Jurij Snoj GREGORIJANSKI KORAL v srednjeveških rokopisih na Slovenskem Jurij Snoj GREGORIJANSKI KORAL V SREDNJEVEŠKIH ROKOPISIH NA SLOVENSKEM Jurij Snoj GREGORIJANSKI KORAL V SREDNJEVEŠKIH ROKOPISIH NA SLOVENSKEM © 2018. ZRC SAZU Založba ZRC Uredila Katarina Šter Recenzenti Ivan Florjanc, Andrej Misson, Urša Šivic Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Izdajatelj ZRC SAZU, Muzikološki inštitut Zanju Metoda Kokole, Oto Luthar Založila ZRC SAZU, Založba ZRC Glavni urednik založbe Aleš Pogacnik Tisk Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada 200 izvodov Prva izdaja, prvi natis. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610500988 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 783.51(497.4) SNOJ, Jurij, 1953-         Gregorijanski koral v srednjeveških rokopisih na Slovenskem / Jurij Snoj. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 2018 ISBN 978-961-05-0098-8 295531264 Jurij Snoj GREGORIJANSKI KORAL V SREDNJEVEŠKIH ROKOPISIH NA SLOVENSKEM Ljubljana 2018 Vsebina Predgovor .................................................. .7 Uvod ...................................................... .9 Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc . . . . . . 17 Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva .......... ............... 31 Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu graduala . . . . . . . . . . . . . . . 41 Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Cistercijanski vidik stiškega graduala . ............... ............... 65 Fragment s traktati Gvidona iz Arezza ............... ............... 79 Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega . . . . . . . . . . . . . . 89 Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc . . . 105 Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Koralni rokopisi koprske stolnice . ................................ 129 Oficij za praznik sv. Nazarija Koprskega ............................ 153 Izolski antifonal ............................... .............. 161 Oficij za praznik sv. Mavra Poreškega . ............... .............. 171 Antifonal iz Kranja ............................. .............. 179 Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju . . . . . . . 197 Poznogotska notacija kot znakovni sistem .......................... 219 Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana . . . . . . . . . . . . . 231 Oglejski oficiji .............................................. 247 Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov ............ .............. 265 Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja . . . . . . . . . . . 285 Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem . . . . . . . . . . . . . . . 315 Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice . ... ............... ......... 337 Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih . . . . . . . . . 353 Uredniška opomba . .............. ................... ........ 464 Imensko in stvarno kazalo . ............. ............... ........ 467 Predgovor Knjiga prinaša vrsto vsebinsko samostojnih razprav o srednjeveških glasbenih rokopisih na Slovenskem. Razporejene v ohlapen kronološki red razprave obravnavajo posamezne koralne kodekse, medsebojno povezane skupine koralnih kodeksov in fragmentne ostanke le-teh, njihove vsebinske sestavine in lastnosti, kot tudi posamezne vidike tako ali drugace utemeljenega izbora. V glasboslovni medievistiki se je za podrocje srednjeveškega koralnega roko­pisja izoblikoval ustaljeni krog vprašanj in raziskovalnih metod, ki usmerjajo, kaj se na koralnih rokopisih opazuje in kako se jih obravnava. Temu sledijo tudi tu zbrane razprave. Ob tem pa je bistvena zavest, da ima znanstveno obravnavanje srednjeveških rokopisov širši smisel. (1) Védenje s tega podrocja omogoca spozna­vanje casovno oddaljenih in zato težko dostopnih zgodovinskih okolij ter duhovnih vsebin, ki so v teh okoljih obstajale in ta okolja tudi dolocale. (2) Raziskovalno razpravljanje o srednjeveških rokopisih (in gotovo ne samo o njih) je kot podrocje znanstvenega delovanja tudi nenehno in zmeraj novo iskanje možnosti, kako priti do dolocenega védenja; je presojanje veljavnosti in omejenosti katerega koli spoznanjskega dosežka in ugotavljanje, do kam je z raziskovalnim mišljenjem mogoce priti in kje so meje spoznavnega. Inventivno iskanje novih raziskovalnih poti se na doloceni tocki lahko celo osvobodi svojega prvotnega smisla, odkrivanja resnicnosti, in postane že kar ustvarjanje le-te ali celo igra z njo. Razprave te knjige kažejo nekatere možnosti, kako je mogoce razpravljati o srednjeveških koralnih rokopisih slovenskih hranišc. Ob zavesti, da so le-ti mate-rialni zgodovinski preostanki necesa nematerialnega in s tem odprti za kateri koli pogled in pristop, je glavni namen knjige opozoriti na obstoj domala nepoznane, ceravno obsežne kulturne ostaline in vzpodbuditi intenzivnejši dejavni stik z njo, bodisi da je ta raziskovalni, miselni, umetniški ali doživljajski. Izkušnja potrjuje, da neposredni fizicni stik s srednjeveškimi kodeksi, nastalimi in uporabljanimi v okoljih, ki si jih danes komaj lahko predstavljamo, nudi še nekaj, kar presega zgolj spoznavanje tistega, kar je v njih stvarno zapisano. V knjigo vkljucene razprave so posodobljene predelave avtorjevih že objavlje­nih besedil, v veliki vecini v angleškem jeziku, ali referatov, predstavljenih na raznih mednarodnih simpozijih zunaj Slovenije. Vec razprav je nastalo v okviru avtorjeve­ga aktivnega sodelovanja (od leta 1997) v mednarodni raziskovalni skupini Cantus Planus, ki se pod okriljem Mednarodnega muzikološkega društva (International Musicological Society) specializirano posveca študiju srednjeveškega enoglasja. Uvod Predmetno ozadje za nastanek te knjige je okolišcina, da obstojijo v slovenskih knjižnicah in arhivih srednjeveški glasbeni rokopisi: kodeksi, ki vsebujejo posamezne segmente korpusa gregorijanskih spevov, neštevilni pergamentni foliji kot slucajno ohranjeni preostanki unicenih srednjeveških koralnih kodeksov, glasbene marginalije v neglasbenih rokopisih, latinski glasbenoteoreticni traktati in še kaj. Vse te rokopise in rokopisne zapise povezuje troje danosti: (1) pripadajo tradiciji srednjeveškega rokopisnega pismenstva, ki se je kljub izumu tiska nadaljevala v 16. stoletje; (2) njihova vsebina je glasbena in z redkimi izjemami je to gregorijanski koral ali srednjeveško liturgicno enoglasje – petje latinskih besedil srednjeveškega obredja, kot je obstajalo do liturgicnih reform v 16. stoletju; (3) hranijo se kot dedišcina dolocenega kulturnega prostora. Na prvi pogled bi se zdelo, da sta skupna vsebina (gregorijanski koral) in skupno mesto ohranitve (slovenska hranišca) že jamstvo enovitosti, ki je predpogoj, da je nekaj lahko predmet skupne in enovite obravnave, vendar v tem primeru ni tako. Kar se hrani na dolocenem podrocju, ni nujno kulturna usedlina tega podrocja; predvideti je namrec treba možnost, da je marsikateri rokopis ali rokopisni fragment zašel v katero od slovenskih hranišc zgolj po nakljucju. A tudi ce odmislimo tovrstne primere, je enovitost liturgicnih in koralnih rokopisov, ki so se dejansko uporabljali na zdajšnjem slovenskem ozemlju, vprašljiva, saj nima zaledja v zgodovinski resnicnosti. V casu, iz katerega izhajajo na Slovenskem hranjeni koralni kodeksi ali nji­hovi fragmenti, je bilo slovensko etnicno ozemlje neenotno tako v politicnem kot v cerkvenopuravnem pogledu. Kot je znano, je pripadalo trem državnim tvorbam (Sveto rimsko cesarstvo, Beneška republika, Madžarsko kraljestvo) in trem cerkvenim metropolijam, katerih meje se niso pokrivale s politicnimi: ozemlja južno od Drave so bila ne glede na politicno pripadnost del oglejskega patriarhata, ozemlja severno od nje del salzburške nadškofije, medtem ko so bila politicno madžarska podrocja vecinoma podrejena metropoliji Kalocsa. Oglejski liturgicni red, ki je naceloma veljal znotraj patriarhata, je bil druga-cen od salzburškega, in na oglejskih podrocjih uporabljani liturgicni kodeksi, vkljucno s koralnimi, naj bi bili naceloma drugacni od tistih, po katerih naj bi se opravljala liturgija na ozemlju salzburške nadškofije. To pomeni, da bi bilo treba oglejski liturgiji pripadajoce koralne rokopise, hranjene na Slovenskem, obravnavati posebej oz. v sklopu drugih oglejskih rokopisov (hranjenih dru­gje), in ustrezno posebej tudi one, ki izkazujejo salzburški liturgicni red. Podobno lahko razmišljamo o pomenu, ki ga je imela politicna neenotnost slovenskega prostora. Življenje v cesarstvu pripadajocih južnih deželah, npr. na Kranjskem, je bilo v veliki meri vezano na sever, medtem ko je bila zdajšnja Obala del beneškega gospodarskega in kulturnega prostora. To se je odražalo tudi v pismenstvu in v produkciji oz. v preskrbi z liturgicnimi in koralnimi rokopisi. Marsikateri v oglejskem patriarhatu uporabljani kodeks je nastal v katerem od južnonemških skriptorijev, kar se je gotovo odrazilo v njegovi notacijski podobi in v njegovi vsebini, tudi glasbeni. Z ozirom na to bi bilo treba v slovenskih hranišcih ohranjeno koralno rokopisje razdeliti po drugem merilu: loceno in v svojem kontekstu bi bilo treba obravnavati tiste koralne rokopise, ki izhajajo iz politicno avstrijskih dežel, in loceno one, ki izhajajo iz beneškega obrobja. K pestrosti in neenotnosti koralnega rokopisja marsikaterega srednjeveške­ga okolja so slednjic prispevale tudi samostanske skupnosti. Tako na oglejskem kot na salzburškem podrocju so v srednjem veku obstajali številni samostani razlicnih redov, ki so imeli svojska liturgicna in koralna izrocila, drugacna od škofijskih, in katerih koralni rokopisi so bili pisani v drugih glasbenih pisavah, in sicer tistih, ki so obstajale v okoljih, kjer so posamezni samostanski redovi nastali. To pomeni: tudi ce bi se raziskovanje omejilo le na tiste kodekse, ki so se v resnici rabili v cerkvah na slovenskem etnicnem prostoru, le-ti še zmeraj ne bi predstavljali skupine, katere enovitost bi omogocala, da so predmet skupne in enovite obravnave. Kljub utemeljenosti prikazanih pomislekov pa vendar ne bi bilo umestno, da bi le-ti že vnaprej omejili raziskovalno zanimanje za tisto, kar se hrani v najbližjem okolju. (1) Strogo vzeto se za noben srednjeveški rokopis in toliko manj za rokopisni fragment brez raziskovalnega študija ne more vedeti, od kod izhaja, niti ne, kam ga je treba v širokem podrocju srednjeveškega pismen­stva umestiti. Predvidevanje, od kod kaj izhaja, je v primeru srednjeveških rokopisov zmeraj le rezultat ustreznih raziskav, ki ostajajo pogosto nedorece­ne. (2) Liturgicni redi srednjeveških metropolij in z njimi povezani korpusi ¦ Uvod koralnih spevov niso bili zmeraj strogo doloceni in strogo razmejeni; tudi to, kateri rokopis je oglejski in kateri salzburški, in v katerem smislu in do katere mere je bodisi prvo bodisi drugo, je zmeraj le izid dolgotrajnih primerjav. Problematicnost liturgicnozgodovinskega dolocanja posameznih koralnih rokopisov je v tem, da se številni kažejo kot kompilacije po želji njihovih narocnikov in kot kompilacije na osnovi predlog, ki so jih imeli njihovi pisci. Posledicno se številni koralni rokopisi izmikajo natancni opredelitvi glede v njih prisotnega liturgicnega reda. * Srednjeveški koralni rokopisi postavljajo raznolika vprašanja: zgodovinska, kodikološka, paleografska, vsebinska, glasbena. Zgodovinska vprašanja v zvezi s koralnimi kot tudi drugimi srednjeveškimi rokopisi so drugace kot sorodna vprašanja pri študiju mlajših zgodovinskih obdobij težje rešljiva, zahtevnejša, odgovori nanje pa kljub odlocilnemu pomenu, ki ga imajo za poznavanje podrocja, manj zanesljivi. V katerem okolju, v katerem skriptoriju je koralni rokopis nastal, kdaj je nastal, v katerem okolju se je po danem koralnem rokopisu pelo, kaj je bilo to okolje, vse to so vprašanja, ki imajo za poznavanje katerega koli rokopisa kljucni pomen, vendar so odgovori nanje domala zmeraj izid obsežnejših raziskav in pogosto ostajajo na ravni bolj ali manj verjetnih domnev. Eden od glavnih problemov pri obravnavanju tovrstnih zgodovinskih vprašanj je, da se le redko rešujejo na osnovi zgodovinskih, arhivskih virov o srednjeveških skriptorijih, saj teh pogosto sploh ni, pac pa na osnovi kodikoloških, paleografskih, vsebinskih in drugih znacilnosti rokopisov samih. Pri nekaterih raziskavah se vcasih vzbuja vtis, da so obravnave vseh omenjenih aspektov izbranega rokopisa le pot, metoda, po kateri je mogoce odgovoriti na kljucna zgodovinska vprašanja v zvezi z njim. Poleg tega velja opozoriti, da domneve o provenienci rokopisov, ceravno utemeljene, veckrat nimajo prave opore v zgodovinskem vedenju o domnev­nih krajih njihovega nastanka. Za primer lahko navedemo leta 1296 nastali Ruotlibov rokopis (gl. str. 50). Na osnovi nekaterih kazalcev je mogoce domne­vati, da je bil kopiran v Ljubljani, kar implicira, da je bil tu takrat profesionalni nevmator, ki je kopiral iz enega ali vec nevmiranih rokopisov. To je sicer mogo-ce, vendar pa nima prave opore v tistem, kar se o pisanju in knjižni produkciji v Ljubljani na prehodu v 14. stoletje dejansko ve. Vendar pa so kodikološki, paleografski, vsebinski in glasbeni vidiki koral­nih rokopisov tudi predmet samostojnega študija z lastnimi cilji, bodisi da se (omenjeni vidiki) obravnavajo posamicno bodisi v medsebojni povezavi. Kot je na osnovi notacije danega rokopisa omogoceno predvidevanje, iz katerega zgo­dovinskega okolja izhaja, tako je analiticni študij njegove pisave v sklopu širšega razvoja srednjeveških glasbenih pisav upravicen tudi sam po sebi. Nacin, kako je nekaj zapisano, ne more biti locen od vsebine zapisanega; ne samo zato, ker je do katere koli vsebine mogoce priti le preko branja in razumevanja zapisa, pac pa tudi zato, ker je nacin zapisovanja glasbe nastal, se oblikoval in razvijal v sklopu glasbene dejavnosti same, kot njen neodtujljivi del. To pomeni, da je v notaciji, v nacinu, kako je glasba zapisana, kljuc do njenega razumevanja; ne v tem smislu, da je treba notacijo poznati zato, da se zapisano more zapeti, pac pa tako, da se iz nacina zapisa na neki nacin vidi, kaj je bilo zapisano (zapisana glasba) po svojem estetskem bistvu. Novodobna glasbena paleografija je na osnovi srednjeveške latinske ter­minologije izoblikovala sistem imen za posamezne nevmatske oz. notacijske znake. Opisovanje in obravnavanje dolocene glasbene pisave preko tega siste-ma imen in preko razumevanja, ki ga ta sistem implicira, izgleda na prvi pogled kot podrocje zase, loceno od siceršnjih vprašanj v zvezi z glasbenimi rokopisi in njihovo vsebino. Vendar se je treba zavedati, da so termini za posamezne notacijske znake zmeraj tudi metafora za posamezne glasbene figure, glas­bene geste, da se z njimi »preneseno« zmeraj misli nekaj glasbenega. V tem smislu je celotni paleografski aparat, s katerim se obravnava notacija nekega rokopisa ali pa doloceni tip notacije, le abstrahirana metafora za glasbo. To misel je treba razumeti v njeni splošni veljavnosti: Ce je v neki pisavi znak za dva tona navzgor (podatus) drugacen kot v drugi, to ne pomeni, da pomeni nekaj drugega ali da je treba postop dveh tonov navzgor z ozirom na obliko znaka zanj glasbeno razlicno interpretirati. Posamezne sestavine glasbenih pisav je potrebno obravnavati v sklopu vsake glasbene pisave kot celote; smi­sel, vcasih celo nujnost danih posamicnosti, kot je npr. oblika podatusa, je mogoce presojati le v sklopu dane glasbene pisave kot graficno in pomensko smiselnega sistema, za katerega pa je nujno, da je v povezavi z glasbo, ob kateri in za katero je nastal. Pisni aspekt srednjeveškega koralnega rokopisja je do nepreglednosti obse­žno študijsko podrocje. Komentarji ali analize glasbenih pisav posameznih kodeksov, kakršni so tudi v razpravah te monografije, z ozirom na to ne morejo biti vec kot zacetni poizkus videti in razumeti celoto, katere obseg in komple­ksnost je ob obravnavi notacije enega izbranega primera komaj mogoce slutiti. Glasbenozgodovinska medievistika, ki se posveca koralnemu rokopis­ju, se od nekdaj intenzivno ukvarja z njegovimi liturgicnozgodovinskimi aspekti. Neredko so razprave o koralnih rokopisih zgolj razprave o njihovem liturgicnem redu. To je razumljivo. Koralni rokopisi so liturgicni rokopisi, ki ¦ Uvod vsebujejo tiste enote liturgije, ki so bile namenjene petju; s tem nujno sledijo temu ali onemu srednjeveškemu liturgicnemu izrocilu. Ob študiju katerega koli koralnega rokopisa, nastalega pred tridentinskimi liturgicnimi reformami, se tako kot eno prvih pojavlja vprašanje, v katero srednjeveško liturgicno izrocilo ga je treba umestiti, saj je odgovor na to vprašanje pomemben za pojasnitev zgodovinskih vprašanj v zvezi z njim. Ce jih gledamo sinhrono in zgolj formalno, so se srednjeveške liturgicne tradicije razlikovale po obstoju ali neobstoju posameznih praznikov, zlasti svetniških, in po razporedu spevov in drugih liturgicnih besedil znotraj mašne in oficijske liturgije dneva, praznika, tedna, liturgicnega obdobja, liturgic­nega leta. Vsak koralni kodeks vsebuje na stotine spevov s tocno dolocenimi mesti v liturgicnem ciklusu leta. Kateremu izrocilu pripada kateri kodeks, se doloca tako, da se primerja njegov liturgicni red z izbranimi primerjalnimi viri: primerja se koledar praznikov, repertoar spevov, njihov razpored znotraj posameznih dni, praznikov, liturgicnih obdobij itd. V primeru na Slovenskem hranjenih rokopisov se kot primerjalni viri kažejo predvsem predstavniki liturgicnega izrocila oglejske in salzburške cerkve. Z ozirom na svoj smisel se tovrstne primerjave usmerjajo skoraj izkljucno le na otipljive zunanjosti, na odsotnost ali prisotnost praznikov, na repertoar in razpored spevov. Take nimajo neposredne zveze z glasbo in prav tako pušcajo ob strani morebitne vsebinske, teološke razsežnosti razlik med liturgicnimi izrocili. Z opisanimi primerjavami se da okvirno dolociti liturgicno pripadnost primerjanega rokopisa – razumljivo je, da je v primeru manjših fragmentov zaradi njihove nepopolnosti to težje ali celo nemogoce. A tudi mimo tega cilja ima primerjanje liturgicnih redov posameznih rokopisov svojsko privlacnost. Kot kažejo konkretne primerjave, srednjeveške liturgicne tradicije niso bile staticne. Ne samo, da so se razvijale skozi cas; tudi iz istega casa in okolja izhajajoci koralni in drugi liturgicni rokopisi, v katerih naj bi bil prisoten isti liturgicni red, niso zmeraj enaki. (Prav zaradi tega imajo primerjave, s katerimi naj bi se dolocila liturgicna pripadnost izbranega kodeksa, vcasih dvoumni izid.) V pisani raznolikosti v obstoju ali neobstoju praznikov, v neštetih vecjih ali manjših variantah, po katerih so v srednjeveških liturgicnih kodeksih razpo­rejene stotine spevov razlicnih koralnih žanrov, se kažeta tako utemeljeni red kot nepredvidljiva nakljucnost. Vsak liturgicni rokopis je predstavljal normo in s tem doloceni red. A ce primerjamo vecje število rokopisov, zacenši s tistimi, ki so si bolj sorodni, in ugotavljamo razlike med njimi, razlike, ki jim vsaj na prvi pogled ni videti utemeljitve, je v pestrosti, ki jo je mogoce ob tem videti, poleg bolj ali manj razvidnega reda mogoce prepoznavati tudi arbitrarnost in nakljucnost. Trdovratno iskanje sorodnosti in razlicnosti v liturgicnih redih, kot jih predstavljajo posamezni koralni rokopisi, se tako z raziskovalcevega stališca kaže sprva kot zasledovanje in obetajoce odkrivanje prikritega reda; vendar se to zasledovanje na dolocenem mestu neredko zacenja izgubljati v opisovanje nakljucnosti. Pri tem se postavlja nacelno vprašanje, ali je tisto, kar je nakljucje – tj. dejansko to, da je kompilator po lastni arbitrarni presoji sprejel v novi kodeks to, in ne one sestavine –, sploh lahko predmet razisko­vanja, takega, ki je usmerjeno v razlaganje in utemeljevanje. Katero koli razpravljanje o srednjeveški latinski liturgiji, cetudi se omejuje na zgolj formalno, ne more spregledati njene vsebine in vloge, ki jo je imela ta vsebina v srednjeveških družbah. Liturgija je obstajala kot letni ciklus vsako­dnevnih obredov, sestavljenih iz na tisoce besedil, tudi petih, ciklus, ki se je iz leta v leto ponavljal in preko katerega se je vsako leto obnovilo domala celotno kršcansko izrocilo. Gledano s širše zgodovinske perspektive to izrocilo ni bilo nekaj nespremenljivega; nenehno se je širilo in postajalo vse obsežnejše. Širjenje že obstojecega je najopazneje v sanktoralni plasti liturgicnega letnega ciklusa, v tem, da so se na že obstojece svetniške legende navezovale nove, in sicer z vkljucevanjem novih svetniških praznikov z lastnimi svetniškimi legendami in lastnim obredjem; z vkljucevanjem novih vsebin v letni liturgicni ciklus je le-ta postal obsežnejši in bogatejši. V tem, da se je na že obstojece nenehno navezovalo novo, je nacin obstoja srednjeveškega kršcanskega izrocila na dalec primerljiv z anticno mitologijo. Glede vloge srednjeveške liturgije je treba upoštevati, da kršcansko izrocilo v srednjeveških družbah s prevladujoco nepismenostjo ni moglo biti prisotno drugace kot preko liturgije; le-to je tako mogoce videti kot institut, preko katerega je bilo kršcansko izrocilo v družbi stvarno prisotno. Ce jo gledamo v prikazani vlogi, srednjeveška liturgija ni primerljiva s tistim, kar si s kršcanskim obredjem predstavljamo danes. Glasba, zapisana v srednjeveških rokopisih slovenskih hranišc, je z malo­številnimi izjemami gregorijanski koral ali srednjeveško liturgicno enoglasje – slednji izraz zajema še vse tisto, kar se je v visokem in poznem srednjem veku prikljucilo staremu gregorijanskemu korpusu. Ce ga gledamo od zunaj, je gregorijanski koral množica nekaj tisoc glasbeno medsebojno prepletenih spevov razlicnih žanrov, razporejenih na dni in praznike liturgicnega leta. Kot glasba srednjeveške latinske liturgije je bil gregorijanski koral na evropskem zahodu prisoten domala povsod in v tej pojavnosti se razumeva kot izho­dišce razvoja evropske umetne glasbe. Gregorijanski kodeksi, hranjeni na Slovenskem, se pridružujejo torej široki in v srednjeveškem svetu vsepovsod prisotni glasbeni kulturi. Gledano posplošeno so srednjeveški koralni kodeksi kompilativni pre­pisi, nastali na osnovi ene ali vec predlog. To velja tudi za tiste, ki se hranijo ¦ Uvod na Slovenskem; vsebina, zapisana v njih, je naceloma prisotna tudi v tisocih drugih sorodnih rokopisov. Razpravljanje o glasbenih aspektih na Slovenskem ohranjenih kodeksov je tako razpravljanje o splošni in domala povsod prisotni glasbeni stvarnosti evropskega srednjega veka. Z ozirom na to bi se morda sklepalo, da glasba slovenskih koralnih kode­ksov ne vkljucuje nic svojskega in nic izvirnega, vendar temu ni tako. (1) Že bežen pogled v srednjeveško koralno rokopisje pokaže, da se koralne melodije pojavljajo z melodicnimi variantami. Tudi na Slovenskem hranjene koralne rokopise je mogoce preucevati z ozirom na v njih prisotne melodicne variante, med katerimi so zelo verjetno tudi unikatne. Melodicne variante se lahko razlicno pojmujejo: kot zavestni poskusi preoblikovanja, kot zapisi drugih ustnih izrocil, kot odkloni od izvirnih oblik koralnih melodij, kot prepisoval­ske napake; ne glede na to predstavljajo danost, ki je glasbena zgodovina ne more zanemariti. (2) Kot je bilo omenjeno, se je osnovni korpus gregorijanskih spevov, ki se je oblikoval v prvem tisocletju, v visokem in poznem srednjem veku množil z novimi tvorbami, ki so se glede osnovnih glasbenih dolocil­nic prilagajale že obstojecemu. Novonastali spevi, tropi ali celotni oficiji so pogosto ostali le lokalno poznani; številne najdemo le v posameznih skupi­nah rokopisov ali celo v enem samem. Tudi v slovenskih kodeksih so manj poznane stvaritve in nekatere domnevno unikatne. Razpravljanje o njihovi glasbi je tako vendarle razpravljanje o necem, kar ni bilo splošno poznano in ob tem pridobljena spoznanja so izvirni prispevek k siceršnjemu poznavanju srednjeveške glasbene zgodovine. Podobno kot obravnava liturgicnih znacilnosti se tudi obravnava glasbe­nih zacenja pri zunanjih in oprijemljivih danostih: vzpostavlja se tipologija melodicnih variant, ki se jim lahko išce ozadje v morebitnem drugacnem, spre­minjajocem se pojmovanju koralne melodike; ocenjuje se stopnja prisotnosti nekaterih za poznosrednjeveško melodiko znacilnih postopov, kot so skalne pasaže, skoki, galikanska kadenca; opisuje se modalni red lokalno poznanih oficijev itd. Vse to je na glasbi otipljivo in merljivo. Vendar so tovrstne zunanje pojavnosti glasbe primerljive z lupinami, za raznolikimi oblikami katerih se skriva vsebina, ki je z opisovanjem zunanjih oblik ni mogoce zajeti. Zavest o tem odpira staro epistemološko vprašanje, ki je v znanosti o glasbi zmeraj prisotno: Ali je tisto, kar je neoprijemljiva glasbena vsebina, skrita za otiplji­vimi zvocnimi tvorbami, sploh lahko predmet raziskovanja, ki je omejeno na spoznanja, pridobljena preko otipljivih in preverljivih zaznav? Lahko bi se mislilo, da je smisel ukvarjanja s srednjeveškimi koralnimi rokopisi izpolnjen s tem, da postane njihova glasba, zapisana v specialnih in brez študija nerazumljivih glasbenih pisavah, glasbena resnicnost, neposredna glasbena dejavnost. Vendar pa je iz izkušnje znano, da zvocna uresnicitev zapisov glasbe sama po sebi še ne zagotavlja dojetja njenega smisla, kar se v zvezi z gregorijanskim koralom povsem potrjuje. Gregorijanski koral – glasba, ki so jo v srednjem veku ustvarjali pojoci liturgicni aktanti in ki nima na sebi nic koncertnega in nic mimeticnega – je nastal in obstajal v duhovnem okolju srednjeveške liturgije, in edino znotraj te je imel svoj pravi smisel. Težko je torej predvidevati, kako je mogoce priti do vsebine gregorijanskega korala zunaj tega zanj nujnega okolja. Ne glede na to se sme pricakovati, da se tudi z muzikološkim študijem srednjeveških koralnih kodeksov vzpodbuja kontem­plativni razmislek o njihovi glasbi in njenih zgodovinskih okoljih. Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile z namenom, da se poišcejo in popišejo vsi obstojeci srednjeveški zapisi glasbe, sistematicno pregledane ljubljanske knjižnice in arhivi.1 Iz glasbenozgodovinskih kot tudi drugih razprav, objavljenih do takrat, zlasti iz razprav Janeza Höflerja, je bilo razvidno, da obstojijo poleg v celoti ohranjenih glasbenih rokopisov tudi drugi srednjeveški zapisi glasbe, zlasti številni eno- ali nekajlistni fragmenti unicenih glasbenih knjig, ki so se ohranili skoraj izkljucno kot knjigoveško gradivo v vezavah mlajših rokopisov, tiskov in arhivalij. Vendar pa srednjeveška glasbena dedišcina na Slovenskem v tistem casu še ni bila nacrtno popisana; tako se je zdelo smiselno pregledati vse ljubljanske arhive, knjižnice kot tudi * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Fragments of Medieval Music Codices in Ljubljana«, Fragments as Witnesses to Medieval Books and Bookmaking, Oxford, julij 1998 (referat); (2) »Fragments of Medieval Music Codices in Ljubljana Archives and Libraries«, Interpreting and Collecting Fragments of Medieval Books, ur. Linda L. Brownrigg in Margaret M. Smith, Proceedings of The Seminar in the History of the Book to 1500, Los Altos Hills: Anderson-Lovelace, London: The Red Gull Press, 2000, 151–156; (3) »Die fragmentarisch erhaltenen Choralhandschriften: Probleme ihrer Identifizierung und Beschreibung«, 18th Congress of the International Musicological Society, Zürich, 10. – 15. julij 2007 (referat); (4) »Sources in German Adiastematic Notation in Slovenia«, Notated Sources from Medieval Europe / Medieval Hungary. Transregional Research and Online Database Building, Bratislava: Slovaška akademija znanosti, 24. oktober 2017 (refe-rat); (5) »Music Fragments from Slovenia. Towards a Reconstruction of the Medieval Plainchant Manuscript Production«, Disiecta Membra Musicae. The Study of Medieval Music Manuscript Fragments ca. 800–1500, Oxford, Magdalene College, 19. – 21. 3. 2018 (referat). Delo je potekalo v okviru raziskovalnega dela Muzikološkega inštituta Znanstveno­raziskovalnega centra SAZU; opravil ga je avtor te monografije. druge ustrezne zbirke in popisati vse, kar se je glasbenega ohranilo izpred sredine 16. stoletja. Pri iskanju so bili poleg strokovne literature v pomoc razni popisi arhivskih fondov in zbirk, rokopisov in tiskov; v nekaterih od teh je ob popisu knjige ali arhivalije zabeležen tudi morebitni obstoj lista iz srednjeveškega rokopisa v njeni vezavi. Kljub temu je bilo potrebno primarno iskanje, saj je bilo ocitno, da obstoj marsikaterega srednjeveškega fragmenta še ni bil nikjer zabeležen. V NŠAL je bil tako ob pomoci Franceta Martina Dolinarja pregledan vecji del arhivalij v obliki vezanih knjig; podobno je bil z dovoljenjem takratnega vodstva NUK pregledan starejši knjižni fond, približno do signaturne številke 22 000. Natancneje je bil pregledan obsežnejši del starejših arhivalij v Arhivu R Slovenije. V ZAL primarno iskanje ni bilo potrebno. Tu so bili že pred casom vsi pergamentni ovitki odlepljeni s platnic in urejeni arhivirani v posebni zbirki.2 Kasneje se je tu našlo nekaj še nezapaženih fragmentov z glasbenim zapisom. Podobno je bilo v Semeniški knjižnici: profesor Marijan Smolik, ki je knjižnico restavriral, je že imel natancen seznam vseh v knjižnici ohranjenih srednjeveških fragmentov. Pregled ljubljanskih hranišc – pravkar omenjenih kot tudi drugih – je bil opravljen toliko natancno, kolikor so dopušcale kon­kretne razmere, kar pomeni, da je bilo popisano domala vse srednjeveško glasbeno rokopisje, hranjeno v Ljubljani. Kasneje so bili enako sistematicno pregledani še nekateri zunajljubljan-ski arhivi in knjižnice: knjižnici Franciškanskega samostana Kamnik in Franciškanskega samostana Novo mesto, arhiv župnije Novo mesto – Kapitelj (arhiv novomeškega kapitlja), arhiv župnije Piran, knjižnica Kapucinskega samostana Škofja Loka, arhiv in knjižnica Cistercijanske opatije Sticna in še nekateri župnijski arhivi. Zbranemu se je slednjic pridružilo še nekaj nakljuc­no najdenih virov v raznih hranišcih zunaj Ljubljane in nekaj virov, opisanih v strokovni literaturi. Nastala zbirka, predstavljena v Katalogu srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih (v tej knjigi), kljub obsežnosti ni popolna; medtem ko se za ljubljanska in še za nekatera druga natancneje pre­gledana hranišca sme domnevati, da se v njih ne hrani dosti vec od najdenega in popisanega, je možno, da bi sistematicni pregled drugih hranišc povecal obstojeco zbirko za desetine novih najdb. Zlasti velja to za Nadškofijski arhiv Maribor in Škofijski arhiv Koper. Iskanje in popisovanje srednjeveških glasbenih zapisov je bilo zamišljeno kot temeljna raziskava, ki naj bi prikazala, kaj se je ohranilo, o cem je v zvezi s srednjeveško glasbeno zgodovino te dežele sploh mogoce razpravljati, in zato Zbirko je uredil Janez Höf ler. ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc je skušala zajeti vse pisne spomenike, ki izvirajo iz srednjega veka in nosijo glasbeni zapis, in sicer ne glede na velikost in ne glede na pomen, ki bi jim ga kdo pripisal na prvi pogled. V tem smislu so bili enakovredno upoštevani tudi najmanjši drobci, kot so npr. nekajcentimetrski pergamentni kosci, da je le bilo mogoce prepoznati na njih ostanke glasbenega zapisa. Takšni drobci pricajo o obstoju nekdaj popolnih rokopisnih enot, kar je za oblikovanje predstave o dejanskem glasbenem življenju v srednjem veku bistvenega pomena. Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih ni le inven-tar virov; o srednjeveški glasbeni kulturi govori tudi sam zase. Za en sam posamicni fragment – en sam pergamentni folij z glasbenim zapisom – je morda še mogoce soditi, da nima posebnega pomena; ce pa gre število takšnih fragmentov v stotine, je gotovo, da je treba celoto, ki jo zbirka predstavlja, gledati kot kulturno ostalino, ki je glasbena in kulturna zgodovina ne moreta spregledati. In v sklopu te celote dobijo posamezni fragmenti pomen, ki ga sami zase morda niti ne bi imeli. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so najdeni in popisani viri del kulturne zgodovine slovenskega prostora ali pa so v slovenske knjižnice in arhive zašli zgolj slucajno in so s slovenskim prostorom povezani le s tem, da se tu hranijo. Na to vprašanje ni enega samega splošnega odgovora; odgovor zahteva vsak posamezni vir posebej, pri cemer je treba omeniti, da védenje o srednjeveškem pismenstvu – glasbenem in drugem – ni toliko razvito, da bi bilo za vsak fragment nekdanjega kodeksa mogoce ugotoviti, od kod izhaja in cemu je bil namenjen. A ne glede na to bi bilo težko trditi, da množica zgodovinskih virov, ohranjenih na dolocenem obmocju, nima nobene zveze z njegovo zgodovino. Kriteriji zbirke Kot je bilo omenjeno, vsebuje zbirka vse tisto, na cemer je bilo mogoce prepoznati srednjeveški glasbeni zapis. S tem je bil postavljen nedvoumni kriterij, po katerem je bil iz celokupnega srednjeveškega korpusa izbran tocno doloceni del. Omejitev, takšna ali drugacna, je iz metodoloških razlogov pri vsaki raziskavi nujna, ceprav v zgodovinski resnicnosti nima zmeraj prave opore: Koralni rokopisi sodijo v širšo skupino liturgicnih rokopisov, med kate­rimi so premnogi brez glasbenega zapisa; obravnavati bi jih bilo treba v sklopu liturgicnih rokopisov, saj so eno z njimi; poleg tega so številna vsebinska, litur­gicnozgodovinska vprašanja v zvezi s koralnimi rokopisi rešljiva šele v sklopu obravnave liturgicnih rokopisov sploh. Z ozirom na to bi morali biti v zbirko zajeti tudi vsi liturgicni kodeksi in njihovi neštevilni fragmenti, kar bi obseg zbranega gradiva povecalo za veckratno kolicino. Vendar pa bi bila omejitev na liturgicne rokopise in fragmente, med katerimi bi bili tudi koralni, ponovno omejitev, za katero bi se na doloceni stopnji njenega poznavanja ponovno poka­zalo, da nima prave zgodovinske opore. Tudi liturgicni rokopisi so namrec del necesa širšega: del srednjeveške latinske pisne in literarne kulture, vsebinsko pa snovni preostanki nesnovne prisotnosti kršcanskega izrocila; nedvomno bi se liturgicno rokopisje vkljucno s koralnim pokazalo v popolnejši podobi šele s stališca poznavanja celotne srednjeveške latinske kulture. Tudi omejitev na slovenska hranišca vzbuja pomisleke; to, da se doloceni vir danes hrani na dolocenem mestu, še ne pomeni, da je zgodovinsko povezan z njim oz. z njegovim okoljem. Z ozirom na to, da je bila raziskava usmerjena v glasbeno zgodovino slovenskega prostora, bi se zdelo bolj smiselno zbrati vse tisto, kar je bilo povezano s tem prostorom, ne glede na kraj, kjer se hrani. Vendar pa je ob tem treba upoštevati, da strogo vzeto za noben srednjeveški vir, še zlasti pa za noben fragmentarni vir ni mogoce vedeti vnaprej, kje je nastal, komu je bil namenjen in kje je bil v rabi; vse to so lahko šele izsledki ustreznih študij, ki pa neredko ne privedejo do zanesljivih zakljuckov. Tako se je izkazalo za nujno, da se pregleda, zbere in popiše vse, kar se na posameznih slovenskih lokacijah hrani, saj šele taka zbirka omogoca nadaljnje razpravljanje o tem, od kod kaj izhaja. Prav dolocitev, da se zbere vse, pa je hkrati preprecila, da bi bili v zbirki enakovredno upoštevani tisti zunaj Slovenije hranjeni koralni rokopisi in fragmenti, za katere se ve, da izhajajo iz cerkva na Slovenskem3 oz. za katere bi se kaj takega smelo domnevati; tudi zanje namrec velja, da jih je prostorsko mogoce umestiti šele na osnovi ustreznih raziskav. V nastali zbirki so se po tej poti znašli raznoliki viri, od katerih marsikateri zelo verjetno ne izhajajo iz slovenskih lokacij. Kljub temu so glasbeni rokopisi zbirke, gledano z ustrezne razdalje, zgo­dovinsko vendarle povezani, saj predstavljajo del srednjeveškega glasbenega pismenstva; v tem smislu je zbirka na Slovenskem hranjenih srednjeveških glasbenih rokopisov, fragmentov in drugih zapisov prispevek k poznavanju primarnih virov za študij srednjeevropske glasbene zgodovine. Tipologija virov Ohranjeni viri niso zanimivi samo zato, ker je iz njih mogoce razbrati glasbo, ki se pusti oživiti; s tem, kar so bili po svoji funkciji, razkrivajo tudi zgodovinski in miselni kontekst svoje glasbene vsebine. Tako se postavlja To so npr. številni žiški rokopisi, ki se hranijo v Gradcu in drugje. Golob, Nataša, Srednjeveški rokopisi iz Žicke kartuzije (1160–1560), Ljubljana: Narodna galerija, 2006, passim; Šter, Katarina, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 169–201. ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc vprašanje njihove namembnosti, kar pomeni, da je treba vzpostaviti njihovo tipologijo (gl. preglednico 1).4 Preglednica 1: Tipologija srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Tipi rokopisov Popolni Fragmenti Skupaj koralni rokopisi 25 206 231 liturgicni rokopisi z glasbenimi vpisi 2 9 11 posamezni glasbeni zapisi in gl. marginalije 7 rokopisi s polifono glasbo 7 7 traktati 2 1 3 (1) Na prvo mesto je treba postaviti koralne rokopise: rokopise, ki podajajo del srednjeveškega enoglasnega liturgicnoglasbenega korpusa in so bili name-njeni kantorju, sholi, drugim liturgicnim aktantom. Med njimi so notirani misali, notirani brevirji, antifonali, graduali, sekvenciarji, kiriali, psalterji, himnarji, pontifikali in (nenotirani) misali. Vsak od teh vsebuje del notira­nega gregorijanskega korpusa, pri cemer je le-ta bistveni del njegove vsebine. Navedeni tipi srednjeveških kodeksov so se izoblikovali v sklopu zgodovine srednjeveške liturgije. Psalter s himnarjem vsebuje npr. celotni liturgicni psalter brez glasbenega zapisa z notiranimi antifonami za dneve, ki nimajo lastnih spevov, in himnuse za celotno liturgicno leto; pontifikal vsebuje škofu namenjene obrede, pri cemer so vsi petju namenjeni spevi tudi notirani, itd. Ceprav je glasbeni zapis v vseh teh rokopisih bistveni del vsebine, so nekateri med njimi prvenstveno glasbeni, medtem ko vsebujejo drugi le tu in tam posamicne notirane speve. Za razliko od notiranih misalov, ki imajo vse petju namenjene speve zmeraj opremljene z glasbenim zapisom, so v (nenotiranih) misalih notirani le tisti gregorijanski spevi, ki so bili namenjeni celebrantu, v nekaterih pa so tudi ti brez glasbenega zapisa (ti niso vkljuceni v tukajšnjo zbirko). Celotno skupino koralnih rokopisov bi bilo v tem smislu mogoce dalje deliti na dve ali celo vec podskupin. (2) Na drugem mestu so liturgicni rokopisi in fragmenti liturgicnih roko­pisov, ki vsebujejo predvsem besedila, mestoma pa tudi nekaj spevov z glasbe­nim zapisom. V nekaterih primerih je bil glasbeni zapis vnesen šele kasneje, bodisi da je to zgolj zapis melodije v rokopisu že prisotnega besedila ali pa je bilo v rokopis dodatno vpisano nekaj notiranih spevov, ki naj bi dopolnili že Številcni prikaz v tej in nadaljnjih preglednicah izhaja iz omenjenega Kataloga srednjeveških glasbenih rokopisov na koncu te knjige. zapisano. Takšni rokopisi pricajo o doloceni dejavnosti svojih uporabnikov. Tipicni primer tovrstnega rokopisa je (nenotirani) brevir, v katerem je nekaj besedil opremljeno z glasbo. Meja med »koralnimi rokopisi« in »liturgicnimi rokopisi z glasbenimi vpisi« ni ostra in nima pravega zgodovinskega zaledja; tudi misal (tu obravnavan kot »koralni rokopis«) ima le nekaj notiranih spe­vov, tako kot kateri od tukajšnjih »liturgicnih rokopisov z glasbenimi vpisi«. Razlika, kot je postavljena tu, je naceloma v tem, da je pri koralnih rokopisih glasbeni zapis bistveni del vsebine, medtem ko se pri liturgicnih rokopisih z glasbenimi vpisi šteje za dodatek, lahko nebistveni. Delitev ima predvsem prakticno vlogo: Z ozirom na to, da je tukajšnja zbirka usmerjena v glasbo, se je zdelo smiselno, da se prvenstveno glasbeni kodeksi locijo od onih, ki vkljucujejo glasbeni zapis kot (nebistveni) dodatek. (3) Naslednjo skupino predstavljajo bodisi celostranski bodisi marginalni glasbeni zapisi v neglasbene rokopise, ki vsaj na prvi pogled z vsebino svojega okolja – vsebino sosednjih strani oz. strani, na robove katerih so bili vneseni – nimajo razvidne povezave. Skupino, ki ni obsežna, bi lahko nadalje delili z ozirom na to, kaj je zapisano: ali kateri od koralnih spevov ali kaj drugega. O tem, cemu so služili zapisi glasbenih tvorb v neglasbene rokopise, je mogoce razpravljati le z ozirom na posamezne primere. Slednjic so tu fragmenti roko­pisov s polifonimi kompozicijami (4) in latinsko pisani traktati (5). Preglednica 2: Tipologija koralnih rokopisov Tip rokopisa Fragmenti Kodeksi Mašni rokopisi notirani misal 11 gradual 49 8 (6 kompletov) sekvenciar 13 kirial 2 misal 7 pasijonal 1 Oficijski rokopisi notirani brevir 14 antifonal 59 13 (6 kompletov) psalter 5 1 himnar 1 pontifikal 2 glagolski kompendij 1 nedoloceno 44 Skupaj 206 25 ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc Ustavimo se pri koralnih rokopisih in njihovih fragmentih, ki predsta­vljajo najvecjo skupino zbirke. Iz preglednice 2 vidimo, da so mašni rokopisi približno enako številni kot oficijski, kar je razumljivo. V zvezi z mašnimi rokopisi naj bo opozorjeno, da so fragmenti, na folijih katerih so le sekvence, in fragmenti, na folijih katerih so le ordinarijski spevi, v zbirki oznaceni kot sekvenciarji oz. kiriali, ceravno je mogoce, da so bili sestavni del gradualov (ki so pogosto vkljucevali tudi oddelek s sekvencami in oddelek z ordinarij­skimi spevi). Podobno je s fragmenti himnarjev, ki so zelo verjetno pripadali psalterjem; ti so namrec v posebnem oddelku pogosto vkljucevali himnuse za celotno liturgicno leto. Nizko število misalov in psalterjev, ki jih je bilo gotovo zelo veliko, je do dolocene mere posledica tega, da fragmenti brez glasbenega zapisa niso bili vkljuceni v zbirko: od marsikaterega unicenega misala ali psalterja, ki je na ustreznih mestih vseboval tudi glasbeni zapis, so se ohranili le foliji brez glasbenega zapisa, ki zaradi odsotnosti glasbenega zapisa niso bili vkljuceni v zbirko. Fragmentarno rokopisje in fragmenti koralnih rokopisov Pogled na preglednici 1 in 2 pokaže, da so se po dosedanjem vedenju na Slovenskem ohranili ostanki 206 unicenih koralnih rokopisov v skupnem obsegu 611 folijev.5 Postavlja se vprašanje, v katerem razmerju je to število do števila drugih unicenih in zgolj fragmentarno ohranjenih kodeksov. Za približno orientacijo lahko vzamemo enega od knjižnih segmentov: knjige v redni postavitvi NUK do pribl. signature 22 000, ki predstavljajo najstarejši fond knjižnice – ce izvzamemo srednjeveške rokopise in inkunabule. Nekaj vec kot 220 knjig omenjenega fonda ima v vezavi popisane pergamentne liste – ostanke unicenih kodeksov. Iz preglednice 36 je razvidno, da je med temi najvec liturgicnih rokopisov, tistih, ki vsebujejo zgolj besedila; na drugem mestu so z ozirom na vsebino neidentificirani latinski rokopisi – neidentificirani tudi zaradi nepopolnosti in poškodb –, med katerimi pa se gotovo skriva še ducat ali 5 Mnogi od teh folijev so nepopolni. Poleg 611 folijev se je od istih 206 rokopisov ohranilo še nekaj ducatov drobnih odrezkov, katerih število je tu zanemarjeno; upoštevano je le v primerih, ko se je od danega rokopisa ohranil le en ali nekaj odrezkov; fragment, od kate­ rega se je ohranil le en ali nekaj odrezkov, je v tukajšnji številcni predstavitvi razumljen kot obsegajoc en folij. (Enote števila 611 oznacujejo tako popolne folije, nepopolne folije, nakajkrat pa tudi drobne odrezke.) 6 Številke v preglednici so orientacijske in približne. Kot fragment se tu razume tisto, kar je v vezavi ene knjige in izhaja iz enega unicenega kodeksa. Obseg fragmenta v tem smislu je lahko razlicen – od nepopolnega odrezka do bifolija in vec. Kot omenjeno, so v preglednici šteti le fragmenti v knjižnih enotah v redni postavitvi (fragmenti v inkunabulah, redkih tiskih in rokopisih niso upoštevani). dva liturgicnih rokopisov. Na tretjem mestu so koralni rokopisi, katerih število je od dvakrat do trikrat manjše od števila nenotiranih liturgicnih rokopisov. Ce pomislimo, da so koralni rokopisi liturgicni in da so med neidentificiranimi fragmenti tudi liturgicni, se kaže razmerje med liturgicnimi in drugimi rokopisi med 1 : 2 in 1 : 3 v prid liturgicnim rokopisom. Tega si ni težko razložiti: s tem, ko se je izdelal novi liturgicni kodeks, ki je upošteval na novo vpeljane spremembe v liturgiji, je postal stari neraben in mogel se je uporabiti kot pergament; še zlasti pa je domala vse srednjeveško liturgicno rokopisje izgubilo veljavo po liturgicnih reformah tridentinskega koncila. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je bila vecina koralnih rokopisov, katerih ostanki so evidentirani v tu komen­tirani zbirki, res unicena v 17. stoletju. Po prikazanih razmerjih sodec so imeli neliturgicni kodeksi razlicnih vsebin trajnejšo vrednost. Preglednica 3: Fragmenti kodeksov v starejšem knjižnem fondu NUK (redna postavitev) Vsebina Število fragmentov liturgicni rokopisi ~90 drugi latinski rokopisi ~88 glasbeni rokopisi 38 nelatinski rokopisi ~4 Rekonstruiranje fragmentov koralnih rokopisov Že ob iskanju in popisovanju fragmentov se je veckrat zazdelo, da izhajajo nekateri iz istih unicenih koralnih rokopisov. Tako se je sama od sebe kazala kot naslednja naloga poizkus rekonstruiranja nekdanjih knjižnih enot. Pri ugotavljanju, kateri foliji izhajajo iz iste rokopisne enote, je potrebno enako­vredno upoštevati njihove kodikološke, paleografske in vsebinske lastnosti. Le ce imata dva folija enak format, enako razporeditev strani, isto glasbeno, isto besedilno pisavo, in ce pripadata z ozirom na vsebino istemu tipu rokopisa, ju je mogoce prepoznati kot ostanek istega kodeksa. Kot kaže preglednica 4,7 se je po dosedanjem vedenju ohranilo 24 fragmentov koralnih rokopisov, ki obsegajo vec kot 5 folijev, 65 fragmentov, ki obsegajo od 2 do 5 folijev, in kar 117 fragmentov, ki nimajo nobenega para, ki so torej edini preostanek rokopisa, ki so mu nekdaj pripadali. Upoštevani so le fragmenti koralnih rokopisov (v Katalogu pod št. 2). ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc Preglednica 4: Obseg fragmentov koralnih rokopisov Št. ohr. fol. Št. fragm. Obseg Koralni rokopisi 1 117 117 2 45 90 3 5 15 4 13 52 5 2 10 6 5 30 7 1 7 8 4 32 9 2 18 10 3 30 11 1 11 14 1 14 16 1 16 21 1 21 22 1 22 24 1 24 28 1 28 35 1 35 39 1 39 Skupaj 206 611 Sklepanje o izvoru na osnovi nacina ohranitve Vprašanja v zvezi z izvorom koralnih rokopisov, ki so jim ohranjeni fra­gmenti pripadali, lahko ilustriramo z nekaj konkretnimi primeri: Fragment antifonala (Katalog 2.35) se je ohranil v vezavi knjige, tiskane v Benetkah, in je edini znani folij kodeksa, ki mu je nekdaj pripadal. Možno je, da je prišel v knjižnico Windischgraetzov obenem z že vezano knjigo. Drugace je v primeru fragmenta graduala (Katalog 2.108), ki je ohranjen v vezavi ljubljanskih škofij­skih formularjev s sredine 17. stoletja. Knjiga formularjev je bila gotovo vezana v Ljubljani, vendar pa je folij v njeni vezavi edino, kar se je od rokopisa, ki mu je pripadal, ohranilo. Možno je, da je bil izrezan iz nekega sredi 17. stoletja tu obstojecega rokopisa, kot je možno tudi to, da je (ohranjeni folij) po neznani poti zašel v Ljubljano, kjer je bil uporabljen v vezavi omenjene arhivalije. Še drugace je v primerih, kot je npr. fragment psalterja (Katalog 2.77): njegovi foliji so se ohranili v arhivalijah iz Šentjerneja na Dolenjskem, Sticne in Ljubljane, ki vse izhajajo iz casa malo po letu 1630. Okolišcine ocitno nakazujejo, da je bil okoli leta 1630 tu, na Slovenskem, neki nerabni in unicenju namenjeni psalter, iz katerega so se izrezovali posamezni foliji in se uporabljali v razlicne namene. Podobno je mogoce predpostavljati še za vrsto drugih fragmentov. Vendar pa domneva, da je bil rokopis v casu svojega unicenja v tem okolju, ceprav utemeljena, še ni dokaz, da je bil predhodno tu tudi dejansko v rabi. O tem, kje je bil kateri fragmentarno ohranjeni rokopis v rabi, je mogoce posta­vljati utemeljene domneve le v primerih medsebojnega ujemanja vsebinskih in zgodovinskih kazalcev, kar pomeni, da se mora ohranjena vsebina skladati z vedenjem o liturgiji cerkve, iz katere naj bi rokopis izhajal. Za primer lahko vzamemo fragment antifonala (Katalog 2.127): iz listinskih dolocil novousta­novljenega ljubljanskega kapitlja je razvidno, da se je tam opravljal oficij, in sicer po oglejskem obredu; vsebina antifonalnega fragmenta je ocitno oglejska in preživeli listi rokopisa so se ohranili v vezavah arhivalij iz casa, ko se je v ljubljanski škofiji oglejski obred zamenjal z rimskim. Na osnovi tega je mogoce postaviti domnevo, da je antifonalni fragment ostanek rokopisa ljubljanskega kapitlja.8 Takih primerov ni veliko: o vsebinskih znacilnostih rokopisov, ki so jim fragmenti pripadali, je namrec zaradi neobsežnosti ohranjenega delca težko govoriti; stvarnega zgodovinskega vedenja o posameznih cerkvah, kjer bi mogli biti v uporabi fragmentarno ohranjeni rokopisi, in o v njih potekajoci liturgiji pa je prav tako malo. Cas unicenja Fragmenti koralnih rokopisov so se z nekaj izjemami9 ohranili kot knji­goveško gradivo. Za vecino knjig, v vezavi katerih so fragmenti preživeli, je mogoce predpostaviti, kdaj so bile vezane, kar tudi pomeni, kdaj so bili kodeksi, ki so jim ohranjeni fragmenti pripadali, uniceni oz. kdaj so bili njihovi posa­mezni foliji na razpolago knjigovezom in drugim uporabnikom. Preglednica 5 kaže domnevni cas nastanka ali vezave knjig, arhivalij, rokopisnih zvezkov, ki nosijo fragmente koralnih rokopisov.10 Iz nje je razvidno, da je bilo dalec najvec 8 O tem gl. v tej knjigi, str. 351. 9 Te izjeme so: fragment, ohranjen v orglah (Katalog 2.41), fragment, ohranjen v oltarju (Katalog 2.203), posamezne lege (Katalog 2.133, Katalog 2.181, Katalog 2.182). 10 Upoštevane so bile vse vezave, pri katerih so bili uporabljeni fragmenti rokopisov ali fragmenti na pergament tiskanih knjig. Pri tiskanih vezanih knjigah se je kot okvirni cas vezave upoštevala letnica izida; pri tiskanih knjigah in rokopisih, ki vsebujejo vec enot (vec tiskov, vec rokopisnih enot), je bil upoštevan cas nastanka najmlajše; pri arhivalijah se je upošteval cas najstarejših vpisov, ob predpostavki, da je zvezek moral obstajati prej, kot so se zaceli vanj vpisovati podatki. Tiski, rokopisi in arhivalije brez natancneje dolocenega casa nastanka so bili zanemarjeni. Z ozirom na to, da so bile tiskane knjige, prav tako pa tudi rokopisi in arhivalije lahko vezane tudi kasneje, ne v casu izida, nastanka oz. prvega vpisa, so podane številke približne in zgolj orientacijske. ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc listov iz unicenih koralnih rokopisov na voljo v 17. stoletju, zlasti v njegovi drugi polovici. To je bil cas, ko je v ljubljanski škofiji nehal veljati oglejski obred, in cas, ko se je v smislu rekatolizacije uveljavljal obred po dolocilih tridentinskega koncila, kar je imelo za posledico, da so stari srednjeveški liturgicni kodeksi izgubili veljavo. Arhivalije, ki so nastale v Ljubljani, in še zlasti knjige ljubljan­skega mestnega sveta so vezali v Ljubljani delujoci knjigovezi.11 Preglednica 5: Cas vezave nosilnih kodeksov Cas Število vezav s koralnimi fragm. –1500 ~23 1500–1550 ~11 1550–1600 ~17 1600–1650 ~70 1650–1700 ~183 1700–1750 ~66 1750– ~4 Vzporejanje z zbirkami fragmentov sosednjih pokrajin Število koralnih rokopisov, ki so jim najdeni fragmenti pripadali, je tako visoko, da presega potrebe na Slovenskem obstojecih cerkva. Ocitno je, da številni med njimi niso bili v rabi na Slovenskem, kar se še posebej utemeljeno domneva za tiste, od katerih se je ohranil le po en folij. Z ozirom na to bi bilo upraviceno pricakovati, da se bodo njihovi drugi listi, uporabljeni prav tako v knjigoveške namene, našli v bibliotekah in arhivih sosednjih pokrajin. Vendar pa iskanja v tej smeri – sicer bolj priložnostna kot sistematicna – doslej niso prinesla pricakovanih rezultatov. Primerjava na Slovenskem hranjenih fra­gmentov z nekaterimi spletno dostopnimi ali knjižno objavljenimi zbirkami fragmentov sosednjih dežel je le v redkih primerih odkrila razlocne konkor-dance. Veckrat je bil izid primerjave dveh fragmentov, enega iz slovenskih zbirk in enega iz katere od drugih dostopnih zbirk, nejasen in dvomljiv: medtem ko bi se po nekaterih znacilnostih lahko sodilo, da sta primerjana folija iz istega rokopisa, sta po drugih vendarle toliko razlicna, da bi bilo tvegano trditi, da ju je pisala ista roka. Za primer lahko vzamemo ne tako številne fragmente v nemških adiastematskih nevmah; iskanje preostankov istih rokopisov v zbirki Dular, Anja, »Ljubljanski knjigovezi v 16. in 17. stoletju«, Konserviranje knjig in papirja 2, ur. Jedert Vodopivec Tomažic, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, 58–67. Österreichische Nationalbibliothek12 je bilo uspešno le v enem primeru.13 To pomeni, da je bila produkcija koralnih rokopisov že v 12. stoletju zelo velika. Ob tem se vsiljuje misel, da je stvarno in zanesljivo vedenje o srednjeveškem pismenstvu, glasbenem in drugem, majhno. Dejstvo, da so se v Ljubljani in na Slovenskem ohranili fragmenti tako velikega števila unicenih koralnih rokopisov, vodi k domnevi, da so bili perga­mentni listi tržno blago. Kodeks, ki iz dolocenega razloga ni bil vec uporaben, najveckrat zato, ker ga je zamenjal novejši, se je prodal kot pergament; kupljeni pergamentni listi so bili nedvomno uporabni za mnogo vsakodnevnih potreb, med drugim tudi za knjižne vezave. Predstavljati si je mogoce, da je knjigovez kupil pergamentni kodeks, iz katerega je rezal posamezne liste, pri cemer nikakor ni bilo nujno, da bi imel kodeks kako povezavo z njegovim okoljem, saj bi lahko prišel od koder koli. Z ozirom na to, da je tako veliko število srednjeveških liturgicnih, koralnih in drugih rokopisov zapadlo unicenju, si ni težko misliti, da bi bile predstave o glasbeni in kulturni zgodovini srednjega veka drugacne, ce bi se vse, kar je nekdaj obstajalo, ohranilo v neokrnjeni obliki. Za študijsko naravnano glasbeno zgodovino to pomeni, da je njena prvenstvena naloga rekonstrui­ranje unicenih knjižnih enot, kar bi omogocilo verodostojnejše predstave o dolocenem segmentu izgubljene preteklosti. Ob tem pa je vendarle umestno pomisliti, da je unicevanje srednjeveških pisnih spomenikov tudi samo del kulturne zgodovine. Notacija Ce si ogledamo splošno notacijsko sliko celotne zbirke (gl. preglednica 6) in zanemarimo pri tem posamezne primere, lahko kljub pomislekom o provenienci posameznih fragmentov vidimo, da se sklada z zgodovinsko resnicnostjo. Velika vecina virov iz casa do 13. stoletja je v nemških adiaste­matskih nevmah, velika vecina mlajših pa v gotski notaciji južnonemškega tipa (v metensko-nemški gotski notaciji) ter v kvadratni notaciji. Drugega je izjemno malo. To se ujema z dejstvom, da so bile nemške nevme in kasneje gotska notacija južnonemškega tipa (metensko-nemška gotska notacija) obi­cajni nacin zapisovanja glasbe v južnih predelih cesarstva, in da so se kvadra­tne notacije posluževali franciškani, kartuzijani in drugi redovi z izvorom v romanskem svetu, ki so imeli svoje ustanove tudi na Slovenskem. Podobno 12 Musikalische Quellen des Mittelalters in der Österreichischen Nationalbibliothek (spletno dos- topni rezultati projekta); vodja projekta: Alexander Rausch, sodelavci: Robert Klugseder, Ana Cizmic, Eva Veselovska, Hanna Zühlke idr. 13 Katalog 2.4 je delo istega pisca kot ÖNB cod1248. ¦ Splošni prikaz srednjeveškega glasbenega rokopisja slovenskih hranišc lahko maloštevilnim fragmentom v cistercijanskih nevmah išcemo zaledje v prisotnosti cistercijanov. Preglednica 6: Notacijska podoba koralnih fragmentov Tip notacije Št. fragmentov Št. kodeksov nemške adiast. nevme 30 adiast. nevme, nedolocene 4 italijanske diast. nevme 3 cistercijanska not. 2 1 memške diast. nevme 5 gotska not., južnonem. tip 88 4 gotska not., drugi tipi 30 kvadratna notacija 44 20 Skupaj 206 25 Komentirati je treba tudi neskladje med notacijsko podobo fragmentov in v celoti ohranjenih rokopisov: medtem ko je med fragmenti najvec tistih v južnonemškem tipu gotske notacije (v metensko-nemški gotski notaciji), je med v celoti ohranjenimi rokopisi najbolje zastopana kvadratna notacija. To je mogoce razložiti z okolnostjo, da so se ohranili rokopisi nekaterih redov, ki so se posluževali kvadratne notacije (franciškani, kartuzijani), in rokopisi iz obalnih mest, ki so pripadala beneškemu kulturnemu podrocju, kjer se je glasba zapisovala s kvadratno notacijo. Splošno znano in enkratno Razpravljanje o srednjeveških glasbenih rokopisih slovenskih hranišc lahko enako upraviceno izpostavlja tisto, kar je na njih splošno poznano in zato nevpadljivo, kot tudi njihovo enkratnost. Gledano od dalec so nekateri fragmenti ali vsebinske sestavine izstopajoci: tako fragment glagolskega roko­pisa, oficij za praznik sv. Kancija in tovarišev v antifonalu iz Kranja, fragment s svojskimi variantami v Gvidonovih besedilih, fragment s franko-flamsko poli­fonijo in še kaj. A tudi pri tistih virih, ki prinašajo zgolj splošno znano vsebino, lahko zaznavamo pozornosti vredne kodikološke, paleografske, liturgicne in glasbene posamicnosti: doloceno ureditev pisnih strani, znacilnosti glasbene pisave in nevmatorjeve roke, svojsko razporeditev spevov, melodicne variante in še kaj. Vse, kar je dostopno zaznavanju, je lahko izhodišce dolgega, v poteku in izidu nepredvidljivega študijskega potovanja. Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva Študij srednjeveških glasbenih pisav sega v razlicne smeri. Lahko je naravnan zgodovinopisno, tj. osredotoca se lahko na vprašanja o zacetkih nevmatske notacije, o razvoju razlicnih nevmatskih pisav, o njihovih zunanjih znacilnostih in njihovem širjenju po srednjeveški Evropi. Nadalje je lahko usmerjen v iskanje tocnega pomena posameznih nevmatskih znakov in nevmatskih zapisov. Predstavniki te smeri, med njimi tako imenovani gregorijanski semiologi, se na osnovi ohranjenih glasbenih kodeksov posvecajo kar najbolj natancnemu restavriranju glasbe davnih stoletij; zanima jih, kako je zapisana glasba v resnici zvenela.1 Poleg tega se zgodnje nevmatske pisave lahko razumevajo in razlagajo s pojmovnim aparatom splošne teorije znakov, semiotike. Semioticne interpretacije nevmatskih pisav sicer niso glasbenozgodovinska spoznanja, odpirajo pa nove in zanimive vidike zgodnjega glasbenega pismenstva. Eno od pomembnih vprašanj v splošni teoriji znakov je nacin predstavlja­nja, tj. vprašanje razmerja med oznacevalcem in oznacenim. Kot je znano, je to razmerje bodisi ikonsko, simbolno ali indeksno. To pomeni, da so znaki bodisi (1) ikone, tj. likovne, graficne slike tistega, kar oznacujejo, bodisi (2) simboli, tj. zgolj dogovorjeni znaki za tisto, kar oznacujejo, ali pa (3) indeksi: kazalci nekaterih znacilnosti oznacenega, ki jih pisec znakov sicer ni zave­stno in sistematicno izrazil, vendar jih je ocitno imel v svoji zavesti.2 Prav ta vidik zgodnjega glasbenega pismenstva – razmerje med oznacevalcem in * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Relation between Sign and Reference in the Early Neumatic Notations«, 14. mednarodni kongres za estetiko, Ljubljana, september 1998 (referat); (2) »Nacin predstavljanja v zgodnjem glasbenem pismenstvu«, Glasba kot jezik?, ur. Marija Bergamo, Varia musicologica 3, Ljubljana: Slovensko muzi­kološko društvo, 2003, 89–99. 1 Cardine, Eugčne, »Die Gregorianische Semiologie«, Beiträge zur Gregorianik 1 (1985), 23. 2 Guiraud, Pierre, Semiology, London: Routledge, 1992, 25-27; Lyons, John, Semantics, zv. 1, Cambridge: Cambridge University Press, 1989, 99 in dalje. oznacenim – je predmet pricujocega spisa. Njegova glavna hipoteza je, da je v adiastematskih nevmatskih pisavah prevladujoci nacin predstavljanja ikonski in da je diastematika, tj. natancno zapisovanje tonskih višin, mogoce le preko simbolov. Misel, da je diastematski nacin zapisovanja mogoc le na simbolni nacin, vodi k nadaljnjemu sklepu: Simbolni nacin predstavljanja temelji na dolocenem predhodnem znanju: v primeru zgodnjega glasbenega pismenstva predpostavlja in zahteva poznavanje srednjeveškega tonskega sistema. V casu, ko se je glasba zacela zapisovati, tj. v 9. stol., je na evropskem Zahodu obstajala že stoletna tradicija zapisovanja latinskih besedil in izde­lovanja kodeksov z najrazlicnejšimi vsebinami. Tako kot danes so tudi tedaj znaki latinske abecede, crke, po sebi lastnem nacelu delovali izkljucno kot simboli jezikovnih glasov. To, da so se z latinskimi crkami zaceli zapisovati drugi, nelatinski jeziki, je mogoce razumeti in razlagati kot nadaljevanje že stoletja ustaljenega nacela: Tisto, kar so znaki latinske abecede oznacevali, je ostalo v bistvu nespremenjeno tudi potem, ko so se z njimi zacela zapisovati nelatinska besedila, saj so crke latinske abecede obdržale isti simbolni odnos do oznacenega, tj. do govorjenih glasov. V glasbenem pismenstvu je bilo bistveno drugace. Predkarolinška Evropa ni poznala glasbene pisave.3 Res je sicer, da so se nekateri nevmatski znaki, tocneje nekatere graficne oblike bodocih nevmatskih znakov, pojavljale tudi kot obbesedilni akcentski ali interpunkcijski znaki v karolinških in predkaro­linških zapisih. Toda tisto, kar so kot obbesedilni znaki oznacevali, je bilo nekaj popolnoma drugega od tistega, kar naj bi oznacevale nevme, ceprav je pove­zavo mogoce videti v tem, da se je z obbesedilnimi znaki zapisoval neki nacin glasnega podajanja besedil, kar v dolocenem smislu velja tudi za nevmatske znake.4 Ker pojmovanje znaka ni mogoce omejiti na njegovo graficno podobo, obbesedilnih znakov v predkarolinških besedilih ni mogoce imeti za predho­dnike nevmatske pisave. Tako razmerja med oznacevalcem in oznacenim v zgodnjem glasbenem pismenstvu ni mogoce izpeljati iz razmerja, ki bi med oznacevalcem in oznacenim obstajalo v kakem starejšem znakovnem sistemu; ni ga mogoce razložiti zgodovinsko. To pa pomeni, da najzgodnejši sistemi zapisovanja srednjeveške glasbe poleg tega, da podajajo glasbo samo, kažejo 3 Corbin, Solange, Miloš Velimirovic in Mireille Helffer, »Neumatic notations«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, zv. 13, London: Macmillan, 1980, 129; Corbin, Solange, Die Neumen, Köln: Arno Volk-Verlag, 1977, 3.30; Hucke, Helmut, »Toward a New Historical View of Gregorian Chant«, Journal of the American Musicological Society 33 (1980), 445; Levy, Kenneth, »The Origin of Neumes«, Early Music History 7 (1987), 89 in dalje. 4 Treitler, Leo, »Reading and Singing: on the Genesis of Occidental Music-writing«, Early Music History 4 (1984), 181-193, 198-203. ¦ Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva tudi to, kako se je razumevala in pojmovala. Prav zaradi tega ima vprašanje odnosa med oznacevalcem in oznacenim v zgodnjem glasbenem pismenstvu pri razpravljanju o razvoju glasbenega mišljenja širši pomen. Spoznanje, da so med oznacevalcem in oznacenim mogoca razlicna raz­merja, je vodilo k novemu podrocju teoreticne misli. Vendar pa v teoriji znakov ni povsem jasno definirano, s cim natancno so ta razmerja dolocena. Zato je simbolnost, ikonskost in indeksnost potrebno podrobneje opredeliti. Gotovo je, da v simbolnem nacinu predstavljanja – to se imenuje vcasih tudi nemotivi­rano ali arbitrarno5 – ni ocitnih povezav med oznacevalcem in oznacenim in da graficna oblika ali katera koli druga znacilnost znaka ne nakazuje podobnosti z nobeno lastnostjo ali znacilnostjo oznacenega; povezava med oznacevalcem in oznacenim je tako vzpostavljena izkljucno z dogovorom med uporabniki znaka. Prav tako je gotovo, da je ikonski nacin predstavljanja zaznamovan s podobnostnimi povezavami, ceprav so podobnosti lahko raznovrstne. Kar zadeva indeksnost znakov, pa semioticna teorija ni videti enoglasna in konsi­stentna. Vendar je splošna lastnost, po kateri je mogoce dolocati indeksnost znakov, predvsem njihova nakazovalnost: to, da nakazujejo ali prikrito aludi­rajo na nekatere lastnosti tistega, kar oznacujejo.6 Ce natancnejše opredeljevanje indeksov zacnemo obravnavati ob pomenu besede, lahko recemo, da znaki ne bi mogli nicesar indicirati, nakazovati, se pravi da v njih ne bi bilo mogoce iskati indeksnosti, ce bi bilo tisto, kar naj bi posredovali, namerno in zavestno sporocilo, ki bi ga bilo mogoce razumeti zmeraj le tako, kot je bilo mišljeno. Tako enoumen nacin posredovanja je mogoce pripisati le nekaterim preprostim znakovnim sistemom, namenjenim prenašanju elementarnih sporocil, ki so v celoti oblikovana že na strani tiste­ga, ki sporoca, in ki poleg tocno dolocene vsebine sporocila ne posredujejo nic drugega. Glasbe oz. njenih pisnih sledi, kakršne so nevmatski zapisi, pa ni mogoce pojmovati kot enoumna in enosmerna sporocila; skladno s tem tudi piscev najstarejših glasbenih zapisov ni mogoce imeti za posredovalce že obstojece, absolutno dolocene glasbe, pri cemer bi bila vloga zapisovalcev le to, da jo zapišejo na nedvoumno razumljivi nacin (ki sicer danes zaradi casovne oddaljenosti morda ni povsem razumljiv). To gledanje predpostavlja, da so tvorci srednjeveških glasbenih zapisov ob zapisovanju glasbe razvijali lastno glasbeno domišljijo in da je ta njihov odnos do oznacevanega, tj. do zapisovane glasbe, nujno vplival na samo dejanje zapisovanja. Indekse je tako mogoce pojmovati in dolociti kot tiste znake ali sestavine znakov, ki s strani 5 Guiraud, Semiology, 25. 6 Lyons, Semantics, zv. 1, 106 in dalje. zapisovalca niso bili mišljeni kot znaki oz. njihove sestavine, jih pa kot znake oz. sestavine znakov more razumeti njihov sprejemnik (bralec). Indeksi so tako nenamerne in slucajnostne sestavine znakovnih sistemov, vendar v razmerju do oznacevanega posledicne in tako nakazovalne. Ta definicija je v skladu s primeri indeksov, ki jih je navedel eden od prvih semiotikov, ameriški filozof Charles Sanders Peirce (1839–1914).7 Ne glede na razlike v razumevanju simbolnega, ikonskega in indeksnega je razpravljanje o nacinu pisnega predstavljanja predvsem teorija, kot teorija pa miselna abstrakcija. Ko jo apliciramo na dani znakovni sistem, se lahko izkaže, da se nacini predstavljanja tudi prepletajo in kombinirajo. Dani znak ali znakovno sestavino je tako veckrat mogoce razumeti kot simbol, ikono in hkrati tudi kot indeks. Prav zato je pogosteje bolj smiselno govoriti o simbol­nem, ikonskem in indeksnem vidiku znaka, sestavine znaka ali znakovnega sistema, kot pa pripisati danemu oznacevalcu izkljucno enega od treh odnosov nasproti oznacenemu. Prvi poskusi razlage nevmatske pisave s pojmi semioticne teorije so šele izpred nekaj desetletij. Leo Treitler je v konceptu zahodnoevropske glasbene pisave identificiral vse tri nacine predstavljanja, in te je prepoznal že v najsta­rejših nevmatskih pisavah.8 Po njem je simbolni nacin prisoten predvsem v poistovetenju vertikale in horizontale pisnega prostora z glasbenim prostorom in glasbenim casom. To, da se višji toni pojavljajo v pisnem prostoru više, medtem ko je casovni potek glasbe podan s smerjo od leve proti desni, naj bi bilo po Treitlerjevem mnenju posledica dogovorne odlocitve, saj ni razloga, zakaj bi morala biti tonska dolocenost, tj. dolocitev tonske višine, podana prav z višino pisnega prostora, cas pa s pisno horizontalo. »Prostorska metafora«, kot je poimenoval opisani prenos glasbenega prostora in casa na pisno površino, je po njegovem mnenju le dogovorna in simbolna.9 Vendar pa je nevmatski zapis dane melodije oz. melodicne linije, zapis, ki poteka znotraj same prostorske metafore in ga prostorska metafora dejansko omogoca, po Treitlerju ikonski, saj podaja sliko melodije kot celote.10 Tretji, indeksni nacin predstavljanja, ki v teoriji znakov nima nedvoumne definicije, je po istem avtorju mogoce prepoznati v imperativni funkciji glasbenih zapisov, tj. v njihovi zmožnosti, da dolocajo in predpisujejo, kaj je treba narediti in kako.11 Izhajajoc iz prikazanega 7 Lyons, nav. delo, 105 in dalje. 8 Treitler, Leo, »The Early History of Music Writing in the West«, Journal of the American Musicological Society 35, 1982, 237-279. 9 Treitler, nav. delo, 238 in dalje. 10 Treitler, nav. delo, 239 in dalje. 11 Treitler, nav. delo, 241 in dalje. ¦ Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva razumevanja je na osnovi ustrezne interpretacije zgodnjih nevmatskih pisav Treitler razvil teorijo, po kateri je potekal zgodnji razvoj glasbenega pismenstva od simbolnega nacina predstavljanja k ikonskemu.12 Treitlerjeve interpretacije niso zavezujoca spoznanja, saj dopušca zgo­dnje glasbeno pismenstvo tudi drugacne razlage. Ceravno priznamo, da je (Treitlerjeva) prostorska metafora – enacevanje casovne in prostorske dimen­zije glasbe s horizontalo in vertikalo pisnega prostora – v skrajnem bistvu simbol, lahko ugledamo v njej tudi ikono. Pisni prostor ima dve dimenziji, horizontalo in vertikalo; z ozirom na to lahko imamo za samoumevno, da sta se v zgodnjem glasbenem pismenstvu ti dve dimenziji razumeli kot odslikava dveh dimenzij glasbe: glasbenega casa in glasbenega prostora. Poleg tega enacenje pisne horizontale z glasbenim casom ni bilo na novo vzpostavljeno, pac pa zgolj prevzeto. Najzgodnejši ohranjeni zapisi zahodnoevropske glasbe, ki izvirajo iz 9. stol., so zapisi glasbene podobe liturgicnih besedil; nevmatski znaki, ki podajajo njihove melodije, so zapisani zato v pisnem prostoru nad besedili, katerih glasbeno podobo naj bi podajali. Zapisovanje glasbe je tako le sledilo vsesplošno veljavnemu principu, da predstavljajo vrste pisnega pro-stora, potekajoce od leve proti desni in od vrha do spodnjega roba pisne strani, casovno razsežnost zapisanega in podajanega, branega ali petega. V zvezi z odnosom med pisno vertikalo in glasbenim prostorom, tj. v zvezi z višinsko razsežnostjo glasbe, si velja ogledati nacin funkcioniranja osnovnih nevmatskih znakov. Najosnovnejša med njimi sta punctum, zapisan kot pika, in virga, zapisana kot poševna vejica, ki zaznamujeta relativno nižji in relativno višji ton. Punctum in virgo je mogoce videti kot simbola, saj ni razloga, zakaj naj bi bil nižji ton zapisan s piko, višji pa s poševno crtico. Vendar njune vsebine ni mogoce omejiti zgolj na obliko: kot samostojni znak se punctum pojavlja vedno na dnu nevmatskemu zapisu namenjenega prostora, v nizki legi, virga pa s svojim vrhom dosega navadno zgornji rob pisne vrstice, s cimer nakazuje, da je ton, ki ga predstavlja, višji. Punctum in virga se tako ne razlikujeta le po obliki, pac pa tudi po tem, da zaznamujeta – skladno s svojim pomenom – nižjo in višjo tocko v prostoru, namenjenemu nevmatskemu zapisu. To pomeni, da jima poleg simbolnosti lahko pripišemo tudi ikonskost. Nekaj podobnega lahko vidimo tudi pri drugih osnovnih nevmatskih znakih, med katerimi je mnogo takih, ki so ocitno sestavljeni iz punctuma in virge.13 Ce vzamemo primer znaka porrectus, ki zaznamuje tri tone, od 12 Treitler, nav. delo, 266. 13 Stäblein, Bruno, Schriftbild der einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4, Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1975, »Neumentabelle« med str. 32 in 33; Corbin, nav. delo, 3.231. katerih je srednji najnižji, je njegova oblika v vseh nevmatskih pisavah taka, da ponazarja tritonsko gibanje navzdol in navzgor. To velja tudi za porrectuse tistih nevmatskih pisav, v katerih sestoji ta znak iz zaporedja virga – punctum – virga. Dejstvo, da je v teh znakih srednji, najnižji ton podan s punctumom ali z najnižjim delom krivulje, ocitno kaže, da ti znaki odslikujejo omenjeno gibanje (navzdol in navzgor). Podobna opažanja so mogoca domala pri vseh osnovnih nevmatskih znakih. To pomeni, da so osnovni nevmatski znaki zamišljeni tako, da so višji toni zapisani na pisni površini više, nižji pa niže. Osnovne nevmatske znake je torej mogoce videti kot odslikave ustreznih melodicnih obratov, kot njihove ikone, samo vertikalo pisnega prostora pa kot ikono prostorske dimenzije glasbe: kar je v glasbi tonsko višje, je zapisano više, kar tonsko nižje, niže. V zvezi s prepoznavanjem ikonskosti je pravzaprav treba upoštevati bralca, saj je pomembno, da podobnost med oznacevalcem in oznacenim prepozna on. Tudi Treitler omenja, da je prepoznava nacina predstavljanja odvisna po eni strani od oblike samega znaka (tj. graficne podobe oznacevalca), po drugi pa od izkušenosti bralca.14 Nedvomno so oznacevalci lahko na razlicne nacine podobni tistemu, kar oznacujejo; vendar je pri dolocanju in prepoznavanju nji-hove ikonskosti bistveno prav to, da podobnost prepozna bralec.15 Upoštevaje ta pogoj je prostorsko metaforo, poistovetenje glasbenega prostora in casa z vertikalo in horizontalo, toliko bolj mogoce razumeti kot ikono, saj si je težko predstavljati, da srednjeveški nevmatorji in kantorji ne bi videli podobnosti med graficnimi slikami osnovnih nevmatskih znakov in ustreznimi melo-dicnimi obrati. Nevmatske pisave, ki predstavljajo izhodišce zapisovanja glasbe na evrop­skem zahodu, imajo ocitni ikonski aspekt. Vendar je srednjeveško glasbe-no pismenstvo poznalo tudi povsem simbolne nacine zapisovanja glasbe. Najcistejše oblike tega je mogoce videti v crkovnih in zlogovnih notacijskih sistemih, pri katerih je vsak ton oznacen s svojo crko ali zlogom. Znano je vec razlicnih tipov tovrstnega zapisovanja glasbe in te je mogoce videti kot dedišcino anticne glasbene prakse.16 Crkovne in zlogovne notacije so izkljucno simbolne, saj pri teh nikakor ni mogoce govoriti o podobnosti med oznace­valcem in oznacenim. A prav zaradi odsotnosti povezave med oznacevalcem in oznacenim predpostavljajo simbolni nacini zapisovanja glasbe doloceno znanje, brez katerega ne morejo delovati; brez dolocenega znanja jih ni mogoce 14 Treitler, »The Early History of Music Writing in the West«, op. 4. 15 Lyons, Semantics, zv. 1, 102 in dalje. 16 Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 392 in dalje. ¦ Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva razumeti. V crkovnih in zlogovnih notacijskih tipih so namrec s crkami ali zlogi oznaceni toni, kot so bili razvršceni v srednjeveškem tonskem sistemu; tako je za razumevanje zapisov v crkovni ali zlogovni notaciji neobhodno potrebno poznavanje tonskega sistema z vsemi intervalnimi razmerji med posameznimi toni. Iz prikazanega je mogoce izpeljati dvoje: (1) Vsak simbolni nacin zapiso­vanja predpostavlja in zahteva doloceno predznanje, brez katerega ne more delovati. V primeru srednjeveških crkovnih in zlogovnih notacij je bilo to znanje obvladanje srednjeveškega tonskega sistema. (2) Z ozirom na naravo glasbenega pismenstva je nadalje pomenljivo, da so tiste sestavine pisav, s katerimi so zapisani toni in intervali, s katerimi se podaja torej natancna diaste­matska slika glasbe, v srednjeveškem in tudi kasnejšem glasbenem pismenstvu vedno le simbolne: Zapisovanje tonov tonskega sistema in tocno zapisovanje intervalov je mogoce le na simbolni nacin. Zadnji tezi je mogoce potrditi z dejanskimi primeri. Še pred iznajdbo crtovja, ki se pripisuje Gvidu iz Arezza, je obstajal tip notacije, znan že iz naj­starejših casov zahodnoevropskega glasbenega pismenstva,17 ki je bil strogo diastematski. V tem tipu se zlogi petega besedila zapisujejo v prostore med crtami, in sicer skladno z gibanjem melodije više ali niže. Razporeditev zlogov petega besedila na razlicne višine zrcali tako dvigovanje in padanje melodic­ne linije in zapis je mogoce imeti za sliko, ikono glasbenega gibanja.18 Toda samih intervalov iz zapisa ne bi bilo mogoce razbrati niti ne bi bilo mogoce vedeti, kje so toni in kje poltoni, ce ne bi bilo navodil glede pomena vsakega posamicnega medprostora: Na zacetku vrste je vsak medprostor opremljen s crko, ki oznacuje z medprostorom mišljeni ton, in prav to omogoca dolocevanje tonov in intervalov zapisane melodije. Ker so crke zgolj dogovorjeni znaki za tone razlicnih višin, predstavljajo simbolno sestavino notacije, ki funkcionira tako preko simbolnega in ikonskega: melodicni tok je podan z ikonskim dvi­govanjem in spušcanjem, intervali pa s simbolnimi crkami na zacetku crtovja. Podobno funkcionirajo tudi diastematski nevmatski zapisi – tisti, ki so intervalno dolocljivi. Na prvi pogled izgledajo sicer ikonski, saj so v njih nev­matski znaki skladno z gibanjem melodije razpostavljeni na razlicne višine pisnega prostora. Toda tisto, kar je glavni pogoj diastematike, tj. crtovje, kjer 17 Wagner, Peter, Neumenkunde, Hildesheim: G. Ohlms, 1970 (reprint izdaje iz leta 1912), 228 in dalje; Apel, Willi, The Notation of Polyphonic Music 900-1600, Cambridge (Mass.): The Mediaeval Academy of America, 1953, 204 in dalje; Stäblein, Schriftbild der einstimmigen Musik, 224 in dalje. 18 Primer takega nacina zapisovanja iz enega od Gvidonovih spisov je predstavljen v tej knjigi, str. 86. je s kljucem natancno doloceno, kje so toni in kje poltoni, ni ikona, ampak simbol. Poistovetenje vertikalne razsežnosti pisnega prostora z glasbenim prostorom deluje sicer kot ikona; zapis tonov tocno dolocenih višin pa omo­gocajo šele simboli. Poudariti je namrec treba, da sistem ne deluje brez kljuca, bodisi da je ta zapisan na zacetku vrste ali pa nakazan z barvo ene od crt. Ker o simbolni naravi kljucev ne more biti nobenega dvoma, je mogoce zakljuciti, da sta v diastematskih nevmatskih pisavah združena oba nacina predstavljanja: ikonski in simbolni. Tudi v tem primeru je za razumevanje simbolne sestavine pisave potrebno obvladanje tonskega sistema. Tezo, da je podajanje tonskih višin in intervalov mogoce le preko simbolov, potrjujejo tudi mnogi primeri tako imenovanih ornamentalnih ali posebnih nevmatskih znakov.19 V poskusu priti do jedra sistema nevmatske notacije je P. Wagner te znake razumeval mestoma kot ikone,20 ceprav ni uporabljal tega izraza. Njegove razlage niso zmeraj prepricljive. Pomen posebnih nevmatskih znakov ni zadovoljivo pojasnjen; še zlasti ne zato, ker imajo v razlicnih rokopi­sih razlicne pomene, se pravi da tisto, kar oznacujejo, ni vedno isto. Marsikdaj so s posebnimi nevmatskimi znaki zapisani doloceni intervali, predvsem pol­ton.21 V teh primerih kot tudi takrat, ko pomenijo posebne nacine izvedbe,22 delujejo kot simboli, saj njihova graficna oblika, npr. oblika salicusa ali pa trigona, ne more odražati dejstva, da je eden od mišljenih postopov polton. Hkratno funkcioniranje ikonskega in simbolnega nacina predstavljanja je mogoce opazovati tudi na slovitem tonarju iz Montpellierja.23 V tem rokopisu iz 11. stoletja je gibanje melodije podano preko nevmatskih znakov, ki delujejo kot ikone, dejanske tonske višine posamicnih tonov pa so razvidne iz crk, zapisanih nad besedili koralnih spevov. Tudi v tem primeru predpostavlja sim-bolna sestavina zapisa – crke – poznavanje in obvladovanje tonskega sistema. Usmerimo se zdaj še k indeksom. Kot je bilo omenjeno, je indeksni nacin predstavljanja mogoce prepoznati v tistih sestavinah nevmatskih pisav, ki nenacrtno in celo nehotno nakazujejo pišcevo razumevanje in sprejemanje zapisovane vsebine. Kot take indeksne sestavine s strani pisca niti niso bile mišljene kot znaki, pac pa jih kot znake lahko vidi in razumeva bralec. Kaj so indeksne sestavine nevmatskih pisav in v katerem smislu so zunaj 19 Corbin, Velimirovic in Helffer, nav. delo, »Table 1«, 130; Hiley, nav. delo, 357 in dalje. 20 Wagner, Neumenkunde, 122 in dalje. 21 Engels, Stefan, »Die Notation der mittelalterlichen Choralhandschriften in Salzburg«, Medieval Music in Slovenia and its European Connections, ur. Jurij Snoj, Ljubljana: Založba ZRC, 1998, 114-117. 22 Hiley, Western Plainchant, 357-361. 23 Montpellier, Bibliothčque de l’Ecole de médicine, H 159; Wagner, Neumenkunde, 251-257. ¦ Semiotika zgodnjega glasbenega pismenstva znakovnega sistema, je mogoce obrazložiti takole: Oblika nevmatskega cli­macusa, kot ga lahko vidimo v stotinah rokopisov, ni bila iznajdba vsakega posamicnega pisca; dolocena je kot sistemska lastnost nevmatskih pisav: vsak nevmator je vedel, s katerim znakom se zapiše postop treh tonov v smeri nav­zdol. Podobno je sistemska lastnost nevmatskih pisav tudi to, da se z virgami zapisujejo relativno višji toni kot s punctumi. Povsem drugacen pa je primer, kjer je v adiastematskem nevmatskem zapisu v zaporedju virg ena postavljena nekoliko više, druga niže,24 s cimer so nakazovane višinske razlike med zapi­sanimi toni. Takega nakazovanja ni mogoce razložiti kot sistemsko lastnost nevmatskih pisav, saj adiastematska nevmatska notacija kot znakovni sistem ne predvideva oznacevanja višjih in nižjih tonov s postavljanjem znakov na razlicne višine pisnega prostora. Vendar pa opisani primer nakazuje, kaj je imel pisec dejansko v mislih, in kaže, da je pri pisanju razloceval višje in nižje tone, kar se je, cetudi nenacrtno in morda celo nehotno, odrazilo v samem zapisu. V nevmatskih zapisih je brez števila sestavin, ki jih je mogoce razlagati kot indekse v prikazanem smislu.25 Sem sodi vse tisto, kar izgleda na prvi pogled le rokopisna karakteristika pišceve roke, v cemer pa se lahko odraža pišcevo spremljanje in razumevanje zapisovane vsebine ter pišcev odnos do nje. Ker indeksi niso del znakovnega sistema, ker predstavljajo razliko med konkretnim zapisom in znakovnim sistemom, ki mu zapis pripada, jih je mogoce prepozna­vati le na ozadju jasno definiranih sistemskih lastnosti; ker pa je pogosto težko ali celo nemogoce natancno dolociti sistemske lastnosti danega nevmatskega zapisa, je tudi dolocevanje njegovih indeksnih sestavin do dolocene mere arbitrarno in interpretativno. Razpravljanje o odnosu med oznacevalcem in oznacenim v zgodnjem glasbenem pismenstvu je zunaj pojmovnega obsega glasbene paleografije, ki se po eni strani sprašuje o pomenu zapisanega, po drugi pa skuša z orisom razvoja razlicnih tipov notacij podati zanesljivo osnovo za prostorsko in casovno dolo-canje posameznih glasbenih kodeksov. Vendar pa analiticni pretres zgodnjega zapisovanja glasbe s pojmovnim aparatom semioticne teorije prepricljivo odkriva aspekt, ki je nedvomno povezan z vprašanjem, kaj je bila in kako se je pojmovala glasba v casu, ko je postala zavestni predmet doživljanja in refleksije. 24 St. Gallen, 381, (11. stol.); faksimile: Wagner, Neumenkunde, 264. 25 Cardine, Eugčne, Semiologia gregoriana, Rim, 1968, passim, posebno primeri tako imeno­vanega »stacco neumatico«, 56 in dalje. Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu graduala Ko primerjamo zapise gregorijanskih melodij v razlicnih srednjeveških rokopisih, se prej ali slej srecamo z melodicnimi variantami: z dejstvom, da zapisi melodij istih spevov v razlicnih rokopisih niso zmeraj povsem enaki. Vecina melodicnih variant sicer ne spreminja glasbene identitete speva; vsekakor pa se ob njih zastavlja vprašanje, ali jih pojmovati kot odklon od prvotne in domnevno tudi edine avtenticne oblike speva, ali pa so odraz dolocenega razvoja srednjeveškega liturgicnega enoglasja. Prvo gledanje ima svoje zagovornike v tistih interpretih, ki išcejo v koralnih melodijah prvotni glasbeni smisel, tistega, ki so ga v njih videli frankovski kantorji in nevmatorji najstarejših koralnih rokopisov. Drugo pojmovanje je mogoce zagovarjati zgodovinsko: Obenem s tem, ko se je gregorijanski repertoar širil po latinski Evropi, bodisi ustnoizrocilno ali pisno, se je tudi spreminjal; nastale melodicne variante so tako odraz spreminjajocega se razumevanja koralne melodike in v tem smislu zgodovinsko enako legitimne kot najstarejše ohranjene oblike spevov. A ne glede na takšno ali drugacno razumevanje je obstoj melodicnih variant dejstvo, kot dejstvo pa je z raziskovalnega stališca zavezujoce. Tukajšnja obravnava se osredotoca na melodicne variante v enem od obsežnejših gradualnih fragmentov, pisanem v nemških adiastematskih nev­mah, ki izvira domnevno s preloma 13. v 14. stoletje.1 24 ohranjenih folijev * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Fragments in German Adiastematic Neumes from Slovenian Libraries«, Medieval and Renaissance Music Conference, Jena, julij 2003 (referat); (2) »Melodische Varianten im Gradual-Fragment aus Kamnik / Stein«, Simpozij ob jubileju profesorice Janke Szendrei, Muzikološki inštit Madžarske akademije znanosti, Budimpešta, 30. 11. 2008 (referat); (3) »Dallamváltozatok a kamniki graduálé-ban«, Magyar Egyházzene 16 (2008/2009), 327–335. Katalog 2.28. se hrani na štirih razlicnih lokacijah: v Zgodovinskem arhivu Ljubljana,2 v Franciškanskem samostanu Kamnik3, v Franciškanskem samostanu Nazarje4 in v NUK.5 Ceprav se je fragment ohranil v franciškanskem okolju, ni treba posebej poudarjati, da gradual, ki so mu ohranjeni foliji nekdaj pripadali, ni bil franciškanski: srednjeveški mali bratje so se že od poznega 13. stoletja dalje posluževali rokopisov v kvadratni notaciji.6 Težko je predvidevati, kje je bil gradual kompiliran. Doslej ni bilo mogoce najti rokopisa, ki bi ga nevmirala nedvomno ista roka (gl. sliko 1).7 Med roko­pisi, ki so mu glasbenopaleografsko zelo blizu, so naslednji: Zagreb, MR 70,8 Gradec, Universitätsbibliothek, Hs. 756 (iz Seckaua),9 Dunaj, ÖNB, Ser. Nov. 2700 (iz Salzburga).10 Nedvomno pripada široki skupini poznih, v nemških adiastematskih nevmah pisanih južnonemških koralnih rokopisov. Vprašanje melodicnih variant bi se moralo obravnavati na zgodovinski nacin: sestaviti genealogijo dolocene skupine rokopisov in opazovati, kako se melodije ob prenosu iz starejših v mlajše spreminjajo. Vendar bi bila takšna temeljna študija težko izvedljiva; tako zaradi ogromne kolicine težko obvla­dljivega gradiva, kot tudi zaradi mnogih umanjkljajev, lakun, ki obstojijo v domala vsakem genealoškem deblu srednjeveškega rokopisja. Pricujoci pri­spevek, ki želi biti izpeljan na tocno dolocenem gradivu, se vprašanja loteva na nasprotnem koncu. Melodije kakih 20 nakljucno izbranih spevov,11 kot so zapisane v fragmentarnem gradualu (v nadaljevanju K), se primerjajo z njihovimi zapisi v enem od najavtoritativnejših gradualov, Einsiedeln 121 iz 2 ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (4 foliji). 3 12 folijev, brez sign. 4 4 foliji, brez sign. 5 NUK, R, inv. št. 11/97, 7, 4 foliji. 6 To je razvidno iz Haymove Rubrica generalis, gl. v tej knjigi, str. 277. 7 Eden od folijev iz ZAL. Vsebina: Fer. VI. post Dom. Resurrectionis, Sabbato, Dominica in Albis. 8 Breko, Hana, Misal MR 70 zagrebacke Metropolitanske knjižnice, Zagreb: Hrvatsko muzi­kološko društvo, 2003. 9 Brewer, Charles E., »In Search of Lost Melodies: the Latin Songs in Graz 756«, Dies est leticie. Essays on Chant in Honour of Janka Szendrei, ur. David Hiley in Gábor Kiss, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2007, 106. 10 Engels, Stefan, »Adiastematische Neumen mit melodischer Zusatzbedeutung«, Beiträge zur Gregorianik 26 (1998), 80. 11 Introiti: Benedicta sit, Dispersit dedit, Domine in tua virtute, Dominus secus mare, Factus est dominus, Mihi autem, Sancti tui, Timete dominum; ofertorij: Benedictus qui venit; komunii: Amen dico vobis quod vos, Benedicimus Deum caeli, Benedicite omnes angeli, Confundantur superbi, Dicit Andreas Simoni, Gaudete justi, Quicumque fecerit, Signa eos, Vos qui secuti estis, Tu es Petrus. ¦ Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu graduala Slika 1: Stran iz brezimnega graduala zgodnjega 11. stoletja.12 (v nadaljevanju E). Ceravno se notacija tega rokopisa v marsicem razlocuje od notacije fragmenta, sta oba pisana v nemških adias­tematskih nevmah, ki ne posredujejo ne tonov ne intervalov. To pomeni, da primerjava ne more zajeti samih melodij, pac pa se mora omejiti na njihovo notacijsko podobo. Ena od osnovnih znacilnosti nevmatske notacije je, da obsega poleg temelj­nih znakov tudi posebne, katerih pomen, kot je dobro znano, ni zadovoljivo 12 Po Graduale triplex, Solesmes: Abbaye Saint-Pierre de Solesmes, 1979. pojasnjen.13 Ti znaki zaznamujejo posebne nacine, kako naj se doloceni melo­dicni detajl poda, ritmicno nianso, mikrointerval, opozarjajo na doloceno funkcijo, ki jo ima ton ali skupina tonov v melodiji, itd. V nadaljevanju so vsi primeri posebnih znakov, ki jih v izbranih spevih najdemo v E, primerjani z vzporednimi mesti v K. Primerjava bi lahko pokazala, kako je smisel poseb­nih znakov razumel kaka tri stoletja mlajši nevmator in v katero smer se je v poznem srednjem veku razvijal koncept koralne melodike. Zacnimo z likvescencami in poglejmo, ali so v K na istem mestu kot v E. V E so likvescence razmeroma pogoste, saj je v izbrani skupini spevov 60 likvescentnih znakov, pri cemer je zanimivo, da so likvescence v smeri navzdol približno dvakrat pogostejše kot likvescence v smeri navzgor (2:1). V K so likvescence mnogo redkejše; ce spregledamo dve necitljivi mesti, najdemo v K likvescentne znake le v 26 od pricakovanih 60 primerov. Pri tem je pomenljivo, da je v K število likvescenc v smeri navzgor še pomanjšano, saj je v izbranih spevih le 8 primerov likvescenc v smeri navzgor, in še med temi so nekateri dvomljivi, ker se oblika epiphonusa v K le malo razlikuje od oblike podatusa; domala vse domnevne epiphonuse v K bi lahko razumeli tudi kot podatuse. Poglejmo, kaj je v K na tistih 32 mestih, kjer razlicno od E ne najdemo likvescentnega znaka. Pogosto je likvescentni ton zgolj izpušcen: namesto epiohonusa ali cephalicusa najdemo v K zgolj virgo (prim. 1: co. Amen dico, »centumplum accipietis«); namesto torculusa liquescens zgolj podatus (prim. 2: co. Amen dico, »omnia«) itd. V teh primerih je torej v K en ton manj kot na vzporednih mestih v E. Mesta, kjer ima K likvescentni znak, so vcasih melodicno nekoliko drugacna kot v E: torculus liquescens je v K skrajšan v epiphonus (7 primerov; prim. 3: int. Sancti tui, »regni«), ancus postane cepha­licus (3 primeri; prim. 4: co. Amen dico, »aeternam«), epiphonus je zamenjan s cephalicusom (1 primer; prim. 5: int. Sancti tui, »benedicent te«) in tristropha liquescens postane cephalicus (1 primer; prim. 6: int. Timete Dominum, »nihil deest«). Vse to pomeni, da je v K od skupaj 60 primerjanih mest le 15 takih, da se oba rokopisa popolnoma ujemata. Prim. 1–6 13 Kratek pregled: Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 357–361. ¦ Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu graduala Nadaljujmo zastavljeno raziskavo z znakom quilisma. V E je v izbranih spevih 46 primerov quilisme, ce upoštevamo vse znake, ki imajo kot osrednji element tri za quilismo znacilne zavojcke. V K je quilisma mnogo redkejša, saj jo najdemo le v 6 od skupno 46 primerov. Quilisma je v K vcasih nadomešcena z ustreznim temeljnim nevmatskim znakom: namesto znaka quilisma-pes najdemo navadni pes (prim. 7: co. Vos qui, »Israel«); tractulus in quilisma-pes sta zamenjana s scandicusom (prim. 8: co. Gaudete iusti, »alleluia«); pri tem je samo grupiranje tonov lahko nekoliko drugacno. Mesta, kjer nastopi v E quilisma, so v K pogosto še drugace spremenjena: ton ali dva tona ustreznega znaka sta v K izpušcena, lahko pa je ustrezni znak v K tudi razširjen z enim ali dvema dodanima tonoma; (prim. 9: co. Confundantur, »tuis«); mestoma je znak, ki v E vkljucuje quilismo, v K preprosto izpušcen (prim. 10: int. Dispersit dedit, »saeculi«). Kar zadeva šestorico primerov, kjer je v K quilisma ohranjena, so trije melodicno spremenjeni. To pomeni, da so od skupno 46 primerov quilisme v E v K le 3 taki, da se primerjana mesta popolnoma ujemajo. Ocitno je, da so bila mesta s quilismo z glasbenega stališca posebno obcutljiva, nekako nedolocena, nerazumljiva, ali pa se znak (quilisma) ni zdel upravicen, kar vse Prim. 7–10 Preidimo k naslednjemu znaku. V E je zaporedje treh tonov navzgor poda-no najveckrat s salicusom, ne s scandicusom, medtem ko se scandicus v tem rokopisu pojavlja zlasti v kombinacijah (kot npr. scandicus subbipunctis). Poleg obicajnega salicusa (punctum, zavojcek, virga) pozna E tudi salicus, ki sestoji iz virge, zavojcka in virge – zacetni punctum je tu zamenjan z virgo; ta znak je mnogo redkejši. V izbranih spevih je v E 21 primerov salicusa – eden od teh ima opisano obliko z zacetno virgo. Vecina teh je v K podana z normalnim scandicusom, ki sestoji iz dveh tractulusov in virge (prim. 11: int. Benedicta sit, »misericordiam«). V petih primerih je tritonski postop poenostavljeno podan z dvotonskim podatusom (prim. 12: co. Amen dico, »possidebitis«), v enem, komaj citljivem primeru pa je salicus, kot ga vidimo v E, pretvorjen v 14 V tej zvezi lahko navedemo naslednjo razpravo: Szendrei, Janka, »Quilisma und Diastematie«, Laborare fratres in unum. Festschrift László Dobszay zum 60. Geburtstag, ur. Janka Szendrei in David Hiley, Hildesheim, Zürich: Weidemann, 1995, 317–318. K v znak quilisma-pes. Nevmator rokopisa K domnevno ni poznal salicusa in ni razloceval med salicusom in scandicusom. Prim. 11, 12 Podobno je mogoce reci za trigon. V izbranih spevih, kot so notirani v E, je 6 primerov tega znaka. Zmeraj stoji neposredno pred njim bodisi virga, tractulus ali pa eden ali dva dvigajoca se punctuma; v dveh primerih mu sledi virga. V vatikanski izdaji15 so ti, trigon vkljucujoci znaki podani s temile obrati: fgaag, gc'c'a, gc'c'g, ac'c'a, e'g'g'e'd', kar pomeni, da se v diastematski transkripciji melodij prva dva punctuma trigona razumevata kot zaznamujoca isti ton. Ce primerjamo zapise trigona v E s K, ugotovimo, da je v slednjem trigon zamenjan z ustreznimi osnovnimi znaki: torculus (resupinus), scandicus flexus (prim. 13: co. Benedicite omnes, »saecula«). Kar koli je to skrivnostno znamenje pomenilo, je ocitno, da ga pisec graduala K ni ne razumel ne poznal. Prim. 13 K posebnim znakom sodi tudi pressus, ki obstoji v dveh variantah: kot pres-sus minor in pressus maior. V izbranih spevih, kot jih beremo v E, je 6 primerov znaka pressus minor in en primer znaka pressus maior. Pressus minor je v petih primerih spojen s predhodno flexo, kar je treba razumeti kot eno sestavljeno znamenje. Pressus minor zaznamuje dva tona v smeri navzdol. Po vatikanski izdaji je njegov prvi ton ponovitev predhodnega, se pravi ponovitev drugega tona predhodne flexe. Le v primeru, ko pressus minor ni spojen s flexo, njegov prvi ton ni ponovitev predhodnega. Trije od šestih primerov znaka pressus minor vkljucujejo pressus minor tudi v K, kjer pa znak ni spojen s predhodnim znakom, pac pa stoji sam zase (prim. 14: of. Benedictus qui, »Dominus«, gl. tudi faksimile). V drugih treh primerih je pressus minor v K nadomešcen z osnovnimi znaki (prim. 15: int. Domine in, »Domine«). Edini pressus maior, ki ga najdemo v zapisu izbranih spevov v E, pomeni po vatikanski izdaji dva 15 Po Graduale triplex. ¦ Posebni nevmatski znaki v brezimnem fragmentu graduala tona iste višine, ki mu sledi tretji nižji. Na vzporednem mestu v K najdemo zgolj pressus minor (prim. 16: of. Benedictus qui, »alleluia«, gl. tudi faksimile). Prim. 14–16 Naslednja skupina znakov, ki jih velja v sklopu te raziskave pregledati, so strophici, ki zaznamujejo neke vrste ponavljanje istega tona. V E je v izbranih spevih 34 primerov teh znakov in najveckrat nastopajo v krajših ali daljših melizmih. Natancneje so ti znaki bistropha, bivirga, tristropha in tudi quadri­stropha; zadnji element tristrophe je vcasih podaljšan navzdol, kar zaznamuje še en, cetrti ton, ki nosi pomen likvescence. V 18 od 34 primerov je isti znak tudi v K. V 6 primerih je bivirga zamenjana v K za bistropho. V štirih nadaljnjih primerih je število ponavljajocih se tonov spremenjeno, bodisi zmanjšano (3 primeri) ali povecano (1 primer): namesto tri- ali quadristrophe najdemo v K zgolj bistropho (prim. 17: int. Sancti tui, »benedicent«), enkrat pa je tristropha razširjena tako, da vkljucuje štiri tone (prim. 18: of. Benedictus, »alleluia«, gl. tudi faksimile). V slednjih šestih primerih naletimo na bolj korenite spre­membe: bivirga je v K nadomešcena enkrat s clivisom, enkrat s podatusom, quadristropha z virgo, tristropha liquescens (vkljucujoc cetrti nižji likvescentni ton) s cephalicusom (prim. 19: int. Timete, »nihil deest«). V enem primeru je zaporedje tristrophe in clivisa podano v K s tristropho (prim. 20: int. Benedicta sit, »trinitas«), slednjic pa je zaporedje tristrophe in torculusa spremenjeno v K v povsem drugi melodicni obrat, zapisan kot podatus subbipunctis in tor-culus (prim. 21: int. Mihi autem, »eorum«). Prvotno repetiranje je tu ocitno preoblikovano v valujoco melodicno linijo. Prim. 17–21 Da bi bila predstavitev zaokrožena, je treba omeniti še nekaj drugih redkej­ših posebnih znakov. Trije primeri znaka pes quassus, ki jih v izbranih spevih najdemo v E, so podani v K z obicajnim podatusom (prim. 22: co. Gaudete iusti, »Gaudete«). Virga strata je enkrat preoblikovana v pes, drugic v virgo, tretjic pa je melodicni obrat z virgo strata v K bistveno spremenjen brez vkljucitve kakega posebnega znaka (prim. 23: int. Domine in tua, »bona«). Štirje primeri torculusa, ki mu sledi apostropha, ki po vatikanski izdaji zaznamuje ponovitev predhodnega tona, so v K trikrat podani s torculusom resupinus (prim. 24: co. Signa eos, »imponent«), enkrat pa le s torculusom. Zdi se, da se apostropha v tradiciji, ki je vodila do K, ni razumevala kot ponovitev predhodnega tona. Slednjic so v izbranih spevih v E še trije primeri znaka oriscus: enkrat se pojavi med dvema torculusoma, drugic po scandicusu f lexus, tretjic pa sledi vrsti padajocih punctumov. V K je na teh mestih oriscus opušcen in melodicni tok, ki je v enem primeru nekoliko poenostavljen, je zapisan z osnovnimi nemvat­skimi znaki (prim. 25: int. Dispersit dedit, »eius«). Prim. 22–25 Primerjava fragmenta s kodeksom Einsiedeln 121 ilustrira razvoj koralne melodike v poznem srednjem veku. V mlajšem gradualu je ocitna težnja po opu­stitvi posebnih nevmatskih znakov, ki naj bi jih zamenjali osnovni: Likvescence so v K mnogo redkejše kot v E; isto velja za quilismo; K ne pozna salicusa, trigon in nekateri drugi posebni znaki so v tem rokopisu preoblikovani v obicajne nevme. Mesta, kjer so v E posebni znaki, so v K pogosto spremenjena, kar dela vtis, da niso bila razumljena ali pa da so bila v glasbenem smislu kako nejasna. Zdi se, da so bile v misli nevmatorja graduala K koralne melodije predvsem iz zaporedja raznih obratov, ki jih je mogoce zapisati z obicajnimi osnovnimi nevmatskimi znaki. Pisna slika koralnih melodij, kot jo kaže K v primerjavi z E, je popreprostena. Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane Že pred desetletji je Janez Höfler opozoril na obstoj glasbenega rokopisa, ki naj bi bil izdelan v Ljubljani;1 pred casom je bil le-ta v okviru razprave, ki opisuje nekaj doslej nepoznanih srednjeveških glasbenih kodeksov, hranjenih v Mestnem muzeju v Bolzanu / Boznu na Tirolskem (Stadtmuseum Bozen / Museo Civico di Bolzano), podrobneje predstavljen.2 Rokopis, po tipu notirani misal, nosi tale eksplicit: »millesimo ducentesimo nonagesimo sexto scriptus est per me Ruotlibum de laybaco liber iste«; ’Leta 1296 sem napisal to knjigo jaz, Ruotlib iz Ljubljane.’ Ta zapis zastavlja vrsto vprašanj: Kdo je bil Ljubljancan Ruotlib; kje je nastal njegov leta 1296 kompilirani misal; kaj so njegove vsebinske znacilnosti; ali je iz Ruotlibovega rokopisa mogoce razbrati kontekst njegovega nastanka; kaj je mogoce reci o Ruotlibovi skriptorski in nevmatorski dejavnosti: je bozenski rokopis edini znani glasbeni izdelek njegovega skriptorija ali pa je Ruotlibovo roko mogoce prepoznati še v kakem drugem glasbenem rokopisu in si ustvariti tako popolnejšo predstavo o njegovem glasbenoprepisovalskem delovanju; slednjic se ob novoodkritem * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Skriptor ’Ruotlibus de Laybaco’«, XX. Slovenski glasbeni dnevi, Ljubljana, 27. – 30. 6. 2005 (referat); (2) »Ruotlibus de Laybaco in njegov notirani misal«, Stoletja glasbe na Slovenskem, ur. Primož Kuret, Ljubljana: Festival, 2006, 180–187; (3) »Ruotlib's Notated Missal and its Historical Background«, Šestnajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Dunaj, 21. – 27. avgust 2011 (referat); (4) »Ruotlib's Notated Missal and its Historical Background«, Cantus Planus. Papers Read at the 16th Meeting, ur. Robert Klugseder, Dunaj: Brüder Hollinek, 2012, 361–366. 1 Höfler, Janez, »Pisarska delavnica okoli leta 1300 v Ljubljani?«, Kronika 18/1 (1970), 46. 2 Gozzi, Marco, »Tre sconosciuti manoscritti liturgici con notazione del Museo Civico di Bolzano«, Studi Trentini di Scienze Storiche 82, Sezione I – 4 (2003), 729–777. – Rokopis nosi signaturo Ms. 1304. rokopisu zastavlja vprašanje, komu je bil namenjen in kje je bil dejansko v rabi. Ta razprava, ki je nadaljevanje pravkar citiranega Gozzijevega prispevka, želi nakazati možne odgovore na zastavljena vprašanja. Ustavimo se najprej pri vprašanju o Ruotlibovi identiteti. Ruotlibus de Laybaco slovenskemu zgodovinopisju ni nepoznano ime. Bil je eden od dveh laiških pisarjev, ki sta delovala konec 13. in v zacetku 14. stoletja v Ljubljani.3 Je pisec vsaj šestih ohranjenih in poznanih listin, nastalih v casovnem obdobju osemnajstih let od leta 1291 do leta 1309 (v letih 1291,4 1299,5 1301,6 13067 in 13098). Po letu 1309 njegovo ime izgine. Ruotlibove listine so tako latinske kot nemške, kar pomeni, da je bil nosilec jezikovnega preobrata iz latinšcine v nemšcino, ki je zajel Kranjsko v drugi pol. 13. stoletja. Skladno s kranjskimi razmerami Ruotlib ni bil notar, ki bi deloval kot pravno izobražena oseba v službi katerega od listinskih izstaviteljev z dobro organizirano listinsko pisarno. Bil je le pisar, skriptor, ki se je sam oznaceval kot »scriptor«, »schreyber«.9 To pomeni, da je imel skriptorij, v katerem je mogel izdelovati raznovrstne zapise ali prepise. Po doslejšnjem vedenju je Ruotlib pisal pravno veljavne akte, listine; a novoodkriti misal prica o širši usmeritvi njegovega skriptorija. Ruotlibovi listini iz leta 1291 nimata navedenega kraja nastanka, iz nju­ne vsebine pa izhaja, da sta bili napisani v samostanu Bistra, in sicer dne 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja. Leta 1291 je bil torej Ruotlib gotovo v Ljubljani. Tudi nadaljnje Ruotlibove listine iz let 1299, 1301, 1306 in 1309 so bile napisane v Ljubljani. Kraj nastanka omenjenih listin kot tudi dejstvo, da se je Ruotlib identificiral kot Ljubljancan, pomeni, da je deloval tu in da je bil njegov skriptorij v Ljubljani. Glede na to, da je bil v Ljubljani tako leta 1291 kot leta 1299, je mogoce in verjetno, da je bil tu tudi leta 1296, ko je spisal misal. Tako je mogoce z dolžno previdnostjo postaviti hipotezo, da je bil novoodkriti misal kompiliran v Ruotlibovem ljubljanskem skriptoriju. Kot je bilo omenjeno, je Ruotlibov rokopis po tipu notirani misal, misal z 3 Kos, Dušan, Pismo, pisava, pisar, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1994, 205. 4 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. 11, Ljubljana: Mestni arhiv, Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, 1966, št. 31 in 30. Latinski listini sta bili datirani 25. marca 1291. Napisani sta bili v samostanu Bistra. 5 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. 2, Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1957, št. 1. Nemška listina je bila datirana 25. julija 1299 v Ljubljani. 6 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. 1, Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1956, št. 12. Nemška listina je bila datirana 10. avgusta 1301 v Ljubljani. 7 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. 7, Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1962, št. 10. Nemška listina je bila datirana 13. maja 1306 v Ljubljani. 8 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. 1, št. 17. Nemška listina je bila datirana 8. februarja 1309 v Ljubljani. 9 Kos, Pismo, pisava, pisar, 185. ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane glasbenim zapisom, kar pomeni, da vsebuje besedila za maše celotnega litur­gicnega leta, pri cemer imajo spevi tudi glasbeni zapis. Prvotno je obsegal 244 folijev (gl. preglednico 1); kasneje je bilo nekaj folijev izrezano iz rokopisa, nekaj pa naknadno vstavljeno, zaradi cesar šteje rokopis zdaj natancno 243 folijev. Rokopis ima obicajno razporeditev: temporalnemu propriju, ki ga po velikonocnem tednu prekine kanon, sledi razmeroma obsežen sanktoral, ki vkljucuje 162 imen. Sanktoral se nadaljuje v commune sanctorum, ki mu ob koncu rokopisa sledijo votivne in druge maše. Besedilo, razporejeno v enem samem stolpcu, je pisano v gotski minuskuli; glasbeni zapis, ki ga imajo – kot obicajno – le petju namenjena besedila, sami koralni spevi, je v nemški adia­stematski nevmatski notaciji. Preglednica 1: Vsebina Ruotlibovega misala Foliji Vsebina Oštevilceni Neoštevilceni 1–16 temporal: od prve adventne nedelje do sobote po veliki noci lakuna 25–85 lakuna 88–112 1 Gloria, Credo, oracije 113–117 prefacije, kanon 118–160 temporal: od bele nedelje do 24. nedelje po binkoštih 161–218 sanktoral 218–244 skupni del, votivne maše 8 razne maše, oracije Skupaj: 234 Skupaj: 9 Posvetimo se v nadaljevanju nekaterim vsebinskim znacilnostim Ruotlibovega rokopisa. Srednjeveški, predtridentinski koralni oz. liturgicno­glasbeni kodeksi so nastajali kot prepisi ali kompilacije na osnovi vec predlog, iz katerih je bilo prepisano tisto, kar je ustrezalo predvidenim uporabnikom. To pomeni, da odražajo okolje svojega nastanka in okolje, cerkev, ki so mu bili namenjeni. Ce se sprašujemo o okolju, v katerem je rokopis nastal, in njegovem namenu, mestu, ki mu je bil namenjen, se moramo posvetiti predvsem tistim njegovim plastem, ki so bile v srednjeveški liturgiji odvisne od lokalnih tradicij. Te plasti so v prvi vrsti sanktoral, sekvenciar, v temporalu pa predvsem vrsta aleluj v velikonocnem in pobinkoštnem casu. Sanktoral Ruotlibovega kodeksa šteje 162 svetniških godov. Da bi ga bilo mogoce oznaciti, ga velja primerjati s sanktoralom obeh za slovenski prostor kljucnih cerkvenih pokrajin: s sanktoralom salzburške nadškofije, ki naj ga predstavlja salzburški Liber Ordinarius iz 12. stoletja, in s sanktoralom oglej­skih virov. Tista svetniška imena Ruotlibovega rokopisa, ki jih najdemo tako v salzburškem Liber Ordinarius kot v oglejskih virih, o njegovi prostorski pripadnosti ne morejo povedati veliko; zanimivejša so imena, prikazani v preglednici 2,10 ki manjkajo bodisi v salzburškem bodisi v oglejskem obredu. Za skupino imen, ki jih v oglejskih virih ni, ni skupnega imenovalca, vendar obsega ta skupina nekatera tipicna frankovska in nemška imena (v preglednici v kurzivi). Prav tako ni mogoce z eno besedo oznaciti skupino imen, ki manjkajo v salzburškem Liber Ordinarius, vendar najdemo med temi domala vse tipicno oglejske svetniške kulte (v preglednici svetlo sivo): Hilarij in Tacijan (Hellari et Tatiani), po starem izrocilu drugi oglejski škof in njegov diakon;11 Kancij in tovariši (Cantii, Cantiani, Cantianillae, Prothi), ki so bili usmrceni v oko­lici Ogleja;12 Hermagora in Fortunat (Hermagorae et Fortunati, slov. Mohor in Fortunat), prvi oglejski škof in njegov diakon;13 brata Feliks in Fortunat (Felicis et Fortunati) iz Vicenze, ki sta bila kot slucajna popotnika v Ogleju tu usmrcena.14 Slednjic najdemo med lokalnimi imeni še tržaškega mucenca Justa (Justi), zavetnika mesta Trst, ki mu je posvecena tržaška stolnica (S. Giusto). Zdi se, da se ti svetniški kulti niso širili na podrocje salzburške cer­kvene pokrajine, medtem ko so bili znotraj patriarhata dobro znani. Nobenega od njih ni v reprezentativnem pregledu južnonemških gradualov15 in prav tako jih ne najdemo v pokrajinah vzhodno od meja cesarstva.16 10 A: oglejski sanktoral (Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta monodica medii aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, CXI–CXXXV; od tod so vzeti tudi v pregled­nici navedeni datumi); S: salzburški Liber Ordinarius, A–Su, M II 6 (po preglednici: Klugseder, Robert, »Gradualsynopse«, Musikalische Quellen (9.–15. Jahrhundert) in der Österreichischen Nationalbibliothek (splet); vodja projekta: Alexander Rausch). 11 Bratož, Rajko, Kršcanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmocju oglejske cerkve od zacetkov do nastopa verske svobode, Acta ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1986, 152. 12 Bratož, nav. delo, 205–207. 13 Bratož, nav. delo, 41–47. 14 Bratož, nav. delo, 221–222. 15 Klugseder, »Gradualsynopse«. 16 Nobenega ni v zagrebškem notiranem misalu iz 13. stoletja (Breko, Hana, Misal MR 70 zag­ rebacke Metropolitanske knjižnice, Zagreb: Hrvatsko muzikološko društvo, 2003, 76–125) in le eden, Hilarij, je bil poznan liturgiji cerkve v Ostrogonu (Liber Ordinarius Agriensis, ur. László Dobszay, Musicalia Danubiana, Subsidia 1, Budimpešta: Magyar Tudományos Akadémia, Zenetudományi Intézet, 2000). ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane Preglednica 2: Sanktoralni prazniki, ki manjkajo v A ali S Ime Datum A S Julianae Virginis et Martyris 16. 2. – Valpurgae Virginis – – Chunegundis Virginis – Perpetuae et Felicitatis – – Hellari et Tatiani 16. 3. – Gertrudis Virginis – – Mariae Aegyptiacae – – Adalberti Martyris 23. 4. – Sigismundi 2. 5. – Mariae ad Martyres – – Potentianae Virginis 19. 5. – Cantii, Cantiani … Martyrum 31. 5. – Petronillae – – Bonifacii et Sociorum ejus – – Decem Milium Militum Martyrum – – Septem Dormientium – – Leonis Papae – – Translatio Sancti Martini 4. 7. – Translatio Sancti Nicolai 9. 5. – Hermagorae et Fortunati 12. 7. – Christophori 25. 7. – Romani Martyris – – Radegundae – – Felicis et Fortunati 14. 8. – Danielis Prophetae 28. 8. – Prisci Martyris – – Verenae Virginis – – Luci et Geminiani – – Lamberti Episcopi et Martyris – Teclae Virginis – – Remigii, Germani et Vedasti 1. 10. – Leudegarii Episcopi et Martyris – Chrizanti, Mauri – – Amandi Confessoris – Justi martyris 2. 11. – Othmari Confessoris – Elizabeth Viduae 19. 11. – In Conceptione 8. 12. – Zenonis 8. 12. – Damasci – – Luciae Virginis 13. 12. – Ce primerjamo Ruotlibov sanktoral še z mlajšim salzburškim virom, tiskanim brevirjem s konca 15. stoletja,17 se pogled nanj po eni strani zamegli, obenem pa tudi izostri. Izkaže se, da je med 162 imeni Ruotlibovega sanktorala le osem takih, ki jih v salzburškem brevirju ni. Pomenljivo je, da so med temi vsi oglejski svetniki: Hilarij in Tacijan, Kancij, Hermagora in Fortunat, Feliks in Fortunat kot tudi tržaški mucenec Just.18 Sanktoral Ruotlibovega misala se tako izkaže bližji salzburškemu viru kot oglejskim; oznacili bi ga lahko kot salzburškega, le da so mu bili dodani domala vsi oglejski svetniški kulti. Ne glede na siceršnjo podobnost s salzburškim sanktoralom je s tem mocno vezan na oglejski patriarhat. Preglednica 3: Sekvence Ruotlibovega misala, ki jih v primerjalnih virih ni Zacetne besede A S AK L Ad celebres rex – + + + Ave Maria gratia plena – – + + Exsultent filiae Syon + – + + Gaude Dei genitrix – – + + Gaude Sion quod (margo) – – + + Grates salvatori – + + + Hoc in natalitio – – + + Lauda Syon salvatorem + – + + Laudes Christo redempti – – – + Martyr beate – – + – Plausu chorus laetabundo + – + + Psallite regi nostro + – + + Regina caelorum gaude – – + – Rex Deus Dei – – + + Rex regum Deus – – + – Sancti Baptistae Christi + – + + Santissimae virginis votivas + – + + Serpens antiquus – – + + Summa sollemnitas adest – – – – Virgini Mariae laudes + – + + Naslednja vsebinska plast, ki razkriva kontekst Ruotlibovega rokopisa, so njegove sekvence, ki se v rokopisu ne pojavljajo v posebnem sekvenciarju, pac pa znotraj samih formularjev. Naštejemo jih natancno 50 in ta repertoar lahko 17 Breviarium Salzeburgense, Nürnberg: Georg Stuchs, 1497 (po izvodu v NUK, 12 674, R.) 18 Ostala tri imena so: Sanctorum decem milium militum martyrum, Danielis prophetae, Zenonis. ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane primerjamo s salzburškim Liber Ordinarius, z oglejskimi viri, z repertoarjem avstrijskih avguštincev in nazadnje tudi z repertoarjem, rekonstruiranim na osnovi v Ljubljani nahajajocih se virov (gl. preglednico 3).19 Iz primerjave je razvidno, da je Ruotlibov rokopis sicer nekoliko bližje oglejski kot salzburški tradiciji, dalec najbližje pa repertoarju avstrijskih avguštinskih kanonikov. A dejstvo, da dveh sekvenc Ruotlibovega rokopisa ni niti v oglejskih niti v salzburških in niti v virih avstrijskih avguštincev, nakazuje, da je bil Ruotlibov rokopis kompiliran na osnovi vec kot enega samega vira. Kot je v glasboslovni medievistiki dobro znano, je ena od uveljavljenih metod ugotavljanja izvora predtridentinskih misalov in gradualov študij in primerjava njihovih aleluj, zlasti v temporalnem obdobju pobinkoštnih nedelj. Vrsta pobinkoštnih aleluj Ruotlibovega misala (gl. preglednico 4),20 kate­rega sanktoral je v osnovi salzburški, ne predstavlja presenecenja; ujema se namrec z vrsto, ki jo pogosto srecamo na ozemlju salzburške metropolije in ki se zacenja z alelujo Domine deus meus. Nasprotno imajo oglejski graduali iz Cedada in Ogleja21 drugo vrsto, katere prvi spev je Verba mea auribus percipe. Salzburška in oglejska vrsta se razlikujta, ceprav vsebujeta iste skupine aleluj, ki se vrstijo v istem vrstnem redu (v preglednici svetlo sivo). Vrsta pobinko­štnih aleluj, ki jo izkazuje Ruotlibov misal, je prisotna v mnogih južnonemških rokopisih: npr. v poznanem rokopisu Gradec 807,22 ki izvira morda iz Passaua, in ne iz Klosterneuburga, kot se je domnevalo doslej;23 vidimo jo v brixen­skih rokopisih;24 poznali so jo salzburški avguštinci, npr. klosterneuburški, in najdemo jo tudi v domacem misalu iz Kranja z zacetka 15. stoletja.25 Iz tega 19 V preglednici 3 so navedene vse tiste sekvence, ki jih v katerem od imenovanih virov oz. repertoarjev ni. A: oglejski rokopisi (Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, XCV–CI); S: salzburški Liber Ordinarius (A– Su, M II 6, Klugseder, »Gradualsynopse«); AK: avstrijski avguštinski kanoniki (Prassl, Franz Karl, Psallat ecclesia mater, Gradec: Karl-Franzens-Universität, 1987 (doktorska disertacija), zv. 2, 3–338 (katalog)); L: ljubljanski viri (gl. v tej knjigi, str. 123). 20 Krajšave v preglednici 4: S: salzburški Liber Ordinarius (A-Su, M II 6; Klugseder, »Gradualsynopse«); K: klosterneuburški Ordinarium iz leta 1325 (A-KN, 1213; Klugseder, »Gradualsynopse«); Oglej: rokopisi iz Cedada (po podatkovni bazi: Hiley, David, »Post-Pentecost Alleluias«, Cantus Planus Regensburg (splet)). 21 Poleg rokopisov iz »Post-Pentecost Alleluias« tudi Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. H (14. stoletje). 22 Gradec, Universitätsbibliothek, Hs. 807. 23 Flotzinger, Rudolf, »Die Gradualien Graz 807 und Wien 13314«, Studia musicologica 31/1–4 (1989), 71. 24 Engels, Stefan, »Einstimmige liturgische Handschriften des Mittelalters in Tirol«, Musikgeschichte Tirols, zv. 1, Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 258–259. 25 NŠAL, Rkp 11 (olim 19). Gl. Snoj, Jurij, »Italian Influences in the Medieval Plainchant Manuscripts from Slovenia«, Srednjovjekovne glazbene kulture na istocnoj i zapadnoj obali je mogoce soditi, da je bila glavna Ruotlibova predloga salzburškega izvora, vsekakor južnonemškega, ne pa oglejskega izvora. Preglednica 4: Primerjava aleluj pobinkoštnih nedelj Ruotlib, S, K Oglej (Cedad) 1 Verba mea auribus percipe 2 Domine ne in ira tua 1 Domine Deus meus 3 Domine Deus meus 2 Deus judex justus 4 Deus judex justus 3 Diligam te domine 5 Diligam te domine 4 Domine in virtute tua 6 Domine in virtute tua 5 In te domine speravi 7 In te domine speravi 8 Dominus noster refugium 6 Omnes gentes plaudite manibus 9 Omnes gentes plaudite manibus 7 Eripe me de inimicis 10 Eripe me de inimicis 8 Te decet hymnus Deus 11 Te decet hymnus Deus 9 Attendite popule meus 12 Attendite popule meus 10 Exsultate Deo adjutori 13 Exsultate Deo adjutori 11 Domine Deus salutis meae 14 Domine Deus salutis meae 12 Domine refugium factus est 15 Domine refugium factus es 13 Venite exsultemus 16 Venite exsultemus 17 Domine exaudi … veniat 14 Quoniam Deus magnus dominus 15 Paratum cor meum 18 Paratum cor meum 19 Facta est Judaea 16 In exitu Israel / Laetatus sum 17 Dilexi quoniam exaudivit 20 Dilexi quoniam exaudivit 18 Laudate dominum omnes gentes 21 Laudate dominum omnes gentes 19 Dextera Dei fecit virtutem 20 Qui confidunt in domino 22 Qui confidunt in domino 21 De profundis clamavi 23 De profundis clamavi 22 Lauda anima mea 23 Qui sanat contritos Oglejmo si slednjic še aleluje velikonocnega casa. Kot je razvidno iz pregle­dnice 5,26 se Ruotlibov misal glede teh ne ujema niti s salzburškim niti z oglej- Jadrana do pocetka 15. stoljeca, ur. Stanislav Tuksar, Zagreb: Hrvatsko muzikološko društvo, 2000, 278–280. – Brixenska vrsta se razlocuje od kranjske in Ruotlibove le glede zadnje aleluje v seriji: v Brixnu je ta Lauda Jerusalem, v kranjskem rokopisu pa Qui sanat. 26 A: Missale Aquileiense, Augsburg: Erhard Ratdolt, 1494. S: salzburški Liber Ordinarius (po Klugseder, »Gradualsynopse«). S križcem je oznaceno ujemanju z Ruotlibovim rokopisom. ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane skim obredom in odstopanja so ocitna zlasti v formularjih petih velikonocnih nedelj. Ce bi hoteli meriti razdalje med viri, lahko vidimo, da je Routlibov misal nekoliko bliže oglejski liturgiji: v zadnjih treh nedeljah je po ena od aleluj ista kot v Ogleju (v preglednici svetlo sivo), še pomembneje pa se zdi, da salzburški Liber Ordinarius ne pozna aleluj Vado ad eum in Usque modo. Dejstvo, da teh dveh spevov v salzburškem obredu domnevno ni,27 je kazalec, da Ruotlib ni mogel sestaviti svojega dela zgolj na osnovi salzburških rokopisov. Preglednica 5: Primerjava aleluj velikonocnega casa Ruotlib A S Dom. Resurr. Pascha nostrum + + Fer. II. Angelus domini + + Fer. III. Surgens Jesus dominus + Christus resurgens Fer. IV. Christus resurgens + Surgens Jesus Fer. V. In die resurrectionis + + Fer. VI. Oportebat pati Christum Crucifi xus surrexit Dicite in gentibus Sabbato Haec dies Laudate pueri + + + + Dom. in Albis I In resurrectione tua Pascha nostrum Post dies octo Surrexit pastor + + Dom. in Albis II Haec dies Pascha nostrum + + vacat Dom. II. In resurrectione tua Ego sum pastor Surrexit pastor In resurrectione tua Surrexit pastor Dom. III. In resurrectione tua Modicum et non In resurrectione tua Nonne cor nostrum Modicum et non Surrexit pastor Dom. IV. In resurrectione tua Vado ad eum In resurrectione tua Christus resurgens Vado ad eum Dom. V. Benedictus es Usque modo In resurrectione tua Oportebat pati Usque modo Surrexit pastor Iz prikazanih dejstev je mogoce sklepati: Ruotlibov misal ni prepis zgolj enega že obstojecega rokopisa. Verjetneje je, da je kompilacija na osnovi dveh ali celo vec predlog. Od teh je morala biti tista, iz katere je bila prepisana glavni­na njegove vsebine, salzburškega ali južnonemškega izvora. A poleg te je moral imeti Ruotlib pred sabo tudi neki oglejski rokopis, iz katerega je prekopiral vsaj proprije oglejskih svetniških imen, morda pa še kaj drugega. Ruotlibov kodeks združuje tako salzburške, južnonemške in oglejske vsebinske sestavine. 