje prišla izkazat zadnjo čast pokojniku, nadalje starega sodnega nadsvetnika, odvetnika, mladega sodnega uradnika, uradništvo od pošte, davkarije, železnice, razne obrtnike, kmete, delavce in otročiče. Ravno ustanovljeno vurberško veteransko društvo ga je spremilo z društveno zastavo na čelu. V izprevodu si zapazil tudi mladega rezervnega poročnika v uniformi, bil je namreč stanovski kolega izza vojaških let rajnega. Tudi naš Lojze je bil rezervni poročnik bos. herc. pešp. št. 2. To čast je dobil od vojaške oblasti nepričakovano rano, a vendar prepozno. Ni mogel več obleči častniške suknje z znakom poročnika, bil je že preslab. Podajala bi se mu ne bila pač tako, kot takrat, ko je služil kot enoletnik v Ljubljani in leto pozneje pri orožnih vajah v Bosni. Kdor ga je videl takrat in zadnje leto njegove kratke življenske dobe, moralo ga je v srcu zaboleti, zakaj dolgotrajna neozdravljiva bolezen (leuknemija) ga je telesno hudo zdeIala. Vedel je, da boleha na nevarni, najčešče neozdravljivi bolezni, vendar je skoraj do zadnje ure upal, da mu še postane bolje. En dan pred smrtjo je dobil od vojaške oblasti pismo, v katerem ga je vabila, da se da uvrstiti k drugerau polku, kjer je pomanjkanje častnikov. Na vprašanje njegove presrčno mu vdane, nad vse postrežne sestre Pavle, ki je že dlje časa opravljala namesto njega pisarije, kaj naj odgovori, je dejal: »Počakajva do jutri, naj si danes malo premislim.« A gotovo ni več mislil čez to, ker mu je vedno bolj slabo postajalo, da je drugi dan, 28. sušca ob 9. predpoldan zatisnil za vedno svoje lepe oči. Dragi Lojze, bridko občutim Tvojo preselitev v kraj večnega miru. Zakaj? Nimam primernih besed, da bi dal kratek, a točen odgovor. Kdor Te je le malo poznal, Te je moral čislati; saj si bil vzor značajnega člana v človeški družbi, bil vrl in blag učitelj, delaven narodnjak, zvest in odkrit tovariš in vesel, prijeten družabnik. Kako lepo in rad si popeval, čeravno Ti pot kot učitelju trpinu zaradi slabega gmotnega položaia ni bila prijetna. Zato so Ti tovariši in prijatelji pevci zapelj v slovo srce pretresujoče žalostinke. Zdelo se mi je, da se moraš ganiti ob tem milem, tožnem petju v svoji tesni hišici. AJi Ti ne slišiš, ne čutiš več! Saj še ni tukaj Tvoje ure! Kolikrat si izrekel nado, da bova še doživela čas, ko bodo zasijali nad našo domovino boljši časi. Ni še tukaj istih časov, a Tebe, Lojze, ni več med nami, da bi nam pomagal narodno vzgajati in praktično izobraževati našo mladino. Volja Ti je bila trdna, a telo je oslabelo. Zvedel sem, kako potrti so Tvoji učenci pri Sv. Križu tik Slatine, kjer si bil def. nameščen s 1. septembrom 1911, pa tudi oni Tvoji bivši učenci pri Sy. Lovrencu n. Dr. p. in pri Sv. Marku pri Ptuju se žalostno povprašujejo: »Ali je mogoče, da je tako mlad in blagi učitelj moral zapustiti svet?« Nepozaben ostaneš v srcu vseh hvaležnih učencev. Tvoje truplo počiva y grobu, ki ga stražita dve junaški cipresi. Gomilo Tvojo pokriva nad tisoč nežnih, še zdaj duhtečih cvetic, ki jim je človeška roka zaradi Tebe odtrgala vedre glavice, a se bo pokazal še marsikateri drugi cvet — še bolj dehteč. Tukaj počiva truplo ob strani Tvoje sestrice, ki je nisi pozabil do zadnje svoje nadzemeljske ure, dasiravno ie sko- raj minulo dvoje desetletij, odkar jo je ugrabila v nežni mladosti tuja, kruta mati — smrt. Stanovski Tvoji tovariši bomo ohranili spomin na Te — blaga nepozabna nam dušica s tem, da si bomo vedno priz^devali z vsestransko vzgojo in praktično izobrazbo našega mladega naraščaja spraviti naŠ narod na isti višek, na katerem si ga si Ti srčno želel videti. — Lojze, Ti pa spavaj v miru! Na snidenje nad zvezdami! Tvoj tovariš Janko. t