V spomin. t Katici Rabič, roj. Brezavšček! Kako lepo in prijetno je bilo naše življenje v letih 1900—1904., ko sva obiskovali učiteljišče v naši solnčni Gorici. Smelo trdim, bile smo Štajerke, Kranjice in Primorke enih misli in enega duha. Kot Primorka je bila med nami rajna Katica. Imela je lep blagodoneč glas, rade smo prepevale in tudi plesale, v5asih kar v razredu. Jojmene, to so nas oštevali gg. profesorji, to tembolj, ker ni bilo mogoče dognati pravih krivk; izdajice ni bilo med nami. Tn KaUca! Bila je pridna in marljiv? to vem prav dobro, saj sva se učili skupaj za maturo. Kot dobri Oftrok, nepremožnih staršev, je skrbela z vso vnemo, da pride kmalu do svojega kruha. Učiteljevala ie od 1904.—1911. Njeno delb je bilo idealno in požrtvovalno. Sama vajena skramnosti, je učila iste i druge. Leta 1911. se je poročila s poštnim uradnikom g. Ivanom Rabieem. Po 13-letnem srečnem zakonu je zasnivaJa ve5rii sen dne 27. jafnuarja 1925 v Škofji Loki. Bolehala je dobrih p&t let. Vsled bolezni so ji najprej odp|Oiveda_e noge, tako, da skoraj 2 leti ni mogla sama hoditi. Dolgotrajno, hudo bolezen je prenašala jafeo vdano. Dičilo jo je tudi nebroj drugih čednosti. Mogoče bi mi ljubljena Katica zamerila, 5e jih tu obeiodanim, zato molčim. Večni ji spomin! Draga Kaitica, Tinca, Katarinka, Tinka in kakor smo Te že klicali, Ti si prestala. Blagor Tebi! Spavaj sladko, Bog Ti daj večni mir! S solzn_mi očmi Ti kličem: »Na svidenje nad zvezdami!« — Žalujočemu soprogu in sinfiku, edinčku, ljubkemu Marijančku: »Sr5no sožalje!«