27 Teh dveh spevov ni v nobenem od južnonemških virov, vkljucenih v »Gradualsynopse«. To je na dalec mogoce primerjati s položajem Ljubljane, domnevnega mesta nastanka Ruotlibovega kodeksa: Srednjeveška Kranjska je bila kot del cesarstva po eni strani mocno povezana z drugimi južnonemškimi deželami; po drugi strani pa so bila ozemlja južno od Drave cerkvenoupravno oglejska. Tako je razumljivo, da vsebuje v Ljubljani kompilirani misal poleg južnonemških vse­binskih sestavin in razporeditvenih znacilnosti tudi proprije izrecno oglejskih svetniških kultov kot razlocni znak svoje oglejske pripadnosti. Vprašanju, kje in kako je rokopis nastal, naravno sledi vprašanje, komu je bil namenjen. Kot je znano, se je Ruotlibov misal, preden je bil prenesen v bozenski muzej, hranil v arhivu cerkve sv. Petra v Terlanu;28 o tem, kje naj bi bil še pred tem, so mogoce le bolj ali manj verjetne domneve. Zdi se, da je bil v rabi cerkve sv. Pankracija v Ultnu (it. Ultimo) v okolici Merana, kar pomeni v škofiji Trento. Ta hipoteza temelji na dejstvu, da ima Ruotlibov rokopis kasnejše dostavke in popravke, ki pricajo o tem, da je pripadal neki cerkvi z imenovanim patrocinijem. Tako vsebuje naknadno vpisano oracijo, v kateri se prosilci identificirajo kot Pankracijevo obcestvo, za katero naj se svetnik zavzema: »et pro tuo grege ora« (fol. 179v). Tej sledi kratka pesem, v kateri je Pankracij izrecno imenovan kot patron: »Dulci voce iubilemus / voce clara consonemus / quem patronum honoremus / bonum Pangracium …« Tudi v maši za vse svetnike, De omnibus sanctis (fol. 234v) so v prvi oraciji izbrisana prvotna svetniška imena, na mesto katerih sta vstavljena Erazem in Pankracij.29 Iz tega je razvidno, da so rokopis zelo verjetno zares uporabljali v cerkvi s Pankracijevim patrocinijem in mogoce je, da je to bila prav cerkev v Ultnu, ki je pripadala oglejski metropoliji, saj je bil trentski škof oglejski sufra­gan. A hkrati je iz dejstva, da pricajo o tem le naknadni vpisi, razvidno tudi to, da rokopis ni bil izhodišcno napisan za cerkev v Ultnu. Njegova prvotna destinacija je morala biti druga. Namig na cerkev, ki ji je bil rokopis namenjen, je morda v nekaterih vsebin­skih podrobnostih. Velikosobotne litanije, ki vkljucujejo tudi razne kategorije svetniških imen, imajo v Ruotlibovem misalu med mucenci naslednja imena (fol. 101r): Štefan, Lavrencij, Hermagora, Fortunat, Jurij in tržaški mucenec Just. Kot je bilo že omenjeno, sta Hermagora in Fortunat glavna oglejska sve­tnika, Just pa zavetnik mesta Trst. Da izbira teh imen ni bila nakljucna, se lahko prepricamo iz drugega mesta v rokopisu. Na njegovem koncu so formularji za razne maše, med katerimi je tudi formular za že omenjeno mašo De omnibus sanctis, ‘za vse svetnike‘ (fol. 234v), ki sestoji sicer le iz treh mašnih molitev. V 28 Gozzi, »Tre sconosciuti manoscritti«, 746. 29 Gozzi, nav. delo, 743–744. ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane prvi (collecta) najdemo tale odlomek: »… et intercedente pro nobis gloriosa virgine Dei genitrice Maria, cum beatis apostolis tuis Petro et Paulo, sanctoque Erasmo, Pangratio et omnibus sanctis …«. Ce si navedeno mesto natancno ogledamo, lahko opazimo, da so besede »sanctoque Erasmo, Pangratio« napisane na razuri in da je bilo na tem mestu prvotno napisano nekaj drugega. Vendar pa je pisec popravka pozabil, da bi ga moral vnesti tudi v sledeco mašno molitev (complenda), ki naj bi vsebovala ista svetniška imena; tako lahko v tej molitvi preberemo tisto, kar je bilo skoraj gotovo napisano tudi v prvi: »… et intercedente pro nobis gloriosa virgine Maria, cum apostolis tuis Petro et Paulo, Hermachora et Fortunato atque beato Iusto …«. Molitve omenjene maše so torej prvotno vsebovale isti svetniški par, kot ga najdemo v litanijah: Hermagora in Fortunat ter Just. Prisotnost Hermagore in Fortunata nakazuje, da je bil rokopis namenjen neki cerkvi na ozemlju patriarhata, omemba Justa pa bi lahko pomenila, da je bila ta cerkev posvecena tržaškemu mucencu Justu. Kult sv. Justa Tržaškega ni bil široko poznan; zdi se, da je bil omejen le na ozemlje tržaške škofije. Z izjemo tržaške stolnice ni bila nobena vecja cerkev posvecena temu svetniku. Iz teh dejstev se nakazuje domneva, da bi ljubljanski pisar Ruotlib v svojem ljubljanskem skriptoriju kompiliral novi nevmirani misal za tržaško stolnico.30 Vendar pa ta domneva, ceprav utemeljena, nima prepricljive opore v sanktoralnem delu misala: mašni formular za praznik sv. Justa (fol. 211r) tu ni posebej izpostavljen, kot bi po pricakovanju bil, ce bi šlo za patrona cerkve, za katero bi bil rokopis kompiliran. Preidimo v nadaljevanju k paleografskim vprašanjem Ruotlibovega misa-la. Približno v istem casu, ko je Ruotlib izdelal svoj misal, je v Ogleju zacela nastajati vrsta kodeksov, ki predstavljajo prve ohranjene liturgicnoglasbene rokopise oglejske bazilike, zgrajene kako stoletje poprej. Za najstarejšega med njimi velja antifonal, ki naj bi nastal v 13. stoletju;31 kot tudi vsi drugi kodeksi oglejske bazilike je pisan v razviti kvadratni notaciji, ki je bila v romansko govorecih deželah v 13. stoletju že povsem uveljavljena. V ostrem kontrastu z oglejskimi rokopisi je Ruotlibov misal, pisan v nemških adiastematskih nev­mah, pisavi, ki so se je v 13. stoletju posluževali domala še vsi nemški skripto­riji. Ruotlibov nevmator – ali Ruotlib sam – je bil izurjen v nemškem pisnem 30 Kolikor je bilo mogoce ugotoviti, sta se iz tržaške stolnice ohranila le dva rokopisa: lek­ cionar iz 13. stoletja in brevir iz 15. stoletja. Tissi Santorini, Franca, »Descrizione dei documenti e degli oggetti esposti«, Pergamene, codici e carte dell'Archivio capitolare di San Giusto, Trst: Diocesi di Trieste, 2003, 53. 31 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. A. O rokopisu: Camilot–Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, 64–67. izrocilu in pripadal je povsem drugi pisni tradiciji kot oglejski skriptorji. To pomeni, da so bile tiste njegove predloge, iz katerih je kopiral glasbo, tudi v nemških nevmah. Nemške nevme so paleografsko izrazite; a ceprav so prepoznavne na prvi pogled, so prostorsko in casovno razvejane. Žal ni paleografskega pregleda, ki bi sistematicno prikazoval razvojne in krajevne razlicice pisave, pregleda, s katerim bi bilo mogoce zanesljiveje umestiti in opisati notacijo Ruotlibovega misala.32 Dolocevanje glasbenopaleografskih znacilnosti rokopisa in njegovo glasbenopaleografsko umešcanje sta tako nujno omejeni na poskusno iskanje in poskusne primerjave z drugimi, casovno vzporednimi južnonemškimi viri. Kot vsaka nevmatorska roka ima svoje znacilnosti tudi nevmatorska roka Ruotlibovega kodeksa, in sicer tako z ozirom na samo graficno oblikovanje nevmatskih znakov, kot z ozirom na notacijo kot sistem znakov. Ruotlibov nevmatski zapis je graficno urejen in izkazuje izurjeno roko z izrazitimi, tudi osebnostnimi potezami. Znaki so zapisani v isti vodoravni vrsti; os pisave je poševno navzgor in poševno navzdol. Kot, ki ga oklepajo poteze navzgor in poteze navzdol, je ves cas enak, kar daje pisavi, ki jo je rahlo že zajel proces gotizacije, znacilen izgled (gl. sliko 1).33 V zvezi s samimi sistemskimi lastnostmi pisave je potrebno poudariti dvoje posebnosti. Razmeroma pogosto se pojavlja oriscus, vendar ne v prvo­tnem pomenu, ki ga je imel kot posebni, ornamentalni znak oz. znakovna sestavina. V Ruotlibovem rokopisu se pojavlja le kot zadnji ton nevmatskega znaka in predstavlja njegovo razširitev z relativno višjim tonom, razširitev, ki jo v nevmatski terminologiji oznacuje pridevnik resupinus.34 Druga posebnost Ruotlibovega misala je pomen quilisme. V rokopisu se pojavlja le quilisma z dvema zavojckoma namesto z obicajnimi tremi. Ce primerjamo nekaj izbra­nih mest, kjer nastopi,35 s starejšimi nevmatskimi zapisi, npr. z zapisom istega speva v kodeksu Einsiedeln 121,36 opazimo, da Ruotlib oz. njegov nevmator 32 Osnovno paleografsko literaturo, v kateri so opisane tudi nemške nevme, predsta­vljajo naslednje monografije in razprave: Hiley, David, in Janka Szendrei, »Notation: Plainchant«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians. Second Edition, zv. 18, London: Macmillan, New York: Grove, 2001; Corbin, Solange, Die Neumen, Köln: Arno Volk-Verlag, 1977; Stäblein, Bruno, Schriftbild der einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4, Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1975. 33 Konec sekvence velikonocne vigilije, zacetek proprija velikonocne nedelje (int. Resurrexi et adhuc tecum sum). Lastnik rokopisa je Museumsverein Bozen. 34 Slika 1, vrsta 3: znak nad besedo »sum«; znak nad zlogom »alleluia«; znak nad zlogom »super«. 35 Slika 1, vrsta 3: znak nad besedo »sum«; vrsta 4: znak nad zlogom »facta«; vrsta 5: znak nad zlogom »alleluia«. 36 Uporabljena je bila reprodukcija v Graduale triplex, Solesmes: Abbaye Saint-Pierre, 1979. ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane Slika 1: Stran iz Ruotlibovega rokopisa, fol. 103r ne uporablja quilisme le kot znak s posebnim pomenom, ampak tudi name-sto obicajnega scandicusa, kar pomeni, da mu zaznamuje tri obicajne tone v smeri navzgor. Obe predstavljeni lastnosti Ruotlibovega rokopisa je mogoce razumeti v smislu izginjanja posebnih znakov v poznih pisavah oz. v smislu preobražanja njihovih prvotnih pomenov, kar je slednjic privedlo, kot je dobro znano, do njihovega popolnega izginotja. Slika 2: Fragment brezimnega notiranega brevirja Ce pomislimo na možnost, da je Ruotlibov rokopis nastal v Ljubljani, se nujno postavlja vprašanje: Ali obstoji še kateri glasbeni rokopis, ki bi ga bilo mogoce pripisati nevmatorju Ruotlibovega misala? Med nekaj deset fragmenti, pisanimi z nemškimi nevmami in hranjenimi v Ljubljani, ni nobenega, ki bi ga bilo z gotovostjo mogoce pripisati Ruotlibovemu nevmatorju. Tudi med ¦ Notirani misal iz skriptorija Ruotliba iz Ljubljane drugimi znanimi in dostopnimi rokopisi 13. stoletja, pisanimi z nemškimi nev­mami, ni bilo mogoce prepoznati roke Ruotlibovega misala. Fragment nekega glasbenega brevirja, hranjen v Ljubljani,37 izkazuje enako uporabo oriscusa, a graficni izgled pisave je povsem drugacen: pisava omenjenega fragmenta je kljub navedeni podobnosti ocitno delo drugega nevmatorja. Po graficnem izgledu je Ruotlibovemu rokopisu dalec najbližji fragment nekega notirane­ga brevirja, ki se prav tako hrani v Ljubljani (gl. sliko 2).38 Podobnost med pisavama je vidna na prvi pogled: ista os, isti kot; tudi quilisma se v fragmen­tnem brevirju pojavlja v pomenu scandicusa, tako kot v Ruotlibovem misalu. Ruotlibov misal in omenjeni brevir sodita nedvomno v isto ozko sorodstveno vejo. S potrebno mero previdnosti bi bilo mogoce domnevati, da sta delo istega skriptorija. A natancna primerjava obeh pisav vendarle ne omogoca hipoteze, da bi bili delo istega nevmatorja. Podobno je Ruotlibovemu misalu zelo blizu zagrebški notirani misal,39 vendar se ob podrobni primerjavi zapisov istih spe­vov tudi v tem primeru vzbudi dvom o tem, da bi bil Ruotlibovo delo. Dejstvo, da med poznanimi in dostopnimi rokopisi ni bilo mogoce najti nevmatorske roke Ruotlibovega kodeksa, kaže, da je bilo v drugi pol. 13. stoletja razmeroma veliko v nemških nevmah pišocih nevmatorjev. Prica tudi o tem, da v poznem 13. stoletju glasbeno zapisovanje ni bilo tako redko. Strnimo izsledke: Na osnovi zgodovinskih okolišcin in vsebine Ruotlibovega misala je dopustno domnevati, da je nastal v Ljubljani, in sicer za neko cerkev v oglejskem patriarhatu, morda za stolnico v Trstu. Rokopis ni natancni prepis kakega že obstojecega misala, pac pa kompilacija na osnovi vec kot ene predloge. Predloga, iz katere je bila kopirana glasba, je morala biti tudi sama v nemških adiastematskih nevmah in tako gotovo južnonemškega izvora; poleg te pa je moral Ruotlib kopirati še iz neke v liturgicnem smislu oglejske predloge. Glasbeni zapis je delo profesionalca in postavlja se za zdaj neodgovorljivo vprašanje, ali je bil to Ruotlib sam ali pa neki profesionalni nevmator, katerega roke doslej sicer ni uspelo prepoznati v kakem drugem glasbenem kodeksu. Ob vseh teh domnevah velja opomniti, da izhajajo iz ana­liticnega branja samega rokopisa; poznavanje realnega vsakdanjega življenja v Ljubljani na prehodu v 14. stoletju jim sicer ne nasprotuje, vendar jih tudi ne more stvarno podpreti. Ugotavljanje in dolocanje paleografskih in vsebinskih lastnosti, kot so razvidne iz sanktorala, repertoarja aleluj, sekvenc, o sami glasbi Ruotlibovega 37 ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 1, Katalog 2.10. 38 NUK, 16 080, fragment v vezavi; Katalog 2.12. Na sliki 2 je odlomek oficija sv. Cecilije. 39 Zagreb, Metropolitanska knjižnica, MR 70. O rokopisu gl.: Breko, Hana, Misal MR 70 zagrebacke Metropolitanske knjižnice, Zagreb: Hrvatsko muzikološko društvo, 2003. rokopisa ne pove nic izrecnega in specificnega. Gledano od dalec je le-ta z glas­benega stališca samo eden od številnih notiranih misalov poznega 13. stoletja, preko katerih so v takšnih ali drugacnih razlicicah krožili obsežni srednjeveški literarni in glasbeni repertoarji. Sodobna muzikološka medievistika si s pri­merjalnim študijem ohranjenega rokopisja prizadeva rekonstruirati tokove, preko katerih so obsežni glasbeni repertoarji krožili po latinski Evropi. V zapleteni mreži povezav je missale plenarium, ki ga je leta 1296 spisal Ruotlibus de Laybaco, novo zanesljivo oporišce. Cistercijanski vidik stiškega graduala Med obsežnejšimi nepopolno ohranjenimi koralnimi rokopisi v Ljubljani je ostanek nekega graduala, ki je po svoji notacijski podobi že na prvi pogled cistercijanski.1 Fragment obsega 59 pergamentnih listov, ki so na hrbtni strani oštevilceni z rimskimi številkami. Njihov format ni posebno velik; listi, ki so v celoti ohranjeni, merijo 29,5 x 19,4 cm; mere zrcala so 22 x 13,5 cm. Na vsaki strani je 9 vrst. V 4-crtnem gvidonjanskem crtovju, ki meri v višino 1,25 cm, so crte za f, c' in f ' pobarvane; crta za f ' poteka v medprostoru med crtama za e' in g'. Nekateri foliji so mocno poškodovani; na šestnajstih je zaradi tega delno poškodovan tudi glasbeni zapis, ki je sicer dobro viden in citljiv. Rokopis vsebuje vrsto kasnejših marginalnih zapisov, zgolj besedilnih in glasbenih; v njegovi vezavi je ohranjeno nekaj drobnih fragmentov nekega brevirja in fragment nekega pontifikala. Rokopis nosi žig kranjskega deželnega muzeja Rudolfinum: »Krainisches Landesmuseum Rudolfinum«, od koder je prešel v državni arhiv. Kje je bil pred tem, doslej ni uspelo pojasniti,2 vendar je upraviceno domnevati, da izhaja * Razprava temelji na naslednji avtorjevi objavi: »The Gradual of Sticna / Sittich«, Dies est leticie. Essays on Chant in Honour of Janka Szendrei, ur. David Hiley in Gábor Kiss, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2008, 463–483. 1 Arhiv R Slovenije, SI AS SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historicnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 1. Stara signatura rokopisa je bila: Collectanea, I, 1. Katalog 1.7. 2 Rokopis bi bilo morda mogoce izslediti v seznamih novih pridobitev, ki jih je muzej objavljal v Mittheilungen des Musealvereins für Krain (v obsežnem seznamu iz leta 1866 ni omenjen: Mittheilungen des Museal-Vereins für Krain 1, ur. Carl Deschmann, Ljubljana: Verlag des krainischen Musealvereins, 1866, 265–282); lahko bi bil zaveden tudi v katerem od zvezkov, ki so pred tem izhajali pod naslovom Jahresheft des Vereines des krainischen Landesmuseums in ki tudi vsebujejo sezname muzejskih pridobitev. Manj obetavno izgleda arhivsko gradivo Kranjskega deželnega muzeja (AS SI 619, Slovensko muzejsko društvo, Društvo kranjskega deželnega muzeja, Muzejsko društvo za Kranjsko). iz ene od dveh kranjskih cisterc: Sticne ali Kostanjevice, saj je ocitno cister­cijanski. Možno je, da ob ukinitvi imenovanih samostanov pod Jožefom II. iz dolocenega razloga ni prešel v takratno Licejsko knjižnico v Ljubljani, ki je prevzela vecji del knjižnih zapušcin razpušcenih kranjskih samostanov, in da je po neki drugi poti postal last deželnega muzeja. Kdaj in kam so se porazgubili zdaj manjkajoci foliji rokopisa, ni bilo mogoce ugotoviti.3 Kot je razvidno iz preglednice 1, so se ohranili zlasti iztržki iz temporalnega dela graduala, pa tudi del sanktorala (od fol. 105r dalje). Zdi se, da je bil rokopis urejen tako, da sta bila temporalni in sanktoralni del locena. Sanktoral se je ocitno zacel z zadnjim svetniškim imenom koledarskega leta (sv. Silvester, papež, 31. december), ki v rokopisu neposredno sledi zadnji pobinkoštni nede­lji. Da je bilo tako, se pravi, da se ni zacel, kot obicajno, s svetniki z zacetka liturgicnega leta, je razvidno iz dejstva, da je bil formular za god sv. Nikolaja (6. december, na zacetku liturgicnega leta) na zdaj izgubljenem foliju 145, se pravi za sv. Silvestrom, in ne pred njim; proprij za ta god sicer ni ohranjen, je pa sklicevalno omenjen v kasneje dodanem vpisu godu sv. Viljema (Guillaume de Bourges), ki ga najdemo na fol. 105v in za katerega je predpisan formular sv. Nikolaja s pripisom številke folija, kjer ga je bilo mogoce najti. Glede na to, da je bil god sv. Nikolaja na fol. 145, je rokopis obsegal nekaj vec kot 150 folijev. Ohranila se je torej dobra tretjina nekdanje celote. Preglednica 1: Vsebina ohranjenega dela cistercijanskega graduala Fol. Vsebina 37 Fer. III. – Fer. V. post Dominicam II. in Quadragesima 44 Fer. V. – Fer. VI. post Dominicam III. in Quadragesima 46–51 Dom. IV. in Quadragesima – Sabbato post Dom. IV. in Quadragesima 54–68 Fer. II. post Dominicam in Passione – In Parasceve 71–74 Sabbato Sancto – Fer. IV. post Pascha 85–100 Vigilia Pentecostes – Dominica X VIII. post Pentecosten 102–105r Dominica X XI. post Pentecosten – Dominica X XIII. post Pentecosten 105r–116 Silvestri – Agathae 131 Joannis et Pauli – Vigilia Petri Kot je znano, se prvi cistercijanski liturgicni rokopisi, tisti, ki so vzpostavili liturgicno in glasbeno normo novega reda, ustanovljenega leta 1098 in potrje­nega s strani papeža leta 1119, niso ohranili; pac pa je ohranjena vrsta zgodnjih prepisov. Kolikor je bilo mogoce ugotoviti, obstoji iz 12. in z zacetka 13. stoletja Med doslej znanimi fragmenti koralnih kodeksov, hranjenimi na Slovenskem, ni folijev tega rokopisa. ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala ok. 17 cistercijanskih gradualov.4 Obravnavani gradual, ki tudi sodi v ta cas (gl. nadaljevanje), predstavlja tako še en primer zgodnjega cistercijanskega graduala, ki ga glasbena zgodovina cistercijanske liturgije ne sme spregledati. Osnovna vprašanja, ki se porajajo ob vsakem srednjeveškem kodeksu, so, kje je nastal, kdaj, komu ali cemu je bil namenjen. Ko je Nataša Golob raziskovala stiške kodekse, je mednje uvrstila tudi ta fragment graduala; na osnovi paleografskih znacilnosti – latinske pisave, ne pa notacije – je postavila hipotezo, da je rokopis nastal v Sticni ok. leta 1180.5 Po eni od uveljavljenih metod se starost liturgicnih rokopisov doloca na osnovi v njih prisotnih njihovih praznikov, predvsem svetniških. Ker se je srednjeveška liturgija nenehno spreminjala in ker je število svetniških godov nenehno raslo, je kateri koli dani kodeks mogel nastati v casu po tem, ko je bil v liturgicni koledar sprejet najmlajši od njegovih praznikov ali godov. Tako kot srednjeveška liturgija nasploh se je spreminjala in širila tudi cistercijanska, in tako se je pri dolocevanju starosti obravnavanega graduala mogoce opreti na rast cistercijanskega liturgicnega koledarja. Obravnavani gradual ima tudi nekaj kasneje dodanih svetniških praznikov, katerih mašni formularji so vpisa­ni na margine ustreznih strani njegovega sanktorala. Po prikazani metodi lahko kot zgornjo mejo njegovega nastanka postavimo leto, ko je bil v cistercijansko liturgijo sprejet najstarejši od praznikov, prisotnih v obliki kasnejšega dodatka. Ce se pri dolocevanju starosti rokopisa usmerimo najprej v temporal, je treba izpostaviti dvoje: (1) rokopis že ima praznik sv. Trojice (teden dni po binkoštni nedelji), in sicer z obicajnim formularjem, ki se nanaša na vse­bino praznika (int. Benedicta sit); (2) praznik sv. Rešnjega telesa je prisoten v njem le kot kasnejši dodatek (na fol. 89v). Praznik sv. Trojice je bil spre-jet v cistercijansko liturgijo leta 1175, vendar pa iz ustreznega vpisa v Statuta Capitulorum Generalium Ordinis Cisterciensis ni povsem jasno razvidno, kaj naj bi bil njegov mašni proprij.6 Razlocneje se maša s spevi, nanašajocimi se 4 Seznam najzgodnejših cistercijanskih gradualov je dostopen v delu: Snoj, Jurij, »The Gradual of Sticna / Sittich«, Dies est leticie. Essays on Chant in Honour of Janka Szendrei, ur. David Hiley in Gábor Kiss, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2008, 467. 5 Nataša Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne. XII. stoletje, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994, 165–167. Po avtoricinem mnenju je kodeks spisal kopist Bernard (str. 38), ki je kopiral tudi vec drugih stiških kodeksov in se v enega od njih tudi vpisal (str. 68, 69, 38). Bernard naj bi bil tudi kopist glasbenega zapisa (str. 199). Med kasnejšimi marginalijami je ista avtorica prepoznala roko stiškega profesa Grigoriga (Grigorig), živecega v 17. stoletju (str. 38). 6 »Hystoria de Trinitate cantabitur et missa dicetur sicut in festo unius apostoli …«; citirano po: Marosszéki, Solutor, Les origines du chant cistercien, Analecta sacri ordinis Cisterciensis 8 (1952), 42. na vsebino praznika – takšne najdemo v obravnavanem gradualu –, omenja šele leta 1206;7 leta 1230 je dobil isti praznik višji status praznika s pridigo.8 Kar zadeva praznik sv. Rešnjega telesa, se dozdeva, da je bil v cistercijansko liturgijo sprejet šele konec 13. stoletja.9 Iz tega izhaja sklep, da rokopis nikakor ni mogel nastati pred letom 1175, gotovo pa je nastal pred koncem 13. stoletja, ko je bil v cistercijansko liturgijo uveden praznik sv. Rešnjega telesa, ki ga v prvotnem korpusu rokopisa ni bilo. Prikazani casovni razpon je mogoce zožiti na osnovi sanktoralnega dela rokopisa. Tisti svetniški prazniki, ki so se ohranili kot vsebina njegove prvotne zasnove, so bili v visokem srednjem veku splošno razširjeni (gl. preglednico 2), tako da njihova prisotnost o casu in kraju nastanka rokopisa ne more povedati veliko.10 Zanimivejši so kasnejši dodatki, ki so se obenem z rastjo cistercijan­ske liturgije sproti vpisovali na prazne margine rokopisa. Praznik sv. Antona Pušcavnika je bil sprejet v cistercijanski koledar leta 1198, god sv. Julijana iz Le Mansa (Julien du Mans, 4. stoletje) pa leta 1193, vendar je bila za oba pred­videna le spominska omemba (commemoratio); višji status, ki je vkljuceval tudi mašo, kot jo najdemo v obravnavanem gradualu, sta praznika pridobila šele leta 1260 oz. leta 1267. Najstarejši od štirih dodanih svetniških praznikov je tako praznik Viljema iz Bourgesa (Guillaume de Bourges, u. 1209), ki je bil sprva sam cistercijanski menih, kasneje pa škof v Bourgesu. V cistercijansko liturgijo je bil njegov praznik uveden leta 1218.11 To leto se torej po prikazani metodi kaže ko zgornji casovni termin nastanka obravnavanega graduala. Sodec po ohranjenem liturgicnem koledarju naj bi rokopis nastal torej v razdobju med 1175 in 1218, kar se sklada z že postavljeno domnevo o njegovi starosti (gl. zgoraj). Ob tem je treba opozoriti, da dolocevanje casa nastanka na osnovi prisotnosti in odsotnosti praznikov vendar ni dokoncno zanesljivo. Ni gotovo, da bi se novosti v cistercijanski liturgiji, ki so se dolocale na vsa­koletnih generalnih kapitljih v cisterci Cîteaux, upoštevale širom po Evropi takoj po njihovem sprejetju, in morda to zaradi razdalj in nacina komuniciranja v 12. stoletju tudi ni bilo mogoce. Poleg tega je možno, da so novi rokopisi, cistercijanski in drugi, nastajali tudi kot prepisi starejših, ki še niso vsebovali razširitev, veljavnih v casu prepisovanja; z ozirom na to bi dani novi rokopis 7 »Collecta de Spiritu Sancto non dicatur in missa de Trinitate …«; citirano po: Marosszéki, nav. delo, 43. 8 Marosszéki, nav. delo, 43. 9 Marosszéki, nav. delo, 41–45. 10 Nenavadna oznaka »Ypapanti« za praznik Marijinega ocišcevanja (svecnica) je latinsko precrkovanje grške besede . .papa.t., ’srecanje’. 11 Marosszéki, nav. delo, 42–45. ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala lahko odražal starejšo stopnjo v razvoju liturgije. Slednjic velja omeniti, da zgodovina cistercijanske liturgije in dokumenti v zvezi z njo niso povsem nedvoumni, kar tudi otežkoca oblikovanje jasnih sklepov. To pomeni, da bi ne glede na razbrani cas (1175–1218) obravnavani rokopis lahko nastal nekaj kasneje; nasploh se z ozirom na izgled notacije dozdeva nekaj desetletij mlajši od navedenega obdobja. Preglednica 2: Ohranjeni sanktoral z dodatki Prvotna vsebina Kasnejši robni dodatki Folij Silvestri Pape 105r [W]ilhelmi Pontificis et Confessoris (1218) 105v Felicis in Pincis 105v Marcelli Pape et Martyris 106v [An]tonii (1198, 1260) 107v Prisce Virginis 107v Fabiani et Sebastiani 108v Agnetis Virginis et Martyris 110r Vincentii Martyris 110v In Conversione Sancti Pauli Apostoli 111v Juliani Episcopi et Confessoris (1193, 1267) 112v Agnetis Secundo 112v In Vigilia Purificationis (1295) 113r Ypapanti Domini 113r Agathe Virginis 116r lacuna Johannis et Pauli 131r Vigilia Sancti Petri 131v V zvezi z zgodovino rokopisa naj bo omenjeno še to, da vsebuje vrsto glas­benih marginalij, od katerih bi mogle biti nekatere že novodobne;12 kjer koli je že bil v rabi, je ocitno, da se je iz njega prepevalo dolga stoletja. Usmerimo se v nadaljevanju k tistim znacilnostim rokopisa, v katerih je mogoce prepoznati njegovo cistercijansko poreklo: notacija, liturgicni red, glasba. Rokopis kaže profesionalno in lepo izdelavo (gl. sliko 1).13 Pisava, tako besedilna kot glasbena, je ves cas ista; poteze peresa so dobro razpoznavne in isti graficni elementi so zapisani zmeraj na enak nacin, tj. z enakimi potezami. 12 Faksimili le-teh s kratkim komentarjem so dostopni v delu: Snoj, »The Gradual of Sticna / Sittich«, 477–479, 481–483. 13 Vsebina: Dominica IV. in Quadragesima: tr. Qui confidunt in domino (zacetek manjka), v. Montes in circuitu ejus, of. Laudate dominum, co. Jerusalem quae aedificatur. Slika 1: Fol. 46v iz domnevno stiškega graduala Glasbeni zapis je usklajen z besedilnim, tako da ni dvoma, kaj spada h kate­remu zlogu. Mestoma je pisec besedila pustil premalo prostora za glasbo, kar kaže, da se besedilo in glasba nista kopirala istocasno. Kot je bilo omenjeno, je notacija rokopisa že na prvi pogled cistercijanska. Ceravno je takšna kot v številnih drugih cistercijanskih rokopisih, si velja ogledati, kako je zamišljena, kako deluje kot notacijski sistem. ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala Punctum in virga. Kot znak za edini ton nad zlogom se uporabljata punc-tum in virga; virga, katere glavica je obrnjena v levo, v cemer je mogoce videti francoski izvor notacije, oznacuje naceloma ton, ki je višji od predhodnega tona, ne sledecega, ki je spet lahko višji. Ton, ki je iste višine kot predhodni ton, je zapisan s katerim koli od obeh znakov. Iz tega je razvidno, da se z vir-go oznacuje dvig. Punctum ima obliko drobnega romba, ki ga uvaja lasasta poševna poteza navzgor. To je tako francoska kot tudi metenska oblika znaka, ki je kasneje prešla v tipe gotske notacije notacije, tudi v južnonemško gotsko notacijo (metensko-nemško gotsko notacijo). Clivis ali flexa in porrectus. Kot v drugih cistercijanskih rokopisih vidimo tudi v obravnavanem gradualu dve obliki clivisa (flexe) in posledicno tudi dve obliki porrectusa. (1) Prvi tip sestoji iz punctuma, na katerega se navezuje debela crta navzdol; ob koncu crte, kjer je zaznamovani ton, vidimo zakljucek v obliki lasaste poteze poševno navzgor (gl. sliko 1, prvi znak v predzadnji vrsti). (2) V drugem tipu je prva sestavina virga, na katero se navezuje natanko takšna poteza navzdol kot v prvem tipu (vrsta 1, srednji znak v skupini treh znakov nad zlogom »eternum«, zaznamujoc tona e' in c'). V tej obliki clivisa virga nima glavice: le-ta bi morala biti obrnjena v levo, kar bi otežkocilo navezavo sledece poteze navzdol. Iz opisanih dveh znakov sta izpeljana dva tipa porrec­tusa, ki se razlocujeta le po tem, da je v enem prva sestavina punctum (drugi in tretji znak v drugi vrsti), v drugem pa virga (vrsta 4, prvi znak nad zlogom »usque«). V obeh primerih je tretja sestavina porrectusa virga z glavico v levo. Prvo varianto clivisa in porrectusa najdemo med drugim tudi v kasnejši južnonemški gotski notaciji (metensko-nemški gotski). Prikazani dvojici se razlocujeta le po prvi sestavini, ki je bodisi punctum bodisi virga. V tem razlocku je tudi kljuc za razumevanje uporabe opisanih štirih znakov: ce je prvi ton clivisa ali porrectusa višji od predhodnega tona, je uporabljena oblika s prvim elementom virgo, ki nasploh pomeni ton, višji od predhodnega tona. Ce pa je prvi ton clivisa ali porrectusa na isti višini kot predhodni ton ali pa nižji od njega, je uporabljena enacica s prvim tonom punctumom. Nacelo, po katerem nakazuje virga gibanje navzgor, punctum pa mirovanje ali gibanje navzdol, je upoštevano torej tudi pri oblikovanju vectonskih znakov. Pes ali podatus in torculus. Pes ali podatus ima le eno obliko, ki je kombina­cija punctuma in virge in izgleda kot nekoliko razširjen kot (prvi znak v drugi vrsti). Torculus je mogoce razložiti kot razširitev tega znaka (tretji znak v zadnji vrsti), kot spoj podatusa in druge enacice clivisa (s prvim elementom virgo). Scandicus in climacus. Ostala dva osnovna znaka, scandicus in climacus sta sestavljena iz virge, ki oznacuje najvišjega od treh tonov, in dveh punctumov. Medtem ko je v scandicusu (vrsta 1, drugi znak nad zlogom »commovebitur«, takoj za punctumom g) kot obicajno virga obrnjena v levo, je v climacusu (vrsta 2, drugi znak nad »Montes«, c' a g) zasukana v desno – v smer melodije. Na ta nacin so elementi, ki oznacujejo tone (glavice), postavljeni na isto dvigajoco ali spušcajoco se linijo. Zasuk glavice virge. Opisani princip je za notacijo rokopisa tipicen, saj so tako oblikovani vsi tisti sestavljeni znaki, ki podajajo vectonske postope navzdol. Ce je podatus razširjen s podajocimi toni (podatus subbipunctis, vrsta 5, peti in šesti znak, g a g f, a c' h a), je glavica njegove virge zasukana v desno; isto velja za porrectus, razširjen z dvema padajocima tonoma (porrectus subbipunctis) in za torculus resupinus, razširjen z dvema padajocima tonoma. Zapis dvigajoce se linije. Podobno je tudi tritonski scandicus vir drugih razširjenih znakov, ki se zacenjajo z vectonskim gibanjem navzgor. Takšna sta domnevno le dva: flexa (clivis) praebipunctis in porrectus praebipunctis; prvi sestoji iz dveh punctumov, ki jima sledi druga oblika flexe (s prvo sestavino vir-go, 3. vrsta, nad zlogom »et«), drugi pa iz dveh punctumov, ki jima sledi druga oblika porrectusa (s prvo sestavino virgo, 2. vrsta, nad zlogom »hierusalem«). Kot v samem tritonskem scandicusu je tudi pri teh dveh znakih tako, da sta punctuma zapisana ob debelcu virge, in ne pod njo, kar še zlasti velja za pri-mere, ko se z znakom podani postop zacne s postopnim gibanjem navzgor. Zapis tona resupinus. Trije padajoci toni se zapisujejo z opisano obliko climacusa z glavico virge zasukano v desno; ce pa je znak, ki podaja tri pada­joce tone, razširjen s tonom v obrnjeni smeri navzgor (climacus resupinus), postane zadnji od treh padajocih punctumov prva sestavina podatusa, ki je po smislu tudi punctum. Tako nastane oblika, ki sestoji iz virge z glavico v desno, punctuma in podatusa. Podobno je zadnji ton padajocega tritonskega postopa preoblikovan v prvo sestavino podatusa v znaku podatus subbipunctis resupinus, katerega sestavine so podatus, punctum in še en podatus (1. vrsta, nad zlogom »commovebitur«); kot v climacusu je glavica virge podatusa v tem znaku obrnjena v desno, s cimer so trije padajoci toni postavljeni na isto padajoco linijo. Druga oblika zapisovanja treh tonov navzgor. Trije dvigajoci se toni se zapi­sujejo z opisano obliko scandicusa; obcasno pa se namesto nje pojavi znak, ki sestoji iz punctuma, na katerega se navezuje podatus (podatus praepunctis); podobno je mestoma najti obliko iz punctuma in torculusa (torculus prae­punctis). Ni videti razloga, zakaj sta ponekod uporabljeni ti dve obliki; kadar pa je zadnji od treh dvigajocih se tonov likvescenca, je zmeraj uporabljena likvescentna varianta prvega od obeh znakov, ki sestoji torej iz punctuma in epiphonusa. ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala Strophici, podaljšanje tona. Znaki strophici sestojijo tako iz samih punc­tumov kot tudi iz virge in punctumov. V tristrophi je virga obdana z dvema punctumoma (vrsta 5, predzadnji znak), medtem ko se bistropha pojavlja v obliki dveh punctumov ali pa sestojeca iz punctuma in virge v katerem koli zaporedju, cešce pa s prvo sestavino virgo (vrsta 7, nad zlogom »suavis«). Zdi se, da tudi v primeru obeh oblik bistrophe velja princip, po katerem nakazuje virga gibanje navzgor: ce je prvi ton bistrophe višji od predhodnega, nasto-pi oblika s prvo sestavino virgo, sicer oblika s prvo sestavino punctumom. Ponovitev zacetnega ali koncnega tona znaka je obicajno podana s punctumom. Likvescence. Likvescentni znaki so pogosti. Cephalicus, ki oznacuje dva tona, od katerih je drugi, ki je nižji od prvega, likvescentni, ima v rokopisu tri razlicne oblike: (1) punctum, na katerega se navezuje droben izbocen zavojcek (drugi znak v zadnji vrsti); (2) tanka poševna crta, na katero je pripeta debela, v obliki crke S zavita poteza (zadnja vrsta, nad zlogom »eius«); (3) virga, na katero se navezuje enaka, v obliki crke S zavita poteza (zadnja vrsta, nad zlo­gom »idipsum«). V vseh treh primerih je mesto likvescentnega tona podano z rahlo odebelitvijo. Ni videti, kaj bi bila pomenska razlika med temi tremi znaki; edino, kar je mogoce ugotoviti, je, da je v tretji obliki z virgo interval med obema tonoma najveckrat vecji od sekunde, medtem ko je v prvih dveh enacicah drugi ton le sekundo nižji od prvega. V primerjavi s cephalicusom je epiphonus, ki zaznamuje dva tona, od katerih je drugi, likvescentni, višji, dosti redkejši. Ima obliko krivulje, ki je v smeri navzgor vse tanjša, s cimer je domala enak okroglemu pesu nemških nevm (predzadnji znak v zadnji vrsti). Iz cephalicusa in epiphonusa so izpeljani drugi likvescentni znaki: že omenjeni likvescentni scandicus (punctum in epiphonus), likvescentni torculus, katerega zadnji ton je podan v obliki kri­vulje, kot jo ima cephalicus s prvim tonom virgo, in še kateri. Ce se zamislimo v opisane lastnosti notacije, lahko vidimo, da predstavlja notranje usklajen sistem, primerljiv z jezikom, ki se lahko ustrezno širi in prilagaja. Ugotovljeno je bilo, da izhaja cistercijanska notacija iz francoskih nevm, tocneje burgundskih, tj. iz pisave okolja, v katerem so obstajale prve cister­cijanske skupnosti.14 Najdemo jo v francoskih rokopisih 12. stoletja, cisterci­janskih, necistercijanskih, kot tudi v cistercijanskih rokopisih, nastalih zunaj Francije. Eden od zgodnjih cistercijanskih kodeksov v tej notaciji je antifonal iz 14 Szendrei, Janka, »Beobachtungen an der Notation des Zisterzienser-Antiphonars Cod. 1799** in der Österreichischen Nationalbibliothek«, Studia musicologica 27 (1985), 277–279; Hiley, David, Graduale Alderspacense, Codices illuminati medii aevi 61, München: Edition Helga Lengenfelder, 2001, 17–18. samostana Morimondo v Italiji, ki je nastal pred letom 1174.15 Njegova notacija je v jedru ista kot v obravnavanem gradualu, ceravno lahko ob podrobnejšem študiju opažamo tudi razlike: v morimondskem antifonalu sta npr. pogosta podatus praepunctis in torculus praepunctis, medtem ko je dvigajoci se postop v obravnavanem gradualu obicajno zapisan s scandicusom; v gradualu so tri oblike cephalicusa, v antifonalu pa le ena, ki ima krivuljo v obliki crke S, kakr­šno najdemo tudi v gradualu. V splošnem je notacija antifonala bolj kurzivna, notacija graduala bolj formalizirana. Še bliže notaciji obravnavanega graduala je notacija antifonala iz samosta­na Rein;16 analiza pisave tega ok. leta 1200 nastalega kodeksa razkriva domala iste pravkar opisane znacilnosti:17 tudi tu sta dve obliki clivisa; glavica virge je obrnjena v levo, razen v climacusih in tistih sestavljenih znakih, kjer sledi virgi spust navzdol; likvescentni znaki so isti; custos ima obliko, ki spominja na številko 2, tako kot v gradualu, itd. Graficni elementi notacije so v obeh primerih isti in zapisani so z enakimi potezami peresa, zaradi cesar je tudi zunanji izgled notacije antifonala zelo blizu gradualu. Stopnja podobnosti je tolikšna, da bi lahko razmišljali o tem, da izhajata oba rokopisa iz istega skriptorija. Vendar daje antifonal z manj uniformiranimi in bolj rokopisnimi potezami vtis, da je nekoliko starejši. Sorodnost med obema rokopisoma je še zlasti pomenljiva z ozirom na to, da je stiški samostan nastal kot hcerinska ustanova samostana Rein (v okolici Gradca na Štajerskem). Nadalje je notacija obravnavanega graduala podobna notaciji graduala iz cisterce Aldersbach na Bavarskem,18 ki tudi izhaja iz 12. stoletja in bi bil enako primeren za podrobnejšo primerjavo. Rokopisov v francoski cistercijanski notaciji je ocitno veliko in številni med njimi so nastali dalec stran od Francije, tako npr. tudi na Poljskem.19 Podrobnejši vpogled vanje bi omogocil zanesljivej­šo sodbo o provenienci in starosti obravnavanega domnevno stiškega graduala. 15 Pariz, Bibliothčque nationale, n. a. lat. 1411. Faksimile: Maître, Claire, Un antiphonaire Cistercien pour le temporal, Poitiers: Maison des Sciences de l'homme et de la société de Poitiers, Centre d'études supérieures de civilisation médiévale, 1998; o rokopisu gl. str. VIII. 16 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 1799**. Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi (splet); indeks rokopisa je izdelala Elizabeth Sander. 17 Szendrei, »Beobachtungen«, 277–279. 18 München, Bayerische Staatsbibliothek, clm 2541, clm 2542. Faksimile: Klemm, Elisabeth, Die romanischen Handschriften der Bayerischen Staatsbibliothek, zv. 1, Die Bistümer Regensburg, Passau und Salzburg, Tafelband, Wiesbaden: L. Reichert, 1980, 176–177. Faksimile celotnega rokopisa: Hiley, Graduale Alderspacense. 19 Szendrei, Janka, »Staff Notation of Gregorian Chant in Polish Sources from the Twelfth to the Sixteenth Century«, Notae musicae artis. Musical Notation in Polish Sources, 11th – 16th century, ur. Elzbieta Witkowska-Zaremba, Kraków: Musica Iagellonica, 2001, 190–197. ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala Kot je obravnavani gradual cistercijanski po notaciji, tako izkazuje tudi cistercijanski liturgicni red. Pri obravnavi starosti rokopisa je bilo prikazano, da so njegove marginalije nastajale skladno s spremembami v cistercijan-ski liturgiji; a tudi prvotna vsebina rokopisa je odlocno cistercijanska, kar je najocitneje razvidno iz serij njegovih aleluj. Aleluje za velikonocne nedelje so v rokopisu iste kot npr. v cistercijanskem gradualu iz samostana Pairis v Alzaciji (Francija)20 in podobno je serija aleluj za pobinkštne nedelje taka kot v vseh cistercijanskih gradualih21 (gl. preglednico 3). Podrobnejša obravnava posameznih proprijev bi zelo verjetno pokazala še druge tipicno cistercijanske znacilnosti.22 Preglednica 3: Aleluje pobinkoštnih nedelj v cistercijanskem gradualu Nedelja Incipit 1 Verba mea 2 Deus judex justus 3 Diligam te domine 4 Domine in virtute tua 5 In te domine speravi 6 Eripe me de inimicis 7 Te decet hymnus 8 Attendite popule meus 9 Propitius esto 10 Exsultate Deo adjutori 11 Domine Deus salutis 12 Domine refugium factus es 13 Venite exsultemus domino 14 Quoniam Deus magnus 15 Timebunt gentes 16 Confitemini domino 17 Paratum cor meum lacuna 21 De profundis 22 Qui sanat contritos 23 Qui posuit fines tuos 20 Wagner, Peter, Ursprung und Entwicklung der liturgischen Gesangsformen bis zum Ausgange des Mittelalters, Einführung in die Gregorianischen Melodien, zv. 1, Hildesheim: G. Ohlms, 1970 (reprint izdaje iz leta 1910), 346–347. Gl. tudi v tej knjigi, str. 111. 21 Marosszéki, Les origines du chant cistercien, »Tableau VI« (po str. 114), 115–116. 22 Omenjeni naj bosta dve posebnosti, ki ostajata brez ustreznega komentarja: (1) petek in sobota po nedelji trpljenja imata isti proprij; (2) cetrtek po binkoštih nima lastnega proprija; ta dan naj bi se ponovil proprij binkoštne nedelje. Vendar je dalec najopaznejša cistercijanska poteza rokopisa to, da so nje­gove melodije preoblikovane v smislu cistercijanske reforme gregorijanskega korala. Nacela te reforme so opisana v treh traktatih, med katerimi je tudi traktat, znan pod naslovom Cantus quem,23 ki naj bi ga spisal cistercijanski menih Guy de Cherlieu (prva pol. 12. stoletja).24 V tem traktatu se zagovarja nacelo ’desetih tonov’, »decem voces«, kar pomeni, da spev ne sme prekora-citi obsega desetih tonov: obsega oktave, razširjene za en ton zgoraj in en ton spodaj. Kot argumentira avtor traktata, ima vsak modus natanko osem tonov in vsi naj bi imeli enako veljavo (»… ut aequalis sint dignitatis singulae voces diapason«). Vsak ton lahko nastopi bodisi v gibanju navzgor (za nižjim tonom) bodisi v gibanju navzdol (za višjim tonom) in to možnost morata imeti tudi najvišji in najnižji ton modusa; a najvišji ton modusa lahko nastopi v gibanju navzdol le, ce se obseg razširi za en ton navzgor, in najnižji lahko nastopi v gibanju navzgor le, ce se obseg razširi za en ton navzdol. Po tej poti je avtor traktata prišel do sklepa, da obseg katerega koli speva v katerem koli modusu ne sme prekoraciti decime. Znano je, da cistercijanski glasbeni reformatorji niso postopali rigidno; ob spreminjanju melodij naj bi skušali ohraniti njihov gregorijanski znacaj.25 O tem si lahko ustvarimo mnenje z vpogledom v njihove posege. Izberimo tiste graduale petega modusa, prisotne v obravnavanem rokopisu, katerih zacetna fraza presega desettonski ambitus petega modusa (e–g'), in poglejmo, kako je le-ta v njih preoblikovana. Prepoznati je mogoce troje postopkov: (1) V nekaterih gradualih26 je zacetna fraza rahlo spremenjena, toliko, da se izogne tonu d, ki leži zunaj desetih tonov (gl. glasbeno ponazorilo 1).27 (2) V drugih28 je transponirana za kvinto navzgor in ob tem ustrezno spremenjena, nekajkrat 23 Novodobna izdaja: Epistola S. Bernardi De revisione cantus Cisterciensis, et Tractatus Cantus quem Cisterciensis Ordinis ecclesiae cantare, ur. Francis J. Guentner, Corpus scriptorum de musica 24, Rim: American Institute of Musicology, 1974. Druga dva traktata sta: Regula de arte musica, ki naj bi bil delo cistercijanskega meniha z imenom Guy d'Eu (prva pol. 12. stoletja) in pismo Bernarda iz Clairvauxa, objavljeno v navedeni izdaji. Hiley, David, Graduale Alderspacense, 8. 24 Možno je, da sta Guy de Cherlieu in Guy d'Eu ista oseba. Fuller, Sarah, »Guido of Cherlieu«, Grove Music Online. 25 Veroli, Cristiano, »Die zisterziensische Revision des gregorianischen Chorals. Ein Kompromiss zwischen Erneuerung und Bewahrung«, Kirchenmusikalisches Jahrbuch 79 (1995), 76–77. 26 Ti graduali so: Venite filii (fol. 48v), Discerne causam meam (fol. 54r), Pacifice loquebantur (fol. 56v), Christus factus est (fol. 64v), Benedictus es domine (fol. 89r), Quis sicut dominus (fol. 99v), Ecce sacerdos (fol. 105r). 27 V tem in naslednjih dveh glasbenih ponazorilih pomeni C obravnavani gradual, G pa Graduale Novum, Regensburg: Conbrio Verlagsgesellschaft, 2011. 28 Ti graduali so: In Deo speravit (fol. 44v), Esto mihi (fol. 47r), Bonum est confidere (fol. 50v), ¦ Cistercijanski vidik stiškega graduala z vpeljavo izrazite zacetne melodicne geste od f do c' (gl. glasbeno ponazorilo 2). (3) V treh gradualih29 je zacetna fraza zamenjana z neko drugo (gl. glasbeno ponazorilo 3), ki pa je tudi sama cistercijanska adaptacija ene od standardnih fraz gradualov petega modusa.30 G1--d---ff--ghgh--hfg---g--f---hK--kh--kjk--gkh--ijk--jh----­ Ve-ni-te fi-li-i au-di-te me ... C1--ff--f---ghgh--hfg---gf--f---hK--kh--kjk--gkh--ijk--jh---- Glasbeno ponazorilo 1: Zacetek graduala Venite filii v dveh verzijah G1--d---ffg--f---f---fg--f---ghgh--hgffed--ed----­ In De-o spe-ra-vit cor me-um .... C1--fh--kkl--k---k---kl--k---lmlm--mlkkjh--jh----- Glasbeno ponazorilo 2: Zacetek graduala In Deo speravit v dveh verzijah G1--d---ffg--f---f---ghgh--g-fgfd--dgf-gh--g---g--hijgffd--fgf----­ Pro-pi-ci-us es-to do-mi-ne ... C1--fh--kkl--k---k---k-----k-------k-------h----h-k--klj-klh--jhhg- Glasbeno ponazorilo 3: Zacetek graduala Propitius esto v dveh verzijah Ego dixi domine (fol. 90r), Domine dominus noster (fol. 94v), Specie tua (fol. 108r), Qui operatus est (fol. 111v), Suscepimus Deus (fol. 114v). 29 Ti graduali so: Propitius esto (fol. 37v), Respice domine (fol. 49v), Convertere domine (fol. 93r). – Zacetni frazi ostalih dveh gradualov petega modusa, prisotnih v rokopisu (Tollite portas, fol. 55v, Adjuvabit eam, fol. 116r), ne presegata ambitusa desetih tonov, zaradi cesar nista bili spremenjeni. 30 Veroli, »Die zisterziensische Revision«, 79–80. Vse te spremembe so bile v casu nastajanja obravnavanega graduala že vpeljane; njegov nevmator je zgolj prepisoval že preoblikovane speve. Kot je je bilo omenjeno na zacetku tega spisa, se ne da z gotovostjo reci, v katerem cistercijanskem skriptoriju se je to dogajalo in kateri skupnosti je bil nastajajoci rokopis namenjen. Fragment s traktati Gvidona iz Arezza Ob sistematicnem iskanju fragmentov srednjeveških glasbenih rokopisov se je v NUK našel dvojni pergamentni folij manjšega formata,1 na katerega štirih sicer nepopolnih straneh sta odlomka dveh latinskih glasbenoteoreticnih del: pretežni del XVII. poglavja znamenitega traktata Micrologus Gvidona Areškega (Gvido iz Arezza, ok. 991 – po 1033) in približno dve tretjini njegovega uvoda v antifonal, Prologus in Antiphonarium. Folij je ostanek nekega rokopisa, ki je vseboval vsaj imenovani dve deli, morda pa še kaj drugega. Gvidonov Micrologus in Prologus sodita med najbolj znana, najpogosteje prepisovana in najvplivnejša glasbenoteoreticna dela visokega srednjega veka. Kot vsa pomembna glasbenoteoreticna dela so se tudi spisi Gvidona Areškega ohranili v mnogih srednjeveških in tudi že novoveških prepisih, ki izvirajo iz razlicnih casovnih in prostorskih okolij in preko katerih je mogoce slediti tokovom, po katerih se je širila Gvidonova doktrina. Kot je v srednje­veškem pismenstvu pogosto, kažejo ti prepisi na stotine besedilnih enacic in razlicic, ki so posledica bodisi neskrbnega prepisovanja bodisi hotenega spreminjanja predloge. Spremembe so veckrat vsebinske in pricajo o razlicnem in vcasih tudi napacnem razumevanju posameznih mest. Gvidonovi lastni rokopisi niso ohranjeni, in tako je prvotno podobo njegovih besedil mogoce dolociti le s kriticno primerjavo posameznih prepisov. Gledano s tega zornega kota obsega podrocje Gvidonovega glasbeno- * Razprava temelji na naslednji avtorjevi objavi: »Ljubljanski prepis traktatov Gvidona Aretinskega«, Muzikološki zbornik 28 (1992), 63–71. NUK, inv. 11/97, 1. Katalog 6.1. Ohranjeno kot zalepek na platnicah knjige NUK, 4725: Schoten, Hermannus (Scotten, Hermannus Hesus), Vita honesta, Köln: Joannes Gymnicus, 1577. Ohranjeni dvojni folij ni popoln; manjka nekaj vrstic zgoraj, list, na katerem je odlo­mek Mikrologa, pa je odrezan tudi na strani; konci oz. zacetki (na drugi strani lista) vrstic so izgubljeni. Velikost lista, na katerem je Prolog, je 14,6* x 12,2 cm. teoreticnega izrocila celotni rodovnik prepisov njegovih del. V tem rodovni­ku je tudi doslej nepoznani ljubljanski prepis, katerega nastanek lahko brez podrobnejše paleografske študije postavimo v 12. stoletje. Zgodovinsko vpra­šanje, ki se ob ljubljanski najdbi zastavlja, je, katero mesto zavzema v celotnem korpusu prepisov Gvidonovih del. Spisi Gvidona Areškega, ki jih je pred vec kot dvema stoletjema prvi izdal Martin Gerbert,2 so bili pred nekaj desetletji ponovno izdani, in te novodobne izdaje upoštevajo vse rokopise, ki so bili izdajatelju znani.3 Med temi bi bil, ce bi bil znan, tudi ljubljanski, saj se izdajatelj ni omejeval le na popolne prepise, ampak je enakovredno upošteval tudi nepopolne. Kriticni aparat novodobnih izdaj navaja vse razlicice v vseh v izdajo zajetih rokopisov, poleg smiselnih tudi nesmiselne kot tudi zgolj napacno prebrane ali zapisane besede. Iz kriticnega aparata sodobne izdaje Mikrologa in Prologa je tako mogoce natancno dolociti podobo obeh besedil v vsakem od v izdajo zajetih rokopisov. To omogoca enako besedilnokriticno obravnavo ljubljanskega primerka in dolocitev njegovega mesta v celotnem korpusu Gvidonovih prepisov. Preglednica 1: Razlocki v ljubljanskem odlomku Mikrologa Variante ljublj. rkp. V razmerju do CSM V razmerju do W2 unikatne 3 3 enake samo W2 4 enake 1 viru (ne W2) 1 1 enake W2 in vsaj še 1 viru 7 enake drugim virom (ne W2) 4 4 razlicne od W2 in CSM 7 Skupaj 19 15 Ce v ljubljanskem fragmentu ohranjeni del Mikrologa primerjamo z redakcijo v navedeni kriticni izdaji, ki je napravljena na osnovi 55 rokopisov, vsebujocih 17. poglavje traktata, odkrijemo 19 mest, na katerih se ljubljanski rokopis loci od nje.4 Toda: Kriticna izdaja podaja besedilo, kot ga je na osnovi 2 Gerbert, Martin, Scriptores ecclesiastici de musica sacra potissimum, St. Blasien, 1784 (reprint: Hildesheim: G. Olms, 1965). 3 Guidonis Aretini Micrologus, ur. Joseph Smits van Waesberghe, Corpus scriptorum de musi-ca 4, Rim: American Institute of Musicology, 1955; Guidonis Prologus in Antiphonarium, ur. Joseph Smits van Waesberghe, Divitiae musicae artis A III, Buren: F. Knuf, 1975. Tudi ostala dva Gvidonova spisa, Regulae rhythmicae in Epistola ad Michaelem, sta izšla v tej zbirki: Divitiae musicae artis A IV, A V. 4 Prepis obeh besedil ljubljanskega fragmenta s kriticnim aparatom je dostopen v prvotni verziji tega besedila: Muzikološki zbornik 28, 68–71. Iz kriticnega aparata k temu prepisu je razvidno, s katerimi rokopisi se glede posameznih variant ljubljanski primerek ujema. ¦ Fragment s traktati Gvidona iz Arezza znanih prepisov rekonstruiral izdajatelj. Za umestitev ljubljanskega rokopisa pa je odlocilno drugo vprašanje: kateremu od ohranjenih prepisov je njegova razlicica najbližja. To pomeni, da je treba ugotoviti, s katerimi rokopisi se ljubljanski na omenjenih 19 mestih ujema. Troje od teh mest (gl. preglednico 1)5 je v ljubljanskem rokopisu takih, kot v nobenem od rokopisov kriticne izdaje, na petih mestih pa je ljubljansko besedilo tako kot le še v enem viru, in kar štirikrat je to eden od wolfenbüttel­skih rokopisov.6 Na nadaljnjih sedmih mestih se ljubljansko besedilo ujema vsaj z dvema ali vec rokopisi, med katerimi pa je tudi W2, na preostalih štirih mestih pa z nekaterimi drugimi rokopisi, vendar ne z W2. Po tem prikazu sodec je ljubljanski rokopis od vseh 55 v kriticni izdaji upoštevanih prepisov najbliže rokopisu W2, ki mu je od devetnajstih mest, na katerih se ljubljanski rokopis loci od kriticne redakcije, enak kar na enajstih. Na bližino obeh rokopisov kažejo predvsem tista štiri mesta, kjer je ljubljanski prepis enak le prepisu v W2; na teh mestih gre v primerjavi s kriticno redakcijo za izbor drugih besed ali pa za druge slovnicne oblike besed, ki jih ima sicer tudi kriticna izdaja. Malo verjetno je, da bi bilo štirikratno tovrstno ujemanje med ljubljanskim rokopisom in W2 zgolj nakljucje. Za dokoncnejšo sodbo o sorodnosti ljubljanskega rokopisa z W2 pa je potrebno ugotoviti, ali se W2 loci od kriticne izdaje še na kakem drugem mestu (kjer je ljubljanski rokopis sicer enak kriticni izdaji). Pregled pokaže, da je takih mest sedem in kar na petih od teh ima W2 razlicico, lastno le njemu. Ljubljanski rokopis in W2 se locita torej na petnajstih mestih. A kot kažejo primerjave ljubljanskega prepisa z drugimi prepisi Gvidonovega besedila, narejene na osnovi kriticne izdaje, je ljubljanski rokopis od vseh 55 znanih prepisov Mikrologa še zmeraj najbliže rokopisu W2. Na podoben nacin je potrebno primerjati tudi v ljubljanskem fragmen­tu ohranjeni odlomek Prologa. Ponovno vzamemo za izhodišce primerjav besedilo zgoraj navedene kriticne izdaje (gl. preglednico 2),7 ki kot v primeru Mikrologa ni enako nobenemu od ohranjenih 50 srednjeveških prepisov, ki jih izdaja zajema, pac pa je na njihovi osnovi rekonstruirano. Izkaže se, da se ljubljanska razlicica besedila loci od njega kar na 37 mestih. Na sedmih od teh je ljubljansko besedilo táko kot v nobenem drugem rokopisu, na nadaljnjih šestih pa je enako le še prepisu v W2. Na 21 mestih se ljubljanski rokopis uje-ma z vec drugimi, med njimi tudi z W2, in le na treh mestih je enak enemu ali dvema drugima viroma, vendar ne W2. Desetim mestom, kjer se ljubljanski 5 CSM: Corpus scriptorum de musica; W2: gl. naslednjo op. 6 Wolfenbüttel, Herzog-August Bibliothek 334, Gud. Lat. 80. V zgoraj navedeni kriticni izdaji in tu W2. 7 DMA: Divitiae musicae artis. prepis loci tako od kriticne izdaje kot od W2, je treba dodati še tri druga, na katerih se W2 loci tako od kriticne izdaje kot od ljubljanskega prepisa; na dveh od teh je verzija v W2 unikatna. Tudi z ozirom na Prolog je torej ljubljanski prepis najbliže W2. Preglednica 2: Razlocki v ljubljanskem odlomku Prologa Variante ljublj. rkp. V razmerju do DMA V razmerju do W2 unikatne 7 7 enake samo W2 6 enake W2 in vsaj še 1 viru 21 enake drugim virom (ne W2) 3 3 razlicne od W2 in DM A 3 Skupaj 37 13 W2, ki poleg obeh Gvidonovih vsebuje še vrsto drugih glasbenoteore­ticnih traktatov, je nastal v 11.–12. stoletju v samostanu sv. Ulriha in Afre v Augsburgu.8 Ob ugotovitvi, da je ljubljanski prepis od 50 oz. 55 drugih virov najbližje prav temu rokopisu, se postavlja vprašanje, ali je mogoce, da bi lju­bljanski prepis nastal po W2, in nasprotno, ali je mogoce, da bi W2 nastal po tistem unicenem rokopisu, katerega edini doslej znani preostanek predstavlja ljubljanski fragment. Pot do odgovora na to vprašanje vodi preko natancnej­šega pregleda tistih 28 mest (15 v Mikrologu in 13 v Prologu), na katerih se ljubljanski rokopis loci od W2. Skušajmo si razložiti, kako bi ob prepisovanju ti razlocki mogli nastati. Omenjenih 28 razlockov mogoce razvrstiti v sedem kategorij: (1) ocitne prepisovalske napake v enem ali drugem rokopisu; (2) pravopisne dvojnice; (3) slovnicnooblikovne dvojnice; (4) izbira druge, sinonimne ali delno sino­nimne besede; (5) spremenjeni besedni red; (6) izpust ene, najvec dveh besed ali glasbenega primera; (7) sprememba tonov v glasbenem zapisu.9 Poleg oci­tnih prepisovalskih napak so tudi nekateri drugi razlocki zelo verjetno zgolj posledica nenatancnega prepisovanja. Mislili bi si lahko, da so vsi ti razlocki nastali ob prepisovanju, se pravi ob izdelovanju ljubljanskega rokopisa s prepisovanjem W2 oz. nasprotno, vendar si jih na ta nacin ni mogoce razložiti. Poglejmo, zakaj ne, in preucimo najprej nekatera mesta v Mikrologu. Ljubljanski rokopis ima na nekem mestu namesto izraza »alterutrum« izraz »alterum«, ki se na tem mestu ne pojavi v 8 RISM, B III, 212–217. 9 Kateri konkretno so ti razlocki, je navedeno v prvi verziji tega spisa: Muzikološki zbornik 28, 65–66, 68–71 (prepis s kriticnim aparatom). ¦ Fragment s traktati Gvidona iz Arezza nobenem od rokopisov kriticne izdaje. Izraz »alterum« je z ozirom na smisel stavka napacen;10 morda je bila beseda »alterutrum« v predlogi ljubljanskega primerka kako okrajšana in je skriptor ni znal prav prebrati. Iz tega bi lahko sklepali, da je ljubljanski rokopis nastal po W2, in ne nasprotno, saj si je težko predstavljati, da bi pisec W2 na osnovi napacnega zapisa uganil pravo besedo, ki jo je, po pogostnosti v prepisih sodec, na to mesto postavil Gvido. Podobno bi lahko sklepali še ob nekaterih razlockih, za katere je malo verjetno, da bi jih bil pisec W2 popravil natancno v tisto obliko, ki je v prepisih obicajnejša. Zlasti pa iz ljubljanskega rokopisa ni mogel prepisati enega od glasbenih primerov, ki ga ta nima. Ce pa je ljubljanski rokopis nastal po W2, si je zopet nemogoce predstavljati, kako je mogel njegov pisec napake in posebnosti W2 popraviti oz. spremeniti tako, da so ta mesta v ljubljanskem rokopisu taka kot v vecini prepisov.11 Do podobne ugotovitve pridemo, ce si ogledamo razlocke med ljubljan-skim prepisom in W2 v Prologu. Na dolocenem mestu besedila ima ljubljanski rokopis, tako kot vecina drugih, izraz »saepe«, ki ga na tem mestu v W2 ni. Iz tega bi lahko sklepali, da ljubljanski rokopis ni nastal po W2, saj je malo verje­tno, da bi pisec ljubljanskega rokopisa sam od sebe vstavil v kopirano besedilo natancno tisto besedo, ki je v vecini prepisov. Sorodni primer je na mestu, kjer W2 nima kazalnega zaimka; glede na to, da ga ljubljanski prepis ima, ni mogel nastati po W2, pac pa po neki drugi predlogi, ki je na omenjenem mestu imela najbrž zaimek »hoc«, tako kot vecina prepisov. Pisec ljubljanskega besedila zaimka ni znal pravilno prebrati, morda zato, ker je bil zapisan z abreviaturo, ali pa ga je sam spremenil v sicer tudi smiselno množinsko obliko »haec«. Podobno je mogoce sklepati ob izpustitvi dveh besed v W2, ki sta v ljubljan­skem rokopisu prisotni. A ce bi W2 nastal po ljubljanskem prepisu, najbrž ne bi mogel spremeniti osebnega imena »Adalbertus« v »Albertus« (v besedilu obakrat v rodilniku), ki je v rokopisih dalec najpogostejši. In malo verjetno je, da bi ugotovil napaki ljubljanskega rokopisa (izpustitev za razumevanje bistve­nega veznika »ut« in zamenjavo zaimka »quidam« za veznik »quia«) in ju popravil tako, da sta ti mesti v W2 natancno taki kot v vecini drugih rokopisov. Iz prikazane primerjave je mogoce izpeljati naslednje sklepe in ugotovitve: (1) Ljubljanski prepis Mikrologa in Prologa ni bil narejen po nobenem od 55 10 »… sicut persaepe videmus tam consonos et sibimet alter(utr)um respondentes versus in metris …« 11 V W2 je npr. v sledecem stavku namesto besede »attulerint« izraz »contulerint«: »Unde et hoc nunc videamus qualem symphoniam huic rithmo sue vocales attulerint.« Malo verjetno je, da bi pisec ljubljanskega rokopisa spremenil »contulerint« v natancno tisti izraz, ki je na tem mestu najpogostejši. oz. 50 znanih prepisov teh dveh del, niti ni bil predloga nobenemu od njih. (2) Ljubljanski prepis je prepricljivo najbliže augsburškemu rokopisu W2; v morebitnem rodovniku rokopisov z Gvidonovimi besedili bi bil ljubljanski primerek v njegovi neposredni bližini. (3) Presenetljivo je, da imajo Gvidonova besedila, ce jih preucujemo od besede do besede, v prepisih tako veliko šte­vilo variant. Kot kaže kriticni aparat njihovih sodobnih izdaj, pa tudi kriticni aparat ljubljanskega prepisa, se prepisovalci Gvidonovih del, najbrž pa tudi marsikaterih drugih, niso strogo držali predloženega besedila. Težko je reci, ali zato, ker so skušali vsebino podati na razumljivejši nacin, ali pa zato, ker je niso razumeli.12 *** Vsebina Gvidonovega Mikrologa je dobro znana. Iz njegovega podnaslova izvemo, da pomeni izraz »micrologus« ’drobna razprava’, ’kratko predavanje’. Traktat je res strnjena predstavitev osnovnega znanja o glasbi. V njem se obravnava tonski sistem, opiše se postopek, po katerem je na monokordu z deljenjem strune mogoce priti do vsakega njegovih 21 tonov; razloženi so intervali, modusi, na predstavitev katerih se navezuje razmišljanje o moci, ki jo ima glasba oz. vsak modus zase na cloveško duševnost in telesnost. V najdaljšem in najznamenitejšem 15. poglavju so zbrane ugotovitve oz. navodila, kako naj bo izdelano glasbeno delo. Kot na mnogih drugih mestih izhaja Gvido pri tem iz jezikovnih in literarnih pojavov: primerja posamezne sestavine glasbenega dela s posameznimi sestavinami pesniških del in razpravlja o tem, v kakšnem medsebojnem razmerju naj bi bile tako ali drugace oblikovane sestavine glasbenega dela. Poglavju, kjer so predstavljeni vsi nacini, po katerih je mogoce intervale družiti v vecja tonska zaporedja, sledi 17. poglavje, ki je ohranjeno v ljubljanskem prepisu. V tem poglavju je podan samodejni nacin komponiranja, po katerem je mogoce uglasbiti katero koli besedilo. Kot je traktat poln primerjav in vzpo­rejanj z jezikom in jezikovnimi ter literarnimi pojavi, je jezik tudi izhodi-šce Gvidonovega nacina uglasbljanja. Vse, kar je mogoce izgovoriti, zatrjuje Gvido, je mogoce tudi zapisati. A enako je mogoce vse zapisano tudi uglasbiti in peti. V jeziku se soglasniki vedno družijo s samoglasniki, ki jih je le pet. 12 Izdajatelj Gvidonovih del navaja kot enega od razlogov tudi to, da prepisovalci niso poznali in zato tudi ne spoštovali stilistike, po kateri so bili izdelani številni traktati, tudi Gvidonovi. Smits van Waesberghe, Joseph, »Wie Wortwahl und Terminologie bei Guido von Arezzo entstanden und überliefert wurde«, Archiv für Musikwissenschaft 31/2 (1974). ¦ Fragment s traktati Gvidona iz Arezza Vzrok blagozvocnosti pesniških del je prav v doloceni menjavi in ponavljanju samoglasnikov; ce ti samoglasniki oz. nacin njihovega menjavanja izkazujejo sozvocnost in lepoto literarnim, pesniškim delom, jo lahko tudi glasbenim, in sicer tako, da je njihovo menjavanje ustrezno preneseno v glasbeno delo. Sledi stvarni opis postopka: Vsaki peterici tonov tonskega sistema naj se dodeli petero samoglasnikov (gl. preglednico 3): tonu G naj se dodeli vokal a, tonu A vokal e, tonu H vokal i, tonu c vokal o, tonu d vokal u, tonu e zopet vokal a, tonu f zopet vokal e itd. Besedilo naj bo uglasbeno tako, da bo vsak zlog dobil tisti ton, ki v tako dolocenem vzporedju ustreza njegovemu samoglasniku. Sledi primer: »Sancte Ioannes, meritorum tuorum copias …«, kjer prvemu zlogu z vokalom a (in vsem nadaljnjim s tem vokalom) ustreza ton c', drugemu zlogu z vokalom e ton d', tretjemu z vokalom i ton e' itd. Preglednica 3: Gvidonova enojna vzporeditev tonov in samoglasnikov Toni G A H c d e f g a h c' d' e' f' g' a' Vokali a e i o u a e i o u a e i o u a A da bi uglasbljanje ne bilo prisiljeno v eno samo možnost, nadaljuje Gvido, se isti tonski vrsti lahko podpiše dvoje razlicnih zaporedij vokalov, pri cemer naj se drugo zaporedje ne zacne z a, ampak z o. Tako je vsak zlog mogoce uglasbiti z dvema razlicnima, na izbiro danima tonoma (gl. preglednico 4): tonu G naj se dodelita vokala a in i, tonu A vokala e in o itd. Zopet sledi primer (gl. preglednico 5), besedilo »Linguam refrenans temperet …«,13 kjer je prvi zlog z vokalom i uglasben s tonom g – druga možnost bi bila ton h –, drugi zlog zopet z g – vokal a bi bil lahko uglasben tudi s tonom c' – itd. Po tej poti oblikovani glasbeni lik ima finalis g in pripada torej modalnosti tetrardus. Preglednica 4: Gvidonova dvojna vzporeditev tonov in vokalov Toni G A H c d e f g a h c' d' e' f' g' a' Vrsta 1 a e i o u a e i o u a e i o u a Vrsta 2 i o u a e i o u a e i o u a e i 13 To je druga kitica himnusa Jam lucis orto sidere. – Gvidonova uglasbitev je narejena tako, kot da bi potekala melodija oktavo niže; primerjaj preglednici 4 in 5. 85 Preglednica 5: Gvidonova uglasbitev kitice Linguam refrenans T. V. 1 V. 2 Besedilo c' a o h u i li a o e fre tem pe ret ne g i a Lin guam nans tis f e u re Gvido zakljuci 15. poglavje, posveceno kompoziciji, z opozorilom, naj ne bo nic od tega, kar priporoca, upoštevano niti premalokrat niti zmeraj. V tem duhu se zakljuci tudi prikaz njegovega nacina uglasbljanja: Po opisanem postopku narejena glasbena dela naj ne bi bila nujno zakljucena, pac pa so lahko izhodišce nadaljnjemu skladateljskemu oblikovanju. Pogosta raba pa je tisto, kar naredi glasbeno delo, tako kot tudi marsikaj drugega, lepo in sprejemljivo; pri tem so soodlocujoce tudi take ali drugacne duševne lastnosti. Na tem mestu se ljubljanski fragment konca. Traktat v nadaljevanju obravnava še dvoglasje ter se zakljuci z zgodbo o tem, kako je Pitagora v kovacnici prepoznal, da so bistvo intervalov številcna razmerja. Kot pravi Gvido na zacetku 17. poglavja, je njegov nacin uglasbljanja izviren in ni povzet po kakem piscu. Tudi drugi, v ljubljanskem fragmentu ohranjeni odlomek predstavlja eno od tistih novosti, po katerih je Gvido najbolj znan: opisuje in utemeljuje notacijo na crtovju, tisti nacin diastematskega zapisovanja glasbe, ki je od tedaj dalje v veljavi. Prologus in Antiphonarium, kar za razliko od Mikrologa ni izvirni naslov spisa, je uvod v resnicni antifonal, ki ga je kot prepis izdelal Gvido, pri cemer je uporabil svoj novi nacin zapisovanja glasbe, razložen v uvodu. Gvidonov antifonal ni ohranjen.14 Glasbeniki, pravi v uvodu Gvido, se lahko naucijo novo glasbeno delo le tako, da jim je posredovano po ucitelju: tisti, ki doloceno glasbeno delo zna, ga pomni, ga lahko ustno posreduje drugim. Posledica tega je dolgotrajno ucenje obsežnega repertoarja, po katerem brez dodatnega ucenja po samih zapisih še zmeraj ni mogoce nicesar zapeti. Ni cudno, da prihaja do številnih odklonov in napak in da se glasbeniki pogosto razhajajo. Da bi bilo to nevzdržno stanje odpravljeno, nadaljuje Gvido, je sam sklenil izdelati tak prepis antifonala, iz katerega bo lahko vsakdo, ki se bo poprej seznanil z nacinom njegovega zapi­sa, brez ucitelja nedvoumno razbral sleherni glasbeni zapis. Toni so po tem nacinu zapisani in doloceni namrec tako, da je vsak zmeraj v isti vrsti. Da pa bi bilo vrste laže prepoznati, so razmejene z vzporednimi crtami, pri cemer 14 Smits van Waesberghe, Joseph, »Einleitung zu den guidonischen tractatuli«, Guidonis Prologus in Antiphonarium, 12, 17. ¦ Fragment s traktati Gvidona iz Arezza so nekateri toni med dvema vzporednima crtama, drugi pa stojijo na njih. Na isti vzporednici zapisani toni so isti, po višini pa so v crtovju razporejeni tako kot na monokordu oz. v tonskem sistemu. Da pa bi bilo mogoce spoznati, na kateri vzporednici je kateri ton, so crte oznacene bodisi s crkami, ki zaznamu­jejo posamezne tone, ali pa z barvami. S crto je oznacena ista višina, z barvo višina tona. Uporabljeni sta dve barvi, rumena in rdeca. Na tem mestu je ljubljanski fragment prekinjen, v ne vec obsežnem nadaljevanju pa je ta znani nacin zapisovanja nazorneje razložen. Obravnavano Gvidonovo besedilo je mogoce videti kot mejnik med ustnim in pisnim širjenjem glasbe. V njem Gvido predlaga, naj se glasbeni­kova pozornost, namesto da bi bila obrnjena v njega samega, v njegov glasbeni spomin, usmeri na objekt zunaj njega. *** Ni znano, kdo so bili lastniki knjige, v vezavi katere se je fragment ohranil, preden je prišla v predhodnico NUK.15 Tako niso mogoce domneve o tem, kje in kdaj je bila vezana in kje je bil v casu unicenja rokopis, ki mu je ohranjeni fragment pripadal. Vsaka domneva o mestu nastanka in uporabe tega rokopisa bi bila negotov tipljaj v zgodovinski temi. 15 V spletno dostopnem katalogu »Katalog NUK 1774–1947« ni bilo mogoce najti katalož­nega listka za knjigo, katere avtor bi bil »Schoten« ali »Scotten«. Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega Spis Dialogorum libri IV Gregorja Velikega je kot ena od številnih kopij ohranjen v Ms 29 Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.1 Po zadnjem kodikološkem opisu izhaja ta rokopis z zacetka 13. stoletja in spisan naj bi bil nekje v južnonemškem kulturnem prostoru, morda na ozemlju današnje Slovenije.2 Preden je prišel na današnjo lokacijo, je bil v lasti cistercijanske opatije Kostanjevica.3 Kot kodeks Ms 29 ni kaj posebnega; nastal je za prakticno rabo. Danes šteje 70 folijev (22,5 x 15,5 cm); a kot je razvidno iz srednjeveške foliacije, jih je bilo prvotno vsaj 126, kar pomeni, da obsežen del besedila manjka. Pisava, karolina-gotica, ne izgleda najboljše kakovosti; besedilo je kopiralo vec razlicno skrbnih rok, ki jih je težko natancno lociti. Rokopis kaže sledove dolge zgodovine. Besedilo Gregorja Velikega se je ocitno pogosto bralo, kar je razvidno iz oguljenih strani. Poleg tega vsebuje kodeks vrsto drugih sestavin (gl. preglednico 1): vezan je v lesene platnice, ki * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Musical Insertions in Ms 29 of the National and University Library in Ljubljana«, Konferenca v spomin Lászlu Dobszayu, Budimpešta, Muzikološki inštitut Madžarske akademije znanosti, 31. 1. 2015 (referat); (2)»Musical Insertions in Ms 29 of the National and University Library in Ljubljana (Slovenia)«, Studia musicologica 56/2–3 (2015), 201–216. 1 NUK, Ms 29. Katalog 5.5. 2 Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet: manuscripta.at). – Prvi, še zmeraj veljavni kodikološki opis je: Kos, Milko, France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931, št. 28. Nataša Golob je Ms 29 uvrstila med stiške rokopise: Golob, Nataša, Srednjeveški kodeksi iz Sticne: XII. stoletje, Monumenta Slovenica, zv. 4, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994, 68, 70, 187–188. 3 Nem. Mariabrunn ali Landstrass, lat. Fons Mariae. so pokrite z deloma manjkajocim usnjem. Pri vezavi, domnevno zadnji,4 ki pa najbrž ni bila prva, so bili foliji nekoliko obrezani, tako da so malenkostno obrezane tudi marginalije, ki jih vidimo na nekaterih straneh. Kot knjigove­ško gradivo so bili uporabljeni foliji drugih, takrat že unicenih rokopisov: na notranji strani zadnjih platnic je folij iz nekega rokopisa, ki bi ga po pisavi sodec lahko postavili v 14. stoletje; tam je najbrž le zato, da zakriva lesene platnice. Njegova natancneje neidentificirana vsebina je neke vrste opis Svete dežele. Nadalje sta pred prvim in za zadnjim folijem Gregorjevega besedila dva folija nekega drugega unicenega kodeksa, ki je bil ocitno kopija, domnevno iz 12. stoletja, spisa Moralia in Job istega Gregorja Velikega. Slucajno – ali pa tudi ne – je prvi prepisovalec Dialogov zacel svoje delo na hrbtni strani prvega folija, zadnji pisec pa je prepisovanje dokoncal sredi hrbtne strani zadnjega folija. Prva stran in spodnji del zadnje strani sta tako ostali prazni. Vendar je kasneje nekdo v prazni prostor vnesel dva glasbena vpisa: na prvem foliju, se pravi na zacetku rokopisa, je sekvenca Celi solem imitantes, ena od številnih za praznike apostolov, na zadnjem foliju pa himnus Jam lucis orto sidere, ki se poje najveckrat pri prvi oficijski uri (ad primam).5 Preglednica 1: Vsebinske sestavine Ms 29 Foliji Vsebina Cas nastanka fol. v vezavi Gregorii Magni Moralia in Job 12. stol. 1r seq. Celi solem imitantes 13.–14. stol. 1v–70v Dialogorum libri zgodnje 13. stol. 70v hy. Jam lucis orto sidere 13.–14. stol. fol. v vezavi Gregorii Magni Moralia in Job 12. stol. fol. na zadnjih platnicah »Descriptio Terrae Sanctae« 14. stol. Tako imamo v Ms 29 štiri vsebinske sestavine. Trije foliji, uporabljeni v vezavi, so bili izbrani najbrž brez ozira na to, kaj je na njih napisano – kateri koli pergament primerne velikosti bi bil enako uporaben. Kar zadeva oba speva, vsaj na prvi pogled ni videti, cemu naj bi njun zapis služil. Ms 29 je namrec nastal za branje Gregorjevega besedila, morda tudi glasno branje, a ne za petje. Tako se dozdeva, da sta bila glasbena vpisa v kodeks vnesena zgolj zato, da bi se zapolnil prazen prostor in bi se izognili horror vacui. A ne glede na to se je 4 Vodopivec, Jedert, Vezave srednjeveških rokopisov, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2000, 128–131. 5 Kot glasbeni vir je Ms 29 naveden že v delu: Cvetko, Dragotin, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: DZS, 1958, 331, op. 7 (faksimile med str. 32 in 33). Druga literatura: gl. Katalog 5.5. ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega nekdo vendarle odlocil, da bo vnesel na prazne strani doloceno vsebino; in to vodi k vprašanju, ali je mogoce videti povezavo med obema spevoma in vsebino Gregorjevih Dialogov. Dialogorum libri6 je obsežno besedilo v štirih knjigah, spisano v obliki pogovorov med Gregorjem samim in nekim Petrom. Gregor govori o razlic­nih svetih osebah svojega in njemu neposredno predhodnega casa: o škofih, opatih, menihih itd., katerih ocitna svetost se je kazala v cudežih, ki so se dogajali v zvezi z njimi. Prva knjiga posreduje cudežne dogodke iz življenja raznih italijanskih škofov in menihov. Peter veckrat postavlja vprašanja v zve­zi s pravo razlago dogodkov in Gregor jih razlaga s teološkega in moralnega stališca. Druga knjiga je v celoti posvecena življenju sv. Benedikta iz Nursije, zacetnika zahodnega meništva, in sestoji skoraj izkljucno le iz opisovanja cudežnih dogodkov. Tretja knjiga povzame pripoved o italijanskih in drugih škofih in menihih. Cetrta se zacne z razpravo o nesmrtnosti duše, nato pa opisuje smrti številnih škofov, opatov, menihov in drugih svetih oseb, smrti, ki na cudežni nacin pricajo o nesmrtnosti duše. Gregorjevo pisanje bi lahko oznacili kot ogromno zbirko cudežnih dogodkov, ki jih je sam razumel kot znak božje prisotnosti med ljudmi. Opisovane dogodke Gregor pogosto povezuje in primerja s podobnimi epizodami v Svetem pismu, s cimer jih postavlja v kontekst odrešenjske zgodovine. Nedvomno bi zgrešili smisel Gregorjevega pisanja, ce bi ga brali kot kroniško ali zgodovinsko porocilo; bolj kot da bi pisal zgodovino, si je Gregor prizadeval, da bi opisovane dogodke in življenje sploh prikazal kot nadaljevanje tistega, o cemer poroca Sveto pismo. V literarnem smislu so Dialogorum libri tako nadaljevanje literarnega izrocila Svetega pisma, ki je bilo za Gregorja v vseh pogledih najpomembnejše besedilo. Ce s to predstavo o vsebini Dialogov beremo besedilo sekvence Celi solem, vnesene na sam zacetek rokopisa, lahko vidimo povezavo: Sekvenca našteva apostole, omenja njihovo delovanje in usodo, Dialogi pa opisujejo cudežne pri­petljaje iz življenja raznih svetnikov in škofov, se pravi naslednikov apostolov. Sekvenca o apostolih se tako kaže kot primerni uvod v Gregorjeve Dialoge, in izbor prav te sekvence kot speva, ki bi se lahko pel pred branjem Dialogov, morda ni povsem nakljucen. A ne glede na namernost ali nenamernost izbora je gotovo, da veje iz vseh štirih vsebinskih sestavin Ms 29 isto vzdušje: clove­ške zadeve in cloveška zgodovina so le del civitas Dei; razumevati jih je treba Uporabljeni sta bili izdaji: Patrologia Latina, zv. 66, 125–204 (knjiga II, ki govori o življenju sv. Benedikta); Sancti Gregorii Papae Dialogorum Libri IV , Documenta Catholica Omnia (splet). v širšem okviru odrešitvene zgodovine, katere kljucni dogodki so se odigrali v Sveti deželi. Kot je znano, naj bi bil Gregor Veliki po starem izrocilu urejevalec in celo avtor gregorijanskega korala. Prav zato se je njegovo obširno pisanje preucevalo tudi s stališca nastanka gregorijanskega korpusa, pri cemer se za njegovo glasbeno delovanje ni našlo potrdila. Ko smo že pri Dialogih, si lahko v smislu kratke zastranitve ogledamo tista mesta, ki govorijo o petju in glasbi (gl. preglednico 2). Štiri opažanja velja omeniti v zvezi z njimi: (1) Nacin, kako se petje omenja, implicira, da je bilo v monasticnih in drugih kleriških skupnostih nekaj samoumevnega. (2) V Gregorjevem gledanju, pojmovanju je petje po smislu isto kot molitev. (3) Petje se razumeva kot nekaj, kar presega obicajne cloveške dejavnosti: V odlomku IV, 10 se umirajoci opat pridruži petju psalmov in umre; v odlomku IV, 21 dva obešena in že mrtva meniha zacneta peti; v odlomku IV, 14 prosi umirajoci hromec Servulus druge v hospiciju, naj pojejo skupaj z njim psalme; ko preneha peti, vsi prisotni slišijo neke vrste odmev z neba; Servulus se zatopi v nebeško petje in umre; v odlomku IV, 15 dva nevidna zbora, moški in ženski, pojeta psalme izmenjaje (antifonalno) pred celico, v kateri umira nuna Romula; ko se njena duša dviguje v nebo, postaja petje vse tišje. (4) Ce si ogledamo, kaj se prepeva, srecamo najcešce psalme (psalmodijo, tudi antifonalno), himnuse, hvalnice (»laudes«), pri cemer med himnusi in hvalnicami ni povsem jasnega razlocka. Izrazje je zelo podobno tistemu, ki ga srecamo v Pavlovih pismih, kjer se priporocajo psalmi, himnusi in duhovne pesmi.7 V enem primeru je izrecno navedena tudi antifona (IV, 35), ki jo umirajoci Eleutherius pridoda petju psalma. Gregor ni bil kronist, zato so njegove omembe petja le slucajnostni odsevi morebitne zgodovinske realnosti. Kljub temu se sicer nejasno ujemajo z idejo v njegovem casu nasta­jajocega gregorijanskega korala. Kot omenjeno, je druga knjiga Dialogov v celoti posvecena življenju sv. Benedikta. Kot za druge knjige je tudi zanjo znacilno nezanimanje za zgodo­vinsko resnicnost; med drugim se to vidi v tem, da Gregor le na hitro pove, da je Benedikt napisal monasticno pravilo (II, 36), pri cemer pa ne omenja ne oficija ne petja. Kol. 16, 3: »Verbum Christi habitet in vobis abundanter, in omni sapientia, docentes, et commonentes vosmetipsos, psalmis, hymnis, et canticis spiritualibus, in gratia cantantes in cordibus vestris Deo.« – Ef. 5, 19: »… loquentes vosmetipsis in psalmis et hymnis et canticis spiritualibus, cantantes et psallentes in cordibus vestris Domino.« ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega Preglednica 2: Omembe glasbe v Dialogorum libri Knj., pogl. Besedilo I, 2 Expletis igitur hymnis matutinalibus … I, 9 … prius quam Deo hymnum diceret … II, 4 … et constituta hora, expleta psalmodia sese fratres in orationem dedissent… II, 34 Qui tantae ejus gloriae congaudens, omnipotenti Deo in hymnis et laudibus gratias reddidit … III, 14 Nocte vero eadem dum ex more cum fratribus ad exhibendas laudes Domino surrexisset … III, 22 … clericis intra ecclesiam psallentibus … … expletisque laudibus Dei … III, 30 Nam cum magna populi multitudine venientes, atque omnipotenti Domino laudes canentes … III, 31 Nam coepit in nocturno silentio psalmodiae cantus ad corpus ejusdem regis et martyris audiri … IV, 10 … cum eis mysticos psalmorum cantus exorsus est. Qui illis psallentibus orationi intentus animam reddidit. IV, 14 Studebat semper in dolore gratias agere, hymnis Deo et laudibus diebus ac noctibus vacare. … admonuit ut surgerent et cum eo psalmos pro exspectatione sui exitus decantarent. Cumque cum eis et ipse moriens psalleret, voces psallentium repente compescuit …, dicens: Tacete; nunquid non auditis quantae resonent laudes in coelo? Et dum ad easdem laudes quas intus audierat, aurem cordis intenderet, sancta illa anima carne soluta est. IV, 15 … in platea ante ejusdem cellulae ostium duo chori psallentium constiterunt, et sicut se dicebant sexus ex vocibus discrevisse, psalmodiae cantus dicebant viri, et feminae respondebant. … Qua [sc. anima] ad coelum ducta, quanto chori psallentium altius ascendebant, tanto coepit psalmodia lenius audiri, quousque et ejusdem psalmodiae sonitus … finiretur. IV, 21 Facto autem vespere utrorumque eorum spiritus claris illic apertisque vocibus psallere coeperunt, ita ut ipsi quoque qui eos occiderant, cum voces psallentium audirent, nimium mirati terrerentur. IV, 35 Vocatisque fratribus, coram se psallere praecepit, quibus tamen antiphonam ipse per semetipsum imposuit, dicens: Aperite mihi portas justitiae … IV, 47 Alius etiam frater in eodem monasterio Merulus dicebatur, vehementer lacrymis atque orationibus intentus: psalmodia vero ex ore illius pene nullo tempore cessare consueverat … Posvetimo se zdaj vprašanjem v zvezi z obema glasbenima vpisoma. Zdi se, da nista delo iste roke (gl. sliki 1 in 2). Nekatere crke imajo v obeh besedilih sicer isto obliko in pisane so na enak nacin, z istimi potezami peresa, vendar Slika 1: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ms 29, fol. 1r izgled pisave ni isti in se razlikuje do te mere, da ga ni mogoce imeti za delo iste roke. Z ozirom na graficne lastnosti pisave kot tudi notacije bi bilo glasbena vpisa mogoce postaviti na prehod v 14. stoletje. Sekvenca Celi solem (na prvi strani) obsega osem kitic in je popolna, od petih kitic himnusa Jam lucis pa sta prisotni le prvi dve (na zadnji strani). Oba glasbena vpisa sta slabo ohranjena in komaj citljiva. Primerjava besedila sekvence z njeno redakcijo v Analecta hymnica pokaže ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega vrsto variant (gl. preglednico 3).8 Po kriticnem aparatu v omenjeni izdaji so nekatere od variant ljubljanskega rokopisa tudi v misalu iz ženskega premon­stratskega samostana Chotešov na Ceškem (jugozahodno od Plzna), ki izvira iz 14.stoletja.9 Vendar pa se besedilo v Ms 29 na drugih mestih odmika od verzije iz Chotešova. To pomeni, da Analecta hymnica ne navajajo vira s povsem istim besedilom, kot ga ima Ms 29. To imamo lahko za ilustrativni primer, kako so se liturgicna besedila ob prenašanju prilagajala in spreminjala, zaradi cesar obstoje s tako velikim številom variant. Vec pove dejstvo, da se zapis v Ms 29 z izjemo dveh mest ujema z verzijo v Missale notatum Strigoniense,10 ki je bil kompiliran pred 1341, najbrž v Ostrogonu, v rabi pa je bil v Bratislavi (lat. Posonium).11 Besedilo je tudi zelo blizu mlajšemu ostrogonskemu gradualu, imenovanemu gradual Thomasa Bakóczca, ki izvira iz 16. stoletja.12 To je mogo-ce imeti za kazalec, da je pisec vnosa v Ms 29 kopiral iz nekega vzhodnega, najbrž madžarskega rokopisa. Dokoncno sodbo o tem bi bilo težko podati, saj obstoji zelo veliko prepisov sekvence Celi solem.13 Notator prvega glasbenega vpisa ni bil posebno vešc: prva polovice dru­ge vrste je notirana terco previsoko; prva polovice pete vrste je bila prvotno terco prenizko, a nekdo – morda celo isti notator – je še enkrat zapisal isti del melodije terco više; konec šeste vrste se tudi dozdeva napacen (»Johannes«). Primerjava melodije z verzijo v Missale notatum Strigoniense (gl. glasbeno 8 Analecta hymnica, zv. 55, 5–6, št. 3 (v nadaljevanju AH). Preglednica 3 navaja: (1) razlike med Analecta hymnica (AH) in Ms 29; (2) ujemanja med Ms 29 in rokopisi kriticnega aparata AH (za te rokopise so uporabljeni simboli AH); (3) vse razlike med Ms 29 in misalom iz Chotešova (v AH kodeks O, gl. op. 9); (4) razlike med Ms 29 in Missale notatum Strigoniense (S, gl. op. 10); (5) razlike med Ms 29 in gradualom Thomasa Bakócza (E, gl. op. 12). – Prepis besedila Ms 29 je do neke mere standardiziran. 9 O v preglednici 3: Praga, Národní knihovna Ceské republiky, XIV. C. 3; Plocek, Václav, Catalogus codicum notis musicis instructorum qui in Bibliotheca publica rei publicae Bohemicae … servantur, zv. 2, Praga: Academia, 1973, 618, št. 192. 10 S v preglednici 3: Missale notatum Strigoniense, ur. Janka Szendrei in Richard Rybaric, Musicalia Danubiana 1, Budimpešta: MTA, Zenetudományi Intézet, 1982. 11 Rybaric, Richard , »The Codex and its History«, Missale notatum Strigoniense, 13. 12 E v preglednici 3: H–Efkö, I, 1b (Ostrogon, Katedralna knjižnica). Rajeczky, Benjámin, in Polycarp Radó, Hymnen und Sequenzen, Melodiarum Hungariae medii aevi, zv. 1, Budimpešta, 1956, 251, št. 49. V tej izdaji ima vir oznako R 7; opisan je na str. XXI. – Gradivo v zvezi z madžarskimi viri mi je posredoval pokojni Gábor Kiss. 13 Nedavna razprava o sekvencah na Madžarskem navaja 37 virov, ki vkljucujejo sekvenco Celi solem: Kovács, Andrea, »Szekvenciák a középkori Magyarországon – I. Tételkészletek és rítusterületek« [Sekvence v srednjem veku na Madžarskem – I. Repertoarji in podrocja], Magyar Egyházzene 21 (2013/2014), 259–276; Kovács, Andrea, »Szekvenciák a középkori Magyarországon – II. Liturgikus alkalmazás« [Sekvence v srednjem veku na Madžarskem – II. Liturgicna pripadnost], Magyar Egyházzene 21 (2013/2014), 359–376 (seznam virov je na str. 371, op. 99). ponazorilo 1)14 razkrije vec melodicnih variant, od katerih so nekatere kar bistvene. Težko jih je komentirati. Pomenljivo je, da se melodija sekvence v gradualu Thomasa Bakócza15 na nekaterih mestih ujema z Missale notatum Strigoniense, na nekaterih pa z Ms 29; le v nekaj maloštevilnih primerih je drugacna kot v obeh imenovanih virih. Preglednica 3: Variante v besedilu sekvence Celi solem Ms 29 S, AH, O, E Celi solem imitantes, in occasu triumphantes ortum solis asserunt: S, O: in occasum AH: afferent – BDMS: asserunt – O: solis ortum adeunt Ortum solis et occasum, quorum omnes ita casum, fines terre referunt. O: Solis ortum AH, E: terre fines – O: fines terrae Petrum Paulum et Andream per Neronem et Egeam Roma Patras perimunt. AH: per – O: et Herodis gens pharisea Jacobis et in Judea binis vitam adimunt. AH: Herodes – O: Herodis O: vitam binis Johannes ut relegatus in Ephesum est translatus ad Christi convivia. AH: est segregatus – O: ut relegatus AH: sic manens, ut est vocatus – O: in Ephesum est translatus Mauri trucidant Matheum et Indii Bartholomeum et Philippum Scicia. S, AH: Indi S: Sicia – O: Sitia Thomam Indii Iudam Perse Symonemque, sic super se celi celos penetrant. S: Indi – O: Perses S: sic sub Xerse – AH, E: sic diverse – O: sic super se Sic ascendunt celi celos, ubi Christo pangunt melos, nobis vitam impetrant. AH: fundunt – O: pangunt O, E: impetrent Himnus Jam lucis orto sidere16 (gl. glasbeno ponazorilo 2) odpira druga vprašanja. Besedilo, kot je zapisano v Ms 29, ne kaže nobenih variant, vendar vkljucuje refren: vsak lihi verz se iztece v izjavo »fulget dies« in vsak sodi v 14 S: Missale notatum Strigoniense; L: Ms 29. Iz ostrogonskega vira je podana le vsaka druga kitica, saj se po dve sosednji kitici pojeta z isto melodijo. Komaj citljiva in zato dvomljiva mesta so osencena, tako v besedilu kot glasbi. Besedilo je podano v diplomatskem prepisu (vsaka kitica se zacne s kapitalo). 15 Rajeczky, Radó, Hymnen und Sequenzen, 251, št. 49. 16 Analecta hymnica, zv. 51, 40–41, št. 41. ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega Io-han-nis ut re-le-ga- tus In Ef-fe-sum est trans-la- tus ad Chris-ti con-vi-vi- a Glasbeno ponazorilo 1: Sekvenca Celi solem v Missale notatum Strigoniense in Ms 29 izjavo »fulget dies ista«.17 Zdi se, da je bil ta refren redek;18 ni ga v Rajeczkyjevi 17 V Chevalierjevem Repertorium hymnologicum ima ta varianta lastni vpis: Chevalier, Ulysse, Repertorium hymnologicum, zv. 1, Louvain, 1891, 557, št. 9276. – Kriticni aparat v Analecta hymnica ne omenja refrena. 18 O »fulget dies« kot tropusnem vložku v druge speve gl. Stäblein, Bruno, Hymnen, zv. 1, Monumenta monodica medii aevi 1, Kassel: Bärenreiter, 1956, 551–552. Slika 2: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ms 29, fol. 70v ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega Glasbeno ponazorilo 2: Himnus Jam lucis orto sidere v Ms 29 Jam lu- cis or-to sy- de-re. ful- get di-es. izdaji himnusov v madžarskih virih19 in Stäbleinova izdaja himnusov ga navaja le za en francoski rokopis.20 Tudi melodija ljubljanskega rokopisa ostaja zago­netna. Povezati bi jo bilo mogoce z melodijo pravkar imenovanega francoskega rokopisa, vendar so med obema melodijama razlike, ki bi jih bilo težko razla­gati kot melodicne variante. Tudi po katalogu incipitov melodij himnusov je ni bilo mogoce identificirati: vrsta incipitov (z zacetkom na c, f ali g) je sicer blizu melodiji Ms 29, a tocnega in prepricljivega zadetka ni bilo mogoce najti.21 19 Gl. op. 23. 20 Stäblein, Hymnen, 116, št. 176. Omenjeni vir je: Sens, Musée municipal, 46. 21 Hiley, David, »Hymn Melodies«, Regensburg’s Data Pool for Research on Gregorian Chant (splet). Ta pripomocek navaja melodije himnusov iz treh najpomembnejših izdaj: Stäbleinove (gl. op. 18), Rajeczkyjeve (gl. op. 12) in Mobergove: Moberg, Carl Himnus Jam lucis orto sidere se je pel s številnimi melodijami. V nekem notiranem brevirju iz 13. stoletja iz Pariza22 se pojavlja z ne manj kot 21 razlic­nimi melodijami, a nobene od teh ni mogoce prepoznati kot melodijo Ms 29. Mnogi madžarski viri, v katerih himnus nima refrena, imajo isto melodijo kot vatikanska izdaja (npr. Liber usualis).23 Stäbleinova izdaja himnusov vsebuje cez dvajset razlicnih melodij za to besedilo – brez refrena; nekatere od teh se pojavljajo v razlicnih verzijah, a nobene ni mogoce prepoznati kot melodijo Ms 29.24 Edini vir z melodijo, primerljivo z Ms 29, ostaja torej omenjeni fran­coski rokopis. To dejstvo opozarja na obsežnost in raznolikost srednjeveške liturgicne monodije. Ceprav sta zapisa težko citljiva, je vendarle mogoce razpoznati nevmatske znake (gl. preglednico 4). Posamicni ton je zmeraj zapisan s punctumom v obliki drobnega romba z lasasto tanko crtico na levi. Flexa (clivis) ima obliko, ki jo srecamo v številnih tipih notacije. Isto velja za torculus. Bolj znacilen je podatus, ki sestoji iz dveh glavic, povezanih s poševno potezo. Najvec povesta o notaciji scandicus in climacus. Scandicus je izpeljan iz clivisa; razumeli bi ga lahko kot sosledje dveh clivisov ali kot sosledje treh povezanih punctumov; climacus sestoji iz navpicno podpisanih punctumov, od katerih je prvi mesto-ma podvojen. Te oblike srecamo v rokopisih iz Klosterneuburga25 kot tudi v madžarski notaciji, npr. v zagrebškem misalu iz 13. stoletja.26 Da bi bilo mogoce dolociti starost glasbenih vpisov v Ms 29, je potreb-no graficne znacilnosti njune glasbene pisave primerjati z drugimi rokopisi, pisanimi v istem tipu notacije. Spletni katalog srednje- in vzhodnoevropskih koralnih rokopisov27 vsebuje vec rokopisov z notacijo, ki je zelo blizu Ms 29. Pravkar omenjeni zagrebški misal, zdaj v Güssingu, ki je bil kopiran na zacetku Allan, in Ann-Marie Nilsson, Die liturgischen Hymnen in Schweden, Studia musicologica Upsalliensia, Nova series 13, Upsalla, 1991. 22 F–Pn, 15181 (Bibliothčque nationale de France, Département des manuscripts). Dostopno preko spletne zbirke: Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi. 23 Rajeczky, Radó, Hymnen und Sequenzen, 10, št. 23. Rajeczky navaja vsega skupaj 34 virov, ki vkljucujejo ta himnus brez refrena z omenjeno melodijo. Rajeczky, XXXVIII. 24 Stäblein, Hymnen, 3, 26, 67, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 121, 142, 143, 148, 154, 167, 172, 203, 206, 245, 264, 265, 266, 360, 451. – Global Chant Database, ur. Jan Kolácek (splet), ki vsebuje podatke iz velikega števila starih in novih virov, navaja 38 melodij za Jam lucis, brez refrena; vse so drugacne od melodije v Ms 29. 25 Prototipe teh znakov vidimo že v znamenitem klosterneuburškem gradualu, A–Gu, 807. Gl. Stäblein, Bruno, Schriftbild der einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4, Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1975, 193. 26 Szendrei, Janka, »Graner Choralnotation«, Studia musicological 30 (1988), 71 (A–GÜ, I/43 (franciškanski samostan v Güssingu v Avstriji)). 27 Digital Source Catalogue, ur. Gábor Kiss, Institute for Musicology, Madžarska akademija znanosti (splet). ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega Preglednica 4: Notacijski znaki v Ms 29 13. stoletja, se zdi starejši od glasbenih vpisov v Ms 29, medtem ko izgleda Missale notatum Strigoniense z zacetka 14. stoletja mlajši; notacija t. i. »istan­bulskega misala«28 z zacetka 14. stoletja se kaže približno enako stara kot glasbeni zapisi v Ms 29, in isto velja za nekatere druge rokopise 14. stoletja.29 Na osnovi tega je mogoce sklepati, da sta glasbena vnosa v Ms 29 iz casa od konca 13. do pribl. sredine 14. stoletja. S študijem vecjega števila virov bi bilo ta casovni mogoce bolj omejiti.30 Po notaciji sodec sta bila glasbena vpisa vnesena v Ms 29 na podrocju, kjer je bila razširjena madžarska notacija. Postavlja se vprašanje, ali je kraj njunega vnosa mogoce natancneje dolociti. Poskus odgovoriti na to vprašanje vodi k zgodovini rokopisa Ms 29. Kot omenjeno, nosi le-ta sledi dolge rabe, med katerimi so tudi marginalije (gl. preglednico 5; vsebini rokopisa, podani v preglednici 1, je torej treba dodati še te). Najpomembnejša med njimi je prva od treh na fol. 67v, ki omenja nekega Avguština, zagrebškega škofa. 28 TR–Itks (Istanbul, Topkap Saray), »Deismann 60«. Dostopno na omenjeni spletni strani. 29 Zagreb, Metropolitanska knjižnica, MR 33, MR 133, MR 168; Budimpešta, Országos Széchényi Könyvtár, Clmae 395, Quart. Hung. 1395. 30 Dobra poznavalka madžarske notacije Orsolya Csomó ju postavlja na konec 13. stoletja (po ustnem pogovoru). Preglednica 5: Marginalije v NUK, Ms 29 Folij Besedilo 40r manum suam aperuit inopi et palmas … 55v Cum ad aures regiae mayestatis pervenit[?] 66v mulier … famulum famulus[?] … milier 67v Venerabili In christo patri et domino spiritali domino Augustino dei et apostolica gratia Zagrabiensi Episcopo 67v per quod ave 67v Virgo deum genuit sed si quis quomodo querit / non est nosse meum sed scio posse deum 69v est mala mors capta cum dicitur ananisapta / ananizapta ferit mortem quam ledere querit 70v Stepanus Banus 70v Stephanus banus sclavonie 70v Hic liber et scriptus qui scripsit sit benedictus 70v Finito libro reddatur gratia christo Quis scripsit istud librum ille benedic fol. na zadnji Domine dominus noster quam admirabile est nomen platnici V vsej srednjeveški zgodovini zagrebške škofije je bil le en škof Avguštin: Augustin Kažotic (Augustinus Cazottus, it. Agostino Casotti). Rojen je bil ok. leta 1260 v Trogiru; kot mladenic se je pridružil dominikancem, ki so se že sredi 13. stoletja naselili v Dalmaciji. Leta 1286 je bil v Pavii, od koder je odpotoval v Pariz, kjer je vec let študiral. Leta 1301 je bil v spremstvu kardi­nala Nicolaja Boccasinija (Nicola Boccasini), ki je potoval na Madžarsko, in sicer z namenom, da bi pripravil prihod Karla I. iz anjoujske veje Kapetingov (Károly Róbert) kot madžarskega in hrvaškega kralja. Leta 1303 je kardinal Boccasini postal papež Benedikt XI. in še istega leta je ustolicil Kažotica kot zagrebškega škofa – zagrebška škofija je bila takrat sufragan škofije v Kalocsi. Avguštin je bil izobraženec; v Zagrebu naj bi ustanovil šolo in knjižnico; morda je bil udeležen tudi pri oblikovanju liturgije in zagrebškega obreda. Vendar ni užival kraljeve naklonjenosti. Najbrž je bilo s tem povezano, da je leta 1318 potoval na dvor papeža Janeza XXII. v Avignon, kjer je leta 1320 spisal traktat o carovništvu in praznoverju. V Zagreb se ni vrnil, najbrž zaradi kraljeve nenaklonjenosti. Leta 1322 je bil imenovan za škofa v Luceri v južni Italiji, kjer je naslednje leto (1323) umrl.31 Ko je bil Ms 29 vezan, so bili rahlo obrezani njegovi foliji in tako tudi marginalija o Kažoticu, katere besedilo je zato nejasno. Za okrajšavo »pat« 31 Šanjek, Franjo, »Blaženi Augustin Kažotic, Trogiranin (o. 1260–1323). Bio- biografski podaci«, Croatica Christiana Periodica 3/4 (1979), 133–137. ¦ Glasba v kostanjeviškem izvodu Dialogov Gregorja Velikega ni gotovo, ali jo je treba brati kot »patri« ali »patre«; celotno frazo je tako mogoce razumeti bodisi v dativu ali v ablativu, kar vodi k dvema razlicnima interpretacijama. Ce jo razumemo v dativu, kar se zdi smiselneje, ne more pomeniti drugega, kot da je nekdo knjigo podaril škofu Avguštinu, kar je moglo bili le v casu, ko je bil le-ta v Zagrebu, se pravi med letoma 1303 and 1318. Naslednja pomembna marginalija bi bila lahko povezana s škofom Avguštinom. Kar dvakrat je imenovan Štefan, ban Slavonije. Kot je znano, je obsegala srednjeveška Slavonija današnja severnohrvaška obmocja vkljucno z Zagrebom, in v sklopu Madžarskega kraljestva jo je upravljal ban. Vec sre­dnjeveških banov je nosilo ime Štefan: Gutkeled nembeli István (1248–1260), Stjepan Bobonic (1310–16) in Stjepan Lackovic (1350–52).32 Gotovo je težko reci, kateri ban je imenovan v Ms 29, a mogoce je, da je to Avguštinov sodobnik Bobonic. Zapis njegovega imena vodi k vprašanju: Je to le slucajna omemba gospodarja dežele, omemba, ki bi jo v rokopis lahko vnesel njegov lastnik, ali pa pomeni, da je kodeks pripadal banu Štefanu, ki bi ga kasneje podaril škofu Avguštinu? Z ozirom na priložnostni izgled robnih vpisov se zdi prvo verjetnejše. Drugih marginalij rokopisa ni mogoce neposredno povezati z njegovo zgodovino. Ne glede na to so zanimive. Nenavadno besedilo na fol. 69v je zagovor proti smrti33 in cudna, grško zveneca beseda »ananisapta« je akronim za prošnjo k Jezusu in sv. Trojici (gl. preglednico 6). Ta zagovor je bil široko poznan.34 Z ozirom na to, da je Avguštin spisal traktat o carovništvu, se posta­vlja vprašanje, ali je zagovor kako povezan znjegovimi tovrstnimi razmišljanji; vpogled v njegov traktat pokaže, da govori o necem drugem, ne o zagovorih, kakršen je »ananisapta«, ki je kot kršcanski v Auguštinovem casu veljal za nekaj legitimnega.35 32 Klajic, Vjekoslav, »Hrvatski hercezi i bani za Karla Roberta i Ljudevita I. (1301–1382)«, Digital Collection of the Croatian Academy of Sciences and Arts (splet). »Ban«, Wikipedija (hrvaška). 33 Beseda, ki je v preglednici 5 podana kot »quam« je zapisana z abreviaturo; možno bi jo bilo brati kot »qui«, kar bi bilo slovnicno napacno, ali kot »quae«, kar se zdi smiselneje. 34 Med drugim je omenjen v naslednjih spletno dostopnih delih: Skemer, Don C., Binding Words. Textual Amulets in the Middle Ages, The Pennsylvania State University Press, 2006, 156; Crofton Croker, T., Catalogue of a Collection of Ancient and Mediaeval Rings and Personal Ornaments Formed for Lady Londesborough, 1853, 12; Thornburry, G. W., Shakespeare's England, zv. 2, London: Longman, Brown, Green, and Longmans, 1856, 165. 35 Izdaja Kažoticevega traktata je tale: Šanjek, Franjo, »Nadležnost inkvizicije u svjetlu Kažoticevih ’Izlaganja o pitanjima krštavanja slika i drugih praznovjerja’«, Chroatica Christiana Periodica 4/5 (1980), 63–77. – O drugih marginalijah: Na fol. 40r je citat iz Prg. 31, 20. – Na fol. 67v je znani distih, ki ga navaja tudi Chevalierjev katalog: Chevalier, Ulysse, Repertorium hymnologicum, zv. 3, Louvain: Imprimerie Polleunis et Ceuterick, 1904, 672, Preglednica 6: Razrešitev akronima v zagovoru A Antidotum N Nazareni A Aufferat N Necem I Intoxicationis S Sanctificet A Alimenta P Pocula T Trinitas A Alma Iz vsega ugotovljenega je mogoce nakazati zgodovino ljubljanskega izvoda Gregorjevih Dialogov. Spisan na zacetku 13. stoletja nekje v južnih predelih cesarstva je bil rokopis konec 13. stoletja v Slavoniji in med letoma 1303 in 1318 je bil podarjen škofu Auguštinu. Približno v tem casu sta bila vanj vnesena oba glasbena vpisa, kar se je moralo zgoditi v Slavoniji in morda v Zagrebu. Pisana v madžarski notaciji ju je mogel v rokopis vnesti pisec, ki je bil šolan v katerem od cerkvenih in kulturnih središc škofije Kalocsa. Kako je rokopis prišel v cistercijansko opatijo Kostanjevica, ki je le nekaj deset kilometrov oddaljena od Zagreba, ni znano. št. 34595; besedilo je izdala: Dinkova-Braun, Greti, »Medieval Latin Poetic Anthologies (VII). The Biblical Anthology from York Minster Library (MS. XVI Q 14)«, Mediaeval Studies 64 (2002), 89. – Na fol. 70v sta dve verzificirani formuli skriptorja rokopisa; ena je ali nepopolna ali napacna. – Na fol., ki prinaša »Descriptio Terrae Sanctae« je zacetek Ps 8, vpisan zelo verjetno potem, ko je folij že postal del Ms 29. Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc Uvod Z izrazom aleluja, kot je naveden v naslovu, je mišljen eden od spevov mašnega proprija, kakršen je obstajal vse do liturgicnih reform sredi 20. stoletja, in ne vsakršno pojavljanje latinizirane hebrejske besede »alleluia«, pogosto zlasti v bogoslužnih besedilih velikonocnega casa. Aleluja v tem smislu sodi med poberilne speve, ki so se v srednjeveški liturgiji peli med berilom in evangeli­jem.1 Nekatere maše letnega ciklusa so imele na tem mestu le gradual, nekatere gradual in alelujo, nekatere gradual in trakt, v velikonocnem casu pa nekatere dve aleluji. V slednjem, velikonocnem casu so imeli lastne mašne proprije s svojskimi spevi naslednji dnevi: velikonocna vigilija, tj. dan pred velikonocno nedeljo, velikonocna nedelja, tedenski dnevi po njej in pet naslednjih nedelj, katerih prva se je imenovala bela nedelja. Velikonocna vigilija je imela kot poberilna speva alelujo in trakt, velikonocna nedelja in tedenski dnevi do vkljucno petka po njej gradual in alelujo, sledeca sobota in pet nedelj pa so imele v tej vlogi po dve aleluji. Kot zvrst gregorijanskih spevov je imela aleluja svojsko zgodovino. Medtem ko je glavnina drugih spevov mašnega proprija obstajala že v 8. sto­letju in jih lahko beremo v sicer nenotiranih gradualih tistega casa, se je korpus aleluj nenehno množil. Do konca 10. stoletja je nastalo okoli 100 aleluj; že v tej, najstarejši in bolj pristno gregorijanski plasti so imela nekatera besedila iste * Razprava je predelana verzija avtorjeve razprave: »Aleluje velikonocnega casa v ljubljan­skih srednjeveških rokopisih«, Muzikološki zbornik 23 (1987), 19–37. O aleluji kot gregorijanskem žanru gl.: Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 130–139; Snoj, Jurij, Gregorijanski koral. Glasboslovni prikaz, Ljubljana: Založba ZRC, 1999, 164–170. melodije, nekatera redkejša besedila pa so se pojavljala tudi z vec razlicnimi melodijami. Ob koncu 11. stoletja je korpus aleluj štel cez štiristo enot,2 vendar so se mnoge melodije tudi tedaj pojavljale z vec besedili, tako da je bilo število dejanskih spevov gotovo dvakrat vecje.3 Drugace kot druge gregorijanske zvrsti so aleluje nastajale tudi v kasnejših stoletjih. V casu od 12. do 15. stoletja je samo s prilagajanjem že obstojecih melodij novim besedilom nastalo okoli štiristo spevov, poleg tega pa tudi mnogo povsem novih tvorb, ki s širokim obsegom, svojstvenim intervalnim zaporedjem, menjavanjem bujne melizmatike s sila­biko in še s cim kažejo lastnosti poznosrednjeveške koralne melodike.4 Poleg tega, da so nastajale celotni srednji vek, se aleluje od ostalih gregori­janskih zvrsti razlikujejo tudi po tem, da v srednjeveških liturgicnih izrocilih niso imele ustaljenih mest. Razlike so že v nenotiranih gradualih 8. stoletja, ki se glede tega, katere aleluje se pojavljajo v proprijih posameznih maš, ujemajo le v manjšem številu dni.5 V nekaterih zgodnjih rokopisih so aleluje zapisane vse na enem mestu, kjer so razdeljene na nekaj vsebinsko dolocenih skupin, namenjenih posameznim bogoslužnim obdobjem, od koder je bil mogoc poljubni izbor. K neenotnosti je slednjic prispevalo tudi to, da so novonastale pozne aleluje ostale veckrat le lokalno poznane.6 Posledica vsega tega je bila, da se morebitna prizadevanja po poenotenju liturgicnih mest posameznih aleluj niso mogla opirati na staro in enotno tradicijo; tako so z ozirom na repertoar in razporeditev aleluj nastala razlicna izrocila, kar se odraža tudi v ohranjenem liturgicnem rokopisju.7 Tukajšnja obravnava se usmerja na repertoar in razporeditev aleluj v veli­konocnem casu, pri cemer se omejuje na srednjeveško liturgicno rokopisje, ki se z eno izjemo hrani v Ljubljani. V razpravo so zajeti tako v celoti ohranjeni rokopisi kot tudi fragmenti, in sicer poleg gradualov, ki imajo glasbeni zapis, tudi misali, ki posredujejo le besedila. Serije velikonocnih aleluj, kot se pojavlja­jo v teh virih, so prikazane in komentirane z liturgicnozgodovinskega stališca. Misal iz Kranja in domnevno oglejski fragmenti Eden od treh v celoti ohranjenih mašnih rokopisov v Ljubljani je misal iz 2 Schlager, Karlheinz, in Christian Thodberg, »Alleluia«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, zv. 1, London: Macmillan, 1980, 270. 3 Gl. seznam aleluj do leta 1100 v delu: Schlager, Karlheinz, Alleluia-Melodien, zv. 1, Monumenta Monodica Medii Aevi 7, Kassel: Bärenreiter, 1968. 4 Schlager, Thodberg, »Alleluia«, 272–273. 5 Apel, Willi, Gregorian Chant, London: Burns & Oates, 1958, 378–380. 6 Husmann, Heinrich, »Zur Stellung des Messpropriums der österreichischen Augustinerchorherren«, Studien zur Musikwissenschaft 25 (1962), 262, 263. 7 Schlager, Thodberg, »Alleluia«, 272. ¦ Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc Kranja,8 ki je nastal pred letom 14129 in bil vsaj nekaj casa v uporabi kranjske župnijske cerkve sv. Kancijana. Prvi je rokopis sistematicno preuceval Josip Smrekar, ki je kljub temu, da se njegova vsebina ne ujema povsem z oglejskim obredom, kot ga predstavljajo zgodnji oglejski tiski, menil, da kaže dovolj oglejskih lastnosti in da pripada liturgicnemu izrocilu oglejske cerkve.10 Aleluje velikonocnih proprijev so v tem rokopisu (gl. preglednico 1) domala iste kot v tiskanih oglejskih misalih s konca 15. in zacetka 16. stoletja.11 Glavni razliki sta: (1) oglejski misali nimajo aleluje In resurrectione tua, ki je v kranjskem misalu zapisana kot tretja v propriju bele nedelje;12 (2) oglejski misali predpisujejo za belo nedeljo proprij velikonocne nedelje, obicajni proprij bele nedelje z intro-itom Quasi modo geniti in z alelujama Post dies octo in Surrexit pastor bonus pa imajo prestavljen na sledeci ponedeljek. V kranjskem misalu ima bela nedelja, kot je bolj obicajno, proprij z introitom Quasi modo geniti.13 V zvezi z ujemanjem kranjskega misala z oglejskimi viri velja omeniti, da ima v velikonocnem tednu (od nedelje do vkljucno sobote) povsem iste aleluje kot kranjski misal tudi eden od oglejskih gradualov iz 14. stoletja.14 8 NŠAL, Rkp 11 (olim 19). 9 Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno­zgodovinsko društvo, 1931, št. 98. Kos je cas nastanka rokopisa dolocil na osnovi listine, kjer je kot darilo župnijski cerkvi za Marijin oltar omenjen neki misal; nav. delo, 166 (pri št. 95). 10 Smrekar, Jožef, »Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva«, Zgodovinski zbornik 1 (1888), 2 (1889), 12, 13. 11 Primerjani so bili tiski: Augsburg, 1494 (NUK, 13 349); Benetke, 1517 (NUK, 13 760); Benetke, 1519 (NUK, 14 413). Ti misali so si v pogledu aleluj velikonocnega casa z izjemo dveh drobnih besedilnih razlik, ki bi ju bilo mogoce imeti za tiskovni napaki, povsem enaki. Primerek NUK, 13 760 ima na zadnji strani napis »Oberburg 1609«, kar se sklada z dejstvom, da je bil oglejski obred prisoten v ljubljanski škofiji še za casa škofa Tomaža Hrena. O tem gl. Ušenicnik, Franc, »Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji«, Bogoslovni vestnik 4 (1924), 123–127. 12 Vloga te aleluje v kranjskem misalu ni povsem jasna. Mogoce je, da sta aleluji Surrexit pastor in In resurrectione izbirni, ali pa je In resurrectione namenjena sledecemu ponedeljku in osta­lim tedenskim dnem. Ponekod, tako npr. v salzburški škofiji, so imeli tudi dnevi drugega velikonocnega tedna svojske aleluja. Husmann, »Zur Stellung des Messpropriums«, 273. 13 Ostale manjše razlike med kranjskim misalom in oglejskimi tiski so: (1) Verz aleluje Crucifixus surrexit (v misalih 1494 in 1517 Crucifixus resurrexit) je v oglejskih misalih krajši in obsega le prvi del priredja. (2) Besedilo verza Ego sum pastor bonus je v oglejskih misalih drugacno in se nadaljuje ter konca z besedami »qui pasco oves meas«. (3) Verz aleluje Modicum et non je v oglejskih misalih brez koncnega odvisnika. (4) V oglejskih misalih je drugacno tudi besedilo verza Vado ad eum qui me misit, ki se tu nadaljuje z besedami »et nemo ex vobis interrogat me«. (5) V propriju 4. nedelje ima kranjski misal le eno alelujo; kot druga je tu nedvomno mišljena Surrexit pastor, ki je druga v vseh ostalih velikonocnih nedeljah rokopisa in jo v tej vlogi najdemo tudi v navedenih oglejskih tiskih. 14 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. H. Preglednica 1: Velikonocne aleluje misala iz Kranja Dan Incipit velikonocna vigilija Confitemini domino velikonocna nedelja Pascha nostrum v. Epulemur in azymis ponedeljek Angelus domini v. Respondens autem torek Surgens Jesus sreda Christus resurgens ex mortuis cetrtek In die resurrectionis petek Crucifixus surrexit a mortuis et redemit sobota Haec dies Laudate pueri v. Sit nomen bela nedelja Post dies octo Surrexit pastor bonus In resurrectione tua 2. nedelja Ego sum pastor bonus et cognosco Surrexit pastor bonus 3. nedelja Modicum et non … quia vado Surrexit pastor bonus 4. nedelja Vado ad eum qui me misit sed quia 5. nedelja Usque modo Surrexit pastor bonus Prikazana vrsta vsebuje peterico aleluj, ki jih je H. Husmann razumel kot svojsko skupino aleluj povelikonocnih nedelj: Post dies, Ego sum pastor, Modicum, Vado in Usque modo, in jo poimenoval po alelujah Modicum in Vado15 (v preglednicah svetlo sivo). Ceravno se s prisotnostjo ali odsotnostjo te sku-pine ne da dokazati nic izrecnega, lahko služi kot eno od meril, po katerih je mogoce ocenjevati sorodnost in oddaljenost med rokopisi in rokopisnimi skupinami. Že bežen vpogled v serije aleluj velikonocnega tedna, kot se pojavljajo v nekaterih izbranih rokopisih in tiskih,16 kaže visoko stopnjo neenotnosti; ujemanje med kranjskim misalom in oglejskimi viri tako gotovo ni nakljucno in lahko napeljuje na misel, da sledi kranjski misal oglejskemu obredu. Vendar je pri dolocevanju liturgicne pripadnosti tega rokopisa potrebna previdnost, saj je v oglejskem liturgicnem redu tudi marsikaj, kar ni zgolj oglejsko. 15 Husmann, Heinrich, »Zur Geschichte der Messliturgie von Sitten und über ihren Zusammenhang mit den Liturgien von Einsiedeln, Lausanne und Genf«, Archiv für Musikwissenschaft 22 (1965), 236. 16 Wagner, Peter, Ursprung und Entwicklung der liturgischen Gesangsformen bis zum Ausgange des Mittelalters, Einführung in die Gregorianischen Melodien, zv. 1, Hildesheim: G. Ohlms, 1970 (reprint izdaje iz leta 1910), 346, 347. ¦ Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc Preglednica 2: Velikonocne aleluje v fragmentarnih virih Dan Incipit ThK Vir torek Christus resurgens 140 Sticna sreda Christus resurgens 140 ZAL, f2 velikonocna osmina Pascha nostrum ZAL, f3 ZAL, f1 Surrexit pastor bonus ZAL, f1 1. nedelja In resurrectione tua 271 ZAL, f4 ZAL, f1 Pascha nostrum ZA L, f1 2. nedelja Ego sum pastor bonus qui pasco 128 ARS, f1 Surrexit pastor bonus 169 3. nedelja Modicum et non 38 2. nedelja In resurrectione ZAL, f5 Surrexit pastor bonus 3. nedelja Modicum et non NŠAL, f1 Ego sum pastor bonus et cognosco 4. nedelja In resurrectione ARS, f2 In die resurrectionis Posamezne aleluje prikazane vrste so tudi v nekaterih gradualnih in misal­nih fragmentih, hranjenih v Ljubljani. Kot je razvidno iz preglednice 2,17 je v dveh primerih enak tudi razpored (svetlo sivo v zadnjem stolpcu), ki je sicer nekoliko drugacen. Prisotnost ene ali nekaj aleluj oglejske vrste še ni dokaz, da je bil rokopis, ki mu je fragment pripadal, liturgicno oglejski, kar še zlasti velja za tiste tri fragmente, ki vsebujejo alelujo In resurrectione tua, ki je v oglejskih misalih ni. Vsekakor pa je verjetno, da so rokopisi, ki so jim navedeni fragmenti pripadali, sodili v liturgicnozgodovinskem smislu v isto skupino kot kranjski misal in oglejski tiski.18 17 Krajšave: Sticna: Sticna, Arhiv cistercijanskega samostana, P 8 (fragment notiranega misa-la, nemška notacija na crtovju; Katalog 2.134); ZAL, f1: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 17 (fragment graduala, poznogotska južnonemška notacija, Katalog 2.115); ZAL, f2: ZAL, Makulature II (2), mapa 18 (fragment graduala, poznogotska južnonemška notacija, Katalog 2.107); ZAL, f3: ZAL, Makulature II (4), mapa 1 (fragment misala); ZAL, f4: ZAL, Makulature II (4), mapa 3 (fragment misala); ZAL, f5: ZAL, Makulature II (4), mapa 6 (fragment misala); NŠAL, f1: NŠAL/Gornji Grad A, fasc. 123, Luce, Inventarium 1621, fragment na platnicah (fragment misala); ARS, f1: Arhiv R Slovenije, SI AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Sticna, fasc. 6, Register desetine od prirastka živali 1618–1622, zalepek na platnicah (fragment graduala, poznogotska južnonemška notacija; Katalog 2.52); ARS, f2: Arhiv R Slovenije, SI AS 743, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, fasc. 10, Register desetine od prirastka živali 1613 (fragment misala); ThK: identifikacija melodije po Schlagerjevem katalogu (gl. op. 3). 18 Še nekaj opomb v zvezi s povezavami navedenih fragmentov z oglejskimi tiski: (1) V ARS, f1 Franciškanski gradual Drugi od v celoti ohranjenih mašnih rokopisov v Ljubljani je dvodelni gradual iz ljubljanskega franciškanskega samostana. V prvem, temporalnem delu rokopisa,19 ki izhaja s prehoda 15. v 16. stoletje, najdemo v velikonocnem obdobju precej drugacen izbor aleluj (gl. preglednico 3). Preglednica 3: Velikonocne aleluje v franciškanskem izrocilu Dan Incipit ThK velikonocna vigilija Confitemini domino 254 velikonocna nedelja Pascha nostrum 346 ponedeljek Angelus domini 292 torek Surrexit dominus de sepulchro 74 sreda Surrexit dominus vere 281 cetrtek Surrexit Christus qui creavit 4 petek Dicite in gentibus 347 sobota Haec dies 271 Laudate pueri dominum 186 bela nedelja In die resurrectionis 351 Post dies octo 385 2. nedelja Cognoverunt discipuli 185 Ego sum pastor bonus et cognosco 128 3. nedelja Redemptionem misit dominus 28 Oportebat pati 189 4. nedelja Dextera Dei fecit 184 Christus resurgens ex mortuis 140 5. nedelja Surrexit Christus et illuxit nobis 41 Exivi a patre 408 Prikazana vrsta ima kar deset drugih aleluj kot oglejska;20 iste aleluje na imata aleluji Ego sum in Modicum et non isti besedilni verziji kot oglejski tiski, kar dodatno podpira domnevo o oglejski pripadnosti fragmenta. (2) S kasnejšim dodatkom predpisuje ZAL, f1 za belo nedeljo ponovitev proprija velikoncne nedelje, tako kot oglejski tiski; ob dejstvu, da ima drugi izbor aleluj kot oglejski tiski, se nakazuje domneva, da je bil rokopis prilagojen oglejski liturgicni praksi. Za siceršnji proprij bele nedelje si je tudi tu treba misliti prestavitev na sledeci ponedeljek. (3) Tudi v ZAL, f3 je za belo nedeljo predpisana ponovitev velikonocnega proprija, kjer najdemo isti dve aleluji kot v ZAL, f1. (4) V NŠAL, f1 ima aleluja Modicum et non krajše besedilo, tako kot oglejski misali, nasprotno pa se besedilo aleluje Ego sum pastor ujema s kranjskim misalom (in se odklanja od oglejskih). 19 Franciškanski samostan Ljubljana – center, inv. št. 6773. Kos, nav. delo, št. 88. Katalog 1.8. O rokopisu gl. v tej knjigi, str. 274. 20 Tudi v zvezi s to vrsto lahko opazujemo drobne razlocke: (1) Aleluje Pascha nostrum, Angelus domini in Laudate pueri nimajo drugega verza (kot v kranjskem misalu). (2) Aleluja Ego ¦ Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc istih mestih imajo le velikonocna vigilija, velikonocna nedelja, ponedeljek in še sobota pred belo nedeljo. Rokopis pripada ocitno povsem drugi liturgicni tradiciji, kar je razvidno tudi iz odsotnosti vecine spevov skupine Modicum – Vado. Ta tradicija je franciškanska in rimska: rimska kurija je namrec že v 13. stoletju prevzela franciškanski liturgicni red, kot ga je izoblikoval Haymo iz Favershama.21 Aleluje ljubljanskega rokopisa so tako povsem iste kot v Haymovem redu22 in iste kot v rimskih misalih.23 Na istem mestu kot v franciškanskem gradualu in z isto melodijo se poja-vi aleluja Dicite in gentibus tudi v nekem fragmentu graduala v poznogotski južnonemški notaciji.24 Vendar to še ne pomeni, da je bil rokopis, ki mu je fragment pripadal, franciškanski. Alelujo najdemo namrec na tem mestu še v nekaterih drugih izrocilih, v Klosterneuburgu, v St. Pöltenu in morda še kje.25 Franciškanskemu ali rimskemu izvoru fragmenta nasprotuje tudi njegova pisava, saj so franciškanske knjige praviloma v kvadratni notaciji.26 Cistercijanski gradual Spet drugacen izbor aleluj najdemo v 59-listnem fragmentu graduala, ki je že po svoji notacijski podobi ocitno cistercijanski, zaradi cesar se domneva, sum pastor bonus ima isto besedilo kot v kranjskem misalu, kar pomeni nekoliko drugacno od onega v oglejskih tiskih in v ARS, f1. 21 Hiley, Western Plainchant, 595. 22 Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 248–255. 23 Primerjani so bili tile tiski: Benetke, 1485 (NUK, 7505); Benetke, 1493 (NUK, 21 813); Benetke, 1494 (NUK, 14 250); Benetke, 1497 (NUK, 12 672). Spet lahko ugotavljamo drobne razlocke: aleluja Dextera Dei ima v teh tiskih namesto »Dei« besedo »domini«; aleluja Redemptionem misit dominus in populo suo razen v tisku iz leta 1485 nima predloga »in«. 24 Ljubljana, Župnija sv. Peter, R 1708–1718, vezava (platnice); Katalog 2.69. 25 Husmann, »Zur Stellung des Messpropriums«, 270. 26 Še nekaj virov z velikonocnimi propriji: (1) NUK, Ms 124 vsebuje proprij velikonocne nedelje z alelujo Pascha nostrum z drugim verzom Epulemur. Misal manjšega formata, ki izvira iz 14. stoletja, ne vsebuje vseh maš bogoslužnega leta. Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 68. (2) ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja, mapa 8: fragment na papir tiskanega misala iz 15. ali 16. stoletja. Ohranjeni sta aleluji torka in srede po veliki noci, isti kot v franciškanskem gradualu. (3) ZAL, Makulature II (4), mapa 8: fragment misala, najbrž iz 15. stoletja. Med drugim je ohranjeno bogoslužje velike sobote, tudi mesto, kjer naj bi bila aleluja Confitemini domino, ki pa je povsem necitljivo. (5) NŠAL/ŽA, Vodice, R 1812–1838, vezava (platnice): fragment tiskanega misala iz 15. ali 16. stoletja. Ohranjeni sta aleluja velikonocne vigilije Confitemini in aleluja velikonocne nedelje Pascha nostrum z verzom Epulemur. (6) ARS, SI AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Sticna, knj. 26, vezava: tudi tu je neki neidentificirani del bogoslužja velikonocnega tedna. da izhaja iz Sticne.27 Med ohranjenimi vsebinami je odlomek z zacetka veli­konocnega casa (gl. preglednico 4). Povsem iste speve ima na istih mestih tudi eden od rokopisov iz cistercijanskega samostana Pairis v Alzaciji.28 To je zanesljiv kazalec cistercijanske pripadnosti v Ljubljani hranjenega fragmenta. Ce primerjamo ohranjeni del cistercijanske vrste s franciškansko in oglejsko, vidimo, da se vse tri ujemajo glede aleluje velikonocne vigilije in velikonocne nedelje, ki sta imeli ocitno konstanten položaj. Ostalih treh aleluj ni ne v franciškanski ne v oglejski vrsti, kar nakazuje, da izhaja cistercijanska vrsta iz nekega povsem drugega izrocila. Preglednica 4: Velikonocne aleluje v cistercijanskem izrocilu Dan Incipit ThK velikonocna vigilija Confitemini domino 254 velikonocna nedelja Pascha nostrum v. Epulemur 346 ponedeljek Nonne cor 115 torek Stetit Jesus in medio ? sreda Surrexit dominus et occurrens 10 Kartuzijanski gradual V gradualu NUK, Ms 22, za katerega se domneva, da izhaja iz kartuzije Bistra,29 najdemo spet nekaj drugega. Kartuzijansko poreklo tega v 13. stoletju nastalega rokopisa je bilo že veckrat opaženo in komentirano.30 Nesporni dokaz zanj je vrsta njegovih velikonocnih aleluj (gl. preglednico 5), ki je taka kot v drugih kartuzijanskih gradualih. Ce vzamemo za primerjavo enega od dveh gradualov iz Franciškanskega samostana Novo mesto,31 ki sta ne glede na mesto ohranitve in uporabe gotovo kartuzijanska,32 je razlika le v tem, da novomeški rokopis v proprijih cetrtka in petka ponovi dve že poprej nastopajoci aleluji. 27 O rokopisu gl. v tej knjigi, str. 65. 28 Wagner, Ursprung und Entwicklung der liturgischen Gesangsformen, 346, 347. 29 Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 78; Höf ler, Janez, »Starejša gregorijanika v ljubljanskih knjižnicah in arhivih«, Kronika 13 (1965), 177; Katalog 1.5. 30 Šter, Katarina, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 189–191. 31 Franciškanski samostan NM, Aa-I (Katalog 1.23); ob koncu rokopisa je letnica 1418. – V preglednici 5 so spevi, razlicni od onih v Ms 22, podani v stolpcu NM. 32 Šter, »Koralni rokopisi«, 194–195. ¦ Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc Preglednica 5: Velikonocne aleluje v kartuzijanskem izrocilu Dan Incipit ThK NM velikonocna vigilija Confitemini domino 254 velikonocna nedelja Pascha nostrum 346 ponedeljek Nonne cor nostrum 129 torek Angelus domini 292 sreda Surrexit dominus et occurrens 10 cetrtek Christus resurgens ex mortuis 140 Nonne cor petek In die resurrectionis 351 Angelus domini sobota Haec dies 271 Surrexit dominus et occurrens 10 bela nedelja Haec dies 271 Nonne cor nostrum 129 2. nedelja Lauda Jerusalem dominum 205 Angelus domini 292 3. nedelja Haec dies 271 Surrexit dominus et occurrens 10 4. nedelja Lauda Jerusalem dominum 205 Nonne cor nostrum 129 5. nedelja Haec dies 271 Angelus domini 292 Za kartuzijansko vrsto je znacilno, da vsebuje skromno število razlicnih aleluj; v Ms 22 jih je devet, v novomeškem kodeksu pa le sedem. Razen treh (Nonne cor, Surrexit dominus et occurrens, Lauda Jerusalem) ima vse te aleluje z istimi melodijami tudi franciškanska vrsta in najdemo jih tudi v oglejski. Drugo, kar velja poudariti v zvezi s kartuzijansko vrsto, je popolna odsotnost skupine Modicum – Vado; to kaže, da izhaja iz nekega drugega izrocila. Ker so kartuzijanski rokopisi domala enaki, sodi razpravljanje o nastanku predstavlje­ne vrste v predzgodovino kartuzijanskega obredja, ki je izkljucno francoska. Nedoloceno Najobsežnejši od fragmentov v nemških adiastematskih nevmah je fra­gment nekega graduala, katerega 24 poznanih listov se hrani na štirih razlic­nih lokacijah, med drugim tudi v ZAL.33 Na preživelih folijih je med drugim odlomek iz velikonocnega casa s svojskimi alelujami (gl. preglednico 6).34 33 Katalog 2.28. O izbranem notacijskem aspektu fragmenta gl. v tej knjigi, str. 41. 34 Opombe k posameznim spevom: (1) Besedilo aleluje Modicum et non je krajše, tako kot v oglejskih tiskih (in ne tako kot v kranjskem misalu). (2) Aleluji Pascha nostrum in Crucifixus sta navedeni le z incipitom; za prvo ni mogoce vedeti, ali ima tudi drugi verz (Epulemur). (3) Vado ad eum ima tako besedilo kot v oglejskih misalih, daljše. Preglednica 6: Velikonocne aleluje v fragmentu iz ZAL Dan Incipit ThK sobota Haec dies 271 Laudate pueri v. Sit nomen 186 bela nedelja In resurrectione tua 271 Pascha nostrum* In resurrectione tua* Obtulerunt discipuli domino 27? Benedictus es Dei filius 302 Dicite in gentibus 347 Crucifi xus* 59? / 223? 2. nedelja In resurrectione tua* Surrexit pastor bonus 169 3. nedelja Modicum et non 38 4. nedelja Surrexit dominus vere ? Surrexit Christus et illuxit populo ? Vado ad eum qui me misit et nemo 38 5. nedelja Nonne cor nostrum 115 Oportebat pati Christum 189 Ne glede na to, da so v tej vrsti tri nove aleluje (Obtulerunt, Benedictus es, Oportebat pati), je najbližja oglejski, s katero jo druži kar osem skupnih spe­vov, med katerimi sta dva iz skupine Modicum – Vado. Tudi melodije, kolikor so ohranjene, so iste: melodija In resurrectione je ista kot v ZAL, f1, melodiji Surrexit pastor in Modicum et non pa isti kot v ARS, f1.35 Z ozirom na to, da je rokopis po notaciji sodec južnonemškega izvora, sorodnost z oglejskim obredom ni presenetljiva. Kot je razvidno iz preglednice 6, sledi propriju bele nedelje pet aleluj, od katerih sta prva in zadnja zaznamovani samo z zacetkom – v celoti sta bili zapi­sani na nekem drugem mestu rokopisa. Te aleluje pripadajo najbrž tedenskim dnem po beli nedelji, ki obicajno niso imeli lastnih proprijev – ponavljal naj bi se torej proprij bele nedelje. Vendar so imeli omenjeni dnevi v nekaterih izrocilih izrecno dolocene aleluje, ki naj bi se iz dneva v dan menjale. Tako je bilo v avguštinskem kapitlju Seckau, v obredu salzburške škofije in najbrž še kje.36 Kako naj bi bile v rokopisnem fragmentu navedene aleluje natancno razporejene na posamezne dneve drugega velikonocnega tedna, ni razvidno in je bilo z ozirom na to, da jih je manj kot tedenskih dni, najbrž prepušceno 35 V ZAL, f1, ki vsebuje tudi alelujo Surrexit, je le-ta navedena le z besedilnim incipitom. 36 Husmann, »Zur Stellung des Messpropriums«, 273. ¦ Aleluje velikonocnega casa v srednjeveških rokopisih ljubljanskih hranišc prosti izbiri. Tri od teh aleluj so iste kot v salzburškem obredu,37 kar se sklada z južnonemškim izvorom rokopisa. Med viri, zanimivimi za to razpravo, je še fragment graduala,38 ki vsebuje tudi nekaj proprijev velikonocnega casa; vrste njihovih aleluj (gl. preglednico 7) ni mogoce prikljuciti nobeni od doslej predstavljenih. Fragment je pisan v nemških adiastematskih nevmah in izhaja vsaj iz 12. stoletja; znak njegove starosti je, da vsebuje še ofertorijske verze, za katere je znano, da so v teku 12. stoletja izginili. Preglednica 7: Velikonocne aleluje v fragmentu z limbuške matice Dan Incipit ThK sobota Haec dies ? Lapidem quem reprobaverunt ? bela nedelja In resurrectione tua 271 Pascha nostrum* 2. nedelja Surrexit pastor bonus 169 Angelus domini* 3. nedelja Benedictus es Dei filius 302 Surgens Jesus* Z ozirom na to, da je fragment pisan v nemških adiastematskih nevmah, se na prvem mestu kaže smiselna primerjava z notacijsko sorodnim fragmentom iz ZAL. Kot je razvidno iz preglednic 6 in 7, se vrsti locita po treh alelujah, ki jih fragment iz ZAL nima (Lapidem, Surgens Jesus, Angelus domini), in po melodiji aleluje Haec dies, ki je ni bilo mogoce dolociti, vendar je druga kot v fragmentu iz ZAL. Od oglejske se vrsta fragmenta (iz Limbuša) loci po dveh alelujah (Lapidem, Benedictus es). Aleluja Benedictus es se pojavi le v obeh v nemških adiastematskih nevmah pisanih fragmentih, kar najbrž ni nakljucje, pac pa kazalec podrocja njene razširjenosti. Ugotovitve Prikazano primerjanje omogoca nekaj opažanj: (1) Zgodovinsko je koralne rokopise mogoce dolocati tako, da se rekonstruirajo poti, po katerih se je iz rokopisa v rokopis prenašal v njih prisotni repertoar, v tem primeru repertoar aleluj. Le-ta se je ob prenašanju tudi spreminjal: nastajale so nove aleluje ali pa se je iz že obstojecega repertoarja ob kompiliranju novega rokopisa 37 Husmann, nav. delo, 273. 38 NŠAM, Maticne knjige, Limbuš, R 1624–1646, vezava (platnice); v casu, ko je nastala prva verzija te razprave, je bila knjiga v ARS. Katalog 2.5. opravil ustrezni izbor z doloceno razporeditvijo spevov. Ce pomislimo, da je vsaka aleluja ali vsaka prikazana skupina velikonocnih aleluj prepotovala od prvih zapisov do zapisov v tu zajetih rokopisih dolgo pot, lahko pod vsa­ko od prikazanih vrst zaslutimo pestro zgodovinsko dogajanje. (2) Razlike med posameznimi vrstami velikonocnih aleluj niso niti istovrstne niti enako ocitne: ob istem repertoarju je lahko bolj ali manj spremenjena zgolj razpo­reditev; repertoarji posameznih vrst so si lahko manj ali bolj razlicni; med istimi spevi, kot se pojavljajo v razlicnih vrstah, so možne besedilne, glasbene in notacijske variante. Pri ugotavljanju sorodnosti med rokopisi ni nujno, da bi imele istovrstne razlike zmeraj isti pomen in da bi se morali iz istovrstnih razlik izpeljevati zmeraj isti sklepi. (3) Iz prikazanega je razvidno, da je bila v srednjeveškem Kranju prisotna druga vrsta velikonocnih aleluj kot pri lju­bljanskih franciškanih, da je obstajala v cisterci Sticna spet druga, prav tako v kartuziji Bistra in kje drugje. Na majhnem podrocju je v sicer ozkem izseku vsakdanjika tako mogoce videti pisano raznovrstnost. Ceprav je z ozirom na vsebinsko nepomembnost lahko zanemarljiva, je ta raznovrstnost kot »del za celoto« kazalec neke širše raznolicnosti. Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem Pred desetletji je nastala razprava o sekvencah na Slovenskem.1 V casu po njenem izidu je prišlo na dan vec poprej še nepoznanih virov s sekvencami;2 tako se zdi smiselno, da se že poznanemu prikljuci novo. Avtor omenjene razprave je prostor, s katerega naj bi viri s sekvencami izhajali, oznacil kot »osrednja Slovenija«. Zgodovinsko bi bila za ta prostor najprimernejša oznaka Kranjska, ki je bila v cerkvenoupravnem smislu del oglejskega patriarhata, na politicnem zemljevidu pa je predstavljala skrajni jugovzhodni del Svetega rimskega cesarstva. Omenjena razprava je temeljila na virih, ki se hranijo v Ljubljani in njeni okolici; tudi kasneje najdeni viri s sekvencami se hranijo v Ljubljani, ceravno ni gotovo, da so vsi v zgodovinskem smislu kranjski. Ker je bila srednjeveška Kranjska del oglejskega patriarhata, je dopu­stno predpostavljati, da je bil tu v veljavi oglejski liturgicni red. To je posre­dno razvidno iz dejstva, da je v ustanovni listini ljubljanske škofije izrecno * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Sequence Repertories in the Eastern Part of the Patriarchate of Aquileia«, Deseto srecanju študijske skupine Cantus Planus, Budimpešta – Visegrád, 23. – 28. avgust 2000 (referat); (2) »The Repertoire of Sequences in the Eastern Part of the Patriarchate of Aquileia«, The Past in the Present. Papers Read at the IMS Intercongressional Symposium and the 10th Meeting of the Cantus Planus, zv. 2, ur. László Dobszay, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Liszt Ferenc Academy of Music, 2003, 223–236. 1 Höfler, Janez, »Rekonstrukcija srednjeveškega sekvenciarija v osrednji Sloveniji«, Muzikološki zbornik 3 (1967). Sekvence na Slovenskem so bile doslej obravnavane še v tehle delih: Smrekar, Josip, »Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva«, Zgodovinski zbornik 1 (1888), 2 (1889); Smolik, Marijan, »Fragment sekvenciarija iz knjižnica Marka Grbca«, Zbornik ob jubileju Jožeta Sivca, ur. Jurij Snoj in Darja Frelih, Ljubljana: Založba ZRC, 2000. 2 Avtor omenjene razprave v svoj pregled ni vkljucil franciškanskega in koprskega graduala; tudi tu sta kot predstavnika povsem druge tradicije, franciškanske oz. rimske, opušcena. navedeno, naj glede liturgije sledi oglejski normi.3 Ceprav je bila nova škofija izvzeta iz patriarhata, se je ocitno zdelo samoumevno, da se v pogledu litur­gije drži tistega, kar je bilo na njenem ozemlju že ves cas v veljavi. Z izrazom »oglejski liturgicni red« se lahko razume vec razlicnih stvari,4 najveckrat pa tisto, kar je prisotno v liturgicnih kodeksih dveh pomembnih središc patri­arhata, Ogleja in Cedada,5 in kar vidimo v zgodnjih oglejskih tiskih; ob tem je treba opomniti, da tudi v tem smislu oglejski liturgicni red ni do zadnje podrobnosti dolocen. Ne glede na to lahko sekvence, ki izhajajo domnevno s Kranjske, primerjamo z repertoarjem oglejskih rokopisov in naceloma lahko predpostavimo, da so obstajale v sklopu oglejskega liturgicnega reda. Viri Edini popolni in tudi sekvence vsebujoci vir s Kranjske je misal cerkve sv. Kancijana v Kranju, ki izhaja z zacetka 15. stoletja.6 Rokopis je nastal pred letom 1412. Na svecnico tega leta je namrec Koloman de Manswerd, župnik v Kranju in kanonik v Strassburgu na Koroškem, podaril cerkvi v Kranju tri knjige, od katerih je bila ena misal.7 Ker se je srednjeveška knjižnica kranjske cerkve ohranila, glede identitete tega misala ne more biti dvoma. Vendar pa je iz navedenega podatka o knjigi tudi razvidno, da ni nastala po narocilu kranjske cerkve, saj ji je bila podarjena. Rokopis sam nima zaznamkov glede svojega porekla; o tem je mogoce soditi le na osnovi njegove vsebine. Za okvirno orientacijo glede liturgicne pripadnosti rokopisa in obmocja njegovega izvora si velja ogledati njegove aleluje. Vrsta pobinkoštnih aleluj je v tem rokopisu natancno ista kot v rokopisih avstrijskih avguštincev;8 razumlji­vo je, da je ta drugacna od oglejske, ceravno imata obe tudi nekaj skupnega.9 Kar zadeva aleluje velikonocnega obdobja, je misal iz Kranja skladen z oglej-skim obredom.10 Liturgicna pripadnost rokopisa je tako nejasna, vsaj na prvi pogled. Lahko bi nastal v katerem od avstrijskih avguštinskih samostanov 3 Prevod ustreznega dela listine je v tej knjigi, str. 338. 4 Gl. v tej knjigi, str. 248. 5 Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta monodica medii aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997. 6 NŠAL, Rkp 11 (olim 19). Kodikološki opis rokopisa: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931, št. 98. 7 Kos, nav. delo, 166. 8 Husmann, Heinrich, »Zur Stellung des Messpropriums der Österreichischen Augustinerchorherren«, Studien zur Musikwissenschaft 25 (1962), 263. 9 Za pobinkoštne serije aleluj oglejskega obreda gl. Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, LXXVIII. 10 Gl. v tej knjigi, str. 108. ¦ Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem (Klosterneuburg, Sankt Florian, Vorau, Seckau), morda pa tudi kje na ozemlju patriarhata. V misalu iz Kranja je 59 razlicnih sekvenc; brez glasbenega zapisa se poja­vljajo delno v samih mašnih formularjih, delno pa so zbrane v skupnem sve­tniškem delu ob koncu rokopisa. V številnih mašnih formularjih so le incipiti sekvenc, ki jih je mogoce najti v skupnem delu ali pa kje drugje v rokopisu. Ker rokopis ne vsebuje oglejskega obreda, je mogoce, da je z njim na Kranjsko prišla vrsta sekvenc, ki jih tu poprej ni bilo. Drugi sekvence vkljucujoci viri so zgolj nepopolni fragmenti unicenih gradualov, misalov in sekvenciarjev, ohranjeni skoraj izkljucno kot knjigoveško gradivo; zalepljeni na platnice raznih drugih rokopisov ali tiskov so razpršeni po razlicnih knjižnicah in arhivih. Po obsegu so razlicni: od enega do vec kot deset folijev. Kar zadeva njihovo starost, je komaj kateri iz casa pred drugo pol. 13. stoletja. Z ozirom na obmocje njihovega izvora je znacilno, da so vsi pisani v nemških pisavah: starejši so v nemških adiastematskih nevmah, mlajši pa v gotski notaciji, zlasti v tipu, ki se oznacuje kot metensko-nemška gotska notacija (v tej knjigi kot gotska notacija južnonemškega tipa). Fragmentarno gradivo povecuje repertoar kranjskega misala za 28 sekvenc, kar pomeni, da šteje celotni repertoar sekvenc v zajetem gradivu 87 sekvenc (gl. preglednico na koncu razprave).11 Ce primerjamo repertoar kranjskega misala z repertoarjem, sestavljenim na osnovi fragmentov, je ocitno, da se precej razlocujeta. Tako kot je v fragmentih 28 sekvenc, ki jih v misalu ni mogoce najti, tako je v misalu 18 sekvenc, ki jih v fragmentnem gradivu ni. Krajšave v preglednici: N: Notker Balbulus; P: repertoar oglejskih rokopisov (gl. navedek v op. 14); M: Missale Aquileiense, Augsburg, 1494 (Katalog 4.4); Z: zagrebški missal (gl. navedek v op. 16); S: ostrogonski misal in gradual (gl. navedek v op. 17); K: misal iz Kranja (gl. navedek v op. 6); Fa: fragmenti iz NŠAL; Fb: fragment iz Biblioteke SAZU (Katalog 2.68); Fc: fragment iz cistercijanske opatije Sticna (Katalog 2.134); Fh: fragmenti iz ZAL; Fk: fragment iz Franciškanskega samostana Kamnik (Katalog 2.28); Fn: fragmenti iz NUK; Fr: fragmenti iz ARS; Fs: fragmenti iz Semeniške knjižnice Ljubljana; AH: Analecta hymnica (prva številka oznacuje zvezek, druga številko besedila; drugace je v opombah, kjer pomeni druga številka stran, razen ce je drugace oznaceno); A: repertoar avstrijskih avguštincev; oznacene (–) so samo sekvence, ki v tem repertoarju manjkajo (Prassl, Franz Karl, Studien zu Repertoire und Verwendung von Sequenzen in der Liturgie österreichischer Augustinerchorherren vom 12. bis zum 16. Jh., Gradec: Univerza v Gradcu, 1987 (doktor-ska disertacija); dostopno na spletni strani: Musikalische Quellen des Mittelalters in der Österreichischen Nationalbibliothek); B: repertoar avstrijskih benediktincev; oznacene (–) so samo sekvence, ki v tem repertoarju manjkajo (Táborszky, Györgyi, Studien zu Repertoire und liturgischer Verwendung von Sequenzen in mittelalterlichen österreichischen Benediktinerklöstern, Gradec: Univerza za glasbo in predstavitveno umetnost, 2012 (dok­torska disertacija); dostopno na spletni strani: Musikalische Quellen des Mittelalters in der Österreichischen Nationalbibliothek). To pomeni, da imata misal na eni strani in fragmentno gradivo na drugi le 42 skupnih sekvenc, kar je manj kot polovica celotnega repertoarja. Prikazano nesorazmerje postavlja vprašanje, ali je sekvence, prisotne v misalu, in sekvence v fragmentnem gradivu dopustno združiti in obravnavati kot en sam reperto­ar. Iz dileme si lahko pomagamo s temle premislekom: Ohranjene sekvence posameznih fragmentov v nobenem primeru ne predstavljajo vseh sekvenc rokopisov, ki so jim fragmenti nekdaj pripadali. Misliti si je mogoce, da bi bilo v primeru, da bi bili rokopisi, ki so jim ohranjeni fragmenti nekdaj pripadali, popolni, omenjeno nesorazmerje med sekvencami kranjskega misala na eni in sekvencami fragmentarnega gradiva na drugi bolj izravnano. Ugotovitve o repertoarju Repertoar 87 sekvenc ocitno sestoji iz vec plasti, ki se locijo po casu in kraju nastanka posameznih sekvenc. Ni presenetljivo, da je v najstarejši plasti 21 sekvenc, ki se pripisujejo Notkerju Balbulusu, kar je vec kot dve tretjini njego­vega opusa.12 Vendar pa ta najstarejša plast zaradi svoje vsesplošne razširjenosti ne more biti znacilna za obravnavani repertoar; usmeriti se je treba v analizo njegovega drugega dela, ki obsega 66 sekvenc; prvo vprašanje v zvezi z njim je, ali se ujema z repertoarjem oglejskih središc in v kolikšni meri. Tudi repertoar oglejskih rokopisov, med katerimi je najpomembnejši sekvenciar iz Ogleja,13 sestoji iz vrste plasti. Po že opravljeni analizi so v njem sanktgallenske sekvence, nemške (tj. nastale na nemškem prostoru), vse­splošno razširjene sekvence, dominikanske in pristno oglejske – tiste, ki so bile znane le znotraj patriarhata.14 Pomenljivo je, da se ta repertoar ne sklada z repertoarjem sekvenc zgodnjih oglejskih tiskanih liturgicnih knjig, npr. z repertoarjem tiskanega oglejskega misala iz leta 1494. Ta misal, v katerem vidimo gotsko notacijo, in ne kvadratne notacije, s katero so pisani oglejski rokopisi, je bil tiskan v Augsburgu.15 Dejstvo, da se njegove sekvence ne ujemajo s starejšimi oglejskimi rokopisi, ima morda vzrok v tem, da je bil tiskan v južno­nemškem okolju, kar bi do dolocene mere lahko vplivalo na njegovo vsebino. To pomeni, da je težko dolociti, kaj natancno bi bil oglejski repertoar sekvenc. Z ozirom na to, da se augsburški tisk glede sekvenc ne ujema s starej­šimi oglejskimi rokopisi, ni cudno, da se repertoar 87 sekvenc loci tako od 12 Crocker, Richard L., The Early Medieval Sequence, Berkely: University of California Press, 1977, 404–405. 13 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. I. 14 Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, LXXIX–LXXXIII. 15 Gspan, Alfonz, in Josip Badalic, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana: SAZU, 1957, št. 795. ¦ Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem augsburškega tiska kot od oglejskih rokopisov: kar 23 njegovih sekvenc manjka v obeh pravkar navedenih repertoarjih; 9 jih poleg tega manjka le v oglejskih rokopisih, prisotne pa so v tiskanem misalu, in 8 jih manjka v slednjem, naj-demo pa jih v oglejskih rokopisih. Številne sekvence obravnavanega repertoarja so bile znane tudi na podro-cjih vzhodno od patriarhata; 49 jih je v zagrebškem misalu iz 13. stoletja.16 in 43 v obeh mašnih rokopisih iz Ostrogona, v misalu in gradualu.17 Zagrebški misal, pisan v nemških nevmah, bi bil lahko kopiran nekje na jugu cesarstva;18 dejstvo, da je bil v uporabi v Zagrebu, tako prica le o širitvi na južnonemških podrocjih znanih sekvenc preko jugovzhodnih meja cesarstva. Podobno bi bilo mogoce reci za ostrogonske vire. Poudariti je treba, da v obravnavanem repertoarju ni sekvenc, ki bi nastale na latinski liturgiji pripadajocem vzhodu19 in bi se širile proti zahodu. Možna izjema je sekvenca Sonent hymni Deo digni za praznik sv. Egidija, saj se najstarejši vir zanjo dozdeva Codex Pray.20 Za sekvence, ki jih ni niti v oglejskih rokopisih niti v oglejskem tiskanem misalu – kot omenjeno, je takih je 23 –, je možno domnevati, da so bile poznane v južnonemških deželah. Christus Jacobum vocavit je bila med drugim prisotna v Freisingu in v Sankt Florianu;21 Magne Deus Adonay za praznik prenosa sv. Nikolaja je znana iz dunajskega vira,22 Veneremur hodie hastam za praznik De lancea et corona iz salzburških rokopisov.23 V isto skupino spada Conceptio Mariae virginis, varianta sekvence Nativitas Mariae virginis, poznane tudi oglej­skemu repertoarju, vendar odsotne v obravnavanem gradivu. Simptomaticno je, da se varianta s »Conceptio« pojavlja v mnogih južnonemških virih.24 Sekvenco Stabat juxta Christi crucem za Marijine praznike v velikonocnem 16 Zagreb, Metropolitanska knjižnica, MR 70. Za seznam in njegovo obravnavo gl. Breko, Hana, »Das Missale MR 70 der Zagreber Metropolitanbibliothek – Untersuchungen zum Entstehungskontext«, Srednjeveška glasba v Sloveniji in njene evropske vzporednice, ur. Jurij Snoj, Ljubljana: Založba ZRC, 1998, 133–144. 17 Missale notatum Strigoniense, ur. Janka Szendrei in Richard Rybaric, Musicalia Danubiana 1, Budimpešta: MTA, Zenetudományi Intézet, 1982 (seznam sekvenc je na 96–96); Graduale Strigoniense, ur. Janka Szendrei, Musicalia Danubiana 12, Budimpešta: Magyar Tudományos Akadémia, Zenetudományi Intézet, 1993 (seznam sekvenc je na 208–209). 18 Breko, »Das Missale MR 70«, 140. 19 Ceške sekvence so obravnavane v delu: Vlhová, Hana, »Das Repertorium der Sequenzen in Böhmen bis 1400«, Cantus planus. Papers read at the Fourth Meeting, Pécs, Hungary, ur. László Dobszay, Ágnes Papp in Ferenc Sebo, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology 1992, 467–468. 20 AH 9, 90. 21 AH 9, 174. 22 AH 10, 278. 23 AH 9, 24. 24 AH 54, 289–290. obdobju, ki je ocitno stvaritev 14. stoletja, najdemo v avstrijskih rokopisih.25 V obravnavanem repertoarju je v adiastematskem fragmentu, ki izvira s konca 13. stoletja in bi bil lahko eden najstarejših virov zanjo. Za nekatere sekvence iz iste skupine 23 sekvenc se zdi, kot da bi poto-vale od severa proti jugu, kjer jih med drugim najdemo tudi v obravnava­nem repertoarju. Sekvenca Jesu fili summi patris, znana iz sanktgallenskih virov 11. stoletja, se pojavi v 14. stoletju v Seckauu26 in slednjic v misalnem fragmentu s Kranjske. Podobno je s sekvenco Plausu laeto jubilemus za god sv. Erentrude, prve opatinje salzburškega samostana Nonnberg. Viri zanjo izvirajo iz Salzburga, Klosterneuburga in Krke na Koroškem.27 Orisane poti so zgolj hipoteticne in bi jih širši izbor virov lahko tudi zameglil. Iz skupine 23 oglejskemu repertoarju domnevno nepoznanih sekvenc omenimo še zagonetno marijansko sekvenco In suprema hierarchia, ki jo AH navajajo le za neki oglejski gradual iz 15. stoletja (zdaj v Vidmu),28 ne najdemo pa je niti v augsburškem (oglejskem) tisku niti v repertoarju starejših oglejskih rokopisov. Rokopisi avstrijskih avguštincev in avstrijskih benediktincev vsebujejo skoraj vse sekvence obravnavanega repertoarja in tako tudi one, ki so znane tudi oglejskim virom. Ce si ogledamo, katere sekvence v teh dveh repertoarjih manjkajo, vidimo, da z eno izjemo (Clarus dies et decorus) manjkajo tudi v oglej­skem. Med razlicnimi repertoarji je ocitno zelo težko postavljati ostre meje. Zanimiva je sekvenca Laetabundus devote te laudet za god sv. Katarine. Obstojijo vsaj štiri sekvence za imenovano mucenko, ki imajo podobne zacetke in so vse besedilne parafraze marijanske sekvence Laetabundus exsultet fidelis chorus,29 prisotne tudi med obravnavanimi viri. Poleg tega, da so bile narejene na osnovi iste široko poznane stvaritve, kažejo te sekvence tudi medsebojne vplive: Ce primerjamo njihova besedila, se dozdeva, da so nastale druga po drugi, zaradi cesar predstavljajo skupino ozko povezanih sekvenc. Z ozirom na to ni presenetljivo, da se sekvenca Laetabundus devote v obravnavanem repertoarju ne ujema z nobeno od omenjenih štirih, pac pa predstavlja novo varianto. Sekvence za god sv. Katarine z zacetkom »Laetabundus« so bile znane na širokem prostoru; najdemo jih v virih, ki se raztezajo od Sankt Gallena na zahodu do Krakova na vzhodu. Kolikor je mogoce soditi, se nobena od njih 25 AH 8, 56. 26 AH 54, 336–337. 27 AH 9, 151. 28 AH 37, 80, št. 82. 29 AH 9, št. 262; AH 40, št. 260; AH 44, št. 196; AH 54, št. 54. ¦ Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem ne pojavi pred 15. stoletjem,30 kar nakazuje, da je bilo parafraziranje omenjene marijanske sekvence omejeno na pozni cas. Zakljucek Obravnava omogoca nekaj splošnih ugotovitev: (1) Simptomaticno je, da se repertoar sekvenc oglejskih rokopisov ne ujema z repertoarjem sekvenc v oglejskem misalnem tisku. Zdi se, da je bil pri nastajanju novega rokopisa ali tiska izbor sekvenc kot sestavnih delov mašnih proprijev razmeroma prost in odvisen od tega, kar je imel sestavljavec v svoji bližini, kot tudi od okusa oko­lja, v katerem ali za katerega je novi rokopis nastajal. (2) Ni videti, da bi bil pri oblikovanju repertoarja sekvenc najodlocilnejši dejavnik pripadnost cerkveni pokrajini. Prisotnost ali odsotnost posameznih sekvenc ali njihovih skupin se zdi bolj odvisna od kulture okolja in njegove politicne pripadnosti. (3) Slika, ki jo daje medsebojna primerjava posameznih repertoarjev – repertoarjev posameznih rokopisov, posameznih središc, posameznih podrocij – je zelo razpršena in nedolocljiva. Sekvence v virih slovenskih hranišc Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 1 Ad celebres rex caelice Michaelis MZ Fa Fh 53, 190 2 Ad laudes salvatoris De Confessore Pont. PM K 54, 88 3 Agni paschalis esu potuque Fer. 3. post Pascha NPMZS K 53, 50 4 Agone triumphali Martyrum NPMZS K Fk 53, 229 5 Ave Maria gratia plena BMV PZS Fs 54, 216 6 Ave praeclara maris stella BMV PMZS K Fa Fk 50, 241 7 Benedicta semper sancta Dom. Trinitatis PMZS K Fh 7, 95? 8 Caeli enarrant gloriam Dei In Divisione Apostolorum PMZS K Fa Fh Fr Fs 50, 267 30 Glej kriticni aparat k sekvencam, navedenim v predhodni opombi. Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 9 Caeli regem attolamus Annae Matris M K 55, 62 10 Christus Jacobum vocavit Jacobi K 9, 233 11 Clare sanctorum Apostolorum NPMZS K Fh Fk 53, 228 12 Clarus dies et decorus Sigismundi M Fk 8, 278 – – 13 Concentu parili In Purificatione NPMZS K Fa Fh Fs 53, 99 14 Conceptio Mariae virginis In Conceptione Fh 54, 188 15 Congaudeant angelorum chori In Assumptione NPMZ K Fa Fh 53, 104 16 De profundis tenebrarum In Depositione Augustini PMZ Fh 55, 75 17 Deus in tua virtute Andreae PMZ K Fa 53, 122 18 Dies irae Pro Defunctis P Fs 54, 178 19 Dilectus Deo et hominibus De simplici confessore M K 54, 90 20 Dixit dominus ex Bassan In Conversione Pauli PZ K Fh Fs 50, 269 21 Eia recolamus laudibus Nativitas PMZS K Fh Fr 53, 16 – – 22 Excelsi pastoris vincula In Vinculis Petri K – 23 Exsultent filiae Sion Virginum PMZS K Fk 50, 271 24 Festa Christi omnis In Epiphania NPMZS K 53, 29 25 Gaude Dei genetrix quam BMV K 53, 15? 26 Gaude mater luminis BMV PZS Fk 54, 225 27 Gaude Sion quod egressus Elisabeth MZS K Fh 55, 120 ¦ Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem ¦ Sekvence v liturgicnem rokopisju na Slovenskem Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 28 Grates nunc omnes Nativitas PMZS K Fh 53, 10 29 Grates salvatori ac regi Fer. 4 post Pascha NMZS K 53, 52 30 Gratuletur orbis totus Margaritae K Fh Fr 55, 232 31 Haec est sancta sollemnitas Fer. 6. post Pascha NPZ K Fh 53, 56 32 Hanc concordi famulatu Stephani NPMZS K Fh Fs 53, 215 33 Hoc in natalitio Georgii Z Fh 55, 147 34 Hodiernae festum lucis De Lancea et Corona M K 54, 140 35 Hodiernae festum lucis est Achatii Fh 55, 38 36 Hodiernae lux diei celebris BMV PMZS K Fa Fh 54, 219 37 In suprema hierarchia BMV Fh 37, 82 – – 38 Inclite psallamus Henrici Imperatoris Fh Fr 55, 225 – – 39 Jesu fili summi patris BMV Fr 54, 215 – 40 Joannes Jesu Christo Joannis NPMZS K Fb Fh Fs 53, 168 41 Jubilemus Deo trino Kunigundae Z Fs 55, 214 42 Laetabundus devote te laudet Catharinae Fh ? – – 43 Laetabundus exsultet fidelis BMV PMS Fk 54, 2 44, 311? 44 Laetabundus sit jocundus Thomae Ep. K – – – 45 Lauda Sion salvatorem Corporis Christi PMZS K Fb 50, 385 46 Laude Christo debita Nicolai PZ K Fh 55, 265 Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 47 Laudes Christo redempti Dom. 1. post Pascha Z Fh 53, 45 – 48 Laudes crucis attolamus In Inventione Crucis PMS Fh 42, 13 54, 120? 49 Laudes Deo concinat orbis Fer. 5. post Pascha NS K 53, 53 50 Laudes salvatori voce Dom. Resurrectionis NPMZS Fa Fh Fn 53, 36 51 Laurenti David magni Laurentii NPMZS K Fa Fh 53, 173 52 Laus sit regi gloriae Agnetis P Fh Fr 55, 51 53 Laus tibi Christe patris Innocentium PMZ K Fh Fs 53, 157 54 Laus tibi Christe qui es Mariae Magdalenae PMZS K Fa Fh 50, 268 55 Magne Deus Adonay Trans. Nicolai K 10, 368 – 56 Mane prima sabbati Sabb. post Pascha S K 54, 143 57 Mittit ad virginem non BMV PMS K 54, 191 58 Mundi renovatio nova Dom. 1. post Pascha PMS K Fh 54, 148 59 Natus ante saecula Nativitas 3 NPMZS K Fh 53, 15 60 O beata beatorum Martyrum PMS K Fk Fr Fs 55, 14 61 Omnes sancti seraphin Omnium Sanctorum NPMZS K Fa Fh 53, 112 62 Pangamus creatoris atque Fer. 2. post Pascha PMZS K Fa 53, 46 63 Petre summe Christi pastor Petri et Pauli NPMZS K Fa Fh 53, 210 Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 64 Plausu chorus laetabundo Evangelistarum PMZS K Fh Fk Fs 55, 6 65 Plausu laeto jubilemus Erentrudis Fh 9, 201 – 66 Psallat ecclesia mater In Dedicatione Ecclesiae NPMZ K Fh Fk 53, 247 67 Psallite regi nostro In Decoll. Joannis Bapt. PMZ Fs 50, 270 68 Rex Deus Dei Dom. 1. post Pascha Z Fh 50, 240? 69 Sacerdotem Christi Martinum Martini PMZS K Fa Fh 53, 181 70 Salve mater salvatoris BMV PM Fa Fh Fs 54, 245? 71 Salve Thoma Thomae Apostoli M Fh 55, 322 72 Sancti baptistae Christi Joannis Baptistae NPMZS K Fa Fh 53, 163 73 Sancti spiritus assit nobis Dom. Pentecostes NPMZS K Fa Fs 53, 70 74 Sanctissimae virginis votiva Catharinae PM K Fa 55, 203 75 Serpens antiquus In Inventione Crucis Z K Fh Fn 50, 278 76 Sonent hymni Deo digni Aegidii Fn 9, 110 – 77 Spe mercedis et coronae De uno Martyre PMS K 55, 9 78 Stabat juxta Christi crucem BMV Fk 8, 58 79 Stirpe Maria In Conceptione NPMZS Fh Fs 53, 95 80 Summi triumphum regis In Ascensione NPMZS K Fh 53, 67 Zacetek Praznik Konk. Viri AH A B 81 Veneremur hodie hastam De Lancea et Corona Fh 9, 21 – – 82 Veni praecelsa domina In Visitatione P K 54, 193 83 Veni sancte spiritus Fer. 2. post Pent. PMS K Fa Fs 54, 153 84 Verbum bonum et suave BMV PM K Fk 54, 218 85 Verbum Dei Deo natum Joannis ante Portam MZ K 55, 188 86 Victimae paschali Dom. Resurrectionis PMZS K Fa Fc Fh Fr 54, 7 87 Virgini Mariae laudes intonent BMV PMS K Fa Fk 54, 18 ? Koralni rokopisi koprske stolnice Škofijski arhiv Koper hrani komplet osmih koralnih kodeksov, ki vsebujejo domala celotni gregorijanski korpus (gl. preglednico 1):1 GR I in GR II prinašata mašne proprije za temporalne in sanktoralne praznike; oba rokopisa imata na koncu tudi kirial z vrsto ordinarijskih spevov; ANT I–IV vsebujejo oficijsko liturgijo za temporalno plast leta; ANT V podaja oficijsko liturgijo za sanktoralne praznike leta, ANT VI pa oficije za posamicne kategorije svetniških godov. Kodeksi so bili prvic zabeleženi pred stoletjem, ko jih je kratko popisal H. Folnesics.2 Ceprav izgledajo kot enovit komplet, bo iz nadaljevanja razvidno, da imajo razlicne izvore. Doslejšnje obravnave Koprski kodeksi so bili v muzikološki literaturi nekajkrat omenjeni ali našteti, pogosto kar s Folnesicsevimi oznakami in podatki.3 Vsebinsko še * Ta in sledeca razprava temeljita na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Plainchant Manuscripts from Koper / Capodistria«, Dvanajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Lillafüred (Madžarska), 23. – 8. avgust 2004 (referat); (2) »Koralni kodeksi koprske stolnice«, De musica disserenda 1/1–2 (2005), 115–139; (3) »The Plainchant Manuscripts from Koper / Capodistria«, Cantus Planus. Papers Read at the 12th Meeting, ur. László Dobszay, Budimpešta: Institute for Musicology of the Hungarian Academy of Sciences, 2006, 489–502. 1 V prvem stolpcu preglednice je podana vsebina, v drugem so krajšave, uporabljene v nadaljevanju tega spisa, v tretjem Folnesicseve oznake vsebine, ki niso zmeraj tocne, v cetrtem njegovo oštevilcenje, v zadnjem pa njegove ocene starosti. – V casu, ko je nastala prva verzija tega spisa (gl. zgoraj), rokopisa ANT III v koprskem arhivu ni bilo; krajšave so zdaj ustrezno spremenjene: ANT III v prvi verziji spisa je zdaj ANT IV itd. 2 Folnesics, Hans, Die illuminierten Handschriften im österreichischen Küstenlande, in Istrien und der Stadt Triest, Beschreibendes Verzeichnis der Illuminierten Handschriften in Österreich, zv. 7, ur. Franz Wickhoff in Max Dvorák, Leipzig, 1917, 23–29. 3 Höfler, Janez, in Ivan Klemencic, Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800. Katalog, Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1967, 20–21 (osnovni podatki o Preglednica 1: Koprski koralni rokopisi Vsebina Krajšava Folnesics Št. Cas Gradual temporal GR I Antiphonarium diurnum 18 14. stol. sanktoral GR II Graduale 25 14. stol. Antifonal do kvadragezime ANT I Antiphonarium nocturnum 22 15. stol. kvadragezima ANT II Antiphonarium nocturnum 23 15. stol. velikonocni cas ANT III Antiphonarium proprium de tempore 24 jesenski del ANT IV Graduale Romanum 21 15. stol. sanktoral ANT V Antiphonarium proprium sanctorum 19 15. stol. skupni del ANT VI Chorale 20 15. stol. niso bili natancneje popisani. Vec kot glasbeni zgodovinarji in liturgiki so se z njimi ukvarjali umetnostni zgodovinarji, in sicer zaradi njihovega sli­karskega okrasja, ki je v štirih od njih nekoliko bogatejše. Ugotovitve v zvezi s slikarskim okrasjem GR I so zanimive: rokopis naj bi bil iz prve pol. 14. stoletja; njegovih prvih 6 inicial naj bi zasnoval, a ne dokoncal neki mojster, ki se je izoblikoval v Benetkah in deloval med drugim in tretjim desetletjem 14. stoletja; z izjemo prve je te iniciale stoletje kasneje dokoncal neki drugi iluminator, ki je okrasil tudi GR II. Iz tega je mogoce sklepati, da je deloval v Kopru. Nadaljnji slikarski okras GR I (po omenjenih 6 inicialkah) je delo drugega mojstra 14. stoletja.4 O antifonalih sodi umetnostna zgodovina takole: ANT I je iz prve pol. 15. stoletja; njegov sicer redkejši slikarski okras naj bi bil delo provincialnega padovanskega slikarja.5 ANT V naj bi po slikarskem okrasju sodec nastal tik pred sredino 15. stoletja v Firencah; to je razvidno iz njegove sicer edine ilu­minirane iniciale (Marijino oznanjenje v iniciali M/issus est/), ki kaže ocitno sorodnost z iluminacijami v nekaterih florentinskih rokopisih omenjenega casa. Rokopis bi mogel priti v Koper za casa koprskega škofa Francesca Biondija (1428–1448), ki je bil Florentinec. V njegovem casu je bila obnovljena stolnica leta 1445 ponovno posvecena in zelo verjetno je Biondi skrbel tudi za nabavo osmih kodeksih, ki jih navaja Folnesich, so podani pot št. 17–24); Radole, Giuseppe, La musica a Capodistria, Trst: Centro studi storico-religiosi Friuli-Venezia Giulia, 1990, 12–13; Bagaric, Alenka, »Pergamentni kodeksi in prvi tiski liturgicne glasbe«, Glasbena dedišcina slovenskih obalnih mest do 19. stoletja. Vodnik po razstavi, ur. Metoda Kokole, Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 10–12. 4 Franco, Tiziana, »Rokopisi koprskega stolnega in kapiteljskega arhiva«, Gotika v Sloveniji, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1995, 345–346 (št. 200). 5 Franco, nav. delo, 350 (št. 203). ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice ustreznih liturgicnih rokopisov.6 Tudi za iluminacije v ANT VI se domneva, da so iz prve pol. 15. stoletja; bile naj bi delo dveh mojstrov, od katerih naj bi bil eden v Benetkah delujoci Lombard. Rokopis naj bi zelo verjetno nastal po letu 1422, ko so bile Kopru vrnjene odtujene relikvije sv. Nazarija, prvega koprskega škofa. To naj bi bil vzrok, da vsebuje rokopis dve upodobitvi ime­novanega svetnika. Nazarius de Iustinopoli, podpisan v rokopisu, bi mogel biti ista oseba kot neki »Nazarius diaconus iustinopolitanus«, ki ga omenjajo dokumenti mestne kurije.7 Posamezni rokopisi: vsebine, plasti, roke Gradual I Rokopis sestoji iz 295 listov; prvi in zadnji sta papirnata, prazna in neo­številcena, vendar je prvi v prvotnem oštevilcenju že upoštevan. Na osno-vi natancnejšega pregleda vsebine in rok si je mogoce ustvariti predstavo o postopnem nastajanju rokopisa (gl. preglednico 2): Osnovni in prvotni korpus GR I predstavlja temporal z nekaterimi dodatnimi mašami, se pravi foliji od 2 do vkljucno folija 269. Temporal obsega proprije od prve adventne do štiriindvajsete nedelje po binkoštih. Na zacetku je antifona Vidi aquam, ki je bila vsebinsko priprava na katero koli mašo v prvi polovici leta. Dodatne maše oz. speve, zapisane na fol. 261v–269v, je pisala ista roka kot predhodni del temporala. Iz tega je mogoce sklepati, da sodijo v prvotno zasnovo kodeksa in predstavljajo dopolnilo, ki se je ob koncu kopiranja temporala izkazalo kot potrebno. Zadnji od dodatnih proprijev, tisti za praznik sv. Rešnjega telesa, se konca na fol. 269v in spodnji del te strani je ostal nepopisan. Zdi se, da se je rokopis v svoji prvotni podobi na tem mestu koncal. Sledi sekvenciar, ki vkljucuje le štiri najobicajnejše sekvence (Victimae paschali, Sancti spiritus, Veni sancte spiritus, Lauda Sion). Sekvenciar se konca na fol. 278r spodaj. Sekvenciar predstavlja prvi kasnejši dodatek rokopisu; v svoji drugi podobi je rokopis torej sestajal iz folijev do vkljucno fol. 280; to je razvidno iz dejstva, da imajo foliji do vkljucno 278, na katerega recto strani se koncuje sekvenciar, enotno oštevilcenje, ki je delo ene same roke. Folija 279 in 280 sta bila prvotno prazna in ostala sta neoštevilcena. Še kasneje sta dve mlajši, a domnevno še vedno srednjeveški roki na prazne strani 278v ter 279r in 279v zapisali dva ordinarij-ska speva, Gloria in Kyrie, fol. 280 pa je ostal prazen. Slednjic je bil rokopisu dodan še kirial in neka mlajša roka je nadaljevala s številcenjem folijev, zacenši 6 Franco, nav. delo, 346–348 (št. 201; na str. 348 je kot koprski škof v letih 1428–1448 napacno imenovan Giovanni Dominici). 7 Franco, nav. delo, 348–350 (št. 202; avtorica dokumentov z imenom diakona Nazarija ne navaja). s folijem 279, vendar je številcenje sredi kiriala opustila. Kirialu oz. rokopisu manjka vsaj en list, saj njegov zadnji spev, drugi od dveh Credo, ni popoln. Preglednica 2: Vsebina Graduala I Fol. Vsebina Roke Opombe Ošt. 1 Ošt. 2 1 prazno papir 2r an. Vidi aquam A 2– 2v–261v temporal za celotno lit. leto A … B 261v–269v dodatne maše B 261v Joannis Ev. le of. Justus ut palma 262r Innocentium brez introita 263r Thomae Archiep. 264v Silvestri 266r De Trinitate 268r Corporis Christi fol. 269v spodaj prazen 270r–278r sekvenciar –278 278v–279v Gloria X 279– 279v Kyrie fol. 279v spodaj prazen 280 prazno 281r–294v kirial C 295 prazno papir Pisava poznih rokopisov, še posebej italijanskih, je izrazito enolika: posa­mezne crke, pa tudi notacijski znaki se zapisujejo na enak nacin, z enakimi potezami, zaradi cesar je locevanje rok težavno in tvegano. Vprašanje piscev, ki so kopirali GR I, je zapleteno: pisava se od prve strani dalje postopoma spreminja, zaradi cesar je težko reci, ali je rokopis delo vec kot enega pisca in kje natancno se pisava enega konca. V obliki hipoteze je za GR I mogoce predpostaviti štiri roke: zacetno, oznaceno v tem pregledu s crko A (gl. sliko 1),8 roko B, ki je kopirala zadnji del temporala ter sekvenciar (gl. sliko 2),9 roko C (gl. sliko 3), ki je kopirala kirial, in roko, ki je na prvotno prazne strani 278v–279v vpisala dva ordinarijska speva (roka X). Gradual II Rokopis ima zelo zapleteno sestavo (gl. preglednico 3), saj mu je bilo ocitno veckrat kaj dodano ali odvzeto. Njegov osnovni korpus predstavljajo foliji, 8 Vsebina: konec aleluje Dies sanctificatus, zacetek ofertorija Tui sunt celi. 9 Vsebina: konec komunia Quis dabit, zacetek introita Ego clamavi. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice ki so zdaj oštevilceni s številkami od 2 do 168 in od 170 do 173; folij 169 je bil kasneje izrezan in predstavlja lakuno. Tudi folij 1 je bil skoraj v celoti izrezan, tako da je od njega ostal le ozek levi pas. Upoštevajoc navedene umanjkljaje obsega torej osnovni korpus rokopisa 171 folijev. Zadnji folij, oštevilcen s šte­vilko 173, je vsebinsko zakljucen, kar pomeni, da je bil v rokopisu, kakršen je prvotno obstajal, zadnji. Rokopis ima vrsto kasnejših dodatkov. Zgodnji dodatek oz. ostanek zgo­dnjega dodatka rokopisu predstavlja folij, ki je med oštevilcenima folijema 182 in 183 in nosi številko 175. Ta številka je napisana z isto roko kot številke v zadnjem delu osnovnega korpusa rokopisa. To nakazuje, da je imel rokopis zgodnji dodatek, ki je sestajal iz vec kot dveh listov – vsebina folija s številko 175 ni popolna –, od katerih je ostal le folij z zdajšnjo številko 175. Vendar pa je bil ta zgodnji dodatek glede na svojo vsebino napacen; na njem so namrec oficijski spevi za praznik spremenjenja (In Transfiguratione Domini), kar bi sodilo v antifonal. Vsi ostali dodatki so novodobni in izhajajo iz potridentinskega casa. Prvega med njimi predstavlja zdaj oštevilceni list 1, ki skuša nadomestiti vse­bino prvotnega, skoraj v celoti izrezanega folija 1. K zgodnejšim oštevilcenim dodatkom sodijo tudi listi, ki so zdaj oštevilceni z arabskimi številkami od 174 do 184 in so delo vec novodobnih rok. Kot omenjeno, je znotraj tega dodatka tudi z rimsko številko oštevilceni folij 175; rokopis ima tako dva lista, oznacena s to številko. Mlajši dodatek rokopisu predstavlja vrivek dveh papirnatih listov med zdajšnjima folijema 173 in 174, od katerih nosi prvi številko 174, drugi pa je neoštevilcen. Tudi številko 174 nosita tako dva papirnata lista. Domnevno najmlajši privezek rokopisu je 5 papirnatih in neoštevilcenih listov na zacetku, ki vsebujejo kazalo rokopisa, napisano z roko 19. ali celo 20. stoletja. Preglednica 3 prikazuje sestav celotnega kodeksa; rimske številke nakazujejo domnevno starost posameznih plasti. Preglednica 3: Sestav Graduala II Plast Št. fol. Snov Ošt. 1 Ošt. 2 privezek VI 5 papir nadomestek fol. 1 III 1 papir 1 osn. korpus I 171 pergament 2–168, 170–173 privezek V 2 papir 174 privezek IV 9 papir 174–182 privezek II 1 pergament 175 privezek IV 2 papir 183–184 1 papir Kot je rokopis kodikološko zapleten, tako ima tudi zapleteno vsebinsko sestavo, kar je posledica njegove vecstoletne rabe (gl. preglednico 4). Ce se omejimo na osrednji, srednjeveški korpus rokopisa (tj. 171 pergamentnih foli­jev, oštevilcenih s številkami 2–173), moremo prepoznati v njem pet osnovnih vsebinskih plasti: sanktoral, skupni svetniški del, sekvenciar, kirial ter votivne maše. A rokopis vkljucuje tudi vrivke, nastale ob sami izdelavi rokopisa, ter kasnejše dodatke, vnesene na prvotno prazne strani. Vrivki v siceršnje zapo­redje proprijev, pisani s prvotno roko in del prvotne podobe rokopisa, so trakt in ofertorij na fol. 59v ter 60r, gradual na fol. 63v ter introit na fol. 171r. Ti spevi predstavljajo natancneje sicer nedolocljivo dopolnilo prvotni vsebini rokopisa. Za introit na fol. 171r je npr. navedeno, da sodi v skupni proprij cerkvenih ucite­ljev, kar pomeni, da bi moral biti zapisan v skupnem delu rokopisa. Zakaj je tu, ni povsem razvidno; najbrž samo zato, ker je ob pisanju skupnega dela proprij za imenovano skupino svetniških godov izpadel. Maša o Jezusovem trpljenju (De Quinque Plagis) ter maša za rajne (fol. 135r–140v) bi z ozirom na sestavo rokopisa sodili na njegov konec, v razdelek z votivnimi mašami. Morda je del s posebnimi mašami prvotno vseboval le ta dva formularja in je prvotni pisec votivne maše od fol. 171v dalje pripisal šele naknadno. S tem se ujema dejstvo, da je med votivnimi mašami na koncu rokopisa maša o Jezusovem trpljenju ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice (De quinque Plagis) še enkrat navedena, vendar le sklicevalno, s kazalko na njen zapis na fol. 135r. Preglednica 4: Vsebina Graduala II Fol. Vsebina Roka 2r–64v sanktoral za celotno lit. leto C 59v tr. Gaude Maria C 60r of. Felix namque es C 63v gr. Beatus vir C 64r Francisci novodobna roka 64v Hieronymi Aemiliani novodobna roka 65r–134r skupni svetniški del C 134r–134v Aloysii Gonzaga novodobna roka 135r–137v De quinque Plagis C 137v–140v In Agenda Mortuorum C 140v–148r sekvenciar C 148r–148v Philippi Neri novodobna roka 149r–171r kirial C 166v Camilli de Lellis novodobna roka 167r–171r Credo C 169 lakuna 171r–171v In Nativitate Doctorum introitus C 171v–173v votivne maše C Na prazne strani tako izgotovljenega rokopisa so kasnejše roke vnesle proprije za Franciška, Hieronima, Alojzija Gonzago, Filipa Nerija ter Kamila. Ti dodatki so že potridentinski (v preglednici v kurzivi). Zanimivo je, da se pojavljajo ob koncu posameznih vsebinskih plasti rokopisa. To vodi k domnevi, da rokopis ni bil kopiran kontinuirano in da so njegove enote nastajale loceno; ob koncu nekaterih tako nastalih vsebinskih enot je ostalo nekaj strani praznih in nanje so potridentinske roke vpisovale proprije, ki jih kodeks še ni vseboval: v sanktoralnem delu je ostal prazen fol. 64, na katerega sta bila kasneje vnesena dva nova svetniška proprija. Podobno se je zgodilo ob koncu skupnega dela: na prazen prostor spodnjega dela strani 134r ter na prazno sledeco stran je bil vpisan proprij novodobnega svetnika. Isto se je zgodilo ob koncu sekvenciarja ter ob koncu prvega dela kiriala, pred zapisom dveh melodij za Credo, locenih od ostalih ordinarijskih spevov. Hipoteticno je srednjeveški korpus rokopisa delo roke C, iste, ki je spisala kirial v rokopisu GR I (primerjaj sliko 310 in sliko 411). Antifonal I Rokopis sestoji iz 250 pergamentnih folijev, ki imajo enotno oštevilcenje z rimskimi številkami. Na koncu manjka vsaj en folij, saj zadnja antifona ni popolna. Rokopis se zacenja s prvo adventno nedeljo oz. z vecernicami sobo­te pred njo, konca pa z nepopolno antifono Transeunte domino, ki je po svoji funkciji antifona ad tertiam nedelje v petdesetdnevju (quinquagesima).12 Antifonal II Korpus rokopisa predstavlja 173 pergamentnih folijev (gl. preglednico 5), enotno oštevilcenih s številkami od 2 do 174. Prvi list manjka. Vsebina zadnje 10 Vsebina: konec Kyrie, zacetek Credo z menzurirano melodijo. 11 Vsebina: konec sekvence Veni praecelsa domina, zacetek sekvence Salve virgo virginum. 12 Vsebinski umanjkljaj rokopisa sta nadomešcala dva mlajša papirnata lista, oštevilcena s številkama 251 in 252, ki sta bila v nedolocenem casu pomotoma vstavljena v ANT V. Vsebujeta tri antifone, za katere je navedeno le to, da sodijo h kantiku Magnificat. Najbrž pripadajo dnem po nedelji v petdesetdnevju. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice strani ni popolna, kar pomeni, da je rokopis na koncu vseboval vsaj še en folij. Na zacetku rokopisa so trije papirnati listi, od katerih je popisan le drugi; podobno je ob koncu rokopisa 5 papirnatih listov in zadnji od njih je prazen. Preglednica 5: Sestav Antifonala II Št. folijev Snov Oštevilcenje Opombe 3 papir lista 1 in 3 prazna 173 pergament 2–174 5 papir zadnji list prazen Na prvem pergamentnem foliju je responzorij Ecce nunc tempus, ki je prvi responzorij prve nedelje v kvadragezimi. Kodeks je torej vsebinsko nadalje­vanje ANT I, vendar je med zadnjim pergamentnim folijem ANT I ter prvim pergamentnim folijem ANT II vsebinski umanjkljaj, ki ga nadomešcata dva papirnata lista s konca ANT I (gl. zgoraj) ter papirnati list na zacetku ANT II. Tudi slednji vsebujejo antifone k Magnificat, in sicer za dneve od pepelnicne srede do sobote. Tako je na dodatkih ob koncu ANT I ter na zacetku ANT II vsega skupaj 6 antifon k imenovanemu kantiku, ki najbrž v celoti premošcajo vsebino manjkajocih pergamentnih folijev. Na zadnjem pergamentnem foliju ANT II so antifone hvalnic velike sobote in folij se konca z nepopolnim zapi­som verzikla Caro mea. S kasnejšo roko je na spodnji rob pripisana še antifona Mulieres sedentes, antifona h kantiku Benedictus. Na sledecih papirnatih listih ob koncu rokopisa so spevi za praznik sv. Jožefa, njegovi prvotni vsebini tuj kasnejši dodatek. Antifonal IV Kodeks sestoji iz 88 pergamentnih folijev, oštevilcenih s številkami 1–78 ter 80–89; folij 79 manjka. Kot kaže preglednica 6, se zacenja z zadnjimi štirimi antifonami h kantiku Magnificat za cas, ko so se brali odlomki iz štirih Knjig kraljev – brati so se zacele na ponedeljek po prvi nedelji po binkoštih. (Prvi in osrednji del spevov k imenovanim knjigam je v tu neopisanem ANT III, ki vse­buje liturgijo od velike sobote do vkljucno 11. nedelje po binkoštih.) Antifonam h Knjigam kraljev sledijo antifone h kantikoma Benedictus in Magnificat za cas od 12. pobinkoštne nedelje dalje. Za tem so poletne in jesenske historije, vkljucno z zadnjo iz preroških knjig. Na zadnjem foliju rokopisa so še vedno v sklopu spevov k preroškim knjigam antifone za hvalnice druge nedelje v septembru. Kodeks ni popoln, saj njegova zadnja antifona ni cela.13 ANT I, II in IV je pisala ista roka, oznacena tu kot D (gl. sliko 5).14 Preglednica 6: Vsebina Antifonala IV Fol. Vsebina 1r Historia Regum (antifone k Magnificat) 3v antifone h kantikoma od 12. do 24. nedelje 14r Historia Sapientiae 27v Historia Job 39v Historia Tobiae 48v Historia Judith 55r Historia Esther 58r Historia Machabaeorum 75v De Prophetis 79 lakuna 89v Dom. II. sept. ad laudes an. Antifonal V Rokopis sestavlja 306 pergamentnih enotno oštevilcenih folijev. Na kon-cu manjka vsaj en folij, saj zadnja antifona rokopisa, antifona Dedisti domine habitaculum, ni popolna. Na zacetku kodeksa je neoštevilceni papirnati list, na katerem je z novodobno roko napisano »Proprium Sanctorum«. Tudi na koncu kodeksa je prazen papirnati list. Rokopis je vsebinsko enoten: vsebuje sanktoral za celotno liturgicno leto.15 Pisala ga je roka, oznacena v tem pregledu s crko E (gl. sliko 6).16 Antifonal VI Sestava rokopisa je zaradi kasnejših dodatkov in sprememb razmeroma zapletena (gl. preglednico 7). Osnovni korpus sestavlja 109 pergamentnih folijev, ki so zdaj oštevilceni z rimskimi številkami od 2 do 109. Dva zaporedna folija nosita isto številko 51, zaradi cesar je obseg celotnega korpusa za en folij vecji, kot kaže oštevilcenje. Ta del rokopisa predstavlja zakljuceno celoto, ob koncu katere, na zdajšnjem foliju 109v, je pišcev eksplicit: »Opus Nazarii de Iustinopoli«. Osnovni korpus ni povsem cel: manjka mu en ali dva folija na 13 V vezavi ANT II in ANT IV so odrezki nekega starejšega rokopisa v kvadratni notaciji. 14 Vsebina: konec antifone Cum audisset Job, zacetek responzorija Si bona; levo je viden ostanek starejšega rokopisa v vezavi. 15 Na koncu rokopisa sta dva papirnata lista, ki spadata vsebinsko k ANT I, gl. op. 12. 16 Vsebina: konec responzorija Lucia virgo, verz istega responzorija Sicut per me civitas, zacetek responzorija Rogavi dominum. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice zacetku (pred zdajšnjim folijem 2), kar je razvidno iz dejstva, da se prvi oficij rokopisa (Apostolorum et Evangelistarum) zacenja neposredno z jutranjic­nimi responzoriji, pred katerimi bi morale stati vsaj antifone prvega nokturna s predhodnim invitatorijem. Lakuna na zacetku rokopisa je premošcena s kasnejšim papirnatim listom, ki nosi številko 1, ter z zalepkom na notranji strani platnic. Poleg tega manjka vsaj en folij med zdajšnjima folijema 5 in 6. Dejstvo, da imata ta dva folija zaporedni številki, pomeni, da rokopis prvotno ni imel oštevilcenja. Zdajšnjemu foliju 109 sledi 9 pergamentnih folijev, ki so oštevilceni s številkami od 110 do 118 in predstavljajo prvi vecji dodatek sicer že izgotovljenemu in že uporabljanemu rokopisu. Dodatek je vsebinsko popoln. Sledi prazen in neoštevilcen papirnati list. Drugi vecji dodatek roko­pisu predstavlja nadaljnjih 6 pergamentnih folijev, oštevilcenih s številkami od 120 do 124; zadnji folij drugega dodatka ni oštevilcen. Ta dodatek je bil ob vezavi rokopisa napacno vložen vanj: njegov zadnji, neoštevilceni folij bi moral stati na njegovem zacetku, se pravi pred zdajšnjim folijem 120. Drugi dodatek rokopisu vsebinsko ni popoln: Na verso strani njegovega zadnjega folija (upoštevajoc, da je bil dodatek napacno vložen, je to oštevilceni fol. 124) je zacetni del antifone Ave regina caelorum; njen konec manjka, kar pomeni, da je dodatek obsegal vsaj še en list. Najmlajše dodatke rokopisu predstavlja­jo papirnati listi na njegovem zacetku in na njegovem koncu. Eden od teh je prilepljen na notranjo stran prvih platnic; sledi mu list, oštevilcen s številko 1. Na koncu sta dva neoštevilcena papirnata lista. Preglednica 7: Sestav Antifonala VI Plasti Št. fol. Snov Oštevilcenje Opombe zalepek papir dodatek 1 papir 1 korpus 109 pergament 2–51, 51–109 umanjkljaji: 1 ali 2 fol. na zac., 1 fol. med fol. 5 in 6 dodatek 1 9 pergament 110–118 vrivek 1 papir dodatek 2 6 pergament 120–124 list 125 neoštevilcen dodatek 2 papir Osnovni korpus rokopisa vsebuje oficijski commune sanctorum (gl. pregle­dnico 8; novodobni dodatki so v kurzivi; rimske številke nakazujejo domnevno starost posamicnih rok). Na fol. 85, ki je bil prvotno prazen, je novodobna roka zapisala nekaj spevov, ki se najbrž navezujejo na predhodni oficij velikonocnega casa. Tudi zapisa na zdajšnjem fol. 1 ter na predhodnem zalepku sta novodobna; z njima je bil nadomešcen umanjkljaj prvotnega prvega folija rokopisa. Korpusu rokopisa sledi oficij sv. Nazarija, prvega koprskega škofa, in sicer njegova mlajša verzija. Za oficijem sv. Nazarija je ostalo nekaj praznega prostora, kamor je novodobna roka zapisala nekaj spevov za praznik Jezusovega spremenjenja (In Transfiguratione). Drugi vecji doda­tek rokopisu predstavlja starejša ver­zija oficija sv. Nazarija, katerega zadnji folij je bil v rokopis napacno vložen: oficij se zacne na sicer neoštevilcenem fol. 125 in nadaljuje na foliju 120, za katerim pa vsaj en ali dva folija manj­kata. Ista roka je napisala tudi antifo-no Ave regina, ki jo je mogoce videti kot vsebinsko povezano z oficijem sv. Nazarija: kot marijanski spev, ki se je Slika 7: Koper, ŠAK, Antifonal VI, fol. 7r (Nazarijeva roka) ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice pel po drugih vecernicah. V prazen prostor med zadnjo antifono oficija sv. Nazarija ter antifono Ave regina je neka druga novodobna roka vnesla antifono Manum suam aperuit, ki je ni mogoce povezati z imenovanim oficijem. Tudi spevi za praznik Marijinega obiskovanja (Visitatio) so novodobni. Osnovni korpus rokopisa je delo Nazarijeve roke (gl. sliko 7).17 Preglednica 8: Vsebina Antifonala VI Fol. Vsebina Roke zalepek Apostolorum et Evangelistarum VII 1 VIII 2r–13r Apostolorum et Evangelistarum Nazarius 13r–24v Unius Martyris Nazarius 24v–39v Plurimorum Martyrum Nazarius 39v–52r Confessorum Pontificum Nazarius 52r–58v Confessoris non Pontificis Nazarius 58v–71r Virginum Nazarius 71r Virginis non Martyris Nazarius 71r–75r Nec Virginis nec Martyris Nazarius 75r–84v A Pascha usque Pentecosten Nazarius 85 an. Crucem sanctam subiit Va an. Beata mater Vb Joseph Confessoris Vc 86r–97v In Dedicatione Nazarius 97v–109v Officium Mortuorum Nazarius 110r–117r Nazarii II III 117v–118v In Transfiguratione IX 119 prazno 120r–124r Nazarii I (po fol. 120 lacuna) II 124r an. Manum suam aperuit IV 124v an. Ave regina II 125 Nazarii I (zacetek) II 126r–127 In Festo Visitationis VI Temporal Kot je znano, je eden od starih in uveljavljenih nacinov dolocanja vsebine katerega koli graduala pregled njegovih aleluj, zlasti tistih v proprijih veliko­nocnih in pobinkoštnih nedelj. Srednjeveška liturgija je bila v pogledu aleluj raznolika in graduali se še posebej znacilno locijo v izbiri in razporedu aleluj. GR I ima v proprijih 23 pobinkoštnih nedelj naslednje aleluje (gl. preglednico 9). 17 Vsebina: konec antifone Custodiebant testimonia, verzikel Nimis honorati, zacetek respon­zorija Isti sunt qui viventes. Preglednica 9: Aleluje pobinkoštnih nedelj v Gradualu I in zgodnjih oglejskih tiskih GR I Missalia Aquileiensia Nedelja Incipit Nedelja Incipit 1 Verba mea 1 Verba mea 2 Domine ne in ira 2 Domine Deus meus 3 Domine Deus meus 3 Deus judex justus 4 Deus judex justus 4 Deus qui sedes 5 Diligam te domine 5 Domine in virtute 6 Domine in virtute 6 In te domine speravi 7 In te domine speravi 7 Omnes gentes 8 Omnes gentes 8 Magnus dominus 9 Eripe me 9 Eripe me 10 Te decet hymnus 10 Te decet hymnus 11 Attendite popule meus 11 Exsultate Deo adjutori 12 Exsultabo Deo adjutori 12 Domine Deus salutis 13 Domine Deus salutis 13 Domine refugium 14 Domine refugium 14 Venite exsultemus domino 15 Venite exsultemus domino 15 Quoniam Deus magnus 16 Cantate domino canticum 17 Domine exaudi orationem 18 Timebunt gentes 19 Confitemini domino 20 Paratum cor meum 16 Paratum cor meum 21 In exitu Israel 17 In exitu Israel v. Facta est 18 Dilexi quoniam 19 Laudate dominum omnes 20 Qui confidunt 22 Qui timent dominum 23 De profundis 21 De profundis 22 Lauda anima mea 23 Qui posuit fines Ce navedeno vrsto primerjamo z drugimi srednjeveškimi vrstami, se pokaže znacilna podoba: iste aleluje najdemo v gradualu iz ljubljanskega franci­škanskega samostana,18 v rimskih predtridentinskih tiskanih misalih19 kot tudi 18 Franciškanski samostan Ljubljana – center; Katalog 1.8; gl. v tej knjigi, str. 278. 19 Tako v Missale Romanum, Benetke, 1497; Katalog 4.6. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice v nekaterih drugih rokopisih.20 Nasprotno imajo rokopisi iz bližnjega Ogleja, središca patriarhata, katerega del je bila tudi koprska škofija, drugo vrsto ale­luj.21 Zanimivo je, da se aleluje, ki so skupne obema vrstama, pojavljajo v istem zaporedju (v preglednici svetlo sivo), kot je to mogoce videti tudi ob podobni primerjavi aleluj Ruotlibovega misala (gl. v tej knjigi, str. 56). – Mimogrede naj bo ob tem opozorjeno, da je tu predstavljena oglejska vrsta nekoliko drugacna od one v rokopisih iz Ogleja in Cedada, vzete za primerjavo z Ruotlibovim misalom. – Ob raznolikosti, ki jo kažejo srednjeveški kodeksi z ozirom na aleluje pobinkoštnih nedelj, ujemanje koprskega rokopisa s franciškanskimi in rimskimi ne more biti nakljucje: domnevno vsebuje GR I liturgijo rimske kurije, ki jo je ta v 13. stoletju prevzela od franciškanov minoritov.22 Rimsko oz. francikansko pripadnost kaže tudi izbor responzorijev za prvo adventno nedeljo. Kot obicajno jih ima ANT I devet in ker ni zasnovan v monasticnem kurzusu, so enakomerno porazdeljeni na tri nokturne (gl. preglednico 10). Natancno to skupino responzorijev imajo domnevno vsi franciškanski viri, ceprav izhajajo iz razlicnih dežel. Najdemo jo v italijanskih franciškanskih rokopisih,23 v madžarskih,24 drugih;25 ima jo tudi ljubljanski rokopis NUK, Ms 37, na katerega zacetku je izrecno navedeno, da vsebuje liturgijo rimske kurije in franciškanskega reda.26 Ce prikazano skupino primerjamo z antifonalom iz Kranja, vidimo razlocke tako v izbiri verzov kot tudi v izbiri samih responzo­rijev, ki so v drugem in tretjem nokturnu drugi. (Primeri istih responzorijev in istih verzov na istih mestih so v preglednici pobarvani sivo.) Tudi nekateri 20 Hiley, David, »Post-Pentecost Alleluias«, Cantus Planus Regensburg (splet). 21 V preglednici 9 je oglejska vrsta vzeta iz zgodnjih oglejskih tiskanih misalov: Augsburg, 1494 (Katalog 4.4), Benetke, 1519 (Katalog 4.19). 22 Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 594–595. 23 Assisi, Biblioteca comunale, 694 (srednjeitalijanski franciškanski rokopis iz 13. stoletja); Assisi, Cattedrale San Rufino, Archivio e Biblioteca, 5 (srednjeitalijanski franciškanski antifonal s sredine 13. stoletja); Neapelj, Biblioteca nazionale Vittorio Emanuele III, vi. E. 20 (srednjeitalijanski franciškanski rokopis iz druge pol. 13. stoletja); München, Franziskanerkloster St. Anna, Bibliothek, 12o Cmm 1 (srednjeitalijanski franciškanski rokopis s sredine 13. stoletja); Chicago, Newberry Library, 24 (srednjeitalijanski franciš­kanski rokopis iz 13. stoletja). Podatki povzeti po spletni Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi. 24 Budapest, Egyetemy Könivtár, lat. 118 (franciškanski antifonal iz 14. stoletja). Cantus Manuscript Database. 25 Fribourg, Bibliothčque des Cordeliers, 2 (franciškanski antifonal iz poznega 13. ali zgod­njega 14. stoletja). Cantus Manuscript Database. 26 Fol. 89r: »… incipit breviarium fratrum minorum secundum consuetudinem curie romane …«; responzoriji prve adventne nedelje so na fol. 89v–91v. drugi, nakljucno izbrani rokopisi27 se glede obravnavanega izseka razlikujejo od ANT I in franciškanskih rokopisov, ceprav razlocki niso posebno veliki. Najveckrat zadevajo le enega ali dva speva, spremenjen redosled, drugi verz ipd. Bolj kot razlike v primerjavi z drugimi liturgicnimi izrocili je torej pomenljiva enotnost, ki jo izkazujejo vsi franciškanski rokopisi. Kot omenjeno, je bila franciškanska liturgija hkrati tudi liturgija rimske kurije. Tako je mogoce postaviti hipotezo, da vsebujejo liturgijo rimske kurije poleg GR I tudi koprski antifonali ANT I–IV, ki so delo istega skriptorja; koprski temporalni rokopisi sledijo torej rimskemu liturgicnemu redu. Preglednica 10: Responzoriji prve adventne nedelje v Antifonalu I ANT I Antifonal iz Kranja 1 Aspiciens a longe Aspiciens a longe v. Quique terrigenae v. Quique terrigenae v. Qui regis v. Qui regis v. Tollite portas v. Tollite portas v. Gloria patri v. Gloria patri 2 Aspiciebam in visu noctis Aspiciebam in visu noctis v. Potestas ejus v. Ecce dominator 3 Missus est Gabriel Missus est Gabriel v. Dabit ei dominus v. Ave Maria 4 Ave Maria gratia plena Ave Maria gratia plena v. Quomodo fiet v. Tollite portas 5 Salvatorem exspectamus Salvatorem exspectamus v. Sobrie et juste v. Praeoccupemus faciem 6 Obsecro domine Audite verbum v. Qui regis v. A solis ortu 7 Ecce virgo concipiet Ecce virgo concipiet v. Super solium David v. Tollite portas 8 Audite verbum domini Obsecro domine v. Annuntiate et auditum v. A solis ortu 9 Ecce dies veniunt Laetentur caeli v. In diebus illis v. Ecce dominator 27 Primerjava je zajela naslednje kodekse: Albi, Bibliothčque municipale Rochegude, 44; Arras, Bibliothčque municipale, 465; Mainz, Dom- und Dioezesanmuseum, A; Lucca, Biblioteca Capitolare Feliniana e Biblioteca Arcivescovile, 601; po Cantus Manuscript Database. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice Sanktoral Iz preglednice 1128 je razvidno, da sta sanktorala kodeksov GR II in ANT V po obsegu zelo razlicna. Medtem ko vkljucuje gradual veliko število svetniških imen, se omejuje antifonal le na najosnovnejša, ki so domala vsa prisotna tudi v gradualu. Antifonal ima le pešcico tistih godov, ki jih bogati sanktoral graduala ne pozna: skupino Aleksandra, Evencija, Teodula ter Juvenala, papeža Leona, mucenko Sabino, mucenca Adrijana ter dvojico Kornelija in Ciprijana. Vendar pa pomen teh razlockov zbledi ob dejstvu, da so z dvema izjemama vsi v GR II in ANT V prisotni prazniki že v koledarju rimske kurije, kakršen je bil v 13. stoletju in kakršnega so poznali tudi srednjeveški franciškani.29 Izjemi sta dva Marijina praznika: obiskovanje (Visitatio) in predstavitev (Praesentatio), ki sta bila uvedena šele kasneje, po 13. stoletju.30 Preglednica 11: Sanktoral koprskih kodeksov GR II ANT V Praznik R O Opombe 1r In Vigilia Andreae + + 2v 1r In Festo Andreae + + 4v Nicolai + + 4v In Conceptione + + 28 V levih dveh stolpcih so številke folijev, na katerih so v tretjem stolpcu navedeni praz­niki. Odsotnost številke pomeni, da rokopis praznika oz. imena nima. Navedbe godov in praznikov so smiselno poenotene in pravopisno posodobljene. Tako je tudi v stolpcu z opombami. Seznam se omejuje zgolj na prisotnost imen; spregleduje njihovo rangiranje, kot tudi to, ali ima dani praznik lastne speve ali pa navaja speve iz commune sanctorum. Oktave so izpušcene. Od komemoracij so navedene le tiste, ki navajajo imena, ki se v obeh rokopisih sicer ne pojavljajo. Nekatere skupine svetniških imen bi bilo verjetno treba razumeti kot dva razlicna praznika (npr. Basilidis, Cirini, Naboris, Nazarii); rokopisa v pogledu natancnega locevanja med sabo nepovezanih svetniških imen istega dne nista zanesljiva. 29 V tabeli 11 stolpec R: Dijk, Stephen J. P. van, The Ordinal of the Papal Court from Innocent III to Boniface VII and Related Documents, Fribourg, 1975, 34–57 (»Kalendar of the Roman Court according to the ’Regula’ Edition of the Friars Minor«). 30 Lexikon für Theologie und Kirche, zv. 6, Freiburg: Herder, 1997, stolpca 1371–1372; Boyce, James John, »The Carmelite Feast of the Presentation of the Virgin«, The Divine Office in the Latin Middle Ages, ur. Margot E. Fassler in Rebecca A. Baltzer, Oxford: Oxford University Press, 2000, 486. – Ena od koprskih cerkva, Santa Maria Nuova, je bila leta 1488 posvecena prazniku Marijine predstavitve. Praznik je bil torej v Kopru poznan, vendar pa njegova prisotnost v GR II najbrž ni povezana z imenovano cerkvijo. Naldini, Paolo, Corografia ecclesiastica o’sia descrittione della cittŕ, e della diocesi di Giustinopoli Detto vol-garmente Capo d'Istria, Benetke: Gierolamo Albrizzi, 1700, 159 (reprint: Historiae urbium et regionum Italiae rariores 39, Bologna: Forni editore, 1967; slovenski prevod: Naldini, Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinpolis, ljudsko Koper, ur. Darko Darovec, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2001). GR II ANT V Praznik R O Opombe 4v Damasci + R: Damasi 4v 12r Luciae + + 4v 17r Thomae + + 5v Felicis in Pincis + + O: Felicis Presbiteri 6v Marcelli + + 6v Antonii + + 6v Priscae + + 8v Fabiani et Sebastiani + + 11r 17r Agnetis + + 13r 28r Vincentii + + R, ANT V: addit et Anastasii 15r Emerentianae + 15r 28v In Conversione Pauli + + 17v 41r Agnetis Secundo + + 17v 41r In Purificatione + + 24v 57r Agathae + + 25r Valentini + + 26r 71r In Cathedra Petri + + 28v Gregorii + + 29r Benedicti + + 29v 78r In Annuntiatione + + 32r Tiburtii, Valeriani, Maximi + + 32r Georgii + + 32r 97v Marci + + 32r Vitalis + + 32r 99v Philippi et Jacobi + + 33v 102r In Inventione Crucis + + 103r Alexandri, Eventii, Theodori, Juvenalis + + R: Theodoli; O: om. Juvenalis 35r 109r Joannis ante Portam + + 35r 109v In Inventione Michaelis + + R, O, ANT V: Apparitio 35r Gordiani et Epimachi + + 35v Nerei, Achilei, Pancratii + + 35v Potentianae + + O: Pudentianae 35v Urbani + + 35v Marcellini, Petri et Erasmi + + O: om. Erasmi 35v Primi et Feliciani + + 35v Barnabae + + 35v Basilidis, Cirini, Naboris et Nazarii + + 36r Marci et Marcelliani + + ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice GR II ANT V Praznik R O Opombe 36r Gervasii et Protasii + + 36r In Vigilia Joannis + + 37r 121v In Nativitate Joannis + + 39v 138r Joannis et Pauli + + 143r Leonis + 39v In Vigilia Apostolorum Petri et Pauli + + 40v 143r In Festo Apostolorum Petri et Pauli + + 41v 158r In Commemoratione Pauli + + 42r In Festo Visitationis + 42v Processi et Martiniani + + 42v In Octava Apostolorum + + 42v Septem Fratrum + + 42v Rufinae et Secundae + 42v Praxedis + + 42v 173r Mariae Magdalenae + + 42v Apolinaris + + 42v Pantaleonis + + O: addit Nazarii, Celsi 43r Abdon et Senen + + 43r 179r Petri ad Vincula + + 43v Stephani + + 43v In Inventione Stephani + + 43v 181r Mariae ad Nives + + 43v Sixti, Felicissimi, Agapiti + + 44r Donati + + O: posterius 44r Ciriaci, Largi, Smaragdi + + O: om. Largi, Smaragdi 44r In Vigilia Laurentii + + 45v 193r In Festo Laurentii + + 47r Hippolyti et Sociorum + + O: om. et Sociorum 47r In Vigilia Assumptionis + 47r 209v In Die Assumptionis + + 48v In Octava Laurentii + + 49r Agapiti + + 49r Timothei, Hippolyti, Symphoriani + + O: om. Hippolyti 49v Bartholomaei + + 49v Augustini + + 49v 223r In Decollatione + + 227r Sabinae + + 49v Felicis et Audacti + + O: Adaucti 49v 227v In Nativitate Mariae + + 228r Adriani + + GR II ANT V Praznik R O Opombe 51v Gorgonii + + 51v Proti et Hyacinthi + + 51v 240v In Exsaltatione Crucis + + 240v Cornelii et Cipriani + + 53r Nicomedis + + 53r In Vigilia Mathaei + + 53r In Festo Mathaei + + 53v Cosmae et Damiani + + 53v 246v In Dedicatione Michaelis + + O: Michaelis 56v 260v Hyeronimi + + 56v Calixti + + 56v Lucae + + 56v In Vigilia Simonis et Judae + + 56v In Festo Simonis et Judae + + 56v In Vigilia Omnium Sanctorum + + 56v 261r In Festo Omnium Sanctorum + + 58r Quattuor Coronatorum + + 58r 274v Martini + + 58v In Festo Praesentationis 59r 289r Ceciliae + + 59r 301v Clementis + + 61r Catharinae + + Nekaj vec razlik opazimo, ce koprski sanktoral primerjamo s sanktoralom oglejskih rokopisov, tj. rokopisov iz Ogleja in Cedada, dveh središc koprski škofiji nadrejene metropolije.31 Tako kot sanktoral rimske kurije vsebuje tudi sanktoral oglejske cerkve zelo veliko število imen in mnoga so skupna obema. Prav zaradi tega je velika vecina imen koprskega sanktorala prisotna tudi v oglejskih rokopisih. Vendar obstoji nekaj praznikov, ki jih v oglejskih rokopi­sih ni mogoce najti, vsebuje pa jih koprski sanktoral: Damask, Emerenciana, dvojica Rufine in Sekunde ter praznik Marijine predstavitve. A glavni razlocek med oglejskim sanktoralom in sanktoralom koprskih rokopisov je v tem, da v slednjih ni izrecno oglejskih svetniških imen: ne Hermagore in Fortunata, ne Kancija in tovarišev, ne Hilarija in Tacijana in ne skupine štirih oglejskih mucenk Evfemije, Doroteje, Tekle in Erazme. To pomeni, da koprski sanktoral ne kaže pripadnosti oglejskemu obredu. Tako kot koprski temporalni rokopisi 31 V preglednici 11 stolpec O: Raffaella Camilot-Oswald, Die liturgischen Handschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta Monodica Medii Aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, CXIII–CXXXV. ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice dovoljujeta tudi koprska sanktoralna rokopisa hipotezo, da sta predstavnika liturgije rimske kurije. Vprašanje izvora in namena Ob dejstvu, da je bila liturgija rimske kurije hkrati tudi liturgija srednjeve­ških franciškanov, se postavlja vprašanje: Ali so bili koprski rokopisi namenjeni redovni ali sekularni skupnosti? V zvezi s tem so zanimive nekatere njihove rubrike. V GR I so pogosto omenjeni »fratres«, .bratje.. Na fol. 48r je opisan obred pepeljenja in tu najdemo dolocilo: »… postea veniunt fratres bini et bini …«; na fol. 142v je v okviru liturgije velikega cetrtka navedba: »… con-veniunt fratres ad faciendum mandatum …«; na fol. 169v pa je v opisu liturgije velike sobote navedeno, da »bratje« pojejo (»… et fratres alii stant erecti et cantatur letania in medio choro a duobus fratribus utroque choro idem simul respondente …«). Iz teh in podobnih omemb, ki jih je v rokopisu še vec, bi bilo mogoce soditi, da je bil GR I kompiliran za neko franciškansko skupnost. Podobne oznake najdemo v GR II: na fol. 17v in 18r je v okviru praznika svecnice opisan obred blagoslovitve svec, kjer je med drugim doloceno, naj jih dva »brata« razdelita med druge »brate«, ki ostajajo na svojih mestih: »Deinde duo fratres eas incensas fratribus in suis locis manentibus distribuunt.« V tem casu naj se poje antifona Lumen ad revelationem gentium. Uporabniki rokopisa naj bi bili torej bratje. Vendar pa GR II v primeru, da bi bil franciškanski, ne bi mogel biti namenjen doloceni, pac pa kateri koli franciškanski skupnosti. To je razvidno iz rubrike na fol. 32r, kjer beremo dolocilo, naj se dejanski dan obhajanja prošnjega dne ravna po navadah dežele, v kateri »bratje« bivajo: »Officium misse de letaniis ante vigiliam ascensionis positum fiat eo tempore quo fit in terris in quibus fratres morantur.« Rokopis je bil torej zasnovan tako, da bi ga mogla uporabljati katera koli franciškanska skupnost. Tudi v ANT V so prisotne sorodne oznake. V prazniku apostolov Petra in Pavla sta za druge vecernice predvideni dve možnosti (fol. 155v in 156r): »bra-tje«, ki imajo cerkev posveceno sv. Pavlu, naj upoštevajo prvi niz antifon in drugih sestavin, »bratje«, ki imajo drugi patrocinij, pa drugega. To dolocilo nakazuje, da rokopis ni bil izdelan za doloceno, pac pa za katero koli redovno skupnost, tako kot GR II. Da je bila ta skupnost franciškanska, je posredno razvidno iz rubrike v oficiju praznika spreobrnjenja apostola Pavla (29r), kjer je v okviru prvih vecernic doloceno, da naj ima kateri koli praznik sv. Pavla tudi komemoracijo sv. Petra in obratno, in sicer tako v matutinu (mišljene so hvalnice, ki so v jutranjem delu oficija) kot v vecernicah. Rubrika se zakljuci s tole dolocitvijo: »Et nihil fit de beato Francisco neque de pace«. Na tem mestu je torej izkljucen sicer samoumevni spomin sv. Franciška, kar posredno pomeni, da bi bil rokopis lahko franciškanski. ANT I–IV so brez rubrik, ki bi nakazovale njihov izvor ali namen, z izjemo ene: V liturgiji sobote pred nedeljo trpljenja je dolocilo, ki izkljucuje kome­moracijo nekega sv. Leoparda: »Ab hoc sabbato usque ad sabbatum post pentecosten non fit commemoratio de apostolis nec de beato leopardo neque de pace.« Ni razvidno, kateri od treh svetnikov s tem imenom je dejansko mišljen,32 niti ni mogoce presoditi, kateri cerkvi z imenovanim patrocinijem bi bil rokopis lahko namenjen.33 Vendar je ob domnevi, da so koprski rokopisi franciškanski, zelo nenava­dno, da niti GR II niti ANT V ne vkljucujeta godu sv. Franciška, ki ga najdemo tako v sanktoralu rimske kurije kot tudi v oglejskem sanktoralu. Francišek je v koprskih kodeksih prisoten le med kasnejšimi dodatki GR II. Kot omenjeno, je na zacetku tega rokopisa kazalo, ki so ga izdelali njegovi uporabniki v 19. ali celo v 20. stoletju. Tu najdemo tudi Franciška, in sicer dvakrat: kasneje dopisani spevi na fol. 64r, ki v samem rokopisu nimajo nobene oznake, so v kazalu doloceni kot proprij sv. Franciška (int. Mihi autem, of. Veritas mea, co. Fidelis servus); poleg tega se Franciškov proprij pojavi tudi med koncnimi dodatki rokopisu (fol. 179v–180r). Ker Franciškovega imena v GR II prvotno ni bilo, je treba sodbo o franciškanski vsebini koprskih rokopisov ustrezno zrahljati. Najverjetneje se zdi, da so GR I, GR II, ANT V, morda pa tudi ANT I–IV delo enega ali vec skriptorijev, morda franciškanskih, ki so izdelovali rokopise z liturgijo rimske kurije oz. rokopise s franciškansko liturgijo, pri cemer so izpušcali izrecno franciškanske praznike. S tem so bili njihovi izdelki široko uporabni in uporabljale bi jih lahko tudi svetne cerkve, ki niso imele izrecno svoje liturgije, kot jo je imela npr. cerkev v Ogleju. Da so v rokopisu vendarle rubrike, ki omenjajo brate, je mogoce razložiti tako, da so se (rubrike) mehanicno prepisovale iz predlog ne oziraje se na to, da še nepoznani bodoci uporabniki rokopisa morda ne bodo »bratje«. Koprski rokopisi najbrž nimajo enotnega izvora. Roka C, ki je kopirala GR II, je napisala tudi kirial GR I. Iz tega bi bilo mogoce soditi, da predstavljata rokopisa dvojico, ki je bila že zelo zgodaj v skupni rabi. Morda se je ob skupni rabi izkazalo, da potrebuje kirial tudi GR I, in pisec, ki je že izdelal GR II, je pripravil še eno kopijo kiriala, ki je bila naknadno uvezana v temporalni kodeks GR I. To razmerje med rokopisoma nakazuje hipotezo, da je GR II nastal v 32 Bibliotheca Sanctorum, zv. 7, Rim: Istituto Giovanni XXIII della Pontifica Universitŕ Lateranese, 1966, stolpci 1333–1336. 33 Ni znano, da bi bil omenjeni kult Kopru poznan. Lavric, Ana, Vizitacijsko porocilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana: ZRC SAZU, 1986, 195–201 (indeks). ¦ Koralni rokopisi koprske stolnice kraju, kjer sta bila oba rokopisa v rabi. Izrecnejših kazalcev, da je bilo to v Kopru, ni, vendar se hipoteza ujema z omenjenimi umetnostnozgodovinski-mi dognanji, po katerih je neki domnevno koprski mojster opremil tako GR II kot takrat že kako stoletje star GR I. Ce se opremo na splošne znacilnosti kvadratne notacije, lahko pritrdimo sodbi, da je osnovni korpus GR I – tisti, ki je delo rok A in B –, iz 14. stoletja, in da izvira roka C, ki je spisala GR II in kirial v GR I, roka pisca 15. stoletja. ANT I–IV so nastali v istem skriptoriju, saj jih je izdelala ista roka; drugo roko pa izkazuje ANT V. Ceprav ni povsem izkljuceno, ni iz nicesar jasno razvidno, da bi bil ANT V delo istega skriptorija kot ANT I–IV. Vsi ti rokopisi so domnevno iz 15. stoletja. O tem, kdaj naj bi GR I–II ter ANT I–V prišli v koprsko stolnico, ni možna dolocnejša sodba.34 Nazarijev rokopis Kot moremo prebrati na zadnjem foliju prvotnega korpusa rokopisa, na fol. 109v, je ANT VI izdelal neki Nazarij, ki se je identificiral kot Koprcan: »Opus Nazarii de Iustinopoli«. Ime Nazarij gotovo ni bilo redko v mestu, katerega stolnica je hranila svetnikove relikvije, in kopist kodeksa bi mogel biti kateri od v arhivskih virih izpricanih oseb s tem imenom. Koprska zgodovina jih pozna vec: (1) Med odlocitvami cedadskega kapitlja iz leta 1431 je tudi odlocitev glede izposoje nekega ne natancneje dolocenega rokopisa: neki Nazarij, skriptor in duhovnik, ki se je vracal v Koper, je prosil cedadski kapitelj za dovoljenje, da bi si za deset dni smel izposoditi knjigo, ki jo je zacel prepisovati. Kapitelj je njegovi prošnji ugodil in dovolil, da je bila knjiga odnesena v Koper.35 Ocitno je Nazarij zacel prepisovati knjigo v Cedadu, vendar se je na zacetku junija imenovanega leta moral vrniti v Koper. Ker delo še ni bilo dokoncano, je vzel predlogo novonastajajocega rokopisa s seboj. Knjiga v dokumentu ni natancneje dolocena, vendar ni mogoce izkljuciti možnosti, da bi bila prav skupni del antifonala, ki nosi Nazarijevo ime. To bi pomenilo, da je bil ANT VI kopiran maja in junija leta 1431, in sicer v Cedadu in Kopru. (2) Približno v istem casu je bil v Kopru neki avguštinski kanonik z imenom Nazarij. O njem se ve le to, da mu je koprski škof Gieremia Pola (1420–1424) dovolil, da odide z mesta priorja enega od mestnih samostanov.36 Samo iz tega podatka še ni 34 Nenavadno je, da vizitacijski popisi iz leta 1579 za koprsko stolnico ne omenjajo nobenih knjig, medtem ko navajajo za cerkev sv. Franciška dva graduala. Lavric, nav. delo, 61–63 (stolnica), 71 (sv. Francišek). 35 Scalon, Cesare, Produzione e fruizione del libro nel basso medioevo. Il caso Friuli, Padova: Antenore, 1995, 336–337 (št. 222A). 36 Naldini, Corografia ecclesiastica, 177–178. mogoce presoditi, ali je to ista oseba, ki je kako desetletje kasneje kopirala v Cedadu izposojeni rokopis.37 V svoji prvotni podobi ANT VI ne kaže posebnosti, ki bi ga prostorsko natancneje umešcale. Kot commune sanctorum je že po svoji vsebini tak, da poudarja splošno, in ne posebno. V njem se tudi ne omenjajo »bratje«. A kljub splošnosti je ta v 15. stoletju nastali rokopis – ce sodimo po notaciji –, izrecno koprski: Kopiral ga je Koprcan in sicer skoraj gotovo za eno od koprskih lokacij. Da je bila to koprska stolnica, je razvidno iz kasnejših dodatkov že izgotovlje­nemu rokopisu, tocneje iz oficija sv. Nazarija, prvega koprskega škofa. 37 O tretjem koprskem Nazariju iz prve pol. 15. stoletja, ki bi mogel biti identicen s kopistom ali priorjem, gl. na zacetku tega spisa. Oficij za praznik sv. Nazarija Koprskega Ceprav smemo domnevati, da je bil kult prvega koprskega škofa Nazarija v srednjeveškem Kopru živ – praznoval se je 19. junija –, ga v koprskih koralnih rokopisih, kakršni so bili po svoji prvotni zasnovi, ni najti: v gradualu ni mašnega proprija za god sv. Nazarija in prav tako se ne omenja v antifonalu.1 To dejstvo nakazuje domnevo, da koprski koralni kodeksi z izjemo zadnjega niso nastali v Kopru niti niso bili izrecno namenjeni koprski stolnici.2 Pac pa naletimo na sv. Nazarija v dodatku k zadnjemu antifonalnemu kodeksu, tistemu, ki vsebuje skupne svetniške oficije in ga je spisal Nazarij iz Kopra (ANT VI v prejšnji razpravi). Zadnjemu foliju rokopisa, kakršen je bil po prvotni zasnovi, foliju, na katerem je eksplicit njegovega pisca Nazarija, sta dodana dva pergamentna fascikla. Njuna glavna, ceravno ne izkljucna vsebina sta dve verziji oficija sv. Nazarija.3 Zdi se, da sta bila fascikla prvotno samostojni knjižni enoti; z ozirom na svojo vsebino bi sicer bolj sodila k sanktoralnemu delu antifonala (ANT V v predhodni razpravi), a možno je, da sta bila prikljucena skupnemu delu iz zgolj prakticnih razlogov. Mlajša verzija je v rokopisu, kakršen je zdaj, na fol. 110–117, starejša pa na folijih 120–124 in na neoštevilcenem foliju, ki sledi fol. 124; starejša verzija je v rokopisu torej za mlajšo. Fascikel s starejšo verzijo je bil v rokopis napacno vstavljen in folij, ki sledi fol. 124, bi moral stati pred folijem 120 (gl. pregledni-co 1); na njem (se pravi na neoštevilcenem foliju, ki sledi fol. 124) je namrec zacetek oficija. Vendar pa starejša verzija oficija, ki je zelo kratka, ni popolno ohranjena; med fol. 120 in 121 je lakuna, tako da del oficija manjka. 1 Gl. v tej knjigi, str. 145. 2 Gl. v tej knjigi, str. 149. 3 Gl. opis rokopisa v tej knjigi, str. 138. Preglednica 1: Mesto starejše verzije oficija v Antifonalu VI Dejansko zaporedje Pravilno zaporedje fol. 125 (neoštevilceni) fol. 120 fol. 120 lakuna lakuna fol. 121 fol. 121 fol. 122 fol. 122 fol. 123 fol. 123 fol. 124 fol. 124 fol. 125 (neoštevilceni) Verziji nista iz istega casa. Zapis starejše (gl. sliko 1: zacetek oficija) bi po pisavi sodec lahko nastal v 15. stoletju, enako možno pa je, da je šele iz 16. ali celo iz 17. stoletja. Mlajšo verzijo (gl. sliko 2: zacetek oficija) je hipoteticno mogoce postaviti v 16. ali 17. stoletje. Rok, ki sta zapisali glasbo prve in druge verzije – obe sta v kvadratni notaciji –, v drugih koprskih kodeksih ni bilo mogoce prepoznati. Da bi si mogli ustvariti sodbo o nastanku oficija, si je treba ogledati zgodovinske okolišcine Nazarijevega kulta. Kolikor je znano, Nazarij, prvi koprski škof, nima srednjeveške legende. Še najvec je o njem napisano v Acta Sanctorum in v Naldinijevem opisu koprske škofije. Iz slednjega razberemo, da je cesar Justin I. prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da bi imeli prebivalci Kopra svojega škofa. Papež je privolil in leta 524 je postal prvi koprski škof neki Nazarij. Leta 601 so se na cudežni nacin našle njegove relikvije, zaradi cesar so ga zaceli castiti kot svetnika in zavetnika škofije.4 Pisna porocila o tem so šele iz 17. stoletja – navaja jih tudi Naldini; ni gotovo, da bi se njihovi avtorji opirali na kako sicer izgubljeno legendo.5 Naldini nadalje poroca, kako so bile v poznem 14. stoletju, v casu vojne med Benetkami in Genovo, ko so Ligurijci (Genovežani) pustošili po Kopru, med drugim ugrabljene tudi reli­kvije sv. Nazarija. V Genovi so ostale do leta 1422, ko sta se genovski škof in koprski škof Gieremia Pola sporazumela o njihovi vrnitvi. Kot pove Naldini, 4 Naldini, Paolo, Corografia ecclesiastica o’sia descrittione della cittŕ, e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d'Istria, Benetke: Gierolamo Albrizzi, 1700, 27–31, 47–48 (reprint: Historiae urbium et regionum Italiae rariores 39, Bologna: Forni editore, 1967; slovenski prevod: Naldini, Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, ur. Darko Darovec, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2001, 19–22). 5 Bratož, Rajko, »Koprska škofija od prve omembe (599) do srede 8. stoletja«, Acta Histriae 9/1 (2001), 39; Bibliotheca Sanctorum, zv. 9, Rim: Istituto Giovanni XXIII della Pontifica Universitŕ Lateranese, 1967, stolpci 777–779; Acta Sanctorum. Junii tomus quartus, Pariz, Rim, 1867, 738–742. Tudi Acta Sanctorum se opirajo na italijanske zgodovinarje 17. stoletja. ¦ Oficij za praznik sv. Nazarija Koprskega je bila vrnitev relikvij in njihova položitev v sarkofag, v katerem so še danes, spremljana s petjem in zvonjenjem. Istega leta je škof Pola vpeljal praznik prenosa svetnikovih relikvij (In Translatione Nazarii).6 Leto 1422 se tako kaže kot posebno pomembno v zgodovini Nazarijevega kulta, ki pa je ocitno ostal omejen na podrocje koprske škofije.7 Na osnovi prikazanega se nakazuje tale hipoteticna sodba o oficiju: Možno je, da je bil cas po vrnitvi relikvij leta 1422 posebej naklonjen svetnikovemu kultu, kar bi lahko vplivalo na nastanek oficija. Na vprašanje, kdaj je le-ta nastal, je težko odgovoriti, vsekakor pa je mogoce trditi, da je v casu, ko je nastal ohranjeni zapis starejše verzije, oficij vseboval le v njem prisotne speve, saj je malo verjetno, da bi bil (ohranjeni zapis starejše verzije) namenoma nepopoln. Možno je sicer, da je ta zapis, ki ostaja casovno le zelo ohlapno opredeljen, 6 Naldini, Corografia ecclesiastica, 49–51 (slovenski prevod, 34–35). 7 Noben oglejski rokopis ga ne navaja (Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Handschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta Monodica Medii Aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, CXVII, CXXIX); prav tako ga nima noben rokopis iz podatkovne baze Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi (splet); Analecta hymnica ne navajajo nobene stvaritve v zvezi z njim. prepis starejše predloge, vendar pa takšna domneva ne bi imela nobene stvarne opore. Tako je mogoce reci le to, da je bila starejša krajša verzija oficija, kakršna je nastala nekako do 17. stoletja, kasneje predelana v popolni oficij. 17. stoletje je tudi cas, iz katerega izhajajo najstarejša porocila o prvem koprskem škofu. Avtorji obeh stvaritev so bili domnevno lokalni koprski kleriški izobraženci. Pomenljivo je, da sicer izcrpni Naldini ne omenja, da bi obstajal posebni oficij sv. Nazarija, niti na osnovi njegovih porocil ni mogoce postaviti domneve o njegovih avtorjih. Kot kaže preglednica 2,8 obsega prva verzija le antifono za kantik prvih vecernic ter sicer nepopolno ohranjene antifone drugih vecernic; vse ostalo naj bi se vzelo iz ustreznega skupnega oficija. Mlajša verzija je predelava in razširitev starejše, saj sprejema vsa njena besedila – ne pa tudi njihove glasbe: petero psalmicnih antifon prve verzije nastopi v drugi verziji trikrat: v obo­jih vecernicah9 in v hvalnicah; antifoni k Magnificat sta v obeh verzijah isti, antifona k Benedictus pa je v mlajši verziji povzeta po prvih vecernicah. Poleg tega vsebuje mlajša verzija jutranjice s tremi nokturni, devetimi antifonami in osmimi responzoriji – namesto devetega naj bi se pel Te Deum. Preglednica 2: Oficij sv. Nazarija Koprskega Starejša verzija Mod. Mlajša verzija Mod. In I. Vesperis an. 1 Ecce protector* cum reliquis de Laudibus hy. Gaudeat celum* vers. Amavit eum dominus* ad Mag. Protector noster 8 Protector noster inclite 5 F–f In I. Nocturno an. 1 Presta domine 1 C–d ps. Beatus vir* an. 2 Quoniam nos dominus 2 A–a an. 3 Libera nos domine 3 D–d ps. Domine quid* vers. Amavit eum dominus* re. 1 Is qui nobis celitus 1 C–d v. Optimi semper re. 2 Nostrum erit hunc sanctum 2 A–a 8 Asterisk oznacuje, da je spev podan le z besedilnim zacetkom. Latinska ortografija je nekoliko usklajena. Poleg številke modusa je naveden tudi obseg speva. 9 Za druge vecernice je navedena le antifona k Magnificat; smiselno bi se antifone hvalnic pele tudi pri drugih vecernicah. ¦ Oficij za praznik sv. Nazarija Koprskega Starejša verzija Mod. Mlajša verzija Mod. v. Is enim sanctissimum re. 3 Ne sicci corde 3 D–d v. Sic enim rem gratam v. Gloria patri In II. Nocturno an. 4 Sperans in domino 4 C–b ps. Cum invocarem* an. 5 Cunctas odio habebat 5 F–f ps. Verba mea* an. 6 Quam admirabile sit 6 C–b ps. Domine dominus noster* vers. Elegit eum dominus* re. 4 Cum hymnicis plausibus 4 C–b v. Cujus ductu re. 5 Virus omne cupiditatis 5 F–f v. Mens enim avida re. 6 Complures sunt domine 6 C–d v. Hos domine pro tua v. Gloria patri In III. Nocturno an. 7 Tenebras mentis 7 F–g ps. Domine* an. 8 In domini virtute 8 D–e ps. Domine in virtute* an. 9 Innocentes simus et 6 C–c ps. Domini est terra* vers. Tu es sacerdos* re. 7 Nulla scientia melior 7 F–g v. O quam necessaria re. 8 Virum catholicum 8 C–d v. Bonorum authori Ad Laudes an. 1 Ecce protector noster 1 D–d ps. Dominus regnavit* an. 2 Peccatoribus suadebat 2 A–a ps. Jubilate Deo* an. 3 Ut Christi preconia 3 D–d ps. Deus Deus meus* an. 4 Et quoniam Christum 4 B–b ps. Benedicite omnia opera* an. 5 Uberes ex ejus predicatione 5 F–f Starejša verzija Mod. Mlajša verzija Mod. ps. Laudate dominum* cap. Talis decebat* hy. Gaudeat celum* vers. Justum deduxit* ad Ben. Protector noster inclite* In II. Vesperis an. 1 Ecce protector (nep.) 1? an. 2 lacuna an. 3 Ut Christi preconia (nep.) 7 an. 4 Et quoniam Christum 4 an. 5 Uberes ex ejus 8 ad Mag. Perquirebat vir 4 Perquirebat vir 1 C–d Besedilo oficija je prozno, ne verzificirano. Le tu in tam se v kakem besedilu pojavi asonanca.10 Vsebina oficija ima malo specificnega. Nazarij je le redko imenovan; dogodki iz njegovega življenja, cudežna dejanja ipd. se ne omenjajo. To nakazuje, da v casu nastanka oficija ni bilo legende, opisa življenja, na katero bi se avtorji besedila lahko oprli. Nazarij je predstavljen kot patron, zavetnik, od katerega se pricakuje pomoc. Vendar pa je besedilo ocitno zasnovano kot oficij; to je razvidno iz tega, da nekatere antifone aludirajo na psalme, s kate­rimi naj bi se pele.11 Ena od antifon omenja prisotnost relikvij, kar pomeni, da je bil oficij napisan za koprsko stolnico in da se je pel v bližini sarkofaga s svetnikovimi relikvijami. Omenjeno je bilo, da so bili v novi popolni oficij sprejeti takrat že obstojeci spevi starejše verzije, vendar brez glasbe. Razlog za to je treba iskati v dejstvu, da so spevi novega oficija zasnovani v zaporednih modusih in da so bili modu­si že obstojecih spevov v nasprotju z zamišljeno modalno shemo. Besedila starejše verzije so morala tako dobiti nove melodije. Ciklus modusov nastopi v celotnem oficiju dvakrat: prvih osem jutranjicnih antifon in responzorijev predstavlja prvi ciklus, medtem ko se drugi, ki ni popoln, zacne s prvo antifono hvalnic in konca z zadnjo. Modusi ostalih spevov (obe antifoni k Magnificat in zadnja jutranjicna antifona) stojijo zunaj modalnega reda. 10 Primer je verz sedmega responzorija: »O quam necessaria discussio, o quam utilis spe­ culatio, nichil recte existimat qui se ipsum ignorat.« 11 Zadnje besede sedme antifone: »… ut immaculati tabernaculum tuum inhabitare mere- amur« vpeljujejo Ps 14, Domine quis habitabit in tabernaculo tuo; osma antifona »In domini virtute die letemur et nocte …« je povezana s Ps 20, Domine in virtute tua, itd. ¦ Oficij za praznik sv. Nazarija Koprskega Melodije izkorišcajo obseg modusov, vendar ne na togi nacin, zaradi cesar imajo spevi v istem modusi veckrat razlicne obsege (gl. preglednico). Znacilnosti modusov so prepoznane in poudarjene. Kar zadeva glasbeni tok spevov, velja omeniti, da fraze niso nedvoumno prepoznavne. Ta lastnost ima enega od vzrokov v prozni naravi besedila, v odsotnosti verzov, ki bi lahko usmerjali glasbeni potek melodij. V nekaterih primerih se melodija neizrazito zdaj dviguje zdaj spušca toliko casa, dokler ni prepeto celotno besedilo, pri cemer ni videti kake zasnove speva kot celote. Nadaljnja opazna poteza glasbe je skoraj popolna odsotnost razlikovanja med žanri: antifone niso bolj silabicne kot responzoriji in ti ne bolj melizmatski kot antifone. Nasploh ni mogoce prepoznati poteze, po kateri bi bile antifone drugacne od responzorijev. Tudi to izenacenje oz. odsotnost zavesti o glasbenih razlikah med žanri govori o poznem casu nastanka stvaritve. Izolski antifonal Kot je znano, je ob izolski župnijski cerkvi sv. Mavra Poreškega obstajal tudi kapitelj. Zgodovina te ustanove ni posebno dobro poznana. V svoji obsežni knjigi o koprski škofiji, pod katero je spadala tudi Izola, Paolo Naldini na zacetku 18. stoletja pravi, da je bil kapitelj ustanovljen v 14. ali v zgodnjem 15. stoletju; iz dokumentov, ki pa jih ne navaja, naj bi razbral, da leta 1308 v Izoli še ni bilo kapitlja, gotovo pa je obstajal leta 1421, ko je koprski škof Gieremia Pola potrdil nekega Francesca d’Antonio kot izolskega kanonika. Kapitelj ni mogel biti posebno velik in število kanoniških mest najbrž ni bilo zmeraj enako; v Naldinijevem casu so bili v Izoli le štirje kanoniki.1 Pisna prica o oficijskem bogoslužju izolskega kapitlja je antifonal, ki se še zmeraj hrani v izolskem župnijskem arhivu. Obsega štiri obsežne knjige;2 pisan je v kvadratni notaciji, ki jo je na prvi pogled mogoce postaviti v 15. stoletje. Kot obicajno obsega prva knjiga temporal od adventa do velike noci, druga od velike noci do konca liturgicnega leta; tretji del vsebuje sanktoral, cetrti pa skupne svetniške oficije (commune sanctorum). Knjige dajejo vtis, da so bile zasnovane kot zaokrožena celota; edini odklon od ustaljenega vsebinskega razporeda predstavlja zadnji fascikel v skupnem svetniškem delu, ki vsebuje oficij sv. Mavra Poreškega, patrona izolske cerkve, in oficij sv. Rešnjega telesa. Fascikel je bil ocitno dodan kasneje, kar je med drugim razvidno iz tega, da * Razprava temelji na naslednjem avtorjevem delu: »The Antiphoner of Isola and the Question of its Provenance«, Sedemnajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Benetke, julij/avgust 2014 (referat). 1 Naldini, Paolo, Corografia ecclesiastica o’sia descrittione della cittŕ, e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d'Istria, Benetke: Gierolamo Albrizzi, 1700, 335–341 (reprint: Historiae urbium et regionum Italiae rariores 39, Bologna: Forni editore, 1967; slovenski prevod: Naldini, Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, ur. Darko Darovec, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2001). 2 Katalog 1.19–1.22. je bil prikljucen knjigi s skupnimi svetniškimi oficiji, in ne sanktoralnemu zvezku, kamor bi glede na vsebino primerneje sodil. Antifonal kaže sledi rabe: poškodbe, lakune in kasnejše dodatke; nekateri foliji so bili odstranjeni z ustreznih mest in napacno vstavljeni v skupni svetniški del. Da bi si bilo mogoce ustvariti podrobnejšo predstavo o liturgicni pri­padnosti rokopisa, si je treba primerjalno ogledati nekatere znacilne plasti njegove vsebine. (1) Razpored responzorijev v adventnih nedeljah je isti kot v vrsti drugih rokopisov: v franciškanskih, onih z rimskim obredom (v ožjem smislu), v monasticnih antifonalih, ki so sledili reformi samostanov Subiaco in Melk, in še v nekaterih drugih, vendar pa drugacen kot v rokopisih iz Ogleja in Cedada – ne glede na to, da je koprska škofija spadala v oglejski patriarhat.3 (2) Podobna primerjava antifon h kantikoma Benedictus in Magnificat pobinko­štnih nedelj pokaže ožji izbor bolj specificnih rokopisov,4 ki so z izjemo enega vsi franciškanski. Tisti, ki ni franciškanski, izhaja iz samostana sv. Ulriha in Afre v Augsburgu.5 Ta benediktinski samostan je sledil reformi samostana Melk in sprejel s tem obred samostana Subiaco, ki je bil le monasticna verzija rimskega liturgicnega reda, istovetnega s franciškanskim.6 Glede na to je mogoce sklepati, da sledi izolski antifonal bodisi franci­škanskemu liturgicnemu redu bodisi redu rimske kurije, ki je bil v bistvu enak franciškanskemu, kot ga je v štiridesetih letih 13. stoletja revidiral Haymo iz Favershama.7 Ujemanje s Haymovim redom potrjujejo tudi nadaljnje pri­merjave: kateri koli nakljucno izbrani del temporala izolskega antifonala se sklada s Haymovim Ordo breviarii,8 najsi bodo to postne nedelje, velika sobota, poletne historije. 3 Primerjava temelji na spletno dostopni podatkovni bazi: »Responsories for Advent«, Cantus Planus Regensburg. Serija v izolskem rokopisu se ujema z 29 viri baze. 4 Primerjava temelji na spletno dostopni podatkovni bazi: Hiley, David, »Post-Pentecost Cantica Antiphons«, Cantus Planus Regensburg. 5 Trije rokopisi baze imajo natancno isto serijo: H-Bu, lat. 119 (franciškanski antifonal, 14. stoletje), I-Ac 694 (franciškanski antifonal, 13. stoletje), I-Ac 693 (franciškanski antifonal, 13. stoletje); serija naslednjih treh pa se le malenkostno razlikuje od one v izolskem roko­pisu: D-Mbs Clm 4306 (Augsburg, samostan sv. Ulriha in Afre, 1501), D-Ma 12o Cmm 1 (franciškanski antifonal, 13. stoletje), CH-Fco 2 (franciškanski antifonal, 13. stoletje). 6 Klugseder, Robert, »’Secundum rubricam Romanam’: Reform Liturgy of Subiaco-Melk«, Gregorijanski koral od rokopisa do glasbe, ur. Katarina Šter, De musica disserenda 9 (2013), 178–186. 7 Hiley, David, Western plainchant. A handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 594–595. 8 Dijk, Stephen J. P. van, The Ordinals by Haymo of Faversham and Related Documents, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 17–195. ¦ Izolski antifonal Preglednica 1: Sanktoral izolskega antifonala Praznik Folij Andreae 002r Luciae 010r In Vigilia S. Thomae Apostoli 013r In Vigilia S. Agnetis Virginis 013r In Conversione S. Pauli 021v In Festo S. Agnetis Secundo 029r In Purificatione 029r In Vigilia S. Agathae 037v In Cathedra S. Petri 046v In Annuntiatione S. Mariae Virginis 051v In Festo S. Marci et Aliorum Apostolorum 057r Philippi et Jacobi 058r In Inventione S. Crucis 061r Joannis ante Portam Latinam 063r In Inventione S. Michaelis 063r In Vigilia S. Joannis 071r In Sanctorum Joannis et Pauli 081r Petri et Pauli 085r In Commemoratione S. Pauli 091r Visitationis 100v Mariae Magdalenae 113r In Vincula S. Petri 120r Laurentii 121r In Vigilia Assumptionis 132r In Decollatione Joannis 142r In Nativitate Beatae Mariae 145r In Exaltatione S. Crucis 148r Michaelis 151r In Vigilia Omnium Sanctorum 158v Martini 167r Caeciliae 175v Clementis 183r Usmerimo se v sanktoral (gl. preglednico 1),9 ki je zelo splošen, saj ne vkljucuje nobenega karakteristicnega imena. V njem ne najdemo niti oglej­skih svetnikov niti Nazarija Koprskega, prav tako pa tudi ne franciškanskih praznikov. Poleg tega manjkajo nekateri splošno poznani svetniški godovi kot npr. Nikolaj, Gregor, Jakob apostol itd. Primerjava izolskega sanktorala s V preglednici 1 so imena podana v sodobnem latinskem pravopisu; osmine in spomini so opušceni. Haymovim Ordo breviarii pokaže zanimivo dejstvo: izolski antifonal vkljucuje vse tiste praznike Haymovega reda, za katere so v njem navedeni lastni ofi­cijski propriji (obrazci); izpušceni pa so vsi tisti prazniki, za katere je Haymo predvidel skupne svetniške proprije ali pa zgolj molitve in lekcije. Nikolaj manjka torej zato, ker v Haymovem redu ta praznik nima lastnih spevov, pac pa skupne. V rokopisu sta le dva odklona od tega nacela: (1) antifonal vkljucuje praznik Marijinega obiskovanja, ki je bil vpeljan šele po Haymu; (2) kot je bilo že omenjeno, v rokopisu ni franciškanskih svetniških imen. Težko si je ustvariti predstavo o tem, koliko rokopisov z enakim ali soro­dnim sanktoralom dejansko obstoji. Med antifonali podatkovne baze Cantus Manuscript Database, ki vkljucuje vsebino kakih 130 rokopisov, je le nekaj takih, ki so sorodni izolskemu antifonalu,10 vendar pa med njimi ni kakih zgodovinskih ali drugih povezav, ce odmislimo, da so nekateri franciškan-ski. Najbliže izolskemu antifonalu se dozdeva antifonal iz franciškanskega samostana v Dubrovniku, katerega sanktoral je skoraj istoveten z izolskim. Ce zanemarimo obsežnost posameznih oficijev (kaj dejansko obsegajo), se rokopisa razlikujeta le v tem, da v dubrovniškem ni praznika Marijinega obi-skovanja (In Visitatione).11 Po teh primerjavah ni dvoma, da sledi izolski antifonal Haymovemu liturgic­nemu redu, le da ne vkljucuje franciškanskih praznikov. Liturgicnozgodovinsko ga je tako mogoce oznaciti kot predstavnika rimskega liturgicnega reda. V Izoli je obstajal torej rimski obred ne glede na dejstvo, da je bilo mesto na obmocju koprske škofije in oglejskega patriarhata. Domnevati smemo, da so se roko­pisi z rimskim liturgicnim redom mogli uporabljati kjer koli in najbrž so se izdelovali ne glede na namembni kraj uporabe. S tem so bili v nekem smislu predhodniki tiskanih knjig. Natancnejša besedilna primerjava pokaže, da rubrike izolskega antifonala strogo sledijo Haymovim, le da so izpušcena vsa navodila glede govorjenih ali recitiranih, se pravi nepetih sestavin bogoslužja, kot so molitve, lekcije, kapitlji. To je mogoce ilustrirati z odlomkom iz oficija komemoracije sv. Pavla, 10 Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi (splet). Gre za tele rokopise: A-Wn 1799** (cistercijanski antifonal iz samostana Rein, 13. stoletje), H-Bu lat. 121, 122 (franciškanski antifonal, 14. stoletje), CH-Fco 2 (franciškanski antifonal, 13. stoletje), D-Ma 12o Cmm 1 (italijanski antifonal, 13. stoletje), E-SA 5–8 (14. stoletje), I-Ac 693, 694 (13. stoletje), HR-Hf Cod. E (iz franciškanskega samostana v Dubrovniku, ok. 1400). 11 Cizmic, Ana, »The Dubrovnik Antiphoner«, Papers Read at the 15th Meeting of the IMS Study Group Cantus Planus, zv. 2, ur. Barbara Haggh-Huglo in Debra Lacoste, Lions Bay: The Institute of Mediaeval Music, 2013, 624–626. ¦ Izolski antifonal kot je zapisan v obeh virih (gl. preglednico 2).12 Iz primerjave je ocitno, da je antifonal iz Izole v rodovniku rokopisov, ki izvirajo iz Haymovega Ordo breviarii. Dejstvo, da nima franciškanskih praznikov, je razlocen kazalec, da je bil namenjen svetni, ne franciškanski skupnosti. Preglednica 2: Iz oficija spomina sv. Pavla Ordo breviarii Izolski antifonal Notandum quod per octavam ant. Gloriosi prin­cipes terre cum V. Constitues eos principes dicitur ad Magnificat et ant. Petrus apostolus cum V. In omnem terram ad Benedictus cum oratione Deus qui hodiernam diem Ant. Gloriosi principes terre ant. Petrus apostolus Notandum est quod per octavam ant. Gloriosi principes terre dicitur ad Magnificat. Ant. Petrus apostolus et Paulus V. In omnem terram dicitur ad Benedictus. Gloriosi principes ant. Petrus apostolus Ad vesperas ant. Iuravit dominus cum reliquis. Psalmi de apostolis. Pro sancto Iohanne cap. Audite insule hymnus Ut queant laxis V. Fuit homo R. Cui nomen ad Magnificat ant. Ingresso Zacharia Et duplicatur ratione festi commemo­rationis sancti Pauli. Oratio Deus qui presentem diem Deinde fit commemoratio de apostolis: ant. Gloriosi principes terre V. Constitues eos R. Memores oratio Deus qui hodiernam diem Ad vesperas ant. Iuravit dominus cum reli­quis antiphonis et psalmis de apostolis. Pro sancto Iohanne ad Magnificat ant. Ingresso Zacharia et duplica ratione festi con commemoratione sancti Pauli et fit commemoratio de apostolis ant. Gloriosi principes V. Constitues eos. Drugo, cemur se pri študiju izolskega antifonala velja posvetiti, je njegova notacija. Prepoznavanje notatorskih rok je zmeraj tvegano in negotovo, toliko bolj v primeru poznih rokopisov. Tehnika pisanja, tj. nacin oblikovanja posa­meznih notacijskih znakov, je postajala proti koncu srednjega veka vse bolj ustaljena in uniformna, in tako kažejo številni severnoitalijanski rokopisi 15. stoletja natancno isti nacin zapisovanja tako crk kot notacijskih znakov. To velja tudi za izolski antifonal: crke in notacijski znaki so oblikovani v njem zmeraj na enaki nacin, z enakimi potezami peresa. Ne glede na to pa so ob listanju izolskih kodeksov veckrat zaznavne spremembe v izgledu pisave, bodisi postopne bodisi nenadne. V tej zvezi je posebej zanimiv zadnji fasci­kel skupnega svetniškega dela rokopisa, tisti, ki vsebuje oficij sv. Mavra in predstavlja kasnejši dodatek že izgotovljenemu rokopisu. Prvi folij oficija sv. Mavra izgleda zapisan z drugo roko kot predhodni del rokopisa; vendar se po 12 Dijk, The Ordinals, 149, sanktoralni del izolskega antifonala (Katalog 1.21), fol. 100r–100v. Okrajšane besede so v preglednici izpisane, z izjemo oznak za žanr. – Kopist izolskega antifonala ni prav dobro razumel, kaj piše v njegovi predlogi (ali pa je bila napacna že ta); drugace kot Haymovo je besedilo izolskega antifonala napacno in nerazumljivo. nekaj listih pisava spremeni do take mere, da je ni mogoce locevati od pisave osnovnega korpusa rokopisa. Vprašanje, ali je izolski antifonal delo enega ali vec piscev, je mogoce osvetliti s primerjavo njegove notacije z drugimi rokopisi iz približno istega casa in prostora: s tistimi iz Ogleja, Cedada, bližnjega Kopra in Benetk. Ne glede na uniformnost pozne kvadratne notacije med oglejskimi in cedadskimi rokopisi13 ni bilo mogoce prepoznati roke oz. rok izolskega antifonala; nota­cijske slike teh rokopisov se razlocujejo od antifonala iz Izole v vecji meri kot posamezni deli antifonala medsebojno. Isto je mogoce reci za beneške roko­pise14 in tudi pregled rokopisov iz bližnjega Kopra15 ne omogoca prepoznanja piscev izolskega antifonala. Na osnovi dejstva, da se fascikel z oficijem sv. Mavra v pogledu notacije ne loci bistveno od rokopisa, ki mu je bil dodan, je mogoce postaviti domnevo, da je bil kopiran v istem skriptoriju kot antifonal sicer; to pa je bilo lahko le v ozkem obmocju, kjer je bil poznan kult sv. Mavra Poreškega, se pravi v enem od istrskih mest. Morda je bil fascikel z oficijem sv. Mavra izgotovljen in pripet že obstojecemu kodeksu potem, ko je bilo jasno, da se bo le-ta uporabljal v Izoli. Izraz »kvadratna notacija« zaznamuje vrsto poznih pisav, ki imajo za osnovno graficno sestavino kvadrat, vendar se razlikujejo ne le po zunanjih, likovnih ali osebnih lastnostih notatorjev, pac pa tudi z ozirom na to, kako so znaki sestavljeni.16 Notacijski znaki izolskega antifonala imajo tole sestavo (gl. preglednico 3): Edini ton nad zlogom je zmeraj zapisan kot virga, ne kot punctum. Podatus sestoji iz dveh povezanih kvadratov, ki sta postavljena drugi nad drugega, clivis iz dveh zaporednih kvadratov, od katerih je drugi nižji. Torculus obsega tri kvadrate; kadar predstavlja zacetek vec kot tritonskega znaka, je lahko zapisan tako, da sta drugi in tretji ton podana s poševno pada­joco crto (gl. zadnji znak v 4. vrsti preglednice 3). Te vrste torculus se nikoli ne pojavi kot samostojni znak, zmeraj le kot izihodišce daljše verige tonov. Pac pa je poševnica (obliqua)na zacetku vseh porrectusov, bodisi tritonskih bodisi razširjenih. Sosledje treh ali vec padajocih tonov je zmeraj zapisano s padajocimi rombi, ki sledijo bodisi virgi ali podatusu. Scandicus ima dve 13 Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta monodica medii aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, faksimili po str. CXXXVIII. 14 Cattin, Giulio, Musica e liturgia a San Marco, zv. 1, Benetke: Edizioni Fondazione Levi, 1990, 115–122, 133, 140–148. 15 Ti rokopisi se hranijo v Škofijskem arhivu Koper, Katalog 1.11–1.18; o njih gl. v tej knjigi, str. 129. 16 Szendrei, Janka, »Perspektiven der musikalischen Paläographie in der Choralforschung«, Studia musicologica 39 (1988), 274–275. ¦ Izolski antifonal obliki: podatus in virga ali pa punctum in podatus; kadar pa trem dvigajocim se tonom sledi spust, se pojavi kombinacija podatusa in climacusa (gl. zadnje znamenje v sedmi vrsti). Z drugimi besedami: scandicusu iz punctuma in podatusa normalno ne sledi veriga padajocih rombov. Morda bi bilo pretirano reci, da imajo tovrstne notacijske podrobnosti glasbeni pomen, da so pomenile doloceni nacin razumevanja melodij; nedvomno pa predstavljajo prakso skrip­torijev ter piscev, in zato ne morejo ostati spregledane niti pri zgodovinskem niti pri paleografskem študiju rokopisov. Preglednica 3: Notacijski znaki izolskega antifonala V splošnem se ugotavlja, da so posebni in likvescentni znaki v poznem srednjem veku polagoma izginili. Ta trditev ne velja nujno za vse rokopise. V oglejskih rokopisih so likvescence razmeroma pogoste in tudi v antifonalu iz Izole najdemo posebne znake (gl. preglednico 3). Nekateri od teh so pogosti, drugi redki. Z izjemo štirih (gl. zadnjo vrsto v preglednici 3) se posebni znaki izolskega antifonala razlikujejo od osnovnih le po zadnjem elementu, kar naka­zuje, da zaznamujejo likvescentne tone. Predstavo o pogostnosti likvescenc si lahko ustvarimo z natancnejšim pregledom zacetnih strani temporalnega zvezka. Na njegovih prvih petnajstih straneh najdemo 47 posebnih znakov; 43 od teh se pojavi na mestih, ki omogocajo likvescentni ton: nad nosniki, zvocniki (likvidi), soglasniškimi sklopi in nad diftongi. Dalec najpogostejši likvescentni znak sestoji iz nagnjenega punctuma, ki mu sledi virga (prvi znak v 8. vrsti). Ni povsem jasno, kaj naj bi ta znak zaznamoval; domnevno je to podaljšani ton, ob koncu katerega je foneticna posebnost. Podobno je težko dolociti, v cem se ta znak loci od drugih podobnih znakov, ki tudi zaznamujejo doloceno posebnost v podajanju enega samega tona (znaki v 8. vrsti). Mogoce je, da med njimi ni pomenskih razlik in da se razlikujejo le zato, ker izhajajo iz razlicnih notacijskih praks ali izrocil, ki so se v skriptoriju, kjer je antifonal nastal, nekako združile ali pomešale. Prikazane notacijske lastnosti predstavljajo le en podtip kvadratne notacije, ki ga je najbrž mogoce srecati še kje. Vendar pa izolskega antifonala na osnovi karakteristicnih potez njegove notacije zgodovinsko in prostorsko ni mogoce natancneje locirati. V politicno beneškem, cerkveno pa oglejskem okolju, ki mu je pripadala srednjeveška Izola, so obstajali tudi drugi tipi kvadratnih pisav. A tisto, zaradi cesar je notacijo izolskega antifonala – kot verjetno tudi notacijo marsikaterega drugega rokopisa – še posebej težko dolociti, je dejstvo, da se opisane notacijske znacilnosti ne pojavljajo v zgolj eni in doloceni skupini rokopisov; v razlicnih kombinacijah jih lahko srecamo tudi v številnih drugih v kvadratni notaciji spisanih rokopisih iz približno istega casa in istega oko­lja. Gledano s tega stališca se notacija izolskega antifonala bolj kot doloceni podtip kvadratne notacije kaže kot poljubna kombinacija razlicnih nacinov oblikovanja posameznih notacijskih znakov. To ugotovitev lahko ilustriramo s primerjavo z rokopisi iz sosednjega Kopra. Notacija zadnjega dela koprskega antifonala, commune sanctorum,17 ki ga je v 15. stoletju kopiral Nazarius de Iustinopoli (Nazarij iz Kopra), je zelo blizu notaciji izolskega antifonala. Vendar so v Nazarijevem rokopisu znaki tipa scandicus subbi- tripunctis, kar pomeni, da Nazarius ni poznal znakov, sestavljenih iz podatusa in climacusa (kakršen je zadnji v 7. vrsti preglednice 3). Prav tako Nazarius ni poznal likvescenc. Tudi prvi del koprskega graduala (GR I v razpravi o koprskih rokopisih), ki ga je spisal drugi pisec, je notacijsko zelo blizu notaciji izolskih kodeksov. A drugace kot pri Nazariju ta rokopis ne vsebuje znakov scandicus subbipunctis. S tem je bliže izolskemu antifonalu, od katerega pa se loci v necem drugem: v zaporedju clivisa in torculusa je prvi zapi­san z debelo poševnico (obliqua); v Izoli je ta melodicni obrat podan obicajno s porrectusom in clivisom. Prvi del koprskega antifonala sicer pozna likvescence, vendar so v njem redkejše kot v izolskem rokopisu. Zaradi tovrstnega mešanja 17 ANT VI v razpravi »Koralni rokopisi koprske stolnice« v tej knjigi. ¦ Izolski antifonal razlicnih notacijskih znacilnosti je natancen glasbenopaleografski zemljevid dolocenega okolja, cetudi ozkega, metodološko težko izvedljiv. Antifonal iz Izole ni zanimiv zaradi svojih posebnosti, pac pa kot primer vrste rokopisov: primer antifonala z rimskim liturgicnim redom, ki je bil zaradi tega široko uporaben, in z dolocenimi notacijskimi znacilnostmi, ki jih je v opisanem smislu mogoce srecati tudi v številnih drugih rokopisih dobe. Rokopisi kot antifonal iz Izole predstavljajo širok segment poznosrednjeveške glasbene zgodovine. Oficij za praznik sv. Mavra Poreškega V predhodni razpravi je bilo omenjeno, da vkljucuje izolski antifonal oficij sv. Mavra Poreškega; najdemo ga na zacetku fascikla, prikljucenega zadnjemu od štirih zvezkov antifonala.1 Nedvomno je bil oficij dodan že obstojecemu rokopisu zato, ker je izolski kapitelj, uporabnik antifonala, praznoval god svojega zavetnika s celotnim petim oficijem. Izolski primerek je doslej edini znani zapis tega oficija, zaradi cesar zasluži posebno pozornost. Osnovna vprašanja, ki se porajajo v zvezi z njim, so: Kdo je bil Maver Poreški? Kaj je mogoce reci o nastanku oficija za njegov praznik? Je zapis v izolskem antifonalu prepis ali prvi zapis stvaritve? Kaj so vsebinske in glasbene lastnosti oficija? Identiteta Mavra Poreškega (Maurus Parentinus, Mauro di Parenzo) ima v zvezi z vprašanji, povezanimi z oficijem za njegov praznik, dvojni pomen: po eni strani omogoca razpravo o tem, v kolikšni meri se oficijska besedila ozirajo na zgodovinska dejstva, ali kako se zgodovinska dejstva odražajo v oficijskih besedilih; po drugi strani pa problematika svetnikove identitete dobro ponazarja zgodovinsko okolje, v katerem so nastajali in se gojili sre­dnjeveški svetniški kulti. V liturgicnem koledarju je okoli 20. novembra vec svetniških godov z imenom »Maver« (Maurus): Maver iz Fondija, Maver Poreški, Maver iz Fleuryja, Maver iz Lodija.2 Po že nekoliko stari razpravi sta za vsemi temi imeni * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Office of S. Maurus of Porec / Parenzo«, Musica mediaeva liturgica, Ružomberok (Slovaška), Katolícka univerzita, 4. – 5. 5. 2010 (referat); (2) »Officium sv. Maura z Poreca / Parenzo / The Office of S. Maurus of Porec / Parenzo«, Musica mediaeva liturgica, ur. Rastislav Adamko, Ružomberok: Katolícka univerzita, 2010, 126–141. 1 O njem gl. predhodno razpravo. 2 Bibliotheca Sanctorum, zv. 9, Rim: Istituto Giovanni XXIII della Pontificia Universitŕ Lateranense, 1967, s. v. »Mauro«. domnevno le dve zgodovinski osebnosti.3 Prva od teh in tista, ki je pomembna za vprašanja te študije, je rimski mucenec Maurus. Maurus naj bi bil afriški menih, živec v drugi polovici 3. stoletja. Kot kristjan si je želel obiskati Rim, mesto, kjer je živel, umrl in bil pokopan apostol Peter. Ko je prišel v mesto, je naletel na hudo preganjanje kristjanov, zaradi cesar je zbežal iz mesta in se zatekel v Fondi (južno od Rima). Tu se mu je neke noci prikazal angel in ga pozval, naj se vrne v Rim. Maver je ubogal; v Rimu je bil prijet in pod prefek-tom Celerinom (Celerinus) usmrcen. To naj bi se dogodilo 21. novembra 286 pod cesarjem Numerianom.4 Do tega mesta se razlicne variante Mavrovega življenjepisa ujemajo, v nadaljevanju pa se razhajajo. Po eni od njih naj bi bilo mucencevo telo s col­nom prepeljano v Fondi; ta varianta je v ozadju svetniškega kulta sv. Mavra iz Fondija.5 Po drugi varianti naj bi bili svetnikovi posmrtni ostanki preneseni v Anglijo, od tam pa v Fleury v Franciji;6 tako je nastal kult sv. Mavra iz Fleuryja.7 Ena od nadaljnjih variant zopet pripoveduje, kako je bilo svetnikovo telo polo-ženo v ladjo, ki naj bi ga odpeljala v njegovo domovino Afriko; vendar je mocan veter zanesel ladjo cez morje pred istrske obale. Relikvije so bile prenesene v Porec, in tako je nastal kult sv. Mavra Poreškega.8 Srednjeveški prebivalci Poreca so vsekakor verjeli, da imajo v svoji sredi relikvije rimskega mucenca. Ko je v 14. stoletju izbruhnila vojna med Genovežani in Benecani in je leta 1354 genovežanska vojska zasedla Porec, so bile relikvije sv. Mavra odnesene v Genovo, od koder so bile delno vrnjene leta 1504, v celoti pa šele leta 1934.9 Vendar identiteta Mavra Poreškega s tem še ni v celoti pojasnjena. Med arheološkimi izkopavanji v 19. stoletju sta se v Porecu našla dva napisa, ki pri-cata o obstoju nekega Mavra, poreškega škofa in mucenca, ki naj bi bil usmrcen na zacetku 4. stoletja pod cesarjem Dioklecijanom. Eden od obeh napisov omenja translacijo svetnikovih relikvij, ki so bile zelo verjetno prenesene v novo baziliko, ki jo je na zacetku 6. stoletja postavil poreški škof Evfrazij. Kasneje v 6. stoletju so bile relikvije tega mucenca prenesene v Rim.10 Zdi se, da sta se 3 »Saints d'Istrie et de Dalmatie«, Analecta Bollandiana 18/1 (Bruselj, 1899), 370–371 (anonimno). 4 »Saints d'Istrie«, 371–372, 374. – Po spletni Encyclopaedia Britannica je Numerijan umrl že leta 284; nasledil ga je Dioklecijan. 5 »Saints d'Istrie«, 372–374. 6 V Franciji je vec krajev s tem imenom. 7 »Saints d'Istrie«, 374. 8 »Saints d'Istrie«, 370–371. 9 Daniele, Ireneo, »Mauro«, Bibliotheca Sanctorum, zv. 9, 228–231; »Saints d'Istrie«, 382–383. 10 »Saints d'Istrie«, 377–380. ¦ Oficij za praznik sv. Mavra Poreškega legendi o dveh razlicnih svetnikih z istim imenom v naslednjih stoletjih nekako spojili v eno samo in da je spomin na lokalnega škofa polagoma zamrl; tako je v Porecu obstajal kult rimskega mucenca, za katerega se je verjelo, da so se njegove relikvije na cudežni nacin znašle pred mestnimi obalami. Kult sv. Mavra Poreškega ni bil posebno razširjen; da je bila izolska cer­kev, ki naj bi po raziskavah koprskega škofa Paola Naldinija obstajala že v 11. stoletju,11 posvecena temu svetniku, je treba pripisati prostorski bližini obeh istrskih mest. Sv. Maver je bil poleg tega, da mu je bila posvecena župnijska cerkev, tudi eden od mestnih zavetnikov. V tej zvezi Naldini pripoveduje, kako je v casu vojne med Benecani in Genovežani v drugi pol. 14. stoletja svetnik obvaroval mesto: Ko je sovražno ligurijsko ladjevje plulo ob istrski obali in se bližalo Izoli z namenom, da jo napade, je z zvonika sv. Mavra vzletel bel golob, ki je s svojo svetlobo tako oslepil mornarje, da so spregledali mesto in pluli mimo njega. To naj bi se zgodilo 23. oktobra 1380.12 Kot je bilo omenjeno, ima zadnji, cetrti del izolskega antifonala kasneje dodani fascikel, ki vsebuje oficij sv. Mavra in oficij sv. Rešnjega telesa. Z ozi­rom na to, da vsebuje oficij mestnega patrona, je moral biti ta fascikel pripet že obstojecemu in dokoncanemu rokopisu prav v Izoli, in morda je bil tu tudi izgotovljen (popisan). Kvadratna notacija, kot jo vidimo v fasciklu, se ne doz-deva bistveno drugacna od tiste v osnovnem korpusu rokopisa; z dolžno mero previdnosti lahko torej zapis oficija postavimo v 15. stoletje. Natancno branje besedila pokaže, da je zapis v izolskem antifonalu kopija, in ne prvi zapis stvaritve: Latinsko besedilo ni brez dvoumnih mest in slovnic­nih napak, nastalih zato, ker prepisovalec težko razumljive predloge ni povsem dobro razumel. To nakazuje, da oficij ni nastal v Izoli; kot mesto, kjer bi mogel nastati, si je mogoce misliti Porec ali kako drugo istrsko središce. Vendar ni znano, da bi poleg izolskega obstajal še kateri zapis te stvaritve.13 V oglej­skih kodeksih sicer najdemo nekaj posameznih spevov za praznik sv. Mavra Poreškega, a nobeden od njih ni istoveten s spevi v izolskem antifonalu;14 eden 11 Naldini, Paolo, Corografia ecclesiastica o’sia descrittione della cittŕ, e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d'Istria, Benetke: Gierolamo Albrizzi, 1700. Po slo­ venskem prevodu: Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper, ur. Darko Darovec, prev. Vida Gorjup Posinkovic, Lea Odila Širok, Pavel Cešarek, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2001, 244. 12 Naldini, Cerkveni krajepis, 240–241. 13 V casu pisanja ni mogoce dobiti podatkov o morebitnih poreških koralnih rokopisih. 14 Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta Monodica Medii Aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, CXXI, CXXXV, 15, 31, 25, 41, 105. od poreških brevirjev vsebuje verzificirani oficij,15 posvecen istemu svetniku, a to je povsem druga stvaritev. Ker so bili nekateri foliji dodanega fascikla iztrgani iz rokopisa, oficij ni v celoti ohranjen (gl. preglednico 1). Manjka zacetek oficija vse do drugega responzorija, responzoriji tretjega nokturna kot tudi konec hvalnic in zacetek vecernic. Ne glede na to je struktura oficija dobro razpoznavna. Vseboval je prve vecernice, ki so jim sledili trije sekularni nokturni, hvalnice in dru­ge vecernice. Nekako nenavadno je, da druge vecernice nimajo antifone k Magnificat. Posvetimo se v nadaljevanju stvaritvi sami. Prozno besedilo oficija govori izkljucno o rimskem mucencu Mavru, ne o poreškem škofu – isto velja tudi za omenjeni verzificirani oficij. Vsebina je nasploh precej splošna; omem-be ali aluzije posamicnih konkretnih dogodkov in okolišcin so redke in se pojavljajo brez pravega pripovednega reda. Prav zato je besedilo brez pozna­vanja svetnikovega življenja težko razumeti. Kar izvemo konkretnega, je, da je bil Maver po rodu iz Afrike (»O Africa et Parentia, utraeque beatae; tu patria martyris …«, »Ex Africanis partibus huc adveni«); da je bil menih (»Monasticam vitam ingressus«); da je odšel v Rim z namenom, da bi obiskal grob apostola Petra (»Desiderans sancti Petri apostoli corpus adire«), in da so tam vladali poganski kulti (»Sanctus Maurus cognito quod tum Romae ydolatria regnaret«); tu je namig, da je Maver potem, ko je prišel v Rim, odšel na neko drugo neimenovano mesto; v eni od antifon namrec izvemo, da se mu je prikazal angel in ga pozval, naj se vrne v Rim (»Angelus Christi Mauro oratione facta nocte dedito somno praenuntiavit reverti se Romam«); ko je prišel v Rim, ki mu je takrat vladal prefekt Celerin, je bil prijet in usmr-cen (»Gaudens Maurus … est reversus … mandavit quem mox praefectus Celerinus tradere tormentis saevis mactandum et decollatum«). Koncno je omenjeno, da je coln s svetnikovim telesom pod angelovim vodstvom prispel do istrskih obal (»Istriani conlaetentur … Mauri sancti corpus martyris apud Romam passum per navim angelo vectore ad portum ripae eius deductum«). Oficiji, ki so v visokem in poznem srednjem veku nastajali za posamezne svetniške in druge praznike, imajo svojske glasbene karakteristike.16 Vendar je glasba oficija sv. Mavra kljub domnevno poznemu casu nastanka že na 15 Analecta hymnica, zv. 28, št. 24. 16 O teh znacilnostih gl.: Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 275–279; Hankeln, Roman, »Antiphonen süddeutscher Heiligen-Offizien des Hochmittelalters«, Cantus Planus. Papers Read at the 9th Meeting, Esztergom & Visegrád, 1998, ur. László Dobszay, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology, 2001, 151–172. ¦ Oficij za praznik sv. Mavra Poreškega prvi pogled drugacna, saj izkazuje znacilnosti starejše plasti srednjeveškega liturgicnega enoglasja, gregorijanskega korala. Natancnejši vpogled odkrije, da so njegove melodije adaptacije, kontrafakture posameznih gregorijanskih spevov (gl. preglednico 1).17 Usmerimo se na antifone. Nova kriticna izdaja gregorijanskih antifon,18 v kateri so le-te razporejene z ozirom na glasbene kriterije, omogoca razmeroma hitro razpoznavanje posameznih melodij. Poskus identificiranja antifon oficija sv. Mavra vodi do zanimivega odkritja: Vse ohranjene antifone jutranjic, po številu pet, so adaptacije antifon oficija sv. Nikolaja; vse antifone hvalnic so adaptacije antifon oficija sv. Petra in Pavla; antifona h kantiku Benedictus je ponovno adaptacija ene od antifon oficija sv. Nikolaja. Melodije antifone Gaudens Maurus v omenjeni kriticni izdaji sicer ni bilo mogoce prepoznati. Ker pa so vse ostale antifone hvalnic narejene po oficiju sv. Petra in Pavla, se je zdelo upraviceno domnevati, da ima tudi antifona Gaudens Maurus svoj izvor v njem. Vpogled v drugi primerjalni vir19 je domnevo potrdil. Antifona Gaudens Maurus je narejena po antifoni Ponens Petrus, ki je kriticna izdaja antifon iz dolocenega razloga ne vkljucuje. Poskus podobnega identificiranja melodij drugih vecernic ni tako prepri-cljiv, saj jih v kriticni izdaji ni bilo mogoce najti. Vendar izkazujejo tudi te melo­dije pristne gregorijanske znacilnosti. Antifona Ex Africanis je ocitno narejena po melodiji, ki se v gregorijanskem repertoarju pojavlja v vec variantah; eno od teh predstavlja antifona Omnes nationes venient. Antifona Desiderans sancti Petri se zacne s tipicno gregorijansko intonacijo, ki jo najdemo na zacetku mnogih antifon prvega modusa, tako npr. na zacetku antifone Adesto Deus unus. Vendar pa celotne melodije v kriticni izdaji ni. Nekaj podobnega velja za antifono Beatus Maurus dicebat, ki je zelo podobna antifoni Tunc assumpsit eum. Ob teh antifonah se poraja vprašanje, ali predstavljajo nove kreacije, narejene na osnovi splošno poznanih gregorijanskih fraz, ali pa so zgolj para­fraze še neugotovljenih antifon, ki jih kriticna izdaja ne vsebuje. Slednje se zdi verjetneje, in sicer zato, ker so tudi vse ostale ohranjene antifone oficija sv. Mavra zgolj adaptacije. 17 Stolpec »Vir« podaja spev, na osnovi katerega je narejena kontrafaktura, stolpec »Praznik« oficij, ki mu ta spev pripada, v stolpcu »A« pa je navedena številka, pod katero je objavljen v izdaji: Antiphonen, ur. László Dobszay in Janka Szendrei, Monumenta monodica medii aevi 5, Kassel: Bärenreiter, 1999. Krivuljica (~) oznacuje zgolj melodicno sorodnost. 18 Gl. op. 17. 19 NŠAL, Ms. 19, fol. 56v. (Drugi del kranjskega antifonala iz ok. leta 1491. Faksimile: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: MTA, Zenetudományi Intézet, 2007.) Preglednica 1: Oficij sv. Mavra Poreškega in viri zanj Spev Mod. Vir Praznik A lacuna In I. nocturno re. Maurum deduxit 8 v. Inmortalis est enim re. O Affrica et Parentia 4 v. Clamantes et ad te martir In II. nocturno an. Maurus seculo despecto 4 Auro virginum Nicolai 4208 an. Incessanter desideriis 5 Innocenter puerilia Nicolai 5038 an. Monasticam vitam 7 Pontifices almi Nicolai 7287 re. Maure martir 4 v. Ut non damnemur re. Veni Michael 2 v. Angele summe re. Maria mater celorum 2 v. Prestolare Criste ad te v. Gloria patri In III. nocturno an. Sanctus Maurus 8 Sanctus quidem Nicolai 8453 an. Sacer Maurus Romam 1 Muneribus datis Nicolai 1400 an. Pro … ? lacuna re. ? ? v. ? v. Gloria patri Ad Laudes an. Istriani conletentur 1 In plateis ponebantur Petri et Pauli 1411 an. Dono Dei ad tumulum 2 Ait Petrus principibus Petri et Pauli 2121 an. Hic sanctus ut arbor 4 Factum est ut Petri et Pauli 4247 an. Angelus Christi 5 Adveniente Petro Petri et Pauli 5045 an. Gaudens Maurus 6 Ponens Petrus Petri et Pauli – Ad Benedictus an. Adesto precibus ? O Christi pietas Nicolai Conf. 6138 lacuna Ad Vesperas an. ? 1 an. Desiderans sancti Petri 1 Adesto Deus unus ~1467 an. Beatus Maurus dicebat 2 Tunc assumpsit eum ~2018 an. Ex Affrica 7 Omnes nationes venient ~7110 ¦ Oficij za praznik sv. Mavra Poreškega Sa- cer Mau-rusRo-mam ut ve-nit ce-sa- risin-no-cen-ter e-dic-to pas- susdo-mi-ni ser-vusfu-it vi-tepre- si-di-umfes-ti-nan-ter. Glasbeno ponazorilo 1: Antifona Sacer Maurus in njena predloga Dejstvo, da so melodije oficija kontrafakture in adaptacije, vodi do vpraša­nja razmerja med modelom in njegovo adaptacijo. Za primer vzemimo antifono Sacer Maurus, ki je bila oblikovana na osnovi antifone Muneribus datis iz oficija sv. Nikolaja (gl. glasbeno ponazorilo 1).20 Melodija, ocitno ista, ima v obeh primerih štiri fraze. Mestoma je mogoce videti drobne melodicne razlike: ton je podvojen, melodicni postop je nekoliko drugacen, manjka menjalni ton (oznaceno z zvezdico). Do teh razlik je lahko prišlo v procesu same adaptaci­je; prav tako pa je mogoce, da so bile enacice, ki jih vidimo v mlajši antifoni, prisotne že v tistem zapisu antifone Muneribus datis, ki jo je imel pred seboj snovalec novega oficija. Primerjava razkrije še druge povezave. Ne le glasba, tudi besedilo antifo­ne Sacer Maurus je na neki nacin narejeno po antifoni Muneribus datis. Obe antifoni govorita o usmrtitvi; v starejšem primeru naj bi bili usmrceni mla­denici, v mlajšem Maver. Poleg tega je avtor novega besedila skušal obdržati posamezne besede ali izraze (»innocentes« – »innocenter«; »domini servus fuit« itd.), ki se tako pojavljajo v povsem drugem okolju, pri cemer se jim neredko spremeni pomen. V starejši antifoni je sv. Nikolaj tisti, ki je oznacen kot »praesidium«, v mlajši pa je na istem mestu uporabljena sorodna bese­da »praesidente«, ki oznacuje Celerina, ki je odredil svetnikovo usmrtitev. Podobne povezave je mogoce opaziti tudi v primeru drugih antifon; vendar so razlike med melodicnim modelom in adaptacijo v drugih primerih nekoliko 20 Antifona Muneribus datis je podana po Antiphonen. vecje, besedilne povezave pa omejene najveckrat le na posamezne izraze; v nekaterih antifonah jih ni. V zakljucku si lahko predstavljamo nacin, po katerem je nastal obravnavani oficij. Ko se govori o novih visoko- in poznosrednjeveških svetniških oficijih, historijah, se navadno misli na žanr verzificiranih oficijev, katerih glasba, bodisi povsem nova ali pa povzeta po kakem drugem že obstojecem verzifici­ranem oficiju, izkazuje v primerjavi z osnovnim gregorijanskim repertoarjem nove poteze. Oficij sv. Mavra ne pripada tej skupini. Ima prozno besedilo in njegovi spevi so narejeni po že obstojecih gregorijanskih spevih. Tak pripada posebnemu podžanru poznih oficijev. Predstavljamo si lahko, da je snovalec tovrstnega novega oficija za izhodišce vzel enega ali vec gregorijanskih oficijev, ki so se mu iz dolocenega razloga zdeli primerni; ko je snoval besedila, se je mestoma zgledoval pri besedilih izbranega že obstojecega oficija, pri cemer je lahko zadržal posamezne besede, izraze, vzpostavljal zvocne in vsebinske pove­zave med starim in novim besedilom ipd.; hkrati je bil pozoren na glasbo, jo bodisi ohranjal ali z ozirom na karakteristike novega besedila tudi spreminjal. Tako nastali oficij se je dobro vklapljal v stoletja stari okvir gregorijanskega glasbenega izrocila. Antifonal iz Kranja Nadškofijski arhiv Ljubljana hrani antifonal,1 ki obsega dva zelo obsežna kodeksa; ceprav po dimenzijah nista povsem enaka in je ureditev strani v drugem nekoliko drugacna kot v prvem, je povsem jasno, da predstavljata nacrtovano vsebinsko celoto in da sta bila izgotovljena v istem skriptoriju. Oba kodeksa imata enako vezavo, ki izgleda originalna, ceprav je zdaj restavrirana. Kodikološki opis Prvi del celote obsega 31 kvaternionov, kar bi pomenilo natancno 248 per-gamentnih folijev; fol. 8 in 9 sta bila odstranjena iz že izgotovljenega rokopisa; fol. 7 sledi torej lakuna in rokopis šteje zdaj 246 folijev. Izrezana sta bila tudi del fol. 141, kjer je bila zelo verjetno iluminacija, predstavljajoca sv. Andreja, in desni rob fol. 156. Tudi na fol. 4r in 25r manjka desno manjši del zapisa; vzrok tega umanjkljaja je, da so bili foliji rahlo obrezani, najverjetneje ob neki * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Antiphonal from Kranj: Analytical Approach to its Contents«, 16th Congress of the International Musicological Society, London, avgust 1997 (poster; povzetek: Music and Sister Disciplines, ur. David Greer, Oxford: Oxford University Press, 2000, 668–669); (2) »Antifonal iz Kranja: uvod v oblikoslovno razclenitev«, Bogoslovni vestnik 52/3–4 (1992), 192–203; (3) »Introduction«, Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007, 7–15. NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18 (olim 17), Rkp 19 (olim 18). Katalog 1.1, 1.2. Rokopis je bil prvic opisan v delu: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931, št. 105. Faksimilna izdaja celotnega antifonala: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007. Indeks celotnega rokopisa je dostopen na spletni strani Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi. Indeks so izdelali Jurij Snoj, Ksenija Brišar in Mojca Fir. Osnovna literatura o rokopisu, predvsem muziko­loška, je navedena v Katalogu (Katalog 1.2). vezavi. Format folijev je ok. 57,2 x 39,9 cm, format zrcala ok. 45,2 x 28 cm. Na vsaki strani je 12 vrst glasbenega in besedilnega zapisa; izjema sta fol. 141v in 248v, ki imata le po 10 vrst. Višina 4-crtnega crtovja meri 1,65 cm. Foliji imajo originalno oštevilcenje z rimskimi številkami. Foliacija manjka na fol. 1, 2, 4 – tu jo je nadoknadila kasnejša roka –, 24 in 66, v vecini primerov zaradi likovnega okrasja. S številko 235 je pomotoma oznacen tudi fol. 236. Na fol. 245r eden od spevov nima glasbenega zapisa. V rokopisu je vrsta kasnejših dodatkov, pisanih z razlicnimi rokami; ena od teh, ki je pisala s svincnikom, izgleda nedavna. Ce zanemarimo nekatere skrajno drobne popravke, kot so npr. dodani kljuci, številke folijev, kjer so zapisani v rubrikah omenjeni spevi, ipd., so kasnejši dodatki na tehle straneh: 5v, 6r, 10v, 13r, 20r, 22v, 25v, 26r, 32v, 35v, 36r, 38v, 45v, 46v, 47r, 47v, 48r, 48v, 50v, 54v, 55r, 56r, 56v, 66v, 67v, 70v, 71r, 72r, 75r (tudi glasba), 76v, 104v, 105v, 112r, 121v (zapis »Videbis Auxilium Vide Crux« v iluminaciji), 122v, 128v, 129r, 133r, 133v, 134v, 139r, 173r, 176r, 188r, 196v, 197r, 198r, 199r, 199v, 212r, 245r (tudi glasba), 246r, 247r. Na dnu zadnje strani (fol. 248v) je mogoce prebrati tale eksplicit: »Finitum est opus presens gratia divina coadiuvante per ioannem von werd de Augusta sub anno a partu virginis Salutifero Millesimo quadringentesimo nonagesimo primo in Octava victoriosissimi martyris Laurentii: qua tempestate scapha sili­ginis vendebatur pro quatuor aureis. tritici pro quinque. ordei pro tribus. avene pro duobus. pro quo laudibus continuis collaudetur trinitas almipotens.«2 Drugi del antifonala sestoji iz 30 kvaternionov, od katerih šteje zadnji nepopolni le 4 folije. Zadnji folij rokopisa nosi tako številko 236. Foliji 8, 137 in 138 so bili odstranjeni, kar pomeni, da ima rokopis zdaj 233 pergamentnih folijev. Njihov format je nekoliko manjši od prvega dela antifonala, saj meri ok. 55 x 39,3 cm; format zrcala je 41,4 x 27,9 cm. Vec folijem je bil odrezan prazni rob (fol. 2, 3, 6, 7, 24, 71, 72, 74, 82, 92, 93, 95, 96, 132, 133, 136, 185, 188, 189, 199, 221, 223, 228, 232–236), pri cemer je ostalo besedilo nepoškodovano. Na vsaki strani je 11 vrst besedilnega in glasbenega zapisa – ne 12 kot v prvem delu. Izjema sta fol. 198v z desetimi in fol. 214v z 12 vrstami. Višina 4-crtnega crtovja je 1,65 cm, torej enaka kot v prvem delu antifonala. Rokopis ima originalno foliacijo z rimskimi številkami, ki pa manjka na fol. 1, katerega zgornja margina je poslikana z rastlinskimi listi, 18, 23 in 199; zgornji rob slednjega je bil izrezan. .S pomocjo božje milosti je to delo po Ioannesu iz Werda pri Augsburgu dokoncano v letu tisoc štiristo enaindevetdesetem po zvelicavnem porodu device, in sicer na osmino zmagovitega mucenca Lavrencija. V tem casu se colnic pšenicne moke prodaja za štiri zlatnike, pšenice za pet, jecmena za tri, ovsa za dva. Za vse to naj se z nenehnimi hvalnicami hvali blagohotna Trojica.. (Prev. J. Sn.) ¦ Antifonal iz Kranja V foliaciji je nekaj napak: oštevilceni fol. 18 je v resnici fol. 19; s številkami 28, 36, 160 in 184 sta oznacena po dva sosednja folija. Na fol. 29r, 35v, 236r in 236v nekateri spevi nimajo glasbenega zapisa. Tudi v drugem delu so kasnejši dodatki, pisani z razlicnimi rokami. Ce spregledamo drobne popravke, so na tehle straneh: 2r, 15v, 16v, 41v, 42r, 55r, 60v, 61r, 87v, 96r, 96v, 99r, 114v, 131r, 160r, 167v, 172r, 173v (»Jacobus Vraniz 1609 […]«, Baltaz[…]us Bratina«), 176r, 178v, 193r, 224r, 228v (tudi glasbeni palimpsest), 229r (tudi glasbeni palimpsest), 229v, 230r (tudi glasbeni palimp­sest), 230v, 231r (tudi glasbeni palimpsest), 231v (tudi glasba), 232r, 236v. Zvezka imata isto vezavo: lesene, z usnjem prevlecene platnice, opremljene z dvema usnjenima sponkama; robovi platnic, štirje v vsakem zvezku, so bili prvotno ojacani s kovinskimi zašcitniki; sredi vsake platnice je bil kovinski ornament.3 Graficnih lastnosti pisave, tako besedilne kot glasbene, so v obeh rokopisih enake in se postopoma le malenkostno spreminjajo. Besedilo je ocitno kopi­ral en sam pisec, na koncu prvega zvezka navedeni Ioannes von Werd. Tudi glasbeni zapis je delo enega samega notatorja; ni gotovo, da bi bil ta istoveten s piscem besedil. Zvezka imata slogovno enovito likovno opremo.4 Iluminacije, delo istega slikarja, so na naslednjih straneh: Prvi del: 2r (prva adventna nedelja), 23r (božicna vigilija), 24r (božic), 46r (obre­zovanje), 49r (sv. Trije kralji), 67v (nedelja v sedemdesetdnevju), 99v (nedelja trpljenja), 112r (veliki cetrtek), 121v (velika noc), 136v (vnebohod), 141v (sv. Andrej – manjka), 154r (brezmadežno spocetje), 170v (svecnica), 192r (ozna­njenje), 195v (svetniški oficij za velikonocni cas), 206r (Kancij in tovariši), 210v (sv. Peter in Pavel), 234v (votivni Marijin oficij), 237r (votivni Marijin oficij za božicni cas), 239v (votivni Marijin oficij za velikonocni cas). 3 V letih 1992–3 sta bila zvezka restavrirana v restavratorski delavnici Arhiva R Slovenije; originalna vezava, ki je bila precej poškodovana, je bila nadomešcena z moderno repliko, pri cemer so bili uporabljeni originalni deli. Porocilo o restavriranju: Vodopivec, Jedert, »Restavriranje Kranjskega antifonarja«, Arhivi 17/1–2 (1994), 84–89; gl. tudi Vodopivec, Jedert, Vezave srednjeveških rokopisov, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2000, 283–287. 4 Stele, France, »Iluminatorni okras rokopisov v Kranju«, v delu: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostnozgodovinsko društvo, 1931, 154–156; Golob, Nataša, »Knjižno slikarstvo v osrednji Sloveniji«, Gotika v Sloveniji, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1995, 367–368. Drugi del: 1r (binkošti), 5r (sv. Trojica), 10r (sv. Rešnje telo), 14v (tedenski oficij), 51v (sv. Janez Krstnik), 66v (Marijino obiskovanje), 76v (sv. Mohor in Fortunat), 81r (posvetitev cerkve), 133r (vnebovzetje), 156r (Marijino rojstvo), 175v (vsi sveti), 199r (skupni oficij apostolov), 227v (oficij za umrle), 232r (votivni Marijin oficij). Vse do druge svetovne vojne se je antifonal hranil v knjižnici župnijske cerkve sv. Kancijana v Kranju. Kolikor je mogoce ugotoviti, je bil prvic omenjen v razpravi o misalu iz iste knjižnice.5 Iz strahu, da kranjska župnijska knjižnica ne bi bila odtujena s strani nemških oblasti, je bila v casu druge svetovne vojne prenesena v Nadškofijski arhiv Ljubljana (kot se imenuje zdaj). Od tedaj se kranjski antifonal hrani na tem mestu.6 Vsebinski razpored Kranjski antifonal vsebuje oficijsko liturgijo za celotno liturgicno leto;7 razdelitev vsebine na dva zvezka je izpeljana na ustaljeni nacin (gl. preglednici 1 in 2). Uvodnim marijanskim antifonam sledi temporal od prve adventne nede­lje do nedelje po vnebohodu. Zadnji omenjeni dan je ponedeljek po tej nedelji. Opozoriti velja, da so adventni kvatrni dnevi zapisani šele po cetrti adventni nedelji, ceprav so se praznovali teden dni prej. To prakso, ki ima najbrž neki uporabni smisel, je mogoce videti tudi v nekaterih drugih antifonalih. Zacenši z nedeljo po osmini praznika sv. Treh kraljev (se pravi zacenši z drugo nedeljo po tem prazniku) sledi tedenski oficij za cas med letom. Sanktoral prvega zvezka vkljucuje godove od Andreja (30. november) do Kancija in njegovih tovarišev (31. maj). Sledi skupni svetniški del. Zadnja dva oficija skupnega svetniškega dela sta Marijin oficij za velikonocni cas ter oficij za rajne. Med tema dvema oficijema je nekaj prošnjih antifon za razlicna obdobja leta. 5 Smrekar, Josip, »Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva«, Zgodovinski zbornik 1 (Ljubljana, 1888), 9. 6 Ustni podatek osebja NŠAL. Zvezka sta imela prvotno signaturo 696 in 697; ko je bila urejena zbirka rokopisov NŠAL, sta postala Rkp 17 in Rkp 18; ob reorganizaciji zbirke sta bila preoštevilcena kot Rkp 18 in Rkp 19. 7 Kot oglejski vir je bil antifonal vkljucen v pregled oglejskega oficijskega temporala: Gilányi, Gabriella, Andrea Kovács in Ladislaus Dobszay, Aquileia, Corpus Antiphonalium Officii Ecclesiarum Centralis Europae, zv. IV/A, Budimpešta: Institute for Musicology of the Hungarian Academy of Sciences, 2003. ¦ Antifonal iz Kranja Preglednica 1: Vsebina prvega dela antifonala iz Kranja Dan Mesto Antiphonae de Beata Maria Virgine 1r Dominica I. Adventus 2r Dominica II. Adventus 6v Dominica III. Adventus 10r Dominica IV. Adventus 13r Feria IV. Q. T. 17v Feria VI. Q. T. 19r Sabbato Q. T. 20r Thomae 20r Antiphonae Speciales 20r Pridie Vigiliae Nativitatis 21v In Vigilia Nativitatis 21v In Nativitate 23r Stephani 29r Joannis 32v Innocentum 36r Thomae 38v Dominica infra Octavam Nativitatis 42v Silvestri 45v In Circumcisione 45v In Octava Stephani 47r In Octava Joannis 48r In Octava Innocentum 48v In Vigilia Epiphaniae 48v In Epiphania 48v Dominica infra Octavam Epiphaniae 54r Paulini 55r In Octava Epiphaniae 55r Dominica I. post Octavam Epiphaniae (per Annum) 55v Feria II. 59v Feria III. 60v Feria IV. 62r Feria V. 63r Feria VI. 64r Sabbato 65v Dominica II. 66v Dominica III. 67r Dominica IV. 67r Dominica in Septuagesima 67v Dominica in Sexagesima 71r Dan Mesto Dominica in Quinquagesima 74r In Capite Jejunii 76v Dominica I. in Quadragesima 77r Dominica II. 82v Dominica III. 87r Dominica IV. 93r Dominica in Passione 99v Dominica in Palmis 105v In Cena 112r In Parasceve 115v Sabbato Sancto 118v Dominica Resurrectionis 121v Feria II. 124r Feria III. 125r Feria I V. 126r Feria V. 126v Feria VI. 127r Sabbato 127r Dominica in Octava Paschae 127v Dominicis Diebus post Octavam Paschae 129r In Ascensione 136v Dominica infra Octavam Ascensionis 140v Andreae 141v In Octava Andreae 145r Barbarae 145r Nicolai 149v Ambrosii 154r In Conceptione 154r Luciae 158r Thomae Apostoli 159v Fabiani et Sebastiani 160r Agnetis 163v In Conversione Pauli 167r In Purificatione 170r Blasii 173v Agathae 173v In Cathedra Petri 177r Gregorii Papae 180v Hellari et Taciani 184r Benedicti Abbatis 188r In Annuntiatione 192r ¦ Antifonal iz Kranja De Sanctis infra Pascha 195v Unius Martyris infra Pascha 197r Georgii 198r Philippe et Jacobi 198r Sigismundi 199v Alexandri, Eventii et Theoduli 199v In Inventione Crucis 199v Joannis ante Portam Latinam 202r In Apparitione Michaelis 202v Cantii, Cantiani, Cantianillae, Prothi 205v Apostolorum 210v Evangelistarum 214r Plurimorum Martyrum 218v Unius Martyris 223r Confessoris Pontificis 227r Simplicis Confessoris 230v Virginis et Martyris 231r De Beata Virgine Officium Quotidianum 234v De Beata Virgine infra Nativitatem et Purificationem 237r De Beata Virgine infra Pascha et Pentecosten 239r Suffragia 244v Fidelium Defunctorum 246r Drugi del antifonala, ki naj bi se uporabljal v poletnem in jesenskem casu, se zacne s prvimi vecernicami binkoštne nedelje. Z vecernicami sobote po prazniku sv. Trojice (tj. s prvimi vecernicami druge nedelje po binkoštih) nastopi tedenski oficij za cas med letom, ki je iz prakticnih razlogov prisoten tudi v drugem delu antifonala. Sledijo poletne in jesenske historije, od katerih je prva historija po Knjigi kraljev, in nato antifone za kantike (Benedictus in Magnificat) pobinkoštnih nedelj. Sanktoral vkljucuje praznike od Gervazija in Protazija (19. junij) do Katarine (25. november) in Klementa (23. november) ob koncu liturgicnega leta. Skupni svetniški del v glavnem ponovi vsebino prvega dela. Oficiju za rajne sledi Marijin oficij; zvezek se zakljuci z nekaterimi prošnjimi antifonami. Preglednica 2: Vsebina drugega dela antifonala iz Kranja Dan Mesto Dominica Pentecostes 1r Feria II. 3r Feria III. 4r Feria IV. 4r Feria V. 4v Sabbato 5r Trinitatis 5r Corporis Christi 10r Dominica II. post Pentecosten (per Annum) Historia Regum 14v Feria II. 19v Feria III. 22r Feria I V. 22v Feria V. 23v Feria VI. 24v Sabbato 25r Historia de Sapientia 26r Historia Job 29v Historia Tobiae 33r Historia Judith 34v Historia Ester 36v Historia Machabaeorum 37v Historia Prophetarum 41r Antiphonae Dominicales 45r Gervasii et Protasii 51r Joannis Baptistae 51v Joannis et Pauli 55v Petri et Pauli 57r Pauli 62r In Octava Joannis Baptistae 66v In Visitatione Mariae 66v Udalrici 71v Hermagorae et Fortunati 76v In Dedicatione Ecclesiae 81r In Divisione Apostolorum 84v In Octava Hermagorae et Fortunati 88v Margaritae 89r Mariae Magdalenae 92v Jacobi 97r Christophori 100v Annae 105r Marthae 108v Petri in Vinculis 114v In Inventione Stephani 115r Mariae ad Nives 119v Dominici 123v ¦ Antifonal iz Kranja Laurentii 127v Hippolyti et Sociorum 131v In Assumptione 132v Bartholomaei 139r Augustini 142v In Decollatione Joannis 148r Aegidii 151r In Nativitate Mariae 156r In Exaltatione Crucis 161r Quattuor Virginum 162v Michaelis 167r Galli 171v Omnium Sanctorum 175v Martini 180r Bricii 184r Elisabeth 185r Caeciliae 189v Catharinae 193r Clementis 197r Apostolorum 199r Evangelistarum 203r Plurimorum Martyrum 207v Unius Martyris 212r Confessoris Pontificis 216r Simplicis Confessoris 220r Virginis et Martyris 224r Fidelium Defunctorum 227v De Veneratione Beatae Virginis 232r Suffragia 236r Notacija Kranjski antifonal je pisan v metensko-nemškem tipu gotske notacije8 (poimenovanem v tem delu z izrazom gotska notacija južnonemškega tipa).9 Njene osnovne znacilnosti so: kot edini ton nad zlogom se uporablja prven­stveno punctum v obliki romba; mestoma nastopa v tej vlogi tudi virga v obliki žeblja podkovnika; tako je zlasti v silabicnih odsekih, kjer so z virgo zapisani relativno višji toni. Sestavljeni znaki, znaki za osnovne postope, sestojijo iz 8 Hiley, David, in Janka Szendrei, »Notation. Plainchant«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians. Second Edition, zv. 18, London: Macmillan, 2001, 111. 9 Notacija je natancneje obravnavana v razpravi: »Poznogotska notacija kot znakovni sistem«, ta knjiga, str. 219. punctuma in virge; najveckrat so zgrajeni tako, da je najvišji ton podan z žebljasto virgo, kar daje pisavi znacilno graficno podobo. Ta tip gotske nota­cije je bil v poznem srednjem veku obicajni nacin zapisovanja korala in druge nemenzurirane glasbe v južnonemških deželah. Statisticni pregled enot Kateri koli antifonal vsebuje veliko število raznovrstnih sestavin oficijske liturgije; vsaka od njih je v rokopisu zapisana bodisi enkrat ali veckrat, v celoti ali pa le z incipitom; obicajno ima glasbeni zapis, lahko pa je tudi brez njega. Ce pregledamo opisovani antifonal s tega zornega kota (gl. preglednico 3), ugotovimo, da vsebuje zapise 5504 vsebinskih enot. Ker so se nekatere v teku liturgicnega leta ponavljale, tako zlasti psalmi in kantiki, so v rokopisu zapisane veckrat, ceravno ne nujno tolikokrat, kolikorkrat so v liturgiji leta dejansko nastopile. Ce odstranimo torej dvojnice in se omejimo le na število razlicnih enot, jih ostane 3587. Mnoge od teh so zaznamovane le z incipitom, bodisi zato, ker so bile zapisane v kaki drugi knjigi, potrebni za izvedbo oficijske liturgije (npr. v psalterju), ali pa so bile splošno poznane (kot npr. verzikli). Ce še nadalje zožimo število enot na tiste, ki so zapisane v celoti najmanj enkrat, pridemo do 3296 besedil raznih spevov, ki predstavljajo dejansko vsebino rokopisa. Preglednica 3: Pregled vsebinskih enot antifonala iz Kranja Žanr Število Brez dvojnic S celim besedilom antifone 2764 2092 2091 invitatoriji 122 92 92 responsoriji 1282 975 974 kratki responzoriji 91 75 75 himnusi 110 64 1 verzikli 264 122 62 psalmi 800 131 kantiki 20 7 kapitlji 9 8 oracije 10 8 Te Deum 7 1 Deus in adjutorium 2 1 Benedicamus Domino 4 1 Kyrie eleison 2 1 graduali 7 1 aleluje 6 6 sekvence 3 1 1 genealogija 1 1 Skupaj 5504 3587 3296 ¦ Antifonal iz Kranja Podobno lahko dolocimo obseg glasbe (gl. preglednico 4). Od 2764 anti-fon, kolikor jih ima rokopis (gl. preglednico 3), je 2555 zapisanih v celoti (ne z incipitom) in opremljenih z glasbo. Med temi so številne dvojnice; vendar pa izkazujejo dvojnice zelo pogosto glasbene variante, zaradi cesar jih v glasbe­nem smislu ne moremo šteti kot dvojnice (zato v preglednici 4 niso odštete od celotnega števila). Podobno je v rokopisu 1112 responzorijev z melodijami, 109 invitatorijev, 89 kratkih responzorijev itd. H glasbeni vsebini rokopisa je potrebno šteti še številne diference in intonacije obrazca za invitatorialni psalm. Kot kaže preglednica 4, je v celotnem rokopisu 3868 spevov z glasbenim zapisom, in to predstavlja njegovo glasbeno vsebino. Preglednica 4: Glasbene enote antifonala iz Kranja Žanr Število Z gl. zapisom Delno notirano antifone 2764 2555 diference 2544 invitatoriji 122 109 inton. inv. obr. 106 responsoriji 1282 1112 kratki responzoriji 91 89 himnusi 110 1 verzikli 264 1 2 sekvence 3 1 Skupaj 3868 Zanimivo je pregledati modalno pripadnost spevov, kolikor je razvidna iz njihovih finalisov (preglednica 5).10 Ni presenetljivo, da je najvec spevov v prvi in cetrti maneriji (na d in g) in da jih je na e in f precej manj. Spevi z drugimi finalisi se razumejo kot transpozicije. Preglednica 5: Modalna pripadnost spevov antifonala iz Kranja Finalis A H c d e f g a h c' d' Skupaj Ant. 1 2 5 785 426 277 913 118 2 23 1 2553 Inv. 9 60 22 16 2 109 Resp. 4 316 209 126 392 29 1 30 3 1110 Kr. re. 1 84 1 2 1 89 Himn. 1 1 Sekv. 1 1 Skupaj 1 2 9 1111 696 519 1322 151 4 53 4 3863 10 Finalisi dveh antifon in dveh responzorijev zaradi poškodb ali nepopolnosti folijev niso razvidni. To je vzrok za razkorak med ustreznimi številkami v preglednicah 4 in 5. Zgodovinski okvir antifonala iz Kranja Zgodovinskega vira, ki bi neposredno prical, da je bil obravnavani antifo­nal izdelan prav za kranjsko župnijsko cerkev, ni; vendar obstoji vec kazalcev, ki dopušcajo takšno hipotezo. Kranj je bil zelo verjetno ena od zgodnejših postojank oglejskega misijona, na kar kaže dejstvo, da je kranjska župnijska cerkev posvecena oglejskim mucencem Kanciju in tovarišem. Župnija v Kranju sodi v mrežo najstarejših župnij, ki je bila vzpostavljena do konca 11. stoletja.11 V 15. stoletju je imelo mesto Kranj po socasnem porocilu okoli 400 zidanih hiš,12 s cimer je bilo po velikosti in pomembnosti takoj za deželno prestolnico Ljubljano. Obsežna ozemlja v vzhodnem delu oglejskega patriarhata so bila razdeljena na arhidiakonate in Kranj je spadal v kranjski arhidiakonat, ki je obsegal severni del Kranjske. Arhidiakona je izvolila lokalna duhovšcina, potrdil ga je patriarh.13 V drugi polovici 15. stoletja se kranjski župnik Matija Operta veckrat omenja kot arhidiakon, kar pomeni, da je bil Kranj v tem casu tudi sedež kranjskega arhidiakonata.14 V 15. stoletju je bila župnijska cerkev prezidana, morda tudi veckrat, pri cemer je dobila dimenzije in gotsko podobo, ki jo ima v bistvu še danes.15 Ob glavnem oltarju, posvecenem oglejskim mucencem, je imela še okoli 10 drugih oltarjev; bogoslužje pri teh so opravljali bodisi beneficiati ali pa so jih imele bratovšcine, ki so imele svoje kaplane. Pri cerkvi je tako delovalo ok. 10 duhovnikov16 in ti bi mogli opravljati skupinsko oficijsko bogoslužje. V zvezi z religioznim življenjem je treba omeniti, da je bil v tem casu za cerkev naro-cen novi dvokrilni oltar, ki naj bi po sodbi umetnostnih zgodovinarjev nastal najkasneje na zacetku 16. stoletja; na tem oltarju so med drugim prikazani prizori iz muceništva patronov cerkve, Kancija in tovarišev.17 11 Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, 50. 12 Vale, Giuseppe, Itinerario di Paolo Santonino, Rim: Biblioteca apostolica vaticana, 1943, 183. 13 Gruden, Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana: Leonova družba, 1908, 76. 14 Gruden, nav. delo, 76. 15 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 122–123 (poglavje je dejansko spisal France Stele); Cevc, Emilijan, »Kranjska župna cerkev v luci stavbarniškega reda«, 900 let Kranja. Spominski zbornik, Kranj: Obcinski ljudski odbor, 1960, 110–115. – V zvoniku cerkve je bila nekdaj vidna letnica 1491, najverjetneje cas dokoncanja prenove cerkve ali enega od njenih delov (Žontar, nav. mesto). Ta letnica sovpada z letnico izdelave prvega dela antifonala iz Kranja. 16 Žontar, nav. delo, 54–59. 17 Stele, France, »Slike gotskega krilnega oltarja iz Kranja«, Zbornik za umetnostno zgodo-vino 6 (1926), 203–212, zlasti 210. – Leta 1886 je bil oltar prodan dvorni galeriji na Dunaju (Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 134 – dejansko Stele). Zdaj je v galeriji Belvedere na Dunaju. ¦ Antifonal iz Kranja V 15. stoletju je pravica imenovanja kranjskega župnika prešla na deželne­ga gospoda – ne brez patriarhovega nasprotovanja.18 Službeno mesto je bilo pomembno in zato veckrat podeljeno osebam, ki niti niso bivale v Kranju, pac pa so imele tu svojega vikarja. Vec v tem smislu imenovanih kranjskih župnikov je bilo udeleženo v politicnem dogajanju.19 Med tistimi, ki so bili povezani s Kranjem, velja omeniti dva. (1) Koloman de Manswerd, clan avstrijske plemi­ške rodbine, je vodil župnijo do svoje smrti leta 1434.20 Znano je, da je povecal župnijsko knjižnico za vsaj tri rokopise: misal, ki se še zmeraj hrani, biblijo, ki je zdaj izgubljena, in prepis spisa Moralia Gregorja Velikega.21 Slednji rokopis nosi eksplicit, v katerem njegov kopist, Jacobus Chaczpek po imenu, izrecno pravi, da je delo kopiral po Kolomanovem narocilu in da je bilo dokoncano leta 1410.22 Kraj izdelave rokopisa ni naveden. (2) V drugi polovici stoletja je mesto kranjskega župnika vec desetletij zasedal že omenjeni Matija Operta.23 Kot mladenic je študiral v Padovi,24 kjer si je pridobil doktorat iz kanonskega prava. Ni znano, kdaj natancno je postal kranjski župnik; zdi se, da je bila njegova namestitev sporna, saj je službo dobil po volji deželnega gospoda, in ne patriarha.25 Operta se omenja v vec dokumentih, tudi v funkciji arhidiakona, zadnjic leta 1506.26 Zdi se, da je bil dejaven clovek, ki se je udejstvoval v razlicnih zadevah casa. Zelo verjetno je bil on odgovoren za prenovitev cerkve in za narocilo novega oltarja. Da je s svojim delovanjem segal tudi na podrocje glasbe, je razvidno iz zanimivega opisa mesta Kranj, kot ga lahko beremo v popotnem dnevniku Paola Santonina. V letih 1485–1487 je škof Pietro Carlo iz kraja Caorle (pri Benetkah) po narocilu oglejskega patriarha kardinala Marca Barba (Marco Barbo) vizitiral avstrijski del patriarhata. V njegovem spremstvu je bil Paolo Santonino, sekre-tar, ki je, kot je znano, na poti pisal privatni dnevnik. 31. avgusta 1486 je vizita-tor s spremstvom prišel iz Škofje Loke v Kranj (Kramburga v Santoninovem pravopisu), kjer so ostali do 2. septembra. Santonino je takole opisal mesto: »Habet preterea parrochialem ecclesiam S. Canciani perpulchre edificatam in qua nullum reperies lignum sed alta testudine ubique firmantur: deserviunt 18 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 65–66. 19 Žontar, nav. delo, 68–70. 20 Žontar, nav. delo, 68–69. 21 Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, 166; misal: NŠAL: Rkp 11 (olim 19); Moralia: Rkp 10. 22 Kos, nav. delo, 165. 23 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 69–70. 24 Vale, Itinerario di Paolo Santonino, 38, op. 1. 25 Žontar, nav. delo, 66; Vale, Itinerario di Paolo Santonino, 59. 26 Vale, Itinerario di Paolo Santonino, 71 (tudi op. 5), 90, 91 (op. 1 in 5), 92 (op. 4), 93, 183 (op. 3); Gruden, Cerkvene razmere, 142–143, 144. in ea continue XI presbiteri et ab optimis cantoribus, et novi organis, cura et impensa R.di decretorum doctoris D. Mathie Operta, positis, plurimum ornatur. Inspicies in ea calices […] Libros quoque diversos, et multa paramenta […] Excepit nos idem Dominus Matthias, plebanus ibidem, in domum suam bona hospitalitate, et abundantem, et non minus lautam prebuit cenam. […] Prima septembris, missam in parrochiali ecclesia audivimus: quam organa et suavissime cantorum voces iucundiorem prebuere […]«27 Glede na vse prikazano ne bi bilo nenavadno, da bi Operta vzporedno z drugimi podvigi za prenovljeno cerkev narocil tudi izdelavo novega antifonala. A tudi rokopis sam vsebuje vsaj dva kazalca, ki govorita v prid domnevi, da je nastal za kranjsko župnijsko cerkev: (1) Zacetna lista obeh zvezkov (2r prvega zvezka in 1r drugega) imata bogato likovno dekoracijo. Na spodnji margini obeh navedenih strani je angel, ki nosi zastavo (ali šcit), na kateri sta dva simbola: na levi strani (s strani bralca) je dvoglavi orel v modrem, na desni pa enoglavi orel z razprostrtimi krili v rdecem. To je emblem mesta Kranj; dolocen je bil v casu, ko je Kranj v 13. stoletju pridobil mestne pravice, in narejen je bil po grbu družine Andechs-Meran, ki je v tistem casu gospodovala na Kranjskem.28 Podobo rde-cega orla je mogoce razlagati kot iluminaterjevo zavestno odlocitev, da v dekor rokopisa vkljuci emblem mesta, ki mu je bil rokopis namenjen. (2) V rokopisu je verzificirani oficij kranjskih župnijskih patronov Kancija in tovarišev, ki je domnevno unikum antifonala iz Kranja (gl. nadaljevanje). Srednjeveška knjižnica kranjske župnijske cerkve Srednjeveška knjižnica župnijske cerkve v Kranju, ki ji je pripadal obravna­vani antifonal, je štela kak poldrugi ducat rokopisov,29 kar je bilo za tedanji cas 27 Vale, Itinerario di Paolo Santonino, 183, 184. .Poleg tega ima [mesto Kranj] župnijsko cer­ kev sv. Kancijana, ki je prelepo zgrajena; v njej ni nic lesenega, pac pa je povsod utrjena z visokimi oboki; v njej stalno služi enajst duhovnikov; v kras so ji najboljši pevci in nove orgle, ki jih je s svojim denarjem oskrbel castiti doktor prava gospod Mathias Operta. V njej boš našel kelihe … razlicne knjige in mnogo paramentov … V svojem domu nas je gostoljubno sprejel sam gospod Matija, tamkajšnji župnik, in nam ponudil obilno in ne manj odlicno vecerjo … prvega septembra smo v župnijski cerkvi poslušali mašo, ki so jo orgle in najslajši glasovi pevcev naredili še prijetnejšo …. (Prev. J. Sn.) 28 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 48; Golob, Nataša, »Johannes von Werd de Augusta – potujoci iluminator?«, Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1996, 387, op. 3. Opisani emblem je bil vrezan v najstarejši mestni pecat iz 13. stoletja; kasneje, v 16. stoletju je bil sprejet v mestni grb, v katerem ima orel isto rdeco barvo. Otorepec, Božo, Srednjeveški pecati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana: Slovenska matica, 1988, 74 (pecat iz 13. stoletja je reproduciran na str. 71, oni iz 16. stoletja na str. 73). 29 Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 89–105. Vsi ti rokopisi so zdaj v NŠAL. ¦ Antifonal iz Kranja in tamkajšnji prostor veliko. Med temi so bili tudi liturgicni kodeksi, vendar razen antifonala noben glasbeni. Ne glede na to imajo nekateri od njih tudi glasbeno vsebino in glasbenozgodovinski pomen. Že omenjeni misal vsebuje veliko število sicer nenotiranih sekvenc;30 znana sta dva brevirja iz zgodnjega 15. stoletja;31 posebno zanimiv je lekcionar,32 v katerem so pasijoni opremljeni z recitacijskimi formulami in melodijami za zadnje Kristusove besede, kar vse je napisano v nemških adiastematskih nevmah, pri cemer je ena od melodij poskusno delno prevedena v diastematsko pisavo.33 Pomemben je homiliar, na katerega prvi strani je triglasni obrazec za prvo lekcijo božicnih jutranjic (»Jube, domne, benedicere … Primo tempore alleviata est terra Zabulon …«).34 Ceravno provenience nekaterih od teh rokopisov niso pojasnjene, jih je mogoce videti kot povezane z liturgijo in glasbo v srednjeveškem Kranju. Koralni rokopisi, ki bi bili starejši kot antifonal in bi pripadali cerkvi sv. Kancijana, niso znani. V kranjskem župnijskem arhivu kot tudi v arhivih neka­terih drugih okoliških cerkva35 so se ohranili posamezni fragmenti, pisani ali v nemških adiastematskih nevmah ali v južnonemškem tipu gotske notacije. Ni gotovo, da bi bili rokopisi, ki so jim ti fragmenti nekdaj pripadali, povezani z liturgijo v cerkvi sv. Kancijana. Ioannes von Werd in njegovi viri Kot je razvidno iz eksplicita ob koncu prvega zvezka, je antifonal delo pisca z imenom »Ioannes von Werd de Augusta«, kar pomeni, da je bil iz Donauwörtha pri Augsburgu (Werd je staro ime za Donauwörth). Ioannes je gotovo kopiral besedila; ali je bil odgovoren tudi za likovni dekor in glasbo, ni gotovo. Tako v prvem kot v drugem delu so primeri spevov, ki nimajo sicer predvidenega glasbenega zapisa; kodeksa sta nastala torej tako, da je bilo najprej kopirano besedilo, nato pa glasba, kar nakazuje možnost, da je glasbo kopiral drugi pisec kot besedilo.36 Malo se ve o Ioannesu von Werd. Do zdaj je poleg kranjskega znan le še en drugi rokopis, ki je zagotovo njegovo delo: misal po salzburškem obredu. 30 NŠAL, Rkp 11 (olim 19); seznam sekvenc je dostopen v tej knjigi, str. 123. 31 Kos, nav. delo, št. 97, št. 99. 32 NŠAL, Rkp 4 (olim 5). 33 Snoj, Jurij, Srednjeveški glasbeni kodeksi. Izbor reprezentativnih primerov iz slovenskih knjiž­ nic, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Muzikološki inštitut, 1997, 29–31. 34 NŠAL, Rkp 22 (olim 13). Höfler, Janez, »Primer primitivnega srednjeveškega vecglasja iz Kranja«, Muzikološki zbornik 5 (1969), 5–9. 35 Zdaj v NŠAL. 36 V umetnostni zgodovini velja Ioannes von Werd za iluminatorja. Golob, Nataša, »Johannes von Werd de Augusta – potujoci iluminator?«, 387–395. V eksplicitu tega misala je navedeno, da ga je Ioannes von Werd kopiral leta 1490, se pravi tik pred antifonalom iz Kranja.37 Ioannes bi se svoje umetnosti lahko ucil v Augsburgu, mestu, ki je bilo znano po knjižni produkciji; vendar je skoraj gotovo, da je antifonal kopiral nekje na jugu, morda celo v Kranju. To je mogoce sklepati na osnovi dejstva, da so v obravnavanem antifonalu oficiji oglejskih svetnikov, katerih predloge bi bilo težko najti zunaj meja patriarhata. Za primer lahko vzamemo oficij sv. Hilarija in Tacijana, ki je po doslejšnjem vedenju prisoten le še v sedmih drugih rokopisih, od katerih izvirajo trije iz Ogleja, trije iz Cedada, eden iz Ljubljane. Oficij je bil zelo verjetno kopiran iz enega od teh, vendar zaradi številnih variant, ki jih je vnesel Ioannesov notator, ni mogoce ugotoviti, iz katerega natancno.38 Nedavna študija o melodicnih variantah v gregorijanskem koralu je na svojstveni nacin osvetlila vprašanje Ioannesovih virov.39 Medsebojna primer-java melodij vecjega števila antifon, vzetih iz vrste rokopisov, med katerimi je bil tudi antifonal iz Kranja, je pokazala, da je le-ta z ozirom na melodicne variante najbliže tradiciji augsburške katedrale: od 75 primerjanih mest se kranjski antifonal v 65 primerih ujema z augsburškimi rokopisi. Nadalje si glede na oddaljenost od antifonala iz Kranja sledijo po vrsti: Hartkerjev anti-fonal, eden od notiranih brevirjev iz freisinške škofije, rokopisi iz Zwiefaltna (Zwiefalten), Einsiedelna in Prüfeninga (vsak od slednjih treh ima 60 enakih mest od primerjanih 75). Od vseh v primerjavo vkljucenih virov je od antifonala iz Kranja najbolj oddaljen neki severnoitalijanski rokopis (12/75).40 Z ozirom na to je ocitno, da je bila glasba kranjskega antifonala kopira­na iz južnonemških rokopisov, morda celo iz rokopisov Ioannesu domacega Augsburga. Vendar pa ti gotovo niso vkljucevali oglejskih oficijev, ki jih je moral Ioannes oz. njegov notator prepisati iz oglejskih rokopisov. 37 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 1778 (A–Wn, Cod. 1778); Franz Unterkircher, Die datierten Handschriften der Österreichischen Nationalbibliothek von 1451 bis 1500, Katalog der datierten Handschriften in lateinischer Schrift in Österreich, zv. 3, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1974, 29. – Ioannes von Werd ni istoveten s Hieronymusom von Mondsee, katerega drugo ime je bilo Johannes de Werdea. Tudi ta je bil iz Donauwörtha; med drugim je predaval na dunajski univerzi in bil dejaven pri melški reformi (izhajajoci iz samostana Melk), vendar je umrl že leta 1475 v Niederaltaichu. – Ioannes von Werd tudi ni istoveten z nemškim humanistom in pesnikom z imenom Johannes Fabri de Werdea, rojenim prav tako v Donauwörthu (med 1440 in 1450 – 1505). 38 Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003, x–xi. 39 Klugseder, Robert, Mittelalterliche Offiziumspraxis des Benediktinerklosters St. Ulrich & Afra, Univerza v Regensburgu, 2006 (doktorska disertacija). 40 Vzrok za tako nizko število je najbrž tudi nepopolnost italijanskega vira. ¦ Antifonal iz Kranja Oficij za praznik sv. Kancija in tovarišev Kranjska župnija ni bila dodeljena v letih 1461–1462 ustanovljeni ljubljanski škofiji; ostala je v oglejskem patriarhatu. Liturgija, ki naj bi se opravljala v njej, naj bi naceloma sledila oglejskemu liturgicnemu redu. V antifonalu iz Kranja je pripadnost Ogleju najbolj razvidna iz sanktorala, kjer najdemo štiri oficije za izrecno oglejske svetnike: (1) Hilarij in Tacijan,41 (2) Kancij, Kancijan, Kancijanila, Prot,42 (3) Mohor in Fortunat, (4) Evfemija, Doroteja, Tekla in Erazma. Oficiji oglejskih svetnikov so bili razširjeni predvsem znotraj meja oglejskega patriarhata; kolikor je znano, je navedene štiri oficije mogoce najti le v rokopisih iz Ogleja, Cedada, Benetk (Mohor in Fortunat, Evfemija in tova­rišice), Ljubljane in Kranja.43 Pri tem je pomenljivo, da je oficij za Kancija in tovariše unikum kranjskega rokopisa, saj ga doslej ni bilo mogoce najti niti v oglejskih niti v kakih drugih virih.44 To napeljuje na misel, da je bil ustvarjen prav za cerkev v Kranju. Sklepati je mogoce, da je bil hkrati z novim antifona­lom narocen tudi novi oficij za praznik patronov cerkve, ki ji je bil novi rokopis namenjen. Z ozirom na siceršnjo dejavnost župnika Matije Operte je mogoce, da je nastal po njegovem narocilu. 41 Znanstvenokriticni izdaji: Baroffio, Giacomo, in Eun Ju Kim, Historiae sanctorum, Lamezia Terme: A.M.A. Calabria, 1999; Snoj, Two Aquileian Poetic Offices. 42 Znanstvenokriticna izdaja: Snoj, Two Aquileian Poetic Offices. 43 Camilot-Oswald, Raffaella, »L'ufficio di S. Ermagora nella tradizione manoscritta di Aquileia / Cividale e a San Marco«, Da Bisanzo a San Marco. Musica e liturgia, ur. Giulio Cattin, Quaderni di Musica e storia 2, Benetke, Bologna, 1997, 211; Snoj, Jurij, »The Poetic Offices in the Eastern Part of the Patriarchate of Aquileia«, Studia musicologica 45/1–2 (2004), 219. 44 Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, xxvi. Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju V prvem delu velikega dvodelnega antifonala iz Kranja, hranjenega v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani,1 je med svetniškimi oficiji tudi devet strani obsegajoc oficij za praznik župnijskih patronov: Kancija, Kancijana, Kancijanile, Prota (Cancii, Canciani, Cancianille, Prothi).2 Ta oficij, ki sestoji, kot oficiji sploh, iz petju namenjenih sestavin, zlasti antifon in responzorijev, štirih glavnih oficijskih obredov (prve vecernice, jutranjice, hvalnice, druge vecernice), je eden od vec pesniško oblikovanih oficijev rokopisa. Pripada torej srednjeveškemu žanru verzificiranih oficijev, za katere je znacilno, da imajo besedila zasnovana v verzih in kiticah z metrumom in z zvocnimi ujemanji, kot so rima, asonanca itd.3 Oficij za god Kancija je znan le iz antifonala iz Kranja: v drugih predtridentinskih liturgicnih knjigah ga doslej ni bilo mogoce najti. Kot je navedeno v eksplicitu prvega dela antifonala, je bil ta dokoncan * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Historia Cantiorum in the Antiphonary from Kranj«, Deveto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Visegrád (Madžarska), 31. 8. – 5. 9. 1998 (referat); (2) »Historia Cantiorum in the Antiphonary from Kranj«, Cantus Planus. Papers Read at the 9th Meeting, Esztergom and Visegrád, 1998, ur. László Dobszay, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology, 2001, 253–270; (3) »Pesniški oficij Kancijev v antifonalu iz Kranja«, Zbornik ob jubileju Jožeta Sivca, ur. Jurij Snoj in Darja Frelih, Ljubljana: Založba ZRC, 2000, 43–64. 1 NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18 (olim 17), Rkp 19 (olim 18). 2 NŠAL, Rkp 18, fol. 206r–210v; znanstvenokriticna izdaja oficija: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Ottawa: Institute of Mediaeval Music, 2003. 3 Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 273–279; Hughes, Andrew, »Rhymed office«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, zv. 15, London: Macmillan, 1980, 804; Crocker, Richard, »Medieval Chant«, The New Oxford History of Music, zv. 2, The Early Middle Ages to 1300, Oxford: Oxford University Press, 1990, 307–309. »in octava victoriosissimi martyris Laurentii« 1491, se pravi na osmino Lavrencijevega godu, tj. 17. avgusta imenovanega leta. V istem eksplicitu je kot izdelovalec rokopisa naveden Ioannes von Werd de Augusta.4 Kodeks, ki je bogato iluminiran in pisan v enem od tipov gotske notacije, je eden od najpomembnejših poznosrednjeveških rokopisov z ozemlja Kranjske. Preden je bil prenesen v sedanje hranišce, je bil v knjižnici kranjske župnijske cerkve, ki je obsegala okoli petnajst srednjeveških kodeksov.5 Rokopis je bil že veckrat predmet kodikoloških opisov in umetnostnozgodovinskih ter muzikoloških razprav.6 Prisotnost sicer nepoznanega pesniškega oficija za sv. Kancija in tovariše v rokopisu, ki se je ohranil pri cerkvi z istim patrocinijem, postavlja številna vprašanja. Prvo in najpomembnejše je, v katerih okolišcinah je delo nastalo; ali je mogoce predvidevati, da je oficij obenem z rokopisom nastal za potrebe ali celo po narocilu kranjske župnijske cerkve, posvecene Kanciju in tovari­šem, kar bi lahko pomenilo, da je zapis oficija v antifonalu iz Kranja unikaten? Drugo pomembno vprašanje je, kdo bi mogel biti njegov avtor in kateri delež bi pri nastanku oficija mogel imeti v eksplicitu imenovani Ioannes von Werd. Poleg tega si je vredno podrobneje ogledati sam oficij; na osnovi analize si je mogoce ustvariti predstavo o tem, kako, po katerih postopkih in po katerem vrstnem redu je delo nastalo. Kult Kancija in tovarišev (31. maja), katerih življenje in smrt sta po legen­di tesno povezana s središcem starodavnega oglejskega patriarhata, pripada izrazito lokalni plasti oglejskega sanktorala.7 Ceprav ni izkljuceno, da bi bil prisoten drugje, je gotovo, da je bil razširjen zlasti znotraj meja patriarhata, 4 NŠAL, Rkp 18, fol. 248v. 5 Kos, Milko, in Stele, France, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno­zgodovinsko društvo, 1931, št. 89–105. 6 Najpomembnejše so: Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 105; Höfler, Janez, »Gorenjski prispevki k najstarejši glasbeni zgodovini na Slovenskem«, Kronika 14 (1966), 96–98; Snoj, Jurij, »Antifonal iz Kranja: Uvod v oblikoslovno razclenitev«, Bogoslovni vestnik 52 (1992), 192-202; Golob, Nataša, »Knjižno slikarstvo v osrednji Sloveniji«, Gotika v Sloveniji, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1995, 351-369; Golob, Nataša, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«, Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1996, 387–395; Snoj, Jurij, Srednjeveški glasbeni kodeksi. Izbor reprezentativnih primerov iz slovenskih knjižnic, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Muzikološki inštitut, 1997, 38–41 (faksimile na str. 39 in 40); indeks rokopisa, ki ga je za prvi del izdelal Jurij Snoj, za drugi pa Jurij Snoj, Ksenija Brišar in Mojca Fir, je objavljen v spletni bazi Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi; faksimilna izdaja rokopisa: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007. 7 Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju kjer je bil poznan že v pozni antiki. O tem pricata dva vira: v enem od svo­jih govorov komentira Maksim Torinski na zacetku 5. stoletja tudi ravnanje Kancijeve družine,8 kot oglejske svetnike pa jih na zacetku 6. stoletja omenja pesnik Venantius Fortunatus.9 Kult se je še pred koncem prvega tisocletja zacel širiti na vzhodna podrocja patriarhata, kjer so kot pokristjanjevalci delovali oglejski misijonarji. Med najstarejšimi, pražupnijskimi cerkvami na ozemlju Kranjske sta bili Kanciju oz. Kancijanu posveceni dve; ena od teh je bila župnijska cerkev v Kranju. Ustanovitev pražupnije Kranj sega v cas nastanka same krajine Kranjske, tj. v sredino 10. stoletja, ko se Kranj omenja kot njeno središce. Dejstvo, da je bila cerkev v Kranju posvecena Kancijanu, kaže na pomen kulta in govori v prid domnevi, da je obstajal v Kranju oglejski misijon.10 Nove cerkve so se posvecale Kanciju in tovarišem tudi v naslednjih stoletjih: v drugi polovici 16. stoletja so bile na Kranjskem tri župnijske cerkve s tem patrocinijem, poleg teh pa še številne podružnicne cerkve, kapele in oltarji;11 med cerkvami ljubljanske škofije, ustanovljene sredi 15. stoletja, pa jih je bilo v prvi pol. 17. stoletja sedem posvecenih Kanciju in tovarišem.12 Ceprav je bil kult Kancijeve skupine razširjen in živ, je njegovo liturgicno izrocilo skromno. Od rokopisov iz dveh glavnih središc patriarhata, Ogleja in Cedada, vsebujejo god Kancija in tovarišev le štirje.13 V njih sta poleg oficij­skih lekcij, ki pripovedujejo legendo o muceništvu, samo dva speva, katerih besedilo se neposredno nanaša na Kancija in tovariše in spada tako v njihov Patriarchat Aquileia, Monumenta Monodica Medii Aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, CXI. 8 Bratož, Rajko, Kršcanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmocju oglejske cerkve od zacet­kov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1986, 205–207; Maximus Episcopus Taurinensis, »De natale sanctorum Cantii Cantiani et Cantianille«, Corpus Christianorum. Series Latina 23, ur. Almut Mutzenbecher, Turnhout: Brepols, 1962, 56-58. 9 Venantius Fortunatus, »De vita sancti Martini«, IV, 658–659, Patrologia Latina, zv. 88, ur. J.-P. Migne, Pariz, 1862, 424. Verza, ki govorita o Kancijih (oz. Kancijanih), se glasita: »Aut Aquileiensem si fortasse accesseris urbem / Cantianos Domini nimium venereris amicos.« 10 Höf ler, Janez, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1986, 24, 25, 46. 11 Höf ler, Janez, Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana: SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1982, 19-61. 12 Lavric, Ana, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631–1632, Acta Ecclesiastica Sloveniae 12, Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1990, 417 in dalje (indeksi patrocinijev). 13 Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, CXVI. proprij. Ta speva sta antifoni h kantiku Magnificat prvih in drugih vecernic, ki se prvic pojavita v nekem notiranem brevirju (breviarium plenarium) iz 12. stoletja,14 pisanem v nemških adiastematskih nevmah. Antifoni nastopata tudi v kasnejših oglejskih rokopisih: tako sta v enem od cedajskih antifonalov iz 14.–15. stoletja,15 eno od njih, Beatorum martyrum Cantii, Cantiani et Cantianille, pa najdemo tudi v dveh antifonalih iz samega Ogleja.16 Vsi ostali spevi, ki so v oglejskih in cedajskih liturgicnih kodeksih omenjeni ali predpisani za oficijsko liturgijo Kancija in tovarišev, so vzeti iz skupnega svetniškega dela (commune sanctorum) ali pa iz oficija drugega izrazito oglejskega praznika, godu Hilarija in Tacijana.17 14 Cedad, Museo Archeologico Nazionale, 91, fol. 252r–253v. Antifoni sta: Beatorum marty-rum Cantii, Cantiani et Cantianille in Beatissimi martyres Cantiani. Ti dve antifoni nista prisotni v popisu najstarejšega repertoarja oficijskih spevov: Hesbert, René-Jean, Corpus antiphonalium officii, zv. 3, Invitatoria et Antiphonae, Rim: Casa editrice Herder, 1968. 15 Cedad, Museo Archeologico Nazionale, 57, fol. 160r. 16 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. A (13. stoletje), fol. 218v; prav tam, Cod. B (13.-14. stoletje), fol. 161r-161v. 17 Zahvalo za natancne podatke o oficijski liturgiji za praznik Kancijeve skupine v oglejskih virih dolgujem Raffaelli Camilot-Oswald. – Kolikor je znano, se Kancij in tovariši pojavlja­jo še v naslednjih štirih rokopisih, povezanih s slovenskim ozemljem: (1) NUK, Ms 71 ima na fol. 207r–208v besedilo, ki pripoveduje zgodbo o Kancijevi skupini; besedilo je strnjeno, se pravi, da ni razdeljeno na oficijske lekcije. Poleg tega se neposredno na Kancijevo skupino nanašata v tem rokopisu 15. stoletja še oracija v prvih vecernicah ter antifona (domnevno k Magnificat prvih vecernic) Beatorum martyrum tuorum; ta antifona, ki tu sicer nima glasbenega zapisa, je z nekaj besedilnimi razlocki ista kot v oglejskih rokopisih. Vse ostalo za praznik Kancija in tovarišev je v Ms 71 prevzeto iz commune sanctorum. O NUK, Ms 71, v sklopu katerega se je ohranil tudi fragment s socasnimi vecglasnimi kompozicijami (Katalog 7.4), gl. Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 64. (2) Kancij in tovariši so prisotni tudi v brevirju iz Kranja, NŠAL, Rkp 15, ki pa vsebuje zgolj besedilne incipite in je pisan v težko berljivi gotski kurzivi z mnogimi abreviaturami. Na fol. 94 je praznik najdenja njih­ovih relikvij, »In inventione corporum beatorum Cantianorum, Chrysogoni, Anastasiae et Prothi«; vse, kar je navedeno za ta dan, je iz commune sanctorum. Na fol. 100 je god Kancijeve skupine. Kot je razvidno iz sledecega, ortografsko urejenega in razvezanega prepisa, vsebuje tudi tu oficij za Kancija in tovariše le en spev, ki se vsebinsko neposredno nanaša nanje, in sicer isto antifono kot NUK, Ms 71: »In festo beatorum Cantii, Cantiani et Cantianillae martyrum. Ad vesperas antiphona Haec est vera fraternitas cum reliquis; psalmi Laudate pueri Dominum cum reliquis; capitulum, hymnus Sanctorum meritis et versiculus de martyribus; super Magnificat antiphona Beatorum martyrum Cantii; oratio Praesta nobis, Domine, supplicantibus martyribus. Ad completorium capitulum, hymnus, versiculus, antiphona super Nunc dimittis de martyribus; oratio ut supra. Ad matutinum lectiones de passione eorum cum evangelio de martyribus; responsoria cum reliquis de martyribus per totum; oratio ut supra.« Omenjeno naj bo, da je antifona Haec est vera vzeta iz oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana (gl. v tej knjigi, str. 242). O rokopisu gl. Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 97. Od mašnih rokopisov imata praznik Kancijeve skupine (3) NŠAL, Rkp 11 (olim 19), misal iz Kranja, in (4) eden od enolistnih fragmentov v NŠAL, Katalog 2.57. ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju Ob tem, da sta v rokopisih iz Ogleja in Cedada le dva izrecno na Kancijevo skupino nanašajoca se speva, je nenavadno, da sta se dva kompletna verzifici­rana oficija za njen praznik ohranila zunaj centrov patriarhata. Prvi od teh, ki vsebuje tudi dolg, Kancijevi skupini posvecen himnus, je v enem od pariških rokopisov iz 16. stoletja.18 Drugi oficij, za katerega je že na prvi pogled mogoce presoditi, da nima nobene povezave s pariškim in da je delo drugega tvorca, je v antifonalu iz Kranja.19 Ob prikazani skromnosti in neobsežnosti liturgicnega izrocila v zvezi s Kancijevo skupino je pojav kompletnega verzificiranega oficija za njen praznik v antifonalu iz Kranja opazen. Ker oglejski rokopisi – rokopisi s sedeža patriarhata – cesa podobnega ne vsebujejo, je mogoce domnevati, da je oficij v kranjskem antifonalu povezan s Kranjem in da je nastal za kranjsko župnijsko cerkev. Te domneve z arhivskimi viri sicer ni mogoce dokazati, med drugim tudi zato, ker se arhivalije župnije Kranj s konca 15. stoletja niso ohranile;20 omo­goca in podpira pa jo vrsta okolišcin in kazalcev. Najpomembnejši od teh je že omenjeno dejstvo, da je oficij znan le iz kranjskega rokopisa. Ce bi bil prisoten tudi v drugih socasnih rokopisih, bodisi oglejskih ali južnonemških, bi bilo mogoce sklepati, da je bil v antifonal iz Kranja prepisan iz nekega drugega vira; ker pa ga v drugem rokopisju ni, se upraviceno poraja domneva, da je bil spesnjen in uglasben prav za potrebe župnijske cerkve v Kranju. Ta domneva predpostavlja, da je bil antifonal iz Kranja izdelan po narocilu kranjske župnijske cerkve, saj se sicer ne bi pesnil in uglasbljal oficij, namenjen prazniku njenih patronov. Mocan kazalec, ce ne že dokaz, da je rokopis nastal za Kranj, daje ikonografska razlaga iluminacij na fol. 2r njegovega prvega in fol. 1r njegovega drugega dela,21 po kateri naj bi orla v grbu, ki ga v obeh primerih nosi angel grbonosec, simbolizirala mesto Kranj in deželo Kranjsko.22 Nasploh je mogoce reci, da se narocilo in izdelava novega antifonala z ozirom na življe­nje v župniji in mestu ne zdita nemogoca. Domnevno naj bi v zvezi s kranjsko 18 Analecta hymnica, zv. 13, 88-90. Oficij je v rokopisu Paris, Bibl. nat., 17 331. Himnus je objavljen v Analecta hymnica, zv. 19, 100-101. 19 Besedilo je prvi objavil Stele, France, »Slike gotskega krilnega oltarja iz Kranja«, Zbornik za umetnostno zgodovino 6 (1926), 199-202; posebej je objavljeno tudi v delu: Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, 55–57. 20 Vodnik po župnijskih arhivih na obmocju SR Slovenije, zv. 1, Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1975, 193–195. 21 NŠAL, Rkp 19, fol. 1r. 22 Golob, »Johannes von Werd de Augusta – potujoci iluminator?«, 387, op. 3; Golob, Nataša, »Mnogoobrazna umetnost v slogu gotike«, Umetnost na Slovenskem, ur. Irena Trenc – Frelih, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1998, 120–121. župnijsko cerkvijo nastalo še nekaj drugih rokopisov,23 kar pomeni, da mestu oz. župniji knjižna produkcija ni bila neznana. Da je v drugi polovici 15. stoletja obstajala pri kranjski župnijski cerkvi knjižnica, je med drugim razvidno tudi iz itinerarja Paola Santonina.24 Slednjic naj bo omenjeno, da je bilo v Kranju konec 15. stoletja toliko duhovnikov, da je mogoce predpostavljati skupinsko oficijsko bogoslužje,25 pri katerem bi mogli sodelovati tudi gojenci šole.26 Na osnovi vsega tega je mogoce predvidevati, da je bilo življenje v Kranju konec 15. stoletja takšno, da bi moglo voditi k narocilu novega, prav za potrebe župnijske cerkve izdelanega antifonala.27 Kot je znano, je v tistem casu v Kranju župni­koval agilni Matija Operta, ki je vodil predelavo cerkve in bi v tej zvezi mogel narociti tudi novi antifonal z oficijem v cast župnijskim patronom. Obenem z vprašanjem o namenu rokopisa in v njem zapisanega oficija za praznik Kancijeve skupine, se zastavlja vprašanje o njegovem avtorstvu. Novonastajajoci visoko- in poznosrednjeveški oficiji so praviloma anonimni. Drugace kot vecglasne kompozicije 15. stoletja, dela umetnikov, ki so skladali v pravem pomenu besede in se zato ob svoje umotvore tudi podpisovali, so bili srednjeveški verzificirani oficiji sestavina enoglasnega korala kot letnega ciklusa spevov, znotraj katerega se na prvi pogled niso locevali od starega gre­gorijanskega izrocila. Avtorji mnogih pesniških oficijev so sicer znani,28 vendar 23 Gruden, Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljan­ske škofije, Ljubljana: Leonova družba, 1908, 111–114; Stele, France, »Iluminatorni okras rokopisov v Kranju«, v delu: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931, 149; Stele, France, »Srednjeveška umetnost v Kranju«, v delu: Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, 139. 24 Santonino, Paolo, Popotni dnevniki, prev. Primož Simoniti, Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991, 41. 25 Gruden, Cerkvene razmere, 81–82; Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 71. Nekoliko drugacno število duhovnikov (v župnijski cerkvi 11) omenja v svojem itinerarju Paolo Santonino: Santonino, Popotni dnevniki, 41; gl. citat v tej knjigi, str. 192. 26 Gruden, Cerkvene razmere, 108–109. 27 Stele je enega od kazalcev, da je bil rokopis izdelan za Kranj, videl v tem, da sta prizora na Kranjskem oltarju, ki je bil do leta 1886 v župnijski cerkvi v Kranju, opisana tudi v obravna­vanem oficiju. Po njegovem mnenju je mogoce, da je neznani mojster, ki je okoli leta 1500 izdelal krilni oltar za kranjsko župnijo, crpal snov svojega dela prav iz besedila antifonala. Na Kranjskem oltarju, ki je zdaj v dunajskem Belvedere, sta upodobljena padec mule in usmrtitev. Stele, »Slike gotskega krilnega oltarja iz Kranja«, 199. Sliki sta reproducirani tudi v delu Umetnost na Slovenskem, ur. Irena Trenc – Frelih, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1998, 116, 117. – S poznosrednjeveškim Kranjem sta povezana še dva druga glasbena vira: vecglasna lekcija v NŠAL, Rkp 22 (olim 13) in glasbeni zapisi v NŠAL, Rkp 4 (olim 5); o prvem gl. Höfler, Janez, »Primer primitivnega srednjeveškega vecglasja iz Kranja«, Muzikološki zbornik 5 (1969), 5–9; o drugem gl. Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 29–31. 28 Kelly, Thomas, »Medieval composers of liturgical chant«, Musica e storia 14/1 (2006), ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju so se njihova imena ohranila predvsem preko arhivskih virov, ne pa tako, da bi se na svoja dela podpisovali. V tem oziru kranjski oficij ni izjema in povsem obicajno je, da se njegov tvorec ob njem ni imenoval. Ce ne štejemo kasnejših marginalij, se v celotnem rokopisu pojavi le eno ime: že omenjeni Ioannes von Werd de Augusta, naveden v eksplicitu prvega dela rokopisa. Vprašanje o avtorstvu oficija je glede na to mogoce zastaviti le v obrnjeni smeri: Kdo je bil Ioannes von Werd? Ali je mogoce, da bi bil on avtor pesniškega oficija za praznik Kancija in njegovih tovarišev? Neposredna pricevanja o Ioannesu von Werd so picla. Kolikor je znano, obstojita le dva zapisa njegovega imena. Eden je, kot omenjeno, v eksplicitu prvega dela antifonala iz Kranja, v katerem so – kot neke vrste karakterizacija casa, v katerem je pisec opravljal svoje delo – navedene cene nekaterih živil.29 Ta eksplicit je brez dvoma spisala ista roka kot besedilo rokopisa sicer. Ioannes se v eksplicitu sicer ne imenuje v prvi osebi; ce pa kljub temu tvegamo domne­vo, da je v njem imenoval sebe, se pravi, da je eksplicit napisal sam, pridemo do sklepa, da je spisal oz. kopiral tudi vsa ostala besedila rokopisa. Glede vprašanja, kaj še bi mogel biti njegov delež pri izdelavi tega velikega kodeksa, je potrebna previdnost. Srednjeveške kodekse je praviloma izdelovalo vec umetnikov, zlasti ce so poleg besedila vsebovali tudi iluminacije in glasbeni zapis, saj je iluminiranje zahtevalo povsem drugacno strokovno izobrazbo kot pisanje in razumevanje glasbe. Gledano s tega stališca je sicer mogoce, da bi bil Ioannes poleg tega, da je bil pisec besedil, tudi vodja del pri nastajanju novega rokopisa: v tej vlogi bi lahko odlocal o vsebini nastajajocega antifonala; možno je, da je bil iluminator, lahko pa bi bil tudi avtor oficija za praznik kranjskih patronov, se pravi njegovega pesniškega besedila in glasbe. Vendar so vse to samo domneve; gotovo je le to, da je Ioannes kopiral besedila. Da je bil pisar, kopist, potrjuje tudi drugi znani zapis njegovega imena, ki ga najdemo – podobno kot v kranjskem kodeksu – v eksplicitu misala po salz­burškem obredu, ki je nastal leto pred kranjskim antifonalom (1490).30 Tudi ta eksplicit je pisan v tretji osebi, a pomenljivo je, da je Ioannes specificiral v njem tip uporabljene pisave, kar izrecno kaže na to, da je bil po poklicu pisar, in ne slikar.31 Omeniti velja, da je Nataša Golob uspela odkriti kazalec, ki podpira 95–125. 29 Besedilo eksplicita in prevod gl. v tej knjigi, str. 180. 30 Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 1778. Unterkircher, Franz, Die datierten Handschriften der Österreichischen Nationalbibliothek von 1451 bis 1500, Katalog der datierten Handschriften in lateinischer Schrift in Österreich, zv. 3, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1974, 29. 31 Skriptorji obicajno niso bili tudi iluminatorji. Hamel, Christopher de, Scribes and Illuminators, London: British Museum Press, 1992, 27 in dalje. domnevo, da je bil iluminator: avtor iluminacij kranjskega antifonala naj bi bil namrec tudi avtor iluminacij nekaterih drugih socasnih rokopisov, med katerimi je tudi že omenjeni salzburški misal, v katerega eksplicitu je Ioannes poimensko naveden.32 Ta domneva temelji na nestrokovnjakom nedostopnem in zato težko preverljivem kritiškem prepoznavanju istih iluminatorskih rok.33 Nejasnosti spremljajo tudi dolocevanje kraja nastanka kranjskega antifo­nala in njegovega unikatnega oficija. Eksplicit namrec ne pove, ali je bil rokopis izdelan v Augsburgu, mestu, ki je imelo v 15. stoletju bogato in razvito knjižno produkcijo,34 ali pa je bil Ioannes tisti, ki je prišel iz Augsburga, a se je v casu izdelovanja rokopisa mudil drugje. Kot je bilo že komentirano, rokopis ni mogel nastati v Augsburgu: ce bi nastal tam, Ioannes ne bi imel razloga, da bi ob svoje ime zapisal tudi kraj, iz katerega prihaja.35 Domnevalo se je, da je nastal v samem Kranju,36 vendar je tudi to manj verjetno: Pisec je za izdelavo kodeksa potreboval 32 Golob, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«, 395. 33 V drugih avstrijskih rokopisih imena Ioannes von Werd doslej ni bilo mogoce najti. Pregledano je bilo tole: Unterkircher, Franz, Die datierten Handschriften in Wien aus­serhalb der Östereichischen Nationalbibliothek bis zum Jahre 1600, Katalog der datierten Handschriften in lateinischer Schrift in Österreich, zv. 5, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1981; Mairold, Maria, Die datierten Handschriften der Universitätsbibliothek Graz bis zum Jahre 1600, Katalog der datierten Handschriften in lateinischer Schrift in Österreich, zv. 6, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1979; Mairold, Maria, Die datierten Handschriften in der Steiermark ausser­halb der Universitätsbibliothek Graz bis zum Jahre 1600, Katalog der datierten Handschriften in lateinischer Schrift in Österreich, zv. 7, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1988; Mazal, Otto, in Rosemary Hilmar, Katalog der abendländischen Handschriften der Österreichischen Nationalbibliothek. Series nova, zv. 5, Dunaj: Brüder Hollinek, 1997. Ioannesovega imena prav tako ni v nemških kodeksih Univerzitetne knjižni­ce v Münchnu: Kornrumpf, Gisela, in Paul-Gerhard Völker, Die deutschen mittelalterlichen Handschriften, Die Handschriften der Universitätsbibliothek München, zv. 1, Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1968; ni ga v münchenskih glasbenih kodeksih: Gottwald, Clytus, Die Musikhandschriften, Die Handschriften der Universitätsbibliothek München, zv. 2, Wiesbaden: Harrassowitz, 1968; niti ga ni v nemških kodeksih, izdelanih v 15. stoletju v Augsburgu: Micus, Rosa, »Augsburger Handschriftenproduktion im 15. Jahrhundert«, Zeitschrift für deutsche Philologie 104 (1985), 411-424. Ioannes von Werd ni vkljucen v nemški biografski leksikon: Deutsche biographische Enzyklopädie, zv. 5, ur. Walther Killy in Rudolf Vierhaus, München: K. G. Saur, 1997; ni ga med imeni iluminatorjev: The Dictionary of Art, ur. Jane Turner, London: Grove, 1996. Kot »Werd, Johannes« je vkljucen v Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, zv. 35, ur. Hans Vollmer, Leipzig: Seeman, 1942, kamor ga je vkljucil F. Stele in kjer je oznacen kot pisar iz Augsburga, ki je spisal in morda tudi miniiral kranjski antifonal. O brezuspešnem iskanju njegovega imena glej tudi Golob, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«, 391, 392. 34 Brusniak, Friedhelm, in Josef Mancal, »Augsburg«, Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Sachteil, zv. 1, Kassel: Bärenreiter, 1994, 1005–1008. 35 Golob, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«, 391. 36 Stele, »Iluminatorni okras rokopisov v Kranju«, 149. ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju vsaj enega ce ne dva ali vec ustreznih antifonalov, iz katerih je kompiliral novo­nastajajoci kodeks. Vprašljivo je, ce je vse to mogel imeti v Kranju. Strnimo doslejšnjo razpravo: antifonal iz Kranja je bil zelo verjetno izdelan za kranjsko župnijsko cerkev; obenem s tem je bil zelo verjetno spesnjen in uglasben tudi novi oficij za praznik župnijskih patronov. Manj gotovo je, da bi rokopis nastal v samem Kranju. Prav tako ostaja nepojasnjena vloga nje­govega pisca. Ioannes von Werd je gotovo kopiral besedila; da pa bi bil tudi avtor katerega od njih, avtor glasbe novega oficija ali pa avtor bogate slikarske opreme kodeksa, ni mogoce z gotovostjo predpostavljati. Da bi si ustvarili predstavo o tem, kako in na osnovi katerega gradiva je oficij za praznik sv. Kancija nastal, se je treba posvetiti legendi o Kanciju oz. besedilu, ki bi ga avtor oficija mogel uporabiti kot literarni vir za svoje delo. Kancij in njegova družina naj bi živeli za casa Dioklecijana, tj. na zacetku 4. stoletja. Zgodovinske raziskave so pokazale, da je legenda o njih nastala šele na zacetku 6. stoletja v Rimu. Njen nastanek je bil zelo verjetno povezan z legendo o Krizogonu in Anastaziji, saj je del te legende prisoten tudi v legendi o Kanciju.37 Kot jo posredujejo Acta sanctorum, je legenda v kratkem ta: Ko so se za casa cesarja Dioklecijana zacela preganjanja kristjanov, so Kancij (Cantius), njegov brat Kancijan (Cantianus), njuna sestra Kancijanila (Cantianilla) ter njihov vzgojitelj Prot (Prothus) zapustili Rim. Izhajali so iz starega rimskega rodu genus Anitiorum, ki mu je pripadal tudi kristjanom naklonjeni, a takrat že mrtvi cesar Carinus. Pribežališce so poiskali v Ogleju, kjer so imeli nemajhno posest; a tu so bili razmere kristjanom še manj naklonjene kot v Rimu. Ko so iskali svojega prijatelja Krizogona (Chrysogonus), so izvedeli, da je bil nekaj dni pred tem usmrcen pri kraju, imenovanem Aquae gradatae, nedalec od mestnega obzidja. Nacelnik (praeses) Ogleja, neki Dulcidius, in njegov pomocnik (comes) Sisinnius sta odredila, da morajo Kancij in njegovi darovati bogovom, kar so ti odklonili. Po posvetovanju s cesarjem Dioklecijanom sta Dulcidius in Sisinnius vztrajala pri svoji zahtevi in postavila pogoj: ce bodo Kancij in njegovi vztrajali pri odlocitvi, da se ne poklonijo bogovom, bodo usmrceni. Za tem so s Protom odšli proti kraju Aque gradatae, da bi obiskali Krizogonov grob. Ko so prišli tja, se je ena od mul, vpreženih v njihov voz, zgrudila; v tem so jih Sisinniusovi zasledovalci dohiteli, prijeli in usmrtili. Njihova telesa je pokopal neki tam živeci Zoylus, ki je nekaj dni pred tem pokopal tudi Krizogonovo truplo.38 37 Bratož, Kršcanstvo v Ogleju, 218-219. 38 Acta Sanctorum. Maii tomus septimus, Pariz, Rim: Victor Palmé, 1866, 420–423; Bratož, Kršcanstvo v Ogleju, 207. Zgodovinske in arheološke raziskave so omogocile dolocitev tako zgodo­vinskega jedra legende39 kot tudi kraja Aquae gradatae: ta naj bi bil identicen z današnjim Škocjanom / S. Canziano d’Isonzo, kjer še vedno obstoji toponim Grodata.40 Ni znano, kdaj natancno se je besedilo legende pojavilo v oglejskih litur­gicnih knjigah, vsekakor pa se je to zgodilo pred 12. stoletjem. Iz tega stoletja so ohranjeni namrec trije oglejski brevirji, ki vkljucujejo med drugim tudi praznik Kancija in tovarišev z besedilom legende, razdeljenim na oficijske lekcije.41 Med temi rokopisi je že omenjeni notirani brevir (breviarium plenarium), ki navaja dve vsebinsko na praznik vezani antifoni. Poleg tega, da posreduje samo vsebino legende, vkljucuje besedilo brevirjev še dve sestavini: (1) Prva je obsežnejši odlomek že omenjenega govora Maksima Torinskega, ki ga je le-ta imel verjetno v samem Ogleju. Govor ne posreduje zgodovinskih dejstev, ki so bila Maksimovim poslušalcem najbrž znana;42 namesto tega se osredotoca na pomen odhoda Kancijeve družine iz Ogleja in ga primerja z Elijevim odhodom v nebo: odhod iz Ogleja po Maksimovi razlagi ni bil beg, ampak potovanje nasproti slavni in zmagoviti smrti. V tem smislu naj bi bil tudi voz, s katerim so se mucenci peljali, podoben Elijevemu, saj je vodil v nebo. (2) Drugi odklon od objektivnega opisovanja dogodkov je daljša molitev, ki naj bi jo Kancij in tovariši molili v casu odvedbe na morišce. Besedilo oglejskih brevirjev 12. stoletja je postalo vir lekcij, ki jih za god Kancija in tovarišev podaja tiskani oglejski brevir iz leta 1496,43 saj so te le skrajšana verzija starejšega besedila. Poleg tega je bilo besedilo brevirjev 12. stoletja tudi glavni, ceprav ne edini vir, iz katerega je anonimni tvorec kranj­skega oficija crpal snov svojega dela. Slednje je razvidno iz tega, da je besedilo oficija v marsicem podobno in primerljivo z besedilom imenovanih brevirjev. Na prvi pogled je ocitno, da imata obe besedili isto vsebinsko razporeditev (gl. preglednico 2): Po opisu zajetja Kancijeve družine pri kraju Aquae gradatae vsebuje tudi oficijsko besedilo dolgo argumentiranje o pravi naravi odhoda iz Ogleja in primerjavo z Elijevim vozom. V obeh besedilih se ta del konca z vsebinsko izzivalnim, vendar fiktivnim – ne realno izrecenim – vztrajanjem 39 Bratož, nav. delo, 205-221. 40 Bratož, nav. delo, 209; Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, zv. 2, Goriška pokrajina, Trst: Devin, 1995, 272. 41 Cedad, Museo Archeologico Nazionale, 91; prav tam, 92; S. Daniele del Friuli, Biblioteca Civica Guarneriana, 4. Peressotti, Giuseppe, »I martiri Aquileiesi nel breviario del XII secolo«, Memorie storiche Forogiuliesi 75 (1995), 41-87; besedilo je objavljeno na str. 50-54. 42 Bratož, Kršcanstvo v Ogleju, 207-208. 43 Breviarium Aquileiense. Pars hiemalis, Benetke, 1496 (brez paginacije). Uporabljen je bil primerek iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK, 14 425). ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju pri odklonilni odlocitvi. Tudi konec oficijskega besedila se vsebinsko ujema z besedilom brevirjev, saj vkljucuje tik pred opisom usmrtitve dolgo molitev. Preglednica 1: Povezave med besedilom oficija in legendo Oficij za praznik sv. Kancija Kitica Brevirsko besedilo Vrsta neque moram faciatis, ne invitos nos credatis 26 nolumus enim videri inviti duci ad penam 93 non decet nos daemonibus offerre, immo vero omnipotenti Deo 31 se numquam demoniis immolaturos, sed omnipotenti Domino 97 adoramus qui creavit caelum, terram nosque lavit 32 qui fecit celum et terram mare et omnia que in eis sunt 98 in Cocyto cruciantur, qui non credunt Domino 33 Nam omnia ydola sive et qui ea colunt … ibunt in ignem perpetuum 99 si non offerrent thura, plectantur mox capitibus 34-35 si Jovi tura non offerrent, capite plecterentur 102 o Iesu Christe Domine, manentes tuo nomine pater, mater velis esse 42 perseverantibus in tuo nomine te patrem et matrem dixisti 107 o Iesu tu vis omnibus aeva pro temporalibus, aeterna pro labilibus divitiis 43 et pro temporalibus futura et pro perituris perpetua et pro diviciis terrenis incorruptam vitam eterna cum felicitate dare promisisti 108 obsecramus te amator bonorum, remunerator secretorum, indagator cordium, respicias de caelorum summitate 45-46 te obsecramus amator pure conscientie ut respicias de summitate celorum 110 inter sanctos collocari et electis comparari, tecum esse more pari 47 et inter sanctos et electos tuos collocari precipias 112 praecipe ut cognoscaris, solus Deus adoraris, saecula benedicaris in saeculorum 48 ut cognoscant omnes quia tu es Deus solus et benedictus in secula 113 et coronas acceperunt, quas a Christo meruerunt 51 et acceperunt coronas sempiternas 115 Poleg enake vsebinske razporeditve je v besedilu oficija tudi vec besednih zvez ali podob, ki so ocitno prevzete iz besedila brevirjev 12. stoletja (gl. pre­glednico 1).44 Najocitnejše povezave so v zakljucni molitvi, ki jo je mogoce imeti za neposredno upesnitev molitve ob koncu brevirskega besedila. Ne more biti slucaj, da vsebuje pesniško besedilo ne le iste misli v istem vrstnem 44 Oštevilcenje vrstic je povzeto po Peressottijevi izdaji. Besedilo oficija je pravopisno urejeno; tako je tudi v nadaljnjih prevzemkih. redu kot besedilo brevirjev, pac pa tudi iste besede in iste besedne zveze, kot npr. »pater mater velis esse«, »obsecramus te amator bonorum … respicias de celorum summitate«, »et coronas acceperunt«. Ti primeri jasno kažejo, da je imel avtor pesniškega besedila pri svojem delu pred seboj besedilo brevirjev, katerega vsebino in podobe je prelival v verze. Vendar pa besedilo legende, kot je zapisano v oglejskih brevirjih 12. sto­letja, ni moglo biti edini literarni vir pesnitve. To je med drugim razvidno iz dejstva, da nastopa v pesniškem besedilu tudi Krizogon, ki naj bi ga Kancij in njegovi nameravali obiskati v Ogleju, ki pa ga besedilo brevirjev ne omenja. Verzificirano besedilo oficija obsega vsega skupaj 53 kitic, ki so razpore­jene na posamicne oblikovne sestavine oficijskega ciklusa. Kot je razvidno iz preglednic 2 in 3, vsebuje oficij za prve vecernice (na predvecer samega pra­znika) petero antifon, responzorij, himnus in antifono h kantiku Magnificat; za jutranjice navaja invitatorij in trikrat po tri antifone ter responzorije; za hvalnice ima petero antifon in antifono h kantiku Benedictus; za druge vecer-nice je v rokopisu predpisana ponovitev petero hvalnicnih antifon, sledeci kantik Magnificat pa ima svojsko antifono, ki je zadnji spev celotnega oficija. V dejanski izvedbi so antifone uokvirjale petje psalmov, ki v rokopisu sicer niso navedeni, responzoriji pa so sledili lekcijam, ki so se brale ali recitirale iz kakega drugega rokopisa ali tiska. Celota, kakršno si v dejanski izvedbi lahko zamišljamo, je poleg zapisanih vsebovala tako tudi druga besedila. 53 štirivrsticnih kitic, kolikor jih obsega celotni oficij, je ocitno delo ene­ga samega pesnika, in ne kompilacija v casu snovanja pesniškega oficija že obstojecih verzifikatorskih izdelkov. To je razvidno iz dejstva, da izkazujejo vse kitice v jedru enako pesniško strukturo. Verzi kitic sestojijo naceloma iz štirih trohejev ali jambov in zadnji, cetrti verz vsake kitice je katalekticni: Cum ecclesiam turbaret, christianos et multaret, tyrannorum morti daret seva persecutio. Prvi trije verzi so v vsaki kitici povezani z rimo ali asonanco, vcasih pa s šibkejšimi zvocnimi ujemanji, kot je npr. zvocno enak zakljucek besed: His vero sub temporibus Carinus cesar unicus Deo christianissimus moritur in Domino. ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju Poleg tega so mestoma povezani z rimo, asonanco ali zvocno enakim zakljuckom tudi katalekticni verzi dveh zaporednih kitic: Olim felix imperator, filiorum generator trium, fidei amator in Romana curia. Liquit ibi successores, ydolorum hinc cultores petunt ut eorum mores sequantur et numina. Pesniška oblika, ki jo je imel avtor oficija v mislih, sestoji torej iz dveh šti­rivrsticnih kitic, od katerih ima vsaka štiri štiristopicne trohejske ali jambske verze s katalekticnim zadnjim verzom in shemo rim a a a c b b b c. To obliko bi bilo mogoce oznaciti tudi kot trohejski ali jambski tetrameter, pri cemer so kitice narejene iz dveh tetrametrov, od katerih je drugi katalekticni. Ta verz je bil v raznih variantah eden od najbolj razširjenih v srednjeveški liturgicni poeziji.45 Vendar se pesnik ni strogo držal izbranega vzorca. Veckrat je prelomil ritem verzov, nihal med troheji in jambi, spremenil nekajkrat število zlogov, prav tako pa se tudi ni vedno držal predvidene sheme rim oz. zvocnih ujemanj. Osnovna pesniška struktura mu je bila ocitno le ideal, ki pa ga ni hotel ali pa ni znal zmeraj dosledno uresniciti. Domnevati smemo, da je bilo besedilo od vsega zacetka zasnovano v žanru verzificiranih oficijev, saj si je težko misliti, da bi nastalo s kakim drugim namenom. Kljub temu je po nekaterih kazalcih mogoce soditi, da ob samem pesnjenju tvorec oficija še ni imel natancne predstave o tem, kateri oblikovni sestavini novonastajajocega oficija bo katera od kitic dodeljena. Pesnjenje je tako potekalo casovno pred samo razporeditvijo besedila na oblikovne sesta-vine oficija, s tem pa tudi ne oziraje se na njegovo bodoco glasbeno podobo. To je mogoce razbrati iz dejstva, da se pri razporejanju kitic na oblikovne enote oficija pesnik ni oziral na vsebino, pac pa le na obliko pesnitve: Kot je razvidno iz preglednice 2, je vsaki antifoni, vsakemu responzoriju (v ožjem pomenu besede) in vsakemu responzorijskemu verzu ne glede na vsebinski tok dodeljena po ena kitica besedila, antifonama h kantikoma (Benedictus in Magnificat) pa kot pomembnejšima po dve kitici. V celotnem oficiju sta le 45 Hiley, Western Plainchant, 281. dve odstopanji od tega nacela: antifona prvih vecernic obsega eno samo kitico namesto dveh, tretja antifona prvega nokturna pa dve namesto ene. Ker kitice pesnitve vsebinsko niso zakljucene - stavki se pogosto raztezajo preko ene kitice oz. se zacenjajo sredi nje –, je kot posledica takšnega postopanja pripoved nekajkrat nepricakovano prekinjena. Na primer: molitev, ki se zacne v drugem responzoriju tretjega nokturna, se ne konca v matutinu (jutranjicah), pac pa se nadaljuje z antifonami sledecih hvalnic. Stavek se nekajkrat deli na dve antifoni ali pa na antifono in sledeci responzorij, kar pomeni, da je bil v dejanski liturgiji prekinjen z nekim drugim, daljšim besedilom, lekcijo ali psalmom. Eden od takih primerov nastopi med zadnjo antifono drugega nokturna in sledecim responzorijem: Antifona obsega – kot obicajno – celo štirivrsticnico; njen zadnji verz zacenja novi stavek (»Hinc iniqui iudices«), ki pa se nadaljuje šele v responzoriju (»hortabantur ut offerrent thura Iovi«), se pravi šele po branju sedme lekcije. Ce bi tvorec besedila že pri samem pesnjenju predvidel bodoco vlogo kitic, bi jih mogel vsebinsko oblikovati tudi drugace. Kljub prikazani brezbrižnosti do vsebine pa je osrednji in v dramatiki celotne legende najpomembnejši dogodek, sama usmrtitev, postavljen prav v središce oficija, saj je opisan v dveh kiticah, dodeljenih antifoni h kantiku Benedictus (gl. preglednico 2). Namerno ali ne je vsebina legende kot celota vendarle smiselno usklajena z arhitektoniko oficijske liturgije oz. arhitektoniko liturgicnega dne. Preglednica 2: Vsebinski tok oficija sv. Kancija in tovarišev Lit. funkc. Vsebina Kitica Prve vecernice an. 1 Zgodovinski uvod: preganjanje. 1 an. 2 Carinus umre. 2 an. 3 Carinusovo razmerje do kristjanov. 3 an. 4 Preganjanje se nadaljuje. 4 an. 5 Beg v Oglej. 5 re. Priporocitev Bogu. 6 verz Kanciji nameravajo v Ogleju obiskati Krizogona. 7 himnus Ne pripoveduje legende. 8–14 an. k Magn. Kanciji ne vedo za K rizogonovo smrt. 15 Jutranjice inv. Ne pripoveduje legende. 16 Prvi nokturn an. 1 »Aquae gradatae« nedalec od mestnega obzidja. 17 an. 2 Eden od konjev se zgrudi. 18 ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju Lit. funkc. Vsebina Kitica an. 3 Prijetje; paralela z Elijo. 19–20 re. 1 21 verz 22 re. 2 23 verz Pravi smisel ravnanja preganjancev. 24 re. 3 25 verz Fiktivni govor. 26 Drugi nokturn an. 4 Fiktivni govor. 27 an. 5 Kancijeva družina je prijeta. 28 an. 6 29 re. 4 Pogoj njihove osvoboditve. 30 verz Odgovor. 31 re. 5 32 verz 33 re. 6 Dulcidius in Sisinnius izreceta pogojno kazen. 34 verz 35 Tretji nokturn an. 7 Duševno stanje preganjancev. 36 an. 8 37 an. 9 38 re. 7 Odvedba na morišce. 39 verz 40 re. 8 Uvod v zadnjo molitev. 41 verz Zadnja molitev. 42 re. 9 43 verz 44 Hvalnice an. 1 Zadnja molitev. 45 an. 2 46 an. 3 47 an. 4 48 an. 5 49 an. k Ben. Usmrtitev. 50–51 Druge vecernice an. k Magn. Zoylus pokoplje trupla. 52–53 Iz preglednice 2 je razvidno, da je pripoved dvakrat prekinjena: prvic jo prekinja sedemkiticni himnus prvih vecernic, ki sicer omenja protagoniste, vendar ne pripoveduje legende, drugic pa invitatorij. Ta sestoji iz ene same kitice, ki prav tako ne pripoveduje legende, pac pa ima skladno s funkcijo invitatorija kot antifone k Ps 94 ustrezno vabilno vsebino. Pripoved se po vecernicnem responzoriju nadaljuje tako v antifoni k Magnificat, za tem pa šele v antifonah prvega nokturna sledecega dne. Himnus in invitatorij sta pisana v isti pesniški (verzni in kiticni) obliki kot drugo, kar nakazuje, da sta delo istega pesnika kot oficij sicer. Vendar sta skladno s svojo žanrsko pripadnostjo prosta pripovedi in delujeta v celotni pesnitvi kot tujka. To ima svojo vzporednico v glasbi (gl. nadaljevanje). V dejanski liturgiji so antifone uokvirjale psalme, v tem primeru serijo za oficije mucencev, devet responzorijev pa je sledilo devetim jutranjicnim lekcijam. Ob tem se zastavlja vprašanje, katera besedila so se v oficiju prazni­ka kranjskih župnijskih patronov brala kot lekcije in v katerem vsebinskem razmerju so bila do njim sledecih responzorijev. Iz kranjske župnijske knjižnice se ni ohranil noben lekcionar.46 Mogoce je sicer, da je obstajal, a se je tako kot mnogi liturgicni kodeksi izgubil; ob dejstvu, da je kranjska župnijska knjižnica dobro ohranjena, je mogoce tudi to, da lekcionarja sploh ni imela. Tako si pri rekonstruiranju dejanske podobe liturgije za god kranjskih patronov lahko pomagamo z že omenjenim tiskanim oglejskim brevirjem,47 izdanim samo nekaj let po tem, ko je bil izdelan kranjski antifonal. Ta tisk je imel na ozemlju patriarhata vrednost predpisane liturgicne knjige in bi se zato lahko uporabljal tudi v Kranju. Tiskani oglejski brevir vsebuje za praznik sv. Kancija in tovarišev devet lekcij; ce si jih zamišljamo brane pred responzoriji oficija, ugotovimo, da se vsebinsko ne skladajo z njimi. Lekcije od druge do pete vsebujejo paralelo z Elijem in razmišljanje o pravem pomenu odhoda Kancijeve družine iz Ogleja, responzoriji, ki naj bi jim sledili, responzoriji od drugega do petega, pa nada­ljujejo pripovedovanje zgodbe vse do namišljenega odgovora, ki so ga svetniki dali po tem, ko jim je bilo zagroženo z usmrtitvijo (gl. preglednico 2). Ker so oficijske lekcije dolocenega dne vsebinsko zakljucene, se v tiskanem brevirju pripovedovanje legende z zadnjo lekcijo zadnjega nokturna konca, ustrezni responzoriji in antifone pa posredujejo legendo le do opisa odvedbe na morišce, sam opis obglavljenja pa je podan šele v besedilih antifon sledecih hvalnic. To pomeni: pesnik, ki je ustvaril pesnitev in jo razporedil na oblikovne sestavi­ne oficija, se pri tem najbrž ni oziral na vsebino lekcij, ki naj bi se brale pred 46 Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, št. 89-105. Kako stoletje starejši lekcionar, ki se je ohranil v kranjski župnijski knjižnici (NŠAL, Rkp 4 (olim 5), Katalog 3.4), vsebuje lekcije in berila mašne, ne pa oficijske liturgije; tak ni mogel biti rabljen vzporedno z antifona­ lom. Ta rokopis Kancija nima; naveden bi moral biti na foliju s sanktoralnimi prazniki od Gangolfa do Barnabe. (Foliji rokopisa niso oštevilceni.) 47 Gl. op. 43. ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju responzoriji. Tako se je v dejanski liturgiji zgodba pripovedovala dvakrat: v lekcijah, poleg tega pa z rahlim zamikom še v pétih responzorijih in antifonah. Kot je razvidno iz teh opažanj, oficij ni bil zasnovan tako, da bi bilo besedilo v dejanski izvedbi mogoce spremljati in razumeti. Pripoved se je prekinjala z drugimi besedili (lekcijami in psalmi) in ta so sekala celo posamicne stavke pesnitve. Posledicno vsebini oficija niso mogli nemoteno slediti niti sami liturgicni aktanti, še teže pa ostali udeleženci liturgije. Zdi se, da je bilo tvorcu oficija pomembneje to, da je bilo besedilo objektivno prisotno, da je bilo v dolocenem liturgicnem casu reproducirano v liturgicni prostor, kot pa to, da bi bilo subjektivno izrecena izpoved. Ta opažanja lahko vodijo k estetskim razmislekom o srednjeveški liturgicni umetnosti. Naslednja stopnja, kot si jo lahko predstavljamo pri snovanju oficija, je bila uglasbljanje besedila, že razporejenega na oblikovne sestavine oficijske litur­gije. Kot je razvidno iz pregleda modalne pripadnosti spevov (gl. preglednico 3), je skladatelj pred samim uglasbljanjem izdelal natancen nacrt, v katerem od osmih modusov naj bi bil kateri spev nastajajocega dela. Modalna pripadnost spevov sledi namrec vnaprej dolocenemu redu, ki je v tem, da je vsak nasle­dnji spev v številcno naslednjem modusu srednjeveškega modalnega sistema: prvi spev oficija je tako v prvem modusu, drugi v drugem, tretji v tretjem itd. Ker je celotno število spevov razmeroma visoko, nastopi ciklus osmih modu­sov trikrat: petero antifon prvih vecernic, responzorij in antifona h kantiku Magnificat so v modusih od 1 do 7; v tem, prvem ciklusu modusov je zadnji, osmi modus izpušcen. Drugi ciklus se zacne s prvo jutranjicno antifono. V jutranjicah se ustrezne antifone in responzoriji modalno ujemajo, tako da so trije responzoriji vsakega nokturna v istih modusih kot predhodne tri antifone. Ker je v jutranjicah devet antifon in devet responzorijev, sta zadnja antifona in zadnji responzorij zopet v prvem modusu. Tretji krog modusov zapolnjujejo antifone hvalnic, ki jih je šest, iztece pa se z zadnjo antifono oficija. Razporeditev spevov po rastocem modalnem redu v oficiju sv. Kancija ni nic izjemnega; v žanru verzificiranih oficijev je bila skorajda pravilo,48 le da red, ki mu je sledila modalna organiziranost, ni bil zmeraj enak. Pogosto sta v oficijih prva antifona in prvi responzorij jutranjic kot prva v zaporedju devetih zasnovana v prvem modusu. Tako je tudi v obravnavanem oficiju in ta odlo-citev je bila morda vzrok, da je ostal prvi krog modusov nezapolnjen. Možno bi sicer bilo, da bi bil v manjkajocem modusu zasnovan bodisi himnus bodisi invitatorij, a ta dva speva sta v oficijih tudi sicer zelo pogosto zunaj modalnega 48 Hiley, Western Plainchant, 274–275; Hughes, Andrew, »Rhymed Office«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, zv. 15, London: Macmillan, 1980, 804. reda in tako ni nenavadno, da izstopata tudi tu. Kot je bilo omenjeno, sta prav ta dva speva edina speva oficija, ki ne pripovedujeta legende; njuna vsebinska drugacnost se tako ujema z glasbeno. Preglednica 3: Glasbene znacilnosti oficija sv. Kancija in tovarišev Lit. funkc. Incipit Mod. Kadence Prve vecernice an. 1 Cum ecclesiam turbaret 1 d a f d an. 2 His vero sub temporibus 2 d a d d an. 3 Olim felix imperator 3 c' g e e an. 4 Liquit ibi successores 4 e e c e an. 5 Omnes ob hoc fugerunt 5 c' c' a f re. Mulas currui iunxerunt 6 f c' f f verz Aquilegiam tendentes f c' f f doks. Gloria patri himnus Ihesu martirum corona 3 e h e e an. k Magn. Nescientes decollatum 7 d' g d'g Jutranjice inv. Nisu cordis martirum 4 e e e e Prvi nokturn an. 1 Ubi loco nominato 1 a d a d an. 2 Stante curru tunc cadente 2 d a c d an. 3 Sancti viri captivati 3 c'g e e – h h h e re. 1 Sic et illos quos amavit 1 a a d d verz Ut helyam currus rexit d a a d re. 2 Sic traxit mirabiliter 2 d a d d verz Ne videantur fugam dare d a A d re. 3 Voluntati se divine 3 e g c e verz Neque moram faciatis e h e e doks. Gloria patri Drugi nokturn an. 4 Audite persecutores 4 a e c e an. 5 Hec audiens sisinnius 5 c' c' a f an. 6 Comprehendi hos beatos 6 c a f f re. 4 Hortabantur ut offerrent 4 c c e e verz Quibus dicunt devotius e h h e re. 5 Adoramus qui creavit 5 c' f c' f verz Eternis bonis spoliantur a c' c' a re. 6 His auditis sisinnius 6 f c' f f verz Plectantur mox capitibus c' c' c' f doksologija Gloria patri ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju Lit. funkc. Incipit Mod. Kadence Tretji nokturn an. 7 Postquam hec intellexerunt 7 d' d' a g an. 8 Hinc a carcere soluti 8 g g a g an. 9 Leti fortes et constantes 1 d a d d re. 7 Cum beati ducerentur 7 g g d' g verz Cordis iubilo gaudentes d' d' f g re. 8 Orabant claris vocibus 8 g g g g verz O ihesu xpiste domine d' d' d' g re. 9 O ihesu tu vis omnibus 1 d d a d verz Permanentem quoque d d' f d doks. Gloria patri Hvalnice an. 1 Obsecramus te amator 2 d a a d an. 2 De celorum summitate 3 h e a e an. 3 Inter sanctos collocari 4 d e a e an. 4 Precipe ut cognoscaris 5 c' c' c' f an. 5 Te dominum colentibus 6 f c f f an. k Ben. Hac completa prestolantur 7 d' g d' d' – d' h h g Druge vecernice an. k Magn. Corpora laudabilis 8 g g d' g – d' d' d g Pri oblikovanju spevov je skladatelj upošteval razlocek med posamicnimi oblikami. Tako so antifone k psalmom (v vecernicah, jutranjicah in hvalnicah) kratke in preproste, antifone h kantikoma glasbeno nekoliko bogatejše, respon­zoriji pa zmerno melizmatski. Responzoriji vsebujejo tudi daljše melizme, ki nastopajo, kot obicajno, zlasti ob koncu responzorijskih odpevov.49 Poleg teh splošnih vodil sta bili pri ustvarjanju glasbe skladatelju glavni opori pesniška struktura besedila ter znacilnosti modusa. Kot je razvidno iz preglednice 3,50 sestoji vsak spev oficija iz toliko glasbenih fraz, kolikor verzov obsega njegovo besedilo: antifone k psalmom imajo tako najveckrat po štiri fraze, antifone h kantikom in responzoriji pa po osem. Pesniška struktura besedila je bila torej skladatelju osnova glasbene oblike speva. Nadaljnje skla­dateljevo oporišce je bilo to, da je za kadence posamicnih fraz izbiral kljucne tone modusa: finalis, tenorski ton, zgornjo kvinto, spodnjo kvarto ali celo zgornjo terco. Preglednica 3 pokaže, da se skoraj vsaka fraza oficija zakljucuje s tonom ene od imenovanih funkcij. Kljucni toni modusa, ki jih je za zakljucke 49 Apel, Willi, Gregorian Chant, London: Burns & Oates, 1958, 342. 50 V preglednici 3 so v cetrtem stolpcu podani kadencni toni fraz, tj. toni, s katerimi se koncujejo posamicni verzi pesnitve. V re. 5 je zadnji ton pomotoma zapisan kot g. fraz skladatelj ocitno sproti dolocal, saj v njihovi izbiri ni vnaprej dolocenega reda, so mu bili cilji, h katerim je usmerjal glasbeni tok fraz. Podrobnejši vpogled v skladateljevo delavnico nam omogoca pregled treh antifon prvega modusa (gl. glasbena ponazorila 1–3). Antifona Cum ecclesiam turbaret je ocitno zasnovana kot lok: najvišji ton druge fraze (c') je za stopnjo višji od najvišjega tona prve fraze (h) in najvišji ton tretje fraze (d') presega za en ton najvišji ton predhodne. Vrhunec je dosežen na zacetku tretje fra­ze, takoj po sredini speva. Oblika loka se v tej antifoni udejanja preko štirih ustrezno oblikovanih fraz. Prva od teh, ki se zakljucuje na finalisu, sama po sebi ne kaže kali nadaljnjega razvoja, drugacni pa sta osrednji dve, za kateri je ocitno, da nista koncni in da predvidevata nadaljevanje. Njuna nedokoncnost je po eni strani v tem, da se ne zakljucujeta na finalisu, po drugi pa v tem, da je njuna glasbena podoba podrejena zasnovi celote. Celota, tj. oblika loka, je v tej antifoni ocitno nadrejena glasbeni podobi fraz, saj so te vodene tako, da je preko njih izražena razpoznavna oblika celote. Cum ec-cle-si- am tur-ba-ret chris-ti-a- nos et mul-ta- ret ty-ran-no-rummor- ti da-ret se-va per-se-cu-ti- o. Glasbeno ponazorilo 1: Antifona Cum ecclesiam turbaret Vendar pa zasnova celote ni vedno prepricljivo razvidna. Ce se prepustimo glasbi antifone Ubi loco nominato, bi v njenih frazah težko zaznali razvoj; prav tako ni mogoce reci, da se preko njih izpolnjuje zavestno oblikovana celota. Prva fraza antifone se zacenja in koncuje na tenorskem tonu, druga pa privede melodicni tok od tenorskega tona na finalis. Ker je s tem doseženo tonalno sre­dišce, se mora melodija še enkrat dvigniti, in tako opišeta tretja in cetrta fraza lok od finalisa do tenorskega tona in nazaj. Ni videti, da bi imela ta antifona kot celota hote oblikovano in razpoznavno obliko, o cemer se lahko prepricamo tudi s preizkusom: ce prerazporedimo fraze speva in si zamislimo glasbeno tvorbo, ki bi se zacela s tretjo frazo, nadaljevala pa z drugo, prvo in cetrto, bi se ucinek celote komaj opazno spremenil. To pomeni, da je bilo pri oblikovanju te antifone skladateljevo hotenje usmerjeno predvsem v oblikovanje fraz, ki naj bi kadencirale na strukturno pomembnih tonih modusa, ne pa v snovanje ¦ Verzificirani oficij za praznik patronov cerkve sv. Kancijana v Kranju speva kot celote z razpoznavno obliko. Podoben preizkus bi bil mogoc tudi na antifoni Laeti, fortes, pri kateri sicer ne bi smeli lociti tretje fraze od druge, saj opisujeta lok, brez zaznavnejše spremembe pa bi mogli zamenjati prvo in zadnjo frazo.51 spa-ci- o-so ur-bis la-to lon-ge nona me-ni-bus. Glasbeno ponazorilo 2: Antifona Ubi loco nominato Le-ti for- tes et con-stan-tes Je-sum Chris-tum in-vo-can- tes pas-si-o-nemve-ne-ran-tes ei-us in per- pe-tu-um. Glasbeno ponazorilo 3: Antifona Laeti fortes Nacin komponiranja, kot je razviden v spevih obravnavanega oficija, bi glede na prikazano mogli oznaciti kot simetricno nizanje fraz, ki kadencirajo na strukturno pomembnih tonih modusa. Pri tem je oblika celote pogosto zgolj slucajni, in ne namerno snovani izid. Podobno simetricno nizanje, ki se kot skladateljski postopek ostro loci od glasbenega razvijanja in izpeljevanja, srecujemo v mnogih uglasbitvah srednjeveških latinskih pesniških besedil, npr. v himnusih.52 Ugotovitve v zvezi z naravo skladateljskega dela, kot ga razbiramo iz glasbe oficija za praznik Kancijeve družine, lahko strnemo takole: Skladatelj je imel modus novonastajajocega speva dolocen vnaprej, vnaprej je imel doloceno število njegovih fraz in glede na žanr snovanega speva (antifona, responzorij) 51 Razumljivo je, da je opisani postopek prerazporejanja fraz upravicen zgolj kot kritiško in glasbenoizkustveno pretehtavanje estetskega ucinka opazovanih glasbenih tvorb, s tem pa tudi skladateljeve umetniške naravnanosti. 52 Schlager, Karlheinz, »Hymnus. Mittelalter«, Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Sachteil, zv. 4, Kassel: Bärenreiter, 1996, 487. tudi stopnjo njegove melizmatskosti; vnaprej postavljeno dolocilo je bilo zanj tudi to, da naj se fraze iztekajo v enega od strukturno pomembnih tonov danega modusa. Preostalo mu je sámo iznajdevanje melodije, ki jo je vodil od enega strukturno pomembnega tona do drugega, pri cemer je mestoma, a ne vedno, oblikoval tudi podobo speva kot celote.53 Ob koncu razpravljanja o pesniškem oficiju za praznik kranjskih patro­nov se vrnimo k vprašanju njegove unikatnosti. Kot je bilo omenjeno, je delo znano le iz kranjskega antifonala, kar omogoca domnevo, da je bilo spesnjeno in uglasbeno za kranjsko, Kancijevi družini posveceno župnijsko cerkev. Ob tem je treba omeniti, da je bila produkcija verzificiranih oficijev v srednjem veku zelo velika54 in da so bili mnogi med njimi, tako kot obravnavani oficij, razširjeni le lokalno.55 Gledano s tega zornega kota unikatnost oficija za praznik sv. Kancija in tovarišev ni izjemna. 53 Opisani kompozicijski postopek je na dalec primerljiv z nacinom, po katerem so nastale iluminacije kranjskega antifonala: Nepoznani mojster jih je skladno s tehnologijo casa izdelal s pomocjo šablon in pavz; te so mu dale osnovo, tj. vnaprej pripravljeni lik, ki ga je kasneje izrisal in koloriral s prosto slikarsko roko. Golob, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«, 392, op. 11, 393; Hamel, Scribes and Illuminators, 51–57. 54 Hughes, »Rhymed office«, 804. 55 Na primer: med približno sto pesniškimi oficiji iz Porenja je kar šestdeset takih, ki so bili znani le na nekaj mestih ali pa na enem samem. Hiley, Western Plainchant, 274. Poznogotska notacija kot znakovni sistem Notacijske zvrsti, s katerimi se je v srednjem veku zapisovalo latinsko liturgicno enoglasje, zastavljajo vrsto vprašanj. Glasbenoprakticna vprašanja rešujejo nalogo, kako naj bi se iz ohranjenih zapisov obnovila izgubljena srednjeveška zvocnost, ki naj bi se v povsem drugacnem okolju razumevala kot glasba. Izrecno zgodovinska vprašanja imajo za cilj na osnovi paleografskega študija notacijskih zvrsti ugotavljati rodovne povezave med posameznimi rokopisi, skupinami rokopisov, preko tega pa zasledovati poti, po katerih se je gregorijanski korpus prostorsko širil, se množil in spreminjal. Slednjic so notacijske zvrsti lahko tudi predmet teoreticnega razpravljanja: vsak tip notacije je mogoce obravnavati kot sistem znakov z lastnimi znacilnostmi in zakonitostmi. V dejanskem raziskovanju se vsa ta podrocja obicajno kombinirajo, prekrivajo in spajajo, kar vodi do raznolikih, vendar ne zmeraj izcrpnih predstavitev. Na širokem podrocju srednjeveškega koralnega enoglasja, ki obsega na tisoce rokopisov, so posebno raziskovalno zanimanje zmeraj vzbujali pred­vsem najstarejši nevmatski rokopisi in njihova glasbena vsebina.1 Vzrok za to je potrebno iskati v splošno razširjenem mnenju, da posredujejo rokopisi 10., 11. stoletja najcistejšo in najizvirnejšo obliko gregorijanike in da so mlajši roko­pisi predvsem kopije, ki pogosto niso natancne, vcasih pa so ocitno napacne; kolikor ne posredujejo cesa novega, se pozni rokopisi tako niso zdeli posebno * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Late Gothic Notation as a System of Signs«, Glazba, rijeci i slike. Svecani zbornik za Koraljku Kos, ur. Vjera Katalinic in Zdravko Blažekovic, Zagreb: Hrvatsko muzikološko društvo, 1999, 185–194; (2) »Notational Metamorphoses in the East«, International Congress on Medieval Studies, Western Michigan University, maj 2008 (referat). To je med drugim razvidno iz širših prikazov podrocja: Corbin, Solange, Die Neumen, Köln: Arno Volk-Verlag, 1977; Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 340–401 (poglavje »Notation«). zanimivi. To gledanje je imelo za posledico, da se je glasbena paleografija usmerjala predvsem v nevmatske pisave, medtem ko je natancnejše pozna­vanje tipov gotske in kvadratne notacije ostalo v ozadju. Poleg tega zapisov v gotski in kvadratni notaciji ni težko brati; tu naceloma ni likvescentnih in drugih specialnih znakov, katerih nepojasnjeni pomen je bil vzrok toliko raz­licnih domnev. Z ozirom na pomen se gotska in kvadratna notacija z raznimi podtipi ne zdita problematicni, zaradi cesar nista bili deležni intenzivnejšega paleografskega študija. Razmišljati je mogoce tudi drugace. Mlajše notacijske zvrsti so se raz-vile iz starejših. Ceravno so posebni nevmatski znaki v mlajših pisavah vsaj navidezno izginili, je gotovo, da sledijo mlajše pisave istim principom kot starejše. To pomeni, da je potrebno gotsko in kvadratno notacijo obravnavati z isto metodologijo kot nevmatske pisave in razumevati ju je potrebno z istimi pojmi in termini, ki so se razvili ob študiju nevmatskih pisav. A tudi mimo razvojnih razlogov so mlajše pisave vredne globlje študijske pozornosti. V vsaki je mogoce prepoznati doloceni znakovni sistem; zapisi spevov so s tem še nekaj drugega kot zgolj podajanje preko drobnih tonskih skupin potekajocega melodicnega toka; v skupnih, splošnih lastnostih notacije kot sistema se nujno odraža doloceno razumevanje zapisane glasbe. Tukajšnje besedilo analizira eno od poznih pisav, kot je prisotna v izbra­nem rokopisu, in poskuša jo prikazati kot znakovni sistem. Izbrani rokopis je dvodelni antifonal, ki se je ohranil pri župnijski cerkvi sv. Kancijana v Kranju.2 Prvi del rokopisa je bil dokoncan leta 1491. Besedilo, ce ne tudi glasbo, je kopiral ob koncu rokopisa navedeni Ioannes von Werd. Antifonal obsega vec kot 500 folijev velikega formata in je bogato iluminiran. Pomenljivo je, da vkljucuje poleg drugih oglejskih oficijev tudi verzificirani oficij za praznik patronov cer­kve, pri kateri se je ohranil, oficij za praznik sv. Kancija in tovarišev mucencev (Kancij, Kancijan, Kancijanila, Prot, 31. maj).3 Zdi se, da je ta oficij unikum rokopisa, na osnovi cesar je mogoce domnevati, da sta bila tako rokopis kot oficij narocena in izdelana za cerkev sv. Kancijana v Kranju. Rokopis je pisan v pozni gotski notaciji, in sicer v tipu, za katerega je B. Stäblein domneval, da se je razvil iz metenskih nevm in ga je zato poimenoval 2 NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18, Rkp 19. Najstarejši opis rokopisa je tale: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno­ zgodovinsko društvo, 1931, št. 105. Faksimilna izdaja: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007. O rokopisu gl. v tej knjigi, str. 179, in Katalog 1.1–1.2; tam je navedena tudi literatura o njem. 3 Znanstveno kriticna izdaja oficija: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003. ¦ Poznogotska notacija kot znakovni sistem kot »metenska notacija tretjega obdobja«.4 Glavna poteza te notacije je, da uporablja kot znak za edini ton nad zlogom rombicni punctum, medtem ko so ostali znaki sestavljeni tako iz punctuma kot virge. Stäblein je ta tip notacije loceval tako od »podkovniške« notacije (nem. »Hufnagelschrift«) kot tudi od t. i. ceške notacije. »Hufnagelschrift« se od te notacije na prvi pogled razlikuje po tem, da uporablja kot znak za edini ton nad zlogom podkovniku podobno virgo, ceška notacija pa po tem, da sploh ne pozna virge. V ceški notaciji se virga ne pojavlja ne kot samostojni znak ne kot sestavina vectonskih znakov. Za notacijo »Hufnagelschrift« je Stäblein predvideval, da je izšla iz nemških nevm; izvor ceške in tudi metenske notacije tretjega obdobja pa je iskal v metenskih nevmah.5 Ce bi zelo natancno sledili Stäbleinu, bi morali notacijo antifonala razumeti kot nemško gotsko notacijo tretjega obdobja, ne kot metensko. Tu in tam se v rokopisu kot znak za edini ton nad zlogom namesto punctuma pojavi virga, kar je po Stäbleinu kazalec pripadnosti nemški razvojni veji. Vendar se zdi, da strogo, brezizjemno upoštevanje kriterijev pri dolocevanju notacijskih tipov ni umestno in da je v nasprotju z zgodovinsko resnicnostjo. Ocitno je, da obstoji zelo veliko rokopisov, pisanih v isti notaciji kot antifonal iz Kranja; v nekaterih od teh vidimo kot znak za edini ton nad zlogom brez izjeme le punctum, medtem ko se v drugih v tej vlogi bolj ali manj redko pojavlja tudi virga.6 Stroge meje med temi podtipi notacij in pravo gotsko »Hufnagelschrift« ni mogoce dolociti; kriterij locevanja tako ne more biti brezizjemna uporaba punctuma kot znaka za edini ton nad zlogom. Pri locevanju med nemško gotsko notacijo tretjega obdobja in metensko notacijo tretjega obdobja je potrebno upoštevati še sestavo drugih znakov, tako npr. f lexe (clivis). Prava nemška »Hufnagelschrift« pozna flexo v obliki obrnjene crke U, ki jo v notaciji antifonala iz Kranja srecamo le skrajno redko.7 Kriterij, po katerem je mogoce lociti nemško od metenske notacije tretjega obdobja, bi se glede na to formuli­ral takole: pretežna uporaba virge kot znaka za edini ton nad zlogom in uporaba flexe v obliki obrnjene crke U, ki je ocitni potomec flexe nemških nevm. A ne glede na zgodovinski izvor, terminološko oznako, povezavo z dru­gimi tipi gotskih pisav in s kriterijem njihovega razpoznavanja je notacija, ki jo vidimo v antifonalu iz Kranja, sistem znakov, sestavljenih po razpoznavnih 4 Stäblein, Bruno, Schriftbild der einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4, Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik, 1975, 67–68. 5 Stäbleinovo sistematizacijo je prevzela Solange Corbin. Corbin, Die Neumen, 3.72. 6 To opažanje potrjujejo med drugim številni fragmenti, pisani v istem tipu gotske pisave, hranjeni v Ljubljani. 7 Stäblein, Schriftbild, 202. principih (gl. preglednico 1).8 Prvo vprašanje, ki se v zvezi z njimi poraja, je, kako jih dolociti, tj. kako razpoznati enote sistema, kako dolociti, kaj so znaki, in kako jih identificirati. Smiseln se zdi tale odgovor: Kot znake se prepozna tiste enote notacije, ki se jih ne da razstaviti na manjše sestavine, sestavine, ki be se tudi same pojavljale kot edini znak nad zlogom. Flexa, zapisana kot ligatura (3),9 ne more biti razumljena kot skupek dveh sestavin, od katerih bi se vsaka mogla pojaviti kot edini znak nad zlogom; tako se lahko pojmuje kot najmanjša, osnovna sestavina notacije, kot samostojni znak. Podobno je mogo-ce razmišljati ob torculusu (5): ce se zacetni punctum pojavlja kot samostojno znamenje, se sledeci grafem (v obliki obrnjene crke U), ki oznacuje drugi in tretji ton znaka, praviloma ne pojavlja kot samostojni znak, kot edini znak nad zlogom.10 Isto velja za climacus (6), ki ga tudi ni mogoce razstaviti na manjše sestavine, saj se dva padajoca tona nad zlogom nikoli ne pojavita zapisana z dve-ma punctumoma ali z virgo in punctumom. Podobno je v primeru scandicusa (7, 7.11) in porrectusa (4, 4.6). Slednja dva znaka (scandicus in porrectus) bi bilo sicer mogoce razstaviti v elemente, ki se pojavljajo samostojno: porrectus sestoji iz f lexe (3) in virge (1.4), scandicus (7) iz punctuma (1) in podatusa (2). Vendar je ob tem treba upoštevati, da se edini ton nad zlogom ne more napisati drugace kot s punctumom ali redkejšo virgo, zaradi cesar ju pri dolocevanju, kaj so najmanjše sestavine vectonskih znakov, ni mogoce upoštevati. Ce bi kot najmanjši sestavini znakov upoštevali tudi punctum in virgo, bi celotni notacijski sistem razpadel na zgolj izmenjevalno zaporedje punctumov in virg. Kot v nemških nevmah in drugih nevmatskih dialektih11 je tudi v notaciji antifonala iz Kranja pravkar opisane osnovne znake (3, 4, 5, 6, 7), ki jim je treba prišteti še podatus (2), mogoce videti kot izhodišce vseh drugih znakov sistema; ne samo v tem smislu, da so drugi, obsežnejši znaki izpeljani iz njih, pac pa tudi v tem, da se v sestavi osnovnih šestih znakov kažejo isti sintakticni principi, po katerih so narejeni obsežnejši, iz njih izpeljani znaki. Povedano s 8 V preglednici so sistematicno prikazani domala vsi znaki notacije antifonala iz Kranja. Sistematizirani so tako, da so znaki desno izpeljani iz ustreznih znakov na levi; v primerih, ko je iz levega znaka izpeljano vec znakov, so le-ti podpisani: iz znaka 6 so npr. izpeljani znaki 6.1, 6.4, 6.5, 6.6, 6.10, iz znaka 6.6 znaka 6.7, 6.9, iz znaka 6.7 znak 6.8. – Preglednica je nastala na osnovi analize nekaj strani glasbenega zapisa; možno je, da obstoji v rokopisu še kateri, v preglednici manjkajoci znak, ki bi ga bilo možno vstaviti na ustrezno mesto sistema. 9 Številke v oklepajih se nanašajo na preglednico 1. 10 Nekajkrat se v rokopisu vendarle pojavi kot samostojni znak: gl. sliko 1, fol. 14r, vrsta 4, nad zlogom »factus est«. Ta in še kateri tovrstni primer se razume kot izjema, ki ne razveljavlja osnovnega principa. 11 Cardin, Eugčne, Semiologia gregoriana, Rim, 1968, 7. ¦ Poznogotska notacija kot znakovni sistem primerom: climacus (6) in scandicus (7) lahko oznacujeta tudi vec kot tri tone, pri cemer je nacin, po katerem so osnovnemu tritonskemu znaku prikljuceni novi toni, enak nacinu, po katerem sta narejena oba izhodišcna tritonska znaka: z zaporedjem punctumov navzgor ali navzdol. Znaka 6.10 in 6.13 izgledata kot notranja razširitev znaka 6, znak 7.8 kot notranja razširitev znaka 7. Po istem principu, tj. principu dodajanja punctumov pred punctumom v smeri navzgor oz. principu dodajanja punctumov za punctumom v smeri navzdol so generira­ni znaki, ki sestojijo iz dvigajocega in spušcajocega se gibanja z najvišjim tonom virgo (7.1, 7.4, 7.6). Sem sodijo še kombinacije climacusov in scandicusov kot tudi znaki, ki jih je mogoce razumeti kot sestavljene podatuse (2.1–2.3, 2.6). Princip dodajanja nižjega punctuma pred drugim punctumom se kaže slednjic v tistih torculusih, ki imajo pred grafemom »mosticka« (obrnjene crke U) vec kot en sam ton (5.5–5.11) in v tistih flexah in porrectusih, ki so na zacetku razširjeni z enim ali dvema nižjima tonoma (3.4, 3.5, 4.5). V terminologiji nevmatskih znakov se vsi ti znaki oznacujejo s pridevniki »prae(bi)punctis« in »sub(bi-, tri-)punctis«. Preglednica 1: Notacijski znaki v antifonalu iz Kranja ¦ Poznogotska notacija kot znakovni sistem S sintakticnimi principi, kot jih vidimo v osnovnih znakih, je mogoce razložiti tudi vsa tista razširjena znamenja, ki se koncujejo z relativno višjim tonom, zapisanim z virgo. Tako kot v podatusu, scandicusu in porrectusu, kjer je zadnji relativno višji ton zapisan z virgo, je virga dodana številnim drugim vec kot tri tone obsegajocim znakom (2.2, 4.3, 4.4, 5.3, 5.6, 6.1. itd.). Vsi ti znaki bi imeli v terminologiji nevmatskih znakov pridevnik »resupinus«. Vzporedno pravkar prikazanim znakom s širitvijo »resupinus« obstojijo v nevmatskih pisavah tudi znaki, ki se koncujejo z osnovnemu znaku dodanim tonom v smeri navzdol. V nevmatski ternimologiji vkljucujejo njihova imena pridevnik »flexus«. Princip zapisovanja relativno nižjega tona s potezo navzdol vidimo tudi v obravnavani notaciji, in sicer najprej že v dveh osnovnih znakih: v flexi, imenovani tudi clivis, kjer je drugi ton zapisan z grobo navpicno potezo navzdol (3–3.5), in v torculusu, katerega zadnji ton je prav tako zapisan z debelo potezo navzdol (5–5.11), tako da nastane znacilni že omenjeni mosticek v obliki obrnjene crke U. Mišljeni nižji ton je obakrat na tistem mestu, kjer se poteza navzdol zakljuci, obicajno z nakazanim rombom. V primeru flexe se drugi ton navezuje na punctum (flexa obsega smiselno dva punctuma v smeri navzdol), v primeru torculusa pa se njegov zadnji ton navezuje na virgo (v torculusu je srednji in najvišji ton virga, oba krajna pa sta punctuma). Opisani sintaktic­ni princip, prisoten torej že v oblikah osnovnih znakov, je prenesen tudi na sestavljene vectonske znake. Vidimo ga npr. v skupini znakov 4.2–4.4, kjer se na f lexo navezujeta relativno višja virga in relativno nižji punctum, zapisana z mostickom, ali v skupini torculusov 5.5–5.11; te torculuse, ki se zacenjajo s postopom najmanj treh tonov v smeri navzgor, bi lahko interpretirali tudi v smislu znakov, ki se v nevmatski terminologi oznacujejo z izrazom »scan­dicus flexus«: postopu navzgor sledi obrat navzdol, pri cemer sta najvišji in njemu sledeci nižji ton podana z mostickom. Najvišji ton je smiselno virga, ne punctum. V nevmatskih notacijah predstavljajo posebno skupino znaki, ki vklju-cujejo podvojitev enega od tonov: prvega, zadnjega, vcasih tudi katerega od notranjih. V obravnavani notaciji je podvajanje podano najveckrat z dvema punctumoma (1.1–1.3, 1.5, 2.4, 2.5, 2.6, 3.2 itd.), v climacusih, ki imajo za prvi ton virgo, pa najveckrat z dvema virgama (6.6–6.9). Podvojitev katerega od notranjih tonov je zapisana tako, da je podana z mostickom (3.3, 3.5): prvi ton mosticka, po smislu virga, je na isti višini kot predhodni ton, drugi, po smislu punctum, pa je relativno nižji. Mosticek v obliki obrnjene crke U se v notaciji antifonala domala nikjer ne pojavi kot samostojni znak, tj. kot edini znak nad zlogom. To pomeni, da ga tudi znotraj vectonskih verig ne moremo imeti za Slika 1: NŠAL, Rkp 18, fol. 14r samostojni znak, pac pa za sestavino nekega drugega obsežnejšega znaka. Prav zaradi tega znakov 3.3 in 3.5 ne moremo razumeti kot zaporedje dveh znakov. S prikazanim pojmovanjem notacije kot sistema natancno definiranih ¦ Poznogotska notacija kot znakovni sistem Slika 2: NŠAL, Rkp 18, fol. 10v znakov lahko razumevamo zapise v antifonalu iz Kranja. V veliki vecini primerov ni težko dolociti, katere graficne sestavine, zapisane nad danim zlogom, predstavljajo prvi znak in katere naslednji znak, kar pomeni, da ni težko razmejevati znakov enega od drugega. Mestoma pa je zapis vendarle tak, da je doloceno skupino graficnih sestavin mogoce razstaviti na posamezne znake na dva ali celo vec nacinov. Za primer lahko vzamemo zapis nad zlo­gom »veniet« (gl. sliko 1, vrsta 7).12 Zapisano lahko razumemo kot zaporedje scandicusa (f-g-a), pettonskega climacusa (a-g-f-e-d), podatusa (e-f) in flexe (f-e), lahko pa tudi kot zaporedje scandicusa (f-g-a), štiritonskega climacusa (a-g-f-e), scandicusa (d-e-f) in flexe (f-e). V obeh primerih dobimo namrec serijo veljavnih znakov, obicajnih za obravnavano notacijo, in z nicemer ni doloceno, ali je najnižji ton d treba razumeti kot zadnji ton climacusa ali kot prvi ton scandicusa. Podobno bi lahko razmišljali o zapisu nad zlogom »ple­nitudo« v isti vrsti; ce oba scandicusa subbipunctis (f-g-a-g-f, e-f-g-f-e) ne bi bila locena s presledkom, bi se celotna skupina lahko razumela tudi kot zaporedje scandicusa subtripunctis in podatusa subbipunctis (f-g-a-g-f-e, f-g-f-e). Presledek sicer jasno nakazuje, kaj sodi skupaj, a ce mislimo sistematicno in upoštevamo, da presledek v obravnavani notaciji nima sistemsko dolocenega pomena, da je glede presledkov pisec postopal arbitrarno, je celoto mogoce razumeti tudi na drugi nacin. V primerih, kot sta oba prikazana, ni utemeljitve, zakaj bi imelo eno razumevanje prednost pred drugim. Za pevce tovrstne nejasnosti ne predstavljajo ovire; zapis jim pušca dve možnosti in izbira je zgolj stvar proste umetniške interpretacije. Ce pa notacijo obravnavamo kot sistem znakov, se tovrstne nejasnosti ne smejo spregledati. Njihov obstoj pomeni, da med sistemom, izpeljanim iz zapisov, in zapisi samimi še zmeraj obstoji razkorak. Razmerje med sistemom in dejanskimi zapisi je ocitno prehodno le v eni smeri: iz zapisov je mogoce izvesti znake in jih razporediti v smiselni sistem; v obrnjeni smeri pa s sistemom znakov zapisov ni mogoce razložiti povsem brez ostanka. Med znaki, izpeljanimi iz antifonala iz Kranja, je tudi nekaj takih, ki izsto­pajo iz predstavljenega in notranje usklajenega sistema. Pri nekaterih je osnov­nemu znaku dodani višji ton podan kot punctum, ne kot virga (5.4, 6.4, 6.14, 7.7); sem sodi tudi porrectus s tretjim tonom, zapisanim s punctumom (4.6). Climacus, katerega podvojeni zacetni ton je podan z dvema punctumoma namesto z dvema virgama (6.14), se tudi ne zdi regularen; podobno je z znakom, ki sestoji iz virge in scandicusa (7.10). Omeniti je treba tudi skupino znakov, pri katerih ima punctum v vlogi podaljšanja predhodnega tona tanko crtico levo navzdol (1.2, 1.3, 1.5, 2.4, 4.4, 5.2, 5.8); ni izkljuceno, da so to ostanki starih 12 Vsebina fol. na sliki 1: re. Non auferetur (zacetek na predhodni strani) z verzom Pulchriores sunt, re. Me oportet minui, re. Ecce jam venit, re. Virgo Israel, vse iz oficija cetrte adventne nedelje. ¦ Poznogotska notacija kot znakovni sistem likvescenc. Postopi, zapisani z vsemi temi zunajsistemskimi znaki, bi mogli biti podani tudi z obicajnejšimi, tistimi, ki so v skladu s prikazanim sistemom. Razlog za to, da se pojavljajo namesto obicajnih, se zdi arbitrarne narave. Vendar morda ni zmeraj tako. Pomenljivo je, da se eden od zunajsistemskih znakov, pri katerem je osnovnemu znaku dodani relativno višji ton zapisan s punctumom, in ne z virgo, pojavlja zmeraj na funkcijsko dolocenem mestu: v kadenci nekaterih standardnih melodicnih obrazcev za responzorijske verze (gl. npr. sliko 2, vrsta 3, nad zlogom »condenso«).13 Regularno pojavljanje nere­gularnega znaka opozarja, da bi imel neregularni znak lahko tudi funkcijsko vlogo: ne le, da podaja melodicni potek, doloceno melodicno gesto, pac pa da nakazuje tudi vlogo, funkcijo, ki jo ima z njim zaznamovani melodicni obrat v sklopu celote. Po tej poti bi bilo mogoce razmišljati, da ima izbira znakov nasploh tudi funkcijski aspekt: da obstoji v notaciji antifonala iz Kranja težnja, da se posamezni melodicni obrati, ki imajo v sklopu celote primerljive funkcije, podajajo z istimi znaki. Te težnje ne moremo pripisati Ioannesu oz. njegovemu notatorju, pac pa dolgi tradiciji srednjeveškega glasbenega pismenstva. Na osnovi prikazanega so mogoce naslednje splošne ugotovitve: (1) Melodije gregorijanskih spevov oz. spevov korpusa srednjeveškega liturgicnega enoglasja niso zgolj zaporedja tonov; zapisane so z vectonskimi znaki, ki jasno nakazujejo, da so njihove osnovne sestavine melodicni obrati. Ti melodicni obrati niso motivi; primerneje je, da se pojmujejo kot figure, preko katerih se razvija melodika spevov. Predstavljena preglednica sistematiziranih znakov je tako tudi preglednica kontur tipicnih gregorijanskih figur. (2) Ocitno je, da znaki, s katerimi se podajajo figure, niso nakljucni; skupaj predstavljajo sistem znakov, ki je kot sistem dolocen s sintakticnimi principi, po katerih se znaki generirajo; sistem je odprt in po potrebi bi bilo mogoce uvesti znak, ki ga v preglednici ali v antifonalu iz Kranja ni (npr. tudi šesttonski climacus, ki bi imel ton vec kot znak 6.13). Ni si mogoce misliti, da bi bil ta sistem prenesen na srednjeveško liturgicno enoglasje s kakega drugega podrocja; nedvomno je nastal obenem z njim. (3) S stališca branja posameznih spevov in njihove­ga glasbenega interpretiranja se dejstvo, da predstavlja notacija, v kateri so zapisani, notacijski sistem, ne zdi pomembno. Ker pa je le-ta nastal v sklopu glasbe, ki jo podaja, ni mogoce reci, da je za njeno razumevanje – razumevanje na splošni ravni – irrelevanten. (4) Kot je bilo prikazano, je med sistemom znakov in dejanskimi zapisi sicer malenkostno, vendar prepoznavno razha­janje: Nekateri znaki stojijo zunaj prepoznanih principov sistema, ceprav so 13 Vsebina folija na sliki 2: re. Bethlehem civitas (zacetek na prejšnji strani) z verzom Deus a Libano, re. Qui venturus est, re. Suscipe verbum virgo, vse iz oficija tretje adventne nedelje. tako redki, da ne zmanjšujejo njegove veljave; po drugi strani so zapisi, ki se jih ne da enoumno razstaviti na zaporedje znakov. To stanje je po eni strani mogoce razlagati kot posledico arbitrarnosti ali nepazljivosti, ki je spremljala kopiranje novega kodeksa; poleg tega ga je mogoce razumeti kot znak, da gregorijanski oz. srednjeveški koralni korpus po svoji naravi ni danost, ki bi bila povsem eksaktna. Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana Eno od zanimivih podrocij srednjeveškega enoglasja so melodicne variante, ki jih srecujemo v domala vsakem srednjeveškem koralnem rokopisu. Variante je mogoce obravnavati zgodovinsko in glasbeno. Tiste v najstarejših adiastematskih rokopisih pricajo o obstoju razlicnih glasbenih izrocil, preko katerih se je gregorijanski koral širil po latinski Evropi, deloma še po poti ustnega izrocila.1 Variante v mlajših rokopisih lahko pricajo o virih, iz katerih so bile melodije prepisane; po tej poti je mogoce sestavljati rodovnike rokopisov, njihovih skupin, in umešcati posamezne rokopise v cas in prostor.2 Z glasbenega * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Aquileian Poetic Office of Helarus and Tacianus and the Question of its Dissemination«, Medieval and Renaissance Music Conference, Spoleto, 2001 (referat); (2) »Two Melodic Versions of the Office of SS Hellarus and Tacianus«, La Composizione del Canto Liturgico nel Basso Medio Evo, Benetke, Fondazione Levi, maj 2005 (referat); (3) »Two Melodic Versions of the Office of SS Hellarus and Tacianus«, Musica e storia 14/2 (2006), 303–321. 1 Boncella, Paul Anthony Luke, »Toward a New Recension of the Frankish-Gregorian Antiphonale Missarum«, Proceedings of the 15th International Congress of the International Musicological Society, Madrid, 1992, Revista de musicología 16/4 (1993), 2229–2245. 2 Med razpravami, ki ugotavljajo zgodovinske povezave med rokopisi na osnovi glasbenih variant, lahko navedemo: Borders, James, »The 1485 ‘Pontificale Romanum‘ and its Chants«, Il canto piano nell’era della stampa. Atti del convegno internazionale di studi sul canto liturgico nei secoli XV-XVIII, ur. Giulio Cattin, Danilo Curti, Marco Gozzi, Trento: Provincia autonoma – Servizio Beni librari e archivistici, 1999, 13–28; Hiley, David, »Some Observations on the Repertory of Tropes at St Emmeram, Regensburg«, Cantus Planus. Papers Read at the Fourth Meeting, Pécs, 1990, ur. László Dobszay, Ágnes Papp, Ferenc Sebo, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology, 1992, 346–350; Dobszay, László, »L’ufficio aquileiese alla luce del progetto CAO–ECE«, Antiqua habita consuetudine. Contributti per una storia della musica liturgica del Patriarcato di Aquileia, ur. Lucio Cristante, Trst: Edizioni Universitŕ di Trieste, 2004, 29. vidika je o melodicnih variantah mogoce razmišljati takole: Drugace od polifonije enoglasni koral nima ne dolocene harmonske ne dolocene metricne strukture, znotraj katere bi se razumevale posamezne melodije. Ker potekajo zunaj vnaprej dolocene zamisli glasbenega casa in prostora, ki bi onemogocala ali vsaj omejevala možnosti melodicnega variiranja, so bile koralne melodije podvržene razlicnemu razumevanju in spreminjanju. To je mogoce videti kot enega od razlogov, zakaj obstojijo v melodicnih variantah. Drugo, kar velja pri obravnavi melodicnih variant upoštevati, je odnos prepisovalca do prepisovane vsebine. Drugace kot prepisovalec besedil novega liturgicnega rokopisa, ki si gotovo ni dovolil spreminjati predloge, saj bi bil to poseg v vsebino, se notator najbrž ni cutili tako strogo zavezanega rokopisu, ki ga je imel pred sabo. Zapolnitev intervala s prehajalnim tonom ali njegov izpust nista bistveno spremenila glasbene vsebine; podobno je veljalo za odklon navzdol znotraj recitacijskega pasusa dolocenega kopiranega speva in za druge sorodne primere. Številne variante, ki jih vidimo v koralnih rokopisih, so bile zelo verjetno vpeljane kot slucajne nehotne spremembe, nekatere tudi kot posledica nepazljivosti; gotovo pa so med njimi tudi take, ki jih lahko razu-memo kot poskus prilagoditve melodije drugacni zamisli koralne melodike. V nadaljevanju se primerjata dva zapisa verzificiranega oficija za god oglej­skih mucencev sv. Hilarija in Tacijana, zapisa, ki sta si casovno oddaljena vec kot stoletje in katerih glasba je v dveh razlicnih tipih notacije. Starejši zapis prihaja iz zgodnjega 14. stoletja, iz casa, ko je oficij nastal in ga je zato mogo-ce videti kot njegovo prvotno verzijo.3 Mlajši zapis, ki je s konca 15. stoletja,4 izkazuje v primerjavi s starejšim množico melodicnih odklonov ali variant, ki jih je toliko, da ga je mogoce razumeti kot novo glasbeno verzijo oficija. Ob primerjavi obeh verzij se porajajo vprašanja: Kaj bi mogli biti razlogi, da je pisec mlajše verzije vpeljal toliko variant? Je imel pred ocmi dolocene smernice, 3 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. B (zapis v fasciklu na zacetku rokopisa). 4 NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18, antifonal iz Kranja, fol. 184r–188r. Vsebina Rkp 18 in Rkp 19 (drugi del istega antifonala) je spletno dostopna v bazi: Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi; faksimilna izdaja: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007; znan­stvenokriticna izdaja obeh verzij oficija je tale: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003; monasticno verzijo oficija sta objavila: Baroffio, Giacomo, in Eun Ju Kim, Historiae Sanctorum, Lamezia Terme: A.M.A. Calabria, 1999, 69–83; samo besedilo je bilo vkljuceno v Analecta hymnica, zv. 45a, 109–112; dostopno je tudi v delu: Hughes, Andrew, Late Medieval Liturgical Offices, Subsidia Mediaevalia 23, 24, Toronto: Pontifical Institute of Medieval Studies, 1994, 1996 (pod oznako HI31). ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana principe, ali pa so njegove spremembe zgolj nenacrtne, slucajne, morda celo posledica tega, da se mu tocni potek glasbe ni zdel pomemben? Kot je razvidno iz nadaljevanja, na ta vprašanja ni nedvoumnih odgovorov. Kljub temu se je mogoce spraševati o smislu vpeljanih melodicnih variant, jih komentirati, poskušati razumeti in po tej poti morda vendarle zaslutiti logiko, ki ji je sledil notator mlajše verzije. Za zacetek se ustavimo pri zgodovinskih okolišcinah. Verzificirani oficij sv. Hilarija in Tacijana je eden iz skupine oficijev za praznike oglejskih svetniških kultov; kot tak je moral nastati na podrocju patriarhata. Kot je znano, je bil Hilarij oglejski škof, Tacijan njegov diakon. Sledec seznamu oglejskih škofov naj bi Hilarij nasledil prvega oglejskega škofa Hermagoro (Hermagoras, slov. Mohor), ki naj bi ga ustolocil evangelist Marko.5 Vendar je omenjeni seznam v nasprotju z legendo, ki je obstajala že v 9. stoletju in po kateri so bili Hilarij, Tacijan in še trije drugi kristjani usmrceni za casa Numeriana, kar pomeni konec 3. stoletja.6 Najstarejši ohranjeni življenjepisi Hilarija in Tacijana so šele iz 12. stoletja. Najti jih je mogoce v treh brevirjih z osrednjega dela patriarhata;7 eden od njih je iz kraja San Daniele del Friuli.8 Misliti si je mogoce, da je bil kult Hilarija in Tacijana znotraj patriarhata zmeraj živ; domnevno je v 14. stoletju doživel novi impulz. To je mogoce soditi na osnovi dejstva, da je tedaj nastal verzificirani oficij za njun praznik. Najstarejša oglejska antifonala9 izhajata prvi s konca 13. in drugi z zacetka 14. stoletja. Oba vkljucujeta za 16. marec tudi god sv. Hilarija in Tacijana. Prvi, Cod. A, ki je nekoliko starejši, predpisuje zanj le speve iz skupnega svetniškega dela; nekoliko mlajši Cod. B pa vkljucuje med drugim antifono Viri sancti et martyres gloriosi, ki se nanaša prav na Hilarija in Tacijana.10 Ta ima v rokopisu 5 Bratož, Rajko, Kršcanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmocju oglejske cerkve od zacetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1986, 55, op. 84. 6 Bratož, nav. delo, 152–154; legenda je povzeta v Acta Sanctorum Martii, zv. 2, Pariz, Rim, 1865, 413–415. 7 Peressotti, Giuseppe, »I martiri Aquileiesi nel breviario del XII secolo«, Memorie storiche Forogiuliesi 75 (1995), 41. 8 Obravnava ga Baroffio, Giacomo, »Un importante libro liturgico: il breviario di San Daniele«, Antiqua habita consuetudine. Contributti per una storia della musica liturgica del Patriarcato di Aquileia, ur. Lucio Cristante, Trst: Edizioni Universitŕ di Trieste, 2004, 43–74. 9 Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. A, Cod. B. Rokopisa sta opisana v delu: Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelal­terlichen Patriarchat Aquileia, Monumenta monodica medii aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, 64–72. 10 Camilot-Oswald, nav. delo, 66, 70. Gl. glasbeno ponazorilo 12. vlogo antifone k Magnificat prvih vecernic in se dozdeva najstarejši prazniku lastni spev. Oba imenovana antifonala izhajata iz cerkve v Ogleju, kjer sta bila nedvo­mno dolgo casa v rabi. Oba vkljucujeta kasnejše dodatke, ki jih je mogoce najti v rokopisoma dodanih fasciklih, in tu je v obeh rokopisih tudi verzificirani oficij za praznik sv. Hilarija in Tacijana – v rokopisu Cod. B sta celo dva kasneje dodana zapisa te stvaritve.11 To pomeni: v casu, ko sta rokopisa nastala, oficija še ni bilo; ustvarjen je moral biti šele v 14. stoletju, in sicer najverjetneje prav v samem Ogleju. Glasba oficija kaže nekaj izrazitih lastnosti.12 Na prvi pogled je opazno, da spevi ne sledijo za verzificirane oficije obicajnemu modalnemu redu, po kate-rem je vsak naslednji spev v naslednjem od osmih modusov. Vendar odsotnost modalnega reda sama zase še ne bi bila vpadljiva, ce bi bili vsi modusi v oficiju enakovredno prisotni; ker niso, odsotnost modalnega reda ni le odsotnost obicajnega nacina tonalnega strukturiranja celote, pac pa je povezana s pre­vlado modalnosti tritus (na f). Celotni oficij ima 33 spevov (gl. preglednico 1); le dva od teh sta v modalnosti deuterus (na e): invitatorij in že omenjena antifona Viri sancti, ki je nastala pred verzificiranim oficijem in je bila vanj zgolj sprejeta. Šest spevov je v modalnosti tetrardus (na g) in nic manj kot sedemnajst jih je v modalnosti tritus. Preglednica 1: Modalnost oficija sv. Hilarija in Tacijana Maneria Št. spevov protus 8 deuterus 2 tritus 17 tetrardus 6 A tritus oficija ni stara gregorijanska modalnost tritus, kot jo vidimo npr. v gradualih petega modusa, pac pa tritus z b-rotundum molskega heksakorda. Težko bi jo bilo izenaciti z durom, vendar je v nekaterih spevih zelo ocitno poudarjanje tonov f a c; melodika se ne izogiba subfinalisu e in ponekod se melodija giba tako, da je mogoce rahlo cutiti podrocja tonalnih funkcij. Druga znacilnost oficija je da je melodika vecine spevov izrazito negrego­rijanska. V glasbi oficija ni vzvišeno abstraktne odmaknjenosti in melodije se veckrat bližajo estetiki pesmi: fraze se nizajo druga na drugo tako, da vsaka 11 Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, x–xiii. 12 Sledeca obravnava je narejena na osnovi znanstvenokriticne izdaje: Snoj, Two Aquileian Poetic Offices. ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana naslednja zavestno nadaljuje glasbeno vsebino prejšnje. Tako se postopoma gradi lahko razpoznavna in zaokrožena celota. Natancnejša analiza pokaže, da se v glasbi oficija pojavlja vrsta stalnih fraz, ki jih v razlicnih spevih srecujemo bodisi v povsem isti obliki ali pa rahlo variirane.13 Tudi zato je glasba oficija enovita in razpoznavna. Prikazane znacilnosti lahko ilustriramo s prvo antifono drugega nokturna Orat praesul cum timore (gl. glasbeno ponazorilo 1).14 Spev v osmem modusu sestoji iz treh fraz, ki se v celoti ponovijo. Fraze so medsebojno povezane tako, da jih ne bi bilo mogoce menjati, ne da bi se pri tem podrla celota. Antifona deluje kot pesem. O- rat pre-sul cumti-mo- re, spemap- po- nitin a-mo-re, li- be- ra-ri cu-pi- ens a pro- pha- nis in-i-mi-cis, ut tam to-to quam in mi-cis De- o sit o-be-di-ens. Verba mea. Glasbeno ponazorilo 1: Antifona Orat presul cum timore Kult Hilarija in Tacijana je bil omejen na oglejski patriarhat. Oficij za njun praznik gotovo ni bil široko poznan. Ce zanemarimo vire brez glasbe, obstoji le osem prepisov celotnega oficija in vsi prihajajo s podrocja patriarhata.15 Trije prepisi iz Ogleja, trije iz Cedada in monasticna adaptacija oficija, domnevno iz benediktinske opatije Rožac (Rosazzo), so domala identicni. Pisani so v kvadratni notaciji in melodicni ter besedilni razlocki, kolikor so v njih prisotni, niso bistveni.16 Poleg teh obstoji še en v celoti ohranjeni prepis, ki se bistveno loci od vseh drugih. Leta 1491 je neki Ioannes von Werd de Augusta kopiral 13 Boscolo, Lucia, »Gli uffici propri dei santi Ilario e Taziano, Donato e Giorgio secondo la tradizione della diocesi di Aquileia«, Musica e storia 11/3 (2003), 483–486; Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, xxii–xxiv. 14 Po navedeni znanstvenokriticni izdaji, iz prvega fascikla v kodeksu Gorica, Cod. B. – Vsi glasbeni primeri se berejo oktavo niže. 15 Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, xi. 16 Glej seznam variant v Snoj, nav. delo, 58–64. antifonal, domnevno za župnijsko cerkev v Kranju,17 ki je takrat spadala v oglejski patriarhat. Med drugimi oglejskimi svetniki je v tem rokopisu tudi praznik Hilarija in Tacijana, za katerega najdemo v njem isti verzificirani oficij. Predpostaviti je mogoce, da je Ioannes kopiral nekje na ozemlju patriarhata in da je oficij prepisal iz nekega vira v kvadratni notaciji. Vendar je antifonal iz Kranja v drugi notaciji, v metensko-nemškem tipu gotske notacije, kot se tudi imenuje. Ob tem, ko je prevajal glasbo iz kvadratne v gotsko notacijo, je Ioannes ali njegov notator v novi rokopis vnesel nekaj besedilnih in zelo veli­ko glasbenih variant. Kot omenjeno, so slednje tako številne, da je mogoce govoriti o drugi glasbeni verziji oficija. Kot vse variante v enoglasnem koralu je tudi variante v kranjski verziji oficija Hilarija in Tacijana mogoce razvrstiti v vec skupin. V nadaljevanju so predstavljene najprej statisticno, za tem so opisane tehnicno; slednjic so komentirane tiste melodicne variante, za katere se dozdeva, da so bile vpeljane kot prilagoditev drugacni zamisli melodike. Statisticni pregled variant, ki omogoca oceno o obsegu razlockov med obema verzijama – oglejsko (po zacetnem fasciklu v rokopisu Gorica, Cod. B) in kranjsko –, je mogoce izvesti tako, da se preštejejo zlogi, ki imajo v obeh verzijah isti melodicni potek: isti melizem, isto zaporedje tonov, in zlogi, katerih melodicna poteka sta razlicna. Ce na ta nacin pregledamo obe verziji, ugotovimo, da ima približno 27 procentov zlogov razlicen melodicni potek (gl. preglednico 2). Mogoce je še nadalje ugotavljati, ali so spremembe v vseh žanrih (antifonah in responzorijih) enako številne. Pokaže se razlika, ne posebno velika: V responzorijih je približno 30 procentov zlogov razlicnih, v antifonah 25 procentov. To jo mogoce razložiti s tem, da so responzoriji nekoliko bolj melizmatski: ker imajo zlogi v responzorijih povprecno vec tonov, je možnosti, da je eden od njih spremenjen, vec. Povednejše so razlike z ozirom na modal-nost, glede na štiri manerie. V modalnosti tritus (f) je število razlicnih postopov najvecje, medtem ko je to število v drugih modalnostih precej manjše. To bi si bilo mogoce razlagati tako, da je skušal notator kranjske verzije omiliti ucinek najbolj karakteristicne in najmanj gregorijanske modalnosti oficija. Z ozirom na tehnicne, kompozicijske znacilnosti bi mogli variante kranjske verzije grupirati v številne skupine in podskupine; osnovni pregled nakazuje tri. Najpogostejše so spremembe v koordinaciji besedila in glasbe: isto zapo­redje tonov je v mlajši verziji drugace razporejeno na ustrezne zloge besedila, pri cemer so lahko toni dvojne dolžine skrajšani ali nasprotno podaljšani. Tovrstne spremembe lahko oznacimo kot tiste, pri katerih ostane absolutni 17 Gl. op. 4. ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana melodicni tok nespremenjen. Za nekatere od teh sprememb se dozdeva, da so bile vpeljane brez kakega posebnega razloga; morda bi jih bilo bolje oznaciti kot posledico neskrbnega prepisovanja. Preglednica 2: Statisticno pogled na variante Izbor Procent zlogov antifone 25 responzoriji 30 protus 22 deuterus – tritus 31 tetrardus 20 Povprecje 27 Oglejmo si dva izrazita primera. Prvi je vzet iz cetrtega responzorija Pantochir beato deum deprecante (gl. glasbeno ponazorilo 2; spev je v petem modusu):18 Intervali so v obeh primerih isti – ce zanemarimo razlike, ki jih vnaša odsotnost b-rotundum. Vendar so toni v mlajšem viru razporejeni dru­gace; eden od razlogov za to je zamenjava prve besede, ki je notator kranjskega rokopisa ocitno ni razumel, zaradi cesar je spremenil besedilo. Ob kritiški primerjavi obeh verzij je za vpeljanimi spremembami težko uvideti kako razumno logiko. Pan-tho-chirbe-a-to De-um de- pre- can-te ... Glasbeno ponazorilo 2: Responzorij Pantochir beato Deum deprecante Drugi primer je iz šeste antifone In aetate iuvenili (gl. glasbeno ponazorilo 3; spev je v drugem modusu): Tudi v tem primeru je absolutno intervalno zapo­redje obakrat isto. V starejši verziji sta dve izraziti frazi, od katerih se prva konca na finalisu, druga na subfinalnem tonu c. Zaradi drugacne razporeditve se prva fraza v mlajši verziji konca na e, prvotni zadnji ton fraze, ton d, pa postane 18 G: Gorica, Cod. B, prvi fascikel; L: NŠAL, Rkp 18. Tako tudi v nadaljevanju. prvi ton druge fraze. S tem se frazna podoba speva kljub nespremenjenemu In e-ta-te iu-ve-ni-li vi-cit hos-tes et se-ni-li ... Glasbeno ponazorilo 3: Antifona In etate iuvenili Ob tovrstnih spremembah se dozdeva, da je notator mlajše verzije poj­moval spreminjanje skupinjenja tonov kot dovoljeno pocetje, dokler ostanejo toni sami nespremenjeni in dokler se jim nic ne doda in nic ne odvzame. Na dalec je tak odnos mogoce primerjati s pojmovanjem koralne melodije v sre­dnjeveškem motetu: Motetni tenor vkljucuje vse tone izbranega koralnega melizma, ki pa so razporejeni povsem neodvisno od prvotnega fraziranja ali pa celo v nasprotju z glasbenim smislom prevzetega melizma. Za tem se kaže pojmovanje glasbe kot zgolj zaporedja tonov, pojmovanje, da je smisel in vsebina glasbe le v tonih samih. V drugo skupino variant lahko vkljucimo manjše spremembe v inter-valnem poteku melodije, npr. vstavi se prehajalni ton ali se izpusti, vstavi se menjalni ton ali pa se opusti, vstavi se nekaj tonov ali pa se nekaj tonov opusti, spremeni se en ali nekaj tonov melodije. Številne tovrstne spremembe, ki bi jih bilo mogoce še natancneje sistematizirati, se pojavljajo v kombinaciji s spremembemi prve skupine, tj. obenem z razlicnim razporejanjem tonov melodije na zloge besedila. Oglejmo si dva primera. V drugi frazi drugega responzorija Sacer Monophantus (gl. glasbeno ponazorilo 4, spev je v osmem modusu) so toni razporejeni drugace; poleg tega je notator opustil nizki ton d in prehajalni f. Celota je s tem dobila drugacen izraz. Sa-cer Mo-no-phan-tus sa-cri-le-gos can-tus ... Glasbeno ponazorilo 4: Responzorij Sacer Monophantus ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana Na zacetku pete jutranjicne antifone Hellarus dum Christum orat (gl. glas­beno ponazorilo 5, spev je v osmem modusu) je skok kvarte navzdol zamenjan s terco. To je morda zgolj napaka, vendar ni mogoce trditi, da je glasbeni tok s tem ocitno napacen. Kot je bilo omenjeno, glasbena narava srednjeveškega enoglasja ne preprecuje sprememb posameznih tonov. Vpeljana varianta sicer spreminja podobo melodije, vendar ni mogoce soditi, da je nesprejemljivo napacna. Hel-la- rus dum Chris- tum o- rat et pre-si-di-um im-plo-rat ... Glasbeno ponazorilo 5: Antifona Hellarus dum Christum orat V slednjo skupino variant lahko uvrstimo vse tisto, kar je mogoce videti kot prosto parafraziranje: dejansko intervalno zaporedje se lahko spremeni na razlicne nacine in v razlicnem obsegu, glasbena kontura pa pri tem ostane ista. Oglejmo si nekaj tipicnih primerov. Zadnja fraza tretje jutranjicne antifone Iniquorum verbera (gl. glasbeno ponazorilo 6, spev je v drugem modusu) ima droben melizem; v mlajši verziji je melizem skrajšan in ob razlicni razpore­ditvi tonov skorajda opušcen. Vendar je osnovna melodicna kontura v obeh ... ter-re-a sper-nen-tes. Glasbeno ponazorilo 6: Antifona Iniquorum verbera Podoben primer je na zacetku cetrte antifone prvih vecernic Adest merces (gl. glasbeno ponazorilo 7, spev je v modalnosti tritus). Mlajša verzija izgleda kot bujna obogatitev melodije, ki cirkulira okoli tonov f-a-c. Osnovna kontu­ra je v obeh primerih ista in ocitno je, da je mlajša verzija izšla iz starejše. V kranjski verziji oficija je še vec takih primerov. Ad-est mer-ces co- pi- o- sa vi-tambe- ans ho- mi-num ... Glasbeno ponazorilo 7: Antifona Adest merces copiosa Opisovanje in klasificiranje variant je lahko zelo natancno in podrobno, vendar samo po sebi ne razkriva estetskih konceptov, ki jih je mogoce slutiti v ozadju mlajše verzije. Ce pretehtavamo njene variante, lahko prepoznamo tri slogovne ali estetske težnje, za katere se zdi, da so jo sooblikovale. Nekateri spevi oficija, kot ga je oblikoval njegov nepoznani avtor, imajo razvidno pesemskost. Mlajše variante teh spevov dajejo nekajkrat vtis, da je njen notator to lastnost bodisi spregledal ali pa jo hotel omiliti, s cimer bi postali spevi bolj gregorijanski. Oglejmo si s tega stališca osmi responzorij Ritus vanos (gl. glasbeno pona­zorilo 8A, 8B; spev je v šestem modusu). Pesniška oblika besedila tega pesem­sko zasnovanega speva se zrcali v njegovi glasbeni obliki. Tretji in zadnji verz (v ponazorilu 8A krepko) imata isto glasbeno frazo. Kadenca te fraze nastopi tudi na koncu druge kitice tik pred responzorijskim verzom (nad besedo »incliti«). S tem je vzpostavljena razvidna glasbena rima, ki je vzporedna rimi pesniškega besedila. Druga fraza speva se ponovi kot cetrta (v ponazo­rilu 8A v kurzivi); slednjic sta v responzorijskem verzu prvi dve frazi enaki, le da se prva konca zaprto, druga pa odprto, saj vodi v zakljucno frazo celote (v ponazorilu 8A podcrtano). Ritus vanos exuentes, Deum verum veneremur, divinorum dilectores, mores sanos induentes his et vere sociemur, ydolorum subversores, Christi veste prediti actu qui sunt incliti, summo bono consiti. Glasbeno ponazorilo 8A: Besedilo responzorija Ritus vanos Ce si ogledamo mlajšo verzijo, je povsem jasno, da ne upošteva ponovi­tev: Fraza »deum verum veneremur« je v primerjavi s frazo »mores sanos induentes« rahlo spremenjena. Medtem ko je v prvotni verziji glasba nad »ydolorum« ponovitev tiste nad »divinorum«, v mlajšem rokopisu ni tako in vzbuja se vtis, da se je notator zavestno izmaknil natancnemu ponavljanju. Koncno je tudi fraza nad besedami »summo bono consiti« drugacna od one ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana Ri-tus va-nos e-xu-en-tes, mo-res sa-nosin- du- en-tes, Chris-ti exuentes Ri-tus va-nos e-xu-en-tes, mo-res sa-nos in-du-en-tes, Chris-tum ves-te pre-di-ti *De-um ve-rum ve-ne-re-mur hiis et ve-re ves-te pre-di- ti *De- um ve-rum ve-ne-re-mur his et ve- re so- ci- e-mur, ac-tu qui sunt in-cli-ti. so- ci-e-mur, ac-tu qui sunt in-cli-ti. V. Di- vi-no-rum di-lec-to-res, y-do-lo- rum sub-ver-so-res, sum-mo V. Di-vi- no- rum di-lec-to- res,y-do- lo-rumsub-ver-so-res, sum-mo bo- no con-si-ti. *Deum verum. nad »Christum veste prediti«. Notator ni upošteval, da se glasba speva prila­gaja njegovi pesniški obliki. Izogibal se je ponavljanju, omilil s tem pesemski znacaj celote in skušal dati vecji poudarek njeni narativnosti. Pesemskost se izraža tudi v daljšanju posameznih tonov. Tega daljšanja ni mogoce razumeti v smislu gregorijanskih strophici niti v smislu tipicne gregorijanske kadence, ki jo podaja pressus maior. Bolj kot to je daljšanje posa­meznih tonov neke vrste zapisano retardiranje ob koncu fraz ali celo neke vrste neeksaktno ritmiziranje. Notator kranjske verzije je daljšanje skoraj povsem opustil in namesto dveh tonov iste višine zapisoval le enega. Kot primer lahko navedemo prvo antifono oficija, Haec vera fraternitas (gl. glasbeno ponazorilo 9; spev je v šestem modusu). V starejši verziji so štirje primeri daljšanja, zme-raj v kadenci g-f. Notator kranjske verzije je vse to opustil, s cimer je omilil ekspresivnost speva. Hec ve- ra fra- ter-ni-tas num-quam vi-o-lan-da, Hecest ve-ra fra- ter- ni-tas nun-quamvi-o-lan-da, sanc- ta nunc so- lemp-ni-tas sem-per ve-ne- ran-da sanc-ta nuncso-len-ni-tas sem-per ve-ne- ran-da pu- ros mo-net pu- e-ros sa-crum lu-mi- na-re, pu- ros mo- net pu- e- ros sa- crum lu-mi- na-re, ce- lum, ter- ram,in-fe-ros, De-um col-lau-da-re. Laudate,pueri. Glasbeno ponazorilo 9: Antifona Hec vera fraternitas V drugo skupino slogovnih, iz drugacnega pojmovanja melodike izhajajocih variant se uvršcajo tiste, za katere se zdi, da so bile vpeljane z namenom, da se omilijo ekstremi in da postane glasbeni tok zmernejši in enakomernejši. Sem ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana spada krajšanje melizmov, oženje tonskega obsega, enakomernejša porazdelitev tonov melodije na zloge besedila. Oglejmo si zadnji del antifone k Benedictus Ferunt mundo (gl. glasbeno ponazorilo 10; spev je v prvem modusu). V prvotni verziji se melodija hitro dvigne od c do c'; za tem doseže visoki e' in se razmeroma hitro spusti nazaj na c; sledi melizem v obsegu c-a in temu zakljucek speva. Vtis je, da se je notatorju mlajše verzije vse to zdelo pretirano. Opustil je visoki e', pri cemer ga ni motilo, da je s tem razvrednotil ocitni melodicni lok. V nadaljevanju je morda cutil, da melodija ne sme tako hitro pasti, zato je premaknil naslednji del speva za terco navzgor in s tem ostal v osrednjem obmocju modusa – ton c je dopustil le kot subfinalis. Obenem je omilil melizmatski znacej melodije; skrajšal je melizem in bolj enakomerno razporedil melodicne obrate na besedilo. Bujni zakljucek prvotne verzije je s tem postal bolj zmeren. ... cla-mat Lar-guslar-gi- ta-tem, De-o Di-o-ni-si-us dat ... cla-mat Lar-guslar-gi-ta-tem, De-o Dy- o-ni-si-us dat nos stu-di-o-si-us. Euouae. Glasbeno ponazorilo 10: Antifona Ferunt mundo quinque sensus Podobne postopke vidimo tudi v petem responzoriju, Plantis terra claruit (gl. glasbeno ponazorilo 11; spev je v šestem modusu). Glasba tega responzorija je znacilna za oficij, in sicer s poudarjeno pesemskostjo in negregorijanskim izrazom. V prvotni verziji se silabicni odseki izmenjujejo s kratkimi tri- do pettonskimi skupinami, kar daje vtis konstantnega ritmicnega toka, zlasti od druge fraze dalje. V mlajši verziji, ki je kvinto niže, je intervalno zaporedje v glavnem nespremenjeno, vendar so toni grupirani drugace. Vec tritonskih skupin je razvezano, vpeljane pa so nekatere dvotonske. Posledica je, da je kontrast izmenjavanja enotonskih in tritonskih skupin iznicen; glasbeni tok je bolj enakomeren, vendar na škodo razpoznavnosti izraza. Plan-tis ter-ra cla-ru-it se-mi-mar-tis tem-po-re, quo The-os Plan-tister-ra cla-ru-it se-mi- nan-tistem-po-re, quo The-os in- se-ru-it ar-bo-res cum ar-bo-re. *Qui-bus in-est flos in-se-ru-it ar-bo-res cum ar-bo-re. *Qui-bus in-est flos su-a-vis, fruc-tusdul-cis, can-tans a-vis vo-ce sa-lu-ti-fe-ra. Glasbeno ponazorilo 11: Responzorij Plantis terra claruit Kot tretjo slogovno težnjo lahko razumemo drugacno razumevanje modalnosti, ki ga je mogoce slutiti za nekaterimi variantami mlajše verzije. Primer je zadnja antifona oficija, Viri sancti (glasbeno ponazorilo 12; spev je v modalnosti deuterus), dolg spev, ki je zamišljen kot nekoliko privzdignjen zakljucek celotnega praznika in ki je obstajal, kot je bilo omenjeno, že pred nastankom verzificiranega oficija. V starejši verziji ima širok obseg, od sub-finalnega d do visokega g'. Kranjski notator si je dozdevno predstavljal, da mora biti obseg skrcen, in v tem smislu je predelal melodijo speva. V starejši verziji dosežejo nekatere fraze d', nekatere oktavo finalisa e', ena pa se proti koncu speva nepricakovano požene celo do g'. Predelava speva je potekala precej togo: kjer je bil v starejši verziji d', je mlajša ostala ton niže, na c', kjer je bil v starejši e', je mlajša spet ostala ton niže, na d'; ko pa je starejša verzija dosegla g', je notator mlajše dopustil oktavo finalisa, e'. Slednjic je spremenil tudi modalno pripadnost; nova verzija ima namrec eno od diferenc cetrtega modusa, ceprav je spev, strogo vzeto, še zmeraj v tretjem. ¦ Dve glasbeni verziji oficija za praznik sv. Hilarija in Tacijana Predstavljene interpretacije so poskus, kako razložiti množico glasbenih variant v mlajšem prepisu oficija za god sv. Hilarija in Tacijana. Kot je bilo že omenjeno, se zdijo nekatere variante mlajše verzije nakljucne in uvedene brez kakega posebnega namena; poleg tega bi se v mlajši verziji verjetno mogle najti tudi takšne variante, ki bi bile v nasprotju s prepoznanimi in opisanimi težnja-mi, kot jih je mogoce prepoznati v njej. Kljub temu pa variantam ni mogoce odvzeti prav vsakega pomena. Ce že ni mogoce prepricljivo dokazati, da je za njimi res drugacno pojmovanje melodike, je mogoce reci vsaj to, da notator mlajše verzije, pišoc v drugi notaciji, ni videl nekaterih glasbenih potez oficija v njegovi prvotni podobi ali pa se mu niso zdele pomembne. Vi-ri sanc-ti et mar-ti-res glo-ri-o-si Hel-la- rus pri-mas et Vi-ri sanc-ti et mar-ti-res glo-ri-o-si He-la- rus pri-mas et Ta-ci-a-nus le-vi- ta ei-us, u-na cum so-ti- is Lar-gi-o, Ta-ci- a- nus le-vi- ta e-ius, u-na cum so-ci- is Lar-gi-o, Di- o-ni-si-oat-queFe-li-ce, san-gui-nem su-um fu- Dy-o-ni-si- o at-que Fe-li-ce, san-gui-nem su-um fu- de-runt pro Chris-to et de hos-te tri-um-phan-tes mar-ti-ri-o de-runt pro Chris-to etde hos-te tri-um-phan-tes mar-ti-ri-o co-ro-na-ti sunt. Su- pli- ces er-go, Do- mi-ne, te ro-ga-mus, ut co- ro-na-ti sunt. Sup-pli-ces er-go, Do-mi- ne, te ro-ga-mus, ut e-o- rum pre-ci-bus ad-iu-ve-mur in ce-lis, quo-rum me-ri-ta e- o-rum pre-ci-bus ad-iu-ve-mur in ce-lis, quo-rum me-ri-ta ve- ne-ra-mur in ter-ris. ve- ne-ra-mur in ter-ris. Euouae. Glasbeno ponazorilo 12: Antifona Viri sancti et martires Oglejski oficiji Tri družbene tvorbe so se v srednjem veku oznacevale z izrazom »oglejski«: (1) metropolitanska cerkvena pokrajina, na celu katere je bil patriarh; (2) oglejska škofija – škofija s sedežem v Ogleju, katere škof je bil hkrati tudi patriarh; (3) državna formacija, ki se tudi imenuje oglejski patriarhat in katere fevdalni gospod je bil prav tako patriarh. Vsaka od teh je imela svojo dolgo zgodovino. Zacetki patriarhata kot cerkvene pokrajine segajo v zgodnjekršcanska obdobja. Nejasnosti glede njegovih severnih in vzhodnih meja so se dokoncno uredile leta 811, ko je Karel Veliki dolocil reko Dravo kot mejo med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo; ta meja je ostala v veljavi skoraj tisocletje, vse do ukinitve patriarhata sredi 18. stoletja. Ko se je leta 1180 razrešil stoletja trajajoci spor med patriarhatoma v Ogleju in Gradežu (Grado), so bile dolocene tudi oglejske sufraganske škofije. V poznem srednjem veku so patriarhatu pripadale številne škofije v severni Italiji (Mantova, Verona, Vicenza, Padova, Treviso, Trst, Trento, Belluno, Como, Feltre, Concordia, Ceneda) in v Istri (Koper / Capodistria, Novigrad / Cittanova, Porec / Parenzo, Pican / Pedena, Pulj / Pola).1 Bil je ena vecjih cerkvenih pokrajin v srednjeveški Evropi.2 * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Poetic Offices in the Eastern Part of the Patriarchate of Aquileia«, Enajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Leuven, Katholieke Universiteit Leuven, 1. – 7. avgust 2002 (referat); (2) »The Poetic Offices in the Eastern Part of the Patriarchate of Aquileia«, Studia musicologica 45/1–2 (2004), 213–224; (3) »Late Liturgical Offices in Aquileian Manuscripts«, Historiae. Repertory and Research in Medieval Chant for the Divine Office, Benetke, Fondazione Levi, 26. – 29. januar 2017 (referat). 1 Menis, Gian Carlo, »La Chiesa patriarcale d’Aquileia (dal VI al XVIII sec.)«, Enciclopedia monografica del Friuli Venezia Giulia, zv. 3, La storia e la cultura, zv. 2, Videm, 1979, 907–914; »Aquileia«, Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti, zv. 3, Istituto Giovanni Treccani, Rim, Milano: Bestetti & Tumminelli, 1929, 805–808. 2 Gl. zemljevid cerkvenih pokrajin v delu: Hiley, David, »Plainchant Transfigured: Kot državna formacija v okviru Svetega rimskega cesarstva je oglejski patriarhat nastal leta 1077. Patriarh mu je vladal domala neomejeno. Vendar se meje patriarhata kot države niso skladale z mejami oglejske cerkvene pokra­jine, ki je bila precej vecja. Osrednji del države je bil omejen na Furlanijo, in meje države so se v treh stoletjih in pol, kolikor je obstajala, krcile in širile. Vzhodne, kasnejše notranjeavstrijske dežele so bile z izjemo Kranjske, ki je v 13. stoletju vec desetletij pripadala patriarhu, v rokah raznih nemških dinastij, po izumrtju grofov Celjskih pa so prešle k Habsburški hiši. Ko je patriarhat kot državna tvorba leta 1420 propadel, so njegova ozemlja pripadla Beneški republiki. To pomeni, da je bil del patriarhata kot cerkvene pokrajine odtlej politicno beneški, del pa politicno habsburški oz. notranjeavstrijski, pri cemer je treba omeniti, da je bila Habsburška hiša v politicnem smislu nasprotna Beneški republiki. V smislu prikazanega je torej mogoce govoriti o avstrijskem / habsburškem in beneškem delu oglejskega patriarhata kot cerkvene pokraji­ne, in ta delitev ni bila brez povezave z religioznim življenjem.3 Po oglejskem patriarhatu kot cerkveni pokrajini se imenuje oglejski obred, »ritus patriarchinus«, »ritus secundum usum / consuetudinem ecclesiae Aquileiensis« – obredni red, kakršen naj bi obstajal ali bil znacilen za patriar-hat. Pomenski obseg tega pojma je težko natancno dolociti. V širokem smislu lahko oznacuje vse tiste liturgicne prakse, ki so obstajale znotraj patriarhata, vendar bi bila taka dolocitev logicisticna, saj je ocitno, da so v razlicnih sufra­ganskih škofijah obstajali razlicni obredni redi. Npr. kodeksi koprske škofije pripadajo rimskemu obredu in nimajo prav nobene oglejske sestavine; podob-no je bilo v Trentu.4 Nasprotno pa je v ustanovni listini ljubljanske škofije iz leta 1461 izrecno predpisan oglejski obred, ceprav je bila škofija izvzeta iz patriarhata.5 Z ozirom na to se z izrazom oglejski obred smiselneje razumeva tisti obredni red, ki je obstajal v glavnih središcih oglejskega patriarhata: v Ogleju, Cedadu in Vidmu, kjer je bila vse od leta 1238 dalje patriarhova rezidenca. Vendar je tudi to razumevanje problematicno: liturgicni rokopisi omenjenih cerkva niso zmeraj enotni;6 o enotnem oglejskem obredu lahko Innovation and Reformation through the Ages«, Antiquity and the Middle Ages, ur. James McKinnon, Granada Group, The Macmillan Press Ltd, 1990, 134. 3 Pregled politicnega dogajanja v casu patriarhalne države podajata: Cremonesi, A., »L’epoca patriarcale (1077–1420)«, Enciclopedia monografica del Friuli Venezia Giulia, zv. 3, La storia e la cultura, zv. 1, Videm, 1978, 137–178; Menis, »La Chiesa patriarcale d’Aquileia«. 4 Gozzi, Marco, »Il canto liturgico nella diocesi di Trento in relazione al repertorio del nord-est europeo«, Musica e storia 11/3 (2003), 575–576, 603 in passim. 5 Gl. v tej knjigi, str. 338. 6 Prim. koledarje najpomembnejših kodeksov iz Ogleja in Cedada v delu: Camilot-Oswald, Raffaella, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, ¦ Oglejski oficiji zanesljivo govorimo šele v zvezi z oglejskimi liturgicnimi tiski, v katerih je izrecno navedeno, da so »secundum usum Aquileiensis ecclesiae«, in so bili konec 15. stoletja splošno dosegljivi.7 Ce se vprašamo, kaj je v oglejskih rokopisih (tj. liturgicnih rokopisih iz oglejskih središc) in tiskih specificno in lastno le njim, kaj je torej tisto, zaradi cesar so oglejski, odgovora ni mogoce podati z eno samo nedvoumno izjavo. (1) Tako kot obredni redi srednjeveških predtridentinskih cerkva nasploh izkazuje tudi oglejski obred, prisoten v omenjenih oglejskih rokopisih in tiskih, na vec mestih svojski izbor in svojski razpored sicer vsesplošno poznanih spevov in drugih liturgicnih sestavin: svojski izbor in razpored aleluj velikonocnega casa, svojsko serijo aleluj pobinkoštnih nedelj itd. Doloceni razpored spevov ima lahko vsebinske razsežnosti, ki jih more odkriti teološka obravnava; gle­dano od zunaj pa je doloceni specificni razpored spevov in drugih liturgicnih sestavin zgolj dolocena praksa, »usus«, »consuetudo«, kot se je v teku sto­letij oblikovala v danem središcu, npr. v Ogleju. Ce si npr. ogledujemo serijo aleluj pobinkoštnih nedelj v oglejskem obredu, ne moremo v vsebinskem smislu odkriti na njej nic svojsko oglejskega. (2) Gledano s stališca liturgicne in glasbene zgodovine so otipljiveje oglejski tisti oficiji, posamezni spevi ali tropi,8 ki so nastali kje v patriarhatu, bodisi v omenjenih središcih bodisi kje drugje, in bili razširjeni in poznani skoraj izkljucno le znotraj njegovih meja. Kar je obstajalo zgolj v patriarhatu, je nedvomno znacilno zanj. Vendar pa avtohtono oglejsko ni moglo obstajati samo zase, pac pa le v sklopu celotnega liturgicnega in koralnega letnega ciklusa. V tem smislu je mogoce zakljuciti, da je oglejski obred liturgicni in koralni letni ciklus, ki ima doloceni, mestoma svojski izbor in razpored splošno poznanih sestavin in v katerem so tudi oficiji, posamezni spevi in tropi, ki so nastali kje v patriarhatu. Kot že omenjeno, ima tako doloceni oglejski liturgicni in koralni ciklus enacice, ki jih predstavljajo posamezni ne povsem enaki rokopisi. Usmerimo se v nadaljevanju v tisto, kar je avtohtono oglejsko. Ce se vpra­šamo, v kateri zvezi so v oglejskih središcih nastali oficiji, posamezni spevi in tropi do stvarnosti, na katero se nanašajo, jih lahko delimo na nekaj skupin. (1) Na prvem mestu so oficiji in druge stvaritve za oglejske mucence in druge osebnosti iz oglejske zgodovine. V pozni antiki je v Ogleju obstajala mocna Monumenta Monodica Medii Aevi, Subsidia 2, Teilband 1, Kassel: Bärenreiter, 1997, cxiii–cxxxv. 7 Npr. Missale Aquileiense, Augsburg: Erhard Ratdold, 1494; Breviarium Aquileiense, Benetke, Andreas de Torresanis de Asula, 1496. 8 O tropih, nastalih v oglejskih središcih gl. Scotti, Alba, »Una nuova tendenza compositiva nei tropi dei responsori di Aquileia«, Musica e storia 14/2 (2006), 221–244. kršcanska skupnost, katere posamezni clani so bili pogosto preganjani, in za njihove godove so nastajali novi oficiji in druge stvaritve, ki so po svoji vsebini izrecno oglejske. (2) Preganjanja kristjanov so v pozni antiki potekala tudi v Ogleju sosednjih obmocjih, ki so kasneje postala del srednjeveškega patri­arhata. Mucenci s teh podrocij niso imeli v casu svojega življenja nikakršne zveze z Oglejem; ko pa so mesta njihovega delovanja v cerkvenoupravnem smislu postala oglejska, so postali oglejski tudi njihovi kulti. Njihova imena so se vnašala v liturgicni koledar oglejskih središc in zanje so nastajali novi oficiji in druge stvaritve. (3) Podobno se je dogajalo s kulti svetnikov, ki so bili z Oglejem povezani le tako, da so bile v katero od oglejskih središc prenesene njihove relikvije; tudi za te so se v krajih njihovega cašcenja snovale nove, njim posvecene stvaritve, ki so ostale poznane le lokalno. Za primer lahko navedemo oficij za skupino panonskih mucencev: Donata in tovarišev, katerih relikvije so se hranile v Cedadu.9 (4) Nadalje so v oglejskih središcih nastajali oficiji za splošno poznane svetniške kulte. Njihova vsebina se je nanašala na nekaj, kar ni bilo izrecno vezano na patriarhat, vendar so bili razširjeni in poznani le znotraj patriarhata. V to skupino spada oficij za praznik sv. Jurija, znan le iz enega od cedadskih kodeksov.10 (5) Slednjic lahko – zunaj dolocevanja oglejskega kot avtohtonega – omenimo še oficije za zgodovinsko oglejske svetnike, ki niso nastali v katerem od oglejskih središc, pac pa kje zunaj patriarhata. Na ozadju prikazanega razumevanja oglejskega obreda se pricujoca študija usmerja v poznosrednjeveške oficije, ki so bili domnevno poznani na ozemlju današnje Slovenije, ozemlju, ki je bilo cerkvenoupravno oglejsko, politicno pa habsburško. Zadaja si troje nalog: (1) Ugotoviti želi, kateri poznosrednjeveški oficiji so prisotni v rokopisih in rokopisnih fragmentih slovenskih hranišc, in sicer ne glede na popolnost ali nepopolnost oficijev in tudi ne glede na domnevni izvor fragmentarno ohranjenih rokopisov. (2) V rekonstruiranem repertoarju si prizadeva prepoznati skupine z ozirom na izvor in razširjenost sorodnih stvaritev. (3) Ob dejstvu, da so oficiji za oglejske svetniške kulte nastali v istem zgodovinskem prostoru, ceravno ne nujno tudi v istih središcih, skuša ugotoviti, ali imajo kaj skupnega. Iz preglednice 111 je razvidno, da je v virih slovenskih hranišc po dose­ 9 Analecta hymnica, zv. 24, št. 68. 10 Analecta hymnica, zv. 45a, št. 35. 11 V preglednici 1 so tele krajšave: LMLO: Hughes, Andrew, Late Medieval Liturgical Offices, Subsidia Mediaevalia 23, 24, Toronto: Pontifical Institute of Medieval Studies, 1994, 1996 (zvezdica oznacuje vecji odmik od verzije v LMLO); CAO: Hesbert, René-Jean, Corpus antiphonalium officii, zv. 3, zv. 4, Rim: Herder, 1968, 1970 (prisotnost oficija v CAO je oznacena z navedbo te abreviature); K 18, K 19: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18, Rkp 19 (antifonal iz Kranja; Katalog 1.1, 1.2); NŠAL 24: NŠAL, Rkp 24 (olim 77; ¦ Oglejski oficiji danjem vedenju 30 poznih oficijev;12 med temi je poleg verzificiranih tudi nekaj takih, ki so to le v doloceni meri, ki vkljucujejo torej tako prozna kot pesniška besedila, in nekaj proznih. Vecina jih je v dvodelnem antifonalu iz Kranja, katerega prvi del je nastal leta 1491. Fragmentarni viri izhajajo iz 14. in 15. stoletja. Za nekatere od njih je mogoce predvidevati, da so v slovenskih hranišcih zgolj po nakljucju in da zgodovinsko niso povezani z zdajšnjim slovenskim prostorom. Kranjski antifonal in vsi fragmenti so pisani v istem tipu gotske notacije južnonemškega tipa (v metensko-nemški gotski notaciji); tudi oglejski oficiji, prisotni v njih, so pisani torej v tem tipu pisave, ceprav je v beneških oz. bodocih beneških središcih patriarhata prevladovala kvadratna notacija. Le-to imajo koprski in izolski rokopisi, in kot rokopis v italijanskem okolju nastalega reda jo kaže tudi antifonal ljubljanskih franciškanov. Preglednica 1: Pozni oficiji v rokopisih slovenskih hranišc Praznik Incipit Viri LMLO AQ Barbarae Gratulemur regi digna ’Fragm. 30’ BA40 4. 12. In Conceptione Gaude mater ecclesia K 18, 154r–158r ’Fragm. 30’ YC51 8. 12. Thomae Pastor caesus in gregis medio K 18, 38v–42v TH21 29. 12. Dorotheae Ave gemma virtuosa ’Fragm. 12’ DO81 6. 2. Gregorii Gloriosa sanctissimi K 18, 180v–184r ’Fragm. 22’ ’Fragm. 65’ Nk GR31 CAO 12. 3. Hellari et Taciani Haec est vera fraternitas K 18, 184r–188r ’Fragm. 65’ HI31 16. 3. Benedicti Praeclarum late tibi K 18, 188r–191v BE01 21. 3. Cancii, Canciani … Cum ecclesiam turbaret K 18, 205v–210v – 31. 5. Katalog 2.133); Nk: Novo mesto – Kapitelj, arhiv, Urbar 1707 (Katalog 2.125); ’Fragm. 22’, ’Fragm. 30’ itd. so fragmentarni rokopisi, kot so rekonstruirani v disertaciji: Snoj, Jurij, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov s poznogotsko notacijo v Ljubljani, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1988 (doktorska disertacija); I: Antifonal iz Izole (Katalog 1.19–1.22); KP: Antifonal iz Kopra (Katalog 1.13–1.18); F: antifonal iz Franciškanskega samostana Ljubljana – center (Katalog 1.10); AQ: v tem stolpcu so podani datumi po liturgicnem koledarju oglejskih rokopisov, kot je rekonstruiran v delu: Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, CXIII–CXXXV; ce praznika v oglejskem koledarju ni, je datum v oklepaju. 12 Seznam bi bil najbrž še nekoliko daljši, ce bi bili v obravnavo zajeti tudi liturgicni rokopisi in fragmenti brez glasbenega zapisa. Praznik Incipit Viri LMLO AQ Erasmi Laudibus magnificis celebret ’Fragm. 30’ ER 11 2. 6. Trinitatis Sedenti super solium F Antonii Gaudeat ecclesia F AO51 13. 6. Nazarii KP (19. 6.) In Visitatione Accedunt laudes virginis K 19, 66v–71v Y V42 2. 7. Udalrici Sancte Udalrice confessor K 19, 71v–76r UD25* 4. 7. Hermagorae et Fortunati Beatus Hermachoras velamen K 19, 76v–81r – 19. 7. Margarethae O Margaretha caelorum K 19, 89r–92v MD33 (MD40) 20. 7. Jacobi Gloriosa splendet orbi K 19, 97r–100v I A12* 25. 7. Annae Anna sancta de qua nata K 19, 105r–108v A N28 26. 7. Afrae Gratias tibi domine Jesu ’Fragm. 44’ LMLO – CAO 7. 8. Dominici Transit pauper ad regni K 19, 123v–127r DO21 (8. 8.) Clarae Jam sanctae Clarae claritas F CL11 12. 8. Bartholomaei Audi servorum clemens pia K 19, 139r–142r BA84* 24. 8. Aegidii O quam miranda est K 19, 151r–156r NŠAL 24 EG51 1. 9. Stigmatum Francisci Caelorum candor splenduit F FR24 (17. 9.) Quattuor Virginum Orante sancta Euphemia K 19, 162v–167r NŠAL 24 – 19. 9. Francisci Franciscus vir catholicus F FR21 4. 10. Galli Venerabilis Gallus diaconum K 19, 171v–175v NŠAL 24 LMLO – CAO 16. 10. Elisabeth Laetare Germania K 19, 185r–189r ’Fragm. 11’ ’Fragm. 16’ EL61 19. 11. Mauri Parentini I 21. 11. Catharinae Surge virgo et nostras K 19, 193r–197v ’Fragm. 11’ ’Fragm. 16’ ’Fragm. 30’ CB24* (CB21, 23, 26) 25. 11. Pozni oficiji predstavljajo široko in v veliki meri slabo poznano podrocje srednjeveške kompozicije in verzifikacije. Študij njihovih repertoarjev izka­zuje specificne probleme. (1) Isti oficiji se lahko pojavljajo v razlicnih oblikah: ¦ Oglejski oficiji razpored spevov je vcasih spremenjen, prav tako so možni vrivki ali substituti iz drugih stvaritev. Za primer lahko navedemo oficij sv. Katarine v antifonalu iz Kranja: vecina njegovih spevov prihaja iz najbolj poznanega oficija za pra­znik te svetnice, nekaj pa jih je vzetih iz ne manj kot treh drugih oficijev za isti praznik. Identificiranje po zacetku (kot v preglednici 1) ali po sodobni izdaji tako ni povsem zanesljivo. (2) Tudi študij prostorskega širjenja posameznih oficijev je omejen: Kljub številnim podatkom v Analecta hymnica in drugje si je pogosto mogoce ustvariti le splošni vtis o tem, kako so se posamezni oficiji prenašali iz rokopisa v rokopis in iz enega okolja v drugo. Zakljucki o razšir­jenosti posameznih oficijev ali njihovih skupin tako ne morejo biti dokoncni. Repertoar 30 oficijev je mogoce razvrstiti v vec razlocnih, ceravno pre­krivajocih se skupin. (1) V prvi skupini so v poznem srednjem veku splošno poznani oficiji: oficij za Tomaža Becketa, za Gregorja Velikega, ki ga navaja že Corpus antiphonalium officii, oficij za praznik Elizabete Turingijske in za mucenko Katarino. Dejstvo, da se Katarina in Gregor pojavita v štirih virih, Elizabeta pa v treh, se sklada z njihovo splošno poznanostjo. Nadalje sodi v to skupino oficij za Dominika, kar je mogoce pripisati širjenju dominikanskega reda, in oficij za praznik In Visitatione, ki je nastal konec 14. stoletja in bil v 15. stoletju že mocno razširjen. Kolikor je mogoce presoditi, so bili široko poznani tudi v preglednici navedeni oficiji za Barbaro, Margareto, Benedikta, Jakoba in Ano.13 (2) Kot drugo skupino lahko vidimo oficije, ki so bili poznani zlasti v srednjeevropskih obmocjih; oficij za Dorotejo, znan iz avstrijskih in ceških virov; oficij za praznik In Conceptione, za katerega se tudi zdi, da je bil po 12. stoletju na istem podrocju dobro poznan; morda sodi v to skupino še oficij za Erazma.14 (3) Tretjo skupino predstavljajo štirje južnonemški oficiji: za Gallusa, Udalricusa (Ulrik, Urh), Afro in Egidija (Tilen). Najstarejši med temi, Gallusov oficij, je nastal ok. leta 900 in je zasnovan v prozi (zaradi cesar ga v LMLO ni). Udalricus in Afra sta oba z augsburškega podrocja15 – tako kot pisec antifonala iz Kranja,16 ki je nedvomno poznal liturgicni repertoar svojega okolja, ceravno to ni imelo nujnega vpliva na zasnovo njegovega rokopisa. Kar zadeva Egidija, ki sicer ni bil Nemec, se zdi, da je oficij zanj krožil zlasti v južnonemških 13 Na osnovi dostopnega si ni bilo mogoce ustvariti mnenja o razširjenosti Bartolomejevega oficija. 14 Hughes, Late Medieval Liturgical Offices, podatki pod simboli, navedenimi v preglednici 1. 15 Hankeln, Roman, »Antiphonen süddeutscher Heiligenoffizien des Hochmittelalters«, Cantus Planus. Papers Read at the 9th Meeting, Esztergom and Visegrád, 1998, ur. László Dobszay, Budimpešta: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology, 2001, 164–165 (Tabelle 1). 16 Gl. v tej knjigi, str. 193, 203. deželah.17 (4) Naslednjo zaokroženo skupino predstavljajo oficiji za godove, ki so bili znacilni za franciškane: Francišek, praznik Franciškovih ran, Klara, Anton Padovanski; sem bi mogli šteti tudi oficij za praznik sv. Trojice, ki je nastal po vzoru oficija sv. Franciška in bil pogost v franciškanskih rokopisih.18 (5) V zadnjo skupino lahko uvrstimo oficije za praznike oglejskih mucen­cev: Hilarij in Tacijan, Kancij in tovariši, Hermagora in Fortunat, Štiri devi­ce (Euphemia, Dorothea, Thecla, Erasma). Od teh je bil sprejet v Analecta hymnica19 in nato tudi v LMLO le oficij Hilarija in Tacijana; zadnja dva sta vecinoma v prozi (zaradi cesar ju v omenjeni zbirki ni), medtem ko je oficij Kancija in tovarišev ostal nezapažen zato, ker je po dosedanjem vedenju pri­soten le v antifonalu iz Kranja. Ce si ogledamo rokopise, ki vsebujejo te oficije (gl. preglednico 2),20 dobimo vtis, da so bili razširjeni le znotraj patriarhalnih meja, vzrok cemur je treba iskati v lokalni poznanosti njihovih kultov.21 Oficija Hermagore in Fortunata ter Štirih devic sta bila poznana tudi v Benetkah, vendar z drugimi melodijami.22 (6) Oglejskim oficijem ob bok lahko postavimo še dva zgolj lokalno pozna­na oficija: za Nazarija Koprskega, ki je po dosedanjem vedenju prisoten le v antifonalu iz Kopra, in Mavra Poreškega, katerega edini doslej znani zapis je v antifonalu iz Izole. Nobeden od teh dveh ni bil za casa svojega življenja povezan z Oglejem; ker pa sta bila tako Porec kot Koper kasneje oglejski sufraganski škofiji, sta postala v omejenem smislu oglejska tudi oba imenovana kulta; 17 Hughes, Late Medieval Liturgical Offices, podatek pod simbolom EG51. 18 Gl. v tej knjigi, str. 284. 19 Analecta hymnica, zv. 45a, 109–112. 20 O prisotnosti teh oficijev v rokopisih iz Ogleja in Cedada gl. Camilot-Oswald, Die litur­gischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, CXV, CXVI, CXVIII, CXX. – V preglednici 2 oznacujejo crke A, B, C, L rokopise: Gorica, Biblioteca Seminario Teologico Centrale, Cod. A, Cod. B, Cod. C in Cod. L; številke 44 itd. ozna-cujejo rokopise: Cedad, Museo Archeologico Nazionale, 44 itd.; K oznacuje antifonal iz Kranja; Fr oznacuje enega od fragmentarno ohranjenih rokopisov (’Fragm. 65’ v pregled­nici 1, Katalog 2.127). – Izdaja oficija Hilarija in Tacijana v monasticni verziji ter oficija Štirih devic je tale: Baroffio, Giacomo, in Eun Ju Kim, Historiae sanctorum, Lamezia Terme: A.M.A. Calabria, 1999; izdaja oficija Hilarija in Tacijana v sekularni verziji ter oficija Kancija in tovarišev je tale: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003. 21 Od antifonalov, zajetih v spletno Cantus Manuscript Database, ur. Debra Lacoste, Jan Kolácek in drugi, jih ima le antifonal iz Kranja. 22 Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, LI; Camilot-Oswald, Raffaella, »L’ufficio di S. Ermagora nella tradizione manoscritta di Aquileia / Cividale e a San Marco«, Da Bisanzo a San Marco. Musica e liturgia, ur. Giulio Cattin, Quaderni di Musica e storia 2, Benetke: Fondazione Ugo e Olga Levi, 1997, 211, 215–216, 221–222. ¦ Oglejski oficiji Maver Poreški je res prisoten tudi v oglejskem koledarju, za Nazarija pa izgleda, da je ostal omejen zgolj na Koper. Ce strnjeno pogledamo celotni repertoar, lahko posplošeno recemo, da je njegova znacilnost hkratna prisotnost južnonemških in oglejskih stvaritev. To je na dalec mogoce primerjati s tem, da so bila vzhodna podrocja patriarhata politicno cesarska, cerkveno pa oglejska. Vendar je podobno mešanje lokalnega in južnonemškega znacilno tudi za rokopise iz oglejskih središc. Kolikor je mogoce ugotoviti, se oglejski oficiji pojavljajo le v virih s podro-cja patriarhata (gl. preglednico 2). To napeljuje na misel, da so delo lokalnih oglejskih pesnikov in kantorjev. Sodec po ohranjenih zapisih so nastali v razlicnih obdobjih. Najstarejši znani zapis oficija Quattuor Virginum je v kodeksu Gorica, Cod. A, ki izhaja iz 13. stoletja, medtem ko je najstarejši zapis oficija Hermagore in Fortunata v nekoliko mlajšem antifonalu Gorica, Cod. B; prvi oficij je torej gotovo obstajal vsaj konec 13. stoletja in drugi v prvih desetletjih 14. stoletja. Oba ta dva rokopisa nosita izrecno oznacbo, da sta po vsebini oglejska.23 Oficij Hilarija in Tacijana se dozdeva nekoliko mlajši; nje­govi najstarejši kopiji sta v dveh oz. treh fasciklih, dodanih že izgotovljenima rokopisoma Gorica, Cod. A in Cod. B; v korpusu kakega rokopisa se ta oficij prvic pojavi šele v antifonalu Gorica, Cod. L iz 14. stoletja, kjer je preoblikovan v smislu monasticnega kurzusa. Še mlajši je oficij Kancija in tovarišev, ki je po dosedanjem vedenju prisoten le v antifonalu iz Kranja s konca 15. stoletja. Mavrov in Nazarijev oficij se v vec ozirih odmikata od pravkar komentiranih štirih: oba sta v prozi; Mavrov sestoji iz kontrafraktur starih gregorijanskih spevov, Nazarijev pa izgleda pozno, najbrž že novoveško delo.24 Preglednica 2: Razširjenost oficijev za oglejske svetnike Ime Gorica Cedad K Fr KP I A B C L 44 48 49 34 57 Hellari et Taciani * * * * * * * * Cancii … * Hermagorae et Fortunati * * * * * Nazarii * Quattuor Virg. * * * * * Mauri * 23 Camilot-Oswald, Die liturgischen Musikhandschriften aus dem mittelalterlichen Patriarchat Aquileia, 65, 68. 24 O teh dveh oficijih gl. v tej knjigi, str. 153, 171. Preden se usmerimo na obravnavo štirih tudi v vsebinskem smislu oglej­skih oficijev, se ustavimo ob dejstvu, da sta dva od teh, oficij za Hermagoro in Fortunata ter oficij Štirih devic, prisotna tudi v nekem antifonalu cerkve sv. Marka v Benetkah, vendar z drugo glasbo. Ta antifonal naj bi izhajal iz druge cetrtine 13. stoletja,25 kar pomeni, da je najstarejši vir za besedili obeh oficijev. Postavlja se vprašanje, ali sta oficija nastala v Benetkah, od koder bi bila prenesena v Oglej, pri cemer bi dobila tudi drugo glasbeno podobo. Razmislek o tem vprašanju vodi k nikalnemu odgovoru:26 Kot prvi oglejski škof je bil Hermagora v Ogleju nedvomno zelo cašcen;27 med besedili njego­vega oficija so tudi odlomki iz dveh starejših oglejskih brevirjev;28 ta besedila so nedvomno oglejskega, in ne beneškega izvora. Z ozirom na to je verjetneje, da je oficij Hermagore in Fortunata nastal v Ogleju, od koder je bil prenesen v Benetke, kjer je dobil svojsko glasbo. Na osnovi tega je mogoce domnevati, da sta obstajali zdaj izgubljeni oglejski kopiji obeh omenjenih oficijev, starejši kot beneški antifonal (v privatni lasti), na osnovi katerih sta nastali tako obe beneški kot obe oglejski verziji. Kar zadeva glasbo Hermagorovega oficija, je zelo verjetno, da je beneška verzija z izjemo nekaj melodij, ki so skupne obema verzijama,29 nastala v Benetkah, oglejska pa v Ogleju.30 Podobno bi bilo mogoce razmišljati tudi o glasbi oficija Quattuor Virginum. Kot sta zapisana v oglejskih antifonalih, sta oficija torej tudi po svojem izvoru oglejska. Štirje iz razlicnih obdobij izhajajoci oficiji: za Hermagoro in Fortunata, oficij Quattuor Virginum, oficij za Hilarija in Tacijana ter oficij za Kancijevo skupino so razlicni tudi sicer.31 Starejša dva sta pretežno v prozi. V oficiju Hermagore in Fortunata32 naletimo le tu in tam na poskuse pesniškega obli­kovanja, na notranjo rimo in asonanco, tako npr. v responzoriju prvih vecernic O testis verbi: 25 Camilot-Oswald, »L’ufficio di S. Ermagora nella tradizione manoscritta di Aquileia / Cividale e a San Marco«, 211; rokopis je v privatni lasti. 26 Camilot-Oswald, nav. delo, 215, 225–226. 27 Nav. delo, 209–211. 28 Nav. delo, 212. 29 Melodije, ki so v obeh verzijah, oglejski in beneški, so navedene v Camilot-Oswald, nav. delo, 215–216. 30 Primerjava obeh verzij oficija Hermagore in Fortunata je dostopna v Camilot-Oswald, nav. delo, 216–221. 31 Sledeca primerjava je narejena na osnovi zapisov v antifonalu iz Kranja. 32 Besedilo je dostopno v Camilot-Oswald, »L’ufficio di S. Ermagora«, 230–237. ¦ Oglejski oficiji O testis verbi, pie pastor, assecla veri cum Fortunato tibi martyre sancto. Tudi repetenda tega responzorija se približuje pesniški zvocnosti: Gaudia caelorum meruisti civis eorum. Nekaj vec pesniškega je v oficiju Štirih devic (Evfemija in somucenke); nekateri spevi tega oficija so v cisti prozi, v drugih pa lahko prepoznamo ritmiziranje in rimo, tako npr. v responzoriju Euphemia dixit Sevasto praesidi, ki se nadaljuje: Deos tuos contemnimus, in Jesum Christum credimus, quem Marci successor inclitus Hermachoras praedicat episcopus. Podobno je med prozo in poezijo naslednji iztržek: Beatissime virgines impletis vasis oleo accensisque lampadibus obviaverunt domino. Vendar vkljucuje oficij tudi regularne in zavestne primere verzificiranja, kot to lahko vidimo v nekaterih antifonah hvalnic, zasnovanih v jambskem dimetru oz. v obliki 8pp x 4:33 Centuplicato fenore, gemino dyademate pudoris et martirii sancte letantur virgines. 33 Analiza sledi Norbergovi metodi: Norberg, Dag, An Introduction to the Study of Medieval Latin Versification, prev. Grant C. Roti in Jacqueline de La Chapelle Skubly, ur. Jan Ziolkowski, Washington, D.C.: The Catholic University of America Press, 2004; gl. zlasti poglavje »The beginning of rhythmic versification«. Domala vsi verzificirani spevi oficija so takšni; izjema je invitatorialna antifona z obliko (8p 7pp) x 2. Razlicno od tega sta oba mlajša oficija, oficij Hilarija in Tacijana ter Kancija in tovarišev v celoti verzificirana, ceravno verzifikacija mestoma odstopa od tistega, kar naj bi bil ideal obeh pesnikov. Verz oficija Hilarija in Tacijana je bil že do podrobnosti analiziran.34 Ceprav je raznolik, je mogoce reci, da sestoji v bistvu iz distihov in tristihov sorodnih tipov. Preglednica 335 pokaže, da je neznani pesnik zavestno upora­bljal nekatere splošno znane oblike latinske verzifikacije; kot osnovni vzorec se kažejo distihi in tristihi, ki sestojijo iz verzov, od katerih ima drugi oz. tretji verz zlog manj kot prvi oz. prva dva. Poleg verzov, ki odstopajo od osnovnega vzorca, sta tu še dva heksametra (gl. stolpec »Drugo«). Verzna struktura celote izkazuje tako doloceni red; kar je zunaj reda in izgleda celo nakljucno, je izbira distihov, tristihov in drugih oblik kot sestavin posameznih spevov, se pravi, da ni jasno, zakaj so posamezni spevi po svojem verzu taki, in ne drugacni. Kot mešanico verzov, ki daje vtis nakljucnosti, lahko navedemo antifono k Benedictus: 8p x 2, 7pp x 2, 8p x 4, 7pp x 2. Prav tako ni videti, zakaj si distihi, tristihi in druge oblike v oficiju kot celoti sledijo ravno na ta nacin. Preglednica 3: Tipi verzov v verzificiranih oglejskih oficijih Hellari et Taciani Cancii … Distihi Tristihi Drugo Prve vecernice an. 1 (7pp 6p) x 4 8p x 3 7pp an. 2 (8p 7pp) x 2 8pp x 3 7pp an. 3 (8p 7pp) x 2 8p x 3 7pp an. 4 (8p 7pp) x 2 (a) 8p 8p 7pp (b) 8p x 3 7pp an. 5 (5p 6p) x 2 (c) 6p x 2 (a) 6pp 6p (b) 7p 8p 8p 7pp re. (8p x 3 7pp) x 2 an. M. (7pp 6p) x 4 8p x 3 7pp Jutranjice: antifone inv. (8p 8p 7pp) x 2 7pp x 2 7p x 2 an. 1 6p 6p 7pp (a) 7pp x 3 (b) 8p x 3 7pp an. 2 (8p 7pp) x 2 8p x 3 7pp 34 Boscolo, Lucia, »Gli uffici propri dei santi Ilario e Taziano, Donato e Giorgio secondo la tradizione della diocesi di Aquileia«, Musica e storia 11/3 (2003), 478–483. 35 V preglednici 3 pomenijo oznake (a), (b) itd. prvi del speva, drugi del, itd. ¦ Oglejski oficiji Hellari et Taciani Cancii … Distihi Tristihi Drugo an. 3 (7pp 6p) x 2 8p x 3 7pp 8pp x 3 7pp an. 4 (8p 8p 7pp) x 2 8p x 3 7pp an. 5 (8p 8p 7pp) x 2 8pp x 3 7pp an. 6 8p 8p 7pp (a) 7pp x 3 (b) 8p x 3 7pp an. 7 (7pp 6p) x 3 8p x 3 7pp an. 8 (8p 8p 7pp) x 2 8p x 3 7pp an. 9 (8p 8p 7pp) x 3 8p x 3 7pp Hvalnice an. 1 (7pp 6p) x 2 (a) 7pp 7pp 6p (b) 8p x 3 7pp an. 2 (7pp 6p) x 4 8p x 3 7pp an. 3 7pp x 4 8p x 3 7p an. 4 (7pp 6p) x 2 8p x 3 7p an. 5 (7pp 6p) x 2 8pp x 3 7p an. B 8p x 2 (a) 7pp x 2 (b) 8p x 4 (c) 7pp x 2 (d) (8p x 3 7pp) x 2 Druge vecernice an. M. 7pp x 2 8pp 7p 8pp x 3 7p Jutranjice: responzoriji re. 1 8pp x 4 (a) heks. (b) (8p x 3 7pp) x 2 re. 2 6p x 6 (a) 7pp x 6 (b) 8pp x 3 8p 8p x 3 7p re. 3 7pp 7pp 6p (a) 8p 8p 7pp (c) 8p 8p 6p (b) 7pp x 3 (d) (8p x 3 7pp) x 2 re. 4 (6p 6p 7pp) x 2 (a) 7pp x 3 (b) 8p x 3 7pp 8pp x 3 7p re. 5 (8p 8p 7pp) x 2 (b) 7pp x 4 (a) 8p x 3 7p 9p 8p x 2 7pp re. 6 8p 8p 7pp (b) 8pp x 8 (a) 8pp x 3 7 p re. 7 (8p 8p 7pp) x 2 (a) heks. (b) (8p x 3 7pp) x 2 re. 8 (8p 8p 7pp) x 3 8pp x 3 6p 8pp x 2 8p 7p re. 9 (8p 8p 7pp) x 2 (b) 7pp x 4 (a) 8pp x 3 7p 8p x 3 7p Prve vecernice hy. (8p x 3 7pp) x 7 Med drugimi znacilnostmi besedila lahko omenimo npr. posamezne gre­cizme: »theos«, »alpha« in cudni izraz »pantocre« (re. 4, »pantochir« v nekaterih prepisih), ki ga ni bilo mogoce zadovoljivo razložiti.36 Peti responzorij je pesniška slika pomladi; ceprav jo je treba razumeti kot parabolo, se dozdeva nekoliko nenavadna za liturgicno poezijo. Oficij sicer ni brez verzifikatorsko nerodnih mest, vendar je bil avtor vešc pesnik, ne brez navdiha. Verz Kancijevega oficija je dosti bolj urejen; njegova osnovna kitica je 8p x 3 7pp (svetlo sivo v preglednici 3); druge kitice so variante te; nekatere enkratne oblike so skoraj gotovo posledica nespretne verzifikacije. Primerjava glasbe se lahko zacne z nekaterimi formalnimi vidiki (gl. preglednico 4).37 Zamisel oficija kot koherentne celote, v katere središcu je dolocena vsebina (svetnikovo življenje), izražena v doloceni pesniški obliki, se lahko odraža tudi v glasbi, npr. v progresivnem modalnem redu spevov. Kot je razvidno iz preglednice 4, je v obeh starejših oficijih modalni red (v preglednici svetlo sivo) omejen le na jutranjice: antifone vsakega nokturna so tako v istih modusih kot ustrezni responzoriji, pri cemer sta deveta antifona in deveti responzorij zunaj reda.38 Odstop od modalnega reda bi v jutranjicah oficija Quattuor Virginum mogli videti le v tem, da se tretji modus pojavi dvakrat, medtem ko je cetrti izpušcen. Oba oficija sta torej zavestno nastala kot enoviti stvaritvi, in ne kot priložnostni kompilaciji. Možno je, da sta bila prvotno zasnovana tako, da so vsi njuni spevi sledili modalnemu redu in da se je ta z nadomestki in zamenjavami v teku prenašanja iz enega rokopisa v drugi izgubil. Oficij Kancija in tovarišev je z izjemo dveh spevov, himnusa in invitatorija, v celoti zasnovan upoštevaje modalni red.39 Nasprotno pa v oficiju Hilarija in 36 Izraz »pantochir« naj bi pomenil »salvans omnia«; zdi se, da je imel kot vzklik zarotitveni prizvok; gl. Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, xxi. 37 Metodološko sledi obravnava glasbe naslednjim razpravam: Hiley, David, Historia Sancti Emmerammi, Musicological Studies 65/2, Ottawa: The Institute of Mediaeval Mucic, 1996, xxv; Hankeln, »Antiphonen süddeutscher Heiligen-Offizien des Hochmittelalters«, 151–172; Dobszay, László, »Zur Stilistik der Melodien des Emmeram-Offiziums«, Die Offizien des Mittelalters, ur. Walter Berschin in David Hiley, Tutzing: Hans Schneider, 1999, 87–108; Hiley, David, »Das Wolfgang-Offizium des Hermannus Contractus – Zum Wechselspiel von Modustheorie und Gesangspraxis in der Mitte des XI. Jahrhunderts«, Die Offizien des Mittelalters, ur. Walter Berschin in David Hiley, Tutzing: Hans Schneider, 1999, 129–142. 38 V nekaterih spevih so kljuci postavljeni napacno (npr. v responzorijih Pontianus carcerarius in Sevastus praeses timens iz oficija Hermagore in Fortunata, tudi v responzoriju Versis suspensae pedibus iz oficija Quattuor Virginum), zaradi cesar se spevi, kot so notirani, koncujejo na napacnih tonih. Tu je upoštevano tisto, kar je bilo mišljeno, ceravno je napacno zapisano. 39 Gl. v tej knjigi, str. 214. ¦ Oglejski oficiji Tacijana ni sledi modalne organiziranosti; približno polovica njegovih spevov je v modalnosti tritus, kar daje celoti izraziti glasbeni znacaj.40 Preglednica 4: Glasbene znacilnosti oglejskih oficijev Spev Herm. Quattuor Virg. Hellari Cancii Prve vecernice an. 1 8 6 6 1 an. 2 7 5 5 2 an. 3 6 7 7 3 an. 4 5 1 5/6 4 an. 5 3 3 5 5 re. 6 7 – 6 v. novi obrazec novi hy. 3 an. M. 3 6 2 7 Sklepnice an. 4 – – – Jutranjice inv. 4 4 4 4 an. 1 1 1 6 1 an. 2 2 2 6 2 an. 3 3 3 2 3 re. 1 1 1 1 1 v. novi novi novi novi re. 2 2 2 8 2 v. novi obrazec novi novi re. 3 3 3 8 3 v. novi obrazec novi novi an. 4 4 4 8 4 an. 5 5 5 8 5 an. 6 6tr 6 2 6 re. 4 4 3 5 4 v. novi obrazec novi novi re. 5 5 5 6 5 v. novi obrazec novi novi re. 6 6 6 1 6 v. obrazec obrazec novi novi an. 7 7 7 6 7 40 Prevlada spevov v tritus modalnosti ter pojavljanje glasbenih formul v glasbi tega oficija sta komentirana v tehle delih: Boscolo, »Gli uffici propri«, 483–486; Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, xxii–xxiv. Spev Herm. Quattuor Virg. Hellari Cancii an. 8 8 8 1 8 an. 9 8 3 5 1 re. 7 7 7 8 7 v. obrazec obrazec novi novi re. 8 8 8 6 8 v. obrazec obrazec novi novi re. 9 5 1 6 1 v. obrazec obrazec novi novi Hvalnice an. 1 1 8 6 2 an. 2 8 1 5 3 an. 3 4 6 5 4 an. 4 7 3 5 5 an. 5 7 8 2 6 an. B. ? 7 1 7 Druge vecernice an. M. – 5 3 8 Drugo vprašanje v zvezi z glasbo verzificiranih oficijev je, ali imajo verzi responzorijev standardne melodicne obrazce ali nove melodije. Ponovno vidimo razlike: v oficiju Quattuor Virginum najdevamo standardne obrazce, v oficiju Hermagore in Fortunata standardne obrazce in tudi nove melodije, oba v celoti verzificirana oficija pa se povsem odpovedujeta starim ustaljenim melodijam. V Hermagorjevem oficiju so primeri verzov, ki aludirajo na obrazce ali so kako drugace povezani z njimi (v preglednici 4 crno). Nedvomno bi bilo zanimivo zbrati vecje število tovrstnih pretvorb in si ob njih ustvariti predstavo, kako so se stare melodije pretvarjale v navidez povsem nove glasbene tvorbe.41 Prisotnost obrazcev v starejših in njihova odsotnost v mlajših oficijih je nehotni odraz spreminjajocega se dojemanja starega gregorijanskega izrocila. Standardni obrazci se z izjemo obrazcev za šesti in osmi modus ne zaklju-cujejo na finalisu. Nasprotno temu se melodije prostih verzov skoraj zmeraj zakljucujejo na ustreznem finalisu; drugace je le v treh primerih.42 Ta znacil­nost je gotovo povezana s spreminjajocim se razumevanjem tonalne razsežno­sti glasbe v poznem srednjem veku. To, da ima oficij bodisi prozno bodisi pesniško besedilo, ni samo stvar 41 O tovrstnih adaptacijah v oficiju sv. Emmerama gl: Dobszay, László, »Zur Stilistik der Melodien des Emmeram-Offiziums«, 105–106. 42 Ti so: oba deuterus verza v oficiju Hermagore in Fortunata in verz petega responzorija v oficiju Kancija in tovarišev; slednji responzorij je v petem modusu, njegov verz pa se konca na a. ¦ Oglejski oficiji besedila; odraža se tudi v glasbi, in tako sta oficija s pretežno proznim bese­dilom drugacna kot oficija, zasnovana v verzih. Nekateri spevi s proznim besedilom izgledajo kot poljubno nizanje bolj ali manj neizrazito locenih fraz, katerih število in dolžina sta odvisna od besedila. Za primer takega speva lahko vzamemo antifono O quanta est iz oficija Hermagore in Fortunata (gl. glasbeno ponazorilo 1; antifona k Magnificat prvih vecernic je v cetrtem modusu).43 Njene fraze niso zmeraj razmejene: mestoma ni jasno, kje se ena fraza konca in druga zacne; fraza domnevno že doseže kadenco, vendar se nadaljuje, tako da se prepoje še nekaj naslednjih besed; ponekod se dozdeva, da se melodija giblje gor in dol brez razpoznavnega cilja in da je nekako izgubljena. Nekaterim Glasbeno ponazorilo 1: Antifona O quanta est Povsem drugacne so nekatere melodije verzificiranih oficijev. Regularni ritem verzov, njihova dolžina, rima, vse to ima lahko vzporedje v melodiji, zlasti v krajših silabicnih antifonah. Vcasih se vzbuja vtis, da je pesniška struktura pomagala dolociti formalni poteka speva. Številni spevi so zasnovani tako, da ima vsak verz svojo frazo, ki se zakljuci na enem od glavnih tonov modusa, kar je mogoce dojemati kot glasbeno vzporedje besednozvocnemu ujemanju. S tem, da se glasbene fraze pokrivajo z verzi, imajo spevi negregorijanski znacaj in se po estetskih znacilnostih približujejo pesmi. 43 Iz antifonala iz Kranja, vol. 2, fol. 77r. Hi, qui ius-tis so-ci-a-ri me-ru-e-runt su-pli-ces, sunt scin-til-le,sunt pre-cla-ri re-ges, sunt et iu-di-ces. Glasbeno ponazorilo 2: Antifona Hi qui justis Za primer lahko vzamemo eno od antifon iz oficija Hilarija in Tacijana (gl. glasbeno ponazorilo 2; tretja antifona prvih vecernic je v sedmem modusu).44 Fraze se skoraj zmeraj pokrivajo z verzi in zakljucujejo na enem od kljucnih tonov modusa. Tako je vzpostavljen paralelizem med pesniškim besedilom in glasbo. Vtis je, da so verzi nekako vodili snovalca spevov od ene kadence do druge, dokler melodija ni dosegla koncnega finalisa. Na ta nacin je nastal spev, ki ga je mogoce dojeti kot celoto, znotraj katere imajo posamezni deli, fraze, razpoznavno mesto in vlogo. Na glasbi oglejskih oficijev bi bilo mogoce opazovati še druge lastnosti, ki veljajo kot kriteriji pri opisovanju glasbe poznega srednjega veka: notranje kadence bi osvetlile razumevanje tonalnosti; oceniti bi bilo mogoce pogostnost t. i. galikanskih kadenc, znacilnih za poznosrednjeveško glasbo, pogostnost daljših skalnih postopov, skokov, vecjih od kvarte itd. Vse to bi nedvomno pokazalo, da so oglejski oficiji, zlasti pa mlajša dva, v skladu s splošnim razvo­jem liturgicnega enoglasja v poznem srednjem veku. Ce ob koncu tega spisa zaobjamemo vse štiri oficije z enim pogledom, vidimo prej tisto, kar jih locuje, kot pa tisto, kar imajo skupnega in na osnovi cesar bi jih bilo možno prepoznati kot nastale v istem zgodovinskem okolju. Znacilnosti, tako besedilne kot glasbene, ki jih kažejo, so v razlicnih oblikah bolj ali manj skupne vsem poznim oficijem. To pomeni, da jih je treba opa­zovati in obravnavati v sklopu širšega prepleta poznosrednjeveških miselnih, pesniških in glasbenih tokov. 44 Iz antifonala Gorica, Cod. B (fascikel na zacetku). Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov 1 Franciškani minoriti so se na Kranjskem pojavili sredi 13. stoletja. Med najstarejšimi sledmi njihove prisotnosti je listina iz leta 1242, kjer se kot prica omenja gvardijan ljubljanskega samostana Vincentius.1 Samostan je moral pripadati avstrijski franciškanski provinci, ki je bila ustanovljena le nekaj pred tem, leta 1235.2 Za cas do konca 15. stoletja arhivskih virov v zvezi z ljubljanskimi malimi brati ni veliko. Omejujejo se na omembe posameznih menihov in na darilne listine, preko katerih je samostan postal zemljiški lastnik.3 Bratje so bivali pri cerkvi sv. Filipa; ko pa sta samostan in cerkev leta 1382 pogorela, je bila zgrajena nova cerkev Marijinega vnebovzetja, posvecena leta 1412.4 Konec * Besedilo temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Franciscans in Carniola and their Chant«, Petnajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Dobogóko (Madžarska), 23. – 29. avgusta 2009 (referat); (2) »The Franciscans in Carniola and their Chant«, Papers Read at the 15th Meeting of the IMS Study Group Cantus Planus, ur. Barbara Haggh-Huglo in Debra Lacoste, zv. 2, Lions Bay: The Institute of Mediaeval Music, 2013, 597–617; (3) »Ljubljansko-graška skupina franciškanskih rokopisov in njen franciškanski znacaj«, De musica disserenda 10/2 (2014), 125–146. 1 Rant, Guido, Die Franziskaner der österreichischen Provinz, ihr Wirken in Nieder-Österreich, Steiermark und Krain, Kamnik: Ant. Slatnar, 1908, 58; Kos, Milko, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, zv. 5, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1928, 384–385, št. 802. 2 Englisch, Ernst, »Die Geschichte der Franziskanischen Ordensfamilie in Österreich von den Anfängen bis zum Einsetzen der Observanz«, 800 Jahre Franz von Assisi. Franziskanische Kunst und Kultur des Mittelalters, Dunaj: Amt des NÖ Landesmuseums, 1982, 291; Škof ljanec, Jože, »Red manjših bratov in Provinca sv. Križa«, Franciškani v Ljubljani, ur. Silvin Krajnc, Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, 31. 3 Rant, Die Franziskaner der österreichischen Provinz, 56, 59, 60. 4 Rant, nav. delo, 55–56; Škofljanec, , »Red manjših bratov in Provinca sv. Križa«, 73, op. 19. O požaru in novi cerkvi govori Valvasor: Valvasor, Johann Weichard Freiherr von, Die Ehre dess Hertzoghtums Crain, zv. 3, Ljubljana, 1689, 691, 711. 14. stoletja, ce ne že prej, je bila avstrijska provinca razdeljena v šest kustodij, ki so obsegale petindvajset samostanov. Ena od teh je bila Custodia Marchiae, v katero so spadali štirje samostani na južnem Štajerskem in Kranjskem: Ptuj, Maribor, Celje in Ljubljana.5 Preglednica 1: Prvi ljubljanski franciškani observanti 1491 Duhovniki Alexander de Posonio =iz Bratislave Caspar de Rudolphswert =iz Novega mesta Angelus de Schönstain =? Petrus de Chora =? Colomanus de Suevia =iz Švice Matthaeus de Croatia =s Hrvaške Jacobus de Franconia =s Frankovske (nem. Franken) Pangratius de Nova Civitate =iz Dunajskega Novega mesta Ignatius de Spicz =? Leonardus de Schönstain =? Diakoni Luca de Leybs =? Laicni bratje Sixtus de Rakespurg =iz Radgone Paulus de Austria =iz Avstrije V 15. stoletju se je zacela širiti nova veja franciškanov observantov. Njihov ustanovitelj Janez Kapistran je deloval predvsem v Avstriji. Na svoji poti iz Benetk na Dunaj je potoval preko Kranjske in domneva se, da je pridigal v Ljubljani. Leta 1451 je prišel na Dunaj, kjer je ustanovil novo provinco avstrij­skih observantov.6 Številni avstrijski samostani so prešli na stran observantov in med temi je bil tudi ljubljanski. Dogajanje v zvezi s prevzemom ljubljan­skega samostana s strani observantov je dobro dokumentirano v ohranjenih listinah. Pobudnik prihoda observantov v Ljubljano je bil tedanji kranjski deželni glavar baron Wilhelm von Auersperg, ki je prosil cesarja Friderika III. za dovoljenje, da smejo observanti priti v Ljubljano. Po cesarjevem privoljenju je bil ljubljanski samostan 27. avgusta 1491 predan deželnemu glavarju. Le nekaj dni za tem, 2. septembra, so vanj prišli franciškani observanti, samostansko premoženje pa je bilo predano deželnemu glavarju.7 Nova skupnost je štela 5 Rant, Die Franziskaner der österreichischen Provinz, 15. Rant citira delo: Wadding, Lucas, Annales Minorum, zv. 2, Rim, 1733, 227. 6 Rant, nav. delo, 27–28. 7 Rant, nav. delo, 63–65. Listine v zvezi s prihodom observantov so objavljene v Rantovem delu, 99–125. ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov trinajst clanov in sodec po njihovih imenih so bili narodnostno pisana družba (gl. preglednico 1).8 Med njimi je bil sloviti pridigar casa Alexander de Posonio (»Aleksander iz Bratislave«), ki je opravljal tudi funkcijo vikarja avstrijske franciškanske province.9 V 15. stoletju sta na Kranjskem nastali še dve drugi observantski skupnosti. Nekateri bosanski observanti so pred Turki pribežali na Kranjsko. Sprva so bili v Gradcu (Gradac), tik ob meji Svetega rimskega cesarstva, kjer so nameravali zgraditi samostan. Vendar so jih nenehni turški vpadi prisilili, da so se umaknili v notranjost. Ustalili so se v Novem mestu, potem, ko jim je cesar Friderik III. dovolil, da prevzamejo cerkev sv. Lenarta.10 Tretja observantska skupnost je zaživela leta 1493 v Kamniku. Bratje so prišli tja na pobudo mešcanov, ceš da v mestu ni rednega bogoslužja.11 Konec 15. stoletja je avstrijska observantska provinca štela devetnajst samostanov, med katerimi so bili tudi trije kranjski.12 Okoli leta 1517 so v okviru avstrijske province kranjski franciškani ustanovili lastno kustodijo (Custodia Carnioliae),13 ki je bila v drugi polovici 16. stoletja izlocena iz avstrijske province in prikljucena bosansko-hrvaški provinci. Le-ta je zaradi otomanskih pritiskov izgubila številne samostane; zato je leta 1559 njen provincial predlagal provincialu avstrijske province, da bi se kranjski samostani prikljucili bosansko-hrvaški provinci, kar se je v resnici zgodilo.14 Franciškanske skupnosti so se nedvomno shajale k skupinski liturgiji in ta je gotovo vkljucevala tudi petje, tj. gregorijanski koral. Kljub temu pa vse do konca 15. stoletja ne poznamo nobenega koralnega rokopisa in tudi nobenega fragmenta koralnega rokopisa, ki bi ga z vecjo mero gotovosti lahko povezali s katero od slovenskih franciškanskih ustanov. Ob tem se lahko vprašamo: Ali so starejše franciškanske skupnosti na slovenskem Štajerskem in Kranjskem opra­vljale skupno bogoslužje brez ustreznih koralnih kodeksov, kar bi pomenilo, da je bilo petje pri njihovem skupinskem bogoslužju mocno omejeno, ali pa so se njihovi koralni kodeksi porazgubili, tako da bi bilo njihove preostanke možno iskati med fragmenti unicenih koralnih rokopisov? Med fragmenti koralnih rokopisov v kvadratni notaciji, hranjenimi na Slovenskem, se lahko skriva 8 Rant, nav. delo, 64. 9 Nav. delo, 36. 10 Mlinaric, Jože, »Franciškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784«, Franciškani v Ljubljani, ur. Silvin Krajnc, Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, 102; Škofljanec, »Red manjših bratov in Provinca sv. Križa«, 34. 11 Škofljanec, nav. delo, 35; Mlinaric, nav. delo, 102–103. 12 Mlinaric, nav. delo, 101–102. 13 Škof ljanec, nav. delo, 35. 14 Rant, Die Franziskaner der österreichischen Provinz, 50. ostanek kakega franciškanskega kodeksa, rabljenega v kateri od slovenskih ustanov, vendar pa za nobenega cesa takega ni mogoce z gotovostjo potrditi. Kot omenjeno, izvira koralnoglasbena zapušcina slovenskih franciškanov šele iz 15. stoletja. Novomeški samostan hrani dva po vsebini zelo podobna graduala;15 starejši nosi letnico 1418, kar pomeni, da je nastal pol stoletja pred prihodom franciškanov v mesto. Že bežen pogled vanju pokaže, da njun litur­gicni red ni franciškanski, pac pa kartuzijanski.16 To napeljuje k domnevi, da so novomeški franciškani potrebo po ustreznem gradualu zapolnili tako, da so ga pridobili iz kartuzije Žice, kjer je bila v tistem casu najbližja izdelovalnica novih koralnih kodeksov, in da so ga uporabljali ne glede na to, da je vseboval mašni obred po kartuzijanskem redu. Vsebinsko franciškanski rokopisi so tako le tisti iz ljubljanskega samostana. 2 Ljubljanski samostan hrani tri koralne kodekse: dvodelni gradual in enodelni antifonal, ki izvirajo vsi s preloma 15. v 16. stoletje.17 Pred casom je profesorica Nataša Golob primerjala te kodekse s skupino koralnih kodeksov iz franciškanskega samostana v Gradcu in postavila hipotezo, da pripadajo oboji isti skupini medsebojno povezanih kodeksov, ki naj bi bila prvotno v Ljubljani, kasneje pa naj bi bila iz dolocenih zgodovinskih razlogov razdeljena na ljubljanski in graški samostan.18 Celotna skupina šteje enajst kodeksov, ki naj bi si bili tako po kodikoloških kot tudi likovnih znacilnostih mocno podobni.19 Da so graški rokopisi povezani z Ljubljano, je po raziskavah profesorice Golob razvidno zlasti iz dvojega: v enem od njih sta grba kranjskih plemiških družin 15 Novo mesto, Franciškanski samostan, Aa-I, Aa-II (Katalog 1.23, 1.24). Šter, Katarina, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 194–198. 16 To je med drugim razvidno iz serije pobinkoštnih nedelj, ki je v obeh rokopisih odlocno kartuzijanska, gl. v tej knjigi, str. 113. 17 Katalog 1.8–1.10. 18 Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz. 19 Golob, Nataša, »Kadelne iniciale v dveh volumnih franciškanskega graduala«, Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta 38 (2002), 157–158; Golob, Nataša, »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalterlichen Handschriften der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz«, Katalog der Mittelalterlichen Handschriften bis zum Ende des 16. Jahrhunderts in der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz, ur. Franz Lackner, Nataša Golob, Alois Haidinger, Maria Stieglecker, Veröffentlichungen der Kommission für Schrift- und Buchwesen des Mittelalters, vrsta II, zv. 9, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, 27–30. Kodeksi iz graške knjižnice so opisani tudi v temle delu: Prassl, Franz Karl, »Choralquellen in der Grazer Bibliothek der Franziskaner«, Plaude turba paupercula. Franziskanischer Geist in Musik, Literatur und Kunst, ur. Ladislav Kacic, Bratislava: Slavistický ústav Jána Stanislava SAV, 2005, 37–39. ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov Auersperg in Kraig, v drugem pa je ob letnici 1575 vpis ljubljanskega gvardijana z imenom Franciscus de Castelluza.20 Kljub podobnosti so kodeksi ljubljansko-graške skupine, kot jo lahko poimenujemo, delo razlicnih skriptorjev in notatorjev; nastali so v obdobju najmanj petindvajsetih let in možno je, da ne izvirajo iz istega skriptorija. Ce jih razvrstimo po paleografskih kriterijih, z ozirom na podobnost in razlicnost nji­hovih latinicnih in glasbenih pisav, dobimo podobo, kot jo kaže preglednica 2.21 Preglednica 2: Graško-ljubljanska skupina franciškanskih koralnih rokopisov Vsebina Roka Zveza z Ljubljano, cas nastanka Signatura Oznaka gradual: temporal A grba: Auersperg, Kraig Gr., A 64/39 GR Ia gradual: sanktoral A Gr., A 64/38 GR Ib antifonal A? Lj., 6771 ANT I psalter: nocni del B vpis lj. gvardijana (1575) Gr., A 64/43 PS Ia psalter: dnevni del B? 1492 Gr., A 64/42 PS Ib antifonal: prva pol. leta C Gr., A 64/41 ANT IIa antifonal: druga pol. leta C Gr., A 64/40 ANT IIb gradual: temporal C? Lj., 6773 GR IIa Manjka: sanktoralni del graduala, pisan z roko C. GR IIb psalter: nocni del D PS IIa Manjka: dnevni del psalterja, pisan z roko D. PS IIb gradual: temporal E 1517 Gr., A 63/51 GR IIIa gradual: sanktoral E 1518 Lj., 6772 GR IIIb GR Ia in GR Ib sta nedvomno delo istega glavnega pisca in istega glavnega notatorja. GR Ia obsega temporalno plast graduala, GR Ib pa sanktoralno. Oba skupaj predstavljata torej komplet, ki vsebuje speve mašnih proprijev za celotno liturgicno leto.22 Tema dvema zdaj graškima rokopisoma je po pisavi, tako latinicni kot glasbeni, najbližje ANT I, ki je zdaj v Ljubljani. Posamezne 20 Golob, »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalterlichen Handschriften«, 28. Sliki: Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, sliki 5 in 7. 21 Signature, navedene za tri ljubljanske kodekse, so v resnici njihove stare inventarne šte­vilke. Graški rokopisi so pod navedenimi signaturami v Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz, ki je v franciškanskem samostanu v Gradcu. V stolpcu »Oznaka« so krajšave, s katerimi se ti rokopisi navajajo v nadaljevanju: »GR Ia« pomeni prvi del prvega gradualnega kompleta; »ANT IIb« je drugi del drugega antifonalnega kompleta; »PS IIb« je drugi (pogrešani) del drugega psalterskega kompleta itd. 22 Tu podani opis vsebine se omejuje le na bistveno. Rokopisa vsebujeta tudi kirial, sekvenciar, dodatke itd. Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 65–67. crke imajo v tem rokopisu prav tako podobo kot v GR I; isto je mogoce reci tudi za notacijska znamenja. Kljub temu je splošni izgled pisave ANT I neko­liko drugacen, toliko, da je brez pridržkov ni mogoce pripisati piscema GR I. Drugace, kot se bere v literaturi,23 vsebuje ANT I oficijsko liturgijo za celotno liturgicno leto: tako temporal kot sanktoral, in sicer tako za zimski kot za letni del liturgicnega leta. Tak je vsebinsko zakljucena celota, ceprav vkljucuje za veliko vecino praznikov le hvalnice in vecernice, ne pa tudi jutranjic, ki jih navaja le za nekatere dneve (gl. nadaljevanje). Na vsebinsko prvi strani GR Ia, tj. na strani, ki vsebuje proprij za prvo adventno nedeljo in je zato likovno posebno bogata, je profesorica Nataša Golob, kot je bilo omenjeno, prepoznala grba družin Auersperg in Kraig. Po njeni interpretaciji se nanašata na Wilhelma II. von Auersperg in njegovo ženo Margaretho von Kraig.24 Ce ponovimo že povedano, je bil Wilhelm pobu­dnik prihoda observantov v Ljubljano: Pri cesarju je izposloval dovoljenje, da se observanti naselijo v mestu, kot kranjski deželni glavar je 27. avgusta 1491 prevzel samostan, ki so ga izpraznili minoriti, in ga nekaj dni kasneje, 2. septembra 1491 predal observantom. Iz teh dejstev je Nataša Golob izpeljala smiselno hipotezo, da je Wilhelm novo observantsko skupnost oskrbel tudi z ustreznimi liturgicnimi rokopisi, se pravi, da je narocil in placal njihovo izde­lavo, zaradi cesar sta bila v enega od njih vnesena njegov grb in grb družine njegove žene. Wilhelm naj bi torej poleg GR Ia, v katerem sta grba, narocil izdelavo še katerega od rokopisov celotne ljubljansko-graške skupine.25 Glede na to, da je GR Ib le drugi del iste celote, je skoraj gotovo, da je tudi ta nastal po Auerspergovem narocilu, morda pa tudi še ANT I, ki jima je zelo podoben. Za skupinsko opravljanje petega koralnega bogoslužja je vsaka liturgicna skupnost dnevno potrebovala gradual, antifonal in psalter, ki so morali biti tako veliki, da je iz njih lahko pelo vecje število pevcev.26 Zaradi obsežnosti vsebine so bili graduali, antifonali in psalterji pogosto razdeljeni na dve ali celo vec knjig. V ljubljansko-graški skupini sledi delitev trem razlicnim nace­lom: graduali so razdeljeni na dve socasno potekajoci plasti, temporalno in sanktoralno, antifonal na dve polovici leta, zimsko in poletno, psalterja pa na 23 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 19. 24 Golob, »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalterlichen Handschriften«, 28–29. 25 Golob, »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalterlichen Handschriften«, 28. 26 Poleg teh so bile za opravljanje liturgije potrebne še druge knjige, kot npr. lekcionar ali misal; za te knjige ni bilo potrebno, da bi bile velike, saj je iz njih bral zmeraj le eden. Konec 15. stoletja bi ljubljanska skupnost namesto rokopisov, zdaj neznanih ali ne prepoznanih, lahko uporabljala ustrezne tiske. ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov dve polovici dneva: nocno in dnevno. Ce predpostavimo, da je nova skupnost ljubljanskih observantov dobila GR I in ANT I, ji moramo poiskati še psalter. Kot je bilo omenjeno, je v psalterju PS Ia, in sicer na fol. 199v, vpis lju­bljanskega gvardijana. Takole ga je mogoce razvezati: »Frater Franciscus de Castelluza p[rovinciae] Calabriae civit[atis] castrovillarum Guar[dianus] labacen[sis] 1575«.27 Rokopis je bil torej leta 1575 v Ljubljani. PS Ia vsebuje psalme in himnuse za nocni oz. jutranji del oficijskega bogoslužja: za jutranjice in hvalnice. Dopolnjuje ga PS Ib, ki vsebuje psalme in himnuse za dnevni oz. vecerni del oficijske liturgije: za dnevne ure in vecernice.28 Rokopisa predsta­vljata torej vsebinsko celoto, kar je razvidno tudi iz tega, da se ujemata glede franciškanskih praznikov. (Za godove franciškanskih svetnikov sv. Franciška, sv. Klare, sv. Antona Padovanskega in za praznik Franciškovih ran vsebuje PS Ia jutranjicne in hvalnicne himnuse, PS Ib pa vecernicne; gl. nadaljevanje.) Na fol. 2v psalterja PS Ib je bila, skrita v rastlinsko okrasje, prepoznana letni-ca 1492.29 Rokopisa sta si v kodikološkem pogledu zelo podobna; tudi pisavi njunih glavnih rok, latinicna in glasbena, se v obeh rokopisih razlikujeta le toliko, da ni povsem gotovo, da bi bili delo istih piscev. Ob vseh teh povezavah je mogoce domnevati, da sta bila oba dela psalterja kopirana okoli leta 1492 (ne le PS Ib) in da sta bila leta 1575 oba v Ljubljani (ne le PS Ia). Na osnovi prikazanih dejstev, kazalcev in in njihovih medsebojnih pove­zav je mogoce postaviti hipotezo, da je skupnost observantov, ki se je leta 1491 naselila v Ljubljani, že v tem casu pridobila naslednje rokopise: GR Ia in GR Ib, dvodelni gradual, na katerega prvem delu je grb družin Auersperg in Kraig; ANT I, antifonal, ki je še zmeraj v Ljubljani, ter PS Ia in PS Ib iz ok. leta 1492, na katerega prvem delu je vpis ljubljanskega gvardijana. S temi rokopisi je nova skupnost lahko opravljala koralno bogoslužje.30 Celotna ljubljansko-graška skupina obsega precej vec rokopisov, kot jih je potrebovala ena samostanska skupnost. Posvetimo se v nadaljevanju ostalim 27 ’Brat Francišek de Castelluza, iz mesta Castrovillari v provinci Kalabriji, ljubljanski gvardijan, 1575’. Castrovillari je mesto v Kalabriji; ali je tudi Castelluza toponim, ni bilo mogoce ugotoviti. 28 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 70–73. 29 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 70, slika 6. 30 Predstavljena hipoteza bi se mocno zamajala, ce bi se izkazalo, da težko razlocljiva živalca v GR Ia ni auersperški tur, in da diagonalno razdeljeni belo-rdeci kvadrat, ki je nasli­ kan nasproti živalci, ni grb družine Kraig. Nataša Golob je grba identificirala na osnovi Valvasorjeve knjige grbov; turjaški grb ima v tem delu vec precej razlicnih upodobitev, v grbu družine Kraig pa sta barvi zamenjani: kar je v GR Ia belo, je pri Valvasorju rdece in obratno. Valvasor, Janez Vajkard, Opus insignium armorumque, Ljubljana: SAZU, 1993 (faksimile), 22, 40, 95 (grb družine Auersperg), 43, 53, 59, 102 (grb družine Kraig). šestim rokopisom skupine. ANT IIa in ANT IIb31 sta nedvomno delo istega glavnega skriptorja in istega notatorja. ANT IIa obsega oficijsko liturgijo za zimski del leta (od adventa do velike noci), in sicer tako temporal kot sank-toral, ANT IIb pa za cas od velike noci do konca liturgicnega leta, vkljucno s sanktoralom. Drugace kot ANT I vkljucujeta rokopisa tudi jutranjice, kar pomeni, da predstavljata komplet, ki vsebuje vse oficijske speve liturgicnega leta (antifone, invitatorije, responzorije). Strogo vzeto ni kazalcev, da bi bil ANT II namenjen Ljubljani ali da bi bil kdaj koli tu. Od ostalih rokopisov skupine je tema dvema najbližji GR IIa, temporalni del graduala, ki je zdaj v Ljubljani. Tako latinicna kot glasbena pisava tega rokopisa sta mocno podobni ANT II, in vendar sta toliko razlicni, da je GR IIa le hipoteticno delo istih piscev. Domnevati smemo, da je roka, ki je kompilirala GR IIa, spisala tudi sanktoralni del (v preglednici 1 GR IIb), ki ni v razvidu. Psalter PS IIa32 vsebuje psalme in himnuse za nocni del oficijskega bogo­služja, kar pomeni, da ima naceloma isto vsebino kot PS Ia. Ceprav je PS IIa po kodikoloških znacilnostih podoben PS I, ga je gotovo pisala druga roka. Strogo vzeto bi morali ta rokopis izkljuciti iz ljubljansko-graške skupine: v njem ni bilo doslej prepoznano nic takega, kar bi ga povezovalo z Ljubljano; a tudi z graškim samostanom nima prave zveze, saj izhaja iz samostana Maria Lankowitz, od koder je bil prenesen v Gradec šele v novodobnem casu.33 Tudi temu rokopisu manjka njegov pravi par, ki bi, pisan z isto roko, vseboval dnevni del psalterja (v preglednici 1 PS IIb) Slednjic je v ljubljansko-graški skupini še en gradualni komplet. GR IIIa vkljucuje temporal,34 GR IIIb pa sanktoral. V prvem je na dolocenem mestu zapisana letnica 1517, v drugem letnici 1517 in 1518. Kodeksa sta brez dvoma delo istega pisca in notatorja, ki sta najprej kompilirala temporal, nato pa še sankto­ral. Temporal je bil dovršen leta 1517; še istega leta se je zacel kopirati sanktoral, saj je na fol. 8v letnica 1517; vendar najdemo nekaj deset folijev kasneje, na fol. 80v, že vpis letnice 1518. Ta gradualni komplet, ki ima tudi enovito likovno opremo,35 je zdaj sicer razdeljen med Gradec, kjer je temporal, in Ljubljano, ki ima sanktoral, vendar zgodovinsko najbrž ni povezan z Gradcem; njegov 31 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 68–70. 32 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 64–65. 33 Lackner, Franz, »Einleitung«, Katalog der Mittelalterlichen Handschriften bis zum Ende des 16. Jahrhunderts in der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz, ur. Franz Lackner, Nataša Golob, Alois Haidinger, Maria Stieglecker, Veröffentlichungen der Kommission für Schrift- und Buchwesen des Mittelalters, vrsta II, zv. 9, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, 18. 34 Katalog der Mittelalterlichen Handschriften, 60–61. 35 Golob, »Kadelne iniciale v dveh volumnih franciškanskega graduala«, 160–173. ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov temporalni del (GR IIIa) izhaja namrec iz samostana Maria Lankowitz, od koder je prešel v Gradec šele v novejšem casu.36 Težko je predvidevati, komu so bili ljubljansko-graški rokopisi, ki obsegajo vec kot en komplet, kot bi ga potrebovala ena skupnost, prvotno namenjeni in kaj je bila njihova kasnejša usoda. Ce sprejmemo zgoraj predstavljeno hipotezo o prvotnih kodeksih ljubljanskih observantov, jo lahko dopolnjujemo z domne­vo, da sta bila prvotni ljubljanski gradual (z Auerspergovim grbom, GR Ia in GR Ib) in domnevni ljubljanski psalter (PS Ia in PS Ib) v nedolocenem casu po letu 1575, ko se je v PS Ia podpisal Castelluza, prenesena v Gradec, in da je kasneje, morda po ustalitvi samostanskega življenja na zacetku 17. stoletja,37 ljubljanska skupnost pridobila dva druga gradualna rokopisa (GR IIa in GR IIIb), ki izhajata sicer iz dveh razlicnih kompletov. Kot je bilo omenjeno, drugi od teh (GR IIIb) najbrž ni bil povezan z Gradcem, kar nakazuje možnost, da je bil prinesen v Ljubljano s kakega drugega mesta (ne iz Gradca). V tej zvezi velja omeniti, da je pisec GR IIIa–b skoraj gotovo izdelal tudi franciškanski antifonal, ki je zdaj v Boznu na Tirolskem, kar nakazuje nadaljnje širjenje sku-pine medsebojno povezanih franciškanskih rokopisov.38 Ljubljanska skupnost bi potrebovala tudi psalter. Domnevni prvotni ljubljanski psalter (PS Ia in PS Ib) se ni vrnil v Ljubljano; vendar bi ljubljanska skupnost v 17. stoletju lahko namesto rokopisnega franciškanskega psalterja uporabljala kak ustrezni tisk. Vse to prica o kroženju dejanski rabi namenjenih koralnih kodeksov med bližnjimi franciškanskimi ustanovami.39 Kot mnogi srednjeveški liturgicni kodeksi so tudi koralni kodeksi ljubljan­sko-graške skupine kompleksni spomeniki: vsebujejo odlomke, pisane z dru­gimi rokami (ne glavno), kasnejše popravke, kasnejše dodatke, pripise, lakune, dodane liste, razlicne foliacije itd. Vse to so ostaline njihove realne zgodovine, ki jo je mogoce razbirati in interpretirati prav na osnovi tovrstnih detajlov. 36 Lackner, »Einleitung«, 18. 37 O ljubljanskem samostanu v 16. in zgodnjem 17. stoletju gl.: Mlinaric, Jože, »Franciškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784«, 104–125. 38 Torelli, Daniele, L’antifonario del convento dei francescani di Bolzano, Lucca: Libreria musicale italiana, 2016. 39 Po domnevah Nataše Golob naj bi bili rokopisi iz Ljubljane umaknjeni po letu 1575, ko se je v PS Ia podpisal ljubljanski gvardijan, in pred letom 1594. Tega leta je dal namrec Tomaž Hren, takratni stolni dekan, popisati premoženje ljubljanskega observantskega samostana; ohranjeni popis omenja le misale, ki naj bi jih bilo šest: štirje stari in dva nova, ne pa ostalih knjig. Golob, »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalterlichen Handschriften«, 30. Vsebina Hrenovega popisa je dostopna tudi v razpravi: Mlinaric, »Franciškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784«, 120–121. 3 Oglejmo si v nadaljevanju tri koralne kodekse ljubljanskega samostana. GR IIa, prvi del graduala, vsebuje temporal, kirial in kratek sekvenciar (gl. preglednico 3). Rokopis ima originalno foliacijo, ki se zacne s prvo nedeljo v adventu in konca z zadnjo nedeljo po binkoštih. Vendar ima precej vec folijev, kot je razvidno iz foliacije; fol. 118 sledi 7 neoštevilcenih folijev, za fol. 120 jih je 9 in za fol. 124 še 4. Neoštevilceni foliji ne predstavljajo kasnejših dodatkov, saj se vsebina, pisana z isto roko, v vseh treh primerih nemoteno nadaljuje iz oštevilcenih na neoštevilcene folije. Iz tega je mogoce sklepati, da so bili foliji nastajajocega rokopisa oštevilceni vnaprej in da so bili iz neznanega razloga v casu izdelave med že oštevilcene folije vstavljeni neoštevilceni. Nekaj podobnega je mogoce reci za 4 folije pred prvim oštevilcenim, ki vsebujejo besedilo Rubrica generalis in nekatere uvodne speve (obrazce za verz v introitu, Asperges me, Vidi aquam in Credo), kot tudi za kirial in sekvenciar, ki zavzemata zadnjih 22 folijev rokopisa. Glavni pisec je kopiral tudi uvodne speve in niti s prehodom iz temporala v kirial niti s prvim spevom sekvenciarja se roka ne spremeni. Po zadnji sekvenci je še nekaj ordinarijskih spevov, pisanih z isto roko kot sekvenciar; ni videti, zakaj je kirial locen s sekvenciarjem oz. zakaj je sekvenciar vrinjen v kirial. Edini pravi dodatek rokopisu sta prva dva folija, ki vsebujeta dva Credo; ob koncu drugega je letnica 1648. Drugi del ljubljanskega graduala, GR IIIb, ki izhaja iz nekega drugega kompleta (gl. zgoraj), obsega svetniški proprij, skupni svetniški del, kirial in sekvenciar (gl. preglednico 4). Pred sanktoralom sta Asperges in Vidi aquam; za skupnimi svetniškimi propriji si sledijo proprij za praznik posvetitve cekve, vrsta Marijinih maš za razlicne dele leta, maša za nadangela Gabriela, maša za rajne. Med kirialom in sekvenciarjem so obrazci za psalmodijo introita, podani z besedilom doksologije. Tudi v tem rokopisu so nekateri foliji ostali neoštevilceni, najbrž zato, ker so bili prvotno prazni. Nanje kot tudi na neka­tere druge prvotno prazne strani so kasnejše roke vnesle razne speve. Rokopis se tako pricenja z nekim Credo; za mašo za rajne je bil vstavljen responzorij Libera me; na neoštevilcenem foliju, ki sledi fol. 115, je neki ordinarijski ciklus (Kyrie–Gloria, Agnus–Benedicamus); na prvotno prazno stran 121v je bil vpisan introit praznika Franciškovih ran;40 na zakljucnih folijih je oficij za praznik sv. Trojice (vecernice in hvalnice), na papirnem listu, prilepljenem na zadnje lesene platnice, pa so odlomki iz maše cvetne nedelje. Vse to je moralo biti 40 Introit Mihi autem absit gloriari, ki pa ima drugo melodijo kot v vatikanski izdaji (Liber usualis, Pariz, Tournai, Rim: Desclée & Socii, 1941, 1643). V samem sanktoralnem delu ima ta praznik introit Nos autem gloriari (fol. 35r). ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov narejeno z ozirom na vsakdanje potrebe in z izjemo ordinarijskega cikla po fol. 115, ki ga je spisala glavna roka, izvirajo vsi ti dodatki iz 17. ali 18. stoletja. Ob koncu introita za praznik Franciškovih ran (fol. 121v) je letnica 1652. Preglednica 3: Vsebina Graduala IIa Vsebina Oštevilceno Neoštevilceno Dodano Credo 2 Rubrica generalis 1r 4 obrazci za ps. v introitu 1r–3r Asperges / Vidi aquam 3r–4r Credo 4r–4v lacuna temporal 1–95 lacuna 97–105 lacuna 117–118 7 119–120 9 122–124 4 126–186 kirial 186v– –10v 22 sekvenciar 10v–18v kirial 18v–22v Preglednica 4: Vsebina Graduala IIIb Preglednica 5: Vsebina Antifonala I Vsebina Oštevilcenje Neošt. foliji Prvotno Dodatki Credo 2 Asperges / Vidi 1r–1v sanktoral 1v–8 lacuna 10–15 lacuna 17–41r Commune 41r–95v Dedicatio Eccl. 95v–98r In Comm. BMV 98r–100v Vsebina Oštevilcenje Neošt. foliji Prvotno Dodatki De S. Gabriele 100v–102v Pro Defunctis 102v–104v re. Libera me 1 kirial 105r–115v Ordinarium missae 1 116r–120r obrazci za psalmodijo 120r–121r sekvenciar 121r Sacrorum Stigmatum 121v sekvenciar 122r–147v Trinitatis 147v–149v Dom. in Palmis 1 (papir) Vsebina Foliji Roke Opombe lacuna A temporal 16–28 lacuna 40–128v sanktoral 128v–178r Commune Sanctorum 178r–186v In Dedicacione Ecclesiae 186v–188r In Festo Praesentationis 188r C In Conceptione BMV 188v–193r B De Sanctissimo Nomine Jesu 193r–193v D lacuna ? 195r E Beati Didaci 195r–195v F In Transl. S. Petri de Alcantara 196r G papir In Festo Sancti Petri de Alcantara 196r–196v In Festo Sanctissimi Nominis Jesu 196v Prvotna zasnova ljubljanskega antifonala ANT I je manj zapletena. Vkljucuje temporal, sanktoral in skupni svetniški del; temu sledi praznik posvetitve cerkve, s katerim se je rokopis v prvotni zasnovi koncal (gl. pre­glednico 5). Vse to je spisal en pisec, katerega roka je dobro razpoznavna (A). Sledijo kasnejši dodatki, delo raznih rok. Najstarejša med njimi se dozdeva roka pisca, ki je vstavil oficij praznika brezmadežnega spocetja; njegov nacin pisanja pripada stari srednjeveški tradiciji kopiranja koralnih spevov. Ostali ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov dodatki, od katerih obsegajo nekateri le en sam spev (npr. praznik Marijine predstavitve), so vsi mlajši in izvirajo iz 17. ali 18. stoletja. Foliji so oštevilceni z arabskimi številkami,41 kar je moralo biti narejeno že po najmlajših dodatkih, saj so oštevilceni tudi zakljucni papirni listi knjige. Lakuni sta bili povzroceni po oštevilcenju: prvi zdajšnji list rokopisa nosi namrec številko 16. ANT I je tipsko med diurnalom in antifonalom. Kot je bilo že omenjeno, navaja za veliko vecino praznikov le hvalnice in vecernice, pri cemer so pone-kod še rubrike v zvezi z ostalimi dnevnimi urami. Z ozirom na to bi rokopis lahko imeli za diurnal. Vendar pa so za nekatere pomembnejše praznike v njem tudi celotni oficiji; tako za božic, sv. Tri kralje, za sveto tridnevje, veliko noc, sledeca ponedeljek in torek ter za binkošti. V sanktoralu imata celotna oficija le praznik Marijinega vnebovzetja ter sv. Francišek. Zdi se, da so ljubljanski franciškani opravljali celotni peti oficij le na nekatere pomembnejše praznike leta. To, da je med temi praznik Marijinega vnebovzetja, lahko vidimo kot mocan kazalec, da je bil rokopis izdelan za ljubljansko skupnost, katere cerkev je imela imenovani patrocinij. 4 Vsi trije rokopisi so v liturgicnem smislu odlocno franciškanski, se pravi, da sledijo liturgicnemu redu, kot ga je sredi 13. stoletja oblikoval Haymo iz Favershama (u. 1243 ali 1244). Haymo je študiral na pariški univerzi, postal kasneje franciškan in bil cetrti generalni minister reda.42 Njegov liturgicni red je razviden zlasti iz dveh ordinalov, Ordo missalis in Ordo breviarii iz let 1243–1244.43 Kasneje ga je prevzela rimska kurija,44 zaradi cesar je bil v poznem srednjem veku znan kot rimski liturgicni red. Morda je bil tudi to razlog, da ni bil omejen le na franciškane in da so ga privzele tudi številne svetne cerkve; cisti primerek rimskega liturgicnega reda predstavlja npr. antifonal iz Izole. Da je ljubljanski gradual GR IIa potomec Haymovega Ordo missalis, je razvidno že iz njegovega zacetka, kjer najdemo generalno rubriko, s katero se zacne omenjeni Haymov ordinal. To besedilo je zgodovinsko zanimivo,45 saj govori o produkciji franciškanskih liturgicnih rokopisov; med drugim zahteva, da so le-ti spisani v kvadratni notaciji (»nota quadrata«), da morata 41 Pomotoma sledita fol. 166 dva folija s št. 168. 42 Dijk, Stephen J. P. van, »The Life of Haymo of Faversham«, v delu: Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 1, Leiden: E. J. Brill, 1963, 3. 43 Sodobna objava Haymovega reda je tale: Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 15–195 (Ordo Breviarii), 205–331 (Ordo Missalis). 44 Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 594–595. 45 Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, 361–362. biti tako besedilo kot glasba prepisana s skrajno natancnostjo, in da morajo knjige izdelati bratje sami, ne pa javni pisarji. Pri obravnavi franciškanske liturgije in korala lahko locimo dva vidika: formalnega in vsebinskega. Formalni vidik predstavlja razpored liturgicnih besedil in koralnih spevov, kot ga je dolocil Haymo, vsebinskega pa prisotnost izrecno franciškanskih mašnih proprijev in oficijev, ki so nastali in se širili zlasti znotraj franciškanskega reda, tudi v stoletjih po Haymu. Med temi so predvsem mašni propriji in oficiji za izrecno franciškanske praznike in godove: za god sv. Franciška, sv. Klare, sv. Antona Padovanskega itd. Oglejmo si nekaj mest, ki izkazujejo franciškansko pripadnost ljubljanskih rokopisov po formalnem vidiku. Znano je, da so imeli mašni propriji pobinko­štnih nedelj v razlicnih srednjeveških izrocilih razlicne aleluje. Serije aleluj od prve do zadnje pobinkoštne nedelje so tako v srednjeveških misalih in gradu­alih pogosto razlicne. Ce pogledamo aleluje pobinkoštnih nedelj v GR IIa, v ljubljanskem gradualu, ce sestavimo njihov seznam, lahko ugotovimo, da so iste kot v Haymovem Ordo missalis. Podobno lahko primerjamo božicno liturgijo v ANT I s Haymovim Ordo breviarii in ugotavljamo, da je vsebina ljubljanskega antifonala do malega zvesta Haymovim dolocilom. Formalna oblika liturgije strogo vzeto ni samo formalna. Razlicni izbori spevov, razlicne razporeditve liturgicnih besedil nakazujejo rahle nianse v predstavitvi in podoživljanju liturgicnih in glasbenih vsebin liturgicnega leta. Tovrstne nianse, ki so zmeraj zgodovinsko pogojene, imajo tako tudi teološke razsežnosti. Franciškanska pripadnost obravnavanih rokopisov je razvidna tudi iz njihovega sanktorala (gl. preglednico 6),46 kjer je z izrecno franciškanskimi svetniškimi prazniki ocitna tudi vsebinsko. ANT I nima posebno obsežnega sanktorala; vecina njegovih 36 svetniških praznikov – ce zanemarimo osmine – je prisotna tudi v Ordo Breviarii, kjer manjkajo le tisti prazniki ANT I, ki so bili vpeljani kasneje in jih Haymov ordinal ni mogel imeti: sv. Anton Padovanski (13. junij, kanoniziran s strani papeža Gregorja IX. leta 1232), Marija Snežna (5. avgust, splošno sprejet po papežu Piju V. v drugi polovici 16. stoletja), praznik spremenjenja (6. avgust, splošno sprejet po Kalistu III. leta 1456), praznik Franciškovih ran (17. september), sv. Klara (11. avgust, kanonizirana s strani Aleksandra IV. leta 1255).47 46 Prazniki so pravopisno navedeni tako kot v obeh rokopisih, le da so okrajšave izpisane. Kapitale so vcasih dvomljive, tako tudi razlika med »c« in »t«. OM: Ordo Missalis; OB: Ordo Breviarii. 47 The Catholic Encyclopedia (splet), s. v. »St. Anthony of Padua«, »Our Lady of the Snow«, »Feast of the Transfiguration of Christ«, »St. Francis of Assisi«, »St. Clare of Assisi«. ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov Preglednica 6: Sanktoral ljubljanskih franciškanskih rokopisov Praznik GR IIIb ANT I OM OB In Vigilia Sancti Andree Apostoli * * * In die sancti Andree apostoli * * * In festo concepcionis virginis gloriose * * In sancte Lucie virginis et martiris * * * * In sancti thome apostoli * * * * In sancti felicis in pincis presbiteri et martiris * * In sancti marcelli pape et martiris * * In sancte prisce virginis et martiris * * In sanctorum fabiani et sebastiani martirum * * In sancte Agnetis et virginis et martiris * * * * In sancte Emerentiane virginis et martiris * * In conversione sancti pauli apostoli * * * * In sancte Agnetis secundo * * * In festo purificationis marie * * * * In sancte Agathe virginis et martiris * * * * In sancti valentini martiris * * In Cathedra sancti petri apostoli * * * * In sancti Gregorii pape et confessoris * * In festo Sancti Benedicti Abbatis * * In annunciatione beate virginis * * * * De pluribus sive de uno martire intra pascam * In sanctorum martirum Tiburcii Valeriani et maximi * * In sancti Georgii martiris * * In sancti marci evangeliste * * * * In sancti vitalis martiris * * In sanctorum apostolorum philippi et Iacobi * * * * In festo Inventionis sancte crucis * * * * In sancti Iohannis ante portam latinam * * * * Infra octavam * In sancti michaelis * * * * In sancti gordiani et epimachi * * In sanctorum martirum Nerei et achilei * * In sancte potenciane virginis * * In translatione sancti francisci * * In sancti Urbani pape et martiris * * In sanctorum martirum marcelli petri et erasmi * * In sanctorum primi et feliciani * * In sancti Barnabe apostoli * * Praznik GR IIIb ANT I OM OB In sanctorum Basilidis Cirini et naboris * * In sancti Antonii de padua ordinis minorum * * * – Infra octavam et ipsa die octava * * De festo vero silverii * In sanctorum martirum Marci et marcelliani * * In sanctorum martirum gervasii et prothasii * * In Vigilia sancti Iohannis baptiste * * In nativitate Sancti Iohannis baptiste * * * * Infra octavam et ipsa die octave * * * * In sanctorum martiru Iohannis et pauli * * * * In Vigilia apostolorum Petri et Pauli * * In festo apostolorum Petri et pauli * * * * In commemoracione sancti Pauli apostoli * * * * Infra octavam apostolorum * * In sanctorum Martirum processi et Martiniani * * In octava apostolorum petri et pauli * * * * In sanctorum Martirum septem fratrum * * In sancte praxedis Virginis * * In sancte Marie magdalene * * * * In sancti Appollinaris episcopi et Martiris * * In sanctorum martirum Abdon et Sennen * * In sancti petri ad vincula * * * * In sancti stephani pape et Martiris * * In inventione sancti stephani prothomartiris * * In festo sancte marie nivis * * – – In festo transfigurationis domini * * – – In sanctorum martirum felicissimi et agapiti * * In sancti donati episcopi et martiris * * In sanctorum martirum Ciriaci largi et smaragdi * * In vigilia sancti Laurencii martiris * * In die festi sancti Laurencii * * * * Infra octavam * * In sancte Clare virginis * – In festo sanctorum Martirum yppoliti et sociorum eius * * In vigilia assumptionis beate marie virginis * * In die sancta assumptionis beate Marie * * * * Infra octavam et in die octave Assumpcionis * * In octava sancti laurencii * * * * In sancti agapiti martiris * * In sanctorum martirum Thimothei yppoliti et simphoriani * * ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov Praznik GR IIIb ANT I OM OB In sancti Bartholomei apostoli * * In sancti Augustini episcopi * * In decollatione sancti iohannis baptiste * * * * In sanctorum felicis et adaucti * * In Nativitate virginis marie * * * * In sancti gorgonii martiris * * In sanctorum martirum prothi et et Iacincti * * In exaltatione sancte crucis * * * * In festo sacrorum stigmatum sancti francisci * * – – In sancti Nicomedis martiris * * In vigilia sancti mathei apostoli * * In festo mathei apostoli * * In sanctorum Cosme et damiani martirum * * In dedicatione Sancti Michaelis Archangeli * * * * In festo beatissimi patris nostri francisci * * * * Infra octavam et ipsa die octava * * * * In sancti calixti pape et martiris * * In festo sancti luce evangeliste * * In vigilia apostolorum symonis et Iude * * In festo apostolorum Simonis et Iude * * In vigilia omnium sanctorum * * In festo omnium sanctorum * * * * In sanctorum martirum quatuor coronatorum * * In sancti Martini episcopi et confessoris * * * * In sancte cecilie virginis et martiris * * * * In sancti Clementis pape et Martiris * * * * Podobno sliko kaže sanktoral graduala, ceprav je mnogo obsežnejši, saj šteje skupaj z vigilijami in oktavami tocno 101 mašni formular (proprij). Primerjava kaže, da sledi Haymovemu Ordo Missalis48 in da je med slednjim in njegovim poznim naslednikom le majhna razlika. Prazniki, za katere navaja Ordo Missalis le molitve brez petih proprijskih spevov, so v gradualu opušceni. Natancno 26 tovrstnih primerov ne pomeni vsebinskega odklona od Ordo missalis, saj graduali normalno ne vsebujejo dolocil glede mašnih molitev. Prava razlika je torej le v pešcici praznikov, ki jih Ordo missalis nima in so bili vsi uvedeni šele kasneje: Marija Snežna, praznik spremenjenja in praznik Franciškovih ran. 48 Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, 271–305. Kot omenjeno, so v sanktoralni plasti ljubljanskih rokopisov tudi izrecno franciškanski prazniki, ki so vsebinski kazalec njihove franciškanske pripa­dnosti (gl. preglednico 7). V gradualu imajo ti prazniki dolocila glede petih spevov, ki so najveckrat iz siceršnjega skupnega repertoarja spevov za razlicne kategorije svetniških godov. Preglednica 7: Franciškanski prazniki v ljubljanskih franciškanskih rokopisih Praznik Datum GR IIIb ANT I prenos Franciškovih relikvij 25. 5. * – sv. Anton 13. 6. * brez jutranjic sv. K lara 12. 8. – brez jutranjic Franciškove rane 17. 9. * brez jutranjic sv. Francišek 4. 10. * celotni oficij V visokem in poznem srednjem veku je bil proces nastajanja iz psalmodije izhajajocih mašnih spevov zakljucen, se pravi, da je bil repertoar introitov, gra­dualov, traktov, ofertorijev in komunijev dokoncen in zaprt. Kantorji, nosilci srednjeveške liturgije in korala za nove praznike tako niso snovali novih intro-itov ali ofertorijev; še zmeraj pa so nastajale nove aleluje in sekvence. Z ozirom na to ni nenavadno, da sestojijo mašni propriji franciškanskih godov zlasti iz skupnega repertoarja mašnih spevov. Drugace je le v proprijih sv. Franciška in sv. Antona (gl. preglednico 8), kjer najdemo proprijske aleluje in sekvence, take, ki se izrecno nanašajo na imenovana svetnika. Preglednica 8: Proprijski mašni spevi franciškanskih godov v Gradualu IIIb Sv. Francišek Sv. Anton aleluje O patriarcha pauperum Antoni compar inclite Franciscus pauper et modicus Caput draconis Veni Syon filia Salve fratrum dux sekvence Surgit victor virtualis Exulta Syon filia Celi cives in colono Letabundus Francisco decantet Zanimiva je skupina sedmih sv. Francišku posvecenih sekvenc, ki jih naj-demo v sekvenciarju GR IIIb. Ob prvi je pripis, da je delo papeža Gregorja IX., ¦ Koralni rokopisi ljubljanskih franciškanov za katerega je znano, da je imel v svetnikovem življenju nasploh pomembno vlogo. Za tretjo je navedeno, da pripada »tretjemu dnevu«. Ocitno je bila celotna serija namenjena praznovanju Franciškove osmine: Kot izvemo iz rubrike ob propriju sv. Franciška, naj bi se ta ponavljal skozi celotno osmino. Ceprav sekvence v tej rubriki niso omenjene, je zelo verjetno, da se je pela vsak dan druga. Preglednica 9: Povezave med franciškanskimi oficiji v Antifonalu I Deli oficijev Modus Vir Clarae In I. Vesp. 1–5 1–5 Francisci: In I. Vesp. 1–5 Ad Magn. 7 Stigmatum: In I. Vesp. ad Magn. Ad Laudes 1–5 2–6 Francisci: Ad Laudes 1–5 Ad Ben. 6 In II. Vesp. ad Magn. 2 Antonii In I. Vesp. 1–5 1–5 Ad Magn. 6 Ad Laudes 1–5 2–6 Ad Ben. 7 In II. Vesp. ad Magn. 8 Stigmatum Francisci In I. Vesp. ad Magn. 7 Clarae: In I. Vesp. ad Magn. Laudes 1–5 1–5 In II. Vesp. ad Magn. 8 Trinitatis In I. Ves. 1–5 1–5 Francisci: In I. Vesp. 1–5 Ad Magn. 6 Ad Laudes 1–5 2–6 Francisci: Ad Laudes 1–5 Ad Benedictus 7 In II. Vesp. ad Magn. 8 V antifonalu imajo franciškanski prazniki lastne, proprijske oficije, ki so vsi zasnovani v žanru verzificiranih oficijev. Oficija za praznik sv. Franciška49 in za praznik sv. Antona50 je sredi 13. stoletja spesnil in uglasbil Julijan iz Speyerja51 49 Analecta hymnica, zv. 5, 175–170, št. 61. 50 Analecta hymnica, zv. 5, 126–129, št. 42. 51 Felder, Hilarin, Die liturgischen Reimofficien auf die heiligen Franciscus und Antonius gedichtet und componiert durch Fr. Julian von Speier, Freiburg: Universitaets-Buchhandlung, 1901; Wagner, Peter, Gregorianische Formenlehre, Einführung in die Gregorianischen Melodien, zv. 3, Leipzig: Breitkopf & Härtel, 1921, 318. in preko mnogih prepisov sta našla pot tudi v ljubljanski antifonal. Tu sta še oficij za praznik sv. Klare52 in oficij za praznik Franciškovih ran. Za ta praznik obstojijo štirje razlicni verzificirani oficiji53 in v ljubljanskem antifonalu je tisti, ki obsega le vecernice in hvalnice.54 Kot je bilo že omenjeno, je v ljubljanskem antifonalu od vseh teh oficijev popoln le Franciškov. Delo Julijana iz Speyerja je imelo mocan vpliv. Po njem so se zgledovali številni drugi avtorji verzificiranih oficijev, še posebej franciškanski, ki so njegovi stvaritvi bodisi direktno kopirali ali pa jima sledili kako drugace. Med oficiji, ki so prevzeli glasbo oficija sv. Franciška, sta tudi oficij za god Franciškove sopotnice sv. Klare in oficij za praznik sv. Trojice Sedenti super solium, ki ga je v drugi pol. 13. stoletja spesnil canterburyjski nadškof John Peckham.55 Oba sta v skrajšani obliki prisotna v ljubljanskem antifonalu.56 Povezave med franciškanskimi oficiji, ki narekujejo sicer posebno študijo, je mogoce opazovati tudi na osnovi ljubljanskega vira (gl. preglednico 9). 52 Analecta hymnica, zv. 5, 157–160, št. 54. 53 Hughes, Andrew, Late Medieval Liturgical Offices, Subsidia Mediaevalia 23, Toronto: Pontifical Institute of Mediaeval Studies, 1994, Catalogue of offices, s. v. »Franciscus«. 54 Analecta hymnica, zv. 26, 45–46, št. 13. 55 Hughes, nav. delo, Catalogue of offices, s. v. »Trinitas«. 56 Super sedenti solium je na fol. 102r–105r. Ta oficij je med drugim prisoten v dubrovniškem domnevno franciškanskem antifonalu: HR-Hf Cod. F; Cizmic, Ana, »The Dubrovnik Antiphoner: Presentation«, Papers Read at the 15th Meeting of the IMS Study Group Cantus Planus, ur. Barbara Haggh-Huglo in Debra Lacoste, zv. 2, Lions Bay: The Institute of Mediaeval Music, 2013, 627. Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja Kot je bilo omenjeno v predhodni razpravi, vsebuje antifonal ljubljanskih franciškanov, ki ga je skupnost pridobila domnevno že v casu svojega prihoda v Ljubljano, tj. konec 15. stoletja, tudi izrazito franciškanske praznike. Med temi je najpomembnejši god redovnega ustanovitelja sv. Franciška. Zanj najdemo v rokopisu, ki vsebuje za veliko vecino dni le vecernice in hvalnice, celotni oficij, in sicer oficij Franciscus vir catholicus,1 ki ga je v žanru verzificiranih oficijev ustvaril Julijan iz Speyerja. Življenje in delo Julijana iz Speyerja sta bila natancno raziskana že pred sto­letjem.2 Rojen v drugi pol. 12. stoletja je Julijan kot mladenic odšel v Pariz, kjer je zelo verjetno študiral na takrat mladi univerzi. Kot je dobro znano, je bil Pariz v drugi pol. 12. stoletja tudi v glasbenem pogledu zelo pomemben: tu se je razvijala znamenita notredamska polifonija, ki je bila v tistem casu najnaprednejše, kar je obstajalo v glasbi. Julijan se je v Parizu oblikoval kot literat in glasbenik. Postal je vodja glasbene kapele francoskega kralja Filipa Avgusta, ki jo je vodil tudi pod njegovim naslednikom Ludvikom VIII. (1187–1226). Kot vodja kapele je skrbel * Razprava temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Ljubljansko-graška skupina fran-ciškanskih koralnih rokopisov in njen franciškanski znacaj«, De musica disserenda 10/2 (2014), 125–146; (2) »Julian's Legacy within the Medieval Liturgy«, Osemnajsto srecanje študijske skupine Cantus Planus, Dublin, 2. – 7. avgust 2016 (referat). 1 Ljubljana, Franciškanski samostan Ljubljana – center, inv. št. 6771; Katalog 1.10. Oficij je na fol. 165v–173r. 2 Felder, Hilarin, Die liturgischen Reimoffizien auf die heiligen Franciscus und Antonius, Freiburg: Universitäts-Buchhandlung, 1901; Weiss, J. E., Die Choräle Julian's von Speier zu den Reimoffizien des Franciscus- und Antoniusfestes, Veröffentlichungen aus dem Kirchenhistorischen Seminar München 6, München: Verlag der J. J. Lentner'schen Buchhandlung, 1901. Sledeci življenjepisni oris je povzet po Felderju, 136–156. zlasti za peto oficijsko in mašno bogoslužje, zelo verjetno pa je je bil udeležen tudi pri vzgoji prestolonaslednika, sv. Ludvika IX. V Parizu je Julijan postal franciškan (minorit), morda leta 1224. Leta 1227 je bil na generalnem kapitlju franciškanskega reda v Assisiju, kjer se je moral srecati z Antonom Padovanskim in Tomažem iz Celana (Tomažem Celanskim), prvim življenjepiscem sv. Franciška. Iz Assisija je odšel v rodno Nemcijo. Ponovno je bil v Assisiju na generalnem kapitlju reda leta 1230. Ta se je ukvarjal z vprašanji franciškanskega brevirja in antifonala, ki so bila Julijanu zelo blizu. Po letu 1230 je domnevno živel le še v Parizu, in sicer v tamkajšnjem franciškanskem samostanu, ki je bil tudi pomembna ucna in intelektualna ustanova. Deloval je kot vodja petega bogoslužja, kot pesnik in glasbenik. V tistem casu so bili s samostanom povezani številni intelektualci, ki jih je Julijan zelo verjetno osebno poznal: filozof Aleksander iz Halesa (Alexander of Hales), filozof Roger Bacon, teolog Jean de la Rochelle, sv. Bonaventura. Po nekem porocilu naj bi umrl, ko je snoval oficij sv. Dominika. Ta oficij je bil v dominikansko liturgijo sprejet v letih 1251–1254; umrl naj bi torej ok. leta 1250. Julijan je ustvaril vsaj dva verzificirana oficija; poleg Franciškovega še oficij za god sv. Antona Padovanskega. Nekateri viri mu pripisujejo še vec drugih del, med drugim tudi življenjepis sv. Franciška, vendar pa kazalci, da bi bil njihov avtor res Julijan, niso zanesljivi. Za znani oficij sv. Dominika ni gotovo, da je tisti, ki naj bi ga Julijan pisal, ko ga je zatekla smrt.3 Julijanov oficij sv. Franciška je nastal le nekaj let po svetnikovi smrti. Dne 19. julija 1228 je papež Gregor IX. izdal bulo, s katero je bil Francišek progla­šen za svetnika. Takoj za tem je dal sestaviti njegov življenjepis, ki ga je spisal Franciškov sobrat Tomaž iz Celana (Tomaž Celanski, Tommaso da Celano, Thomas Celanensis). Dne 25. 2. 1229 je papež potrdil Tomažev življenjepis – dejansko le prvega od njegovih treh delov, ki se vcasih oznacuje kot Vita prima (druga dva dela je Tomaž spisal kasneje).4 Julijanov oficij je nastal na osnovi Tomaževega življenjepisa (gl. nadaljevanje) in tako je leto 1229 njegov terminus post quem. Kot terminus ante quem je uspelo dolociti leto 1235. Ohranilo se je porocilo, da je bil Gregor IX. na praznik sv. Franciška (4. oktober) leta 1235 v Assisiju in da je zbor v tem, ko se je Gregor bližal prižnici, zapel antifono Hunc sanctus preelegerat, tretjo antifono prvih vecernic Julijanovega oficija,5 ki je takrat 3 Felder, Die liturgischen Reimoffizien, 162–179. 4 Besedilo je prevedeno v slovenšcino: Tomaž Celanski, Življenje svetega Franciška, prev. Miran Špelic, Ljubljana: Brat Francišek, 2014 (v nadaljevanju Življenje). Latinski izvirnik (v nadaljevanju Vita) je dostopen na vec spletnih mestih. 5 Celotno besedilo te antifone je podano v nadaljevanju. ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja torej že obstajal. Imenovana antifona se je zapela zato, ker se nanaša prav na Gregorja IX.: Kot opisuje Tomaž,6 je Francišek izbral Huga, škofa v Ostiji, kasnejšega papeža Gregorja IX., za neke vrste oceta svojemu redu, pri cemer naj bi preroško vedel, da bo papež. Porocilo o dogodku pravi, da je papež razumel namig in se nasmehnil.7 Oba Julijanova oficija pripadata zvrsti verzificiranih ali pesniških oficijev, imenovanih tudi historije. Verzificirani oficiji so se zaceli pojavljati že v 10. stoletju. V visokem in poznem srednjem veku je njihova produkcija stalno rasla; nastalo jih je na stotine.8 Julijanov oficij sv. Franciška izvira torej iz casa, ko je bila zvrst v strmem vzponu. Kot je bilo že pojasnjeno, so verzificirani oficiji oficiji za dolocene praznike, katerih proprijska besedila (antifone, responzoriji in himnusi) imajo obliko lirskih pesmi. Vsak oficij, se pravi oficijska liturgija praznika, liturgicnega dne z lastno vsebino, vsebuje besedila, ki se nanašajo na dani praznik in posredujejo njegovo liturgicno vsebino, in besedila, ki se ne nanašajo nanj (psalmi, verzeti / verzikli, drugo). Pesniški oficiji vsebujejo le proprijske dele, tiste, ki se nanašajo na praznik, ki so mu bili namenjeni. Kot je razvidno iz preglednice Julijanovega oficija za god sv. Franciška (gl. preglednico 1), so to: antifone k psalmom prvih vecernic, vecernicni himnus, antifona k Magnificat prvih vecernic, jutranjicna invitatorijska antifona (k Ps 94), jutranjicni himnus, antifone za psalme treh jutranjicnih nokturnov, responzoriji za berila treh jutranjicnih nokturnov, antifone k psalmom hvalnic, hvalnicni himnus, antifona h kantiku Benedictus, antifone za psalme drugih vecernic – v primeru oficija sv. Franciška naj bi se v drugih vecernicah pele antifone hvalnic –, himnus drugih vecernic ter antifona h kantiku Magnificat drugih vecernic. Vse to ima v Julijanovem kot tudi v drugih verzificiranih oficijih obliko lirskih pesmi. Verzificirani oficij se ni pel od zacetka do konca, pac pa v povezavi z dru­gimi deli oficija, tistimi, ki se niso neposredno nanašali na praznik. Vsaka Julijanova antifona je uokvirjala izbrani psalm ali kantik in vsak njegov respon­zorij se je pel po doloceni lekciji, brani ali pa recitirani po dolocenem glasbenem obrazcu. Julijanova stvaritev – kot verzificirani oficiji ali neverzificirani oficiji sploh – je bila torej v realni liturgiji dneva porazdeljena; njegove pesmi in spevi so predstavljali posamezne sestavine širše celote, pri cemer je bilo mogoce vzpostavljati povezavo med vsebino (Julijanovih) antifon ter vsebino psalmov, 6 Vita, 99–100 (številki se nanašata na zaporedno oštevilcena podpoglavja); Življenje, 123–124. 7 Felder, Die liturgischen Reimoffizien, 61–63, 146–147. 8 Hiley, David, Western Plainchan. A Handbookt, Oxford: Clarendon Press, 1993, 273–279. v zvezi s katerimi so se pele, med vsebino lekcij in vsebino (Julijanovih) respon­zorijev, ki so jim sledili. V tretjem delu svojega življenjepisa opisuje Tomaž dogodek, ko je bil Francišek leta 1228 slovesno razglašen za svetnika, in tu med drugim pravi, da so se pela »cantica nova«, ’nove pesmi’. To je namig, da so obstajali neki spevi v zvezi s sv. Franciškom že tedaj. Iz kasnejšega casa se je ohranilo vec ne povsem usklajenih porocil, po katerih naj bi nekateri deli Julijanovega oficija ne bili njegovi. Zdi se, da je Julijan res sprejel posamezna že obstojeca besedila, ki so jih v zvezi s sv. Franciškom spesnili drugi, v svoj oficij (gl. preglednico 1). Med temi bi moglo biti tudi tisto, kar se je kot »cantica nova« pelo ob praznovanju Franciškove kanonizacije. Domnevo, da nekateri deli oficija niso Julijanovi, potrjuje tudi metricna in vsebinska analiza oficija (gl. nadaljevanje), ki pa je v glavnini vendar delo enega avtorja.9 Preglednica 1: Spevi oficija Franciscus vir catholicus Ordo Breviarii Gr. Lj. Avtor besedila Prve vecernice an. Franciscus vir catholicus * * Julijan an. Cepit sub Innocentio * * an. Hunc sanctus preelegerat * * an. Franciscus evangelicum * * an. Hic creaturis imperat * * hy. Proles de celo * * Gregor IX. an. M. O stupor et gaudium * * Julijan? Jutranjice inv. Regi que fecit opera * * Julijan hy. In celesti collegio * * Tommaso da Capua Prvi nokturn an. Hic vir in vanitatibus * * Julijan an. Excelsi dextre gratia * * an. Mansuescit sed non penitus * * re. Franciscus ut in publicum * * v. Deum quid agat unicum * * re. In Dei fervens opere * * v. Quam formidante paupere * * re. Dum pater hunc persequitur * * v. Luto saxis impetitur * * 9 Felder, Die liturgischen Reimoffizien, 46–52. 288 ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja Ordo Breviarii Gr. Lj. Avtor besedila Drugi nokturn an. Pertractum domi verberat * * Julijan an. Iam liber patris furie * * an. Ductus ad loci presulem * * re. Dum seminudo corpore * * v. Audit in nivis frigore * * re. Amicum querit pristinum * * v. Sub typo trium ordinum * * re. Audit in evangelio * * v. Non utens virga calceo * * Tretji nokturn an. Cor verbis nove gratie * * Julijan an. Pacem salutem nuntiat * * an. Ut novis sancti merita * * re. Carnis spicam contemptus * * Tommaso da Capua v. Vivo pani morte iunctus * * re. De paupertatis horreo * * Gregor IX. v. Pro paupertatis copia * * re. Sex fratrum pater septimus * – Julijan v. Quadrans quoque novissimus * – re. Arcana suis reserans * – v. Grex procidit obtemperans * – re. Euntes inquit in eum * – v. Sic curis cor extraneum * – re. Regressis quos emiserat * – v. In mna Franciscus fenerat * – Hvalnice an. Sanctus Franciscus previis * * Julijan an. Hic predicando circuit * * an. Tres ordines hic ordinat * * an. Doctus doctrice gratia * * an. Laudans laudare monuit * * hy. Plaude turba paupercula * * Rainerius Capocci an. B. O martir desiderio * * Julijan? Druge vecernice: antifone hvalnic hy. Decus morum dux minorum * * Tommaso da Capua an. M. O virum mirabilem * * Julijan? H kantikom v osmini an. Sancte Francisce propere * * Gregor IX. an. Salve sancte pater 2 * Tommaso da Capua an. Plange turba paupercula 1 – Gregor IX. Najstarejši ohranjeni zapis Julijanovega oficija sv. Franciška je domnevno v antifonalu, ki je bil spisan nekje v Italiji med leti 1234 in 1241, kar pomeni neposredno po tem, ko je stvaritev nastala.10 Ko je Haymo iz Favershama le nekaj let kasneje, v letih 1243–1244, snoval svoj liturgicni red, ki je obveljal za liturgicni red tedanjih malih bratov, je sprejel vanj tudi Julijanov oficij, ki se je zato, ker je postal obvezni del franciškanske liturgije, hitro razširil in ga lahko najdemo v domala vsakem franciškanskem antifonalu. Julijanov oficij se skozi stoletja ni bistveno spreminjal. Ce primerjamo nje­govo podobo v Haymovem redu (Ordo breviarii),11 v antifonalu iz bližnjega gra­škega franciškanskega samostana, ki izvira s konca 15. stoletja,12 in v ljubljanskem antifonalu (gl. preglednico 1), so razlike zgolj malenkostne: graški antifonal se od Hayma razlikuje le po tem, da ima spremenjen vrstni red zadnjih dveh antifon (v preglednici oznaceno s številkami), ljubljanski pa po tem, da ima v tretjem nokturnu le dva responzorija – namesto tretjega naj bi se ocitno pel Te Deum, in da mu manjka zadnja antifona. Himnusi so se obicajno zapisovali v psalterje (ne v antifonale), in zato so štirje himnusi oficija v ljubljanskem in graškem antifonalu podani le z incipiti. V celoti zapisane najdemo te himnuse v graškem psalterju, ki je bil prvotno domnevno v Ljubljani,13 in sicer iste na istih liturgicnih mestih, kot so navedena v obeh antifonalih. Natancnejši študij vecjega števila prepisov oficija bi nedvomno pokazal besedilne in glasbene variante, ki jih vidimo že ob primerjavi ljubljanskega zapisa z graškim. Variante pricajo o razlicnem razume­vanju, vcasih tudi o nerazumevanju Julijanovega zahtevnega besedila in glasbe. Julijanovo stvaritev je mogoce obravnavati z vec zornih kotov: ima bese­dilno vsebino, doloceno metricno in doloceno glasbeno podobo, in sicer tako na ravni posameznih spevov kot celote. Osnovni verz Julijanovega oficija je jambski dimeter, sestojec iz štirih jambov. Iz akatalekticne in katalekticne razlicice tega verza se sestavljata dvostišje (akatalekticni in katalekticni verz: v–v–v–v– / v–v–v–v) in trostišje (dva akatalakticna in en katalekticni verz: v–v–v–v– / v–v–v–v– / v–v–v–v), in iz dvostišja in trostišja kitice razlicnih oblik. Oblika kitice je odvisna od tega, ali je spev antifona ali responzorij, in od dela oficija. Istovrstni spevi istega dela oficija imajo isto kitico. 10 München, Franziskanerkloster St. Anna, 12o Cmm 1. O tem gl. Scandaletti, Tiziana, »Una ricognizione sull'ufficio ritmico per S. Francesco«, Musica e storia 4 (1996), 67–101. 11 Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 165–167. 12 Gradec, Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz, A 64/40. 13 Gradec, Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz, A 64/43; gl. v tej knjigi, str. 269. ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja Antifone prvih vecernic in hvalnic so iz dveh trostišij. Rima ali asonanca je zmeraj ista: aab ccb, se pravi, da se povezujeta po dva sosednja akatalekticna verza kot tudi oba katalekticna:14 Hunc sanctus preelegerat in patrem, quando preerat ecclesie minori; hunc spiritu prophetico provisum apostolico predixerat honori. Drugacne so antifone jutranjic vkljucno z invitatorijem. Sestojijo iz dveh dvostišij, pri cemer se z rimo ali asonanco ujemata oba akatalekticna in oba katalekticna verza (ab ab): Pertractum domi verberat plus cunctis furens pater; obiurgans vincit carcerat, quem furtim solvit mater. Responzoriji so nasploh daljši od antifon in imajo zato druge in daljše kiti­ce, ki pa sestojijo iz istih že znanim elementov. Responzoriji prvega nokturna obsegajo po tri dvostišja (iz enega akatalekticnega in enega katalekticnega verza), cemur sledi responzorijski verz v obliki trostišja (iz dveh akatalekticnih in enega katalekticnega verza). Vsi akatalekticni in vsi katalekticni verzi so povezani z rimo ali asonanco (ab ab ab aab): Dum pater hunc persequitur, latens dat locum ire; constanter post aggreditur in publicum prodire; squalenti vultu cernitur, putatur insanire. Luto saxis impetitur, sed patiens vir nititur ut surdus pertransire. 14 Latinski navedki ohranjajo pravopis ljubljanskega antifonala, le da so opremljeni z nujnimi diakriticnimi znaki in da so osebna imena podana z veliko zacetnico. V drugem nokturnu srecamo varianto te oblike, ki sestoji iz treh trostišij (iz dveh akatalekticnih in enega katalekticnega verza), pri cemer predstavlja zadnje trostišje responzorijski verz. Povezovanje z rimami ali asonancami je tokrat drugacno, táko, da se povezujejo cela trostišja (abc abc abc): Audit in evangelio, que suis Christus loquitur ad predicandum missis; hoc, inquit, est quod cupio; letanter his innititur memorie commissis. Non utens virga calceo nec pera fune cingitur, duplicibus dimissis. Julijan je bil ocitno pesnik, ki mu je bilo kombiniranje verzov in rim sred­stvo umetniškega oblikovanja. Vsi ostali deli oficija so metricno drugacni: tako vsi štirje himnusi, vse tri antifone h kantikom, sedmi in osmi responzorij kot tudi antifoni za osmino. Prav to pa so spevi, o katerih obstajajo porocila, da so delo drugih, ne Julijana (gl. preglednico 1). Zgodovinska porocila imajo tako oporo v samem oficiju. Razpoznavanje vsebine Julijanovega oficija sv. Franciška je problematicno. Že na prvi pogled je ocitno, da je oficij mogoce razumeti le v cisto dolocenem kontekstu, v kontekstu svetnikovega življenja, razlaganega v sklopu kršcan­skega izrocila. Kot liturgicna lirika oficij ne pripoveduje življenjske zgodbe; pac pa so posamezni dogodki iz svetnikovega življenja ali posamezni aspekti njegove drže snov lirskega pesnjenja. To dejstvo ni nenavadno, saj je tako tudi v številnih drugih verzificiranih oficijih. Kot je bilo omenjeno, je Julijan pesnil na osnovi življenjepisa Tomaža iz Celana. Njegove antifone in responzoriji so tako razumljivi le ob pomoci Tomaževega besedila.15 Ce ga gledamo kot celoto, ima oficij sicer komaj zaznav-no vsebinsko clenitev: jutranjicni spevi se nekoliko bolj ocitno nanašajo na dogodke iz Franciškovega življenja, medtem ko se v ostalih izpostavljajo drugi 15 Življenjepis, ki ga Felder imenuje Legenda anonyma in ki se na številnih mestih dobesedno ujema z Julijanovimi sintagmami, naj bi bil mlajši od Julijanove stvaritve, kar pomeni, da je prevzemal iz nje. Felder, Die liturgischen Reimoffizien, 29–31, 101. – Morda bi bilo potrebno vprašanja v zvezi z genezo Julijanovega oficija v kontekstu zgodnjih življenjepisov sv. Franciška po enem stoletju ponovno premisliti. ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja aspekti Franciškove pojave. Razlog je nedvomno ta, da so se v jutranjicah brale lekcije, ki so pripovedovale svetnikovo življenje. Prva antifona prvih vecernic, tj. prva antifona oficija (Franciscus vir catho­licus), izpostavlja najosnovnejše poteze svetnikove drže: njegovo katoliškost, apostolskost, privrženost rimski cerkvi in njegov odnos do duhovnikov.16 Sledeca umešca Franciškovo življenje v zgodovino cerkve (Cepit sub Innocencio): živel je pod papeži Inocentom III., Honorijem III. in Gregorjem IX.17 Kot je bilo omenjeno, je imel zlasti slednji pomembno vlogo v Franciškovem življenju, in tako mu je posvecena naslednja, že komentirana antifona (Hunc sanctus pre­elegerat), ki pove, da ga je Francišek izbral za neke vrste oceta svoje skupnosti in da je prepoznal v njem bodocega papeža.18 Cetrta antifona poudarja, da se Francišek niti za las ni hotel oddaljiti od evangelija (Franciscus evangelium),19 glavna misel pete antifone pa je, da je imel Francišek, ki se je povsem podvrgel Stvarniku, tudi sam moc nad stvarmi (Hic creaturis imperat).20 Ce nadaljujemo s spevi, ki so gotovo Julijanovi, postavlja invitatorij v ospredje Kristusa, ki pa ga povezuje s Franciškom, na katerem so se obnovile Kristusove rane (Regi que fecit opera).21 S prvo jutranjicno antifono se zac­nejo vrstiti pesmi, ki imajo za osnovo realni potek Franciškovega življenja v približnem kronološkem redu. Prva pove, da je bila Franciškova nikakor ne primerna vzgoja usmerjena v »nicevosti« (Hic vir in vanitatibus);22 druga, da ga je božja roka privedla do spremembe (Excelsi dextre gracia);23 tretja antifona omenja njegovo bolezen kot dogodek, po katerem je videl stvari okoli sebe drugace (Mansuescit sed not penitus).24 V prvem responzoriju se Francišek umakne iz javnosti, gre na »Gospodovo njivo«, najde evangelij in z neba mu je razodeto, kaj naj naredi (Franciscus ut in publicum).25 Drugi responzorij govori o tem, kako je Francišek prodal, kar je imel, razdal revežem, kako je skušal dati nekemu duhovniku denar, a ker se ga je ta bal sprejeti, ga je (denar) 16 Vita, 43: 6; 62: 8–9 (prva številka oznacuje podpoglavje, druga vrstico; tako tudi v nadalje­ vanju); Življenje, 61, 83. Kot tu so tudi v nadaljevanju navedena tista mesta iz Tomaževega življenjepisa, ki predstavljajo vsebinsko osnovo Julijanovih pesmi ali njihovih posameznih delov. 17 Vita, 33: 5; Življenje, 48. 18 Vita, 99: 3–11; 100: 1; Življenje, 123–124. 19 Vita, 61: 5–8; Življenje, 81. 20 Vita, 35: 1; Življenje, 52. 21 Vita, 94: 1–7; Življenje, 118–119. 22 Vita, 1: 1; Življenje, 15. 23 Vita, 2: 7; Življenje, 52. 24 Vita, 3: 1–3; 4: 2; 6: 1; Življenje, 16, 17, 19. 25 Vita, 6: 2–3, 9; 7: 1; Življenje, 19–20. zavrgel (In Dei fervens opere).26 Tretji responzorij omenja ocetovo zasledovanje, Franciškovo pot v mesto – poprej je bil skrit v neki votlini – in zasmehovanje, ki ga je bil kot domnevni brezumnež deležen s strani somešcanov (Dum pater hunc persequitur).27 Tri antifone drugega nokturna nadaljujejo Franciškovo zgodbo: v prvi ga pred ocetovo nasilnostjo reši mati (Pertractum domi verberat);28 v drugi ga potem, ko zopet odide od doma, poišce oce, ki ga hoce privesti domov (Iam liber patris furie); sin se ne ukloni, pac pa pove, da je za Kristusa pripravljen prestati kar koli;29 tretja se nanaša na dogodek, ko je bil Francišek priveden pred škofa, vprico katerega je odložil svojo obleko in jo vrnil ocetu (Ductus ad loci presulem).30 Tudi cetrti responzorij sam na sebi ni razumljiv (Dum seminudo corpore), pac pa šele ob poznavanju prigode, ko je Francišek, pojoc hvalnice v francošcini, padel med razbojnike, a se jih je tudi rešil.31 Peti responzorij (Amicum querit pristinum) se na hitro dotakne zgodbe, kako je potem, ko v nekem samostanu ni mogel dobiti prav nicesar, odšel drugam in naletel na starega prijatelja, ki mu je dal tuniko;32 za tem nadaljuje, tako kot Tomažev življenjepis, s porocilom o svetnikovem nekdanjem in spremenjenem odnosu do gobavcev.33 Sledeci vzpostavlja responzorijski verz (Sub typo trium ordinum) vzporedje med tem, da je Francišek ustanovil tri redove, in tem, da je obnovil tri cerkve, o cemer se v življenjepisu poroca malo naprej.34 Neposredno za tem je v Tomaževem življenjepisu opis dogodka, ko je Francišek v zadnji od teh cerkva, imenovani Porciunkula, poslušal evangeljski odlomek o tem, kako je Kristus razposlal svoje ucence. Ob tem je prepoznal svoje poslanstvo; svoja oblacila je skrcil na najnujnejše, in to je postalo oblacilo franciškanov.35 Vse to je na neki nacin zaobjeto v šestem responzoriju (Audit in evangelio). Verz tega responzorija lahko vzamemo kot ilustrativni primer, kako Julijan omenja dogodke iz Tomaževega življenjepisa: 26 Vita, 8: 5–9; Življenje, 22–23. 27 Vita, 10: 1–11; Življenje, 24–25. 28 Vita, 12: 3–13; Življenje, 26–27. 29 Vita, 13: 6–8; Življenje tega odlomka nima. 30 Vita, 14: 4–15; Življenje, 28–29. 31 Vita, 16: 1–3; Življenje, 30. 32 Vita, 16: 5–7; Življenje, 30–31. 33 Vita, 17: 1–3; Življenje, 31. 34 Vita, 21: 1–4; Življenje, 36. 35 Vita, 22: 1–9; Življenje, 36–37. ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja Non utens virga calceo nec pera fune cingitur duplicibus dimissis. Prva dva verza povesta, da ni uporabljal ne palice, ne cevljev in ne bisage, in da je bil opasan z vrvjo. Stavek se konca z absolutnim ablativom »duplici-bus dimissis«, ki sam po sebi nikakor ni razumljiv in ga vsebinsko ni mogoce povezati s prejšnjim delom stavka. Na kaj se »duplicibus dimissis« nanaša, so lahko vedeli le tisti, ki so dobro poznali Tomažev življenjepis ali svetnikovo življenje. Tomaž namrec pove, da je Francišek osmero redovnih bratov, kolikor jih je do takrat bilo, razposlal v svet, in sicer po dva in dva: »Ite, carissimi, bini et bini.«36 Ocitno je, da Julijan ni imel namena, da bi pripovedoval Franciškovo življenje, pac pa da pesni, uporabljajoc motive in sintagme iz Tomaževega življenjepisa. Prvi dve antifoni tretjega nokturna povzemata mesto, ki govori o Francišku kot pridigarju: pozival je h kesanju (Cor verbis nove gracie), razširjal mir (Pacem salutem nunciat);37 tretja pove, da je svoje sobrate vzpodbujal na pot blažene preprostosti (Ut novis sancti merita).38 Kot je bilo že omenjeno, sedmi in osmi responzorij nista Julijanovo delo in zdi se, da nimata zaledja v Tomaževem življenjepisu. Z antifonami hvalnic (hkrati tudi dnevnih ur in drugih vecernic) se pozornost ponovno usmeri na splošne vidike Franciškove osebe. Prva anti-fona (Sanctus Franciscus previis), ki izgleda prepesnitev dolocenega mesta iz Tomaževega življenjepisa,39 poudarja, da Francišek ni živel zase, pac pa za dru­ge; druga ga riše kot govornika, pridigarja (Hic predicando circuit);40 tretja pove, da je ustvaril tri redove (Tres ordines hic ordinat) – za to vsebino v Tomaževem življenjepisu ni neposrednega vira;41 cetrta izpostavlja, da Franciškova ucenost ni izhajala le iz milosti, pac pa tudi iz izkušnje (Doctus doctrice gratia); tudi ta antifona ima v Tomaževem spisu le posredni vir;42 peta antifona hvalnic (Laudans laudare monuit) naj bi uokvirjala psalm Laudate dominum de caelis (Ps 148), zato je njena vsebina hvala: Francišek je hvalil Boga in k temu vabil tudi ljudi in druga živa bitja.43 36 Vita, 29: 1–3; Življenje, 44. 37 Vita, 23: 1–8; Življenje, 41. 38 Vita, 26: 1; Življenje, 52. 39 Vita, 35: 1; Življenje, 52. 40 Vita, 36: 1–3; Življenje, 53. 41 Vita, 37: 5–6; Življenje, 55. 42 Vita, 41: 6; Življenje, 59. 43 Vita, 40: 3; 58: 13; Življenje, 57, 78–79. Omenjeno je bilo, da ostala besedila oficija domnevno niso Julijanova. Pac pa so njegovi responzoriji 9–12, ki jih navajata Ordo Breviarii in graški rokopis. Besedila, ki niso Julijanova, izstopajo kot metricno drugacna, pa tudi vsebinsko, ceprav manj opazno. Medtem ko se Julijanovi responzoriji nana­šajo na Franciškovo življenje, je v sedmem in osmem responzoriju svetnik že onkraj praga smrti. Vse tri antifone h kantikom vzpostavljajo drugacen govorni položaj: v njih se prvoosebni franciškovi bratje obracajo na svojega oceta, ki ga nagovarjajo v drugi osebi. Himnicna poezija (himnusi) pripada drugemu lirskemu žanru, zato je iz same vsebine težko presoditi, ali so štirje himnusi oficija Julijanovi ali ne. Tudi obe antifoni za osmino nagovarjata Franciška v drugi osebi, tako kot antifone h kantikom, s cimer odstopata od Julijanovih pesmi. Iz prikazanega si je mogoce ustvariti približno predstavo o vsebini Julijanovega oficija. Nedvomno bi se pri posameznih pesmih lahko izpostavila kaka druga vsebinska sestavina ali povezava, v nekaterih pesmih pa se njihove vsebinske sestavine povezujejo tako, da vsebine skorajda ni mogoce podati ali pa je to mogoce le na interpretativni nacin. Ob tem si je treba uzavestiti, da so Julijanove antifone in responzoriji predvsem lirska poezija, pri kateri je sama pesniškost pomembnejša od vsebine. A ceprav so Julijanove antifone in responzoriji kot besedila lirske pesmi, v glasbenem smislu niso pesmi: ne v glasbenooblikovnem in ne v glasbe­noestetskem smislu. Oficijsko bogoslužje, kot so ga opravljale srednjeveške kleriške skupnosti, ki niso bile glasbene kapele, je bilo koralno. Skladno s tem so se tudi novi verzificirani oficiji oblikovali kot koral, in ne kot kompozicije: kar naj bi imelo funkcijo antifon, je imelo vsaj v izhodišcu glasbeno podobo gregorijanskih antifon, kar naj bi bili responzoriji, glasbeno podobo gregorijan­skih responzorijev. Glasbeni tok Julijanovega oficija je tako na dalec gledano koral: spevi, zasnovani v posameznih modusih osmeromodusnega sistema, potekajoci v prostem retoricnem ritmu. Enodelne antifone težijo k silabic­nosti, responzoriji z obicajno tridelno obliko (responzorij v ožjem pomenu besede, verz, ponovitev zadnjega dela responzorija v ožjem pomenu besede) k melizmatiki. Ob koncu responzorija v ožjem pomenu besede je daljši melizem. Pesniški metrum in rima se naceloma ne odražata v glasbi. Kolikor jih je mogoce cleniti, so gregorijanski spevi iz fraz, ki se navezujejo druga na drugo in tvorijo s tem raznovrstne glasbene like. Tako je tudi v verzifi­ciranih oficijih. Glasbene fraze se zelo pogosto ujemajo z verzi, kar pomeni, da ima spev toliko fraz, kolikor ima njegovo besedilo verzov. Naceloma vidimo to tudi v Julijanovem oficiju. Vendar pa koralna estetika ne pozna kompozicijske eksaktnosti, in tako je tudi pri Julijanu mestoma drugace: ponekod se fraze ne ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja pokrivajo z verzi, vcasih pa je mesto, kjer se ena fraza konca in zacne druga, zabrisano, nedoloceno oz. prepušceno glasbenikovi interpretaciji. Iz preglednice 2 je razvidno, da se fraze zelo pogosto, ne pa zmeraj, kon-cujejo na kljucnih tonih modusa: na finalisu, tenorskem tonu, terco nad fina­lisom.44 S tem se hote poudarja pripadnost danemu modusu: vsak spev je v enem od modusov in melodija vsakega speva je zasnovana tako, da je njegova pripadnost danemu modusu izrecno poudarjena. Preglednica 2: Glasbena struktura oficija Franciscus vir po ljubljanskem antifonalu Obl. Besedilo Mod. Kadence Prve vecernice an. Franciscus vir catholicus 1 d d f C d d an. Cepit sub Innocencio 2 d d d a d d an. Hunc sanctus preelegerat 3 d' g e c' g e an. Franciscus evangelium 4 g a e h d e an. Hic creaturis imperat 5 f c' f c' g f hy. Proles de celo* 6 an. M. O stupor et gaudium 6 a f g f / c' f a' f c' a g c' / a g f f Jutranjice inv. Regi que fecit opera 2 d e e d hy. In celesti collegio* 2 Prvi nokturn an. Hic vir in vanitatibus 1 a d d d an. Excelsi dextre gracia 2 d e e d an. Mansuescit sed non penitus 3 g e g e re. Franciscus ut in publicum 1 d d a d a d v. Deum quid agat unicum a g d re. In Dei fervens opere 2 d e H d a d v. Quam formidante paupere f d d re. Dum pater hunc persequitur 3 e e g e h e v. Luto saxis impetitur g e e Drugi nokturn an. Pertractum domi verberat 4 e e C e an. Iam liber patris furie 5 c' c' h(b) f an. Ductus ad loci presulem 6 a a e f re. Dum seminudo corpore 4 e e e g h e 44 V tabeli so podani zakljucni toni posameznih verzov, ki so v vecini primerov tudi zakljucni toni fraz (ne pa zmeraj). Zvezdica pomeni, da je spev prisoten le z incipitom. 297 Obl. Besedilo Mod. Kadence v. Audit in nivis frigore g g e re. Amicum querit pristinum 5 c' f f f f f v. Sub typo trium ordinum c' c' f re. Audit in evangelio 6 f a f c' f f v. Non utens virga calceo g f f Tretji nokturn an. Cor verbis nove gracie 7 g d' d' g an. Pacem salutem nunciat 8 g a f g an. Ut novis sancti merita 1 a d C d re. Carnis spicam contemptus 7 g g d' g v. Vivo pani morte iunctus d' g re. De paupertatis horreo 8 g h h g h g v. Pro paupertatis copia h g g g Hvalnice an. Sanctus Franciscus previis 2 d d d e C d an. Hic predicando circuit 3 h g h d g e an. Tres ordines hic ordinat 4 e g f e g e an. Doctus doctrice gracia 5 c' a c' c' a f an. Laudans laudare monuit 6 f a f f C f hy. Plaude turba paupercula* 6 an. B. O martir desiderio 7 d' g h h g / h g' d' d' d' / g d' h d' g Druge vecernice: antifone hvalnic hy. Decus morum* 2 an. M. O virum mirabilem 8 g f g g d' c' g / g h g d' d' d g H kantikom v osmini an. Sancte Francisce propere 1 d d g d a a a d an. Salve sancte pater 2 d d a d d d Za primer, kako se fraze Julijanovih spevov nizajo druga za drugo, lahko vzamemo responzorij Carnis spicam (gl. glasbeno ponazorilo 1),45 katere­ga glasba je za razliko od besedila gotovo Julijanovo delo (gl. nadaljevanje). Prva fraza poteka v glavnem v oktavi d–d', se pravi, da poudarja spodnji del modalnosti na g (tetrardus); druga je v oktavi g–g', ki predstavlja zgornji, avtenticni del iste modalnosti; tretja se zacne na g' in doseže kmalu za tem ton h', najvišji ton in hkrati vrhunec celotnega glasbenega lika; cetrta je podobno kot druga v avtenticnem delu obsega in tako sta tudi obe frazi verza. Zarisuje 45 Ljubljanski franciškanski antifonal, fol. 170r–170v. Zapis v violinskem kljucu se bere oktavo niže, vrstica v basovskem kljucu pa oktavo više. ¦ Verzificirani oficij Franciscus vir catholicus Julijana iz Speyerja Glasbeno ponazorilo 1: Responzorij Carnis spicam se melodicno razgiban spev z razpoznavnim vrhuncem. Responzorij je oci­tno v sedmem modusu, vendar zajema tudi obseg osmega modusa (kvarta pod finalisom g); Julijanovo razumevanje modalnosti bi bilo lahko predmet posebnega premisleka. Julijanov oficij je glasba brez motivov, tako kot gregorijanski koral, in to lahko vidimo tudi na izbranem responzoriju. V nobenem od spevov oficija ni mogoce prepoznati tipicne glasbene tvorbe, ki bi bila znacilna le zanj in ki bi bila drugacna od katere koli na isti nacin prepoznane tipicne glasbene tvorbe katerega koli drugega speva. Kljub temu je bil Julijanov oficij zamišljen kot glasbena celota. Ne le, da predstavljajo posamezni spevi dolocene glasbene like; tudi oficij kot celota ima doloceni glasbeni aspekt. Spevi oficija so zasnovani v posameznih modusih; vendar pa Julijan izbire modusa ni prepustil nakljucju, saj so izbrani tako, da se preko modusov zaporedno vrstecih se spevov manifestira celotni sistem osmero modusov. Zaporedno vrsteci se spevi oficija so namrec zasnovani v zaporednih modusih: antifone prvih vecernic so v modusih 1 do 6 (gl. pregle­dnico 2, svetlo sivo), antifone jutranjic v modusih 1 do 8, ker pa jih je devet, je zadnja ponovno v prvem modusu; tako je tudi z vzporednimi responzoriji. Vrsta modusov se nadaljuje v antifonah hvalnic, ki so v modusih 2 do 8. Petero antifon za hvalnicne psalme (v modusih 2 do 7) se ponavlja v drugih vecerni­cah in sledeca antifona h kantiku Magnificat je skladno z modalnim redom v osmem modusu. Celotni ciklus osmero modusov nastopi tako trikrat, prvic nepopolno. Kot je razvidno iz preglednice, nekateri spevi vendarle izstopajo iz modalnega reda: invitatorij in vsi štirje himnusi. Tako je tudi v številnih drugih verzificiranih oficijih. Prikazani modalni red ni Julijanova iznajdba. V taki ali nekoliko dru­gacni obliki ga najdemo v domala vseh srednjeveških historijah, vkljucno s prikazanimi odstopi. Julijan ga je le prevzel kot lastnost žanra. Prav iz tega pa je razvidno, da so melodije tistih spevov, ki so jih spesnili drugi, Julijanove. Julijan je nekatera že obstojeca, s Franciškom povezana besedila, ki so morda že imela svoje melodije, v pravem pomenu besede sprejel v svoje delo in jim dal novo glasbeno podobo. Modalnost je subtilen, komaj opazen aspekt koralnih spevov, za katerega doživljanje je potrebna glasbena obcutljivost. Sinesteticno je moduse mogoce primerjati z barvnimi odtenki: vsi spevi prvega modusa imajo neki skupni odtenek, vsi spevi drugega neki drugi skupni odtenek itd. Modalnost spevov je gotovo bolj opazna in laže dojemljiva, ce se modusi zavestno in nacrtno menjajo po naravnem, sistemsko utemeljenem redu, se pravi v vrstnem redu od prvega do osmega. Doživljanje modalnosti po rastocem redu modusov urejenega oficija je morala biti svojevrstna glasbena izkušnja. Z oddaljene casovne perspektive se Julijanov oficij kaže kot primer oficija 13. stoletja, kot ena izmed neštevilnih srednjeveških historij. Natancnejši pri­merjalni pregled Julijanovih spevov, njihovih lirskih besedil in glasbe, bi zelo verjetno pokazal znacilnosti, ki so samo Julijanove. Vendar pa ni gotovo, da bi bile ravno te znacilnosti tisto, v cemer bi bila umetniškost njegove stvaritve. Ob razmišljanju o Julijanovem oficiju kot estetski tvorbi je potrebno upoštevati, da avtorjev namen najbrž ni bil ustvariti enkratno in izredno umetnino, pac pa prispevati pesniško in glasbeno delo, ki bi moglo biti liturgija. Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK Leta 1910 je ceški filolog in propagator slovanske liturgije Josef Vajs objavil razpravo, v kateri je predstavil nenavadno najdbo v knjižnici samostana Strahov v Pragi: rokopisni fragment, vsebujoc vec spevov mašnega ordinarija v starocerkvenoslovanskem jeziku, notiranih v gotski notaciji.1 Verjel je, da je odkril ostanke glagolskega graduala, ki naj bi vseboval gregorijanski repertoar v starocerkvenoslovanskem jeziku; le-ta naj bi izhajal iz benediktinskega samostana Emauzy v Pragi, kjer je obstajala slovanska liturgija in kjer naj bi ga v drugi pol. 14. stoletja spisal skriptor Johannes, znan iz ohranjenih arhivalij.2 Vajsovo odkritje je ostalo edinstveno – ce smemo verjeti enciklopedicnim pregledom,3 dokler se ni pred nekaj desetletji našel podoben glagolski fragment, ki ga je mogoce primerjati s praškim. Ko so se v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja sistematicno iskali * Besedilo temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »The Glagolitic Chant Fragment from the National and University Library in Ljubljana«, Musical Culture of the Bohemian Lands and Central Europe before 1620, ur. Jan Bata, Lenka Hlávková, Jiri Kroupa, Clavis monumentorum musicorum Regni Bohemiae, Series S, Subsidia 3, Praga: KLP 2011, 71–82; (2) »Fragments of Glagolitic Plainchant Manuscripts«, Karel IV. a Emauzy. Liturgie – text – obraz, Praga, oktober 2016 (referat); (3) »Nove objevený zlomek rukopisu hlaholského chorálu«, Karel IV. a Emauzy. Liturgie – text – obraz, ur. Katerina Kubinová in drugi, Praga: Artefactum, 2017, 67–75. 1 Vajs, Josef, »Über den liturgischen Gesang der Glagoliten«, Archiv für slawische Philologie 31 (1910), 430–442. 2 Vajs, nav. delo, 437. 3 Bezic, Jerko, in Christian Hannick, »Glagolitische Messe«, Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Sachteil, zv. 6, Kassel: Bärenreiter, 1997, 182; Chew, Geoffrey, »Glagolitic Mass, Glagolitic chant«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians. Second Edition, zv. 9, London: Macmillan, 2001, 921. in popisovali fragmenti srednjeveških glasbenih kodeksov v NUK, je bil odkrit že na prvi pogled izjemen primer: bifolij z besedilom v kvadratni ali hrvaški glagolici in glasbenim zapisom v gotski notaciji.4 Prilepljen na platnice drugega od treh delov tiskanega nemškega prevoda španskega teološkega dela iz zgo­dnjega 17. stoletja.5 je bil kasneje odlepljen, in zdaj se hrani posebej.6 Fragment obsega dva pergamentna folija (1 bifolij) razmeroma majhnih dimenzij: 25,2 x 20,2 cm. Na vsaki od štirih strani je 6 vrstic besedilnega in glasbenega zapisa. Lastnik knjige, na kateri se je fragment ohranil, je bil Franciscus Carolus de Schwizen (1648–1703), pravnik, delujoc pri ljubljanskem sodišcu, in znani bibliofil.7 Ne ve se, kje je bila knjiga, preden je prešla v de Schwizenovo last, niti kako je prišla v ljubljansko Licejsko knjižnico, kar se je moralo zgoditi do sredine 19. stoletja.8 Ker se v 19. stoletju knjige navadno niso vezale v pergamen­tne liste unicenih kodeksov, je bil glagolski fragment uporabljen kot zalepek skoraj gotovo že prej, morda že v 17. stoletju, lahko da v kraju izida knjige, na kateri se je ohranil, tj. v Münchnu, ali pa kje drugje. Iz zgodovine knjige, koli­kor je znana, ni mogoce razbrati, kje in kdaj je bila vezana, kar tudi pomeni, da ni mogoce izvedeti, kje in kdaj je bil rokopis, ki mu je glagolski fragment nekdaj pripadal, unicen. Da bi si bilo mogoce ustvariti predstavo o rokopisu, ki mu je fragment nekdaj pripadal, in njegovem namenu, si je treba ogledati ohranjeno vsebino.9 Na prvem foliju (fol. 1r–1v, gl. slike 1–4) je odlomek iz Jezusove genealogije po Mateju; na drugem so tri vsebinske enote: konec nekega neidentificiranega speva (fol. 2r, zgornje štiri vrste), ki mu sledi aleluja Veselite se o gospodje10 (fol. 2r, spodnji dve vrsti, fol. 2v, zgornje tri vrste), tej pa neki mašnoordinarijski Svet11 (fol. 2v, spodnje tri vrste). Kot je razvidno že iz tega prikaza, si folija v rokopisu nista neposredno sledila. Tako kot je genealogija nepopolna na zacet­ku, ji manjka tudi konec, in prav tako se ni ohranil zacetek neidentificiranega 4 Katalog, 2.144. 5 NUK, 1891: Antonio de Guevara, Ander Theil der Guldenen Sendtschreiben, München, 1615. Prvi in tretji del imata isto signaturo. 6 NUK, inv. št. S. f. 48/5. 7 Slovenska biografija, ur. Vide Ogrin (splet). – Prvi od treh delov de Guevarove razprave nosi ekslibris: »Franciscus Carolus de Schwitzen J. V. D.« 8 Najstarejši katalog Licejske knjižnice, ki že vsebuje podatke o tej knjigi, je iz prve pol. 19. stoletja (spletna stran NUK). 9 Zahvaljujem se profesorici Vandi Babic, ki je za potrebe te razprave leta 2006 transliterirala in prevedla besedila ohranjenega fragmenta. 10 Lat. Laetamini in domino. Citati v starocerkvenoslovanskem jeziku so tu in v nadaljevanju zgolj foneticne transkripcije, ne transliteracije glagolskega zapisa. 11 Lat. Sanctus. ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK speva. Med ohranjenima folijema je prvotno stal vsaj še en ali pa vec zdaj izgubljenih listov. V zahodnih obredjih se je genealogija po Mateju brala ali pela dvakrat letno: kot evangeljska perikopa v maši za praznik Marijinega rojstva12 in v ofi­cijski liturgiji, tako monasticni kot sekularni, in sicer po božicnih jutranjicah, se pravi pred polnocno božicno mašo (»in galli cantu«). V slednji vlogi se je pela po posebnem, lastnem melodicnem obrazcu, ki sicer ni bil povsod in v vseh casih isti.13 Domnevati smemo, da v glagolskem fragmentu genealogija ni imela vloge evangeljske perikope, saj se evangeljske perikope, cetudi bi bile pete, obicajno niso notirale. Verjetneje je, da je pripadala božicnemu oficiju. Na tej tocki liturgicnega leta je imela genealogija posebni pomen, izražen tudi s tem, da se je pela z melodijo, ki se je v celotnem liturgicnem letu pojavila le enkrat. Vsebina prvega lista je torej pripadala oficijski liturgiji, na drugem listu pa so ohranjeni mašni spevi. Po prvem, neidentificarem spevu je zdaj komaj vidna rubrika, ki pravi, naj se po molitvi za mucence – ti niso imenovani – poje sledeca aleluja. Sledi aleluja Veselite se, prevod aleluje Laetamini in domino, ki je imela v zahodnih obredjih najveckrat vlogo aleluje skupne maše za vec mucencev.14 Tretji spev lista je Svet, prevod ordinarijskega Sanctus; uvaja ga komaj berljiva in morda kasneje vnesena rubrika, ki bi mogla pomeniti: »ce hoceš, poj Svet«. Vse tri enote lista so bile skoraj gotovo namenjene isti maši, ki je bila bodisi skupna maša za vec mucencev ali pa maša za doloceno skupino mucencev, navedeno na zdaj izgubljenem predhodnem foliju. Kar se je ohranilo na obeh folijih, je torej zmes oficijskih in mašnih spevov, pri cemer sta med slednjimi vsaj en proprijski in en ordinarijski. Knjiga, ki ji je fragment pripadal, tako najbrž ni bila ne gradual ne kirial in tudi ne antifonal. Ce bi bila gradual, bi pred alelujo pricakovali neki gradual (spev), za njo pa ne Sanctus, pac pa ustrezna ofertorij in komunio. Zdi se, da sta ohranjena folija ostanek nekakšnega liturgicnega kompendija, v katerem so bili notirani neka­teri pomembnejši spevi, tako mašni kot oficijski, in ki je bil zasnovan tako, da je ustrezal prakticnim potrebam neke glagoljaške skupnosti. Fragment tako ne more biti dokaz, da je v resnici obstajal glagolski gradual, ki bi vseboval 12 Kot primer je mogoce navesti Ordo missalis, kot ga je dolocil Haymo of Faversham. Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 297. 13 Hiley, David, Western Plainchant. A Handbook, Oxford: Clarendon Press, 1993, 56–57; Hughes, Andrew, Medieval Manuscripts for Mass and Office. A Guide to their Organization and Terminology, Toronto: University of Toronto Press, 1982, 62. 14 Schlager, Karlheinz, Alleluia-Melodien, zv. 1, Monumenta monodica medii aevi 7, Kassel: Bärenreiter, 1968, 643; Schlager, Karlheinz, Alleluia-Melodien, zv. 2, Monumenta monodica medii aevi 8, Kassel: Bärenreiter, 1987, 675. proprijske speve za celotno liturgicno leto, kot je obstoj takega rokopisa na osnovi strahovskega fragmenta domneval J. Vajs.15 Identificirani spevi fragmenta so prevodi latinskih gregorijanskih spe­vov, kar pomeni, da imajo iste melodije kot v gregorijanskem korpusu. Kot je dobro znano, se v gregorijanskih melodijah, zapisanih v stotine rokopisov, pojavljajo casovno in prostorsko odvisne melodicne variante; ta okolnost odpira možnost, da se melodije glagolskega fragmenta primerjajo z njihovimi melodicnimi podobami v drugih socasnih rokopisih, kar lahko privede do dolocnejše sodbe o kraju nastanka glagolskega kompendija. S tega stališca sta najzanimivejša aleluja in Svet. Aleluja Veselite se, katere besedilo je vzeto iz Ps 31,16 spada v najstarejši korpus aleluj, ki je nastajal do konca 11. stoletja. V srednjeveških gradualih se pojavlja s štirimi razlicnimi melodijami.17 Tista, ki je v glagolskem fragmentu, je domnevno poznega izvora in znana je bila zlasti v srednji in vzhodni Evropi. Najstarejši rokopisi, ki jo vkljucujejo, izvi­rajo šele iz 13. stoletja in med njimi je tudi sloviti gradual cerkve sv. Tomaža v Leipzigu.18 Kasneje se melodija pojavlja v drugih nemških, južnonemških in severnoitalijanskih rokopisih, tako v onih iz krajev Taisten (Južna Tirolska)19 in Cedad.20 Znana je bila tudi na Ceškem in Moravskem, kjer jo najdemo v nekem rokopisu iz Brna21 in v dveh poznih praških rokopisih.22 Razumljivo je, da se v vseh teh virih pojavlja z drobnimi melodicnimi variantami; ce pri­merjamo razne verzije melodije s tisto v glagolskem fragmentu, vidimo, da je le-ta najbliže pravkar navedenemu gradualu Martina iz Vyskitne (Martinus Baccalaureus de Výskitná), ki je bil spisan leta 1512. Zakljucek jubilusa (fol. 2r, zacetek šeste vrste) je v obeh primerih popolnoma enak, medtem ko je v drugih rokopisih drugacen; tudi zakljucek verza (fol. 2v, konec tretje vrste) je v glagolskem fragmentu tak kot v skupini rokopisov, med katerimi je ponovno Martinov gradual.23 Melodija je bila v srednjeevropskem prostoru dobro uzavešcena in zato tudi porabljena za druga besedila. Tako obstoji nic manj kot 13 drugih aleluj 15 Vajs, »Über den liturgischen Gesang der Glagoliten«, 437. 16 Vulgata, Ps 31, 11: Laetamini in Domino et exsultate justi, et gloriamini omnes recti corde. 17 Schlager, Alleluia-Melodien, zv. 1, XXI, 643–644, zv. 2, 676–677, 849. 18 Leipzig, UB 391; Schlager, Alleluia-Melodien, zv. 2, 676. Nadaljnji podatki so povzeti po pravkar navedenem mestu; oznake rokopisov so delno posodobljene. 19 Brixen, Diözesanmuseum, s. n. 20 Cedad, Museo Archeologico Nazionale, 56, 58. 21 Brno, Archiv mesta Brna, Svatojakubská knihovna, 21/33. 22 Praga, Knihovna Národního muzea, XIII A 2 (gradual Martina iz Vyskitne); Praga, NA, Archiv kolegiátni kapituly vyšehradské, inv. št. 376. 23 Schlager, Alleluia-Melodien, zv. 2, 676–677. ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK s to melodijo. Domnevno so vse iz 15. stoletja in pojavljajo se v 25 izkljucno srednjeevropskih rokopisih, med katerimi jih je 12 s Ceške in Moravske.24 Tu je bila melodija ocitno dobro poznana. Z ozirom na to ni cudno, da jo najdemo tudi v repertoarju ceških husitov in utrakvistov. Vse štiri aleluje za god Jana Husa in njegovih tovarišev so osnovane na tej melodiji, ki pa je vsakic prila­gojena drugemu besedilu in tudi drugace preoblikovana, in sicer tako, da so na osnovi melizmatske melodije latinske aleluje nastale silabicne uglasbitve ceških besedil. Vendar je v dveh primerih prvi del aleluje, vse do konca jubilusa, ostal nespremenjen; in v teh dveh primerih najdemo natancno isto melodicno varianto oz. verzijo kot v glagolskem fragmentu in Martinovem gradualu.25 Tudi melodija sledecega Svet pove nekaj o izvoru fragmenta. Po raziskavah J. Pikulika izvira iz 14. stoletja in nastala je domnevno na podrocju Bamberga ali Engelberga, od koder se je razširila po srednji in vzhodni Evropi.26 Najstarejši rokopisi, ki jo vsebujejo, so iz 14. stoletja, vecina jih je iz 15. stoletja, nekaj pa tudi iz 16. stoletja. Da je bila melodija dobro poznana na vzhodu, prica dejstvo, da je v osmih poljskih, treh madžarskih in nic manj kot devetih ceških virih. Med slednjimi so rokopisi iz krajev: Jistebnice, Kutná Hora, Praga, Melnik, že omenjeni Martinov gradual, kot tudi nekateri drugi rokopisi, za katere ni mogoce reci, kje so bili v rabi.27 Dejstvo, da najdemo melodijo tudi v glagolskem fragmentu,28 lahko razumemo kot kazalec, da je rokopis, ki mu je fragment pripadal, nastal nekje v srednjeevropskem prostoru. Manj je mogoce predvidevati o ostalih dveh melodijah. Melodicni obrazec za genealogijo, zapisan na prvem foliju, je bil po B. Stäbleinu splošno poznan v nemških deželah, najti pa ga je mogoce tudi v praških rokopisih in praških 24 Schlager, Alleluia-Melodien, zv. 2, 677. 25 Žurek, Jirí, Graduale Bohemorum. Proprium Sanctorum, Praga: Krystal OP s.r.o., 2011, 142, 144. Rokopisa sta: Sedlcany, Mestské muzeum, M 4 (ok. 1530–1550); Hradec Králové, Muzeum východních Cech, Hr 57 (gradual iz kraja Žíželice, 1550–1553). 26 Pikulik, Jerzy, »Spiewy ordinarium ’Ungaricum’ v polskich rekopisach przedtrydenc­kich«, Muzyka 25 (1980), 51 (povzetek). 27 Kiss, Gábor, Ordinariums-Gesänge in Mitteleuropa, Monumenta monodica medii aevi, Subsidia 6, Kassel: Bärenreiter, 2009, 211–212 (Sanctus 127). Kiss navaja sledece ceške vire (oznake mestoma posodobljene): Praga, Knihovna Národního muzea, XIII B 2; Praga, Knihovna Národního muzea, XII A 1; Praga, Knihovna Národního muzea, II C 7 (iz kraja Jistebnice); Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, 15501 (iz kraja Kutná Hora); Wroclaw, Biblioteka Uniwersytecka, B 1714 (iz Prage); Praga, Universitní knihovna, XIV A 1; Praga, Knihovna Národního muzea, XIII A 2 (gradual bakalavra Martina iz leta 1512); Praga, Knihovna Národního muzea, XII A 23 (iz kraja Melnik); Brno, Archiv mesta Brna, Svatojakubská knihovna, Ms 1. 28 Melodija je bila ocitno poznana v vec variantah; verzija iz Wroclawa, Biblioteka Uniwersytecka, B 1714 – ta je objavljena v Kissovi izdaji – se nekoliko razlikuje od tiste v glagolskem fragmentu. tiskih.29 Tudi glasba neidentificiranega speva izgleda podobna nekemu melo-dicnemu obrazcu, saj sestoji ohranjeni del iz trikratne ponovitve iste melodije – od prvega nastopa je ohranjen le zakljucek (fol. 2r, vrsta 1). Sledi koncni »amen«. Melodija je nekoliko podobna konturi melodije sledece aleluje, a to je najverjetneje le slucajno tako. Glasbena pisava fragmenta izgleda delo profesionalca, ceravno glasbeni zapis ni brez pomanjkljivosti, zlasti kar zadeva povezavo med besedilom in glasbo. Podpisovanje zlogov besedila je mestoma dvoumno (fol. 2v, zadnja beseda v prvi vrsti, »pravedni«; fol. 2v, zadnja beseda v zadnji vrsti, »slavi«), nekajkrat pa sta po dva zloga podpisana istemu notacijskemu znaku, kar je goto-vo napaka (fol. 2r, druga vrsta: punctum na f ocitno pripada dvema zlogoma: »i pominuvšim«; nekoliko dalje, po climacusu f-e-d pripadata dva punctuma na e trizložni besedi »vrjemeni«). Zdi se, da je imel notator težave pri prilaga­janju melodij, zamišljenih za latinska besedila, njihovim slovanskim prevodom, ali povedano obratno, da je imel težave pri dodeljevanju zlogov slovanskega besedila melodijam latinskih besedil. To je mogoce vzeti kot kazalec, da je vsebina fragmenta poizkus, morda prvi in ne povsem uspešni, kako prenesti latinske speve v starocerkvenoslovanski jezik. Na fragmentu je mogoce prepoznati tri notatorske roke. Razlike v pisavi so vidne zlasti ob primerjavi aleluje in Svet. Pisava slednjega kaže tanjše poteze peresa in v scandicusih, ki zaznamujejo gibanje navzgor, je med posameznimi rombi razmak, kakršnega v ostalih spevih ne vidimo. Poleg tega ima podatus, ki zaznamuje dva tona navzgor, v aleluji normalno gotska obliko: sestoji iz punctu-ma in virge, tako kot v »podkovniški« gotski notaciji (nem. Hufnagelschrift). Drugace je v Svet; tu ima v virgi kot drugi ton podatusa zaznamujocem znaku poteza navzdol obliko tanke vertikale, ki daje vtis, da je kasnejši dodatek (pri-merjaj npr. znaka: fol. 2v, vrsta 3, znak 3, in fol. 2v, vrsta 4, znak 4). Slednjic je tudi zunanji izgled notacije v obeh primerih razlicen. Genealogijo je gotovo spisal isti notator kot alelujo, medtem ko se zapis neidentificiranega speva spet razlocuje od obeh drugih pisav. Punctumi so tu opremljeni s poševnimi crticami, ki so skoraj povsem odsotne v sledeci aleluji. Poleg tega izkazuje notacija poševno os, medtem ko so v aleluji znaki pokoncni. Glasbeni zapis neidentificiranega speva ni videti delo vešcega notatorja. 29 Stäblein, Bruno, »Evangelium«, Die Musik in Geschichte und Gegenwart, zv. 3, Kassel: Bärenreiter, 1954, 1625. Praška rokopisa sta: Praga, Universitní knihovna, X G 24 in XIV H 27. – V tiskanem praškem misalu, ki se hrani v knjižnici Ivana Potrca Ptuj (Katalog 4.21), vidimo genealogijo s prav to melodijo. Faksimile: Koter, Darja, »Glasbeni tiski in rokopisi 15. in 16. stoletja, ohranjeni na Ptuju«, Statut mesta Ptuj iz leta 1513, ur. Marija Hernja-Masten, Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2003, 110–111. ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK Ce povzamemo, je prva roka spisala genealogijo in alelujo, druga Svet, ki sledi aleluji, tretja pa spev pred alelujo. Iz tega je mogoce sklepati, da rokopis, ki mu je fragment nekdaj pripadal, ni nastal na obicajni nacin, tako, da bi se vsebinske enote nekega drugega rokopisa sistematicno ena za drugo prepiso-vale ali prevajale v novi rokopis. Zdi se, da je nastajal postopoma: zdaj je nekdo kopiral ali prevedel ta spev ali doloceno vsebinsko enoto, nekaj casa za njim isti prepisovalec ali kdo drugi neki drugi spev itd. To opažanje je mogoce povezati z že omenjeno sodbo o naravi rokopisa in potrjuje domnevo, da rokopis ni bil knjiga s povsem doloceno vsebino (kot npr. gradual, kirial itd.), pac pa neke vrste prirocnik, kompendij, v katerega so se brez dolocenega nacrta vnašali spevi skladno s prakticnimi potrebamo skupnosti, ki ji je pripadal. Tri roke, ki jih je mogoce razpoznati na fragmentu, se do neke mere raz­likujejo v pogledu osebnega nacina oblikovanja notacijskih znakov; sicer pri­padajo istemu tipu notacije, ki se uvršca med tipe metensko-nemške gotske notacije.30 Notacijo fragmenta je mogoce natancneje opisati takole: (1) Kot edini ton nad zlogom se uporablja le punctum. (2) Sestavljeni znaki, ki obsegajo vec kot en ton, sestojijo iz punctuma in virge. (3) Notacija ne pozna torculusa (trije toni, od katerih je srednji najvišji); omenjeno gibanje je zmeraj zapisano z zaporedjem podatusa (dva tona navzgor) in clivisa (dva tona navzdol), ki imata isti srednji ton (drugi ton podatusa je prvi ton clivisa). (4) V sestavlje­nih znakih je ocitna težnja po izogibanju virgam in zapisovanju posameznih tonov z romboidnimi punctumi. Ta težnja je vidna v climacusih (trije ali vec tonov navzdol), ki nimajo zacetne virge, še zlasti pa v notaciji Svet: Ce tanke vertikalne crtice v virgah tega zapisa razumemo kot kasnejše dopolnilo (gl. zgoraj), je bila notacija Svet prvotno povsem brez virg. Težnja po izogibanju virgam je bila znacilna za vzhodne predele Evrope; njena cista uresnicitev je tako imenovana ceška notacija (praška razlicica metenske notacije), katere znaki sestojijo zgolj iz punctumov.31 Notacija fragmenta sicer ni ceška nota­cija; vendar se izogiba virgam, kar nakazuje, da je rokopis, ki mu je fragment pripadal, nastal nekje v srednji ali vzhodni Evropi. Pisava vseh treh notatorjev izkazuje debele, tipicno gotske poteze peresa. Težko si je predstavljati, da bi takšna pisava obstajala pred 15. stoletjam, medtem ko je bila kasneje v 15. in 16. stoletju precej obicajna. Rokopis, ki mu je fragment pripadal, je moral biti spisan v tem širokem casovnem razponu: v 15. ali celo v 30 Hiley, David, in Janka Szendrei, »History of Western Notation. Plainchant«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians. Second Edition, zv. 18, London: Macmillan, 2001, 108–109. 31 Hiley, Szendrei, nav. delo, 112. 16. stoletju. Brez primerjav vecjega števila drugih srednje- in vzhodnoevropskih rokopisov ga casovno ni mogoce natancneje dolociti. Kot je bilo omenjeno, sta doslej znana le dva srednjeveška glagolska roko­pisa (oz. fragmenta) z glasbenim zapisom. Ce primerjamo ljubljanskega s praškim, vidimo podobnosti in razlike. Fragmenta ne izhajata iz istega kode­ksa: formata sta razlicna, tako tudi oblikovanje strani;32 nobenega od piscev praškega fragmenta ni mogoce prepoznati med notatorji ljubljanskega; tudi z ozirom na tip notacije se fragmenta razlikujeta: vsaj eden od v praškem fragmentu notiranih spevov je zapisan v pravi ceški notaciji,33 medtem ko je ta v ljubljanskem fragmentu prisotna le pogojno. Kar zadeva paralele, je zani­mivo, da vsebujeta oba fragmenta ordinarijske speve.34 Praški fragment bi bil lahko ostanek kiriala, medtem ko je tip kodeksa, ki mu je pripadal ljubljanski fragment, nedolocljiv. Fragment je ocitno ostanek koralnega rokopisa, nastalega za neko sku­pnost, ki je opravljala zahodno liturgijo, vendar v starocerkvenoslovanskem jeziku. Po mnenju izvedencev35 kažeta tako hrvaška glagolska pisava kot hrva­ška redakcija starocerkvenoslovanskega jezika, v kateri so spisana besedila, da je fragment hrvaškega izvora. To bi pomenilo, da mu je treba iskati mesto nastanka in uporabe na podrocjih, kjer je obstajalo srednjeveško glagoljaštvo, to pa je bilo zlasti vzdolž jadranske obale. Vendar obstojijo kazalci, da fragment ne izvira s Hrvaške. Vzdolž jadranske obale je bil tip metensko-nemške gotske notacije, kot jo vidimo na fragmentu, docela nepoznan, saj se je tam uporabljala kvadratna notacija.36 Poleg tega kažejo ohranjene melodije in še zlasti njihove melodicne variante, da so bile prepisane oz. prevedene iz srednjeevropskih rokopisnih predlog.37 32 Vajs, »Über den liturgischen Gesang der Glagoliten«, 431, faksimili na 434–435. 33 Faksimile v nav. delu, 434. Slovansko besedilo tega speva je pisano v poznogotski kurzivi. 34 Fragment iz Strahova obsega dva para Sanctus – Agnus in Credo. Vajs, »Über den litur­ gischen Gesang der Glagoliten«, 431. 35 Profesorica Vanda Babic s FF v Ljubljani. 36 To je razvidno iz porocil, ki jih je o svojih terenskih raziskavah podajal Albe Vidakovic: Vidakovic, Albe, »Izvještaj o terenskom radu na sakupljanju i proucavanju starih muzic­kih kodeksa«, Ljetopis Jugoslavenske akademije 60, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1955, 412–414; Vidakovic, Albe, »Izvještaj o radu na sakupljanju muzickih neumatskih kodeksa i o pregledu knjižnica u Splitu, Trogiru i Hvaru«, Ljetopis Jugoslavenske akademije 61, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1956, 501–511; Vidakovic, Albe, »Tragom naših srednjovjekovnih neumatskih glazbenih ruko­pisa«, Ljetopis Jugoslavenske akademije 67, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1963, 364–392. 37 V tej zvezi velja omeniti, da se prevodi, ki jih vidimo v glagolskem fragmentu, ne ujemajo s tistimi v prvem hrvaškem tiskanem glagolskem misalu iz leta 1483. (Faksimile: Misal po zakonu rimskoga dvora, ur. Ivo Frangeš, Zagreb: Liber, Mladost, 1971). Ta tisk vkljucuje ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK Iskanje srednjeevropske glagoljaške skupnosti nas nujno pripelje do bene­diktinskega samostana Emauzy v Pragi. Tega je leta 1346 ustanovil cesar Karel IV. in leta 1347 je tja prispela skupina dalmatinskih menihov, ki so opravljali slovansko glagoljaško liturgijo.38 Leta 1419 so samostan prevzeli husiti, vendar se zdi, da so ohranili slovansko bogoslužje.39 Domneva, da je rokopis, ki mu je fragment pripadal, nastal v Emauzy, se zdi verjetna, ceravno je nedokazljiva. Problematicnost de domneve je, da husiti niso opravljali liturgije v starocerkve­noslovanskem jeziku.40 Da bi fragment lahko pripisali skupnosti imenovanega samostana, bi moral nastati pred letom 1419, kar pa je z ozirom na njegove glasbenopaleografske znacilnosti manj verjetno. najmanj tri od štirih besedil fragmenta. Genealogija je v misalu evangeljska perikopa praznika Marijinega rojstva (nav. izdaja, 339, desni stolpec); aleluja je med vec alelujami za godove mucencev ne škofov (nav. izdaja, 370, levi stolpec); Svet je ob koncu serije mašnih prefacij (nav. izdaja, 241, desni stolpec). V tiskanem misalu ima aleluja Laetamini in domino povsem drugi prevod; v ostalih dveh besedilih so vsaj ortografske razlike (»savaot« je »sabaot« v tiskanem misalu; »osija« je »iosija« v tiskanem misalu itd.). 38 Benešovská, Klára, in Katerina Kubínová, »The Beginnings of the Monastery and its Architecture«, The Slavonic Monastery of Charles IV. Devotion, Art, Literary Culture, Praga: Artefactum, 2016, 12, 14. 39 Benešovská, Klára, »The Fate of the Monastery from the 15th to the 21st Centuries«, The Slavonic Monastery of Charles IV. Devotion, Art, Literary Culture, Praga: Artefactum, 2016, 130. 40 Cermak, Václav, in Tomáš Slavický, »Glagolitic Literature«, The Slavonic Monastery of Charles IV. Devotion, Art, Literary, Culture, Praga: Artefactum, 2016, 34, 36. Ljubljana, NUK, fragment glagolskega koralnega rokopisa Fol. 1r ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK Fol. 1v Fol. 2r ¦ Fragment glagolskega koralnega rokopisa iz NUK Fol. 2v Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem Pri razpravljanju o srednjeveškem liturgicnem enoglasju se glasbena zgodovina posveca predvsem študiju koralnih rokopisov. Iz teh je razviden predmet zanimanja sam: glasba, kot je obstajala v danem srednjeveškem okolju. Vendar pa koralni rokopisi ne morejo posredovati pogleda od zunaj: tistega, kar bi v zvezi s petjem, glasbo opazil in zaznal nakljucni obiskovalec in kar so poznali v danem okolju živeci ljudje. O vsem tem lahko govorijo drugi viri, tisti, na osnovi katerih si je mogoce ustvariti predstavo o vsakdanjem o življenju posameznih srednjeveških skupnosti. Med temi viri so listine, s katerimi so se ustanavljala v njih dolocena litur­gicna opravila, ki so vkljucevala tudi glasbo, gregorijanski koral. Te listine so zapisi pogodb: darovalec je del svojega imetja ali prihodkov poklonil doloceni cerkvi, v njej delujoci bratovšcini ali posamezniku, in sicer kot placilo za v listini doloceno liturgicno opravilo s pripadajocim petjem. Za razumevanje tega pojava je pomembno dejstvo, da je bila liturgija, ki je pogosto vkljucevala petje, tj. gregorijanski koral, v srednjem veku družbeni institut, kot taka pa je morala biti utemeljena v gospodarskem redu družbe. V tem smislu so se ustanavljali beneficiji, duhovniške službe, in v tem smislu se je placevalo oz. materialno omogocalo dodatno obredje, ki naj bi ga na željo ustanovitelja in placnika v doloceni cerkvi opravljal bodisi en bodisi vec duhovnikov. Razprava obravnava tiste listine s srednjeveške Kranjske, s katerimi se je ustanavljalo doloceno obredje in ki pri tem izrecno omenjajo bodisi petje * Besedilo temelji na naslednjih avtorjevih objavah: (1) »Chanting in Rural Environments in the Later Middle Ages: Witnesses from Carniola, Styria and Carinthia«, International Medieval Congress, University of Leeds, julij 2010 (referat); (2) »Petje v srednjeveških obrednih ustanovah na Kranjskem«, De musica disserenda 7/2 (2011), 95–114. ali pa prisotnost ucitelja, kar implicira pevsko sodelovanje ucencev. Tovrstne listine so bile že veckrat predmet glasbenozgodovinskih razprav.1 Njihova zadnja obravnava, ki zajema celotno Slovenijo, jih navaja 27.2 To število se je v zadnjem casu povecalo in samo s Kranjske je zdaj znano 37 listin, ki se nanašajo na ustanovitev novega obredja in pri tem izrecno omenjajo glasbo. To število skoraj gotovo ni dokoncno. Glasbo zadevajoci iztržki iz teh listin so navedeni v preglednica 4 (ob koncu razprave).3 Srednjeveške listine so svojevrstna besedila: Z njimi so se dolocale stvari, ki naj bi se uresnicile šele po njihovem zapisu. Take niso porocila ocividcev, zaradi cesar se je zmeraj umestno spraševati, ali je tisto, kar je v njih zapisano, 1 Cvetko, Dragotin, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: DZS, 1958, 38–40; Janez Höf ler, Tokovi glasbene kulture na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970, 17–18. 2 Höfler, Janez, »Glasba v poznosrednjeveških beneficijih na Slovenskem«, Srednjeveška glasba na Slovenskem in njene evropske vzporednice, ur. Jurij Snoj, Ljubljana: Založba ZRC, 1998, 85–94. 3 Upoštevane so bile samo v sodobnih objavah dostopne listine in regesti. Ustanovne listine samostanov, kapitljev in ljubljanske škofije niso bile vkljucene v obravnavo. – Viri, po katerih so bile zbrane v preglednici navedene listine, so: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, 12 zv., Ljubljana: Mestni arhiv, 1956–1968 (v preglednici GZL z ustrezno oznako; vse v to razpravo zajete listine je transkribiral Božo Otorepec); Baraga, France, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Acta ecclesiastica Sloveniae 17, Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1995 (v preglednici Baraga z ustrezno številko dokumenta); Komatar, Franc, »Kranjski mestni arhiv«, Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1913/14, Kranj, 1914, 3–32 (v preglednici Komatar s številko dokumenta); Žnidaršic Golec, Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinske­ga koncila, Acta ecclesiastica Sloveniae 22, Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti, 2000 (v preglednici Žnidaršic Golec z navedbo strani); Hitzinger, Peter, »Auszug aus dem Schriftenregister der Stadt Stein«, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 20 (1865), ur. A. Dimitz, Ljubljana: Historischer Verein für Krain, 1865, 109–111 (v preglednici Hitzinger z navedbo strani); Elze, Theodor, »Historische Miscellen über Stadt und Land«, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 19 (1864), ur. A. Dimitz, Ljubljana: Historischer Verein für Krain, 1864, 89–95 (v preglednici Elze z navedbo strani); Veider, Janez, Stara ljubljanska stolnica, Ljubljana, 1947 (v preglednici Veider z navedbo strani); Kos, Milko, »Iz metliškega mestnega arhiva«, Etnolog 10–11 (1937–1939), 25–49 (v preglednici Kos z navedbo strani); Rijavec, Andrej, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana: Slovenska matica, 1967 (v preglednici Rijavec z navedbo strani). Navedki so v preglednici 4 podani natancno tako kot v navedenih objavah; prepisovalske napake, ceprav nekajkrat nedvomne, niso popravljene. – Strogo vzeto se z nekaj od 37 listin ne ustanavlja novo obredje, omenja pa se petje, tako npr. v listinah: Šmarna gora 1450, novomeški franciškani 1514. Za druge tovrstne omembe petja gl. Snoj, Jurij, in sodelavci, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 84. – V prvi verziji tega besedila (De musica disserenda 7/2 (2011)) je bilo zajeto in obravnavano 33 listin; tem so tu dodane še 4 kasneje opažene listine oz. njihovi opisi. ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem tudi v resnici obstajalo. Poleg tega so besedila listin kot pravna besedila svo­jega casa do dolocene mere formalizirana: oblika besedila sledi ustreznemu vzorcu; v besedilih listin se pojavljajo stalne fraze, ki vzbujajo vtis, da so listin­skobesedilni stilemi in da so se prepisovale avtomaticno.4 Tako se mestoma vzbuja dvom, ali je bila dana vsebinska sestavina v resnici mišljena ali pa je le prepisana formula. A tudi ce predpostavimo, da so verni odraz resnicno­sti, so listinska besedila še zmeraj problematicna: pisana so v pravopisno, interpunkcijsko, oblikoslovno in sintakticno neustaljeni, pogosto neskrbni nemšcini, ki izgleda vcasih kot neurejen zapis govora. V detajlih so ta besedila veckrat nedorecena, nenatancna ali celo protislovna in mestoma se zapisano ne zdi možno. Tudi dolocila v zvezi z obredjem in glasbo so veckrat nejasna, nenatancna ali dvoumna. Ker zadevajo obravnavane listine liturgijo, se pojavljajo v njih izrazi za posamezne obrede, in sicer tisti, ki so bili v rabi v pogovorni nemšcini na Kranjskem. Ti izrazi sami po sebi niso razumljivi in potrebujejo razlago. Prvi del tega spisa skuša zato odgovoriti na vprašanje, katero obredje natancno se v obravnavanih listinah omenja, kar s stališca glasbe pomeni, kateri spevi ali katere skupine spevov so v njih bodisi izrecno omenjene ali pa implicitno mišljene. V drugem delu spisa je na osnovi listinskih omemb, ki so najveckrat kratke, podan tipizirani izgled v listinah navajanih obredov. Zadnji del poda­ja splošne ugotovitve ter presoja glasbeno pojavnost, omenjano v listinah, s širšega zornega kota. 1 Posvetimo se vprašanju, kaj je z izrazi, ki oznacujejo posamezne dele obredja, dejansko mišljeno. Za mašo se rabita dva izraza: »mess« in »ampt« (v vec pisnih razlicicah). Ob izrazu »ampt« je zelo pogosto dolocilo »gesungen« ali pa glagol »singen«, pri izrazu »mess« pa dolocilo »gesprochen«; zveza »singen mess« se v vsem obravnavanem gradivu pojavi le enkrat.5 S tem je precej jasno nakazana razlika med tiho, zgolj brano mašo in mašo, katere besedila so bila peta. Dolocilo »singen« se ob izrazu »ampt« pojavlja tako pogosto, da je upraviceno domnevati, da je z izrazom »ampt« mišljena peta maša tudi v primerih, ko to ni izrecno izraženo. Samostalnik »ampt« se kaže torej kot glasbeni termin. Podobno lahko sklepamo, da je z izrazom »mess« 4 O vsebinskih, oblikovnih in slogovnih vidikih kranjskih listinskih besedil, sicer nekoliko starejših, gl. Kos, Dušan, Pismo, pisava, pisar, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1994, 18–25, 91–188. 5 Novomeška listina iz leta 1428. mišljena govorjena, tiha maša tudi takrat, ko nastopi ta beseda sama, brez dolocila »sprechen«. Ce pomeni »ampt« peto mašo, se moramo vprašati, kaj je bilo v njej peto. Izraza »singen« ali »gesungen« se v tej zvezi gotovo ne nanašata na katero koli petje, ki bi se oglašalo med obredom, pac pa na enoglasno petje latinskih mašnih besedil. V »mess« so bila ta zgolj brana, v »ampt« pa peta. Mišljeno je bilo torej liturgicno enoglasje, gregorijanski koral. To je razvidno iz subjekta petja oz. govorjenja: Posredno ali neposredno so kot tisti, ki govorijo ali pojejo, navedeni le duhovniki, bodisi eden bodisi vec, nekajkrat pa se ob njih pojavi tudi ucitelj, kar dejansko pomeni ucitelj z ucenci. Tisto, kar naj bi peli duhovniki, so morala v prvi vrsti biti liturgicna besedila sama, se pravi, gregorijanski koral. V srednjeveški maši so se lahko pela domala vsa mašna besedila, tako spremenljiva kot nespremenljiva. Nekatera od teh so bila prvenstveno name-njena zboru, sholi (tako petero spevov mašnega proprija: introit, gradual, aleluja, ofertorij, komunio), druga celebrantu (oratio, berilo, evangelij, secreta, praefatio, postcommunio). Postavlja se vprašanje, ali naj bi se v »ampt« pelo vse to ali pa le del tega. Domnevati smemo, da je celebrant pel zlasti tisto, kar je bilo v samem obredu namenjeno njemu: zgoraj navedene mašne molitve in obe berili, poleg tega pa morda še kaj. To domnevo potrjujejo nekateri listinski navedki: Slatkonjeva listina iz leta 1515 izrecno omenja peti evangelij, metliška pa pete kolekte, tj. mašne molitve.6 Po isti metliški listini celebrant poje tudi sekvenco, sredi katere naj bi se, držec sveto hostijo, trikrat obrnil; ker govori listina o maši sv. Rešnjega telesa, je morala biti ta sekvenca Lauda Sion salvatorem, delo Tomaža Akvinskega. Morda je celebrant poleg tega pel še Praefatio in zakljucni Ite missa est, dialoški besedili, namenjeni njemu in sholi. Vse navedeno z izjemo sekvence se je pelo po nekaj preprostih recitacij­skih glasbenih obrazcih, ki so jih duhovniki lahko znali na pamet, tako da za tovrstno peto mašo niso potrebovali posebnega glasbenega rokopisa. Teže si je predstavljati, da bi celebrant sam pel tudi le sholi namenjene speve, od katerih je imel vsak svojo lastno melodijo, zapisano v gradualu. Za petje teh spevov je bil naceloma potreben zbor, ki bi ga lahko sestavljalo vecje število duhovnikov ali pa ucenci. Listinske dolocbe glede tega, kdo natancno naj opravi mašni obred, niso zmeraj jasne; v nekaterih primerih pa je vendarle ocitno, da je mišljen bodisi en sam duhovnik ali pa skupina. V primerih, ko Listina z dne 11. 6. 1466. Da se v tej listini dolocilo »die hernach gestimbtten geleiten singen und haltten« nanaša na mašne molitve, je razvidno iz nadaljevanja, ki se glasi: »daselbst ain ampt von gotczleychnam, in aller der mas als das obm mit seinen colecten und mit ordnug westimpt und begriffen ist, si[n]gen«. ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem naj bi peto mašo opravljalo vec duhovnikov ali pa celebrant in ucenci, smemo z dolžno previdnostjo dopustiti možnost, da so se peli tudi spevi mašnega proprija; peta maša, ki naj bi jo opravljal en sam, pa je najverjetneje vkljucevala le duhovnikovo glasbeno recitacijo mašnih beril, treh mašnih molitev, morda pa še prefacije in sklepnega odpusta (Ite misa est). V listinskih dolocilih je veckrat natancneje navedeno, katera maša naj bo bodisi peta ali govorjena – se pravi, kateri mašni proprij naj se izbere. Z ozirom na to, da je med obravnavanimi listinami najvec takih, ki ustanavljajo spominsko obredje za umrle clane ustanoviteljeve družine, je maša, ki jo dolocajo, najpogosteje »seelampt« (v razlicnih pravopisnih enacicah). To ne more biti nic drugega kot peta zadušnica, Missa pro defunctis, se pravi maša, katere prvi spev, introit, je Requiem aeternam. V enem primeru je ta maša tudi v resnici navedena kot »gesungen requiem«.7 Zadušnico je vseboval vsak srednjeveški misal, in tako jo najdemo tudi v oglejskem tiskanem misalu iz leta 1494, ki posreduje liturgijo, kakršna je veljala v oglejskem patriarhatu in tako tudi na Kranjskem.8 Ob zadušnicah se v listinah pojavljajo še votivne maše: maše, ki ne pripada­jo ne temporalu ne sanktoralu in so tako zunaj osnovnega liturgicnega letnega cikla. V poznem srednjem veku so bili pogosti ponavljajoci se tedenski ciklusi sedmih votivnih maš, od katerih je bila vsaka posvecena drugi svetosti: nedelj-ska npr. sv. Trojici, cetrtkova sv. Rešnjemu telesu, sobotna Mariji. V obravna­vanem gradivu sta dva takšna tedenska cikla, ki se le malenkostno razlikujeta (gl. preglednico 1). V zadevnih listinah sta navedena samo vsebinsko, se pravi brez natacnega dolocila, kateri mašni proprij se z njima povezuje. Pricakovali bi, da bi nam pri natancnejši dolocitvi proprijev teh maš pomagal oglejski misal, ki je veljal tudi na Kranjskem, vendar vsebuje ta tisk spet nekoliko drugacen tedenski ciklus votivnih maš. Ne glede na to smemo z veliko mero verjetnosti predpostaviti, da je imela maša sv. Trojice v obeh kranjskih ciklusih proprij z introitom Benedicta sit, cetrtkova maša sv. Rešnjega telesa proprij z introitom Cibavit eos ex adipe9 in petkova sv. Križa proprij z introitom Nos autem, ki je v Slatkonjevi listini iz leta 1515 tudi izrecno imenovan. Tedenski ciklus slutimo še v listini iz leta 1499, kjer je za ponedeljek dolocena peta zadušnica, za petek 7 Listina iz leta 1534. 8 Missale Aquileiense, Augsburg: Erhard Ratdolt, 1494, Officium defunctorum, fol. XXXVI (ljubljanski izvod: NUK, R 13 349, Katalog 4.4). Kot zanimivost naj bo omenjeno, da v zadušnici oglejskega tiska kot sekvenca ne nastopi Dies irae, pac pa Cum sit omnis caro fenum. 9 To je introit praznika sv. Rešnjega Telesa; kot tak je prisoten tudi v Missale Aquileiense, fol. CII. pa maša, posvecena Kristusovemu trpljenju,10 in v novomeški listini iz leta 1518, ki doloca pet tedenskih maš. Preglednica 1: Tedenski ciklusi votivnih maš Dan Listina iz 1435 Listina iz 1439 Missale Aquileiense: introit ned. sv. Trojica sv. Trojica De s. Trinitate: Benedicta sit sancta Trinitas pon. verne duše verne duše De sapientia: Lex domini irreprehensibilis tor. angeli razhod apostolov De s. Spiritu: Spiritus domini replevit orbem sr. sv. Nikolaj spoznavalci De angelis: Adorate Deum omnes angeli cetr. sv. Rešnje telo sv. Rešnje telo De caritate: Caritas Dei diffusa est pet. sv. Križ sv. Križ De cruce: Nos autem gloriari oportet sob. sv. Marija: vnebovzetje sv. Marija De veneratione b. Mariae: Salve sancta parens V smislu tedenskega ciklusa votivnih maš je mogoce razlagati tudi maše tistih ustanov, ki dolocajo le eno mašo na teden: Z listino iz leta 1417 je bila ustanovljena peta sobotna maša, posvecena sv. Mariji, tako kot v vseh treh zgo-raj navedenih ciklih; listina iz leta 1445 doloca, da naj ljubljanska bratovšcina sv. Rešnjega telesa oskrbi vsak cetrtek peto mašo; ceprav ni navedeno, je bila ta skoraj gotovo maša sv. Rešnjega telesa z introitom Cibavit eos; ista maša je za cetrtke predpisana tudi v metliški listini iz leta 1466, kjer je v okviru spomin­skega obredja dolocena še za praznik sv. Rešnjega telesa, in sicer dvakrat (na ta praznik). Podobno doloca Slatkonjeva listina iz leta 1515 za vsak petek mašo sv. Križa, ki je tu izrecno imenovana po svojem introitu kot »nos autem«. Peto Marijino mašo predpisujeta še listina z dne 13. (ali 20.) 7. 1466 in listina iz leta 1534; v teh dveh primerih je doloceno, naj se v okviru spominskega obredja obhaja enkrat na leto. Ker je obstajalo vec Marijinih maš, se proprija teh dveh letnih maš ne da natancneje dolociti. Poleg teh maš se v listinah nekajkrat pojavi oznaka »lobampt«.11 S tem je verjetno mišljena peta maša nedolocene hvalilne vsebine, ki je natancneje ni mogoce opredeliti in katere proprija ni mogoce dolociti: že omenjeni oglejski misal, ki je veljal tudi na Kranjskem, nima nobene maše, ki bi jo bilo mogoce prepoznati kot »lobampt«. Kjer koli je v srednjem veku obstajala liturgija, se je vsebinsko ravnala po letnem liturgicnem ciklusu, temporalnem in sanktoralnem. Ker se je z obravnavanimi listinami ustanavljalo obredje, ki je predstavljalo dodatek temporalnemu in sanktoralnemu ciklusu, je razumljvo, da le-ta ni predmet 10 GZL X/99; besedilo te listine ni v celoti objavljeno. 11 Listine z dne 1. 11. 1513, 1. 12. 1513 in iz leta 1515 (Slatkonjeva listina). ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem njihovih dolocb.12 V vsem obravnavanem gradivu je temporalna oz. sankto­ralna liturgija omenjena le dvakrat: V listini iz leta 1439, ki doloca, naj se na kvatrne nedelje, se pravi na nedelje po štirih kvatrnih tednih, in na Marijine praznike pojeta dve maši, in sicer temporalna (maša ustrezne nedelje) oz. na Marijine praznika ustrezna Marijina, za njo pa še zadušnica. Drugic je tem­poralna maša dolocena v ustanovi cesarja Friderika III.,13 po kateri naj bi se na enem od oltarjev v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani peli vsak dan dve maši: zjutraj Marijina, dopoldne pa temporalna. Ce od mašne liturgije preidemo k oficijski, srecujemo tudi tu tisto, kar naj bi se opravljalo po želji ustanoviteljev: v vseh primerih je to le oficij za rajne. V mnogih listinah, ki predpisujejo spominsko obredje, se pojavlja izraz »vigili«. V liturgicni terminologiji pomeni izraz vigilija med drugim vecer pred pra­znikom oz. tisti del liturgije danega praznika, ki poteka na njegov predvecer. V sklopu oficija za rajne bi morala biti vigilija torej tisti njegov del, ki poteka na predvecer spominskega dne. To bi morale biti vecernice, vespere, vendar je iz konteksta razvidno, da »vigili« niso vecernice, pac pa jutranjice (matutin) in morda tudi še jutranjicam sledece hvalnice (lavde). Za vigilijo je v listinah skoraj zmeraj navedeno, naj bo peta. Kot v primeru zgoraj obravnavanega izraza »ampt« se tudi pri »vigili« izraza »singen« ali »gesungen« pojavljata tako pogosto, da se vzbuja vtis, da je bila vigilija peta tudi takrat, ko to ni izrecno navedeno.14 Kot vsake pete jutranjice so bile tudi jutranjice za rajne dolg obred, sestojec iz invitatorija, invitatorialnega psalma ter treh nokturnov, od katerih je vsak vseboval po tri antifone s psalmi in po tri lekcije z responzoriji. Vse to je pod naslovom »In vigiliis defunctorum« zapisano tudi v antifonalu iz Kranja, nastalem leta 1491.15 Za vigilijo, še zlasti, kadar je navedeno, da naj bo peta, si smemo torej predstavljati prav to.16 Drugi izraz, ki ga pogosto srecujemo v sklopu oficija za rajne, je »place­bo«. Nedvomno se nanaša na antifono Placebo domino in terra viventium, ki 12 Dolocila glede osnovnega letnega liturgicnega ciklusa bi lahko vsebovale ustanovne listine samostanov, kapitljev, škofije, ki jih tukajšnja obravnava ne zajema. Listina o ustanovitvi ljubljanske škofije je obravnavana v tej knjigi, str. 337. 13 Listina, izdana po letu 1452. Vsebina te domnevno neohranjene listine je znana le iz kas­ nejšega zapisa; izdana je moral biti po letu 1452, ko je Friderik III. postal cesar. 14 Brez dolocila za peto podajanje se izraz »vigili« pojavlja le v listinah iz let 1414, 1435, 1513, 1515, 1518 in 1534. A z izjemo listine iz leta 1534 opravlja vigilijo v vseh teh primerih bodisi vecje število duhovnikov ali pa sodeluje pri njej ucitelj. To napeljuje k domnevi, da je tudi v teh listinah posredno doloceno petje. 15 NŠAL, Rkp 18, fol. 246v–248v. Faksimile: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Snoj, Jurij, in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudo­ mányos akadémia, Zenetudományi intézet, 2007. 16 Primerjaj slovenski izraz »bilje«, kot ga rabi npr. Ivan Cankar, Hlapci, I, 2. je prva antifona v prvih vecernicah imenovanega oficija. Domnevati smemo, da z izrazom »placebo« ni mišljena la ta antifona, pac pa celotne vecernice, ki obsegajo pet antifon s psalmi, kratko berilo z responzorijem ter kantik Magnificat z antifono, kot je vse to zapisano v že omenjenem antifonalu iz Kranja.17 V listini iz leta 1439 je izrecno navedeno, da naj bo »placebo« pet, v listinah iz 1466 in 1515, da naj bo govorjen, medtem ko navajata listini iz leta 1513, ki se nanašata na isto ustanovo, za »placebo« sodelovanje ucitelja, kar nakazuje možnost petja. Ocitno je bilo »placebo« možno bodisi peti ali pa le brati. Razlago, po kateri naj bi bil »placebo« vecernice oficija za rajne, neko­liko moti dejstvo, da se redoma pojavlja po »vigiliji«, medtem ko bi moral biti pred njo, saj so v oficiju vecernice zmeraj pred jutranjicami. Prav tako moti nekajkratna navedba, da naj bo »placebo« na grobu.18 To daje vtis, kot da je »placebo« neki težko dolocljivi obred zunaj oficija, ki pa je vkljuceval imenovano vecerniško antifono, po kateri je bil prepoznaven. Zunaj oficija in maše, vendar pa v sklopu spominskega obredja za rajne, je še obred, ki je v slovenskih regestih oznacen kot »libera«.19 Ta izraz se nanaša na responzorij Libera me Deus de morte aeterna, ki je del jutranjic oficija za rajne in je v tej vlogi prisoten tudi v kranjskem antifonalu.20 Vendar je bil responzorij Libera me stoletja tudi del pogrebnega obreda,21 poleg tega pa še sestavni del spominskega obreda na grobu, ki ga v obravnavanih listinah srecamo tudi pod izrazom »exsequies«.22 »Libera« in »exsequies« sta dozdevno isti obredni obisk groba, ki je po imenovanem responzoriju, ki bi mogel biti pet, vkljuceval še besedila, ki bi se lahko pela po kakem glasbenorecitacijskem obrazcu.23 Izrazi za dele obredja so prikazani v preglednici 2. V obravnavanih listinah se omenjajo tudi nekateri posamicni spevi: mari­janske antifone Salve regina,24 Maria mater gratiae in Gaude Dei genetrix,25 17 NŠAL, Rkp 18, fol. 245v. 18 Po listini iz leta 1439 je na grobu peti »placebo«, po listinah iz let 1466 in 1515 pa je na grobu govorjeni »placebo«. 19 Slovenski regesti listin iz let 1483, 1485, 1494 in 1522. 20 NŠAL, Rkp 18, fol. 248r. 21 Gl. Prešernovo pesem Prekop. 22 Listina iz leta 1466 in slovenski regest listine iz leta 1522. 23 Tako je mogoce soditi po podobi tega obreda v stoletja mlajšem ljubljanskem »Wolfovem« ritualu: Compendium ritualis Romani usibus dioeceseos Labacensis accomodatum, Ljubljana: J. Blaznik, 1844, 185–187 (»De officio faciendo in exequiis, absente corpore defuncti, et in die tertio, septimo, trigesimo et anniversario«). 24 Listini iz let 1435 in 1449. 25 Slednji dve antifoni sta v listini iz leta 1516; v listini (ali njenem prepisu) sta obe zapisani napacno. Prva beseda druge antifone je v prepisu listine zapisana kot »bende«, kar bi lahko ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem responzorij Homo quidam fecit,26 ki je del oficija sv. Rešnjega telesa, himnus Pange lingua, del istega oficija. Tantum ergo je le ena od kitic himnusa Pange lingua.27 Posredno sta navedeni še dve sekvenci: Ecce panis angelorum28 je ena od kitic sekvence Lauda Sion salvatorem, ki pripada maši sv. Rešnjega Telesa, Recordare Jesu pie29 pa je kitica sekvence Dies irae dies illa iz maše zadušnice. Preglednica 2: Obredna terminologija v listinah obrednih ustanov Izvirni izraz Pomen ampt peta maša mess tiha maša seelampt peta zadušnica lobampt peta maša nedolocene hvalilne vsebine vigili pete jutranjice in hvalnice oficija za rajne placebo vecernice oficija za rajne libera obredni obisk groba exsequies obredni obisk groba 2 Skušajmo v naslednjem delu prispevka opisati v listinah navedene obrede, in sicer tako, da sestavimo na osnovi opisov in omemb, kot se pojavljajajo v razlicnih listinah, njihovo najpopolnejšo možno obliko; kaj od opisanega je v posamicnih primerih dejansko obstajalo, je razvidno iz povzetkov v preglednici 4. Kot je bilo omenjeno, se je z obravnavanimi listinami najpogosteje ustanavljalo spominsko obredje za clane ustanoviteljeve družine ali pa, po njegovi smrti, za njega samega. To obredje naj bi se v vecini primerov opravljalo enkrat letno, v nekaj primerih pa tudi veckrat, npr. vsak kvatrni teden ali celo vsak teden.30 Spominsko obredje se je zacelo na predvecer dolocenega dne s petimi jutranjicami in hvalnicami oficija za rajne. Temu je sledil peti »placebo«, domnevno pete vecernice, ki so bile lahko tudi na grobu, ali »exsequies«, obredni obisk groba. Slatkonjeva listina iz leta 1515 doloca, da naj se na grobu najprej zapoje Recordare, se pravi ena od kitic sekvence Dies irae, bila napacno prebrana beseda »Gaude«; obstojijo tudi antifone z zacetnimi besedami Sancta Dei genetrix in Virgo Dei genetrix. 26 Listini iz let 1440 in 1444. 27 Pange lingua je omenjen v listini iz leta 1444, Tantum ergo pa je naveden v isti listini iz leta 1444 ter še v metliški listini iz leta 1466. 28 Isti dve listini iz let 1444 in 1466. 29 Slatkonjeva listina iz leta 1515. 30 Listini iz leta 1439 in z dne 13. / 20. 7. 1466. cemur naj sledi peti »placebo«. Drugi dan zjutraj je bila peta maša zadušnica. Ce jo je opravljalo vec duhovnikov, so se poleg tega, da je eden od njih glasbeno recitiral berila in mašne molitve, mogli peti tudi spremenljivi mašni spevi. Sredi maše se je molila splošna spoved in izrecene so bile prošnje za pokojne iz ustanoviteljeve družine, ki so bili lahko tudi izrecno imenovani. Mesto spovedi in prošenj je bilo ocitno nekje med bogoslužjem besede in evharistijo: prošnje so bile po evangeliju31 in tako tudi splošna spoved,32 za katero pa je v enem primeru doloceno podobno mesto pred spreobrnenjem.33 Peti zadušnici so pogosto sledile še govorjene maše in tem ponovni obisk na grobu, kjer naj bi bil še enkrat »placebo« ali »exsequies«.34 Drugo, kar se je z obravnavanimi listinami ustanavljalo, so bile votivne maše: že omenjeni tedenski ciklusi vsakodnevnih votivnih maš ali pa posame­zne periodicno se ponavljajoce votivne maše, ki so se obhajale bodisi enkrat na teden, na kvatre in praznike ali pa enkrat letno. Te maše so bile pogosto pete in kadar jih je opravljalo vecje število duhovnikov ali pa so pri njih sode­lovali ucenci, so mogli biti v njih peti ne le celebrantu namenjeni spremenljivi deli maše, pac pa tudi spevi, namenjeni sholi. Kot pri zadušnicah je tudi pri teh mašah vcasih navedena splošna spoved, enkrat pa še prošnje za svojce ustanovitelja. Mesto, kjer naj bi bilo oboje, je primerljivo s tistim, ki se navaja za zadušnice: spoved naj bi bila po evangeliju35 ali na sorodnem mestu pred ofertorijem, skupaj s prošnjami za svojce ustanovitelja.36 Votivne maše so imele lahko tudi posebne kolekte, kot jih je dolocil ustanovitelj.37 Iz listin je mogoce razbrati še nekatere druge podrobnosti v zvezi z votivnimi mašami: Duhovnik, ki naj bi po listini iz leta 1466 obhajal cetrtkovo mašo sv. Rešnjega telesa v cerkvi sv. Nikolaja v Metliki, je moral prinesti sveto hostijo k maši in odnesti sveto hostijo od maše tako, da je ob tem pel Ecce panis in Tantum ergo, se pravi dogodku ustrezna odlomka iz sekvence Lauda Sion salvatorem in himnusa Pange lingua. Ko pa je sredi maše pel pravkar imenovano sekvenco, se je moral s hostijo v rokah trikrat obrniti proti ljudstvu. Besedilo dodaja, naj se to opravi tako, kot je navada, kar pomeni, da opisana gesta ni bila mišjena kot nekaj posebnega. Podobno dolocilo srecamo v listini iz leta 1444: tu morata pri vsakodnevni maši sv. Rešnjega telesa, domnevno v ljubljanski cerkvi sv. 31 Obe listini iz leta 1466. 32 Listina iz leta 1515. 33 Listina iz leta 1446. 34 Listine iz let 1446, 1466 (metliška), 1515 in 1522. 35 Listini iz let 1446 in 1466 (metliška). 36 Listina iz leta 1439. 37 Doloca jih metliška listina iz leta 1466. ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem Nikolaja, dva ucenca intonirati kitico Tantum ergo ali kitico Ecce panis, kar naj nadaljuje in konca ucitelj z zborom. Sorodno doloca listina iz leta 1435, naj ucenci pred vsakodnevno votivno mašo v ljubljanski cerkvi sv. Nikolaja zapojejo marijansko antifono Salve regina. Petje te antifone je bilo v poznem srednjem veku mocno razširjeno, kar prica tudi dejstvo, da je bilo njeno besedilo v 15. stoletju prevedeno v slovenšcino in zapisano v NUK, Ms 141, »Stiški rokopis«. Antifono omenja še ustanova picenskega škofa Martina,38 po kateri naj bi ucenci šole v ljubljanski cerkvi sv. Nikolaja zapeli ta spev vsako soboto, v postnem casu pa vsak vecer. Z opisom ustanove škofa Martina smo že presegli okvir votivnih maš. Zunaj tega okvira je bilo tudi spremstvo duhovnika, kadar je nesel sveto obha­jilo iz cerkve sv. Nikolaja umirajocemu na dom. To spremstvo naj bi po dveh listinah oskrbela bratovšcina krojacev, ki je bila posvecena sv. Rešnjemu tele­su.39 Duhovnika s sveto popotnico naj bi spremljali štirje ucenci, obleceni v »korrokh« in »gugl«, kar naj bi jim preskrbela bratovšcina krojacev. Prvo od omenjenih oblacil je bil koretelj,40 belo liturgicno oblacilo, drugo (»Gugel«) pa kapa, ki je pokrivala tudi ramena in bila tipicno nemško oblacilo 15. stoletja. Spremljajoc duhovnika sta morala dva ucenca nositi svecnika s prižganima svecama, dva križ, vsi pa so morali prepevati responzorij Homo quidam fecit, himnus Pange lingua in kitico Ecce panis (iz sekvence Lauda Sion salvatorem). Kot je bilo že omenjeno, so vsi ti spevi, ki so po svoji vsebini povezani s svetim obhajilom, iz oficija in maše praznika sv. Rešnjega telesa. Njihovo ulicno petje je bilo v poznosrednjeveški Ljubljani ocitno del vsakdanjega življenja. Iz obravnavanih listin lahko tu in tam izvemo še kak drugi, z glasbenozgo­dovinskega stališca zanimiv drobec, ki sicer ni v središcu listinskih dolocil: V Kamniku je konec 14. stoletja pri vecernicah v župnijski cerkvi sodeloval ucitelj,41 kar pomeni prisotnost ucencev. Kako naj bi ucenci sodelovali, sicer ni razvidno, predpostaviti pa smemo, da s petjem. V župnijski cerkvi v Kranju se je peti oficij opravljal vsaj ob nedeljah in praznikih, saj sta se ga morala udeleževati kaplana novoustanovljenih beneficijev.42 V Novem mestu je moral duhovnik, ki je opravljal novoustanovljeno obredje, pomagati župniku pri petih mašah.43 38 O njej prica listina iz leta 1449. 39 Listini iz let 1440 in 1444. Listini sta si zelo podobni in nanašata se na isto stvar; zdi se, da je sredstva za spremstvo dajal bratovšcini krojacev sprva Mert Crnomeljski, po štirih letih pa je njihovo izplacevanje prevzel vicedomski urad. 40 Nem. »Chorröckel«; gl. Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, zv. 1, Ljubljana: Knezoškofijstvo, 1894, 439. 41 Listina iz leta 1395. 42 Listini iz let 1483 in 1494. 43 Listina iz leta 1428. Mimogrede je v eni od listin omenjeno petje pri novomeških franciškanih.44 Zanimiva je tudi omemba petih maš na Šmarni gori in v Vodicah:45 Listina Heme iz Srednjih Gamelj sicer daje sredstva za luc, ki naj bi stalno gorela na Šmarni gori, a istocasno omenja pete maše v tej Marijini cerkvi in v Vodicah. Skoraj gotovo so bile to tiste pete maše, pri katerih so bila peto recitirana le celebrantu namenjena besedila. 3 Obravnavane listine dopušcajo nekaj splošnih ugotovitev. Kot je bilo že opaženo, se izrecne omembe petja zacnejo pojavljati šele s prehodom v 15. stoletje.46 To najbrž ne pomeni, da se v 14. stoletju ni pelo; prehoda v 15. stoletja morda ni potrebno imeti za tako oster mejnik med nepetim in petim, kot bi se dozdevalo na podlagi listinskih dolocil. Mogoce je, da je s splošnim porastom obrednih ustanov v poznem srednjem veku kot tudi s porastom pisnega poslovanja prišlo tudi do natancnejših dolocitev, kako naj bo obredje izvedeno in kaj naj bo v njem peto. Kot je razvidno iz preglednice 4, je listin s petim obredjem proti sredini stoletja vse vec. Težko je presoditi, ali je to odraz zgodovinske resnicnosti ali pa le videz, ki ga dajejo kriteriji, po katerih so se listine objavljale. Mest, kjer je po listinskih navedbah obstajalo petje, ni bilo malo (gl. pre­glednico 3); med njimi so predvsem svetne cerkve, zlasti mestne, pa tudi nekaj podeželskih. Ponekod je pri obredju sodeloval ucitelj z ucenci. Vse, kar se je na navedenih mestih pelo, je kot liturgicno enoglasje pripadalo pisni glasbeni kulturi, kar pomeni, da se je širilo in prenašalo preko ustreznih glasbenih roko­pisov. Kaj se je pelo tudi po spominu – brez glasbenega rokopisa: V primerih, ko naj naj bi en sam duhovnik pel mašo, lahko predvidimo, da je ustrezna mašna besedila pel po glasbenih obrazcih, ki se jih je lahko naucil v casu šolanja in jih kot del svoje duhovniške izobrazbe znal na pamet. Tudi nekateri koralni spevi so se ocitno peli po spominu: tako responzorij Libera me kot del obrednega obiska groba; responzorij Homo quidam fecit, himnus Tantum ergo, sekvenca Lauda Sion, kar vse so peli ucenci, ki so spremljali duhovnika s sveto popotnico, in najbrž še kaj. A tudi ce se je pelo na pamet, je moral nekje v bližini obstajati rokopis, v katerem so bile pomnjene melodije fiksirane z zapisom. Sprašujemo se lahko, kje so rokopisi, v katerih je bilo zapisano to, o cemer govore listinska dolocila. V slovenskih knjižnicah in arhivih je ohranjeno sicer veliko število 44 Listina iz leta 1514. 45 Listina iz leta 1450. 46 Höfler, »Glasba v poznosrednjeveških beneficijih na Slovenskem«, 87. ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem eno- ali nekajlistnih fragmentov unicenih glasbenih rokopisov, med katerimi se verjetno skrivajo tudi ostanki tistih, ki so jih imele kranjske cerkve; a za te fragmente razen v obliki zelo ohlapnih hipotez ni mogoce reci, kje so bili v rabi. Listinskih omemb petja tako ni mogoce povezati s konkretnimi, dolocenimi koralnimi rokopisi. Izjema je že omenjeni kranjski antifonal; a tudi ta, leta 1491 nastali rokopis je mlajši kot omembe liturgicnega petja v Kranju. Preglednica 3: Kraji petega obredja Mesto, cerkev, oltar Leto listine Ljubljana, sv. Nikolaj oltar sv. Jurija 1435 (šola) oltar sv. Marije 1436 oltar sv. Barbare in sv. Marjete 1499 (šola) oltar ? 1444, 1445, 1449 (šola), po 1452, 1466, 1515 (šola) Ljubljana, križniki 1405, 1414, 1421, 1513 (šola), 1513 (šola) Ljubljana, franciškani Marijin oltar 1417, 1439 oltar ? 1446 Ljubljana, avguštinci 1437 Ljubljana, kapela sv. Lenarta 1499 Ljubljana, mesto 1440 (šola), 1444 (šola) Šmarna gora 1450 Vodice, župn. cerkev 1450 Kamnik, župn. cerkev(?) 1395 (šola) Kranj, sv. Kancijan oltar sv. Ane in Uršule 1483, 1485 oltar sv. Nikolaja 1494 oltar ? 1504,1522 Novo mesto, sv. Nikolaj 1428, 1500, 1518 (šola) Novo mesto, franciškani 1511, 1514 Novo mesto, kapela sv. Antona 1428 Metlika, sv. Nikolaj oltar sv. Katarine 1466 Metlika, ? oltar sv. Elizabete 1466 Ceprav listinskih navedb ni mogoce imeti za nesporni in koncni dokaz obstoja tistega, kar je v njih omenjeno, nakazujejo, da je bilo koralno petje v poznem srednjem veku na Kranjskem razmeroma široko znano in da je do dolocene mere obstajalo tudi na podeželju. Ob tem je treba opozoriti, da sre­dnjeveško liturgicno enoglasje ni bilo glasba zaradi glasbe, pac pa sestavni del liturgije. To pomeni, da je bil gregorijanski koral bolj kot nacrtno prizadevanje z dolocenimi glasbenimi cilji samoumevna sestavina tedanjega vsakdanjika. Preglednica 4: Listine z omembami petja Datum, vsebina Objava, navedek 1395 Kamniški župnik Otto der Stüppl da ucitelju vrt, da bo ta opravljal vsako­dnevne vecernice. Elze 94, Hitzinger 110 20. 2. 1405 GZL VII/58 Spominsko obredje za Zaharijo ... Darumb schüllen die vorgenanten pruder dez tewtschen haws ze (Czacharias), sina pokojnega vice- Laybach ... eyn jarstag begen ... dez abunts mit ainer gesungner vigili vnd doma, in njegove pri križnikih v dez morgens mit sell messen mit den priestern dez haws. ... Ljubljani. Na sredo po sv. Mihaelu naj bo: zvecer peta vigilija, zjutraj zadušnica z duhovniki hiše. 8. 11. 1414 GZL VII/61 Eberhart von Landtropp, mešcan v ... so sullen sy ... vnd vnsern jars tag ewichleich pegen mit vigili vnd Ljubljani, in njegova žena Agnes usta­ messen mit zehen priestern. ... navljata spominsko obredje. Posestvo dajeta ljubljanskim križnikom; ti bodo na obletnico imeli vigilijo in mašo z desetimi duhovniki. 20. 11. 1417 GZL II/70 Vlreich Schenkch von Osterwicz, ... darumb schullen sy ... singen all sambcztag ain ampt auf vnser frawen deželni glavar na Kranjskem, usta- altar in dem chor des genanten goczhaws in dem lobe vnd ere der lobsam navlja spominsko obredje zase in za junchfrawen chunigin Marie mit der parmherczichait vngeuerlich. ... svoje. V franciškanskem samosta- nu v Ljubljani naj bo na Marijinem oltarju v koru vsako soboto Marijina peta maša. Po potrebi se prestavi na oltar pred korom ali na kakšen drugi dan v tednu. 4. 7. 1421 GZL VII/66 Agnes, vdova po ljubljanskem mešca­ ... das sew ... einen jarstag ... pegen sullen mit den priesteren ... mit einen nu Eberhartu von Lantrapp, ustanovi gesüngen sell ampbt vnd die anderen messe darunder gesprochen vnd spominsko obredje zase in za svoje. des ersten abents mit einer gewondleichen gesungen vigilig ... Pri ljubljanskih križnikih naj bo po oktavi sv. Filipa in Jakoba zvecer peta vigilija, drugi dan peta zadušnica in govorjena maša. ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem ¦ Gregorijanski koral v obrednih ustanovah na Kranjskem Datum, vsebina Objava, navedek 24. 4. 1428 Kaplan bratovšcine sv. Trojice v Novem mestu, ki ima kapelo sv. Antona, pomaga na velike praznike pri peti maši v novomeški župnijski cerkvi. Župnik ima lahko peto ali navadno mašo v kapeli sv. Antona. Baraga 42 ... helfen zu singen mess ... 28. 11. 1435 Primus Witscheckh ustanavlja mašo in spominsko obredje na oltarju sv. Jurija pri sv. Nikolaju v Ljubljani. Vsak dan naj bo po dnevni maši peta maša: v nedeljo maša sv. Trojice, v ponede­ljek za vse duše, v torek za angele, v sredo za sv. Nikolaja, v cetrtek maša sv. Rešnjega telesa, v petek sv. Križa, v soboto vnebohodna Marijina maša. Ucitelj in ucenci naj pred vsako od teh maš zapojejo Salve regina, potem naj sodelujejo pri maši. Ce je god drugega svetnika, poje kaplan to mašo, vendar ima ustrezno kolekto. Na obletnico ustanoviteljeve smrti naj bo vigilija z 12 duhovniki. GZL III/48 ... mache und schaff ... ain ewigs gesungenes ambt auf dem selben altar teglich zu singen unter der tagmess ... Also das er und sein nachkhomen all tag teglich ein ambt unter der eegenanten tagmess singen soll auf dem eegenanten altar ... all suntag ain ambt vor der h. dreyfaltigkheit, all montag von allen seellen, all erchtag von allen engelen und ain gedechtnus mit einer collectn von allen heilligen, all mittich uon sant Nicla, all phinztag von gottes leichnam, all freytag von den h. creüz, all samtag uon unser fraun scheidung, doch also wan ain ander heilig auf der genandten tag ainen kem, so soll er von dem selbigen singen, sun­der soll er ain collectn haben von der selbigen tag einen als obgemeldt ist. ... und soll auch alweg er das ambt anhebt ain Salue regina lassen singen und darauf ain collect als dan gewändlich und recht ist lassen sprechen. Auch soll derselb kaplan all suntag und all montag und all freytag die offne beicht sprechen und umb mein und meines vatter Juri ... seell bitten und ... Aue Maria zu hilff und zu trost lassen sprechen. ... ein jarstag begen mit einer vigili und mit zwelff priestern und soll jeden priester geben 10 schilling und 24 schilling von der vigili zu der zeit des jahrs als ich abgangen bin. Auch soll der obgenant herr Jacob und sein nachkomen ... zu sant Merthen tag geben und ausrichten dem schullmaister, wer dan die zeit schullmaister ist zu sant Nicla vier phunt wienner pfenning darum derselbig schullmaister das obgenant ambt all tag teglich und das Salue regina mit seinen schuelleren singen und verwesen soll ganz am ende. Und wan das geschach das der genant herr Jacob ... nicht bereit wer das ambt zu singen, so soll er ein andern an seiner statt gewünen, der das ambt singet, damit es teglich gesungen wird und nicht abgee. Auch soll der eegenant kaplan all heillige zeit und tag bey dem ambt und vesper und dem pfarrer gehorsam seyn ... so soll der richter ... ain andern erbern priester fürnehmen ... damit die obgen­andten ambt, vigili und jahrstag ewiglich beleiben und nicht abgeen ... 24. 4. 1436 GZL VII/ 75 Jacob, kaplan pri oltarju sv. Marije ...ainen ewigen jartag ... begeen sullen ... des abents mit einer gesungen v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, in gannczen vigily und darnach des morgens mit ainem gesungen seelambt njegovi nasledniki bodo opravlja­ vnd derselbe priester der das haltt der soll weilenden des genantten li na tem oltarju, ki ga je ustanovil Krellen seel vnder dem seelambtt gedechttnüs haben wie dann sytt vnd Fridreich Krell, spominsko obred­ gewonhait ist, darczu süllen vnd wellen wir vnder demselben seelambtt je zanj: dva ali tri dni pred ali po sv. eetweuil gesprochner mess frumen zu haltten. ... Marjeti bo zvecer peta vigilija, zju­ traj peta zadušnica s spominom na Krella, nato še govorjena maša. Datum, vsebina Objava, navedek 7. 4. 1437 GZL VII/76 Marg ret , vdova po A nd reju ... vnd ein vigilii gesuengen vnd des morgens zu geleichen weis an dem Aphfaltererju (Andre Aphfalterer) freytag hin wider do dann ein sel ampt schol gesuengen werden vnd ustanovi spominsko obredje v avgu­ czwainczig mes gesprochen vnd dar vnder dy offenpeicht gesprochen štinskem samostanu v Ljubljani. Tu vnd der vorgenanten sel gedenkchen ... naj bo na cetrtek pred 4. nedeljo v postu peta vigilija, zjutraj v petek pa peta zadušnica in dvajset govorje­ nih maš, ocitna spoved ter spomin vseh njenih. 6. 10. 1439 GZL VII/77 Hans Wernburger prenaša obredno ... gemacht het nach abgang meins gemehel frawen Wendlen ein gesun­ ustanovo iz sv. Nikolaja v Ljubljani gens ampt in sand Niclas cappeln hie zu Laibach ... Also das dasselb ambt k franciškanom in ustanavlja tu hinfur ewichlich an menichlichs widersprechen peleiben vnd gesungen spominsko obredje. Na Marijinem werden scholl in demselben genanten chloster auf vnser frawn altar ... oltarju naj se vsak dan poje maša: v an suntag von der heyligen driualtichait, an montag von allen sellen, nedeljo sv. Trojice, v ponedeljek za vse an eritag von den tzwelfpoten diuisionis, an mitichen von den heiligen duše, v torek o razhodu apostolov, v peichtigern, an pfintztag von gotsleichnam, an freytag von dem heili­ sredo za spoznavalce, v cetrtek o sv. gen chrewtz, an sambtztag von vnser frawn schidung. Sy schullen sich Rešnjem telesu, v petek o sv. Križu in auch albeg vor dem offerent vmb cheren vnd schullen die offenpeicht v soboto o sv. Mariji. Pred ofertorijem sprechen vnd nämleich pitten vmb meins vater vnd muter vnd meiner mora biti izgovorjena splošna spoved gemähel chindel vnd all gelaubig sel. Sy schullen auch alle iar järlich in prositi se mora za duše rajnih iz ewichlich an abgang an vnser frawn tag concepcionis, der albeg ist vor njegove družine. Praznik brezma­ weynnachten vnd haist der verporgen vnser frawn tag, an demselben dežnega spocetja morajo obhajati tag schuellen sie begen mit sechtzehen priestern ... s 16 duhovniki. Na vsake kvatre in ... schullen sie mir jarlich begen all quottember vnd all vnser frawn täg vsak Marijin praznik je spominsko mit den briestern die dan tzu den zeiten im chloster sind oder vermü­ obredje: na predvecer oz. na kvatrno gen, albeg an dem quotember sambstag vnd an all vnser frawn abent soboto zvecer naj bo peta vigilija in mit ainer gesungen vigili vnd placebo ob dem grab. Vnd so sie also placebo na grobu. Na nedeljo oz. na vigili vnd placebo gesungen haben so schol der gardian den brudern praznik sta dve peti maši: temporalna die da bei sind vnd singen ... Auch schullen sy des morgens an dem oz. ustrezna Marijina in zadušnica. quotember suntag vnd an all vnser frawn tägen tzwai ampt singen ayns von der tzeit vnd ain selampt ... Vnd ob das wär das sie mein ordnung vnd begen nicht volfurten als oben gemelt ist mit singen mit begen ... 21. 7. 1440 GZL II/92 Mertt von Tschernoml oskrbi sprem- ... das nun ... dy genantten zechmaister ... vier knaben schuler orden ... stvo sv. Rešnjega telesa. Za to daje schullen dy dann vor dem briester der gotzleichnam tratt gen sullen sredstva bratovšcini krojacev pri sv. als oft man damit get zu beruhen ... vnd sullen gen von dem genant- Nikolaju v Ljubljani. Štirje ucenci ten gotzhaws sand Nikla yeder knab in ainen karrokch oder kappen naj spremljajo sv. Rešnje telo na poti vnd yeder ain brawne gugel an dem hals vnd yeder der selben vier iz cerkve sv. Nikolaja k umirajoce­ knaben sullen tragen dy czwen yeder ain latern mit ainen liecht von mu; ustrezno obleceni morajo peti vnsslit oder wachskerczen vnd dy ainen yeder ain fendel auff ainen responzorij Homo quidam fecit stab mit ainen krewcz vnd sullen damit singen Homo quidam fecit cenam magnam. cenam magnam etc. ... Datum, vsebina Objava, navedek 13. 3. 1444 GZL II/94 Kralj Friderik oskrbi spremstvo sv. ... vnd alsofft die priester die zu der pharrkirchen zu Laybach gehorend Rešnjemu telesu. Odreja sredstva iz in die stat vnd vorstet zu Laybach mit gotsleichnam geent die krank­ vicedomskega urada v korist brato- hen damit zu besuchen so sullen vier arm schuler di sich des almu­ všcine krojacev sv. Rešnjega telesa sen nerend mitgeen alsdan die egemelten korrokh vnd gugl anlegen v Ljubljani. Na poti k umirajocemu zwen die kreuczuendl vnd zwen die latern mit prynnunden kerczen naj sv. Rešnje telo spremljajo štirje vor gotsleichnam tragen vnd das Responsorium homo quidam fecit ucenci; pri tem naj pojejo reesponzo- oder den? Ymprium pange ligwa etc. hin vnd herwider singen ... daz rij Homo quidam ali himnus Pange teglich in den fronampten zwen schuler den? Vmpnum tantum ergo lingua. Pri vsakodnevni maši sv. sacramentum oder den vers Ecce panis angelorum anuachen ze singen Rešnjega telesa naj dva ucenca into- vnd daz die dann von dem schulmaister vnd dem gantzen kor gantz nirata hy. Tantum ergo ali verz Ecce ausgesungen werden. ... panis; ucitelj in shola naj nadaljujejo. 11. 10. 1445 GZL VII/79 Deželni upravitelj potrjuje ustanovo ... zu gotzleichnam bruderschafft zu ainer phinstag mess wochenleich Hainraicha Rawcha in njegove žene ewichleich zu Laubach inn sand Niclas cappellen zu singen ... Anne. Sredstva dajeta bratovšcini sv. Rešnjega telesa in ta oskrbi vsak cetr­ tek peto mašo v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. 3. 2. 1446 GZL IX/75 Walthesar in Niklas von der Duerr ... alle jar jerlichen des nachsten mittichen oder phincztag nach sand ustanovita spominsko obredje za bra- Jacobs tag ... des abents mit einer gesungen vigilj vnd ainem exsequies ta Andreja in svojce pri ljubljanskih ob dem grab vnd des morgens mit einem gesungen selambt vnd mit franciškanih in dajeta za to posestvo. funff gesprochen messen dartzue vnd aber darnach mit ainem exse- V sredo ali cetrtek po sv. Jakobu naj quies ob dem grab begeen sullen, auch sol der briester der das bemelt bo: zvecer peta vigilija in exsequies selambt singet vor der wanndlung ... ain offene peicht sprechen ... sy na grobu; zjutraj peta zadušnica in sullen ... des nachsten tags darnach dreissig mess anvahen zusprechen pet govorjenih maš, nato exsequies ... Wer aber das der obgenanntt gardian conuent ... solh obgemelt stifft na grobu. Sredi pete zadušnice mora der vigilj der mess singen vnd sprechen ... nicht gennczleich volfurtten ... duhovnik izreci skupno spoved in prositi za duše svojcev. Naslednji dan mora biti 30 maš. Pri vseh teh mašah, pa tudi vsako nedeljsko in praznicno mašo se mora prositi za duše svojcev. 11. 1. 1449 Oglejski patriarh potrdi sobotno obredno ustanovo picenskega ško-fa Martina v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani: vsako soboto zvecer ucitelj z decki zapoje antifono Salve regina, v postnem casu pa vsak vecer. Veider 68–69 Datum, vsebina Objava, navedek 5. 5. 1450 GZL IX/77 Hemma, vdova Thomasa Drönekcha ... auch all heilig tag so in derselben kirchen mess gesungen oder gespra­ iz Srednjih Gamelj, daje sredstva za chen werdent vnd sunder zu Wodicz in der pharkirchen all suntag des vecno luc na Šmarni gori. Ko se na obgemelten Thomas ... gedenkchen ... Šmarni gori ali v Vodicah poje ali govori maša, naj se opravi spomin na Thomasa in njegove. po 1452 Veider 73 Friderik III. ustanovi dve peti maši Ad hoc Altare fiunt quotidie duae Missae cantatae vi fundationis dnevno na Friderikovem oltarju v Friderici 3tii Rom. Imp. religiosissimi: una circa 6tam matutinam de cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. b. Virgine, altera post uel circa 9nam de tempore. 11. 6. 1466 Kos 37–39 A ndree Hohenwartter ustana- ... das dew obgenanttn conmentewern das coventt ... allew phinczttag vlja obredje v Metliki: 1. Vsak cetr­ ain ampt von dem werden leychnam unssers liebm herren Jesu Christi tek naj konvent križnikov opravi in der stat Medling in sand Niclas chirichen auf sand Kathrey alttar v cerkvi sv. Nikolaja na oltarju sv. oder in dem chor sigen schullen, und der briestter der das ampt sigtt Katarine mašo v cast sv. Rešnjemu solt das sacrament mit dem gesangh Ecce panis oder Tantum ergo zu telesu. 2. Duhovnik, ki bo pel mašo, und von der mess tragen. Auch sol sich derselbig bryestter untter der mora k maši in od maše nesti hosti­ seqenczen zu treyn mallen mit gotczleychnam und gesanchk umb­ jo s petjem Ecce panis ali Tantum cheren alcz das gemandleych ist. Er sol auch in demselbigen ampt die ergo. 3. Ob petju sekvence se mora hernach gestimbtten geleiten singen und haltten, item die erstt von s hostijo trikrat obrniti, kot je nava­ gotczleichnam, die andrew von unsser liebm frawn der chundug, die da. 4. Pri isti maši mora peti kolek­ trittew umb all chlawbheffttig sellen, die vierd von sandt Andre, die te: o sv. Rešnjem telesu, o sv. Mariji, ffunffttew von sand Barbara. Item sich scholl auch der briestter nach za vse verne duše, za sv. Andreja, za dem ewangely umbkeren und ain offnew peicht sprechen ... Item wier sv. Barbaro. 5. Po evangeliju se mora schullen auch ... mit des haws briessttern hie in der Medling einen ewigen duhovnik obrniti in moliti splošno jartag legen ... des nachstten mittichen nachtcz nach gotsleychnam tag. spoved. 6. Spominsko obredje naj bo Des abentcz schullen wier ... vor sand Elspetten alttar ... und ain ganc­ na sredo po sv. Rešnjem telesu: v sre­ zew vigily sigen und placebo auf dem grab sprechen, und des margens, do zvecer se pri oltarju sv. Elizabete, das ist am phinczttags ... so sullen wier mit des haws bryesterschafft mit kjer je pokopan oce A ndrej, poje gotczleychnam processen und gesang und mit lobleycher ordnug ... in vigilija, ob grobu se zmoli placebo; die stad Medling in sand Nicklas chirichen gen und daselbst ain ampt v cetrtek zjutraj gre procesija s sv. von gotczleychnam, in aller der mas als das obm mit seinen colecten Rešnjim telesom in petjem v Metliko und mit ordnug westimpt und begriffen ist, sigen und daruntter ein k sv. Nikolaju; tam je peta maša sv. gesprochnew mes haltten. Und wen das also verpracht so sullen wier Rešnjega telesa, kot je opisana zgoraj; mit der proces und gotczleychnam und in aller mas als wier hinein­ za njo je še govorjena maša; potem se gangen sein wider umbher aus czu der phar gen und da am erstten procesija vrne; pri oltarju sv. Elizabete sigen ein selambt auf sand Elspetten altar, und der briestter schol sich je peta zadušnica s prošnjami za usta­ nach dem ewangely umbkerren und umb all stiftter lebentig und tod novitelje obredja; za tem je peta maša pieten, und darnach dan das hochampt von gotczleychnam sigen, und sv. Rrešnjega telesa, slednjic še place- darnach aber mit dem placebo auff das grab gen. bo na grobu. Datum, vsebina Objava, navedek 13. / 20. 7. 1466 GZL VI/23 Ambros Babina, krznar v Ljubljani, ... daselbs zu Laibach im tumb ... auch vns vnsern vordern nachkomen in Nesa Babina, njegova žena, dajeta vnd alln gelawbigen seln zu hilff vnd zu trosst einen ewign jarstag jerlei­ del premoženja krznarskemu cehu sv. chen innen achttagn vor dem quottember suntag ze weichnachten oder Marije v ljubljanski stolnici, in sicer inner achttagnen hinnach vngeuerleich mit aynem löbleichn gesungn za vecno luc in spominsko obredje. ambt von vnser liebm frawen vnd mit zwain gesprochn messn darunder V osmih dneh pred ali po 4. adventni begeen vnd nach dem ewangeli vnser vordern nachkomen vnd aller nedelji naj bo vsako leto v ljubljanski gelawbign seln mit bitten gedechtnüss haben lassen ... stolnici peta Marijina maša, za tem pa dve govorjeni. 12. 9. 1483 Ustanovi se kaplanija pri oltarju sv. Ane in sv. Uršule v župnijski cerkvi v Kranju. Vsak ponedeljek mora kaplan peti zadušnico z libero, moliti za žive in mrtve ustanovnike; poleg tega mora brati tri maše na istem oltar­ju. Ob praznikih mora v koretlju peti pri vecernicah in horah s farno duhovšcino. Komatar 27 28. 3. 1485 Potrditev dolocil listine z dne 12. 9. 1483. Kaplan mora vsak ponedeljek po epistoli prve maše peti mrtvaške molitve z libero za ustanovnike. Med tednom mora na istem oltarju daro­vati štiri maše. Komatar 30 25. 4. 1494 Hanns Sluga ustanavlja na oltarju sv. Nikolaja v kranjski župnijski cerkvi kaplanijo. Vsako sredo mora kaplan darovati na imenovanem oltarju peto zadušnico in še tri tihe maše. Petim zadušnicam mora dodati libero in moliti za žive in mrtve ustanovni­ke ter clane bratovšcine sv. Nikolaja. Ob praznikih in nedeljah mora peti s farno duhovšcino vecernice in hore. Komatar 33 Datum, vsebina Objava, navedek 22. 6. 1499 GZL X/99 Khatteryna Rawber ustanovi bene- ... am montag ain gesungens seelambt zw solchem ambt ain yetzli­ ficij pri sv. Nikolaju v Ljubljani. cher schuellmaister bey dem tuem sein knaben vnd schueler wo es in Dogradi se oltar sv. Barbare in sv. anderweg nit statt hatt zu singen verorrdnen sol ... die vierd mess sol Marjete; tu naj ima kaplan vsak alle freytag von vnsers herrn leyden vnd dy funfft sol in vnserm haws teden 5 maš. Ob ponedeljkih naj bo zw Laybach in sand Lienharts cappelln ... peta zadušnica z uciteljem in ucenci. Cetrta maša, ob petkih, naj bo posve- cena Gospodovemu trpljenju, peta naj bo v hišni kapeli sv. Lenarta. 28. 3. 1500 Agnes Meltz ustanavlja pri novome­škem kapitlju spominsko obredje: na ponedeljek po vsaki kvatrni nedelji naj bo peta vigilija, zadušnica in še dve maši. Baraga 177, 178 14. 9. 1504 Nikolaj Sparawitz, ljubljanski kano­nik, ustanovi spominsko obredje za clane svoje družine in daje za to sred­stva bratovšcini sv. Janeza Krstnika v župnijski cerkvi v Kranju: na vecer pred vsako kvatrno sredo naj se poje­jo vecernice, v sredo naj bo slovesna zadušnica in štiri tihe maše. Komatar 39 28. 9. 1511 Petrus Dobrutha, novomeški kano­nik, s testamentom ustanovi spomin­sko obredje pri novomeških franci­škanih: vsak kvatrni ponedeljek naj bo devet maš, peta zadušnica, pred­hodno nedeljo pa peta vigilija. Baraga 194 1. 11. 1513 GZL IV/63 Col na r ji pot r jujejo usta novo ... zu einer yeden kottember bestelt vnd ... ein gesungens seellambt mit Appolonie Glanhoffer. Vsak kva­ einer offnen peicht vnd gedechtnuss des beruerttn Hansen Glanhoffers trni teden naj bo pri ljubljanskih aller seiner vorfodern auch bestimbter frawen Appolonia als voltzihe­ križnikih: vigilija, placebo (oboje rung solhs gescheffts irer eltern kindern nachkumen vnd aller glaubi­ duhovniki in ucitelj), peta zadušni- gen seelln gesprochen vnd von solhem seelambt offner beicht vnd ca s spovedjo in spominom (duhov­ gedenkhn wir dem briester vnd schulmaister achtzehen schulling von nik in ucitelj), peta zahvalna maša ainem gesungen lobambt achtzehen schilling vnd von vier mess dy (duhovnik in ucitelj), za tem pa še vndter solhen baiden embtern gehaltn werdn sullen viertzigk schilling štiri maše. auch den briestern vnd schuelmaister fur di vigili vierundtzwaintzigk schilling vnd fur das placebo acht schilling ... Datum, vsebina Objava, navedek 1. 12. 1513 GZL IV/64 Appolonia Glanhofer, sledec oporo- ... also das durch die selbig bruederschafft zu einer yeden kottember ki svojega pokojnega moža, ustanovi bestelt vnd zu halten verordent werde ain gesungens seelambt mit spominsko obredje. Sredstva daje einer offen beicht vnd gedechtnuss meines liebn hauswirts ... von sol­ bratovšcini ljubljanskih colnarjev. Ti hem seellambt soll dy bruderschafft ... dem briester vnd schuelmaister naj vsak kvatrni teden pri križnikih ausrichten ... auch soll die selbige bruderschafft vndter solhem seel vnd oskrbijo: vigilijo (duhovniki in uci- lob amt, von welhem lobamt dem priester vnd schuelmaister auch telj), placebo (duhovniki in ucitelj), achtzehen schilling vnd von vier messen so vndter baiden embtern peto zadušnico s splošno spovedjo gehalten werden sullen ... den briestern vnd schuelmaister fur dy vigili in spominom (duhovnik in ucitelj), vierundtzwaintzigk schilling, fur das placeb acht schilling ... zahvalno mašo (duhovnik in ucitelj), štiri maše. 18. 12. 1514 V zapisu o poravnavi med novome­škimi franciškani in novomeškim kapitljem je omenjeno petje v fran-ciškanski cerkvi. Baraga 198 1514 Rijavec 14, op. 57 Pri sv. Nikolaju v Ljubljani se na oltar- ... diss vorgeschrieben gesungen seelambt vndt das ewig licht mit ju sv. Marije Magdalene ustanovi beleuchtung tag vndt des nachts ... peta zadušnica, brez dolocila casa. 3. 6. 1515 GZL IV/68 Georg Slatkonia izvede oporoko lju- ... alle freytag auf berurter bruederschafft altar ain selig andechtig vnd bljanskega dekana Niclasa Podena loblich ambt von dem heiligen crewtz in latein genant nos autem ... lesen (Niclas Poden). Sredstva se dajejo singen halten vnd volbringen. Item in sonnderhait alle quottember fur ljubljanski bratovšcini krojacev, ki das ambt vom heiligen creutz ain seelambt oder requiem ... fur hern bodo skrbeli, da se na njihovem oltar- Niclasen Poden ... singen vnd halten. Item alle jar jerlich in ewig zeit ju opravi: 1. vsak petek peta maša sv. albeg auf sanndt Johanns des tauffers tag ainen ewigen jartag nemli- Križa, imenovana nos autem; 2. vsake chen zu abent ain vigili zu morgens ain gesungen seel vnd lobamt mit kvatre pred mašo sv. Križa peta zadu­ zwelff gesprochen messen. Item nach ainem yeden selambt ... sullen šnica (requiem); 3. letno spominsko sich die priester nach dem gesungen ewangeli ob dem altar gegen dem obredje na sv. Janeza Krstnika: zve­ volkh vmbkern, ain offen peicht sprechen ... Item nach der vigili vnd cer vigilija, zjutraj peta zadušnica in ambtern so zu quottembern vnd jarszeiten gehalten, sullen die priester zahvalna maša, zatem 12 govorjenih vnd schueller mit der procession wie sich geburt auf gemelts herren maš. Po vsaki zadušnici naj se duhov- Niclasen Poden grab geen das recordare singen vnd placebo sprechen. niki po petem evangeliju obrnejo k ljudstvu in zmolijo javno spoved ter prosijo za Niclasa in njegove. Po vigi­ liji in mašah, tako kvatrnih kot letnih (na sv. Janeza), naj gredo duhovniki z ucenci v procesiji na Podenov grob, kjer naj zapojejo Recordare in izgo­ vorijo placebo. Datum, vsebina Objava, navedek 1516 Rijavec, op. 146 V ustanovni listini kapele sv. Trojice v ... ain yetzlicher schulmeister sol zu solhen ambt verordnen vier kna­ škofjeloški župnijski cerkvi je predpi­ ben die das ambt singen vnd albeg vnder der eleuacion selen so singen sana peta maša, pri kateri naj sodelu- Maria matri gratie oder die antifon bende dei genetrix ... jejo ucitelj in štirje ucenci. Med pov­ zdigovanjem morajo peti antifono Maria mater gratiae ali antifono Gaude/Sancta/Virgo dei genetrix. 14. 8. 1518 Jacob Strauss ustanavlja v oporoki obredje v cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu: vsak teden naj bo pet maš; na vecje praznike naj bo peta maša; na praznik vseh svetnikov ter na nekate-re druge dni naj bo vigilija z zadušni-co ter spominom. Pri petih mašah in pri vigilijah sodeluje ucitelj. Baraga 206 1. 8. 1522 Vdova A ndreja Parula (A ndre Parule) in njen sin izvršujeta pokoj­nikovo željo in namenjata sredstva bratovšcini Naše ljube Gospe v kranjski župnijski cerkvi. Teden po sv. Mihaelu naj pet duhovnikov opra-vi: zvecer pete vecernice, zjutraj peto mašo zadušnico z libero. Nato naj bodo še 4 maše in eksekvije. Komatar 47 1525 Rijavec 28–29 V ustanovni listini bratovšcine sv. ... ain gesungen ambt ... all den schuelerin vnd knaben singen ... Katarine pri župnijski cerkvi v Škofji Loki je za vsak petek predpisana peta maša, pri kateri morajo sodelovati ucenci. 1530 Rijavec 14–15, op. 59 Bartholomeus Slavonitsch v oporo- ... perpetuam missam in Cathedrali Labacensi in superiori choro ad ki doloca, da se mora v stolnici na altare SS. Trinitatis id est cantanum sacrum die Martis et diebus sab­ oltarju sv. Trojice vsak torek in vsako batinis de Beata Virgine etiam cantata ... soboto opravljati peta Marijina maša. 1. 11. 1534 Žnidaršic Golec 345 Andreas Prossen v oporoki doloca ... mein corper ... mit praces, vigili vnd anderm seelgerait versehen wirdt, obredje ob svoji smrti: prošnje, vigi­ zum erstn, sybendtn, dreyssigistn, vnd der jar tzeit, mit ainem gesun­ lija in drugo; prvi, sedmi, trideseti gen requiem, ainem gesungen ambt von vnser lieben frawn, vnd acht dan in ob letu naj bo peta zadušnica, gesesen mess als offt, Got zu lob ... begangen werde. ... peta maša v cast Mariji in 8 govor­ jenih maš. Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice 1 Leta 1461 je bila v Ljubljani, glavnem mestu vojvodine Kranjske, ustanovljena škofija.1 6. decembra tega leta, na god zavetnika nove stolnice, sv. Nikolaja, je cesar Friderik III. v Gradcu izdal ustrezno ustanovno listino. Devet mesecev kasneje, 6. septembra 1462, je v italijanski Pienzi papež Pij II. (Enej Silvij Piccolomini) izdal bulo Romanus Pontifex, s katero je ponovil dolocbe cesarjeve listine, poleg tega pa dodal še nekaj drugih dolocil.2 S cesarsko ustanovno listino je bilo doloceno, da postane cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani, dotlej podružnica cerkve sv. Petra, sedež nove škofije; ob njej se ustanavlja tudi kapitelj, ki naj vkljucuje prošta (praepositus), dekana (decanus), deset kanonikov (canonicus) in štiri vikarje (vicarius). Prva in najpomembnejša naloga vsakega kapitlja je bila opravljanje bogo­služja, in to je tudi izrecno navedeno v cesarski ustanovni listini: Volentes ut idem episcopus, praepositus, decanus, canonici, una cum vicariis perpetuis futuris temporibus, iuxta ordinationes, et statuta per eos edenda, et statuenda, officium quinque horarum canonicarum, videlicet, primam, * Razprava je revidirana verzija istoimenskega avtorjevega dela, objavljenega v De musica disserenda 12/2 (2016), 103–128. 1 O okolišcinah, ki so vodile do ustanovitve, gl.: Žnidaršic Golec, Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Acta Ecclesiastica Sloveniae 22, Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2000, 23–36; Žnidaršic Golec, Lilijana, »Vzroki in okolišcine ustanovitve ljubljanske škofije ter oblikovanje njenega ozemlja«, Ljubljanska škofija, ur. France M. Dolinar, Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2011, 7–16. 2 Objava listin: Žnidaršic Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, 307–313, 314–317. tertiam, sextam, nonam, et completorium, in dicta ecclesia sancti Nicolai, quotidie decantent, ac matutinas per praefatos vicarios, et aliquem seu aliquos ex eis, prout ipsi super hoc statuent. Necnon vesperas per scolares eiusdem oppidi decantari procurent. Ad haec qualibet die duo officia, unum de Beata Virgine, secundum de tempore aut festo, prout occurret, per ipsos canonicos, et vicarios, et a scolaribus ad finem cum sequentiis, simbolo praefatione et oratione dominica, plenarie iuxta cuiuslibet temporis exigentiam et rubricam Aquileiensem decantentur. Dicti etiam episcopus, praepositus, decanus, et capitulum in qualibet angaria anni, in refrigerium nostrae, ac nostrorum praedecessorum, haeredum, et successorum, ac omnium fidelium defunctorum animarum, vigilias mortuorum, una cum officio pro defunctis, ultra praedicta duo officia, decantare debebunt. Fiantque alii cantus, lectiones, et processiones, cum caeteris ecclesiasticis ceremoniis, quemadmodum, haec omnia iuxta ordinem rubricae, seu breviarii Aquileiensis ecclesiae, et statuta, de quibus infra fit mentio, pro quolibet tempore anni fuerint observanda. Si vero episcopus, praepositus, decanus, canonici, et vicarii dicti, ultra praescriptas missas, et officia etiam alias et plures missas celebrare voluerint, id suis conscientiis et voluntatibus relinquimus. Ita quod eos praesentis fundationis nostrae vigore ad officia plura quam superius est expressum, non intendimus obligare. Hocemo, da škof, prošt, dekan, kanoniki skupaj z vikarji vse vecne prihodnje case v omenjeni cerkvi sv. Nikolaja vsak dan odpojejo – skladno z odlocbami in statuti, ki jih bodo izdali in potrdili, petero kanonicnih ur, namrec prvo, tretjo, šesto, deveto in sklepnice; omenjeni vikarji in eden ali vec kanonikov, kot bodo o tej stvari odlocili sami, naj odpojejo tudi jutranjice; prav tako naj poskrbijo, da bodo mestni ucenci odpeli vecernice. Poleg tega naj kanoniki, vikarji in ucenci vsak dan odpojejo dve maši, in sicer v celoti, s sekvencami, simbolom, prefacijo in Gospodovo molitvijo: prvo Blažene Device in dru-go temporalno ali svetniško, kot bo naneslo; odpeti naj bosta popolno, kot zahteva kateri koli letni cas, in po oglejskem obredu. Omenjeni škof, prošt, dekan in kapitelj bodo morali v dobro naše duše, duš naših predhodnikov, dedicev, naslednikov in v dobro vseh vernih duš vsake kvatre odpeti tudi oficij za umrle skupaj z mašo za umrle – poleg omenjenih dveh maš. Drugi spevi, berila, procesije z nadaljnjimi cerkvenimi obredi, vse to naj poteka po redu oz. brevirju oglejske cerkve in po dolocilih, ki se omenjajo spodaj, upoštevajoc cas leta, ko se opravljajo. Ce pa bi imenovani škof, prošt, dekan, kanoniki in vikarji poleg predpisanih maš in oficija želeli obhajati vec drugih ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice maš, prepušcamo to njihovi vesti in odlocitvi. Z mocjo te naše ustanove jih tako ne nameravamo obvezati z vec opravili, kot je navedeno zgoraj.3 Kot izhaja iz besedila, naj bi se v stolnici vsak dan opravil celotni oficij in dve maši (gl. preglednico 1). Vsakodnevni oficijski obredi so natancno doloceni: kanonicne ure (prva, tretja, šesta, deveta ter sklepnice) naj opravijo kanoniki; jutranjice vikarji z morebitno udeležbo enega ali nekaj kanonikov po njihovi lastni odlocitvi; vecernice so poverjene ucencem.4 S tem imamo v listini vse obrede dnevnega oficijskega ciklusa z izjemo hvalnic (laudes). Izpust bi si lahko razlagali s tem, da so se hvalnice obicajno opravljale neposredno po jutranjicah; navedba jutranjic bi tako mogla vkljucevati tudi hvalnice. Preglednica 1: Liturgicne dolocbe ustanovne listine ljubljanske škofije Obred Izvajalci Cas Oficij jutranjice vikarji z nekaj kanoniki dnevno hvalnice – prima kanoniki terca seksta nona vecernice ucenci sklepnice kanoniki Maša Marijina maša kanoniki, vikarji, ucenci dnevno maša po lit. koledarju Obredje za ustanovitelja oficij za rajne škof, prošt, dekan, kapitelj ob kvatrnih dnevih maša za rajne Drugo po lastni odlocitvi Sledijo dolocbe glede maše. Maša se v listini oznacuje kot »officium«, kar zavaja k domnevi, da je s tem mišljeno oficijsko obredje, še zlasti, ker se v listini malo poprej oficijske kanonicne ure oznacujejo tudi kot »officium«; vendar ima izraz v listini splošni pomen: ’dolžnost’, ’opravilo’, in se ne nanaša 3 Prevod J. Snoj. 4 Kot je znano, je bila šola pri sv. Nikolaju leta 1418 obnovljena; omenjena je še v nekaterih drugih virih iz druge pol. 15. stoletja. Grabnar, Klemen, »Pricevanja o glasbi v šolskih ustanovah«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 411–413. na oficij kot oficijsko bogoslužje. Da je tako, je razvidno iz dolocila, naj »oficij« obsega sekvenco, veroizpoved, prefacijo in Gospodovo molitev (Oce naš), kar vse so deli maše.5 Tudi v nadaljevanju listinskega besedila najdemo formulacijo »poleg predpisanih maš in oficija«, kar še dodatno potrjuje, da je sestavljavec pogodbe z izrazom »duo officia«, ’dva oficija’, imel v mislih dve maši. Prva od teh naj bo posvecena Mariji, druga pa naj bo ali temporalna ali praznicna, kar se smiselno razume kot maša po obicajnem liturgicnem koledarju, v katerem se menjujejo temporalni in sanktoralni prazniki. Nadalje je doloceno, naj vsi – škof, prošt, dekan, kanoniki in vikarji – ob kvatrnih dnevih, kar je bilo štirikrat na leto, opravijo »vigilije« in »oficij« za umrle, in sicer v dobro ustanoviteljeve duše kot tudi duš njegovih prednikov in naslednikov. Izraza »vigilije« in »oficij« nista povsem nedvoumna; »vigilije« je smiselno mogoce razumeti kot oficij ali del oficija za rajne, pred­vsem jutranjice,6 oficij pa kot mašo za rajne (tj. Requiem). Slednjic je v listini dopušceno, da se po prosti presoji lahko opravljajo še druge maše in oficiji. Dvoje listinskih dolocil velja v zvezi z vprašanji tega sestavka posebej izpostaviti: (1) Glagol, s katerim se oznacuje, kaj naj se z vsemi navedenimi liturgicnimi opravili dogaja, je zmeraj »decantare«, ’peti’, ’odpeti’, in nikdar »legere« ’brati’. Vse predpisano naj se torej poje. (2) Vsa liturgicna opravila naj sledijo obredu oglejske cerkve. Ce smo zelo natancni, je oglejski obred predpisan le za obe maši, medtem ko pri dolocitvah glede oficija ni omenjen; a proti koncu odstavka, ki govori o bogoslužju, sta kot norma, po kateri naj »vse to« poteka, navedena oglejski red in oglejski brevir, ki je vseboval oficijsko liturgijo. Smisel dolocila je nedvoumen. Izdaja listine sama po sebi še ne pomeni, da se je vse, kar je zapisano v njej, tudi uresnicevalo. Nenavadno je, da bula Romanus Pontifex, ki je svojevrstni vrhunec sintakticne nabreklosti, liturgicnih dolžnosti novega kapitlja sploh ne omenja. Kljub temu smemo domnevati, da se je v ljubljanski stolnici že v drugi pol. 15. stoletja zacelo opravljati skupinsko peto bogoslužje po oglejskem obredu. Iz prvega statuta ljubljanskega kapitlja iz leta 1519 je vsekakor razvi­dno, da so se njegovi clani shajali k obredju.7 Da bi ga lahko opravljali, so bili potrebni ustrezni koralni rokopisi ali tiski: za oficijsko bogoslužje antifonal, psalter in lekcionar, za mašno misal in gradual; škof je za svoje obrede potre­boval pontifikal. Profesor Marijan Smolik je uspel odkriti ostanke prvega 5 Prevod v zborniku Ljubljanska škofija, 596–602, 603–608, je v tem pogledu zavajajoc. 6 Gl. v tej knjigi, str. 321. 7 Statut je objavljen v delu: Žnidaršic Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, 327–333. ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice ljubljanskega pontifikala,8 medtem ko drugi potrebni liturgicni rokopisi ali tiski, ki bi se mogli uporabljati v predtridentinskem obdobju ljubljanske škofije, niso znani. Postavlja se vprašanje: Ali je med številnimi fragmenti unicenih srednjeveških liturgicnih rokopisov, ki so se ohranili v Ljubljani, mogoce prepoznati preostanke rokopisov ljubljanskega kapitlja? 2 Kot je znano, so se liturgicni rokopisi, ki so prešli iz rabe, v preteklosti zelo pogosto unicevali, njihovi pergamentni foliji pa uporabljali v razne druge namene, med drugim kot knjigoveško gradivo. Val unicevanja starih liturgicnih rokopisov je bil mocen zlasti v obdobju po tridentinskem koncilu, ki je skušal prenoviti liturgijo in odstraniti iz nje vse tisto, kar ni bilo v duhu casa. Tudi v slovenskih knjižnicah in arhivih se je ohranilo vec sto posamicnih folijev iz unicenih srednjeveških koralnih rokopisov, ki so preživeli skoraj izkljucno kot zalepki v vezavah raznih mlajših tiskov, rokopisov in arhivalij. Del tovrstnega srednjeveškega rokopisja skoraj gotovo nima povezave s slovenskim ozemljem: v primerih, ko se je iz nekega rokopisa ohranil en sam folij, in sicer na platnicah v kakem oddaljenem mestu izdanega tiska, je verjetno, da je prispel na svojo sedanjo lokacijo obenem s tiskom, v zvezi s katerim se je ohranil. Ko pa imamo vecje število listov iz istega rokopisa in so se ti ohranili v vezavah knjig in arhivalij, ki so bile vezane na Slovenskem, je ocitno, da je bil rokopis, ki so mu nekdaj pripadali, v casu svojega unicenja, morda pa tudi v casu svoje uporabe, nekje v slovenskem prostoru. V tako ohranjenem fragmentarnem gradivu vzbuja pozornost 55 folijev vecjega formata, pisanih nedvomno z isto besedilno in isto notatorsko roko (gl. sliko 1).9 Vsi so se ohranili v vezavah raznih ljubljanskih arhivalij in se zato hranijo na razlicnih ljubljanskih lokacijah: v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, v Semeniški knjižnici v Ljubljani in v Arhivu Republike Slovenije. Natancnejši pogled pokaže, da po formatu niso povsem enaki in da se razlikujejo tudi po oblikovanju pisnega dela strani, se pravi po tem, kako je zapis na njihovih straneh razporejen. Trije razlicni formati in tri razlicne razporeditve pisnega dela strani se ujemajo s tremi razlicnimi vsebi­nami: (1) spremenljivi peti deli oficijske liturgije za prvi del liturgicnega leta, 8 Smolik, Marijan, »Pontifikal prvih ljubljanskih škofov«, Božjo voljo spolnjevati. Jubilejni zbornik ob 75-letnici Alojza Šuštarja, ljubljanskega nadškofa in metropolita, ur. Anton Štrukelj, Ljubljana, Celje: Mohorjeva družba Celje, 1995, 623–630. 9 ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (3), mapa 22. Vsebina: konec responzorija Aegypte noli flere z verzom Ecce dominator, zacetek responzorija Prope est ut veniat, vse iz oficija druge adventne nedelje. (2) spremenljivi peti deli oficijske liturgije za drugi del liturgicnega leta, (3) psalter s himnarjem. Ohranjeni foliji pripadajo torej dvodelnemu antifonalu in psalterju, ki ju je kompiliral isti pisar in sta bila ocitno zamišljena kot kom­plet, ki naj bi se uporabljal na istem mestu. Oglejmo si osnovne kodikološke znacilnosti teh rokopisov. Antifonal I. Ohranjeno je 35 folijev: 30 celih in 5 nepopolnih.10 Njihov for­mat je 46,4 x 34,1 cm, format njihovega zrcala 33,7 x 25,4 cm. Na vsaki strani je 7 vrst; višina štiricrtnega crtovja meri 2,4 cm. Kljub temu, da rubricni naslovi dni in oficijskih obredov niso zmeraj ohranjeni, ni bilo težko identificirati ohranjene vsebine. Ohranjeni so iztržki iz adventnega, božicnega in veliko­nocnega casa ter iztržki iz pomladanskega sanktorala.11 Antifonal II. Ohranjeno je 6 folijev: 2 cela in 4 nepopolni.12 Fol. 3 in 4, oba nepopolna, tvorita dvojni folij. Format folijev je 44,1 x 33,2 cm, format njihovega zrcala 34,8 x 24,4 cm. Na vsaki strani je 8 vrst; višina štiricrtnega crtovja meri 2,45 cm. Da pripadata temu rokopisu tudi fol. 5 in 6, ki sta nepopolna (zaradi cesar ni mogoce ugotoviti njunega prvotnega formata), je razvidno iz njunih drugih mer (razmaka med vrsticami). Ohranjeni so iztržki iz poletnega in jesenskega sanktorala. Psalter. Ohranjeno je 14 folijev: 8 celih in 6 nepopolnih.13 Foliji 9 in 14, 10 in 13 ter 11 in 12 tvorijo tri dvojne folije. Format folijev je 33,5 x 27,7 cm, format njihovega zrcala 28,7 x 21 cm. Zaradi vsebine, ki sestoji predvsem iz besedil psalmov, število vrst z glasbenim zapisom ni enotno. Na nekaterih straneh glasbenega zapisa sploh ni. Višina štiricrtnega crtovja meri 2,05 cm. Ohranjeni so iztržki iz tedenskega cikla psalmov, in sicer za sredo in cetrtek, ter del kva­dragezimalnega in velikonocnega himnarja. Kot je razvidno iz zgornje predstavitve, sta prvi in drugi del antifonala kodikološko precej podobna; glavna razlika med njima je ta, da ima drugi del na svojih straneh eno vrsto vec, zaradi cesar je zapis ob le malenkostno višjem zrcalu nekoliko bolj stisnjen. Psalter ima manjši format in zato tudi nekoliko manjšo višino crtovja. Vsi trije kodeksi so pisani v isti poznogotski notaciji, in sicer v tipu, ki se v stari Stäbleinovi sistematiki oznacuje kot metenska notacija tretjega obdobja.14 10 Katalog 2.127. Del fragmenta, ki se hrani v ZAL, je prvi opisal Janez Höfler: »Gorenjski prispevki k najstarejši glasbeni zgodovini na Slovenskem«, Kronika 14/ 2 (1966), 91, 97. 11 Rekonstrukcija ohranjenih delov vseh treh rokopisov je dostopna v De musica disserenda 12/2 (2016), 115–126. O dilemah pri rekonstrukciji nekdanje podobe rokopisov gl. ravno tam, op. 11; o liturgicnem aspektu enega od problematicnih mest gl. ravno tam, 111. 12 Katalog 2.128. 13 Katalog 2.129. 14 Stäblein, Bruno, Schriftbild der einstimmigen Musik, Musikgeschichte in Bildern, zv. III/4, ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice Slika 1: Stran iz ljubljanskega antifonala V sodobni medievisticni literaturi nima enotnega poimenovanja. Ta nacin zapisovanja korala in dru­gega nemenzuriranega enoglasja je bil v poznem srednjem veku razširjen zlasti v južnonemškem vplivnem prostoru, kamor so spadale tudi slovenske dežele. Velika vecina na Slovenskem hranjenih glas­benih zapisov iz 15. stoletja je v natancno tem tipu pisave, tako tudi antifonal iz Kranja. Obravnavani rokopisi oz. njihovi fragmenti so pisani v lepo izdelani glasbeni pisavi, ki je sicer takoj razpoznavna in znacilna, vendar pa mocno formalizirana, shematizirana, in zato tudi neosebna. Z ozirom na stopnjo formaliziranja bi težko nastali pred sredino 15. stoletja, lahko pa bi izhajali tudi iz 16. stoletja. Kot je bilo omenjeno, sta jih spisala isti pisar in isti notator, kar pomeni, da so bili izdelani v istem casu, v istem skriptoriju in najverje­tneje tudi za isto skupnost. Ta skriptorij bi bilo treba iskati v južnonemškem vplivnem prostoru. Posvetimo se v nadaljevanju liturgicnovsebinskim znacilnostim predsta­vljenih fragmentov. Oficijsko liturgijo leta si je mogoce predstavljati kot strukturo z ogromnim številom funkcijsko dolocenih mest, ki so bila v razlicnih liturgicnih izrocilih Leipzig: VEB Deutscher Verlag für Musik Leipzig, 1975, 67–68, 202–203. zapolnjena z istimi ali razlicnimi spevi in besedili. Tak nacin gledanja bi omogocal eksaktne primerjave posameznih izrocil in eksaktne dolocitve liturgicne pripadnosti posameznih rokopisov. Vendar pa srednjeveška liturgicna izrocila in liturgicne prakse posameznih cerkva niso bile dolocene v vseh detajlih. Kaj je bil oglejski obred, ki ga omenja ustanovitvena listina ljubljanske škofije, je razvidno iz rokopisov, ki so bili v rabi v oglejskih središcih, kot sta bila Oglej in Cedad, in iz zgodnjih oglejskih liturgicnih tiskov. A ti rokopisi niso povsem enaki; na njihovi osnovi ni mogoce izdelati sheme z dokoncnim (ceprav še tako velikim) številom funkcijsko dolocenih mest, niti ne bi bilo mogoce dolociti, katera besedila in spevi natancno in nespremenljivo zapolnjujejo ta mesta. Po drugi strani je dolocevanje liturgicne pripadnosti težavno zaradi koralnih rokopisov samih. Vsak od njih vsebuje le doloceni izsek spevov, ki ga je treba kombinirati z vsebino enega ali celo vec drugih rokopisov, da bi ga dokoncno razumeli in ovrednotili. Te splošne ugotovitve ne pomenijo, da znacilnosti oglejskega obreda ni mogoce prepoznati; pomenijo le, da je v detajlih nejasno in nedolocljivo, kaj oglejski obred natancno je, zlasti pa, da metoda ugotavljanja liturgicne pripa­dnosti danega rokopisa po svoji naravi ne more biti eksaktna. V ohlapnejših potezah so znacilnosti oglejskega obreda dobro prepoznavne; videti jih je mogoce tako v vsebinsko sicer manj pomembnem specificnem razporedu splošno poznanih spevov znotraj oficijev vsesplošno poznanih praznikov in dni, predvsem pa v obstoju specificnih oglejskih oficijev, še zlasti za tiste svetniške praznike, ki so bili poznani le znotraj patriarhata. Primerjajmo vsebino ohranjenih fragmentov z nekaterimi liturgicnimi izrocili: v prvi vrsti z oglejskim obredom, kot ga srecamo v tiskanem oglejskem brevirju, ki izhaja približno iz istega casa kot ohranjeni fragmenti (nadaljevanju BA),15 in v posplošenem opisu oglejske oficijske liturgije, narejenem na osnovi najpomembnejših oglejskih rokopisov (v nadaljevanju A).16 Oglejskemu patri­arhatu bližnja cerkvena pokrajina z lastno liturgicno tradicijo je bila salzburška nadškofija; tako se zdi smiselno primerjati ljubljanske rokopise s tiskanim salzburškim brevirjem iz leta 1497 (v nadaljevanju BS)17 in s posplošenim pregledom salzburške oficijske liturgije (v nadaljevanju S).18 Tretje, kar naj bo 15 Breviarium Aquileiense, Benetke: Andreas de Torresanis de Asula, 1496. 16 Gilányi, Gabriella, Andrea Kovács in László Dobszay, Aquileia (Temporale), Corpus Antiphonalium Officii Ecclesiarum Centralis Europae, zv. IV/A, Budimpešta: Institute for Musicology of the Hungarian Academy of Sciences, 2003. 17 Breviarium Salzeburgense, Augsburg, 1497. 18 Dobszay, László, Salzburg (Pars Temporalis), Corpus Antiphonalium Officii Ecclesiarum Centralis Europae, zv. I/A, Budimpešta: Institute for Musicology of the Hungarian Academy of Sciences, 1990; Fehér, Judith, in László Dobszay, Salzburg (Sanctorale), Corpus ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice vkljuceno v primerjavo, je rimski obred. S tem izrazom, ki v zgodovini liturgije in glasbe zaznamuje vec razlicnih stvari, je tu mišljen obredni red, ki ga je za novi red manjših bratov v 13. stoletju sestavil Haymo iz Favershama (v nada­ljevanju R).19 Ta red je že v 13. stoletju sprejela rimska kurija, za tem pa številne druge cerkve. Tudi na ozemlju oglejskega patriarhata ni bil nepoznan, saj ga srecamo npr. v rokopisih koprske stolnice. Tako zamišljena primerjava lahko pokaže, kaj je bilo v poznem srednjem veku splošno, kaj skupno oglejskemu in salzburškemu izrocilu (ne pa rimskemu) in kaj je bilo specificno oglejsko. Iz primerjave temporalnega dela je razvidno,20 da se ljubljanski rokopis z izjemo nekaj nejasnih mest povsem ujema z oglejskim obredom; vec razlik se kaže v razmerju do salzburškega obreda, še vec pa v razmerju do rimske­ga. Med drugim imajo nekateri responzoriji v rimskem obredu druge verze, kar nakazuje drugo tradicijo na globlji zgodovinski ravni. Vse te razlike so domala le razlike v razlicni razporeditvi spevov, ki so bili najbrž prav vsi splo­šno poznani. Razlogi za to, da so imeli posamezni spevi v razlicnih izrocilih razlicna liturgicna mesta, so najverjetneje le zgodovinski, in ne vsebinski: so posledica tega, da so se v posameznih okoljih razvile specificne prakse. V tem smislu so omenjene razlike zgolj formalne narave in bi jim bilo težko najti teološke utemeljitve. Ne glede na to je mogoce reci, da je bilo za oglejski obred npr. znacilno, da je imel v tretji adventni nedelji invitatorij Surgite vigilemus, ki ga na tem mestu ni ne v salzburškem ne v rimskem obredu (mogoce pa je, da je kje drugje). Pomenljive so razlike v sanktoralu (gl. preglednico 2).21 Tako kot v tem­poralu se tudi v sanktoralu ljubljanski rokopis popolnoma ujema z oglejskim obredom, ki ima vsa svetniška imena ljubljanskega rokopisa, iste oficije in isti razpored spevov v njih; bolj se ljubljanski rokopis oddaljuje od salzburškega obreda, še zlasti pa je razlicen od rimskega. Drugace kot v temporalu so razlike v sanktoralni plasti posameznih obredij vsebinske, saj je obstoj ali neobstoj Antiphonalium Officii Ecclesiarum Centralis Europae, zv. I/B, Budimpešta: Institute for Musicology of the Hungarian Academy of Sciences, 2009. 19 Haymov Ordo Breviarii je objavljen v delu: Dijk, Stephen J. P. van, Sources of the Modern Roman Liturgy, zv. 2, Leiden: E. J. Brill, 1963, 15–195. 20 Osnova za sledeca opažanja so navedki v preglednici, objavljeni v De musica disserenda 12/2 (2016), 115–126. 21 Preglednica 2 je smiselni povzetek primerjave, navedene v predhodni opombi, in sicer primerjave sanktoralnega dela rokopisa na straneh 119–124. – Zvezdica pomeni ujemanje, vezaj odsotnost v ustreznem liturgicnem izrocilu. – Pri zgolj rubricno navedenih svetniških imenih ljubljanskega fragmenta (v preglednici 2 imajo le-ti desno poravnavo) se primerjava omejuje na obstoj oz. neobstoj praznika. dolocenega svetniškega kulta pomenil tudi obstoj ali neobstoj dolocenih teo­loških vsebin.22 Preglednica 2: Primerjava ohranjenega dela sanktorala ljubljanskega antifonala Prazniki ljubljanskega rkp. BA S R Barbarae * drugi oficij – Nicolai * druga razporeditev skupni oficij Fabiani et Sebastiani * * skupni oficij Agathae * * druga razpor. Cathedrae Petri * druga razporeditev druga razpor. Matthiae * ? * Thomae Ap. – – – Thomae de Aquino * ? – Perpetuae et Felicitatis * ? * Sanctorum XL martyrum * ? * Gregorii * * skupni oficij Hellari et Tatiani * – – In Annuntiatione * * druga razpor. Chrystophori * – – In Dedicatione Michaelis * * druga razpor. Omnium Sanctorum * druga razporeditev drugi oficij? Pri obravnavi sanktorala ljubljanskega antifonala velja posebej izpostaviti, da vsebuje iztržek verzificiranega oficija za god oglejskih mucencev Hilarija in Tacijana.23 Hilarij je bil po starem oglejskem izrocilu oglejski škof s konca 22 Nenavadna je v ljubljanskem rokopisu navedba godu apostola Tomaža po apostolu Matiji (ki je v rokopisu napacno zapisan kot Matej, »Matheus«), saj je praznik apostola Tomaža v vseh treh obredih meseca decembra. Zdi se, da je rubrika, v kateri je omenjen, jezikovno neskrbna; praznik apostola Tomaža bi moral nastopiti v njej najverjetneje le kot sklic v navodilu, naj bo obredje praznika apostola Matije enako prazniku apostola Tomaža. Morda bi bilo omenjeno rubriko treba urediti takole: »In vigilia beati Matthiae apostoli ut de communi apostolorum nisi venerit in dominica, ut supra in vigilia beati Thome apostoli; omnia per totum ut de communi apostolorum …« To bi pomenilo, naj se za oba imenovana praznika vzame skupni oficij apostolov. 23 Objava besedila: Analecta hymnica, zv. 45a, 109–112 (št. 43); objava monasticne verzije: Baroffio, Giacomo, Eun Ju Kim, Historiae Sanctorum, Lamezia Terme: A.M.A. Calabria, 1999, 69–83; objava sekularne verzije: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003. ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice 3. stoletja ali celo naslednik prvega oglejskega škofa Mohorja (Hermagorja), kar bi pomenilo, da je živel ok. dve stoletji poprej; Tacijan je bil njegov diakon. V oglejskem okolju je kult Hilarija in Tacijana obstajal že v antiki in zgodnjem srednjem veku.24 Najstarejši rokopisi z njuno liturgijo so iz 12. stoletja, medtem ko je omenjeni verzificirani oficij po današnjem vedenju nastal na zacetku 14. stoletja. Kolikor je znano, obstoji le v oglejskih rokopisih: onih iz Ogleja, Cedada, Rožaca (Rosazzo), najdemo ga pa tudi v antifonalu iz Kranja.25 Z ozi­rom na to si je težko misliti, da bi neki novi rokopis vseboval verzificirani oficij za god Hilarija in Tacijana, ne da bi bil namenjen cerkvi z oglejskim obredom. Podoben, ceprav nekoliko dvoumen izid da tudi primerjava ohranjenega dela psalterja. Glede razporeda psalmov se ljubljanski rokopis ujema s salz­burškim obredom, ki ima na nekaterih mestih, tako npr. v sredinih jutranji­cah, med antifonami po vec kot le dva psalma. Ocitno je bila v salzburškem obredu tedenska porazdelitev psalmov nekoliko drugacna kot v rimskem in oglejskem. Vse v ljubljanskem rokopisu ohranjene himnuse najdemo tudi v oglejskem tiskanem brevirju. Pri obravnavi liturgicnih znacilnosti rekonstruiranega antifonala lahko omenimo še zanimivost. Ko se v ustanovni listini cesarja Friderika III. navajajo teološki razlogi za ustanovitev nove škofije, je doloceno tudi tole: Hinc est quod ad laudem superbenedictae trinitatis, et in honorem dictae gloriosae Virginis Mariae, beatorumque Petri et Pauli apostolorum, Christophori, Hermachori, et Fortunati martyrum, Martini et Nicolai pontificum, sanctorumque omnium, pro divini cultus augmento … cathedram episcopalem … erigere et fundare decrevimus … Zato smo se za povecanje božjega cašcenja in v cast imenovane slavne Device Marije, svetih apostolov Petra in Pavla, mucencev Krištofa, Mohorja in Fortunata, škofov Martina in Nikolaja kot tudi vseh svetnikov odlocili postaviti in osnovati škofijski sedež …26 Navedena imena niso poljubna. Mohor, prvi oglejski škof, in njegov ucenec Fortunat sta bila nedvomno izbrana kot zavetnika oglejskega patriarhata, na ozemlju katerega je nastala nova škofija, Nikolaj kot patron nove stolnice, 24 Bratož, Rajko, Kršcanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmocju oglejske cerkve od zacetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1986, 152–155. 25 Snoj, Two Aquileian Poetic Offices, ix–xi. 26 Prevod J. Snoj. in morda bi bilo mogoce najti utemeljitev tudi za navedbo škofa Martina in mucenca Krištofa. S temi imeni se da povezati vsebina ohranjenih fragmen­tov: Obstoj oficija sv. Nikolaja v antifonalu I sicer ni dokaz, da je bil rokopis izdelan prav za ljubljansko stolnico, vsekakor pa bi bilo nenavadno, ce antifo­nal ljubljanske stolnice ne bi vseboval oficija njenega patrona. Morda je zgolj nakljucje, da najdemo v antifonalu II iztržek iz Krištofovega oficija, morda pa so k temu navedli kaki drugi, z listinsko navedbo svetnika povezani razlogi. Ceprav ni mogoce razložiti prav vsakega detajla, lahko na osnovi prikazanih primerjav zakljucimo, da pripadajo ohranjeni fragmenti rokopisom z oglejskim obredom: obredom, ki ga doloca ustanovna listina ljubljanske škofije. 4 Kot je bilo omenjeno, so se obravnavani fragmenti ohranili v vezavah raznih ljubljanskih arhivalij. Oglejmo si natancneje, katere so te arhivalije in iz katerega casa izhajajo, saj si je po tej poti mogoce ustvariti predstavo o casu in kraju unicenja rokopisov, ki so jim v vezavah ohranjeni fragmenti nekdaj pripadali. Preglednica 327 je vsekakor zanimiva, saj je iz nje mogoce razbrati skorajda kronologijo unicenja obravnavanih treh kodeksov. Foliji psalterja so se vsi ohranili v vezavah ljubljanskih mestnih knjig iz let 1653 in 1654. To pomeni, da je psalter zapadel unicenju najkasneje v petdesetih letih 17. stoletja. Vecina folijev antifonala I je prav tako preživela v vezavah ljubljanskih mestnih knjig, poleg tega pa še v vezavah arhivalij ljubljanske škofije, župnije Komenda, grašcine Zalog, ceha ljubljanskih jermenarjev in v vezavi dveh zvezkov raznih drobnih tiskov, ki jih je zbral in verjetno tudi dal vezati Francišek Jožef Thallmainer (1698–1768). Kot je znano, je bil Thallmainer od leta 1702 pa vse do smrti knji­žnicar Javne škofijske knjižnice v Ljubljani (predhodnice zdajšnje Semeniške knjižnice).28 Z ozirom na cas izdaje najmlajših tiskov obeh Thallmainerjevih zvezkov le-ta nista mogla biti vezana pred letom 1708. Nobena od arhivalij z listi iz antifonala I ni starejša od leta 1683, najmlajše pa so z zacetka 18. stoletja. Zanimivo je, da so arhivalije, vezane v folije iz adventno-božicnega dela anti-fonala I s konca devetdesetih let, arhivalije, vezane v folije iz velikonocnega in sanktoralnega dela istega rokopisa pa iz osemdesetih let 17. stoletja; to daje vtis, kot da bi bil antifonal I razrezan na dve polovici in bi se posamezni foliji trgali najprej iz druge, kasneje pa iz prve polovice. V nekaj primerih je celo 27 Signature, v zadnjem stolpcu, so okrajšane. V celoti so podane v Katalogu 2.127–129. 28 Smolik, Marijan, »Franciscus Josephus Thallmainer, 1698–1768«, Muzikološki zbornik 3 (1967), 48. ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice tako, da sta se po dva in dva sosednja folija ohranila na dveh arhivalijah iz sosednjih let, kar daje vtis zaporednega postopnega izrezovanja iz fasciklov, ki jih je imel knjigovezec pri roki. Antifonal I, prav tako pa tudi antifonal II sta bila zelo verjetno unicena v zacetku osemdesetih let. Vse navedene arhi­valije so ali iz Ljubljane ali iz njene bližnje okolice. To pomeni, da so bili trije kodeksi – dvodelni antifonal in psalter – v casu svojega unicenja v Ljubljani. Preglednica 3: Mesta ohranitve obravnavanih fragmentov Fol. Mesto ohranitve Sign. ohranjenih folijev Antifonal I 1 K njiga izdatkov za leto 1698 (II) ZAL, Makulature II (3), mapa 22 2 K njiga prejemkov za leto 1698 (II) 3 K njiga izdatkov za leto 1698 (I) 4 Racuni mesta Lj. – Špitala za leta 1698–1701 5 ? 6 K njiga izdatkov za leto 1701 7 K njiga prejemkov za leto 1698 (I) 8 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1696 9 Urbar mestnega racunovodstva za leto 1697 10 Cehovska knjiga jermenarjev 1700–1860 ZAL, Cod. X X/52 11 K njiga prejemkov za leto 1699 ZAL, Makulature II (3), mapa 22 12 Urbar mestnega racunovodstva za leto 1698 13 Komenda, P 1717–1750 NŠAL, ŽA, Matice 14 Zalog, Urbar 1695–1699 ARS, Urbarji, I/55u 15 Škofijski protokoli 1684–1685 NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 8, št. 13 16 Vizitacije 1684 NŠAL, Vizitacije – protokoli, fasc. 2, št. 5 17 K njiga izdatkov za leto 1684 ZAL, Makulature II (3), mapa 22 18 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1683 19 K njiga prejemkov za leto 1684 20 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1684 21 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1685 22 Urbar mestnega racunovodstva za leta 1688–1690 23 Davcna knjiga mesta Ljubljane1687 24 K njiga prejemkov za leto 1689 25 ? NŠAL, Pergamentni ovitki Fol. Mesto ohranitve Sign. ohranjenih folijev 26 Knjiga prejemkov za leto 1688 ZAL, Makulature II (3), mapa 22 27 Knjiga prejemkov za leto 1687 28 Knjiga izdatkov za leto 1685 29 Knjiga izdatkov za leto 1686 30 Priloge 1686 31 Knjiga prejemkov za leto 1685 32 Thallmainerjeva zbirka libretov (1655–1708) SK, Z III 3 33 Thallmainerjeva zbirka libretov (1672–1690) SK, Z III 4 34 Urbar mestnega racunovodstva za leto 1684 ZAL, Makulature II (3), mapa 22 35 ŠA L/KA L, Urbar 1684–1685 NŠAL/KA L, Urbar 9 Antifonal II 1 ? SK, brez sign.? 2 ? 3 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1695 ZAL, Makulature II (2), mapa 14 4 Davcna knjiga mesta Ljubljane 1695 5 Dol pri Ljubljani, R 1688–1730 NŠAL, ŽA, Matice 6 Vace, Urbar 1648 NŠAL/ŽA, Razne knjige, Vace, fasc. 3 Psalter 1, 3 Knjiga izdatkov 1654 ZAL, Makulature II (2), mapa 13 2, 6 Davcna knjiga za Stari trg 1653 Davcna knjiga za Novi trg 1653 4 Knjiga prejemkov 1654 5 ? 7, 8 Davcna knjiga za Mestni trg 1653 Da bi bilo unicenje obravnavanih treh rokopisov mogoce videti v pravi luci, ga je potrebno interpretirati na ozadju liturgicne zgodovine casa. Kot je dobro znano, je skušal tridentinski koncil v drugi polovici 16. stoletja poenotiti liturgijo. Lastne liturgicne rede je dovolil le tistim cerkvam, ki so jih imele že vec kot dve stoletji. Med temi je bil nedvomno tudi oglejski patriarhat. Vendar pa je bil v oglejskem patriarhatu stari liturgicni red že konec 16. sto­letja zamenjan z novim, potridentinskim, ki je bil v bistvu rimski – v zgoraj omenjenem smislu. V ljubljanski škofiji je bilo drugace. Ker je bila z bulo Romanus Pontifex izvzeta iz oglejskega patriarhata, bi bilo pricakovati, da bo že konec 16. stoletja menjala oglejski obred za rimski, vendar se to ni zgodilo. Škof Hren (1598–1630) je bil ocitno zagovornik oglejskega obreda, saj sledi njegov slovenski lekcionar iz leta 1612 ali 1613 oglejskemu liturgicnemu redu (Evangelia inu lystuvi). Rimski obred se je v ljubljanski škofiji zacel uvajati šele za casa njegovega naslednika Rinalda Scarlichija (1630–1640); v vizitacijskih ¦ Po sledeh antifonala ljubljanske stolnice zapisnikih tega škofa se pogosto bere, naj se stare oglejske knjige zamenjajo z novimi. A zdi se, da njegova prizadevanja niso bila uspešna; iz zapisnikov sinode, ki jo je leta 1666 sklical škof Jožef Rabatta, je razvidno, da je bil v ško­fiji še vedno razširjen stari obred. Do njegove dokoncne odprave, ceprav ne povsem korenite, je prišlo tako šele po tej sinodi.29 S tem smo se mocno približali casu, iz katerega izhajajo arhivalije, na kate­rih so se ohranili posamezni listi obravnavanih treh rokopisov. Zelo verjetno so bili uniceni kot nosilci stare in neveljavne oglejske liturgije, in sicer prav v casu, ko je bila le-ta v ljubljanski škofiji dokoncno zamenjana z rimsko. * Strnimo v doslejšnji razpravi ugotovljena dejstva: (1) Rokopisi, ki so jim obravnavani fragmenti pripadali, so nastali bodisi v poznem 15. ali zgodnjem 16. stoletju, se pravi v casu, ko se je v ljubljanski stolnici zacelo opravljati redno koralno bogoslužje. (2) Nedvomno so pripadali oglejskemu obredu, ki je bil z ustanovno listino predpisan za bogoslužje novoustanovljenega kapitlja. (3) Uniceni so bili v Ljubljani v drugi pol. 17. stoletja, v casu, ko se je v ljubljanski škofiji uvajal novi rimski obred, kar je vodilo k unicevanju starih oglejskih liturgicnih rokopisov. Na osnovi teh dejstev je mogoce utemeljeno postaviti hipotezo, da so predstavljeni fragmenti ostanki dvodelnega antifonala in psalterja ljubljanske stolnice. 29 Ušenicnik, France, »Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji«, Bogoslovni vestnik 4 (1924), 119–121, 123–126. – Od druge polovice 17. stoletja dalje se je oficijsko bogoslužje v ljubljanski stolnici izvajalo po tiskanih knjigah z rimskim obredom. Kokole, Metoda, »Cerkvena glasba v ljubljanski škofiji«, Ljubljanska škofija, ur. France M. Dolinar, Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2011, 554 (faksimila na 555). Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Uvod … 354 Katalog … 356 1 Koralni rokopisi … 356 2 Fragmenti koralnih rokopisov … 365 Fragmenti v nemških adiastematskih nevmah … 365 Fragmenti v nedolocenih adiastematskih nevmah … 374 Fragmenti v nevmah na crtovju … 375 Fragmenti v gotski notaciji južnonemškega tipa … 379 Fragmenti v drugih tipih gotske notacije … 411 Fragmenti v kvadratni notaciji … 419 Fragmenti nedokoncanih koralnih rokopisov in nedolocljivi drobci … 431 3 Glasbeni zapisi v liturgicnih rokopisih in fragmentih liturgicnih rokopisov … 432 4 Zgodnji koralni tiski … 436 5 Glasbeni zapisi v neliturgicnih rokopisih … 442 6 Glasbenoteoreticni spisi … 444 7 Polifoni zapisi … 445 Viri po hranišcih … 447 Navedena literatura … 459 UVOD Katalog navaja osnovne podatke o vseh doslej znanih srednjeveških glasbenih zapisih, hranjenih na Slovenskem: tistih, ki izvirajo domnevno iz casa pred tridentinskimi reformami v drugi pol. 16. stol. in sodijo tako v tradicijo srednjeveškega glasbenega pismenstva. Pogoj za vkljucitev v katalog je bila prisotnost glasbenega zapisa. (1) Na prvem mestu so koralni rokopisi; s tem so mišljeni rokopisi, ki vsebu­jejo posamezne dele gregorijanskega korpusa kot osnovni in bistveni del svoje vsebine, ceravno posredujejo nekateri od njih z ozirom na tip, ki mu pripadajo, poleg koralnih spevov tudi zgolj besedila (npr. psalter, pontifikal, misal). (2) Na drugem mestu so fragmenti unicenih koralnih rokopisov, ki so se ohranili skoraj izkljucno kot knjigoveško gradivo: kot pergamentni zalepki na platnicah in hrbtih raznih tiskov, rokopisov ali arhivalij. V številnih primerih so se foliji iz istega rokopisa ohranili v vezavah razlicnih knjig, ki se danes hra­nijo na razlicnih mestih; v katalogu so obravnavani kot ena enota in prikazani skupaj, pod isto številko. (3) V tretji skupini so liturgicni rokopisi in fragmenti liturgicnih rokopisov, ki vsebujejo prvenstveno le liturgicna besedila, vendar imajo pri nekaterih maloštevilnih besedilih tudi glasbeni zapis, bodisi da je ta del prvotne vsebi­ne ali pa je bil vstavljen šele kasneje, v casu, ko je bila knjiga v rabi. Meja med to skupino in skupino koralnih rokopisov (prva in druga skupina) ni zmeraj povsem nedvoumna; naceloma so v tretji skupini tisti rokopisi (ali njihovi fragmenti), ki imajo le en ali dva speva opremljena z glasbenim zapisom, pri cemer se dozdeva, da ta ni bistveni del vsebine. (4) V cetrti skupini so zgodnji tiski liturgicnih knjig, ki vsebujejo tudi notirane koralne speve, in fragmenti tovrstnih tiskov. (5) Za razliko od tretje skupine so v peti posamezni glasbeni zapisi v raznih drugih, najveckrat neliturgicnih rokopisih, bodisi marginalni bodisi taki, da spadajo v osnovni korpus knjige, ki pa vsaj na prvi pogled s siceršnjo vsebino kodeksa nimajo razvidne vsebinske povezave. Šesta (6) in sedma (7) skupina ne potrebujeta obrazložitve. Znotraj posameznih skupin so viri razvršceni po nahajališcih in signatu-rah; drugace je pri zgodnjih koralnih tiskih, ki so predstavljeni kronološko, še zlasti pa pri fragmentih koralnih rokopisov: ti so razvršceni z ozirom na tip notacije, istemu notacijskemu tipu pripadajoci fragmenti pa so nadalje ohlapno razporejeni po kronološkem redu, od domnevno najstarejših do domnevno najmlajših. Nedolocljivi drobci so mestoma loceni od ostalega. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Popis je kataloško formaliziran, vendar zaradi razlicnosti virov ne more biti povsem enoten. O vsaki enoti je navedeno: (1) vsebinska dolocitev; (2) sedanja lokacija (hranišce, signatura, mesto v kodeksu); (3) fizicni obseg; (4) osnovne kodikološke znacilnosti; (5) tip notacije; (6) cas nastanka; (7) izvor; pri fragmentih navedba, na katerih knjigah ali rokopisih so se ohranili; (8) doslejšnja relevantna literatura. Potrebno je nekaj obrazližitev: K št. (2): Številni fragmenti so prilepljeni na knjige ali arhivalije, v zvezi s katerimi so se ohranili; njihove signature so torej enake signaturam teh knjig; v katalogu je v teh primerih zmeraj navede-no, da je mišljeno tisto, kar je v vezavi (»vezava«). – Pogosto se foliji iz istega unicenega rokopisa hranijo na vec mestih, kar pomeni, da je navedeno vec signatur. Ohranjeni foliji so v katalogu skoraj zmeraj razvršceni po zapored­ju, kot so ga imeli v rokopisu, pri cemer so oštevilceni; razumljivo je, da dve sosednji številki ne pomenita, da sta si folija v rokopisu neposredno sledila. Ce foliji v katalogu niso razvršceni po prvotnem zaporedju, niso oštevilceni. K št. (4): Podan je format folijev ali folija, format zrcala, število vrst, višina crtovja (4 crte 1,2 cm pomeni: višina štiricrtnega crtovja meri 1,2 cm); zvezdica (*) opozarja, da navedena mera ni popolna; popolnih mer ni bilo mogoce podati v primerih, ko edini preostali folij rokopisa oz. noben od preostalih folijev rokopisa ni v celoti ohranjen. K št. (5): Sodobna glasbenopaleografska termi­nologija ni enotna; v popisu uporabljeni izraz »gotska notacija južnonemškega tipa« oznacuje notacijo, ki jo je Bruno Stäblein poimenoval kot »metensko notacijo III. obdobja«; v novejši literaturi se imenuje tudi »metensko-nemška gotska notacija«. K št. (6): Navedeni cas nastanka je najveckrat orientacijska ocena na osnovi glasbenopaleografskih znacilnosti rokopisa. K št. (7): Pri provenienci navedena mesta oznacujejo najstarejše z gotovostjo ugotovljeno hranišce ali najverjetnejši kraj uporabe, ki pa najbrž v nobenem primeru ni istoveten s krajem nastanka. – Pri tistih fragmentih, ki so bili odlepljeni s platnic knjig, na katerih so se ohranili, so navedeni tudi osnovi podatki o teh knjigah, podani v rubriki »Mesto ohranitve«. V nekaterih primerih se je zdelo smiselno združiti te podatke s podatki o signaturah. K št. (8): Literatura ne navaja prav vseh omemb in faksimilov, navedene pa so vse pomembne študi­je. – Nekaterih podatkov v casu dokoncne ureditve kataloga ni bilo mogoce pridobiti; umanjkljaj je oznacen z dvojnim vprašajem; enojni vprašaj izraža dvom o pravilnosti predhodno navedenega podatka. Katalog je nastajal vec let; možno je, da so nekatere ustanove v tem casu preuredile svoje zbirke in spremenile signature v katalogu opisanih virov. KATALOG 1 Koralni rokopisi 1.1 Antifonal I (zimski del) Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18 (olim 17). Obseg: 248 folijev (dejansko 246 folijev; manjkata fol. 8 in 9); pergament. Format: 57,2 x 39,9 cm; zrcalo: 45,2 x 28 cm; 12 vrst; 4 crte 1,65 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 1491, pisec Ioannes von Werd de Augusta. Provenienca: Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana. Opombe: Rokopis 1.2 je drugi del istega antifonala. Literatura: gl. pri 1.2. 1.2 Antifonal II (letni del) Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 19 (olim 18). Obseg: 236 folijev (dejansko 233, manjkajo foliji 8, 137 in 138); pergament. Format: 55 x 39,3 cm; zrcalo: 41,4 x 27,9 cm; 11 vrst; 4 crte 1,65 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: ok. 1491. Provenienca: Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana. Opombe: Rokopis 1.1 je prvi del istega antifonala. Literatura: Smrekar, »Stare pisane mašne bukve«, 9 (Zgodovinski zbornik 1); Stele, »Slike gotskega krilnega oltarja«, 199–203, 213–214; Kos, Srednjeveški rokopisi, št 105; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16, 17; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 93, 95, 96–98; Höfler, Klemencic, Glasbeni roko­pisi, A, št. 7, št. 8; Höfler, Tokovi, 19; Cvetko, Musikgeschichte, 26; Cvetko, Južni Slovani, 35–36; Honolka, Kuret, Svetovna zgodovina glasbe, 151; Sivec, »Glasba poznega srednjega veka«, 222, 223; Cvetko, Slovenska glasba, 17; Iz srednjeveških koralnih rokopisov; Golob, »Johannes von Werd – potu­joci iluminator?«; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 38–41; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 283–287; Snoj, Two Aquileian Poetic Offices (kriticna izdaja dveh verzificiranih oficijev); Snoj, Gilányi, Antiphonarium (faksimilna izdaja); Snoj, »Liturgicno petje v svetnih cerkvah«, 242–254; ta knjiga, str. 179, 197. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 1.3 Pontifikal Signatura: NUK, Ms 19. Obseg: 206 folijev; pergament (fol. 16–185), papir (1–15, 186–206). Format: 24,9 x 19,4 cm; zrcalo: 17,1 x 13 cm; 2 stolpca (pergamentni del); 4 crte 1,1 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 14. stol. Provenienca: cisterca Kostanjevica. Opombe: Z ozirom na svojo vsebino ima rokopis besedila z glasbenim zapisom le na nekaterih mestih. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 26; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 118. 1.4 Psalter s himnarjem Signatura: NUK, Ms 21. Obseg: 57 folijev; pergament. Format: 24,5 x 20 cm; zrcalo: 20,2 x 14,7 cm; 4 crte 1,8 cm; 5 crt 1,5 / 2,75 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: kartuzija Žice; kartuzija Pleterje. Opombe: Z ozirom na svojo vsebino ima rokopis besedila z glasbenim zapisom le na nekaterih mestih. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 47; Höfler, Klemencic, Glasbeni roko­pisi, A, št. 3; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 45–47; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Žicke kartuzije, 90–91; Golob, Manuscripta, 84–87; Šter, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, 200–201; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 1.5 Gradual Signatura: NUK, Ms 22. Obseg: 178 foliljev; pergament. Format: 23,5 x 16,7 cm; zrcalo: 17,6 x 12 cm; 8 vrst; 4 crte 1,3–1,4 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 13 stol. Provenienca: kartuzija Bistra?. Opombe: Na notranji strani prednjih in zadnjih platnic sta fragmenta dveh drugih kodeksov. Fragment na prednjih platnicah je opisan pod št. 2.40. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 78; Höfler, Klemencic, Glasbeni roko­pisi, A, št. 2; Höfler, »Starejša gregorijanika«, 176–180; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 42–44; Golob, Manuscripta, 191; Šter, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, 189–191; ta knjiga, str. 112. 1.6 Pasijonal Signatura: NUK, Ms 248. Obseg: 55 folijev; papir. Format: 26,2 x 20,3 cm; zrcalo: 23,7 x 16,3 cm; 9 vrst; 4 crte 1,3–1,35 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Provenienca: Ekslibris: Adam Sontner 1620. Literatura: Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 4. 1.7 Gradual Signatura: ARS, SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historicnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 1 (brez natancnejše signature). Obseg: 59 folijev; pergament. Format: 29,5 x 19,4 cm; zrcalo: 22,1 x 13,7 cm; 9 vrst; 4 crte 1,25 cm. Notacija: cistercijanska. Cas nastanka: 12. / 13. stol. Provenienca: cisterca Sticna?. Opombe: Stara signatura: Collectanea, I, 1. – Vec folijev je poškodovanih, na 16 od teh manjši del zapisa manjka. – Glasbene marginalije. – Strogo vzeto je rokopis fragment, saj vecji del nekdanje celote manjka. Literatura: Höf ler, »Starejša gregorijanika«, 164, 165, 170–172; Höf ler, »Gorenjski prispevki«, 94, 99, op. 12; Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 1; Höfler, Tokovi, 14–15; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne, 38, 68, 69, 165–167, 199; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 48–50; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 58, 59; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 109, 111–117; ta knjiga, str. 65. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 1.8 Gradual I (temporal) Signatura: FSL, inv. št. 6773. Obseg: 220 folijev; pergament. Format: 53,6 x 37,1 cm; zrcalo: 40,3 x 27,9 cm; 8 vrst; 4 crte 2,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: konec 15. stol. Provenienca: Ljubljana, franciškanski samostan. Opombe: Od 186 prvotno oštevilcenih folijev manjkajo fol. 96, 106–116, 121, 125; vrsta folijev je neoštevilcenih, vendar spadajo v prvotno zasnovo rokopisa. Oštevilcenje je ocitno napacno. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 87–88; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 17; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 94; Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 10, 11; Höfler, Tokovi, 15; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, »Kadelne iniciale«; Golob, »Anmerkungen«; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 121–128; ta knjiga, str. 265. 1.9 Gradual II (sanktoral) Signatura: FSL, inv. št. 6772. Obseg: 152 folijev; pergament, papir (list na zadnjih platnicah). Format: 55,5 x 37,3 cm; zrcalo: 39,7 x 26,1 cm; 9 vrst; 4 crte 2,4 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 1518 (fol. 80v). Provenienca: Ljubljana, franciškanski samostan. Opombe: Od 149 prvotno oštevilcenih folijev manjkata fol. 9 in 16; neoštevilceni foliji: 2 na zacetku, 1 med fol. 104 in 105, 1 med fol. 115 in 116, papirnati list na zadnjih platnicah. Literatura: gl. pri 1.8; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 54–56. 1.10 Antifonal Signatura: FSL, inv. št. 6771. Obseg: 169 fol.; pergament, papir (zadnji folij). Format: 58,6 x 38,8 cm; zrcalo: 48,3 x 29,7 cm; 9 vrst; 4 crte 2,8 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: konec 15. stol. Provenienca: Ljubljana, franciškanski samostan. Opombe: Od prvotnega oštevilcenja so ohranjeni foliji: 16–28, 40–193, 195, 196, kar znese 169 folijev. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 86; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 17; Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 9; Höf ler, Tokovi (faks. med 32 in 33); Honolka, Kuret, Svetovna zgodovina glas-be, 218; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, »Kadelne iniciale«; Golob, »Anmerkungen«; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 121–127; ta knjiga, str. 265, 285. 1.11 Gradual I (temporal) Signatura: ŠAK, Ms 1. Obseg: 295 fol.; pergament, papir (prvi in zadnji list, oba prazna). Format: 47,2 x 34,8 cm; zrcalo: 33,7 x 24,2 cm; 7 vrst; 4 crte 2,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 14. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Literatura: Folnesics, Die illuminierten Handschriften, 23–29; Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 17–24; Radole, La musica a Capodistria, 12–13; Bagaric, »Pergamentni kodeksi«, 10–12; Franco, »Rokopisi koprskega stolnega in kapiteljskega arhiva«; Snoj, »Liturgicno petje v svetnih cer­kvah«, 221–239; ta knjiga, str. 129. 1.12 Gradual II (sanktoral) Signatura: ŠAK, Ms 2. Obseg: 192 fol.; pergament, papir. Format: 46,5 x 34,2 cm; zrcalo: 34,3 x 24,9 cm; 7 vrst; 4 crte 2,5–2,6 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Opombe: Dodatki na papirnatih listih (skupaj 20 listov na vec mestih rokopisa) so novodobni. Literatura: gl. pri 1.11. 1.13 Antifonal I (od prve adventne nedelje do nedelje v petdesetdnevju) Signatura: ŠAK, Ms 3. Obseg: 250 fol.; pergament. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Format: 56,3 x 39,1 cm; zrcalo: 40,9 x 26,6 cm; 6 vrst; 4 crte 3,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Opombe: Vsebinsko spadata k rokopisu še 2 papirnata lista, oštevilcena s šte­ vilkama 251 in 252, ki sta zdaj pri Antifonalu V (1.17). Literatura: gl. pri 1.11. 1.14 Antifonal II (od prve postne nedelje do velike sobote) Signatura: ŠAK, Ms 4. Obseg: 181 fol.; pergament, papir (3 fol. na zacetku, 5 fol. na koncu). Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Literatura: gl. pri 1.11. 1.15 Antifonal III (od velike noci do 11. nedelje po binkoštih) Signatura: ŠAK, brez sign. Obseg: ?? Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Opombe: Kodeks v casu nastanka tega popisa ni bil v razvidu. Literatura: gl. pri 1.11. 1.16 Antifonal IV (od 12. nedelje po binkoštih do konca liturgicnega leta; poletne historije od Knjige kraljev dalje) Signatura: ŠAK, Ms 5. Obseg: 88 fol.; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Literatura: gl. pri 1.11. 1.17 Antifonal V (sanktoral) Signatura: ŠAK, Ms 6. Obseg: 310 fol.; pergament, papir (prvi in zadnji list, 2 lista ob koncu, ki spadata k Antifonalu I). Format: 51,9 x 36,8 cm; zrcalo: 38,6 x 25,8 cm; 6 vrst; 4 crte 3,3 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Literatura: gl. pri 1.11. 1.18 Antifonal VI (skupni svetniški del) Signatura: ŠAK, Ms 7. Obseg: 129 fol.; pergament, papir (zalepek na prvih platnicah, 1 list na zacetku, 2 na koncu, 1 med oštevilcenima folijema 118 in 120). Format: 45,6 x 32,2 cm; zrcalo: 33,1 x 24,2 cm; 6 vrst; 4 crte 3,9 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: škofijska cerkev v Kopru. Opombe: Ob koncu prvotnega dela eksplicit: Opus Nazarii de Iustinopoli. Literatura: gl. pri 1.11; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 57–59; ta knjiga, str. 129, 153. 1.19 Antifonal I (temporal, zimski del) Signatura: Izola, ŽA, brez sign. Obseg: ok. 257 folijev; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: kapitelj v Izoli. Opombe: Kodeks je bil v casu popisa v neurejenem stanju. Literatura: Snoj, »Liturgicno petje v svetnih cerkvah«, 239–242; ta knjiga, str. 161. 1.20 Antifonal II (temporal, letni del) Signatura: Izola, ŽA, brez sign. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Obseg: ok. 144 folijev; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: kapitelj v Izoli. Opombe: Kodeks je bil v casu popisa v neurejenem stanju. Literatura: gl. pri 1.19. 1.21 Antifonal III (sanktoral) Signatura: Izola, ŽA, brez sign. Obseg: ok. 90 folijev; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: kapitelj v Izoli. Opombe: Kodeks je bil v casu popisa v neurejenem stanju. Literatura: gl. pri 1.19. 1.22 Antifonal IV (skupni svetniški del) Signatura: Izola, ŽA, brez sign. Obseg: ok. 90 folijev; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: kapitelj v Izoli. Opombe: Kodeks je bil v casu popisa v neurejenem stanju. Literatura: gl. pri 1.19; ta knjiga, str. 161, 171. 1.23 Gradual Signatura: Franciškanski samostan Novo mesto, Aa-I. Obseg: 128 folijev (po sekundarnem oštevilcenju 141 folijev; manjkajo: fol. 1, 30, 39, 54, 55, 62, 64, 65, 86, 104, 105, 124, 125, 134; foliji 78, 131 in 137 so bili vsta­vljeni kasneje); pergament, papir (zacetni prazni folij, foliji 78, 131 in 137). Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 1418 (fol. 140v: Explicit liber Anno domini MCCCXVIII). Provenienca: Novo mesto, franciškanski samostan. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 107; Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi, A, št. 12; Golob, Manuscripta, 24–25; Šter, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«, 194–198. 1.24 Gradual Signatura: Franciškanski samostan Novo mesto, Aa-II. Obseg: 194 folijev (po originalnem oštevilcenju 199 folijev; manjkajo: fol. 42, 49, 65, 66; oštevilceni folij 101 je v resnici fol. 100; fol. 171 je kasnejši nado­mestek za manjkajoci folij); pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Provenienca: Novo mesto, franciškanski samostan. Opombe: Na zadnjih platnicah kasnejši zalepek. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 159; Höfler, Klemencic, Glasbeni roko­pisi, A, št. 13; gl. pri 1.23. 1.25 Pontifikal Signatura: NŠAM, Ms 12. Obseg: ?? Format: ?? Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: konec 14. stol. Provenienca: Šentandraž v Labotski dolini / St. Andrä im Lavanttal. Opombe: Z ozirom na svojo vsebino ima rokopis besedila z glasbenim zapisom le na nekaterih mestih. – Cas nastanka je povzet po nav. razpravi Nataše Golob. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 148; Golob, »Katalog«, 105–111. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2 Fragmenti koralnih rokopisov Fragmenti v nemških adiastematskih nevmah 2.1 Fragment antifonala Signatura: NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 3. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 21,9* x 13,3* cm; zrcalo: 19,3* x 11,6* cm. Cas nastanka: 11. stol. Notacija: nemške adiastematske nevme. Mesto ohranitve: NUK, 22 209: Ioannes Curio Berckensis, Conservandae bonae valetudinis praecepta, Lyon, 1577. Literatura: Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 11–13; Golob, »Nekaj kodikolo­ških drobtin«, 40–42; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 46–48. 2.2 Fragment graduala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/1r (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij); pergament. Format: 26,3 x 22,7 cm; 22,4 x 16,2 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: Ig, M 1687–1705, vezava. Opombe: Pod signaturo II/1r je vrsta map z raznimi pergamentnimi fragmenti. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165–166; Höfler, Tokovi, 13. 2.3 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 13 349, R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 29,9 x 3* cm; zrcalo: 25,3 x 3* cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: NUK, 13 349, R: Missale Aquileiense, Augsburg, 1494 (gl. 4.4). Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 795. 2.4 Fragment graduala Signatura: NUK, 11 963 R, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln); pergament. Format: 29,5 x 17,4 cm; zrcalo: 21,8 x 15 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: Johannes Mesue, Opera medicinalia, Benetke, 1479. Iz knji­žnice J. B. Seebacha. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 445; Snoj, »Koral« (faksimile); Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 14–16. 2.5 Fragment graduala Signatura: NŠAM, Maticne knjige, Limbuš, R 1624–1646, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 24,3 x 20,5 cm; zrcalo: 19,5 x 14,5 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Literatura: ta knjiga, str. 115. 2.6 Fragment notiranega misala Signatura: NUK, 4400 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 27,9* x 18,5 cm; zrcalo: 23,3* x 15,9 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: Francesco Petrarca, De remediis utriusque fortunae, Esslingen, 1475?. Iz knjižnice J. B. Seebacha. Opombe: V isti vezavi še droben odrezek v menzuralni notaciji, gl. št. 7.5. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 529. 2.7 Fragment notiranega brevirja Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (1) (brez natancnejše signature). Obseg: 4 foliji (2 nepopolna; 2 bifolija); pergament. Format: 26 x 17,3 cm; zrcalo: 20,4 x 14 cm. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. / 13. stol. Mesto ohranitve: Cod. XVII/96 (1715). 2.8 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, Ms 49, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln), 2 odrezka; pergament. Format: 29,4* x 23,1* cm; zrcalo: 28,8* x 20* cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. / 13. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 49: rokopis, 15. stol. Iz gornjegrajske knjižnice. Opombe: Nevmiran je le en spev (re. Isti sunt sancti qui pro testamento). Ostalo so liturgicne prošnje in druga besedila, domnevno vse za praznike vec mucencev. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 50; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16; Höf ler, »Starejša gregorijanika«, 165, 170; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, »Nekaj kodikoloških drobtin«, 45–49; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 452–455. 2.9 Fragment antifonala Signatura: Franciškanski samostan Novo mesto, C1-a-9, inv. št. 7202, vezava. Obseg: 4 foliji (nepopolni; 2 bifolija); pergament. Format: 22,1 x 15,1 cm; zrcalo: 17,4 x 11 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Terminorum frequentatorum tam in pontificio quam civili iure opus praeclarum (brez impresuma). Ekslibris: Conv. Labacensis. Conv. Neostadiensis F. F. Franciscanorum. 2.10 Fragment notiranega brevirja Signature: – NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature; 3 nepopolni foliji (vmes 1 bifolij)). – ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 1 (1 bifolij). – NUK, 15 203, vezava (3 foliji (1 nepopoln; vmes 1 bifolij)). Obseg: 8 folijev (4 nepopolni; 3 bifoliji); pergament. Format: 30,3 x 19,1 / 20,6 cm; zrcalo: 24,8 x 14,3 / 14,4 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: – NŠAL: Kropa, R 1627–1647, P 1628–1647 (ena knjiga); bifolij domnevno z neke maticne knjige iz Dola. – ZAL: Cod. XIII/746b (1628). – NUK: Johann Andreas Coppenstein, Bibliotheca concionatorum, Mainz, 1627. Zapisek: Loci Capuccinorum Labaci. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 167–168 (fragment iz NŠAL); Höfler, »Gorenjski prispevki«, 93 (fragment iz NŠAL); Höfler, Tokovi, 13 (fragment iz NŠAL); Snoj, Pompe, Pisna podoba, 48–49. 2.11 Fragment notiranega misala Signatura: privatna last. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 23,2* x 17,7* cm; zrcalo: 21,8* x 17,2* cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Opombe: konec proprija cvetne nedelje, zacetek proprija sledecega ponedeljka. 2.12 Fragment notiranega brevirja Signature: – NUK, 16 080, vezava (2 folija, 9 odrezkov). – NUK, 36 518, vezava (2 folija, 7 odrezkov). Obseg: 4 foliji, 16 odrezkov; pergament. Format: 30,9 x 21,5 cm; zrcalo: 21,6 x 13,4 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: – NUK 16 080: Guigo I, Statuta ordinis cartusiensis a domno Guigone priore cartusie edita, Basel, 1510. Iz knjižnice Jezuitskega kolegija v Ljubljani. – NUK, 36 518: Statuta ordinis cartusiensis a domno Guigone priore cartusie edita. Opombe: V vezavi NUK, 36 518 ima vsak od obeh folijev ohranjen delec ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih pripadajoce druge polovice bifolija; eden od teh delcev je odtrgan in prost (neprilepljen). Omenjena delca sta šteta kot odrezka. Fragment v NUK, 36 518 obsega torej 8 kosov (ne 9). Literatura: Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 17–19. 2.13 Fragment notiranega brevirja Signatura: Koper, Franciškanski samostan Koper (neznana signatura). Obseg: 2 folija (1 nepopoln); pergament. Format: ?? Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Opombe: Podatek o obstoju fragmenta je povzet po spodaj navedeni razpravi, kjer so tudi faksimili vseh štirih strani. Literatura: Manara, »Di alcune pergamene neumatiche«. 2.14 Fragment notiranega misala Signatura: NŠAM, Maticne knjige, Loka pri Zidanem mostu, R 1632–1668, vezava. Obseg: 2 odrezka; pergament. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. 2.15 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 25 (olim 23), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln, 2 kosa); pergament. Format: 15,9* x 20,8 cm; zrcalo: 15,9* x 16,9 cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Šencur, Racunska knjiga cerkvenih kljucarjev 1534–1638. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 170. 2.16 Fragment notiranega brevirja Signatura: Franciškanski samostan Novo mesto, brez sign. Obseg: 1 folij (nepopoln, 2 kosa); pergament. Format: 30* x 4,2* cm; 26,8* x 4,2* cm (mere enega od dveh kosov). Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: v vezavi knjige: J-a-24, inv. št. 7222: Sachssenspiegell uffs new durchaus corrigirt (brez impresuma); na platnicah ekslibris: Conv. Neost. 2.17 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, Gornji Grad A, fasc. 2, Urbar 1426, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 31,8* x 13,9* cm; zrcalo: 29,7* x 12,9* cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Opombe: V isti vezavi še fragment v kvadratni notaciji; gl. št. 2.188. Literatura: Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 206–209. 2.18 Fragment graduala Signatura: PAM, 1803, arh. šk. 12, brez natancnejše signature. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: ?? Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. 2.19 Fragment sekvenciarja Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­ pisi, Pergamantni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij); pergament. Format: 25,3 x 17,9 cm; zrcalo: 21,1 x 11,8 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Bloke, P 1658–1695. 2.20 Fragment notiranega misala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Vodice, fasc. 4, Urbar podružnicne cerkve v Utiku 1685–1780, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln); pergament. Format: 28,4 x 22,1 cm; zrcalo: 22,9 x 15 cm. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 170. 2.21 Fragment notiranega misala Signatura: NUK, Ms 141, vezava. Obseg: 3 foliji (nepopolni), 18 odrezkov; pergament. Format: 11,4* x 13,2* cm; zrcalo: 9,8* x 11,9* cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 141: rokopis, 15. stol. (»Stiški rokopis«); iz cisterce Sticna. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 24; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16; Höf ler, »Starejša gregorijanika«, 165, 170; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 331–334. 2.22 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 1921, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 24,5 x 17,1 cm; zrcalo: 18 x 12,5 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Ein sehr schöne ganz liebliche und warhaffte Histori, Basel, 1613. 2.23 Fragment sekvenciarja Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamantni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 27,4 x 20,4 cm; zrcalo: 21,5 x 14,5 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Register der bruederschaft … Sancti Floriani (zapis na pergamentu). Opombe: Glasbeni zapis imata le dve aleluji; sekvence nimajo glasbenega zapisa. – Marginalni zapis v gotski notaciji. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 168–169; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 94; Höf ler, »Rekonstrukcija«, 6, 10, 11, 13, 14. 2.24 Fragment notiranega misala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (3), mapa 24. Obseg: 10 folijev (5 bifolijev), 5 odrezkov; pergament. Format: 30,7 x 22,1 cm; zrcalo: 21,7 x 15, 6 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: Cod. XVII/44a (1660); Cod. XVII/44b (1660); Cod. XVII/44d (1660); Cod. XIII/78a (1661); Cod. XIII/78b (1661). Opombe: Na enem od odrezkov ni signature dela, na katerem se je ohranil. – Kodeksa iz leta 1661 je vezal ljubljanski knjigovez Georg Sixt Schaffer (gl. Dular, navedek spodaj). Literatura: Höfler, »Rekonstrukcija«, 7, op. 6; Snoj, Srednjeveški glasbeni kode­ksi, 20–22; Dular, »Ljubljanski knjigovezi«, 63. 2.25 Fragment notiranega brevirja Signatura: Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca, brez sign.? Obseg: 1 folij; pergament. Format: 44,5 x 24,5 cm; zrcalo 30 x 19,4 cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. 2.26 Fragment notiranega brevirja Signatura: ARS, SI AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 48, Knjiga beležk imetnikov in upraviteljev Krumperka 1622–1755, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij), 1 odrezek; pergament. Format: 24,1* x 31,2 cm; zrcalo: 15,2* x 19,2 cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. 2.27 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 15 381 R, vezava. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 12,8* x 23,4 cm; zrcalo: 10,7* x 19,5 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Guillermus, Postilla super epistolas et evangelia, Basel, ok. 1500. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 323. 2.28 Fragment graduala Signature: – Franciškanski samostan Kamnik, brez sign. (12 folijev (2 nepopolna; 6 bifolijev)). – ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja, a. e. 1 (4 foliji (2 bifolija)). – Franciškanski samostan Nazarje, ?? (4 foliji (3 nepopolni; 2 bifolija)). – NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 7 (4 foliji (2 nepopolna; 2 bifolija)). Obseg: 24 folijev (7 nepopolnih; 12 bifolijev). Format: 30,1 x 21,8 cm; zrcalo: 22,1 x 15,4 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Na enem od folijev je zapisan Gio. Palazzi kot avtor dela, v katero je bil folij uvezan. Prim. podatke o ohranitvi kamniškega fragmenta. – Franciškanski samostan Kamnik: J. L. Schönleben, Carniolia Antiqua et Nova, Tomi Primi Pars III., Ljubljana, 1680; J. L. Schönleben, Carniolia Antiqua et Nova, Tomus I., Ljubljana, 1681; Giovanni Palazzi, Aquila Romana, Benetke, 1679. (Na vsakem od navedenih del sta bila prileplje­na po 2 bifolija.) – NUK: Kot je razvidno iz napisa na pergamentu, sta se tudi ta dva bifoli­ja ohranila v vezavi nekega izvoda navedenega Schönlebnovega dela ali katerega od njegovih treh zvezkov. Knjigo je vezal isti knjigovez kot oba kamniška zvezka s Schönlebnovim tiskom. Opombe: V kamniškem samostanu se ob folijih hrani natipkano besedilo, ki pravi, da je folije našel in dal restavrirati p. Salezij; slike so bile poslane benediktincem v Rim, ki so ocenili, da izhaja rokopis iz druge pol. 13. stol. in da je bil spisan ali v Regensburgu ali v Münchnu. Literatura: Le Graduel, zv. 2, 55 (fragment iz Kamnika); Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 95–96 (fragment iz Kamnika); Höfler, Tokovi, 19 (fragment iz Kamnika); Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 26–28; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 51–52; Snoj, »Liturgicno petje v obdobju adiastematskih«, 95–98; ta knjiga, str. 41. 2.29 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, ?? Obseg: 1 odrezek. Mesto ohranitve: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18, vezava. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 14. stol. 2.30 Fragment notiranega misala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Kranj, fasc. 2, Urbar 1601, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 35,6 x 26,5 cm; zrcalo: 24,8 x 17,3 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 14. stol. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 169, 170; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 93. Fragmenti v nedolocenih adiastematskih nevmah 2.31 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 10 855 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 21,2* x 30,3 cm; zrcalo: 19,6* x 23,8 cm; 2 stolpca. Notacija: adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: Hieronymus, Epistolae, Benetke, 1496. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 343. 2.32 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 8876, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Format: 25,7 x 18,1 cm; zrcalo: 21 x 12,5 cm; 2 stolpca. Notacija: adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Laurent Catelan, Ein schöner newer historischer Discurs von der Natur, Frankfurt, 1625. Adligat: Frankfurt, 1625. 2.33 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 16 068 R, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. / 14. stol. Mesto ohranitve: Baldus de Ubaldis, Super I., II. et III. decretalium, Benetke, 1495. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 676. 2.34 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signature: – Franciškanski samostan Novo mesto, Ms. mus. 329, violoncelski glas, vezava, glas 2. violine, vezava (1 folij, 4 odrezki). – Franciškanski samostan Novo mesto, Ms. mus. 331, basovski glas, vezava, orgelski glas, vezava (5 odrezkov). Obseg: 1 folij (nepopoln), 9 odrezkov; pergament. Format: 31,8* x 7,4* cm; 31* x 7,4* cm. Notacija: adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: Ms. mus. 329: Marianus Königsperger, VI. liturgiae canorae, Augsburg, 1743. – Ms. mus. 331: Marianus Königsperger, Cymbala Jubilationis, Augsburg, 1747. Opombe: Na treh odrezkih ni nevmatskih znakov. Fragmenti v nevmah na crtovju 2.35 Fragment antifonala Signatura: NUK, 117 397, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 30,8* x 20,8 cm; zrcalo: 24* x 15,5 cm; 11 vrst; 2 crti; crti f in c / c' barvani. Notacija: italijanske nevme na crtovju. Cas nastanka: 12. / 13. stol. Mesto ohranitve: Gaius Valerius Maximus, Facta et dicta memorabilia, Benetke, ne po 1484. Iz knjižnice Windischgraetzov na Haasbergu pri Planini. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 681; Snoj, »Antifonalni fragment«. 2.36 Fragment notiranega brevirja Signature: – NŠAL, ŽA, Razne knjige, Šmartno pri Litiji, fasc. 2, Urbar 1652–1695, vezava (1 bifolij). – NŠAL, ŽA, Razne knjige, Trebnje, fasc. 4, Urbar podružnice sv. Jakoba v Vrhtrebnjem 1673–1691, vezava (1 folij, 1 odrezek). – NUK, R, inv. 11/97, ovitek 5 (1 folij). Obseg: 4 foliji (vmes 1 bifolij), 1 odrezek; pergament. Format: 33,5 x 22,1 / 23,8 cm; zrcalo: 22,9 x 15,8 cm; 2 stolpca; 4 crte 1,3 cm. Notacija: italijanske nevme na crtovju. Cas nastanka: 13. stol. Mesta ohranitve: NUK: ohranjeno v vezavi NUK, 9505: Devotioni per la Congregatione della sanctissima conversatione di Gesu, Maria et Gioseppe, Videm, 1657. Literatura: Höf ler, »Starejša gregorijanika«, 165, 176 (fragment iz Šmartna pri Litiji). 2.37 Fragment antifonala Signatura: NUK, Ms 69, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 29,4* x 21,4 cm; zrcalo: 26,8* x 15,5 cm; 13 vrst; 4 crte 1,1–1,2 cm. Notacija: italijanske nevme na crtovju. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 69: rokopis, 15. stol.; iz samostana Bistra. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 40; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7 (faks. med 32 in 33); Cvetko, Stoletja, 16 (faks. med 48 in 49); Höfler, »Starejša gregorijanika« 165, 175–176; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 343–346; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.38 Fragment graduala Signatura: NUK, 6049 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 10* x 20,1 cm; zrcalo: 10* x 14,4 cm; 5 vrst; 4 crte 1,2 cm. Notacija: cistercijanska. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: Vocabularius, Speyer, 1482. Iz knjižnice J. B. Seebacha. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 694. 2.39 Fragment graduala Signatura: Vipava, Škofijska gimnazija Vipava, Urbar vipavske župnije 1693, vezava. Obseg: 2 folija. Format: 25 x 17,3 cm; 19 x 13,7 cm; 11 vrst. Notacija: cistercijanska. Cas nastanka: 13. stol. 2.40 Fragment misala Signatura: NUK, Ms 22, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 16,5* x 23,8 cm; zrcalo: 16,5* x 14 cm; 7 vrst; 4 crte 1,2 cm. Notacija: francoske nevme na prehodu v kvadratno notacijo. Cas nastanka: 13. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 22: gradual, 13. stol. (1.5). Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 78; Höfler, »Starejša gregorijanika«, 178. 2.41 Fragment antifonala Signatura: Ljubljana, Restavratorski center R Slovenije (olim?), brez sign. Obseg: 1 folij (nepopoln, 4 kosi); pergament. Format: 33,1*x 17* cm; zrcalo: 31* x 14,5* cm; 12 vrst; 3 crte 0,9 cm; crti f in c' barvani. Notacija: nemške nevme na crtovju. Cas nastanka: 13. / 14. stol. Opombe: Ohranjeno v mehanizmu nekih orgel. 2.42 Fragment antifonala Signatura: ARS, SI AS 743, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, fasc. 10, Register tlake 1550–1552, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 23,4 x 15,6 cm; zrcalo: 16,4 x 12,9 cm; 7 vrst; 4 crte 1,2–1,3 cm. Notacija: nemške nevme na crtovju. Cas nastanka: 14. stol. 2.43 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAM, Ms 33, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln)?. Format: ?? Notacija: nemške nevme na crtovju. Cas nastanka: 14. stol. Opombe: Podatki povzeti po monografiji J. Vodopivec. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 133; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 404–407. 2.44 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 13 548 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 15* x 9,5* cm; zrcalo: 13,1* x 5,3* cm; 4 crte 0,9–1,1 cm. Notacija: nemške nevme na crtovju. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Johannes Brenz, Catechismus, 1500. 2.45 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 1567 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 8* x 51,7 cm; zrcalo: 8* x 44 cm; 2 stolpca; 4 crte 2,35–2,5 cm. Notacija: nemške nevme na crtovju. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Albertus de Eyb, Margarita poetica, Benetke, 1493. Iz knji­žnice J. B. Seebacha. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 271. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Fragmenti v gotski notaciji južnonemškega tipa 2.46 Fragment graduala Signature: – NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature, 1 nepopoln folij). – NŠAL, ŽA, Matice, Mošnje, R 1647–1678, vezava (1 nepopoln folij). – NŠAL, ŽA, Matice, Mošnje, P 1649–1757, vezava (1 nepopoln folij). Obseg: 3 foliji (nepopolni); pergament. . Format: 20,7 x 7,4* cm; zrcalo: 17,5 x 5,1* cm; 12 vrst; 4 crte 0,8 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesta ohranitve: NŠAL, Zbirka rokopisov: domnevno iz vezave ene od mošenj­ skih maticnih knjig. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 173. 2.47 Fragment graduala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 2. Obseg: 8 folijev (4 bifoliji); pergament. Format: 20 x 17 cm; zrcalo: 17,8 x 13 cm; 9 vrst; 4 crte 0,95–1,15 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesta ohranitve: Cod. XIII/129a (1712); Cod. XIII/129b (1712). Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 172–173; Höfler, »Menzuralni fragment«, 13, op. 8; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 94, 99, op. 12; Höfler, »Rekonstrukcija«, 5; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 54, 55. 2.48 Fragment graduala Signatura: Novo mesto – Kapitelj, R 1713–1718, vezava. Obseg: 3 odrezki; pergament. Format: 4 crte 1,05 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Opombe: V isti vezavi še fragment nekega drugaga glasbenega rokopisa, gl. 2.156. 2.49 Fragment antifonala Signatura: Franciškanski samostan Kamnik, XI A 77, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 19,3* x 17,6 cm; zrcalo: 16,5* x 13,5 cm; 7 vrst; 5 crt 1,55 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Die Allerneuste Art geschickt … zu schreiben, Nürnberg, 1728. 2.50 Fragment antifonala Signatura: SK, Rkp 99, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: ok. 27,5* x 18,6; zrcalo: ok. 21,7* x 16,7 cm; 10 ali 11 vrst; 4 crte 1,2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Rkp 99: rokopisni zvezek, 17. stol., ekslibris J. A. T. Decani (Janez Anton Dolnicar). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 1’; Snoj, »Fragmenti«, 157. 2.51 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, Gornji Grad A, fasc. 14, Reiserechnung 1515, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 31,7 x 20,9 cm; zrcalo 25,3 x 17,8 cm; 13 vrst; 4 crte 0,9 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 2’. 2.52 Fragment graduala Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Dob, R 1624–1633, vezava. Fol. 2: ARS, SI AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Sticna, fasc. 6, Register desetine od prirastka živine 1618–1622, vezava. Fol. 3: kot fol. 2. Fol. 4: SK, T IV 31, vezava. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Odrezka: kot fol. 1. Obseg: 4 foliji (nepopolni), 2 odrezka; pergament. Format: ok. 26,8* x 20,6 cm; zrcalo: ok. 25,5* x 18,6 cm; 11 ali 12 vrst; 4 crte 1,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesta ohranitve: SK, T IV 31: Andreas Vesalius, Paraphrasis in nonum librum Rhazae medici Arabis, Basel, 1537. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91 (fragment iz Doba); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 3’; Snoj, »Fragmenti«, 148–149; ta knjiga, str. 109. 2.53 Fragment notiranega misala Signature: Fol. 1: ARS, SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historicnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 1 (brez natancnejše signature). Fol. 2: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/15r, Verska pomiritev notranjeav­strijskih dežel z deželnim knezom v Brucku na Muri 1578, vezava. Fol. 3: kot fol. 2. Obseg: 3 foliji (1 nepopoln); pergament; bifolij: 2 in 3. Format: ok. 34,8 x 26,5 cm; zrcalo: ok. 25,3 x 19,2 cm; 2 stolpca; 4 crte 1,1–1,35 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Opombe: Na fol. 1 je podpisan Konrad Crnologar. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 174 (fragment iz Zbirke Muzejskega društva za Kranjsko); Höfler, »Menzuralni fragment«, 13, op. 8 (fragment iz Zbirke Muzejskega društva za Kranjsko); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 4’; Snoj, »Fragmenti«, 146–147. 2.54 Fragment kiriala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Stara Loka, fasc. 7, Matrika 1774, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 19,6* x 17,7 cm; zrcalo: 19,6* x 15,4 cm; 8 vrst; 4 crte 1,45 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 5’. 2.55 Fragment sekvenciarja Signatura: SK, Rkp 123, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 37,3 x 23,2* cm; zrcalo: 32,1 x 17,9* cm; 9 vrst; 4 crte 1,6 in 1,9 cm, 5 crt 2,1 in 2,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Rkp 123: rokopis, Dunaj, 1681–1683, in drugo. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 174; Snoj, Fragmenti srednje­veških koralnih rokopisov, ’Fragment 6’; Golob, »Srednjeveški pergamentni fragmenti«, 74–78. 2.56 Fragment antifonala Signatura: NUK, 21 521 R, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij), 3 odrezki; pergament. Format: 12,9* x 19,7 cm; zrcalo: 12,9* x 15,8 cm; 5 vrst; 5 crt 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Nicolaus de Lyra, Postilla super totam Bibliam, Benetke, 1488. Iz kartuzije Bistra. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 483; Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 7’; Snoj, »Fragmenti«, 150, op. 41. 2.57 Fragment graduala Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 1 folij; pergament. Format: 31,4 x 24,5 cm; zrcalo: 25,8 x 19,7 cm; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Na foliju je napis sicer neidentificirane arhivalije: »B Registrum de annis 1453, 1459–1475«. Literatura: Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 173; Höfler, »Gorenjski pri­spevki«, 91; Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 8’. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.58 Fragment graduala Signatura: NUK, 22 290–22 318, vezava. Obseg: 3 foliji (vmes 1 bifolij); pergament. Format: 24,2 x 14,5 cm; zrcalo: 17 x 12,3 cm; 6 in 7 vrst; 4 crte 1 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Christoph Zennegg, Wundersamer Weilen dreyfacher Cärnthner-Lew, Dunaj, 1706; 28 adligatov (izdanih v razdobju od 1675 do 1728). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 9’. 2.59 Fragment antifonala Signatura: NUK, Ms 285, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 53,7 x 16,1* cm; zrcalo: 30 x 12,8* cm; 15 vrst; 4 crte 1,1 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 285: rokopis, ok. 1600. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 10’; Snoj, »Fragmenti«, 150–151. 2.60 Fragment himnarja Signatura: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 1 folij; pergament. Format: 40,2 x 32 cm; zrcalo: 32,9 x 24 cm; 11 vrst; 4 crte 1,55 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. / 15. stol. 2.61 Fragment antifonala Signature: Fol. 1: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 4. Fol. 2: NŠAL, Škofijska pristava Pfalz, fasc. 1, Urbar 1675–1680, vezava. Fol. 3: kot fol. 1. Fol. 4: kot fol. 1. Fol. 5: kot fol. 1. Obseg: 5 folijev (1 nepopoln); pergament; bifoliji: 1 in 3, 4 in 5. Format: 33,1 x 23,1 cm; zrcalo: 26,5 x 17,6 cm; 11 vrst; 4 crte 1,25 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: ZAL: Knjiga prejemkov za leto 1677 (Cod. XIII/94a); Knjiga prejemkov za leto 1681 (Cod. XIII/98a). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 11’. 2.62 Fragment antifonala Signatura: NUK, 21 804, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 32,7 x 22,1 cm; zrcalo: 24,5 x 17,5 cm; 12 vrst; 4 crte 1 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Decreta in dioecesana synodo Brixinae, Innsbruck, 1603. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 12’. 2.63 Fragment antifonala Signatura: SK, Y VI 10, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 16,1* x 18,5 cm; zrcalo: 13,8* x 14,2 cm; 7 vrst; 4 crte 1,1 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Petrus Ramus, Dialecticae libri duo, Hannover, 1619; adligat: Hannover, 1617. Ekslibris: Georgius Salmuk 1628; J. A. T. Decani (Janez Anton Dolnicar). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 13’. 2.64 Fragment graduala Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Kranj – Šmartin, R 1653–1664, vezava. Fol. 2: NŠAL, ŽA, Matice, Kranj – Šmartin, P 1653–1682, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln); pergament. Format: 29,2 x 20,8 cm; zrcalo: 25,1 x 18,5 cm; 9 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Höf ler, »Gorenjski prispevki«, 91; Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 14’. 2.65 Fragment sekvenciarja Signatura: NŠAL, ŽA, Matice, Vace, R 1628–1635, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 33,1 x 23,6 cm; zrcalo: 24,2 x 17,2 cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 15’. 2.66 Fragment antifonala Signature: Fol. 1–14: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 5. Fol. 15–16: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 2, št. 5 (1676), vezava. Fol. 17–28: kot fol. 1–14. Odrezek: kot fol. 15–16. Obseg: 28 folijev (5 nepopolnih; 14 bifolijev), 1 odrezek; pergament; bifoliji: 1 in 2, 3 in 4, 5 in 10, 6 in 9, 7 in 8, 11 in 14, 12 in 13, 15 in 16, 17 in 18, 19 in 20, 21 in 28, 22 in 25, 23 in 24, 26 in 27. Format: 33,7 x 25,3 cm; zrcalo: 22,7 x 17,4 cm; 8 ali 9 vrst (izjemoma); 4 crte 1,45 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: ZAL: Knjiga prejemkov za leto 1672 (Cod. XIII/89a); Knjiga izdatkov za leto 1672 (Cod. XIII 89/b); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1673 (Cod. XVII/57); Knjiga prejemkov za leto 1674 (Cod. XIII/91a); Knjiga izdatkov za leto 1674 (Cod. XIII/91b); Urbar mestnega racuno­vodstva za leto 1674 (Cod. XVI/15); Knjiga prejemkov za leto 1676 (Cod. XIII/93a); Knjiga izdatkov za leto 1676 (Cod. XIII/93b); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1676 (Cod. XVII/60); Knjiga izdatkov za leto 1677 (Cod. XIII/94b); Knjiga prejemkov za leto 1678 (Cod. XIII/95a); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1680 (Cod. XVII/64); Knjiga izdatkov za leto 1681 (Cod XIII/98b). Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 93, 96; Snoj, Fragmenti srednje­veških koralnih rokopisov, ’Fragment 16’. 2.67 Fragment antifonala Signatura: NŠAM, Maticne knjige, Vuzenica, P 1720–1766, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 8* x 21,9* cm; zrcalo: 8* x 17,4* cm; 4 vrste; 4 crte 1,2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 17’. 2.68 Fragment graduala s sekvenciarjem Signatura: Biblioteka SAZU, II 12 877, vezava. Obseg: 4 foliji (2 nepopolna; 2 bifolija); pergament. Format: 25,4 x 20,2 cm; zrcalo: 24 x 13 cm; 8 vrst; 4 crte 1,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Kharndten, 1610. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 18’. 2.69 Fragment graduala Signature: Fol. 1: Župnija sv. Peter – Ljubljana, ŽA, R 1708–1718, vezava. Fol. 2–3: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 15, št. 29 (1718–1719), vezava. Obseg: 3 foliji (1 nepopoln); pergament; bifolij: 2 in 3. Format: 35,5 x 28,4 cm; zrcalo: 26,6 x 19,1 cm; 10 vrst; 4 crte 1,35 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 19’. 2.70 Fragment sekvenciarja Signature: Fol. 1–2: ARS, SI AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 125, Register za žitno desetino 1706–1739, vezava. Fol. 3–4: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 4 foliji (nepopolni); pergament; bifolija: 1 in 2, 3 in 4. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Format: 31,1 x 28,5 cm; zrcalo: 26,4 x 19 cm; 10 vrst; 4 crte 1,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Format in zrcalo sta rekonstruirana. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 20’. 2.71 Fragment sekvenciarja Signature: Fol. 1: SK, E VII 20, vezava. Fol. 2: kot fol. 1. Fol. 3: SK, Rkp 113, vezava. Fol. 4: kot fol. 1. Fol. 5: kot fol. 1. Fol. 6: SK, Rkp 114, vezava. Fol. 7: SK, Rkp 121, vezava. Obseg: 7 folijev (5 nepopolnih); pergament; bifolija: 1 in 5, 2 in 4. Format: 37,5 x 27 cm; zrcalo: 25,3 x 19 cm; 9 vrst; 4 crte 1,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: E VII 20: Bernardus Clarevallensis, Opera omnia in septem tomos distributa, Köln, 1672. (Le prvi štirje zvezki Bernardovih del; drugi, tretji in cetrti so bili izdani leta 1641; podani naslov prepisan z naslovnice.) Ekslibris: J. B. Preschern. – Rkp 113: rokopis, J. B. Gladich, Dunaj, 1644. –Rkp 114: rokopis, J. B. Gladich, Dunaj, 1645. – Rkp 121: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1680, 1681. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 21’; Golob, »Fragmenti«, 151–153; Golob, »Srednjeveški pergamentni fra­gmenti«, 74–78. 2.72 Fragment antifonala Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Šmartno v Tuhinju, R 1689–1719, vezava. Fol. 2–4: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 19. Fol. 5–6: NŠAL, ŽA, Matice, Cerklje na Gorenjskem, R 1694–1709, vezava. Odrezek: kot fol. 1. Obseg: 6 folijev (4 nepopolni; vmes 1 bifolij), 1 odrezek; pergament; bifolij: 2 in 4. Format: 47,4 x 34,8 cm; zrcalo: 35,5 x 21,4 cm; 12 vrst; 4 crte 1,4 cm Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: ZAL: Knjiga izdatkov za leto 1687 (Cod. XIII/104b); Knjiga izdatkov za leto 1688 (Cod. XIII/105b). Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91 (fragment iz Šmartna); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 22’. 2.73 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAM, Maticne knjige, Loka pri Zidanem mostu, R 1705–1744, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 36,9 x 23,9 cm; zrcalo: 26,6 x 20,1 cm; 10 vrst; 4 crte 1,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Vsebina je necitljiva. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 23’. 2.74 Fragment kiriala Signature: Fol. 1: SK, R I 25, vezava. Fol. 2: SK, V III 17, vezava. Fol. 3–4: SK, C IV 8, vezava. Obseg: 4 foliji (3 nepopolni; vmes 1 bifolij); pergament; bifolij: 3 in 4. Format: 36,9 x 23,9 cm; zrcalo: 26,6 x 20,1 cm; 10 vrst; 4 crte 1,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: R I 25: Joannes Baptista Podest, Epistola dedicatoria histo­rico-politica, Dunaj, 1692. – V III 17: Gio. Paolo Zenarolla, Operationi di Leopoldo primo, Dunaj, 1689. Adligat: Dunaj, 1690. Ekslibris: J. A. T. Decani (Janez Anton Dolnicar). – C IV 8: Gregorius Coelius, Commentaria in Cantica canticorum Salomonis, Dunaj, 1691. Ekslibris J. B. Preschern. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 24’; Golob, »Fragmenti«, 154–155. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.75 Fragment antifonala Signatura: NUK, 17 760, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 32* x 21,5* cm; zrcalo: 28,5* x 16,3* cm; 9 vrst; 4 crte 1,75 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: D. Iustiniani imperatoris institutionum libri IIII, Lyon, 1607. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 25’. 2.76 Fragment antifonala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/16r, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij); pergament. Format: 30,5 x 23,5 cm; zrcalo: 24,2 x 18,5 cm; 9 vrst; 4 crte 1,45 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Celjska kronika (prepis iz 17. stol.). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 26’. 2.77 Fragment psalterja Signature: Fol. 1–2: NŠAL, KAL, fasc. 281/1, Urbar župnije Šentjernej na Dolenjskem 1630–1639, vezava. Fol. 3–6: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 7. Fol. ??–??: Sticna, Cistercijanska opatija Sticna, arhiv, P 13 (2 folija). Obseg: 8 folijev (1 nepopoln; 3 bifoliji); pergament; bifoliji: 1 in 2, 3 in 4, 5 in 6. Format: 30,4 x 20,9 cm; zrcalo: 22 x 15 cm; 4 crte 1,8 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Knjiga prejemkov za leto 1631 (Cod. XIII/49a); Knjiga izdatkov za leto 1631 (Cod. XIII/49b). – Sticna: Urbar 1634–??. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 94 (fragment iz ZAL); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 27’. 2.78 Fragment notiranega brevirja Signatura: NUK, 13 356, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 35,1 x 26,8 cm; zrcalo: 24,5 x 19 cm; 4 crte 1,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Pomerium sermonum quadragesimalium (rokopi­sni naslov; tiskanega ni). Ekslibris: M. Andreae Iuraii concionatoris Rudolphswertensis 1639. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 28’. 2.79 Fragment graduala Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (1 nepopoln), 2 odrezka; pergament. Format: 29,5 x 22,2 cm; zrcalo: 25 x 18 cm; 9 vrst; 4 crte 1,4 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Cerknica, R 1618–1632. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 29’. 2.80 Fragment antifonala Signature: Fol. 1: NŠAL, KAL, Urbar 24, 1690–1692, vezava. Fol. 2: SK, Rkp 117, vezava. Fol. 3: SK, Rkp 117, vezava (odrezek), SK, Rkp 125, vezava (odrezek), SK, Rkp 115, vezava (odrezek). Fol. 4: SK, Rkp 118, vezava. Fol. 5: SK, Rkp 115, vezava. Fol. 6: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature; stara nalepka: 708). Fol. 7: kot fol. 6. Fol. 8: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Krašnja, fasc. 1, Urbar cerkve sv. Tomaža v Krašnji 1691–1731, vezava. Fol. 9: SK, Rkp 120, vezava. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Fol. 10: SK, Rkp 119, vezava. Fol. 11: SK, Rkp 116, vezava. Fol. 12: SK, Rkp 130, vezava. Fol. 13: SK, Rkp 127, vezava. Fol. 14: SK, Rkp 124, vezava. Fol. 15: SK, Rkp 126, vezava (odrezek). Fol. 16: SK, Rkp 122, vezava. Fol. 17: SK, Rkp 126, vezava. Fol. 18: SK, Rkp 129, vezava. Fol. 19: SK, Rkp 128, vezava. Fol. 20: SK, Rkp 125, vezava. Fol. ??: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Odrezki: kot fol. 4, 14, 16, 18, 19. Obseg: 21 folijev (1 nepopoln; vmes 1 bifolij), 9 odrezkov; pergament; bifolij: 6 in 7. Format: ok. 35,5 x 24,9 cm; zrcalo: ok. 28 x 19,5 cm; 10 vrst; 4 crte 1,2–1,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: – SK: Rkp 115: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1676. – Rkp 116: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1678, 1679. – Rkp 117: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1678. – Rkp 118: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1678. – Rkp 119: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1679. – Rkp 120: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1680, 1681. – Rkp 122: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1681 ali 1685. – Rkp 124: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1684, 1685. – Rkp 125: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1684. – Rkp 126: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1681–1685. – Rkp 127: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1683. – Rkp 128: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1683. – Rkp 129: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1684. – Rkp 130: rokopis, Jurij Andrej Gladich, Dunaj, 1684; drugi del rokopisa nastal 1670, pisec in kraj nastanka neugotovljena. – NŠAL, Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (zadnji folij v zgornji predstavitvi): Leskovec, RMK 1694–1709. Opombe: Trije na razlicnih mestih ohranjeni odrezki so vsi del istega folija (zgoraj fol. 3). Odrezek na Rkp 126 ne pripada istemu foliju kot v celoti ohranjeni folij na istem Rkp 126. (V zgornji predstavitvi je odrezek ozna-cen kot fol. 15.) Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 30’; Snoj, »Fragmenti«, 157; Golob, »Srednjeveški pergamentni fragmenti«, 74–78. 2.81 Fragment misala Signatura: NŠAL, KAL, fasc. 229, 229 1/b, Urbar cerkve sv. Nikolaja pri Beljaku 1572, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 39,8 x 29,8 cm; zrcalo: 30,1 x 20,5 cm; 9 vrst; 4 crte 1,65 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 31’. 2.82 Fragment antifonala Signatura: NUK, 4687–4688, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 21* x 27,8 cm; zrcalo: 13,2* x 19,7 cm; 4 vrste; 5 crt 1,55 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Cornelius Martini, Metaphysica commentatio, Wittenberg, 1605. Adligat: Frankfurt, 1595. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 32’. 2.83 Fragment antifonala Signatura: NUK, 1385, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 35, 7 x 27,3 cm; zrcalo: 27,5 x 18,7 cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Marcus Vitruvius Pollio, Zehen Bücher von der Architectur, Basel, 1614. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 33’. 2.84 Fragment antifonala Signatura: FSL, 15 c 63, inv. št. 7222, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Format: 22,4* x 20,7 cm; zrcalo: 21,3* x 16,3 cm; 8 vrst; 5 crt 1,8 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: D. Caspari Theophili Bierlingii … Adversariorum curio-sorum centuria prima, Jena, 1679. Zapisek: Pro Bibliotheca Conventus Labacensis Franciscanorum. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 34’. 2.85 Fragment antifonala Signatura: NUK, 14 297–14 298, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 34,5 x 21* cm; zrcalo: 27,5 x 17,5* cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Joannes Ulricus Surgant, Manuale curatorum, Basel, 1508. Adligat: Basel, 1509. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 35’. 2.86 Fragment sekvenciarja Signatura: NUK, 940, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 24,8* x 17,4* cm; 24,8* x 14,2* cm; 8 vrst; 4 crte 1,4 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Publius Vergilius Maro, Publii Vergilii Maronis opera, Gradec, 1641. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 36’. 2.87 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 15 819, vezava. Obseg: 1 odrezek. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Claudius Chamelot, Kurze Lebens Verfassung der heiligen und seeligen … des … Cistercienser Ordens, Köln, 1686. Opombe: Na isti knjigi še odrezek nekega drugega rokopisa, gl. št. 2.154. Litaratura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 37’. 2.88 Fragment sekvenciarja Signatura: NŠAL, ŽA, Matice, Cerklje na Gorenjskem, R 1655–1657, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 35,1 x 28,1 cm; zrcalo: 26,7 x 19,5 cm; 8 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 38’. 2.89 Fragment graduala Signatura: NŠAL, ŽA, Matice, Ljubljana, sv. Nikolaj, R 1632–1638, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 37,4 x 28,1 cm; zrcalo: 27,2 x 18,8 cm; 9 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 39’. 2.90 Fragment sekvenciarja Signatura: Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož?, ?? Obseg: 1 folij; pergament. Format: 44 x 32 cm; 9 vrst. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Einschreibbuch, vezava (vpisna knjiga ptujskega loncarskega ceha). Prejšnji lastnik: Franc Ferk, ustanovitelj ptujskega muzeja. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni Druzovicevi razpravi. Literatura: Druzovic, »Dva pergamenta«. 2.91 Fragment graduala Signatura: PAM, Urbar ??, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: ?? Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Urbar izvira iz Dravograda. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.92 Fragment graduala Signatura: NUK, 23 480 M, vezava. Obseg: 7 odrezkov; pergament. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Psalterium (tisk). Opombe: Psalter je nepopoln; impresum manjka. 2.93 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, KAL, fasc. 282/2, Urbar župnije Šentvid nad Ljubljano 1646, vezava. Obseg: 1 odrezek. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Odrezek ni del istega rokopisa kot siceršnji zalepek na platnicah, gl. 2.115. 2.94 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Franciškanski samostan Kamnik, IX A? (stara sign.), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 36* x 6,6* cm; 34* x 6,6* cm; 9 vrst; 4 crte 1,95 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Germania Austriaca, Dunaj, 1701. Ekslibris: Conventus Camnicensis 1754. 2.95 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 2. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 14* x 17,5* cm; 9,8* x 12,5* cm; 3 vrste; 4 crte 1,15 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: NUK, R, II 6828: Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano, e Schiavo, Videm: G. B. Natolini, 1607. Žig Licejske knjižnice v Ljubljani. 2.96 Fragment graduala Signatura: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 18,3* x 26,5 cm; zrcalo: 15,8* x 25,1 cm; 4 vrste; 4 crte 3,2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. 2.97 Fragment misala Signatura: Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju, MK 2433 V VI, vezava. Obseg: 2 folija? (bifolij?), pergament. Format: ?? Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Josephus Lange, Florilegii magni, seu polyantheae floribus novissimis sparsae libri XXIII, 1681. Ekslibris: Fr. Constantin Hallegg de Pettovia, 1693. Opombe: Podatki so povzeti po spodaj navedenem delu D. Koter. Med vec razlicnimi izdajami navedenega tiska katalog Österreichische Nationalbibliothek izdaje iz leta 1681 ne navaja. Litaratura: Koter, »Glasbeni tiski in rokopisi«, 109–110. 2.98 Fragment antifonala Signatura: Biblioteka SAZU, II 172 765 TR, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 48,8 x 34,3 cm; zrcalo: 34,7 x 21,7 cm; 10 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Joannes Bernardus Caelestinus, Meteorologia philosophico--politica, Augsburg: Antonius Nepperschmidius, 1697. Lastniški vpis: Catalogo Collegii Zagrabiensis S. J. Inscriptus Anno 1719. Dono datus Collegio a ?? D. Plemich Proto-noratio. – Knjiga (ki je bila leta 1719 vpi­sana v katalog zagrebškega jezuitskega kolegija) je bila leta 2011 kupljena v antikvariatu v Ljubljani. Opombe: Viden re. Adesto dolori meo iz Jobove historije. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.99 Fragment antifonala Signatura: SK, Z VI 21, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 21,6* x 16,1* cm; zrcalo: 19,1* cm x 10,8* cm; 5 vrst; 4 crte 2,2 cm. Notacija: gotska notacija, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Giovanni Battista Manzini, I furori della gioventu, Rim, 1639. Lastniški vpis: Ex libris Joannis Andreae Gladich rhetoris 1661. Literatura: Golob, »Fragmenti«, 155. 2.100 Fragment graduala Signatura: Škocjan na Dolenjskem, ŽA, R 1711–1720, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 26,9* x 21,9 cm; 26,9* x 16,9 cm; 14 vrst; 4 crte 1,05–1,15 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol.? 2.101 Fragment graduala s sekvenciarjem Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Smlednik, M 1713–1756, vezava. Fol. 2–3: NŠAL, ŽA, Matice, Smlednik, R 1713–1730, vezava. Fol. 4: kot fol. 1. Obseg: 4 foliji (nepopolni; 2 bifolija); pergament; bifoliji: 1 in 4, 2 in 3. Format: ok. 30 x 19,3 cm; zrcalo: ok. 22 x 12,7 cm; 8 vrst; 4 crte 1,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, »Fragmenti«, 149, op. 32; Snoj, Fragmenti srednjeveških koral­ nih rokopisov, ’Fragment 40’. 2.102 Fragment graduala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 9. Obseg: 4 foliji (2 bifolija); pergament; bifolija: 1 in 2, 3 in 4. Format: 34,4 x 24,6 cm; zrcalo: 23,7 x 16,8 cm; 8 vrst; 4 crte 1,4 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Knjiga prejemkov za leto 1700 (Cod. XIII/117a); Knjiga izdat­kov za leto 1700 (Cod. XIII/117b). Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 96; Höfler, »Rekonstrukcija«, 6, 14; Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 41’. 2.103 Fragment graduala s sekvenciarjem Signature: Fol. 1 in 2: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 8. Fol. 3: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Šencur pri Kranju, fasc. 1, Bratovšcina sv. Janeza Krstnika v Lužah, vezava. Fol. 4–5: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/6r, vezava. Obseg: 5 folijev (2 nepopolna; vmes 2 bifolija); pergament; bifolija: 1 in 2, 4 in 5. Format: 30,1 x 24 cm; zrcalo: 20,5 x 17,4 cm; 7 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Knjiga izdatkov za leto 1629 (Cod. XIII/47b). – ARS: Deželni rocini za Kranjsko 1598. Literatura: Höfler, »Menzuralni fragment«, 13, op. 8 (fragment iz ZAL); Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 93, 96 (fragment iz ZAL); Snoj, Fragmenti sre­dnjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 42’; Dular, »Ljubljanski knjigo­vezi«, 64 (faksimile). 2.104 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 10. Obseg: 10 folijev (5 nepopolnih; 5 bifolijev), 2 odrezka; pergament; bifoliji: 1 in 2, 3 in 4, 5 in 6, 7 in 8, 9 in 10. Format: 34 x 26,3 cm; zrcalo: 23,5 x 17 cm; 8 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: Davcna knjiga za Stari trg 1656 (Cod. XVII/40a); Davcna knji­ga mesta Ljubljane 1674 (Cod. XVII/58); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1675 (Cod. XVII/59); Knjiga prejemkov za leto 1675 (Cod. XIII/92a); Knjiga prejemkov za leto 1676 (Cod. XIII/93a); Knjiga izdatkov za leto ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 1676 (Cod. XIII/93b); Urbar mestnega racunovodstva za leto 1678 (Cod. XVI/16). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 43’. 2.105 Fragment antifonala Signature: Fol. 1: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/43r, vezava. Fol. 2–5: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 6. Fol. 6–7: kot fol. 1. Fol. 8–9: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 9 folijev (6 nepopolnih; 3 bifoliji); pergament; bifoliji: 2 in 3, 4 in 5, 6 in 7. Format: 35,5 x 25,7 cm; zrcalo: 25,6 x 16,7 cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: – ARS, I/43r: J. G. Lukancic, Genealogien Fürsten vnnd Graffen Standts des Löbl. Herzogtumbs Crain, 1. del (rokopis, s. d.). – ZAL: Makulature: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1668 (Cod. XVII/52); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1677 (Cod. XVII/61). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 44’. 2.106 Fragment antifonala Signature: Fol. 1 in 2: Uršulinski samostan Ljubljana, arhiv, VIII/1, Najstarejša kronika, 1702–1857, vezava. Fol. 3: NŠAL, ŽA, Matice, Dob, M 1698–1749, vezava. Fol. 4: ARS, SI AS 743, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, knj. 26, Urbar 1697–1730, vezava. Fol. 5: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Cerklje na Gorenjskem, fasc. 2, Urbar Zgornji Brnik 1699–1756, vezava. Fol. 6: SK, T VII 1, vezava (1 nepopoln folij, 1 odrezek). Fol. 7: SK, T VI 10, vezava (1 nepopoln folij, 1 odrezek). Fol. 8: NŠAL, ŽA, Matice, Jesenice, R 1700–1745, vezava. Fol. ?: NŠAL, ŽA, Matice, Vrhnika, R 1698–1710, vezava (1 odrezek). Obseg: 8 folijev (vsi nepopolni), 3 odrezki; pergament. Format: 50* x 35,5 cm; zrcalo: 41* x 25,8 cm; 10 ali 11 vrst; 5 crt 2,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: SK: T VII 1: Andreas Vesalius, De humani corporis fabrica epitome, Köln, 1601 (domnevni lastnik Marko Grbec). – T VI 10: Paul de Sorbait, Praxis medica, Dunaj, 1680. Ekslibris: Marko Grbec. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91 (fragment iz Doba); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 45’; Golob, »Fragmenti«, 149–150. 2.107 Fragment graduala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 18. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 47,2 x 33,8 cm; zrcalo: 37 x 24,2 cm; 10 vrst; 5 crt 2,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Cod. XIII/58a. Opombe: Inventar kodeksov ZAL nima signature Cod. XIII/58a; pac pa navaja signaturo Cod. XIII/58: Knjiga prejemkov za leto 1641. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 46’. 2.108 Fragment graduala Signatura: NŠAL, Formularji, fasc. 1, št. 2 (1640), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 48,4* x 33,9 cm; zrcalo: 41,6* x 24,9 cm; 10 vrst; 4 crte 2,45 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 47’. 2.109 Fragment graduala Signature: Fol. 1–4: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 3. Fol. 5: NŠAL, ŽA, Matice, Dob, M 1654–1698, vezava. Fol. 6: NŠAL, ŽA, Matice, Dol pri Ljubljani, R 1654–1668, vezava. Obseg: 6 folijev (4 nepopolni; 2 bifolija); pergament; bifolija: 1 in 4, 2 in 3. Format: 35,4 x 29 cm; zrcalo: 27 x 19,5 cm; 9 vrst; 5 crt 1,8 cm. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: ZAL: Davcna knjiga za Stari trg 1640 (Cod. XVII/24b); Davcna knjiga za Mestni trg 1640 (Cod. XVII/24d). Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91 (fragment iz Doba); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 48’. 2.110 Fragment graduala Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Gorenji Logatec, fasc. 1, Urbar cerkve sv. Nikolaja 1682–1804, vezava. Fol. 2: Župnija sv. Peter – Ljubljana, ŽA, R 1640–1646, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln); pergament. Format: 49,4 x 32,6 cm; zrcalo: 39,2 x 25,2 cm; 12 vrst; 4 crte 1,5 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 49’. 2.111 Fragment antifonala Signatura: NUK, 16 082, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 52,5 x 37,3 cm; zrcalo: 41 x 24,8 cm; 12 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Abraham Saur, Penus notariorum, Frankfurt, 1588. Ekslibris: M. J. Corditsch 1627; H. M. Schweiger. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 50’. 2.112 Fragment antifonala Signatura: ARS, SI AS 721, Gospostvo Bled, knj. 17, Sodni protokol 1632–1636, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 32,6* x 36,9 cm; zrcalo: 29,8* x 23,9 cm; 8 vrst; 4 crte 1,95 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 51’. 2.113 Fragment antifonala Signatura: NUK, 6511, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 23,5* x 17,4* cm; zrcalo: 16,2* x 11,4* cm; 5 vrst; 4 crte 1,55 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Der in Verfertigung allerhand Schreiben stets-bereite und vielvermehrte Secretarius, Nürnberg, 1699. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 52’. 2.114 Fragment graduala Signature: Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Podbrezje, R 1651–1674, vezava. Fol. 2: NŠAL, ŽA, Matice, Podbrezje, P 1651–1724, vezava; NŠAL, ŽA, Matice, Podbrezje, M 1650–1740, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 47,7 x 34,8 cm; zrcalo: 41,9 x 24,6 cm; 11 vrst; 4 crte 2,2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Fol. 2 je bil prerezan na dve polovici, ki sta se ohranili na platnicah dveh razlicnih knjig. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91; Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 53’. 2.115 Fragment graduala s kirialom Signature: Fol. 1: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature); NŠAL, KAL, fasc. 282/2, Urbar župnije Šentvid nad Ljubljano 1646, vezava. Fol. 2–7: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 17. Fol. 8: NUK, 14 292, vezava. Fol. 9–11: kot fol. 2–7. Odrezka: kot fol. 2–7. Obseg: 11 folijev (1 nepopoln), 2 odrezka; pergament. Format: 45,5 x 32,9 cm; zrcalo: 40 x 27,2 cm; 9 vrst; 4 crte 2,3 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Cas nastanka: 15. stol. Meste ohranitve: – ZAL: Davcna knjiga za Stari trg 1646 (Cod. XVII/30a); Davcna knjiga za Mestni trg 1646 (Cod. XVII/30b); Knjiga prejemkov za leto 1647 (Cod. XIII/64a); Knjiga izdatkov za leto 1647 (Cod. XIII/64b); Davcna knjiga za Novi trg 1650 (Cod. XVII/34a); Davcna knjiga za Mestni trg 1650 (Cod. XVII/34b); Zapisniki mestnega sveta 1651 (Cod. I/27); Knjiga prejemkov za leto 1651 (Cod. XIII/68a); ?? (Cod. XIII/68). – NUK, 14 292: Juan Caramuel Lobkowitz, Encyclopaedia concionatoria, Praga, 1649. Opombe: Inventar kodeksov ZAL signature Cod. XIII/68 ne navaja; kodeksi z zacetno oznako XIII/68 so sicer vsi iz leta 1651. Kodekse iz ZAL je vezal ljubljanski knjigovez Hanns Schmidt (gl. Dular, navedek spodaj). – Fol. 1 je bil prerezan na polovico in se je ohranil na dveh razlicnih mestih. – Na šentviškem urbarju je še odrezek nekega drugega rokopisa, gl. 2.93. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 93, 96 (fragment iz ZAL); Höfler, »Rekonstrukcija«, 6, 13, 15 (fragment iz ZAL); Snoj, Fragmenti srednjeve­ških koralnih rokopisov, ’Fragment 54’; Iz srednjeveških koralnih rokopisov; Dular, »Ljubljanski knjigovezi«, 63; ta knjiga, str. 109. 2.116 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (nepopolna; 1 bifolij); pergament. Format: 14* x 8,6* cm; zrcalo: 8,2* x 4,8* cm; 3 vrste; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Leskovec, MK 1701–1732, PK 1707–1731. 2.117 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, ŽA, Matice, Jesenice, R 1650–1672, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 53,1* x 34 cm; zrcalo: 51,4* x 24,6 cm; 9 vrst; 4 crte 2,2. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 55’. 2.118 Fragment sekvenciarja Signatura: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 2, št. 4 (1650–1663), vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 49,7 x 35,8 cm; zrcalo: 37,4 x 23 cm; 11 vrst; 4 crte 1,8 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 56’. 2.119 Fragment antifonala Signatura: SK, Rkp 7, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: J. G. Thalnitscher, Antiquitates urbis Labacensis, 1693. Opombe: V isti vezavi še drobec nekega drugega glasbenega rokopisa, gl. 2.163. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 57’. 2.120 Fragment graduala s sekvenciarjem in kirialom Signature: Fol. 1–4: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 5: NŠAL, ŽA, Matice, Smlednik, R 1700–1713, vezava. Fol. 6–7: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 8–9: NŠAL, Arhivski seznami, Repertorium Archivi Capituli 1702, vezava. Fol. 10–13: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 14: NŠAL, KAL, Urbar 31, 1705–1710, vezava. Fol. 15–16: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 17: NŠAL, KAL, Urbar 31, 1705–1710, vezava. Fol. 18: NŠAL, ŽA, Matice, Podbrezje, P 1724–1771, vezava. Fol. 19–20: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 21: NŠAL, ŽA, Matice, Cerklje na Gorenjskem, M 1702–1749, vezava. Fol. 22–23: SK, Rkp 5, vezava. Fol. 24: ARS, SI AS 770, Gospostvo Polhov Gradec, knj. knjiga 87, vezava. Fol. 25–26: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Šentvid pri Sticni, fasc. 12, Urbar 1705– 1721, vezava. Fol. 27: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 28: NŠAL, ŽA, Matice, Žužemberk, R 1703–1731, vezava. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Fol. 29–34: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 35: ARS, SI AS 770, Gospostvo Polhov Gradec, knj. knjiga 87, vezava. Fol. 36: ZAL, Makulature II (2), mapa 12. Fol. 37: NŠAL, ŽA, Matice, Podbrezje, R 1699–1729, vezava. Fol. 38–39: NŠAL, ŽA, Matice, Radovljica, R 1701–1720, vezava. Obseg: 39 folijev (13 nepopolnih; 14 bifolijev); pergament; bifoliji: 1 in 2, 3 in 4, 6 in 7, 8 in 9, 10 in 11, 12 in 13, 14 in 17, 15 in 16, 19 in 20, 25 in 26, 27 in 29, 30 in 31, 32 in 36, 33 in 34. Format: 36,6 x 28,1 cm; zrcalo: 26,6 x 18,9 cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1700 (Cod. XVII/81); Davcna knji­ga mesta Ljubljane 1701 (Cod. XVII/82); Urbar mestnega racunovod­stva za leto 1701 (Cod. XVI/24); Knjiga prejemkov za leto 1702 (Cod. XIII/119a); Knjiga izdatkov za leto 1702 (Cod. XIII/119b); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1702 (Cod. XVII/83); Knjiga prejemkov za leto 1703 (Cod. XIII/120a); Knjiga izdatkov za leto 1703 (Cod. XIII/120b); Knjiga pre­jemkov za leto 1704 (Cod. XIII/121a); Knjiga izdatkov za leto 1704 (Cod. XIII/121b); Davcna knjiga mesta Ljubljane 1708 (Cod. XII/89). – SK, Rkp 5: J. G. Dolnicar, Cathedralis Basilicae Labacensis Historia, 1701–. – ARS, SI AS 770, Gospostvo Polhov Gradec, knj. knjiga 87: Protokol kupnih, ženitnih in drugih listin (Verbriefungs Protocoll) 1704–1717. Literatura: Höf ler, »Gorenjski prispevki«, 91, 96 (fragment iz Podbrezij, fra­gment iz ZAL); Höfler, »Rekonstrukcija«, 6, 14 (fragment iz ZAL); Höfler, Tokovi, 19 (fragment iz ZAL); Honolka, Kuret, Svetovna zgodovina glasbe, 217 (fragment iz ZAL); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 58’; Snoj, »Fragmenti«, 147–148, 155, op. 56, 158; Iz srednjeveških koralnih rokopisov; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 32–34; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 54, 56. 2.121 Fragment graduala Signatura: NUK, Ms 259, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 25,6* x 27 cm; zrcalo: 21,9* x 20,2 cm; 7 vrst; 4 crte 1,65 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 259: rokopis, ok. 1700 (po predavanjih Jožefa Zelenica). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 59’. 2.122 Fragment sekvenciarja Signatura: SK, X VI 9, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 18* x 28 cm; zrcalo: 13,2* x 19,9 cm; 4 vrste; 4 crte 1,7 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Wolfgang Schensleder, Onomasticom Latino-Graecum, Dilingen, 1664. Ekslibris: Apfaltrer 1702. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 60’; Golob, »Fragmenti«, 154. 2.123 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 4 e 6, inv. št. 1719, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 19,5* x 11,2* cm; zrcalo: 19,5* x 7,8 cm; 5 vrst; 4 crte 1,75–2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Albert Schaur, Methodus conscribendi epistolas, Augsburg, 1734. Zapisek: Conv. Neost. (iz novomeškega samostana). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 61’. 2.124 Fragment graduala Signatura: NŠAL, KAL, Urbar 28, 1701–1703, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 49 x 31,5 cm; zrcalo: 44,6 x 24,7 cm; 8 vrst; 4 crte 3,1 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip Cas nastanka: 15. stol. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 62’. 2.125 Fragment antifonala Signature: ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Fol. 1: NŠAL, ŽA, Matice, Vinica, R 1709–1722, vezava. Fol. 2: NŠAL, ŽA, Matice, Bela cerkev, R 1814–1826, vezava. Fol. 3: NŠAL, ŽA, Matice, Bela cerkev, R 1714–1775, vezava. Fol. 4: Novo mesto – Kapitelj, arhiv, Urbar 1707, vezava. Obseg: 4 foliji (nepopolni); pergament. Format: 60 x 38,2 cm; zrcalo: 49,4 x 28,5 cm; 10 vrstic; 4 crte 2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Opombe: Besedilni in glasbeni zapis sta delo istih piscev kot fragment pod št. 2.133; kljub temu ni gotovo, da izhajata 2.125 in 2.133 iz istega kodeksa. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 63’. 2.126 Fragment antifonala Signature: Fol. 1–2: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 16. Fol. 3: ARS, SI AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Sticna, knj. 28, vezava. Fol. 4–6: ZAL, Makulature II (2), mapa 16. Obseg: 6 folijev; pergament. Format: 50,1 x 33,2 cm; zrcalo: 36,4 x 22,5 cm; 9 vrst; 4 crte 1,9 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Davcna knjiga za Stari trg 1659 (Cod. XVII/43a); Davcna knjiga za Novi trg 1659 (Cod. XVII/43b); Davcna knjiga za Mestni trg 1659 (Cod. XVII/43d); Knjiga prejemkov za leto 1660 (Cod. XIII/77a); Knjiga izdat­kov za leto 1660 (Cod. XIII/77b). – ARS, Sticna, knj. 28: Sodni protokol 1659–1664. Opombe: Knjigi iz leta 1660 je vezal ljubljanski knjigovez Georg Sixt Schaffer (gl. Dular, navedek spodaj). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 64’; Dular, »Ljubljanski knjigovezi«, 63. 2.127 Fragment antifonala (zimski del) Signature: Fol. 1–9: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (3), mapa 22. Fol. 10: ZAL, SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XX/52, Cehovska knjiga jermenarjev 1700–1860, vezava. Fol. 11–12: ZAL, Makulature II (3), mapa 22. Fol. 13: NŠAL, ŽA, Matice, Komenda, P 1717–1750, vezava. Fol. 14: ARS, SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/55u, Prirocni urbar grašcine Zalog pri Moravcah 1688–1699, vezava. Fol. 15: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 8, št. 13, Škofijski protokoli 1684–1685, vezava. Fol. 16: NŠAL, Vizitacije – protokoli, fasc. 2, št. 5, Vizitacije 1684, vezava. Fol. 17–24: ZAL, Makulature II (3), mapa 22. Fol. 25: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Fol. 26–31: ZAL, Makulature II (3), mapa 22. Fol. 32: SK, Z III 3, Thallmainerjeva zbirka libretov (1655–1708), vezava. Fol. 33: SK, Z III 4 Thallmainerjeva zbirka libretov (1672–1690), vezava. Fol. 34: ZAL, Makulature II (3), mapa 22. Fol. 35: NŠAL, KAL, Urbar 17, 1684–1685, vezava. Obseg: 35 folijev (5 nepopolnih); pergament. Format: 46,4 x 34,1 cm; zrcalo: 33,7 x 25,4 cm; 7 vrst; 4 crte 2,4 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesta ohranitve: ZAL: fol. 1: Knjiga izdatkov za leto 1698 (II); fol. 2: Knjiga prejemkov za leto 1698 (II); fol. 3: Knjiga izdatkov za leto 1698 (I); fol. 4: Racuni mesta Lj. – Špitala za leta 1698–1701; fol. 5: ??; fol. 6: Knjiga izdatkov za leto 1701; fol. 7: Knjiga prejemkov za leto 1698 (I); fol. 8: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1696; fol. 9: Urbar mestnega racunovodstva za leto 1697; fol. 11: Knjiga prejemkov za leto 1699; fol. 12: Urbar mestnega racunovod­stva za leto 1698; fol. 17: Knjiga izdatkov za leto 1684; fol. 18: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1683; fol. 19: Knjiga prejemkov za leto 1684; fol. 20: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1684; fol. 21: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1685; fol. 22: Urbar mestnega racunovodstva za leta 1688–1690; fol. 23: Davcna knjiga mesta Ljubljane1687; fol. 24: Knjiga prejemkov za leto 1689; fol. 26: Knjiga prejemkov za leto 1688; fol. 27: Knjiga prejemkov za leto 1687; fol. 28: Knjiga izdatkov za leto 1685; fol. 29: Knjiga izdatkov za leto 1686; fol. 30: Priloge 1686; fol. 31: Knjiga prejemkov za leto 1685; fol. 34: Urbar mestnega racunovodstva za leto 1684. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91, 97 (fragment iz ZAL); Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 65’; Snoj, Srednjeveški ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih glasbeni kodeksi, 35–37; De musica disserenda 12/2 (2016), 115–123 (rekon­strukcija); ta knjiga, str. 337. 2.128 Fragment antifonala (letni del) Signature: Fol. 1–2: SK, brez signature?. Fol. 3–4: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 14. Fol. 5: NŠAL, ŽA, Matice, Dol pri Ljubljani, R 1688–1730, vezava. Fol. 6: NŠAL/ŽA, Razne knjige, Vace, fasc. 3, Vace, Urbar 1648, vezava. Obseg: 6 folijev (4 nepopolni; 1 bifolij); pergament; bifolij: 3 in 4. Format: 44,1 x 33,2 cm; zrcalo: 34,8 x 24,4 cm; 8 vrst; 4 crte 2,45 cm Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesta ohranitve: ZAL: Davcna knjiga mesta Ljubljane 1695. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 66’; De musica disserenda 12/2 (2016), 123–124 (rekonstrukcija); ta knjiga, str. 337. 2.129 Fragment psalterja Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 13. Obseg: 14 folijev (6 nepopolnih; 3 bifoliji); pergament; bifoliji: 9 in 14, 10 in 13, 11 in 12. Format: 33,5 x 27,7 cm; zrcalo: 28,7 x 21 cm; 4 crte 2,05 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesta ohranitve: Davcna knjiga za Stari trg 1652 (Cod. XVII/36a); Davcna knjiga za Mestni trg 1652 (Cod. XVII 36/c); Davcna knjiga za Stari trg 1653 (Cod. XVII/37a); Davcna knjiga za Novi trg 1653 (Cod. XVII 37/b); Davcna knjiga za Mestni trg 1653 (Cod. XVII/37c); Zapisniki mestnega sveta 1653 (Cod. I/28); Knjiga prejemkov 1654 (Cod. XIII/71a); Knjiga izdatkov 1654 (Cod. XIII/71b). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 67’; De musica disserenda 12/2 (2016), 125–126 (rekonstrukcija); ta knjiga, str. 337. 2.130 Fragment psalterja Signatura: NUK, 17 809, vezava (odtis na platnicah). Obseg: 1 folij (nepopoln; odtis zapisa). Format: 4 crte 1,75 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: Matthias Abele von und zu Lilienberg, Continuatio Metamorphosis telae judiciariae, Nürnberg, 1658. Ekslibris: Gabriel Lucantschitsch 1660. Opombe: Ohranil se je le odtis zapisa na foliju, ki je bil nekdaj prilepljen na platnice knjige. – Knjiga je drugi del istoimenskega dela; prvi del je samo­stojni zvezek z isto signaturo. Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 68’. 2.131 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 11. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 46,2 x 33 cm; zrcalo: 34 x 25,2 cm; 7 vrst; 4 crte 2,35 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: Knjiga izdatkov za leto 1749 (Cod. XIII/166b). Literatura: Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov, ’Fragment 69’. 2.132 Fragment antifonala Signatura: Novo mesto – Kapitelj, R 1708–1713, vezava (1 nepopoln folij); Novo mesto – Kapitelj, M 1704–1728, vezava (2 odrezka). Obseg: 1 folij (nepopoln), 2 odrezka; pergament. Format: 6,9* x 32 cm; 6,9* x 29 cm; 3 vrste; 4 crte 2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Opombe: Na enem od dveh odrezkov ni nobenega glasbenega znaka. – Na robovih knjige P 1705–1724 so 4 manjši pergamentni zalepki brez vidnih glasbenih znakov, ki izhajajo najbrž iz istega antifonala ali pa iz graduala v vezavi R 1713–1718. – V vezavi M 1704–1728 še zgodnji tisk in še odrezek ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih nekega drugega rokopisa, oboje brez glasbenih znakov. Fragment domnev-no istega tiska je tudi na hrbtu P 1705–1724. 2.133 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 24 (olim 77). Obseg: 16 folijev (8 bifolijev); pergament. Format: 56,5 x 40 cm; zrcalo: 47,7 x 29,1 cm; 11 vrst; 4 crte 2,2 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Opombe: Besedilni in glasbeni zapis sta delo istih piscev kot fragment pod št. 2.125; kljub temu ni gotovo, da izhajata 2.125 in 2.133 iz istega kodeksa. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 91; Golob, »Iluminirani rokopis«, 112–113. Fragmenti v drugih tipih gotske notacije Hufnagelschrift 2.134 Fragment notiranega misala Signatura: Sticna, Cistercijanska opatija Sticna, arhiv, P 8. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 26,8 x 20,6 cm; zrcalo: 23,5 x 18 cm; 2 stolpca; 4 crte 0,65–0,75 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 14. stol. Literatura: ta knjiga, str. 109. 2.135 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, Gornji Grad A, fasc. 160 (zvezek z letnico 1619), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 29,5* x 19,9 cm; zrcalo: 27,5* x 18,1 cm; 2 stolpca; 4 crte 0,8 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 14. stol. 2.136 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 6264, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 13,6 x 8,5* cm; zrcalo: 11 x 7,4* cm; 8 vrst; 4 crte 0,7 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Aurelius Brandolini, De ratione scribendi libri tres, Basel, 1549. 2.137 Fragment notiranega misala Signatura: NUK, 21 785, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 32,8 x 20,8* cm; zrcalo: 23,1 x 15,8* cm; 2 stolpca; 4 crte 0,8 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 14. / 15. stol. Mesto ohranitve: Georgius Schönborner, Politicorum libri VII, Leipzig, 1614. Lastniški vpisi: Wolfgang Sigismund Hausker, 1663; Henricus Matthaeus Schweiger. 2.138 Fragment misala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (4) (brez natancnejše signature). Obseg: 4 foliji (2 bifolija); pergament. Format: 31,2 x 21,8 cm; zrcalo: 22,1 x 15,4 cm; 3 crte 0,9 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: Cod. XIII/47a (1629); Cod. XIII/48a (1630). 2.139 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 6513, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 16* x 25,4 cm; zrcalo: 16* x 18,3 cm; 6 vrst; 5 crt 1,4 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Der in allen vorfallenden Begebenheiten expedite und stets bereite Secretarius, Nürnberg, 1726. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.140 Fragment antifonala Signatura: NUK, 705, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 19,8* x 24,3 cm; zrcalo: 14,6* x 21,1 cm; 5 vrst; 5 crt 1,9 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Plutarchos, De liberorum institutione, Wittenberg, 1607. Iz knjižnice ljubljanskih diskalceatov. 2.141 Fragment sekvenciarja Signatura: NUK, Ms 268, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 38,9* x 26,1* cm; zrcalo: 38,9* x 26,1* cm; 10 vrst; 4 crte 1,9 cm. Notacija: Hufnagelschrift. Cas nastanka: 15. stol. Vzhodni tipi gotskske notacije 2.142 Fragment sekvenciarja Signatura: NUK, 10 500, 10 501, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln, 2 kosa); pergament. Format: 29,1* x 17,3* cm; zrcalo: 26,4* x 15,6* cm; 11 vrst; 5 crt 1,6–1,8 cm. Notacija: ceška gotska notacija. Cas nastanka: 14. / 15. stol. Mesto ohranitve: Thomas Aquinas, Commentaria in omnes epistolas Sancti Pauli, Basel, 1495. Adligat: Benetke, 1480. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 658. 2.143 Fragment antifonala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/145r, Knjiga podložniških listin jezuitskega kolegija v Ljubljani 1642–1711, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 42,2 x 35 cm; zrcalo: 37,5 x 24,2 cm; 8 vrst; 5 crt 2,7 cm. Notacija: ceška gotska notacija. Cas nastanka: 15. stol. 2.144 Fragment glagolskega koralnega rokopisa Signatura: NUK, R, inv. št. S. f. 48/5. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 25,2 x 20,2 cm; zrcalo: 20,3 x 15 cm; 6 vrst; 4 crte 1,9–2,1 cm. Notacija: gotska notacija, vzhodni tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Antonio de Guevara, Ander Theil der Guldenen Sendtschreiben, München, 1615. Opombe: Pod isto signaturo sta še prvi in tretji zvezek istega dela. Prvi zvezek ima ekslibris: Franciscus Carolus de Schwizen J. V. D. Literatura: Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 76–77; Snoj, »The Glagolitic Chant Fragment«; Snoj, »Nove objevený zlomek rukopisu hlaholského chorálu«; ta knjiga, str. 301. 2.145 Fragment graduala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (2), mapa 15. Obseg: 2 folija; pergament. Format: 46,9 x 32,1 cm; zrcalo: 36 x 23,7 cm; 9 vrst; 4 crte 1,9 cm. Notacija: gotska notacija, madžarski tip. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: Cod. XIII/69a (1652); Cod. XIII/69b (1652). Opombe: Navedeni knjigi je vezal ljubljanski knjigovez Hanns Schmidt (gl. Dular, navedek spodaj). Literatura: Snoj, Pompe, Pisna podoba, 54, 57, 58; Dular, »Ljubljanski knjigo­vezi«, 63, 65. Gotska notacija (brez natancnejše dolocitve) 2.146 Fragment antifonala Signatura: NUK, 25 532 R, vezava. Obseg: 2 odrezka; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Baptista Mantuanus, De patientia, Basel, 1499. Adligati: 1503, 1504 in brez letnice. Ekslibris: Loci Capucinorum Rudolphs Werti, ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih conventus Neostadiensis. Mlajši ekslibris: Ad usum fratris Christophori Steidler Franciscani 1665. Opombe: Na papirnatih listih, dodanih knjigi, glasbena teorija iz novejšega casa. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 74. 2.147 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Sticna, Cistercijanska opatija Sticna, knjižnica, Pat: III 18, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Format: 4* x 24,6 cm; zrcalo: 4* x 16,3 cm; 2 stolpca; 4 crte 0, 85 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: Nonus tomus operum divi Aurelii Augustini, Basel, 152?. Žig Semeniške knjižnice v Ljubljani. 2.148 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 25 e 51, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 14,1* x 23,2* cm; zrcalo: 5,9* x 15,1* cm; 2 vrsti; 4 crte 1,6–1,7 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Musices choralis medulla, Köln, 1683. 2.149 Fragment psalterja Signatura: NUK, 14 009, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 20,1* x 28,8 cm; zrcalo: 12,7* x 19,2 cm; 4 crte 1,85 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Titus Livius, Decas prima, Dilingen, 1626. 2.150 Fragment misala Signature: – NŠAM, Maticne knjige, Slovenj Gradec, R 1683–1765, vezava (1 nepopoln fol., 1 odrezek). – NŠAM, Maticne knjige, Slovenj Gradec, M 1683–1761, P 1683–1770, vezava (1 nepopoln fol., 1 odrezek). Obseg: 2 folija (nepopolna), 2 odrezka; pergament. Format: 38,9 x 22,9*; zrcalo: 32,5 x 15,1*; 7 vrst; 4 crte 1,8 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Format je rekonstruiran na osnovi mer obeh ohranjenih folijev. 2.151 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Kapucinski samostan Škofja Loka, knjižnica, R 37 (olim), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 16,2* x 19,2* cm; zrcalo: 9,2* x 14,1* cm; 4 vrste; 4 crte 1,45 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Paolo Segneri, La manna dell'anima … Quinta parte, Benetke, 1683. Ekslibris: Loci Capucinorum Crainburgi. 2.152 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Ptuj, Knjižnica Ivana Potrca Ptuj, N. 16051–D, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: ?? Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Die Welt in einer Nuss, Nürnberg, 1722. Opombe: Podatki so povzeti po spodaj navedenem delu D. Koter. Literatura: Koter, »Glasbeni tiski in rokopisi«, 110. Drobci 2.153 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Novo mesto, Franciškanski samostan Novo mesto, Ms. mus. 330?, basovski zvezek, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Format: 4* x 7* cm; 2 vrsti; 4 crte 1,3 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Mesto ohranitve: Marianus Königsperger, Sacrificium vespertinum, Augsburg, 1743, basovski zvezek. 2.154 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 15 819, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Claudius Chamelot, Kurze Lebens Verfassung der heiligen und seeligen … des … Cistercienser Ordens, Köln, 1686. Opombe: Na isti knjigi še odrezek nekega drugega rokopisa, gl. št. 2.87. 2.155 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 12 (olim 26), vezava. Obseg: 8 odrezkov; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: NŠAL, Rkp 12: rokopis, 15. stol. Opombe: Odrezki so med fol. 7–8, 18–19, 30–31, 42–43, 54–55, 66–67, 78–79 in 90–91. 2.156 Fragment graduala Signatura: Novo mesto – Kapitelj, R 1713–1718, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Format: 8,5* x 30,6 cm; 2,7* x 26,7 cm; 1 vrsta; 4 crte 2 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 15. stol. Opombe: V isti vezavi še fragment nekega drugega glasbenega rokopisa, gl. št. 2.48. – Na robovih knjige P 1705–1724 so 4 pergamentni zalepki brez vidnih glasbenih znakov, ki izhajajo morda iz istega rokopisa ali pa iz antifonala na platnicah M 1704–1728 in R 1708–1713 (št. 2.132). 2.157 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: ARS, SI AS 783, Gospostvo Škofja Loka, knj. 26, Urbar gospostva Škofja Loka 1668–1674, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? 2.158 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Franciškanski samostan Kamnik, Graduale Romanum, Benetke, 1733 (brez sign.), kazalka. Obseg: 1 odrezek. Format: širina spacija 0,6 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? 2.159 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signature: SK, Z III 3, vezava; SK, Z III 4, vezava. Obseg: 8 odrezkov; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesta ohranitve: Z III 3: Thallmainerjeva zbirka libretov (1675–1708); Z III 4: Thallmainerjeva zbirka libretov (1672–1690). Opombe: V vezavi istih dveh zvezkov še dva kosa fragmenta antifonala, gl. 2.127. 2.160 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (1), mapa Pergamentni ovoji – rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Opombe: Odrezek skoraj gotovo spada k enemu od vecjih fragmentov, hra­njenih v ZAL. 2.161 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, Ms 111, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: NUK, Ms 111: rokopis, Leoben, 1660. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.162 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 9 c 75, inv. št. 13 492, vezava. Obseg: 4 odrezki; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Angelo Maria Marchesini, Geistlicher Herold, Augsburg, 1689. Opombe: Crtovje ni vidno. 2.163 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: SK, Rkp 7, vezava. Obseg: 2 odrezka; pergament. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: ?? Opombe: Odrezka nista del istega rokopisa kot vecji odrezek na platnicah Rkp 7 (št. 2.119). Fragmenti v kvadratni notaciji 2.164 Fragment graduala Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 36,7 x 25,9 cm; zrcalo: 30,9 x 18,8 cm; 10 vrst; 4 crte 1,8 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 14. stol. 2.165 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Ljubljana – Sv. Peter, fasc. 1, Racunska knjiga prejemkov župnijske cerkve 1601–1604, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 38,2 x 27,9 cm; zrcalo: 28,5 x 20 cm; 8 vrst; 4 crte 1,9 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.166 Fragment graduala Signatura: FSL, 23 k 25, inv. št. 11 196, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij); pergament. Format: 38 x 32,1 cm; zrcalo: 30,8 x 23 cm; 11 vrst; 4 crte 1,6–1,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Fridericus Nicolaus Gavardi, Theologia exantiquata iuxta orthodoxam, Rim, 1696. 2.167 Fragment notiranega misala Signatura: NUK, 1637, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 20,2 x 13 cm; zrcalo: 15,9 x 11 cm; 7 vrst; 4 crte 1,2–1,4 cm, 5 crt 1,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Jean-Jacques Boissard, Poemata, Basel, 1574. 2.168 Fragment graduala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/1r, Fragmenti liturgicnih gla­golskih del in glagolska pisma ter fragmenti notnih zapisov (brez natanc­nejše signature). Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 48,8 x 33,4 cm; zrcalo: 37,7 x 22,4 cm; 8 vrst; 4 crte 2,45–2,55 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.169 Fragment graduala Signatura: SK, G VIII 13, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 48,8 x 31,3 cm; zrcalo: 39 x 28,5 cm; 9 vrst; 4 crte 2,25 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Hyeronymus, Vitae sanctorum patrum, Benetke, 1483 / 1484. Opombe: Knjižna enota vsebuje še eno ali dve drugi deli. Literatura: Golob, »Fragmenti«, 153. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.170 Fragment antifonala Signature: – ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/1r, Fragmenti liturgicnih glagolskih del in glagolska pisma ter fragmenti notnih zapisov (brez natancnejše signature; 7 folijev, 1 odrezek). – NUK, Ms 83, vezava (1 folij). – NUK, 1101, vezava (1 nepopoln folij). Obseg: 9 folijev (1 nepopoln), 1 odrezek; pergament. Format: 47,7 x 33,4 cm; zrcalo: 39,7 x 24,7 cm; 8 vrst; 4 crte 2,45–2,55 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: NUK, Ms 83: rokopis, ok. 1700. – NUK, 1101: M. Tullius Cicero, Tusculanarum quaestionum libri V, Gradec, 1640. Ekslibris: Georgius Andrea Lukhanziz poeta primi anni 1669. 2.171 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 46,7 x 33,1 cm; zrcalo: 35,8 x 22,7 cm; 8 vrst; 4 crte 2,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Na foliju je zapis, da je bil najden leta 1885 v velesovskem samostanu. Literatura: Snoj, Pompe, Pisna podoba, 61–62. 2.172 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 1 folij (nepopoln), 1 odrezek; pergament. Format: 37,6* x 28,3 cm; zrcalo: 29* x 23 cm; 7 vrst; 4 crte 2,45 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Na odrezku je le iluminatorski dekor. 2.173 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja (brez natancnejše signature?). Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 27,4* x 32,4 cm; zrcalo: 22,8* x 22,5 cm; 5 vrst; 4 crte 2,35. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.174 Fragment antifonala Signatura: Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju, MK 1459 L VI, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 46 x 30,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Sveto pismo v italijanšcini iz leta 1553. Ex Libris Patris Constantii Wutt de Pettovio. Opombe: Podatki so povzeti po spodaj navedenem delu D. Koter. Literatura: Koter, »Glasbeni tiski in rokopisi«, 104–105. 2.175 Fragment antifonala Signatura: NUK, 16 892, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 31,8* x 21,3* cm; zrcalo: 27,5* x 21,3* cm; 8 vrst; 4 crte 1,95 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Sebastian Brant, Expositiones sive declarationes omnium titulorum iuris, Basel, 1514. Ekslibris: Sum ex libris Thomae et Andreae Chrönn Fratrum. 2.176 Fragment graduala Signatura: NUK, 13 518, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 15,9* x 24,8* cm; zrcalo: 12,9* x 20,5* cm; 5 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: kvadratna. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Ioannes Harennius (Jan Haren), Bekehrung des wolgelehrten … Herrn Ioannis Harenni, Ingolstadt, 1587. Ekslibris: Ex libris Sigismundi Josephi Lukhantshitsh ab Hertenfels 1735. 2.177 Fragment graduala Signatura: ARS, SI AS 767, Jezuitska rezidenca in državno gospostvo Pleterje, fasc. 3, Desetinski register 1670–1675, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 24,1* x 36,5 cm; zrcalo: 15* x 24,2 cm; 4 vrste; 4 crte 2,1 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.178 Fragment graduala Signatura: NŠAL, Razne knjige, Kamnik, fasc. 1, Urbar 1619, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 31,6 x 19,9 cm; zrcalo: 24,2 x 17,4 cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.179 Fragment psalterja Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Šmartno v Tuhinju, fasc. 3, Urbar podru­ žnicne cerkve v Kostanju 1688–1784, vezava. Obseg: 1 folij, 1 odrezek; pergament. Format: 32,1 x 23,1 cm; zrcalo: 22,8 x 16 cm; 4 crte 1,6 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.180 Fragment misala Signatura: NŠAL, KAL, Urbar 9, 1648, vezava. Obseg: 1 folij, 1 odrezek; pergament. Format: 34,8 x 30,5 cm; 29 x 19,6 cm; 4 crte 1,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. 2.181 Fragment graduala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/1r, Fragmenti liturgicnih gla­golskih del in glagolska pisma ter fragmenti notnih zapisov (brez natanc­nejše signature). Obseg: 6 folijev; pergament. Format: 36,4 x 26,2 cm; zrcalo: 26,4 x 19,1 cm; 6 in 7 vrst; 4 crte 2,15 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Zvezano skupaj s fragmentom 2.182. – Zapis: »pinxit Antonius nobilis … 1548 Veneziis«. 2.182 Fragment antifonala Signatura: ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/1r, Fragmenti liturgicnih gla­golskih del in glagolska pisma ter fragmenti notnih zapisov (brez natanc­nejše signature). Obseg: 4 foliji (2 nepopolna); pergament. Format: 32,4 x 27,3 cm; zrcalo: 28,4 x 24,5 cm; 7 vrst; 4 crte 2,15–2,2 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Zvezano skupaj s fragmentom 2.181. 2.183 Fragment antifonala Signatura: NUK, Ms 102, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 36,1 x 23,8 cm; zrcalo: 27,7 x 18,2 cm; 8 vrst; 4 crte 1,85 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 102: rokopis, brez dolocenega casa in kraja nastanka. 2.184 Fragment antifonala Signatura: NUK, Ms 242, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 36,7* x 23,2* cm; zrcalo: 27* x 23,2* cm; 6 vrst; 4 crte 2,4 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Mesto ohranitve: NUK, Ms 242: rokopis, Vitalis Mayeritsch, Dunaj, 1655. Iz samostana Sticna. 2.185 Fragment graduala Signatura: NUK, Ms 232, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 42,7 x 27,1 cm; zrcalo: 31,5 x 21,3 cm; 9 vrst; 4 crte 2,05 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 232: rokopis, ok. 1600. 2.186 Fragment graduala Signatura: NUK, 13 493, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 20,8* x 32,8 cm; zrcalo: 17,6* x 22 cm; 4 vrste; 4 crte 2,4 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Joannes Franciscus Salassus Aspastes (François Hotman), In virulentam planeque sophisticam Andreae Pouchenii … criminationem, Ženeva, 1580. 2.187 Fragment antifonala Signatura: NUK, 21 527, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 51,9 x 32,8* cm; zrcalo: 40,3 x 26,4* cm; 9 vrst; 4 crte 2,45 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Vita sanctorum (rokopisni naslov, tiskanega ni). Opombe: Folij je prekrit s papirjem, zato ni mogoce ugotoviti, ali je ohranjen v celoti ali ne. 2.188 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, Gornji Grad A, fasc. 2, Urbar 1426, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij; 2 kosa); pergament. Format: 27,8* x 20,3 cm; zrcalo: 27,8* x 18,9 cm; 6 vrst; 4 crte 3,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: V isti vezavi ohranjen še fragment nevmatskega rokopisa, gl. št. 2.17. 2.189 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 8292, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 21,5* x 16,7* cm; zrcalo: 16,2* x 16,7* cm; 3 vrste; 4 crte 2,9 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: André Du Laurens, Discursus de visus nobilitate et conser­vandi modo, München, 1618. 2.190 Fragment antifonala Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (3), mapa 21. Obseg: 2 folija; pergament. Format: 45,6 x 35,2 cm; zrcalo: 36,6 x 24,4 cm; 8 vrst; 4 crte 2,35 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesta ohranitve: Cod. XIII/112a (1695); Cod. XIII/112b (1695). 2.191 Fragment graduala Signatura: privatna last. Obseg: 1 folij; pergament. Format: ?? Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Opombe: Evidentirano julija 1993 v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani. Verjetno je bilo prodano še vec folijev iz istega rokopisa. 2.192 Fragment graduala Signatura: NUK, 14 684, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 26,8* x 19,9* cm; zrcalo: 21,1* x 15,7* cm; 4 vrste; 4 crte 3,1 cm. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: Theodor Thumm, Synopsis praecipuorum articulorum fidei, Tübingen, 1626. 2.193 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 21 024, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 22,5* x 16,6* cm; zrcalo: 17,7* x 13,8* cm; 5 vrst; 5 crt 2,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: Valerius Maximus, Valerii Maximi dictorum factorumque memorabilium exempla, Lyon, 1550. Zapisek: Monasterii Fontis Mariae (Kostanjevica). 2.194 Fragment antifonala Signatura: SK, O III 2, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 20,8* x 37,5 cm; zrcalo: 15,3* x 23,5 cm; 4 vrste; 4 crte 2,2 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: Thomas a Jesu, Divinae orationis … methodus, Antwerpen, 1623. Adligata: Antwerpen, 1617, 1619. Ekslibris: S. C. E. L. (Sigismundi Christophori Episcopi Labacensis (Žiga Herberstein)). 2.195 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 18 g 101, inv. št. 16 218, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 12,5* x 22,9* cm; zrcalo: 12,5* x 22,9* cm; 2 vrsti; 4 crte 4,1 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 16. stol. Mesto ohranitve: Emanuel Salusitanus, Aphorismi confessariorum, Benetke, 1609. 2.196 Fragment graduala Signature: – ZAL, SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII/73, Davcna knjiga mesta Ljubljane 1689, vezava (1 nepopoln folij). – ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (3), mapa 23 (17 nepopolnih folijev, 4 odrezki) . – SK, X II 12, vezava (1 nepopoln folij). – NŠAL, KAL, Urbar 26, 1694–1696, vezava (1 odrezek) . – Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca, Ms 159, inv. št. 3009–3011 (3 foliji (1 nepopoln)). Obseg: 22 folijev (20 nepopolnih), 5 odrezkov; pergament. Format: 53,6 x 36,6 cm; zrcalo: 40,5 x 27,8 cm; 6 vrst; 4 crte 3,5/3,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 16. stol. Mesta ohranitve: – ZAL: Cod. XIII/99a (1682); Cod. XVII/72 (1688); Cod. XIII/107b (1690); Cod. XVII/74 (1690); Cod. XIII/108a (1691); Cod. XIII/108b (1691); Cod. XVI/20 (1691); Cod. XVII/75 (1691); Cod. XIII/109a (1692); Cod. XIII/109b (1692); Cod. XVII/76 (1692); Cod. XIII/110a (1693); Cod. XIII/110b (1693); Cod. XIII/111a (1694); Cod. XIII/110b (1694); Cod. XIII/113b (1696). – SK, X II 12: Wilhelm Dampier, Der Reise um die Welt anderer Theil, Leipzig, 1703. – Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca: J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogtumbs Krain, Novo mesto, 1877–1879 (fragment domnevno na primerku iz Knjižnice Mirana Jarca). Opombe: Na enem od folijev iz ZAL ni signature kodeksa, v zvezi s katerim se je ohranil. 2.197 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 7 d 63, inv. št. 13 194, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 28,8* x 20,7* cm; zrcalo: 22,9* x 20,7* cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 16. stol. Mesto ohranitve: Nepopolni primerek slovarja Petrusa Dasypodiusa (brez impresuma) nosi lastniški vpis: Conventus Labacensis. Opombe: Števila crt in širine crtovja ni mogoce razbrati. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.198 Fragment antifonala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Šentvid pri Sticni, fasc. 4, Fara in podru­žnicni urbar 1699–1753, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 40,2 x 26,1* cm; zrcalo: 31,2 x 22,5* cm; 11 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? 2.199 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Kapucinski samostan Škofja Loka, T. 29 (olim?), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 17,7* x 27,1 cm; zrcalo: 13,7* x 21 cm; 5 vrst; 4 crte 1,5 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Rhetorica Cypriani Soarii (zacetek manjka). Na knjigi letnica 1706. 2.200 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Kapucinski samostan Škofja Loka, O. 44 (olim?), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 15,6* x 24,8 cm; zrcalo: 13,2* x 18,4 cm; 2 stolpca; 5 vrst; 4 crte 1,45 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Die Allerneuste Art … Der allzeit-fertige Secretarius …, Nürnberg, 1728. Ekslibris: Loci Capucinorum Locopoli. 2.201 Fragment misala Signatura: NUK, 24 780, vezava. Obseg: 10 folijev (5 bifolijev); pergament. Format: 39,8 x 30,6 cm; zrcalo: 28,2 x 20,4 cm; 2 stolpca; 4 crte 1, 95 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Ulisse Aldovrandi, De reliquis animalibus … exanguibus libri quattuor, Bologna, 1606–1640 (5 zvezkov). Ekslibris: Wolfg. Engelberti S. R. I. com. ab Auersperg … 1655. Opombe: Vsak od petih bifolijev je prilepljen na enega od petih zvezkov. – Podani naslov je povzet po prvi knjigi, kot je naveden v spletnem katalogu NUK. 2.202 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, Les Politiques d'Aristote, Pariz, 1576 (brez sign.?), vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 27,9* x 4* cm; zrcalo: 24,4* x 4* cm; 8 vrst; 4 crte 1,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Opombe: V casu pregleda brez signature. Drobci 2.203 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: Sv. Jošt na Paškem Kozjaku, ŽA. Obseg: 10 odrezkov; pergament. Format: 28,1* x 26,6 cm; zrcalo: 28,1* x 18,8 cm; 6 vrst; 1 spacij 0,7 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: V oltarju, ki je bil vzet iz rabe ob obnovitvi cerkve v casu od pribl. 1875 do pribl. 1884. Opombe: Format je rekonstruiran. 2.204 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (brez natancnejše signature). Obseg: 2 odrezka. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? 2.205 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Jesenice, fasc. 1, Urbar 1809–1845, vezava. Obseg: 1 odrezek. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? 2.206 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: FSL, 16 b 82, inv. št. 7391, vezava. Obseg: 3 odrezki. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Johannes Jacob Wecker, Antidotarium generale et speciale, Basel, 1601. Fragmenti nedokoncanih koralnih rokopisov in nedolocljivi drobci 2.207 Fragment notiranega misala Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Škofja Loka, fasc. 1, Urbar – Register cerkve sv. Jakoba 1530–1647, vezava. Obseg: 1 folij; pergament. Format: 30,9 x 21,5 cm; zrcalo: 22,7 x 15,6 cm. Notacija: Nad besedilom prazen prostor, namenjen sicer manjkajocemu nev­matskemu zapisu. 2.208 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, 473, vezava. Obseg: 1 odrezek; pergament. Notacija: Vidno samo crtovje. Mesto ohranitve: Thomas Aquinas, In octo physicorum Aristotelis libros com-mentaria, Benetke, 1552. 2.209 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Vace, fasc. 5, Seznam oznanjenih maš 1704–1750, cerkveni dohodki in izdatki na Slivni 1704–1750, vezava. Obseg: 1 odrezek, pergament. Notacija: Vidni samo kustosi. 2.210 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: NUK, Ms 93, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 35,9* x 18,2* cm; zrcalo: 35,9* x 18,2* cm; 4 crte 2,45 cm. Notacija: Vidno samo crtovje. Mesto ohranitve: Nova collectio statutorum Ordinis Cartusiensis, rokopis, 17.stol. 2.211 Fragment vsebinsko nedolocenega rokopisa Signatura: ARS, SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/36u, Prirocni urbar gospostva Pilštanj 1621–1670, kazalke. Obseg: 63 odrezkov; pergament. Notacija: adiastematske nevme?. Opombe: Odrezki so uporabljeni kot kazalke. Ni gotovo, ali so vidna znamenja diakriticna znamenja ali nevme. 3 Glasbeni zapisi v liturgicnih rokopisih in fragmentih liturgicnih rokopisov 3.1 Brevir Signatura: NUK, Ms 35. Mesto glasbenega zapisa: fol. 85v, 160v, 194r. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Provenienca: cisterca Sticna. Opombe: Glasbeni zapis je verjetno del prvotne vsebine. – Poleg navedenih mest je glasbeni zapis, eno samo znamenje, še pri mnogih verziklih. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 60; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16; Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 169; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne, 35, 55, 189–190; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 124–127. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 3.2 Fragment lekcionarja Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (1) (brez natancnejše signature). Obseg: 6 folijev (nepopolni; 3 bifoliji), 1 odrezek; pergament. Format: 34,5* x 28,5 cm; zrcalo: 33,3* x 24,2 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Mesta ohranitve: Cod. XVII/50 (1666); Cod. XIII/84a (1667); Cod. XIII/84b (1667); Cod. XIII/87b (1670). Opombe: Glasbeni zapis nad besedami »Te decet laus«, domnevno del prvotne vsebine. – Kodeksa iz leta 1667 je vezal ljubljanski knjigovez Georg Sixt Schaffer (gl. Dular, navedek spodaj). Literatura: Dular, »Ljubljanski knjigovezi«, 63. 3.3 Fragment brevirja Signatura: ARS, SI AS 791, Gospostvo Turn ob Ljubljanici, knj. 21, Urbar grašcine Turn ob Ljubljanici 1694–1697, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 38,8 x 23* cm; zrcalo: 32,5 x 17,7* cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 12. stol. Opombe: Glasbeni zapis incipita antifone Sancte Paule. 3.4 Lekcionar Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 4 (olim 5). Mesto glasbenega zapisa: osem neoštevilcenih strani v pasijonih. Notacija: nemške adiastematske nevme, gotska notacija, južnonemški tip. Cas nastanka: 14. stol. Provenienca: Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 93; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 29–31; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 214–217; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 51, 53. 3.5 Fragment brevirja Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (1) (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij, 2 kosa); pergament. Format: 37,7 x 26 cm; zrcalo: 30,3 x 19, 7 cm. Notacija: adiastematske nevme. Cas nastanka nevmatskega zapisa: 14. stol. Mesto ohranitve: Cod. XIII/100b (1683). Opombe: Nevmatski zapis v verzu responzorija Ecce dies veniunt, ki nakazuje diastematiko; kasnejši vpis. 3.6 Fragment brevirja Signatura: ZAL, SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur, Makulature II (4) (brez natancnejše signature). Obseg: 2 folija (nepopolna; 1 bifolij); pergament. Format: 8,1* x 16,3 cm; zrcalo: 8,1* x 11,3 cm. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka: 13. / 14. stol. Mesto ohranitve: Cod. XV/16. Opombe: Glasbeni zapis nad nekaterimi spevi. – Inventar kodeksov ZAL navedene signature ne navaja; pac pa vsebuje podatke za Cod. XV/16a in Cod. XV/16b, ki sta iz let 1707–1710. 3.7 Fragment lekcionarja Signatura: NŠAL, ŽA, Razne knjige, Smlednik, fasc. 1, Urbar župnijske cerkve 1724, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna); pergament. Format: 24,2* x 21,5 cm; zrcalo: 21,5* x 15,7 cm; 2 stolpca. Notacija: nemške adiastematske nevme?. Cas nastanka: 13. / 14. stol. Opombe: Nekaj nevmatskih znakov v besedilu. 3.8 Fragment pasijonala Signatura: NŠAL, Gornji Grad A, fasc. 34, Schafferamtsrechnungen mit Beilagen (zvezek z letnicama 1630, 1631), vezava. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 34,9 x 26 cm; zrcalo: 24,5 x 16,1 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka glasbenega zapisa: 15. stol. Opombe: Posamezni notacijski znaki v pasijonskem besedilu; kasnejši vpis. 3.9 Fragment lekcionarja Signatura: ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, knj. 1, Racunska knjiga 1675–1710, vezava. Obseg: 2 folija; pergament. Format: 33,9 x 23,7 cm; zrcalo: 25 x 17,4 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 14. / 15. stol. Opombe: Nekaj domnevno notacijskih znakov v pasijonu; kasnejši vnos. 3.10 Fragment pasijonala Signatura: Sticna, Cistercijanska opatija Sticna, arhiv, P 15. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 32,7 x 25,7 cm; zrcalo: 22,2 x 15,5 cm. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: Urbar 1619 Opombe: Nekaj notacijskih znakov v pasijonu. 3.11 Fragment brevirja Signatura: NUK, Ms 192, vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 36,1 x 26,3 cm; zrcalo: 29,1 x 19,9 cm; 4 crte 2,05 cm. Notacija: kvadratna. Cas nastanka: 15. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 192: rokopis, Augsburg, 1590. Opombe: V brevirskem besedilu notiran le en, nepopolno ohranjen spev. 3.12 Brevir (tisk) Signature: NUK, 13 891 R; SK, g IV 8. Mesto glasbenega zapisa: NUK, 13 891 R: list v koledarju, listi 49–52, 54, 10 listov na koncu; SK, g IV 8: listi 49v–53, 69v, 310, 2 strani na spredaj dodanih neoštevilcenih listih, 2 strani na neoštevilcenih listih, dodanih na koncu. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka glasbenih vpisov: 16. stol. Brevir: SK, g IV 8: Breviarium Aquileiense, Benetke: Andreas Torresanus de Asula, 1496 (prvi del); ekslibris: Adamus Sontnerus 1612; NUK, 13 891 R: drugi del istega tiska. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 150. 4 Zgodnji koralni tiski Popolni izvodi 4.1 Misal Signatura: NUK, 7505. Vsebinski naslov: Missale Romanum, Benetke, 1485. Notacija: kvadratna. Literatura: Simoniti, »Še nekaj inkunabul«, št. 32. 4.2 Misal Signatura: NUK, 21 813 R. Vsebinski naslov: Missale Romanum, Benetke: Johann Emerich, 1493. Notacija: kvadratna. Provenienca: iz knjižnice Jezuitskega kolegija v Ljubljani. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 455. 4.3 Misal Signatura: NUK, 14 250 R. Vsebinski naslov: Missale Romanum, Benetke: Johann Emerich, 1494. Notacija: kvadratna. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 456; Klemencic, »Muzicka grada«, 57. 4.4 Misal Signatura: NUK, 13 349 R. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Augsburg: Erhard Ratdolt, 1494. Notacija: gotska, južnonemški tip. Opombe: V vezavi je fragment nevmatskega rokopisa, gl. 2.3. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 795; Höfler, »Rekonstrukcija«, 8, 11, 12, 13, 14, 15; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Snoj, »Fragmenti«, 145, 146, 147, 148. 4.5 Obrednik Signatura: SK, G VIII 29. Vsebinski naslov: Agenda Aquileiensis, Benetke: Johann Hamann, 1495. Notacija: gotska, južnonemški tip. Provenienca: zapis: Liber cathedralis ecclesiae Labaci. Opombe: V casu Gspanovega popisa je bil primerek v NŠAL. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 3. 4.6 Misal Signatura: NUK, 12 672 R. Vsebinski naslov: Missale Romanum, Benetke: Andreas Torresanus de Asula, 1497. Notacija: kvadratna. Provenienca: iz knjižnice ljubljanskih avguštincev. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 457; Klemencic, »Muzicka grada«, 57. 4.7 Gradual Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Graduala Romanum, Benetke: Lucantonio Giunti?, 1500. Notacija: kvadratna?. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 3). 4.8 Antifonal (sanktoral) Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Antiphonarium Romanum, ?? Notacija: kvadratna?. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 4). 4.9 Antifonal (commune sanctorum) Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Antiphonarium, Benetke: Lucantonio Giunti, 1503. Notacija: kvadratna?. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 5). 4.10 Psalter s himnarjem Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Psalterium, Lucantonio Giunti, 1505. Notacija: kvadratna?. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 6). 4.11 Psalter s himnarjem Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Psalterium Romanum, Lucantonio Giunti?, ?? Notacija: kvadratna?. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 7). 4.12 Psalter s himnarjem Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Psalterium Romanum, Lucantonio Giunti?, ?? Notacija: kvadratna?. Opombe: Isti tisk kot v predhodnem vpisu. – Podatki povzeti po spodaj nave- deni razpravi Helene Gardina. Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 8). 4.13 Antifonal Signatura: Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja, ?? Vsebinski naslov: Antiphonarium Romanum, Benetke: Lucantonio Giunti, 1503. Notacija: kvadratna. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni razpravi Helene Gardina. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Literatura: Gardina, »Sveto pismo in glasba« (št. 12). 4.14 Misal Signatura: Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, 12 331. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1508. Notacija: gotska, južnonemški tip. Literatura: Žvanut, »Knjige iz 16. stoletja«, št. 86. 4.15 Misal Signatura: SK, F VII 31. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1508. Notacija: gotska, južnonemški tip. Provenienca: zapis: Missale ecclesiae S. Thomae na lokah … 1746. 4.16 Misal Signatura: NŠAL, NŠAL 104, Zbirka starih tiskov, št. 1 (olim NŠAL, Rkp 21). Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1508. Notacija: gotska, južnonemški tip. 4.17 Misal Signatura: NUK, 13 760 R. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1517. Notacija: gotska, južnonemški tip. Provenienca: lastniški vpis: Oberburg 1609. Literatura: Höfler, »Gorenjski prispevki«, 95, 96, 97, 99, op. 4; Höfler, »Rekonstrukcija«, 8, 11, 12, 13, 14, 15. 4.18 Misal Signatura: Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, 5611. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1517. Notacija: gotska, južnonemški tip. Literatura: Žvanut, »Knjige iz 16. stoletja«, št. 85. 4.19 Misal Signatura: SK, brez sign. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1519. Notacija: gotska, južnonemški tip. Provenienca: iz knjižnice škofa Jerneja Vidmarja. 4.20 Misal Signatura: NUK, 14 413 R. Vsebinski naslov: Missale Aquileiense, Benetke, 1519. Notacija: gotska, južnonemški tip. Literatura: Höfler, »Rekonstrukcija«, 8, 11, 12, 13, 14, 15. 4.21 Misal praške cerkve Signatura: Ptuj, Knjižnica Ivana Potrca Ptuj, N. 23617–D. Naslov: Missale secundum ritum sancte ecclesie Pragensis, Leipzig: Melchior Lottherus, 1522 (Lipsie: per Melcchiorem Rhotterum). Notacija: ceška gotska notacija. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedenem delu D. Koter in po katalogu Österreichische Nationalbibliothek. Literatura: Koter, »Glasbeni tiski in rokopisi«, 110–111. 4.22 Pontifikal Signatura: SK, F VII 20. Vsebinski naslov: Pontificale Romanum, Benetke, 1543. Notacija: kvadratna. 4.23 Gradual Signatura: NUK, 23 481 M. Vsebinski naslov: Graduale, Benetke, 1586. Notacija: kvadratna. 4.24 Gradual Signatura: NUK, 23 482 M. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: kvadratna. Opombe: Primerek je nepopoln; impresum manjka. Fragmenti 4.25 Fragment misala Signatura: Žalec, ŽA, Gotovlje, P 1668–1784, vezava. Obseg: 2 folija (1 nepopoln; bifolij); pergament. Format: 23,4 x 17,7 cm; zrcalo: 17,3 x 11,9 cm; 7 vrst; 4 crte 1,27. Notacija: gotska, južnonemški tip. 4.26 Fragment misala Signatura: Škocjan na Dolenjskem, ŽA, R 1702–1711, vezava. Obseg: 2 folija (nepopolna; bifolij); pergament. Format: 26,9* x 21,9; zrcalo: 26,9* x 16,9 cm; 14 vrst; 4 crte 1,05 / 1,15 cm. Notacija: gotska, južni tip. 4.27 Fragment nedolocenega tiska Signatura: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 3, št. 7–I (1678–I), vezava. Obseg: 4 foliji (2 bifolija); pergament. Format: 20,6 x 17,6 cm; zrcalo: 18 x 11,9 cm; 4 crte 1,25 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. 4.28 Fragment misala Signatura: NŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 7, št. 11 (1682–I), vezava. Obseg: 2 folija (bifolij); pergament. Format: 35,6 x 22,8 cm; zrcalo: 26,8 x 19,5 cm; 10 vrst; 4 crte 1,6 cm. Notacija: gotska, južnonemški tip. Opombe: Na enem od folijev 2 stolpca besedila brez gl. zapisa. 4.29 Fragment antifonala Signatura: Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož?, ?? Obseg: 1 folij; pergament. Format: 54 x 32 cm; 10 vrst. Notacija: gotska, južnonemški tip. Mesto ohranitve: Folij se je ohranil v vezavi naslednje arhivalije: Ordnung eines gantz Ersamben Handwerch der Haffner. In der fürstl. Cammerstadt Pettau. Opombe: Podatki povzeti po spodaj navedeni Druzovicevi razpravi. Literatura: Druzovic, »Dva pergamenta«. 5 Glasbeni zapisi v neliturgicnih rokopisih 5.1 Glasbeni zapis Signatura: NUK, Ms 6. Mesto glasbenega zapisa: prva, neoštevilcena stran. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka glasbenega zapisa: 10. / 11. stol. NUK, Ms 6: Gregorius Magnus, Moralia, 9. / 10. stol. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 56; Kos, »Ljubljanski rokopis«, 292; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16; Höfler, »Starejša grego­rijanika«, 165, 166–167; Höfler, Tokovi, 12, 13; Cvetko, Musikgeschichte, 26; Cvetko, Južni Slovani, 35; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Sivec, »Glasba poznega srednjega veka«, 219 (faksimile), 222; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 23; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 5.2 Marginalni zapisi Signatura: NUK, Ms 6. Mesto glasbenega zapisa: fol. 44v, 45r, 45v, 75v, 76r, 118v. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka marginalnih zapisov: 12. / 13. stol. NUK, Ms 6: Gregorius Magnus, Moralia, 9. / 10. stol. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 56; Kos, »Ljubljanski rokopis«, 292; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7; Cvetko, Stoletja, 16; Höf ler, »Starejša gre­gorijanika«, 165, 167; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 23–25; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 49–50; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 5.3 Glasbeni zapis Signatura: NUK, Ms 8/III. Mesto glasbenega zapisa: fol. 1r. Notacija: zlogovna notacija. Cas nastanka glasbenega zapisa: 12. stol. NUK, Ms 8/III: Gregorius Magnus, Moralia, 12. stol.; iz samostana Sticna. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 4/III; Cvetko, Zgodovina, 33; Cvetko, Stoletja, 17; Höfler, Tokovi, 12; Cvetko, Musikgeschichte, 26; Cvetko, Južni Slovani, 36; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne, 34, 54, 178–179; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 51–53; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 108–109, 110, 111; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 5.4 Marginalni zapis Signatura: NUK, Ms 17. Mesto glasbenega zapisa: fol. 149r. Notacija: nemške adiastematske nevme. Cas nastanka marginalnega zapisa: 12. / 13. stol. NUK, Ms 17: Isidorus Hispalensis, Libri sententiarum, 12. stol.; iz samostana Sticna. Opombe: Glasbeni zapis obsega nekaj znakov kot preizkus peresa. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 12; Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 169; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 5.5 Glasbeni zapis Signatura: NUK, Ms 29. Mesto glasbenega zapisa: fol. 1r, 70v. Notacija: madžarska notacija. Cas nastanka glasbenega zapisa: 13.–14. stol. NUK, Ms 29: Gregorius Magnus, Dialogorum libri IV; 13. stol., iz samostana Kostanjevica. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 28; Cvetko, Zgodovina, 331, op. 7 (faksi-mile med 32 in 33); Cvetko, Stoletja, 16 (faksimile med 48 in 49); Höfler, »Starejša gregorijanika«, 165, 174–175; Klemencic, »Muzicka grada«, 57; Cvetko, Slovenska glasba, 16; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne, 68, 70, 187–188; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 128–131; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 118; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet); ta knjiga, str. 89. 5.6 Pesem v nemšcini Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 14 (olim Rkp 11?). Mesto glasbenega zapisa: fol. 98. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka zapisa pesmi: 15. stol. Rkp 11: rokopis, prva pol. 15. stol.; iz župnijske knjižnice v Kranju. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 99; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 98. 5.7 Marginalni zapis Signatura: NUK, Ms 35. Mesto glasbenega zapisa: fol. 194v. Notacija: gotska (brez natancnejše dolocitve). Cas nastanka marginalnega zapisa: 15. / 16. stol. NUK, Ms 35: brevir, 12. stol. (3.1). Opombe: Marginalni zapis obsega le nekaj znakov kot preizkus peresa. – V Ms 35 so še drugi glasbeni vpisi, gl. št. 3.1. 6 Glasbenoteoreticni spisi 6.1 Gvido iz Arezza, Micrologus (odlomek), Prologus in Antiphonarium (odlomek) Signatura: NUK, R, inv. 11/97, ovitek 1. Obseg: 2 folija (nepopolna; 1 bifolij); pergament. Format: 14,6* x 12,2 cm; zrcalo: 14,4* x 9,2 cm. Cas nastanka: 12. stol. Mesto ohranitve: Hermannus Hesus Schotten, Vita honesta, Köln, 1577. Literatura: Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 63–66; Snoj, Pompe, Pisna podo­ba, 63–64; ta knjiga, str. 79. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 6.2 Tractatus de accentibus Signatura: NUK, Ms 46. Mesto traktata: fol. 187v–190r. Cas nastanka: 14.–15. stol. NUK, Ms 46: rokopis, 14.–15. stol., iz samostana Bistra. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 38; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 67–69; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 222–225; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 6.3 Isidorus Hispalensis, Etymologiarum sive originum libri Signatura: NUK, Ms 16. Cas nastanka: 12. stol. Provenienca: cisterca Sticna. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 11; Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne, 34, 54, 184–185; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 60–62; Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«, 108; Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). 7 Polifoni zapisi 7.1 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski roko­pisi, Pergamentni ovitki z rokopisi (mapa Menzuralni fragmenti iz ms. 75). Obseg: 4 foliji (nepopolni; 2 bifolija); pergament. Format: 22,5* x 18,6 cm; zrcalo: 22,5* x 13,7 cm; 5 crt 2 cm. Notacija: kvadratna in crna menzuralna notacija. Cas nastanka: 14. stol. Mesto ohranitve: NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 7 (olim ms. 75); iz župnijske knjižnica v Kranju. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 94; Höfler, »Menzuralni fragment«; Höfler, »Gorenjski prispevki«, 99; Höfler, Tokovi, 20. 7.2 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NŠAM, Ms 22, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln)?. Format: ?? Notacija: crna menzuralna notacija. Cas nastanka: 14. stol. Opombe: Podatki povzeti po monografiji J. Vodopivec. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 137; Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov, 400–403. 7.3 Polifoni glasbeni zapis Signatura: NŠAL, NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 22 (olim Rkp 13). Mesto glasbenega zapisa: fol. 1r. Vsebina: triglasna formula za petje prve božicne lekcije. Notacija: gotska, južnonemški tip. Cas nastanka: 15. stol. NŠAL, Rkp 22: rokopis, prva pol. 15. stol., iz župnijske knjižnice v Kranju. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 101; Höf ler, »Gorenjski prispevki«, 98–99; Höfler, »Primer primitivnega srednjeveškega vecglasja«; Höfler, Tokovi, 20; RISM, B IV/3–4, 1176; Sivec, »Glasba poznega srednjega veka«, 222; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 70–72; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 65–66; Snoj, »Polifona glasbena umetnost«, 350, 351. 7.4 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NUK, R, inv. 11/97, ovitek 4. Obseg: 2 folija; papir. Format: 28,4 x 20,7 cm; zrcalo: 22,4 x 17,2 cm; 9 vrst; 5 crt 1,3–1,6 cm. Notacija: bela menzuralna notacija. Cas nastanka: 15. / 16. stol. Mesto ohranitve: NUK, Ms 71: rokopis, 14. / 15. stol. Literatura: Kos, Srednjeveški rokopisi, št. 64; Snoj, »Dva lista«; Sivec, »Glasba poznega srednjega veka«, 222; Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, 73–75; Snoj, Pompe, Pisna podoba, 72–73; Snoj, »Polifona glasbena umetnost«, 351, 352–354. 7.5 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NUK, 4400 R, vezava. Obseg: 1 odrezek; papir. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Notacija: bela menzuralna notacija. Cas nastanka: ?? Mesto ohranitve: Francesco Petrarca, De remediis utriusque fortunae, Esslingen, 1475?. Iz knjižnica J. B. Seebacha. Opombe: V isti vezavi tudi fragment nevmatskega rokopisa, gl. št. 2.6. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 529. 7.6 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NUK, R, inv. 11/97, ovitek 6. Obseg: 2 folija (nepopolna); papir. Format: 41,5 x 27,6 cm; zrcalo: 35,9 x 23 cm; 10 vrst; 5 crt 2–2,05 cm. Notacija: bela menzuralna notacija. Cas nastanka: 16. stol. Mesto ohranitve: NUK, 16 075, 16 076: Bonifacius VIII., Liber sextus decreta­lium, Benetke, 1491. Literatura: Gspan, Inkunabule, št. 141. 7.7 Fragment rokopisa s polifono glasbo Signatura: NUK, 13 849, vezava. Obseg: 1 folij (nepopoln); pergament. Format: 18,1* x 27,6 cm; zrcalo: 18,1* x 24,8 cm; 4 vrste; 5 crt 2,2 cm. Notacija: bela menzuralna notacija. Cas nastanka: 16. stol. Mesto ohranitve: Nikolaus Beuttner, Catholisch Gesang-Buch, Gradec, 1609. VIRI PO HRANIŠCIH Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica Glasbeni rokopisi NUK, Ms 19 (Katalog 1.3); NUK, Ms 21 (Katalog 1.4); NUK, Ms 22 (Katalog 1.5); NUK, Ms 248 (Katalog 1.6). Rokopisi z glasbenimi vpisi NUK, Ms 35 (Katalog 3.1; Katalog 5.7); NUK, Ms 6 (Katalog 5.1; Katalog 5.2); NUK, Ms 8/III (Katalog 5.3); NUK, Ms 17 (Katalog 5.4); NUK, Ms 29 (Katalog 5.5). Rokopisi z glasbenoteoreticnimi spisi NUK, Ms 16 (Katalog 6.3); NUK, Ms 46 (Katalog 6.2). Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino NUK, 7505 (Katalog 4.1); NUK, 12 672 R (Katalog 4.6); NUK, 13 349 R (Katalog 4.4); NUK, 13 760 R (Katalog 4.17); NUK, 13 891 R; (Katalog 3.12); NUK, 14 250 R (Katalog 4.3); NUK, 14 413 R (Katalog 4.20); NUK, 21 813 R (Katalog 4.2); NUK, 23 481 M (Katalog 4.23); NUK, 23 482 M (Katalog 4.24). Fragmenti glasbenih rokopisov NUK, R, inv. 11/97, ovitek 1 (Katalog 6.1); NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 2 (Katalog 2.95); NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 3 (Katalog 2.1); NUK, R, inv. 11/97, ovitek 4 (Katalog 7.4); NUK, R, inv. 11/97, ovitek 5 (Katalog 2.36); NUK, R, inv. 11/97, ovitek 6 (Katalog 7.6); NUK, R, inv. št. 11/97, ovitek 7 (Katalog 2.28); NUK, R, inv. št. S. f. 48/5 (Katalog 2.144). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah NUK, Ms 22 (Katalog 2.40); NUK, Ms 49 (Katalog 2.8); NUK, Ms 69 (Katalog 2.37); NUK, Ms 83 (Katalog 2.170); NUK, Ms 93 (Katalog 2.210); NUK, Ms 102 (Katalog 2.183); NUK, Ms 111 (Katalog 2.161); NUK, Ms 141 (Katalog 2.21); NUK, Ms 192 (Katalog 3.11); NUK, Ms 232 (Katalog 2.185); NUK, Ms 242 (Katalog 2.184); NUK, Ms 259 (Katalog 2.121); NUK, Ms 268 (Katalog 2.141); NUK, Ms 285 (Katalog 2.59). NUK, 473 (Katalog 2.208); NUK, 705 (Katalog 2.140); NUK, 940 (Katalog 2.86); NUK, 1101 (Katalog 2.170); NUK, 1385 (Katalog 2.83); NUK, 1567 R (Katalog 2.45); NUK, 1637 (Katalog 2.167); NUK, 1921 (Katalog 2.22); NUK, 4400 R (Katalog 2.6; Katalog 7.5); NUK, 4687–4688 (Katalog 2.82); NUK, 6049 R (Katalog 2.38); NUK, 6264 (Katalog 2.136); NUK, 6511 (Katalog 2.113); NUK, 6513 (Katalog 2.139); NUK, 8292 (Katalog 2.189); NUK, 8876 (Katalog 2.32); NUK, 10 500, 10 501 (Katalog 2.142); NUK, 10 855 R (Katalog 2.31); NUK, 11 963 R (Katalog 2.4); NUK, 13 349, R (Katalog 2.3); NUK, 13 356 (Katalog 2.78); NUK, 13 493 (Katalog 2.186); NUK, 13 518 (Katalog 2.176); NUK, 13 548 R (Katalog 2.44); NUK, 13 849 (Katalog 7.7); NUK, 14 009 (Katalog 2.149); NUK, 14 292 (Katalog 2.115); NUK, 14 297–14 298 (Katalog 2.85); NUK, 14 684 (Katalog 2.192); NUK, 15 203 (Katalog 2.10); NUK, 15 381 R (Katalog 2.27); NUK, 15 819 (Katalog 2.87, Katalog 2.154); NUK, 16 068 R (Katalog 2.33); NUK, 16 080 (Katalog ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih 2.12); NUK, 16 082 (Katalog 2.111); NUK, 16 892 (Katalog 2.175); NUK, 17 760 (Katalog 2.75); NUK, 17 809 (Katalog 2.130); NUK, 21 024 (Katalog 2.193); NUK, 21 521 R (Katalog 2.56); NUK, 21 527 (Katalog 2.187); NUK, 21 785 (Katalog 2.137); NUK, 21 804 (Katalog 2.62); NUK, 22 290–22 318 (Katalog 2.58); NUK, 23 480 M (Katalog 2.92); NUK, 24 780 (Katalog 2.201); NUK, 25 532 R (Katalog 2.146); NUK, 36 518 (Katalog 2.12); NUK, 117 397 (Katalog 2.35). Ljubljana, Nadškofijski arhiv Ljubljana Glasbeni rokopisi NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 18, Rkp 19 (Katalog 1.1, 1.2); NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 24 (Katalog 2.133). Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino NŠAL 104, Zbirka starih tiskov, št. 1 (Katalog 4.16). Rokopisi z glasbenimi vpisi NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 4 (Katalog 3.4); NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 14 (Katalog 5.6); NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 22 (Katalog 7.3). Fragmenti glasbenih rokopisov NŠAL 102, Zbirka rokopisov, 75 (škatla 20), Glagolski rokopisi, Pergamentni ovitki z rokopisi, brez natancnejših signatur (Katalog 2.10; Katalog 2.19; Katalog 2.23; Katalog 2.46; 2.57; Katalog 2.79; Katalog 2.80 (dve enoti); Katalog 2.115; Katalog 2.116; Katalog 2.127; Katalog 2.164; Katalog 2.204; Katalog 7.1). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah NŠAL 102, Zbirka rokopisov, Rkp 25 (Katalog 2.15); NŠAL 102, Zbirka roko­pisov, Rkp 12 (Katalog 2.155). NŠAL, ?? (Katalog 2.29). NŠAL, Škofijski protokoli fasc. 2, št. 4 (1650–1663) (Katalog 2.118); fasc. 2, št. 5 (1676) (Katalog 2.66); fasc. 3, št. 7–I (1678–I) (Katalog 4.27); fasc. 7, št. 11 (1682–I) (Katalog 4.28); fasc. 8, št. 13, Škofijski protokoli 1684–1685 (Katalog 2.127); fasc. 15, št. 29 (1718–1719) (Katalog 2.69). NŠAL, Gornji Grad A fasc. 2, Urbar 1426, vezava (Katalog 2.17; Katalog 2.188); fasc. 14, Reiserechnung 1515 (Katalog 2.51); fasc. 34, Schafferamtsrechnungen mit Beilagen (zve­zek z letnicama 1630, 1631) (Katalog 3.8); fasc. 160 (zvezek z letnico 1619) (Katalog 2.135). NŠAL, Škofijska pristava Pfalz, fasc. 1, Urbar 1675–1680 (Katalog 2.61). NŠAL, KAL fasc. 229, 229 1/b, Urbar cerkve sv. Nikolaja pri Beljaku 1572 (Katalog 2.81); fasc. 281/1, Urbar župnije Šentjernej na Dolenjskem 1630–1639 (Katalog 2.77); fasc. 282/2, Urbar župnije Šentvid nad Ljubljano 1646 (Katalog 2.93). NŠAL, KAL, Urbarji Urbar 9, 1648 (Katalog 2.180); Urbar 17, 1684–1685 (Katalog 2.127); Urbar 24, 1690–1692 (Katalog 2.80); Urbar 26, 1694–1696 (Katalog 2.196); Urbar 28, 1701–1703 (Katalog 2.124); Urbar 31, 1705–1710 (Katalog 2.120). NŠAL, Formularji, fasc. 1, št. 2 (1640) (Katalog 2.108). NŠAL, Arhivski seznami, Repertorium Archivi Capituli 1702 (Katalog 2.120). NŠAL, Vizitacije – protokoli, fasc. 2, št. 5, Vizitacije 1684 (Katalog 2.127). Župnijski arhivi, maticne knjige Bela cerkev, R 1714–1775 (Katalog 2.125); Bela cerkev, R 1814–1826 (Katalog 2.125); Cerklje na Gorenjskem, R 1655–1657 (Katalog 2.88); Cerklje na Gorenjskem, R 1694–1709 (Katalog 2.72); Cerklje na Gorenjskem, M 1702– 1749 (Katalog 2.120); Dob, R 1624–1633 (Katalog 2.52); Dob, M 1654–1698 (Katalog 2.109); Dob, M 1698–1749 (Katalog 2.106); Dol pri Ljubljani, R 1654–1668 (Katalog 2.109); Dol pri Ljubljani, R 1688–1730 (Katalog 2.128); Jesenice, R 1650–1672 (Katalog 2.117); Jesenice, R 1700–1745, vezava (Katalog 2.106); Komenda, P 1717–1750 (Katalog 2.127); Kranj – Šmartin, P 1653–1682 (Katalog 2.64); Kranj – Šmartin, R 1653–1664 (Katalog 2.64); Ljubljana, sv. Nikolaj, R 1632–1638 (Katalog 2.89); Mošnje, R 1647–1678 (Katalog 2.46); Mošnje, P 1649–1757 (Katalog 2.46); Podbrezje, R 1651–1674 (Katalog 2.114); Podbrezje, R 1699–1729 (Katalog 2.120); Podbrezje, P 1651– 1724 (Katalog 2.114); Podbrezje, P 1724–1771 (Katalog 2.120); Podbrezje, M 1650–1740 (Katalog 2.114); Radovljica, R 1701–1720 (Katalog 2.120); ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Smlednik, R 1700–1713 (Katalog 2.120); Smlednik, R 1713–1730 (Katalog 2.101); Smlednik, M 1713–1756 (Katalog 2.101); Šmartno v Tuhinju, R 1689– 1719 (Katalog 2.72); Vace, R 1628–1635 (Katalog 2.65); Vinica, R 1709–1722 (Katalog 2.125); Vrhnika, R 1698–1710 (Katalog 2.106); Žužemberk, R 1703–1731 (Katalog 2.120). Župnijski arhivi, razne knjige Cerklje na Gorenjskem, fasc. 2, Urbar Zgornji Brnik 1699–1756 (Katalog 2.106); Gorenji Logatec, fasc. 1, Urbar cerkve sv. Nikolaja 1682–1804 (Katalog 2.110); Jesenice, fasc. 1, Urbar 1809–1845 (Katalog 2.205); Kamnik, fasc. 1, Urbar 1619 (Katalog 2.178); Kranj, fasc. 2, Urbar 1601 (Katalog 2.30); Krašnja, fasc. 1, Urbar cerkve sv. Tomaža v Krašnji 1691–1731 (Katalog 2.80); Ljubljana – Sv. Peter, fasc. 1, Racunska knjiga prejemkov župnijske cerkve 1601–1604 (Katalog 2.165); Smlednik, fasc. 1, Urbar župnijske cerkve 1724 (Katalog 3.7); Stara Loka, fasc. 7, Matrika 1774 (Katalog 2.54); Šencur pri Kranju, fasc. 1, Bratovšcina sv. Janeza Krstnika v Lužah (Katalog 2.103); Šentvid pri Sticni, fasc. 4, Fara in podružnicni urbar 1699–1753 (Katalog 2.198); Šentvid pri Sticni, fasc. 12, Urbar 1705–1721 (Katalog 2.120); Škofja Loka, fasc. 1, Urbar – Register cerkve sv. Jakoba 1530–1647 (Katalog 2.207); Šmartno pri Litiji, fasc. 2, Urbar 1652–1695 (Katalog 2.36); Šmartno v Tuhinju, fasc. 3, Urbar podružnicne cerkve v Kostanju 1688–1784 (Katalog 2.179); Trebnje, fasc. 4, Urbar podružnice sv. Jakoba v Vrhtrebnjem 1673– 1691 (Katalog 2.36); Vace, fasc. 3, Vace, Urbar 1648 (Katalog 2.128); Vace, fasc. 5, Seznam oznanjenih maš 1704–1750, cerkveni dohodki in izdatki na Slivni 1704–1750 (Katalog 2.209); Vodice, fasc. 4, Urbar podružnicne cerkve v Utiku 1685–1780 (Katalog 2.20). Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije Fragmenti glasbenih rokopisov SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historicnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 1 (Katalog 1.7; Katalog 2.53). SI AS 1073, Zbirka rokopisov II/1r, Fragmenti liturgicnih glagolskih del in glagolska pisma ter fragmenti notnih zapisov, brez natancnejših signatur (Katalog 2.168; Katalog 2.2; Katalog 2.170; Katalog 2.181; Katalog 2.182). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah SI AS 1073, Zbirka rokopisov I/6r (Katalog 2.103); I/15r (Katalog 2.53); I/16r (Katalog 2.76); I/43r (Katalog 2.105); I/145r (Katalog 2.143). SI AS 1074, Zbirka urbarjev I/36u (Katalog 2.211); I/55u (Katalog 2.127). SI AS 721, Gospostvo Bled knj. 17, Sodni protokol 1632–1636 (Katalog 2.112). SI AS 730, Gospostvo Dol knj. 1, Racunska knjiga 1675–1710 (Katalog 3.9). SI AS 743, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica fasc. 10, Register tlake 1550–1552 (Katalog 2.42); knj. 26, Urbar 1697–1730 (Katalog 2.106). SI AS 748, Gospostvo Krumperk fasc. 48, Knjiga beležk imetnikov in upraviteljev Krumperka 1622–1755 (Katalog 2.26); fasc. 125, Register za žitno desetino 1706–1739 (Katalog 2.70). SI AS 767, Jezuitska rezidenca in državno gospostvo Pleterje fasc. 3, Desetinski register 1670–1675 (Katalog 2.177). SI AS 770, Gospostvo Polhov Gradec knj. knjiga 87 (Katalog 2.120). SI AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Sticna fasc. 6, Register desetine od prirastka živine 1618–1622 (Katalog 2.52); knj. 28 (Katalog 2.126). SI AS 783, Gospostvo Škofja Loka knj. 26, Urbar gospostva Škofja Loka 1668–1674 (Katalog 2.157). SI AS 791, Gospostvo Turn ob Ljubljanici knj. 21, Urbar grašcine Turn ob Ljubljanici 1694–1697 (Katalog 3.3). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Ljubljana, Semeniška knjižnica Fragmenti glasbenih rokopisov brez sign.? (Katalog 2.128). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah Rkp 5 (Katalog 2.120); Rkp 7 (Katalog 2.119; Katalog 2.163); Rkp 99 (Katalog 2.50); Rkp 113 (Katalog 2.71); Rkp 114 (Katalog 2.71); Rkp 115–120 (Katalog 2.80); Rkp 121 (Katalog 2.71); Rkp 122 (Katalog 2.80); Rkp 123 (Katalog 2.55); Rkp 124–130 (Katalog 2.80). C IV 8 (Katalog 2.74); E VII 20 (Katalog 2.71); G VIII 13 (Katalog 2.169); O III 2 (Katalog 2.194); R I 25 (Katalog 2.74); T IV 31 (Katalog 2.52); T VI 10 (Katalog 2.106); T VII 1 (Katalog 2.106); V III 17 (Katalog 2.74); X II 12 (Katalog 2.196); X VI 9 (Katalog 2.122); Y VI 10 (Katalog 2.63); Z III 3 (Katalog 2.127; Katalog 2.159); Z III 4 (Katalog 2.127; Katalog 2.159); Z VI 21 (Katalog 2.99). Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino F VII 20 (Katalog 4.22); F VII 31 (Katalog 4.15); g IV 8 (Katalog 3.12); G VIII 29 (Katalog 4.5); brez sign.? (Katalog 4.19). Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana Fragmenti glasbenih rokopisov SI ZAL LJU/0338, Zbirka makulatur Makulature II (1), brez natancnejše signature (Katalog 2.7); Makulature II (1), brez natancnejše signature (Katalog 3.2); Makulature II (1), brez natanc­nejše signature (Katalog 3.5); Makulature II (1), mapa Pergamentni ovoji – rokopisi, brez natancnejše signature (Katalog 2.160); Makulature II (2), mapa 1 (Katalog 2.10); Makulature II (2), mapa 2 (Katalog 2.47); Makulature II (2), mapa 3 (Katalog 2.109); Makulature II (2), mapa 4 (Katalog 2.61); Makulature II (2), mapa 5 (Katalog 2.66); Makulature II (2), mapa 6 (Katalog 2.105); Makulature II (2), mapa 7 (Katalog 2.77); Makulature II (2), mapa 8 (Katalog 2.103); Makulature II (2), mapa 9 (Katalog 2.102); Makulature II (2), mapa 10 (Katalog 2.104); Makulature II (2), mapa 11 (Katalog 2.131); Makulature II (2), mapa 12 (Katalog 2.120); Makulature II (2), mapa 13 (Katalog 2.129); Makulature II (2), mapa 14 (Katalog 2.128); Makulature II (2), mapa 15 (Katalog 2.145); Makulature II (2), mapa 16 (Katalog 2.126); Makulature II (2), mapa 17 (Katalog 2.115); Makulature II (2), mapa 18 (Katalog 2.107); Makulature II (2), mapa 19 (Katalog 2.72); Makulature II (3), mapa 21 (Katalog 2.190); Makulature II (3), mapa 22 (Katalog 2.127); Makulature II (3), mapa 23 (Katalog 2.196); Makulature II (3), mapa 24 (Katalog 2.24); Makulature II (4), brez natancnejše signature (Katalog 2.138); Makulature II (4), brez natancnejše signature (Katalog 3.6). SI ZAL KAM/0105, Zbirka listin Josipa Nikolaja Sadnikarja, brez natancnejših signatur? (Katalog 2.28; Katalog 2.60; Katalog 2.171; Katalog 2.172; Katalog 2.173; Katalog 2.105; Katalog 2.70; Katalog 2.96). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige Cod. XVII/73, Davcna knjiga mesta Ljubljane 1689 (Katalog 2.196); Cod. XX/52, Cehovska knjiga jermenarjev 1700–1860 (Katalog 2.127). Ljubljana, Franciškanski samostan Ljubljana – center, knjižnica Glasbeni rokopisi Katalog 1.8–1.10. Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah 4 e 6, inv. št. 1719 (Katalog 2.123); 7 d 63, inv. št. 13 194 (Katalog 2.197); 9 c 75, inv. št. 13 492 (Katalog 2.162); 15 c 63, inv. št. 7222 (Katalog 2.84); 16 b 82, inv. št. 7391 (Katalog 2.206); 18 g 101, inv. št. 16 218, (Katalog 2.195); 23 k 25, inv. št. 11 196 (Katalog 2.166); 25 e 51 (Katalog 1.148). Ljubljana, Biblioteka SAZU Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah II 12 877 (Katalog 2.68); II 172 765 TR (Katalog 2.98). Ljubljana, Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah Les Politiques d'Aristote (Katalog 2.202). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino 5611 (Katalog 4.18); 12 331 (Katalog 4.14). Ljubljana, Župnija sv. Peter – Ljubljana, ŽA Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah R 1640–1646 (Katalog 2.110); R 1708–1718 (Katalog 2.69). Ljubljana, Uršulinski samostan Ljubljana, arhiv Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah VIII/1, Najstarejša kronika, 1702–1857 (Katalog 2.106). Ljubljana, Restavratorski center R Slovenije Fragmenti glasbenih rokopisov brez sign. (Katalog 2.41). Maribor, Nadškofijski arhiv Maribor Glasbeni rokopisi Ms 12 (Katalog 1.25). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah Ms 22 (Katalog 7.2); Ms 33 (Katalog 2.43). Maticne knjige Limbuš, R 1624–1646 (Katalog 2.5); Loka pri Zidanem mostu, R 1632–1668 (Katalog 2.14); Loka pri Zidanem mostu, R 1705–1744 (Katalog 2.73); Slovenj Gradec, R 1683–1765 (Katalog 2.150); Slovenj Gradec, M 1683–1761, P 1683–1770 (Katalog 2.150); Vuzenica, P 1720–1766 (Katalog 2.67). Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor Fragmenti glasbenih rokopisov PAM, 1803, arh. šk. 12 (Katalog 2.18). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah PAM, Urbar ?? (Katalog 2.91). Koper, Škofijski arhiv Koper Glasbeni rokopisi Katalog 1.11–1.18 Koper, Osrednja knjižnica Srecka Vilharja Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino Katalog 4.7–4.13. Koper, Franciškanski samostan Koper Fragmenti glasbenih rokopisov sign. ?? (Katalog 2.13). Novo mesto, Franciškanski samostan Novo mesto Glasbeni rokopisi Katalog 1.23–1.24. Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah C1-a-9, inv. št. 7202 (Katalog 2.9); brez sign. (Katalog 2.16); Ms. mus. 329, vio-loncelski glas, glas 2. violine (Katalog 2.34); Ms. mus. 331, basovski glas, orgelski glas (Katalog 2.34); Ms. mus. 330?, basovski zvezek (Katalog 2.153). Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca Fragmenti glasbenih rokopisov Ms 159, inv. št. 3009–3011 (Katalog 2.196); brez sign.? (Katalog 2.25). Novo mesto – Kapitelj Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah R 1708–1713 (Katalog 2.132); R 1713–1718 (Katalog 2.48; Katalog 2.156); M 1704–1728 (Katalog 2.132); Urbar 1707 (Katalog 2.125). Izola, župnijski arhiv Glasbeni rokopisi Katalog 1.19–1.22. Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož Fragmenti glasbenih rokopisov sign. ?? (Katalog 2.90); sign. ?? (Katalog 4.29). Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla na Ptuju Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah MK 1459 L VI (Katalog 2.174); MK 2433 V VI (Katalog 2.97). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Ptuj, Knjižnica Ivana Potrca Ptuj Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah N. 16051–D (Katalog 2.152). Tiski liturgicnih knjig z glasbeno vsebino N. 23617–D (Katalog 4.21). Škofja Loka, Kapucinski samostan Škofja Loka, knjižnica Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah O. 44 (olim?) (Katalog 2.200); R 37 (olim) (Katalog 2.151); T. 29 (olim?) (Katalog 2.199). Kamnik, Franciškanski samostan Kamnik Fragmenti glasbenih rokopisov brez sign. (Katalog 2.28). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah XI A 77 (Katalog 2.49); IX A? (stara sign.) (Katalog 2.94); brez sign. (Katalog 2.158). Sticna, Cistercijanska opatija Sticna, knjižnica, arhiv Fragmenti glasbenih rokopisov P 8 (Katalog 2.134); P 13 (Katalog 2.77); P 15 (Katalog 3.10). Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah Pat: III 18 (2.147). Škocjan na Dolenjskem, ŽA Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah R 1702–1711 (Katalog 4.26); R 1711–1720 (Katalog 2.100). Nazarje, Franciškanski samostan Nazarje Fragmenti glasbenih rokopisov brez sign.? (Katalog 2.28). Vipava, Škofijska gimnazija Vipava Fragmenti glasbenih rokopisov v vezavah Urbar vipavske župnije 1693 (Katalog 2.39). Sv. Jošt na Paškem Kozjaku, ŽA Fragmenti glasbenih rokopisov Katalog 2.203. Žalec, ŽA Fragmenti tiskanih liturgicnih knjig z glasbeno vsebino v vezavah Gotovlje, P 1668–1784 (Katalog 4.25). Privatna last Fragmenti glasbenih rokopisov Katalog 2.11, Katalog 2.191. NAVEDENA LITERATURA Bagaric, »Pergamentni kodeksi«: Bagaric, Alenka, »Pergamentni kodeksi in prvi tiski liturgicne glasbe«, Bagaric, Alenka, in Metoda Kokole, Glasbena dedišcina slovenskih obalnih mest do 19. stoletja: vodnik po razstavi, Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 10–13. Cvetko, Južni Slovani: Cvetko, Dragotin, Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe, Maribor: Obzorja, 1981. Cvetko, Musikgeschichte: Cvetko, Dragotin, Musikgeschichte der Südslawen, Kassel: Bärenreiter, Maribor: Obzorja, 1975. Cvetko, Slovenska glasba: Cvetko, Dragotin, Slovenska glasba v evropskem prostoru, Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Cvetko, Stoletja: Cvetko, Dragotin: Stoletja slovenske glasbe, Ljubljana: Can-karjeva založba, 1964. Cvetko, Zgodovina: Cvetko, Dragotin, Zgodovina glasbene umetnosti na Sloven-skem, zv. 1, Ljubljana: DZS, 1958. Druzovic, »Dva pergamenta«: Druzovic, Hinko, »Dva pergamenta s koral­nimi notami v ptujskem muzeju«, Casopis za zgodovino in narodopisje 28 (1933), 158–160. Dular, »Ljubljanski knjigovezi«: Dular, Anja, »Ljubljanski knjigovezi v 16. in 17. stoletju«, Konserviranje knjig in papirja 2, ur. Jedert Vodopivec Tomažic, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, 58–67. Folnesics, Die illuminierten Handschriften: Folnesics, Hans, Die illuminierten Handschriften im österreichischen Küstenlande, in Istrien und der Stadt Triest, Beschreibendes Verzeichnis der illuminierten Handschriften in Österreich, ur. Franz Wiskhoff in Max Dvorak, zv. 7, Leipzig: K. W. Hiersemann, 1917. Franco, »Rokopisi koprskega stolnega in kapiteljskega arhiva«: Franco, Tizia­na, »Rokopisi koprskega stolnega in kapiteljskega arhiva«, Gotika v Sloveniji, ur. Janez Höf ler, Ljubljana: Narodna galerija, 1995, 345–350. Gardina, »Sveto pismo in glasba«: Gardina, Helena, »Sveto pismo in glas­ba. Koralni tiski in rokopisi v koprski knjižnici«, Studia Iustinopolitana 1/1 (2008), 110–123. Golob, »Anmerkungen«: »Anmerkungen zu den illuminierten mittelalter-lichen Handschriften der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerpro­vinz in Graz«, Katalog der Mittelalterlichen Handschriften bis zum Ende des 16. Jahrhunderts in der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz, ur. Franz Lackner, Nataša Golob, Alois Haidinger, Maria Stieglecker, Veröffentlichungen der Kommission für Schrift- und Buchwesen des Mittelalters, vrsta II, zv. 9, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissen­schaften, 2006, 23–48. Golob, »Fragmenti«: Golob, Nataša, »Fragmenti srednjeveških rokopisov v javnih zbirkah v Sloveniji. 2: Ljubljana, Semeniška knjižnica«, Zgodovinski casopis 56/1–2 (2002), 133–159. Golob, »Iluminirani rokopis«: Golob, Nataša, »Iluminirani rokopis«, Enci­klopedija Slovenije, zv. 4, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, 112–113. Golob, »Johannes von Werd – potujoci iluminator?«: Golob, Nataša, »Johan­nes von Werd de Augusta – potujoci iluminator?«, Gotika v Sloveniji. Nasta­janje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, ur. Janez Höfler, Ljubljana: Narodna galerija, 1996, 387–395 (v slovenšcini), 397–402 (v nem-šcini). Golob, »Kadelne iniciale«: Golob, Nataša, »Kadelne iniciale v dveh volumnih franciškanskega graduala,« Zbornik za umetnostno zgodovino: Nova vrsta 38 (2002), 152–183. Golob, »Katalog«: Golob, Nataša, »Katalog knjižnega slikarstva v srednjeve­ških rokopisih in prvotiskih«, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofije Maribor, ur. Dragica Marinic in Igor Filipic, Maribor: Evropski kulturni in tehnološki center Maribor, 2012. Golob, Manuscripta: Golob, Nataša, Manuscripta: Knjižno slikarstvo v srednje­veških rokopisih iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ljubljana: Narodna galerija, 2010. Golob, »Nekaj kodikoloških drobtin«: Golob, Nataša, »Nekaj kodikoloških drobtin o slovenskih srednjeveških glasbenih rokopisih,« Srednjeveška glasba na Slovenskem in njene evropske vzporednice: Zbornik referatov z mednarodnega simpozija 19. in 20. junija 1997 v Ljubljani, ur. Jurij Snoj, Ljubljana: Znanstve­noraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998, 39–50. Golob, Srednjeveški kodeksi iz Sticne: Golob, Nataša, Srednjeveški kodeksi iz Sticne: XII. stoletje, Monumenta Slovenica, zv. 4, Ljubljana: Slovenska knji­ga, 1994. Golob, Srednjeveški kodeksi iz Žicke kartuzije: Golob, Nataša, Srednjeveški rokopisi iz Žicke kartuzije (1160–2007), ur. Nataša Golob in Alenka Simoncic, Ljubljana: Narodna galerija, 2006.  Golob, »Srednjeveški pergamentni fragmenti«; Golob, Nataša, »Srednjeve­ški pergamentni fragmenti v knjižnih vezavah«, Zgodovinski casopis 71/1–2 (2017), 70–104. Le Graduel: Le Graduel Romain. Édition critique par les moines de Solesmes, zv. 2, Les sources, Solesmes: Abbaye Saint-Pierre de Solesmes (s. d.). ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Gspan, Inkunabule, 402: Gspan, Alfonz, in Josip Badalic, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana: SAZU, 1957. Höfler, »Gorenjski prispevki«: Höfler, Janez, »Gorenjski prispevki k naj­starejši glasbeni zgodovini na Slovenskem«, Kronika 14/2 (1966), 91–100. Höf ler, »Menzuralni fragment«: Höf ler, Janez, »Menzuralni fragment iz nadškofijskega arhiva v Ljubljani«, Muzikološki zbornik 2 (1966), 12–17. Höfler, »Primer primitivnega srednjeveškega vecglasja«: Höfler, Janez, »Pri­mer primitivnega srednjeveškega vecglasja iz Kranja«, Muzikološki zbornik 5 (1969), 5–9. Höfler, »Rekonstrukcija«: Höfler, Janez, »Rekonstrukcija srednjeveškega sekvenciarija v osrednji Sloveniji«, Muzikološki zbornik 3 (1967), 5–15. Höf ler, »Starejša gregorijanika«: Höf ler, Janez, »Starejša gregorijanika v ljubljanskih knjižnicah in arhivih«, Kronika 13/3 (1965), 164–181. Höf ler, Tokovi: Höfler, Janez, Tokovi glasbene kulture na Slovenskem od zacetkov do 19. stoletja, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970. Höfler, Klemencic, Glasbeni rokopisi: Höfler, Janez, in Ivan Klemencic, Glas­beni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800: Katalog, Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1967. Honolka, Kuret, Svetovna zgodovina glasbe: Honolka, Kurt, Svetovna zgodovina glasbe, prev. Primož Kuret, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Iz srednjeveških koralnih rokopisov: Iz srednjeveških koralnih rokopisov na Slo­venskem, Slovenski madrigalisti, dirigent Janez Bole, RTV Slovenija, Založba kaset in plošc (zgošcenka). Kos, »Ljubljanski rokopis«: Kos, Milko, »Ljubljanski rokopis Lathcenove ’Ecloga de moralibus Job’«, Razprave znanstvenega društva za humanisticne vede 2, Ljubljana, 1925, 289–302. Kos, Srednjeveški rokopisi: Kos, Milko, in France Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931. Koter, »Glasbeni tiski in rokopisi«: Koter, Darja, »Glasbeni tiski in rokopisi 15. in 16. stoletja, ohranjeni na Ptuju«, Statut mesta Ptuj iz leta 1513, ur. Marija Hernja-Masten, Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2003, 101–112. Manara, »Di alcune pergamene neumatiche«: Manara, Filippo, »Di alcune pergamene neumatiche scoperte a Capodistria«, Archeografo Triestino, vol. V della III serie, fascicolo 1, Trst: G. Caprin, 1909, 243–253. Mittelalterliche Handschriften in Österreich (splet). Radole, La musica a Capodistria: Radole, Giuseppe, La musica a Capodistria, Trst: Centro studi storico-religiosi Friuli-Venezia Giulia, 1990. RISM, B IV/3–4: Fischer, Kurt von, Handschriften mit Mehrstimmiger Musik des 14., 15. und 16. Jahrhunderts, München, Duisburg: G. Henle, 1972 (2 zv). Simoniti, »Še nekaj inkunabul«: Simoniti, Primož, »Še nekaj inkunabul v slovenskih knjižnicah«, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 1, Lju­bljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1974, 55–73. Sivec, »Glasba poznega srednjega veka«: Sivec, Jože, »Glasba poznega sre­dnjega veka«, Enciklopedija Slovenije, zv. 3, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, 222–223. Snoj, »Antifonalni fragment«: Snoj, Jurij, »Antifonalni fragment iz inkuna­bule NUK 117 397«, Arti musices 15/2 (1984), 99–114.  Snoj, »Dva lista«: Snoj, Jurij. »Dva lista z Binchoisovo in brezimno glasbo 15. stol. v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici«, Muzikološki zbornik 24 (1988), 5–20. Snoj, Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov: Snoj, Jurij, Fragmenti sre­dnjeveških koralnih rokopisov s poznogotsko notacijo v Ljubljani, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1987 (doktorska disertacija).  Snoj, »Fragmenti«: Snoj, Jurij, »Fragmenti srednjeveških koralnih rokopisov s poznogotsko notacijo v Ljubljani: Prikaz zasnove in izsledkov istoimenske raziskave«, Muzikološki zbornik 25 (1989), 143–161. Snoj, »The Glagolitic Chant Fragment«: Snoj, Jurij, »The Glagolitic Chant Fragment from the National and University Library in Ljubljana«, Musical Culture of the Bohemian Lands and Central Europe before 1620, ur. Jan Bata, Lenka Hlávková, Jiri Kroupa, Clavis monumentorum musicorum Regni Bohemiae, Series S, Subisida 3, Praga: KLP 2011, 71–82. Snoj, »Koral«: Snoj, Jurij, »Koral«, Enciklopedija Slovenije, zv. 5, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, 266. Snoj, »Koralni rokopisi slovenskih samostanov«: Snoj, Jurij, »Koralni roko­pisi slovenskih samostanov«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 105–136. Snoj, »Liturgicno petje v obdobju adiastematskih«: Snoj, Jurij, »Liturgicno petje v obdobju adiastematskih koralnih rokopisov«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 89–103. Snoj, »Liturgicno petje v svetnih cerkvah«: Snoj, Jurij, »Liturgicno petje v svetnih cerkvah v obdobju diastematskih rokopisov«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 219–268. Snoj, »Nove objevený zlomek rukopisu hlaholského chorálu«: Snoj, Jurij, »Nove objevený zlomek rukopisu hlaholského chorálu«, Karel IV. a Emauzy. ¦ Katalog srednjeveških glasbenih rokopisov v slovenskih hranišcih Liturgie – text – obraz, ur. Katerina Kubinová in drugi, Praga: Artefactum, 2017, 67–75. Snoj, »Polifona glasbena umetnost«: Snoj, Jurij, »Polifona glasbena umet­nost«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 349–376. Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi: Snoj, Jurij, Srednjeveški glasbeni kodeksi: Izbor reprezentativnih primerov iz slovenskih knjižnic, Ljubljana: Znanstve­noraziskovalni center SAZU, Muzikološki inštitut, 1997. Snoj, Two Aquileian Poetic Offices: Snoj, Jurij, Two Aquileian Poetic Offices, Musicological Studies 65/8, Ottawa: The Institute of Mediaeval Music, 2003. Snoj, Gilányi, Antiphonarium: Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, ur. Jurij Snoj in Gabriella Gilányi, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007. Snoj, Pompe, Pisna podoba: Snoj, Jurij, in Gregor Pompe, Pisna podoba glasbe na Slovenskem, Ljubljana: Založba ZRC, 2003. Smrekar, »Stare pisane mašne bukve«: Smrekar, Jožef, »Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva«, Zgodovinski zbornik 1 (1888), 2 (1889). Stele, »Slike gotskega krilnega oltarja«: Stele, France, »Slike gotskega kril­nega oltarja iz Kranja«, Zbornik za umetnostno zgodovino 6 (1926), 191–214. Šter, »Koralni rokopisi slovenskih kartuzij«: Šter, Katarina, »Koralni roko­pisi slovenskih kartuzij«, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, ur. Jurij Snoj, Zgodovina glasbe na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2012, 137–218. Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov: Vodopivec, Jedert, Vezave srednje­veških rokopisov, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2000. Žvanut, Knjige iz 16. stoletja: Žvanut, Maja, Knjige iz 16. stoletja v Knjižnici Narodnega muzeja, Ljubljana: Narodni muzej, 1988. UREDNIŠKA OPOMBA Kot je navedeno v predgovoru, so razprave, zbrane v tej knjigi, predelave avtorjevih že objavljenih del, pisanih ali ustno predstavljenih najveckrat v anglešcini. Ta dela so nastajala v razlicnih casovnih obdobjih, za razlicne dogodke v mednarodnem znanstvenem delovanju in za razlicne publikacije. Predelave so razlicno obsežne in raznovrstne. Veckrat sta bili dve ali vec razprav s sorodno tematiko združeni v eno ali nasprotno, ena je bila izhodišce za dve posamezni. V nekaterih primerih je bila ob predelavi upoštevana literatura, ki je v casu prvotne verzije besedila še ni bilo. V primerjavi z izhodišcnimi razpravami je bilo kaj opušceno ali dodano in nekatere razprave so bile preurejene tudi oblikovno. Naloga, povedati doloceno že obstojeco vsebino v drugem jeziku – v tem primeru v slovenšcini – in v drugem kulturnem okolju je narekovala smiselne preubeseditve; prevajanje, kot se laicno razumeva, bi skoraj zmeraj privedlo do slogovno ponesrecenih ubeseditev, nemalokrat tudi do povsem nerazumljivih. Nobeno od tu objavljenih besedil torej ni zgolj ponatis ali prevod. Vsako monografsko delo mora težiti k cim vecji enovitosti. Kljub temu se je pri oblikovanju besedil za to knjigo izkazalo, da bi imelo dosledno enotenje vec slabih kot dobrih ucinkov. Pri raziskovalnem opisovanju in raziskovalnem razmišljanju je namrec potrebna dolocena mera izbirnosti, ki seže tudi do strokovnega izrazja. Na površini so tako neenotna ta podrocja: (1) Imena praznikov, zlasti svetniških (svetniška imena), se podajajo mestoma citatno latinsko (Hermagoras, Hellarus), mestoma prevzeto slovensko, tj. prilagojeno slovenskemu pravopisu in slovenskemu oblikoslovju (Hermagora, Helar), mestoma pa z oblikami, kot so znane v slovenskem kršcanskem izrocilu (Mohor, Hilarij). Vsebinski kontekst narekuje to variiranje name-sto enotnega navajanja zgolj oblike iz slovenskega izrocila. (2) Za tocno identificiranje glasbenih virov, v tem primeru srednjeveških kodeksov, se v strokovni literaturi uporabljajo okrajšave (sigle), kot so dolocene v podatkovnih bazah RISM. Uporaba teh krajšav bi od bralca zahtevala, da bi imel pri sebi dolgi RISM-ov seznam, kjer bi moral nenehno iskati, na katero evropsko knjižnico se nanaša dana krajšava, zato so te oznake v monografiji vecinoma opušcene. Kodeksi, ki se v tej monografiji navaja­jo po drugih že obstojecih razpravah, prevzemajo tamkajšnje oznake. (3) Nekateri latinski citati so diplomaticni prepisi z razvezanimi abreviaturami, drugi ohranjajo srednjeveško crkovanje, ki pa je opremljeno z locili in kapitalizacijo; slednjic sledijo nekateri normam sodobnega latinskega pravopisa. Nobena od teh treh možnosti ne bi bila primerna kot norma za vse primere. Ti in še nekateri primeri neenotnosti imajo utemeljitev v razlicnosti vsakršnih kontekstov, pa tudi v potrebni izražanjski svobodi, ki pa ne vnaša dvoumnosti. Bralec, ki bo zasledoval vsebino, ne bo nikoli v dvomu glede tega, na kaj se nanaša ubeseditev. Uporabljane okrajšave ARS: Arhiv Republike Slovenije FSL: Franciškanski samostan Ljubljana – Center, knjižnica NŠAK: Nadškofijski arhiv Maribor NŠAL: Nadškofijski arhiv Ljubljana NUK: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana PAM: Pokrajinski arhiv Maribor SK: Semeniška knjižnica v Ljubljani ŠAK: Škofijski arhiv Koper ZAL: Zgodovinski arhiv Ljubljana ŽA: župnijski arhiv(i) an.: antifona an. B.: antifona h kantiku Benedictus an. M.: antifona h kantiku Magnificat cap.: capitulum (kot berilo) hy.: himnus inv.: invitatorij ps.: psalm re.: responzorij v.: verz (v responzoriju, v antifoni) vers.: verzikel O avtorju Jurij Snoj (1953), muzikolog, je bil od leta 1980 do leta 2018 raziskovalec na Muzikološkem inštitutu Znanstveno­raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Leta 1988 je na Univerzi v Ljubljani doktoriral z razpravo o fragmentarno ohranjenih srednjeve­ških kodeksih v Ljubljani. Poleg znanstvenoraziskovalnega dela na ZRC SAZU je od leta 1994 do leta 2009 na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani predaval zgodovino, teorijo in paleografijo starejše glasbe. Od leta 1997 dalje je bil clan študijske skupine Cantus Planus, ki deluje v okviru Mednarodnega muzikološkega društva. Aktivno se je udeleževal njenih rednih konferenc in bil z znanstvenimi objavami udeležen v njenih izdajah. Glavna podrocja njegovega raziskovalnega zanimanja so bili sre­dnjeveški glasbeni rokopisi, anticna in srednjeveška glas­bena teorija ter z njo povezana glasbenoestetska vprašanja. Med njegovimi monografskimi objavami s tega podrocja so: monografija o gregorijanskem koralu (Gregorijanski koral, Ljubljana: Založba ZRC, 1999); komentirani prevod Descartesove razprave o glasbi (René Descartes, Kompendij o glasbi / Compendium musicae, Ljubljana: Založba ZRC, 2001); znanstvenokriticna izdaja dveh poznosrednjeveških verzificiranih historij (Two Aquileian Poetic Offices, Otta­wa: The Institute of Mediaeval Music, 2003); faksimilna izdaja antifonala iz Kranja z znanstvenokriticnim aparatom (Antiphonarium ecclesiae parochialis urbis Kranj, Musicalia Danubiana 23, Budimpešta: Magyar tudománios akadémia, Zenetudományi intézet, 2007, v sodelovanju z Gabriello Gilányi); komentirani prevod Boetijevega traktata o glasbi (A. M. S. Boethius, Temelji glasbe / De institutione musica, Ljubljana: Založba ZRC, 2013); Umetnost glasbe v casu od Monteverdija do Bacha (Ljubljana: Založba ZRC, 2017). S sodelavci je pripravil prvi zvezek nastajajoce nove zgodo-vine glasbe na Slovenskem (Glasba na Slovenskem do konca 16.stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, 2012). Študentski svet Filozofske fakultete UL mu je leta 2009 podelil priznanje za nadpovprecno uspešno pedagoško delo; Slovensko muzi­kološko društvo mu je leta 2012 podelilo Mantuanijevo nagrado za življenjsko delo na podrocju muzikologije. Imensko in stvarno kazalo A ad primam 90 aktant, liturgicni 16, 21, 213 Aldersbach, cisterca 74 Aleksander IV., papež 278 Aleksander iz Halesa 286 aleluja 63, 75, 105, 115, 282, 302, 303, 304, 318 aleluje pobinkoštnih nedelj 51, 55, 75, 118, 141, 142, 249, 278 aleluje velikonocnega casa 51, 56, 75, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 118, 141, 249 razporeditev aleluj v liturgicnih izrocilih 106 zgodovina 105 Alexander de Posonio 267 Alzacija 75, 112 Andechs-Meran, družina 192 Anglija 172 Anitiorum genus (rod Kancijeve družine) 205 antifona 92, 175, 189, 194, 197, 208, 209, 212, 213, 215, 216, 217, 236, 260, 272, 287, 290, 291, 292, 296, 300, 321, 322 antifone oficija sv. Mavra Poreškega 175, 177 antifone v povezavi s psalmi 158 antifone za cas med letom 21 antifone za kantike pobinkoštnih nedelj 162 antifone za Knjige kraljev 137 glasbene znacilnosti 159 marijanske antifone 182, 322, 325 prošnje antifone 182, 185 antifonal 21, 188, 192, 200, 201, 203, 205, 270, 277, 286, 290, 303, 340, 342 Gvidona iz Arezza 86 Hartkerjev 194 iz bozenskega franciškanskega samostana 273 iz cisterce Morimondo 73 iz cisterce Rein 74 iz franciškanskega samostana v Dubrovniku 164 iz graškega franciškanskega samostana 272, 290, 296 izolski 161, 162, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 171, 173, 174, 251, 254, 277 koprski 129, 130, 136, 137, 138, 140, 143, 144, 145, 149, 150, 151, 152, 153, 168, 254 kranjski 29, 143, 179, 182, 185, 187, 188, 189, 190, 192, 193, 194, 195, 197, 198, 201, 202, 203, 204, 205, 212, 218, 220, 221, 222, 227, 228, 229, 236, 237, 251, 253, 254, 255, 321, 322, 327, 343, 347 ljubljanske stolnice 26, 342, 344, 345, 346, 347, 348, 350, 351 ljubljanskih franciškanov 251, 268, 269, 270, 271, 272, 276, 277, 278, 283, 284, 285, 290 Anton Padovanski 286 Aquae gradatae, kraj v okolici Ogleja 205, 206 arhidiakonat 190 Arhiv Republike Slovenije 18, 341 asonanca 158, 197, 208, 209, 256, 291, 292 Assisi 286 Auersperg, družina 269, 270, 271, 273 Augsburg 120, 194, 204 samostan sv. Ulriha in Afre 82, 162 Augustin Kažotic, zagrebški škof 101, 102, 103, 104 avguštinci 55, 118, 122 Avignon 102 Avstrija 266 B Bacon, Roger 286 Bamberg 305 ban 103 Barbo, Marco, patriarh 191 Bavarska 74 Belluno 247 Benedikt iz Nursije 91, 92 Benedikt XI., papež (Nicola Boccasini) 102 benediktinci 122 beneficiat 190 beneficij 315, 325 Beneška republika 9, 248 Benetke 25, 130, 131, 154, 166, 172, 173, 195, 254, 256, 266 sv. Marko 256 berilo, mašno 105, 318 berilo, oficijsko kratko 322 Biondi, Francesco, koprski škof 130 Bistra, kartuzija 50, 112, 116 Bonaventura iz Bagnoregia 286 Bourges 68 Bozen / Bolzano 49, 273 Bratina, Baltazarus 181 Bratislava 95 bratovšcina 190, 315 sv. Rešnjega telesa v Ljubljani 325 brevir 22, 65, 174, 193, 206, 233, 286, 340 Brno 304 b-rotundum 234, 237 C cantica nova 288 Caorle (pri Benetkah) 191 Carinus, cesar 205 celebrant 21, 318, 324, 326 Celerinus, rimski prefekt 172, 174, 177 Celje, minoriti 266 Celjski grofje 248 Ceneda 247 Chaczpek, Jacobus, kopist 191 Chotešov, premonstratski samostan 95 cistercijani 29 Cistercijanska opatija Sticna 18, 25 Cîteaux, cisterca 68 civitas Dei 91 Codex Pray 121 collecta (v maši) 59, 318, 324 commemoratio 68, 149 commune sanctorum 200, 233, 282 commune sanctorum (vsebina rokopisa) 51, 119, 129, 134, 135, 140, 152, 153, 161, 165, 168, 182, 185, 274, 276 Como 247 complenda 59 Concordia 247 C Cedad 55, 118, 143, 148, 151, 162, 166, 194, 195, 199, 201, 235, 248, 250, 304, 344, 347 Ceška 95, 304, 305 D Dalmacija 102 dekan 337, 340 diastematika 32, 37 diference (v psalmodiji) 189, 244 Dioklecijan, cesar 172, 205 distih 258 diurnal 277 dominikanci 102, 253 Donauwörth 193 ¦ Imensko in stvarno kazalo Drava 9, 58, 247 Dubrovnik, franciškanski samostan 164 Dulcidius, nacelnik v Ogleju 205 Dunaj 266 dvoglasje 86 dvostišje 290, 291 E Einsiedeln 194 eksplicit 49, 138, 153, 180, 191, 193, 194, 197, 198, 203, 204 ekspresivnost 242 Elija, prerok 206, 212 Engelberg 305 enoglasje 231, 239, 343 liturgicno 9, 14, 21, 41, 100, 175, 202, 219, 229, 264, 315, 318, 326, 327 evangelij, mašna perikopa 105, 303, 318, 324 Evfrazij, poreški škof 172 F Feltre 247 Filip Avgust, francoski kralj 285 finalis 85, 189, 215, 216, 237, 244, 262, 264, 297 Firence 130 Fleury 172 Fondi 172 Fortunat, Mohorjev diakon 347 fragmenti 17, 19 evidentiranje 18, 79 gradualov 109, 111, 115, 119 himnarjev 23 koralnih rokopisov 9, 19, 20, 23, 24, 26, 27, 28, 29, 251, 302, 327, 341 liturgicnih rokopisov 19, 21, 23, 65, 341 misalov 109, 119 primerjave s fragmenti sosednjih dežel 27 rekonstruiranje 24, 28 sekvenciarjev 119 s polifono glasbo 22 ugotavljanje izvora 25, 26 v cistercijanski notaciji 29 v kvadratni notaciji 28, 267 v metensko-nemški gotski notaciji 28, 29, 119, 193 v nemških adiastematskih nevmah 27, 28, 41, 62, 113, 115, 119, 193 Francesco d’Antonio 161 Francija 74, 75, 172 Franciscus de Castelluza 269, 271, 273 Francišek Asiški 286, 287, 288, 292, 293, 294, 295, 296, 300 franciškani 28, 29, 266, 267, 268, 270, 273, 277, 278 avstrijska provinca 266, 267 bosansko-hrvaška provinca 267 Custodia Carnioliae 267 franciškani minoriti 42, 143, 265, 286, 290, 294, 345 avstrijska provinca 265 Custodia Marchiae 266 Franciškanski samostan Kamnik 18, 42 Franciškanski samostan Nazarje 42 Franciškanski samostan Novo mesto 18 franko-flamska polifonija 29 Freising 121 freisinška škofija 194 Friderik III., cesar 266, 267, 321, 337, 347 Furlanija 248 G genealogija po Mateju 302, 303, 305, 306, 307 Genova 154, 172, 173 glagolica 302, 308 glagoljaši 303, 308, 309 glagolski koralni fragment 29, 301, 302, 303, 304, 305, 306, 307, 308, 309 glasbeni zapis v neglasbenem rokopisu 22, 90, 93, 101, 104 gotska minuskula 51 Gradac, Bela Krajina 267 Gradec / Graz 272, 273, 337 franciškanski samostan 268, 272 Gradež / Grado 247 gradual 21, 23, 55, 67, 105, 106, 141, 270, 278, 281, 303, 304, 318, 340 bistrski? 112, 113 cerkve sv. Tomaža v Leipzigu 304 cistercijanski 65, 67, 68, 69, 71, 74, 78, 111 Einsiedeln 121 42, 44, 45, 46, 47, 48, 60 glagolski 301, 303 iz graškega franciškanskega samostana 269, 270, 271, 272, 273 iz novomeškega franciškanskega samostana 112, 113, 268 koprski 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 143, 144, 145, 149, 150, 153, 168 ljubljanskih franciškanov 110, 111, 142, 268, 272, 273, 274, 277, 278, 281, 282 Martina iz Vyskitne 304, 305 Thomasa Bakócza 95, 96 gradual (žanr) 76, 105, 234, 282, 303, 318 cistercijanska predelava 76 standardne fraze 77 grecizem 260 Gregor IX., papež 278, 282, 286, 293 Gregor Veliki 89, 90, 91, 92, 104, 191 glasba v spisu Dialogorum libri 92 gregorijanska semiologija 31 gregorijanski koral 9, 14, 15, 16, 21, 41, 92, 105, 129, 175, 178, 194, 202, 219, 229, 230, 231, 267, 296, 299, 301, 304, 315, 318, 328 cistercijanska reforma 76 vatikanska izdaja 46, 48, 100 gugel 325 Güssing (Avstrija) 100 Guy de Cherlieu 76 Gvido iz Arezza 29, 37, 79, 80, 82, 83, 84, 85, 86, 87 Micrologus 79, 80, 81, 82, 83, 84 Prologus in Antiphonarium 79, 80, 81, 82, 83, 86 H Habsburg (dinastija) 248 Haymo iz Favershama 111, 162, 277, 278, 281, 290, 345 heksakord 234 heksameter 258 Hema iz Srednjih Gamelj 326 Hermagora (Mohor), oglejski škof 52, 233, 256, 347 Hilarij, oglejski škof 52, 233, 346 himnar 21, 342 himnus 21, 23, 90, 92, 94, 96, 100, 208, 211, 213, 217, 271, 272, 287, 290, 296, 300, 347 historija (kot oficij) 287, 300 homiliar 193 Honorij III., papež 293 horror vacui 90 Hren, Tomaž 350 Hrvaška 308 Hus, Jan 305 husiti 305, 309 hvalnice 149, 156, 158, 174, 175, 197, 208, 210, 212, 215, 270, 271, 274, 277, 284, 285, 287, 300, 321, 323, 339 I iluminator 203, 204 inkunabule 23 Inocent III., papež 293 interpretiranje, glasbeno 12, 228, 229, 297 intonacija (zacetna figura) 175 intonacija psalmodicnega obrazca 189 introit 282, 318 invitatorij 189, 208, 211, 213, 272, 287, 291, 300, 321 Ioannes von Werd 193, 194, 198, 203, 204, 205, 220, 235 Izola 161, 164, 166, 168, 173 kapitelj 161, 171 sv. Maver 161, 173 J jamb 208, 209, 290 jambski dimeter 257, 290 Janez I., papež 154 Janez XXII., papež 102 Janez Kapistran 266 ¦ Imensko in stvarno kazalo Jistebnice 305 Johannes, skriptor 301 Jožef II., cesar 66 jubilus 304, 305 Julijan iz Speyerja 283, 284, 285, 286, 287, 288, 290, 292, 293, 294, 295, 296, 298, 300 Justin I., cesar 154 jutranjice 156, 175, 197, 208, 210, 213, 215, 260, 270, 271, 272, 293, 300, 321, 322, 323, 339, 340 K kadenca 215, 229, 240, 241, 263, 264 Kalist III., papež 278 Kalocsa 10, 102, 104 Kamnik 267, 325 Kancij in njegova družina 190, 199, 201, 205, 206, 208, 212 kanonik 337, 339, 340 kantik 188, 208, 209, 210, 287, 300, 322 kantor 21, 36, 41, 282 kapitelj 337 Kapucinski samostan Škofja Loka 18 Karel I., madžarski kralj 102 Karel IV., cesar 309 Karel Veliki 247 karolina-gotica 89 kartuzijani 28, 29 kataleksa 208, 209, 290, 291, 292 kirial 21, 23, 129, 131, 132, 134, 135, 136, 150, 274, 303, 308 Klosterneuburg 55, 100, 111, 122 koledar, liturgicni 13, 67, 68, 171, 250, 340 Koloman de Manswerd 118, 191 Komenda 348 kompendij, liturgicni 303, 304, 307 komponiranje 84, 86, 217, 252, 296 komunio 282, 303, 318 Koper 130, 151, 153, 154, 166, 247, 254 koprska škofija 143, 148, 154, 161, 162, 164 stolnica 130, 152, 153, 158 kopist 203 koprski koralni rokopisi 129, 149, 150, 153, 154, 166, 168, 248, 251, 345 koral, gregorijanski 11, 48, 219, 232, 278, 282, 296, 300, 326, 327, 343 koralna melodika 234 adaptacije koralnih spevov 175, 177 estetske težnje 240, 296 figure 12, 229 fraze 76, 159, 177, 215, 216, 217, 234, 235, 237, 240, 241, 244, 263, 264, 296, 297, 298 galikanska kadenca 15, 264 konture 229, 239 melizmatsko 47, 215, 236, 238, 239, 243, 296, 305 melodicne variante 15, 29, 41, 42, 96, 116, 177, 189, 194, 231, 232, 235, 236, 238, 239, 240, 242, 244, 245, 290, 304, 305, 308 melodicni obrazci 229, 262, 274, 287, 303, 305, 318, 322, 326 menjalni ton 238 metode obravnave 15 nacelo »decem voces« 76 oblika 215, 218, 240 oblika loka 216, 243 obseg 76, 243, 244 pasaže 15 prehajalni ton 232, 238 razvoj 15, 41, 44, 48, 106, 262, 264 recitacijsko 232 silabicno 243, 263, 296, 305 skalni postopi 264 skoki 15, 239, 264 stalne fraze 235 znacilnosti 159 koralni ciklus, letni 202, 249 koralni rokopisi 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 20, 21, 22, 23, 24, 28, 41, 49, 51, 100, 231, 232, 267, 268, 273, 308, 315, 326, 340, 344 adiastematski 231 franciškanski 164 francoski 73 genealogija 42, 165, 219, 231 nevmatski 219 podrocja raziskav 11 slovenskih hranišc 15 unicevanje 26, 28 v cistercijanski notaciji 70, 71, 73, 74 v kvadratni notaciji 29, 42, 59, 168, 236 v nemških adiastematskih nevmah 42, 59, 63, 200 v sklopu liturgicnih rokopisov 19 zgodovinsko umešcanje 115 koralno bogoslužje 351 koretelj 325 Kostanjevica, cisterca 66, 89, 104 Kraig, družina 269, 270, 271 Kraig, Margaretha von 270 Krainisches Landesmuseum Rudolfinum 65 Krakov 122 Kranj 116, 118, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 199, 201, 204, 205, 212, 327 sv. Kancijan 107, 118, 182, 190, 192, 193, 195, 198, 199, 201, 205, 218, 220, 236, 325 župnija 195, 199, 201 Kranjska 10, 50, 58, 117, 118, 119, 122, 190, 192, 198, 199, 201, 248, 265, 266, 267, 315, 317, 319, 320, 327, 337 kranjski arhidiakonat 190 kratki responzorij 189 Krizogon in Anastazija, mucenca 205, 208 Krka (na Koroškem) 122 kulturna zgodovina 19, 28 slovenskega prostora 19 Kutná Hora 305 L lekcija (oficijska) 164, 199, 206, 208, 210, 212, 213, 287, 293, 321 lekcionar 193, 212, 340 Tomaža Hrena 350 listina 50, 265, 266, 316, 340 listine obrednih ustanov 315, 317, 318, 319, 320, 321, 322, 323, 324, 325, 326 o ustanovitvi ljubljanske škofije 26, 117, 248, 337, 339, 340, 344, 347, 348, 351 litanije, velikosobotne 58 liturgicna poezija 209 liturgicna vsebina 278, 287 liturgicni letni ciklus 320 liturgicni red 10, 12, 13, 150, 343, 350 cistercijanski 66, 67, 68, 75 dominikanski 286 franciškanski 111, 143, 144, 145, 149, 150, 162, 278, 290 Haymov 111, 164, 277, 290 kartuzijanski 112, 113, 268 metode ugotavljanja 13, 344 oglejski 10, 13, 26, 27, 52, 57, 107, 108, 114, 117, 118, 119, 148, 195, 248, 249, 250, 340, 344, 345, 347, 348, 350, 351 potridentinski 350 rimski 26, 111, 143, 145, 149, 150, 162, 164, 169, 248, 277, 345, 347, 350, 351 salzburški 10, 13, 52, 56, 114, 203, 344, 345, 347 teološki vidik 13, 278, 345, 346 zagrebški 102 liturgicni rokopisi 9, 10, 12, 13, 19, 28, 68, 106, 131, 193, 212, 232, 270, 273, 341 cistercijanski 66 franciškanski 143, 162, 254, 277 nastajanje 123 ugotavljanje starosti 67, 68 unicevanje 24, 351 liturgicni rokopisi z glasbenimi vpisi 21 liturgicno leto 13, 14, 21, 23, 51, 138, 182, 188, 269, 272, 278, 303, 304, 341 liturgija 13, 14, 16, 51, 67, 105, 141, 164, 193, 213, 267, 282, 287, 300, 315, 320, 328, 337, 340, 341, 345 besedilne variante 95, 116, 290 koralna 270, 271 Ljubljana 11, 25, 28, 49, 50, 58, 62, 63, 65, 106, 109, 110, 112, 117, 190, 194, 195, 266, 268, 270, 271, 272, 273, 285, 290, 325, 337, 341, 349, 351 bratovšcina sv. Rešnjega telesa 320 cerkev Marijinega vnebovzetja 265 franciškani 270, 271, 273, 285 franciškani minoriti 266, 270 franciškanski samostan 116, 266, 268 Javna škofijska knjižnica 348 kapitelj 26, 337, 340, 351 Licejska knjižnica 66, 302 ljubljanska škofija 26, 27, 117, 195, 199, 248, 337, 341, 347, 348, 350, 351 sv. Filip 265 ¦ Imensko in stvarno kazalo sv. Nikolaj 321, 325, 337, 340, 348, 351 sv. Peter 337 Lucera (Italija) 102 Ludvik VIII., francoski kralj 285 Ludvik IX., francoski kralj 286 M Madžarska 102 Madžarsko kraljestvo 9, 103 Maksim Torinski 199, 206 maneria 189, 236 Mantova 247 marginalni zapisi 65, 67, 68, 75, 90, 101, 102, 103, 203 glasbeni 9, 22, 65, 69 Maria Lankowitz 272, 273 Maribor, minoriti 266 Marko, evangelist 233 Martin, picenski škof 325 Martinus Baccalaureus de Výskitná 304 maša 51, 286, 303, 317, 318, 339, 340 ampt 317, 318, 321 božicna polnocna 303 cvetne nedelje 274 kanon 51 lobampt 320 Marijina votivna 274, 319, 320, 321, 340 mess 317, 318 nadangela Gabriela 274 o Kristusovovem trpljenju 320 o petero Kristusovih ranah 134 peta 317, 318, 319, 326 seelampt 319 sv. Antona Padovanskega 282 sv. Franciška 150, 282, 283 sv. Križa 320 sv. Rešnjega telesa 68, 131, 318, 319, 320, 323, 324, 325 sv. Trojice 67, 319 tiha 317 votivne maše 51, 134, 319, 320, 324, 325 za cerkvene ucitelje 134 za mucence 303 za praznik Marijinega rojstva 303 za praznik posvetitve cerkve 274 za vse svetnike 58 zadušnica 134, 274, 319, 321, 323, 324, 340 Maurus, rimski mucenec 172, 174 Maver, poreški škof 172, 174 Maver iz Fleuryja 171, 172 Maver iz Fondija 171, 172 Maver iz Lodija 171 Maver Poreški 171, 172, 173, 177 medievistika, glasbenozgodovinska 12, 64 Melk 162 Melnik 305 Meran / Merano 58 Metlika sv. Nikolaj 324 metricna struktura 232 metropolija 10 mikrointerval 44 misal 21, 22, 23, 55, 106, 203, 278, 319, 340 kranjski 55, 107, 108, 109, 118, 119, 182, 191, 193 rimski misali 111, 142 mitologija, anticna 14 modus 84, 213, 215, 217, 234, 297, 300 modalna pripadnost spevov 189 modalni sistem 213, 296, 300 modalnost 236, 244, 299, 300 modalnost deuterus 234, 244 modalnost tritus 234, 236, 261 modalnost tetrardus 85, 234, 298 obseg 76, 159 vpliv na cloveka 84 monasticni kurzus 143, 255 monokord 84, 87 deljenje strune 84 Moravska 304, 305 Morimondo, cisterca 74 motet 238 motiv 229, 299 München 302 N Nadškofijski arhiv Ljubljana 18, 179, 182, 197, 341 Nadškofijski arhiv Maribor 18 Naldini, Paolo 154, 156, 161, 173 Narodna in univerzitetna knjižnica 18, 23, 42, 79, 87, 89, 302 Nazarij iz Kopra, skriptor 131, 138, 141, 151, 153, 168 Nazarij Koprski, škof 131, 153, 154, 158 nevmator 11, 29, 36, 39, 41, 44, 46, 48, 59, 60, 62, 63, 78 nevmatska notacija ancus 44 apostropha 48 bistropha 47, 73 bivirga 47 cephalicus 44, 47, 73, 74 climacus 39, 71, 72, 74, 100, 167, 168, 222, 223, 225, 228, 229, 306, 307 clivis 47, 71, 72, 74, 100, 166, 168, 221, 225, 307 epiphonus 44, 72, 73 flexa 46, 222, 223, 225, 228 flexus 225 funkcija znakov 229 imena nevmatskih znakov 12 likvescence 44, 47, 48, 72, 73, 74, 167, 168, 220, 229 locevanje znakov 222, 228 nevmatski znaki 31, 32, 35, 36, 37, 38, 60, 100 oriscus 48, 60, 63 pes quassus 47 podatus 12, 44, 45, 47, 48, 71, 72, 73, 74, 100, 166, 168, 222, 223, 225, 228, 306, 307 porrectus 35, 71, 72, 166, 168, 222, 223, 225, 228 posebni nevmatski znaki 38, 43, 47, 48, 60, 167, 220 pressus maior 46, 241 pressus minor 46 punctum 35, 39, 46, 48, 71, 72, 73, 100, 166, 168, 187, 221, 222, 223, 225, 228, 229, 306, 307 quadristropha 47 quilisma 45, 46, 48, 60, 63 resupinus 60, 72, 225 salicus 38, 45, 48 scandicus 45, 46, 48, 61, 63, 71, 72, 73, 74, 100, 166, 168, 222, 223, 225, 228, 306 sintaksa znakov 222, 225, 229 strophici 47, 73, 241 torculus 46, 47, 48, 71, 72, 73, 74, 100, 166, 168, 222, 223, 225, 307 tractulus 45, 46 trigon 38, 46, 48 tristropha 47, 73 virga 35, 39, 44, 45, 46, 47, 48, 71, 72, 73, 74, 166, 168, 187, 221, 222, 223, 225, 228, 229, 306, 307 virga strata 48 nokturni (v oficiju) 143, 174, 210, 212, 260, 287, 321 notacija 12 adiastematske nevmatske pisave 32, 39; akcentski znaki 32 anticna 36 barva crt 38, 65, 87 burgundske nevme 73 cistercijanska 70, 73 custos 74 ceška 221, 307, 308 crkovna 36, 37 crtovje 37, 65, 86 francoske nevme 73 gotizacija 60 gotska 120, 198, 220, 221, 301, 302 Hufnagelschrift 221, 306 ikonsko 34, 35, 36, 37, 38 indeksno 34, 38, 39 interpunkcijski znaki 32 izolskega antifonala 165, 166, 167, 168 kljuc 38 kot sistem 12, 32, 39, 60, 70, 73, 219, 220, 221, 226, 228, 229 kvadratna 28, 29, 111, 120, 151, 154, 161, 166, 168, 173, 220, 235, 251, 277, 308 madžarska 100, 101, 104 metenska 221, 307 metenska notacija tretjega obdobja 221, 342 metensko-nemška gotska 28, 71, 187, 236, 251, 307, 308 nemške adiastematske nevme 28, 43, 51, 60, 73, 193, 221, 222 nevmatske pisave 31, 32, 34, 35, 36, 37, 38, 43, 220 obbesedilni znaki 32 obliqua 166, 168 os pisave 60, 63, 306 simbolno 34, 35, 36, 37, 38 smeri študija 31, 219 tehnika pisanja 165 zapisovanje besedila v crtovje 37 zlogovna 36, 37 ¦ Imensko in stvarno kazalo notator 95, 166, 181, 194, 229, 232, 233, 236, 237, 238, 240, 241, 243, 244, 245, 269, 272, 306, 307, 308, 341, 343 notirani brevir 21, 200, 206 notirani misal 21, 50, 59, 64 istanbulski 101 Missale notatum Strigoniense 95, 101, 121 Ruotlibov 49, 50, 51, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 62, 63, 64, 143 zagrebški (MR 70) 63, 121 zagrebški (zdaj v Güssingu) 100 Notker Balbulus 120 notredamska polifonija 285 Novigrad 247 Novo mesto 267, 325 franciškanski samostan 268, 326 kapitelj 18 sv. Lenart 267 Numerian, cesar 172, 233 O Obala 10 obredni obisk groba 326 exsequies 322, 323 libera 322 Oce naš (v maši) 340 ofertorij 282, 303, 318, 324 ofertorijski verzi 115 oficij 26, 92, 129, 158, 174, 182, 188, 190, 202, 210, 212, 213, 270, 271, 272, 277, 286, 296, 303, 321, 322, 325, 339, 340, 341, 343 oficij (ciklus spevov) 174, 178, 197, 202, 213, 249, 252, 260, 262, 278, 287, 340, 344, 345 binkoštni 277 božicni 277, 303 historije, poletne in jesenske 137, 162, 185 Marijin oficij 182, 185 modalni red 15, 158, 213, 234, 260, 300 novi oficiji 15, 250 oficiji oglejskih svetnikov 194, 195, 220, 233, 249, 250, 254 oficiji v slovenskih rokopisih 250, 251, 253, 255 oglejski oficiji 249, 251, 255, 256, 264, 344 placebo 321, 323 praznika brezmadežnega spocetja 253, 276 praznika spomina sv. Pavla 164 sv. Afre 253 sv. Ane 253 sv. Antona Padovanskega 254, 283, 286 sv. Barbare 253 sv. Benedikta 253 sv. Dominika 253, 286 sv. Donata in tovarišev 250 sv. Doroteje 253 sv. Egidija 253 sv. Elizabete Turingijske 253 sv. Erazma 253 sv. Evfemije in somucenk 195, 254, 255, 256, 257, 260, 262 sv. Franciška 254, 277, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 290, 292, 293, 296, 299, 300 sv. Gallusa 253 sv. Gregorja Velikega 253 sv. Hilarija in Tacijana 194, 195, 200, 232, 233, 234, 235, 236, 239, 240, 241, 243, 244, 245, 254, 255, 256, 258, 261, 264, 346 sv. Jakoba 253 sv. Jurija 250 sv. Kancija in tovarišev 29, 192, 195, 197, 198, 201, 202, 203, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 212, 213, 215, 217, 220, 254, 255, 256, 258, 260 sv. Katarine 253 sv. Klare 254, 284 sv. Krištofa 348 sv. Margarete 253 sv. Mavra Poreškega 161, 165, 166, 171, 173, 174, 177, 178, 254, 255 sv. Mavra Poreškega (verzificirani oficij) 174 sv. Mohorja in Fortunata 195, 254, 255, 256, 262, 263 sv. Nazarija Koprskega 140, 152, 153, 154, 155, 156, 158, 254, 255 sv. Nikolaja 175, 177, 348 sv. Petra in Pavla 175 sv. Rešnjega telesa 161, 173, 323, 325 sv. Tomaža Becketa 253 sv. Trojice 254, 274, 284 sv. Udalrika 253 torka po veliki noci 277 velikonocni 277 velikonocnega ponedeljka 277 verzificirani oficiji 178, 197, 201, 202, 209, 213, 218, 234, 251, 262, 263, 283, 284, 285, 286, 287, 292, 296, 300 vigili 321 za 3. adventno nedeljo 345 za apostole in evangeliste 139 za praznik Franciškovih ran 254, 284 za praznik Marijinega obiskovanja 253 za praznik Marijinega vnebovzetja 277 za praznik posvetitve cerkve 276 za rajne 182, 185, 321, 322, 323, 340 za sveto tridnevje 277 oficijske ure, dnevne 271, 339 Oglej 52, 55, 57, 59, 118, 120, 143, 148, 150, 162, 166, 194, 195, 199, 201, 205, 206, 208, 212, 234, 235, 247, 248, 249, 254, 256, 344, 347 oglejski misijon 190, 199 oglejski patriarh 190, 191, 247, 248 oglejski patriarhat 10, 52, 54, 58, 59, 63, 117, 119, 120, 121, 143, 162, 164, 190, 191, 194, 195, 198, 199, 201, 212, 233, 235, 247, 248, 249, 250, 251, 254, 255, 319, 344, 347, 350 oglejski rokopisi 10, 55, 57, 59, 118, 120, 122, 143, 148, 167, 173, 194, 195, 199, 201, 206, 207, 208, 233, 249, 256, 344, 347, 351 oglejski svetniški kulti 52, 54, 57, 58, 163, 199, 236, 250, 254 oglejski tiski 107, 108, 109, 118, 120, 121, 122, 206, 212, 249, 319, 320, 344, 347 Operta, Matija 190, 191, 192, 195, 202 oratio (v maši) 318 ordinal 277, 278 ordinarij, mašni 23, 129, 131, 132, 135, 274, 301, 302, 303, 308 orgle 192 Österreichische Nationalbibliothek 28 Ostrogon 95, 121 P Padova 191, 247 Pairis, cisterca 75, 112 paleografija, glasbena 12, 39, 167, 219, 220 palimpsest 181 parabola 260 parafraza 122, 175, 239 Pariz 100, 102, 285, 286 pasijon 193 Passau 55 Pavel, apostol 92 Pavia 102 Peckham, John, canterburyjski nadškof 284 pesem (v glasbenem smislu) 234, 235, 240, 241, 243, 263, 296 Peter, apostol 172, 174 Pican 247 Pienza (Italija) 337 Pietro Carlo, škof v kraju Caorle 191 Pij II., papež (Piccolomini) 337 Pij V., papež 278 Piran, župnija 18 pisar 50, 203, 278, 342, 343 pismenstvo, glasbeno 229 Pitagora 86 pogrebni obred 322 Pola, Gieremia, koprski škof 151, 154, 161 polifonija 232 Poljska 74 pontifikal 21, 65, 340 ljubljanski 341 Porec 172, 173, 247, 254 postcommunio 318 potridentinsko obdobje 133, 135 Praga 305 Emauzy 301, 309 Strahov 301 pražupnija 199 prefacija (v maši) 318, 319, 340 proprij, mašni 105, 106, 114, 115, 123, 129, 131, 135, 269, 278, 281, 282, 303, 318, 319, 324 prošnje (v maši) 324 prošt 337, 340 Prüfening 194 ¦ Imensko in stvarno kazalo psalm 92, 158, 188, 208, 210, 212, 213, 215, 271, 272, 287, 300, 322, 342, 347 invitatorialni 321 psalmodija 92, 282 psalter 21, 23, 25, 188, 270, 290, 340, 342 iz graškega franciškanskega samostana 271, 272, 273, 290 ljubljanske stolnice 342, 347, 348, 351 psalter, liturgicni 21 psalter s himnarjem 21 Ptuj, minoriti 266 Pulj 247 R Rabatta, Jožef, ljubljanski škof 351 reforma samostanov Subiaco in Melk 162 Rein, cisterca 74 rekatolizacija 27 responzorij 158, 189, 197, 208, 209, 212, 213, 215, 217, 236, 260, 272, 287, 290, 291, 292, 296, 300, 321, 322, 345 glasbene znacilnosti 159 repetenda 257 responzoriji adventnih nedelj 143, 162 verz 209, 262, 291, 292, 345 retardiranje 241 Rim 172, 174, 205 rima 197, 208, 209, 240, 256, 257, 263, 291, 292, 296 rima, glasbena 240 rimska kurija 111 ritmiziranje 241 Rochelle, Jean de la 286 Rožac / Rosazzo 235, 347 Ruotlib iz Ljubljane 11, 49, 50, 57, 59, 60, 63, 64 S Salzburg 42 Nonnberg 122 salzburška nadškofija 10, 52, 55, 247, 344 San Daniele del Friuli 233 Sankt Florian 119, 121 Sankt Gallen 122 sanktoral 14, 51, 129, 164, 195, 270, 319, 320, 345, 346 izolskega antifonala 163 koprskih rokopisov 145, 148 oglejski 52, 148, 150, 198 rimske kurije 148, 150 rokopisov ljubljanskih franciškanov 278, 282 Ruotlibovega misala 51, 54, 59, 63 salzburški 52, 54, 55 sanktoral (vsebina rokopisa) 51, 66, 68, 134, 135, 138, 153, 161, 164, 182, 270, 272, 274, 276, 277, 278, 281, 342, 348 sanktoralni prazniki 13, 340 Aegidii Abbatis 121 Andreae Apostoli 182 Antonii Abbatis 68 Antonii Patavini 271, 278 Cantii et Sociorum 52, 54, 148, 182, 198, 199, 206, 212 Catharinae Martyris 122, 185 Clarae 271, 278 Clementis 185 Damasci 148 De Lancea et Corona 121 Emerentianae 148 Erasmi 58, 59 Erentrudis Abbatissae 122 Euphemiae et Sociarum 148 Felicis et Fortunati 52, 54 Francisci Confessoris 150, 271, 278, 285, 286 Georgii 58 Gervasii et Prothasii 185 Gregorii Papae 163 Hellari et Tatiani 52, 54, 148, 233, 235, 347 Hermagorae et Fortunati 52, 54, 58, 148 In Annuntiatione 50 In Assumptione 277 In Conversione Pauli 149 In Praesentatione 145, 148, 277 In Purificatione 149 In Transfiguratione 133, 140, 278, 281 In Translatione Nazarii 155 In Visitatione 141, 145, 164 Jacobi Apostoli 163 Josephi 137 Juliani Episcopi 68 Justi Tergestini 52, 54, 58, 59 Laurentii 58 Leopardi 150 Mariae ad Nives 278, 281 Mauri Parentini 166, 171, 173, 255 Nazarii Justinopolitani 153, 163, 255 Nicolai Confessoris 66, 163, 337 Nicolai Translatio 121 Octava Francisci 283 Pancratii 58, 59 Petri et Pauli Apostolorum 149 Rufinae et Secundae 148 Silvestri Papae 66 Stephani Protomartyris 58 Stigmatum Francisci 271, 274, 278, 281 Wilhelmi Pontificis et Confessoris 66, 68 Santonino, Paolo 191, 202 Scarlichi, Rinaldo, ljubljanski škof 350 Schwizen, Franciscus Carolus de 302 Seckau 42, 114, 119, 122 secreta (v maši) 318 sekvenca 23, 90, 94, 119, 123, 131, 193, 282, 318, 323, 340 sekvence na Slovenskem 117, 119, 120, 121, 122 sekvence oglejskih rokopisov 120, 121, 122, 123 sekvence za sv. Franciška 282 sekvence za sv. Katarino 122 sekvenciar 21, 23, 51, 54, 131, 132, 134, 135, 274, 282 Ruotlibovega misala 54, 63 Semeniška knjižnica v Ljubljani 18, 341, 348 semiotika 31, 33, 39 aplikacija na nevmatske pisave 34 ikonsko 31, 33, 34, 36 indeksno 31, 33, 34 nacin predstavljanja 31 simbolno 31, 32, 33, 34, 37 znakovni sistem 33, 34 shola 21, 318, 324 Sisinnius, pomocnik nacelnika v Ogleju 205 sklepnice 339 skriptor 50 skriptorij 10, 11, 49, 50, 59, 63, 74, 78, 150, 151, 166, 167, 168, 179, 269, 343 Slatkonja, Jurij 318, 319, 320, 323 Slavonija 103, 104 slovanska liturgija 301, 309 spoved, splošna (v maši) 324 srednjeveška glasbena kultura 19 srednjeveška literarna kultura 20 srednjeveški glasbeni rokopisi 29 srednjeveško glasbeno pismenstvo 32, 35, 39 srednjeveško pismenstvo 19, 20, 28 St. Pölten 111 starocerkvenoslovanšcina 301, 306, 308 Sticna, cisterca 66, 67, 74, 112, 116 Stiški rokopis (NUK, Ms 141) 325 Strassburg (Koroška) 118 subfinalis 234, 237, 243, 244 Subiaco 162 Sveta dežela 90, 92 svetniški kulti 171 Hermagorae et Fortunati 59 Justi Tergestini 59 Sveto pismo 91 Sveto rimsko cesarstvo 9, 117, 248, 267 Š Šentjernej na Dolenjskem 25 Škocjan / S. Canziano d’Isonzo 206 škof 21, 340 Škofijski arhiv Koper 18, 129 Škofja Loka 191 Šmarna gora 326 šola 102, 202, 325 Štajerska 266, 267 Štefan, ban Slavonije 103 Gutkeled nembeli István 103 Stjepan Bobonic 103 Stjepan Lackovic 103 T Tacijan, diakon oglejskega škofa Hilarija 233, 347 Taisten ( Južna Tirolska) 304 Te Deum 156, 290 temporal 51, 67, 129, 270, 319, 320, 345 ¦ Imensko in stvarno kazalo temporal (vsebina rokopisa) 51, 66, 131, 132, 161, 162, 167, 182, 270, 272, 274, 276 temporalni prazniki 340 1. adventna nedelja 131, 136, 270, 274 4. adventna nedelja 182 nedelja v petdesetdnevju 136 pepelnicna sreda 137 1. postna nedelja 137 nedelja trpljenja 150 veliki cetrtek 149 velika sobota 137, 149, 162 velikonocna vigilija 105, 111, 112 velikonocna nedelja 105, 107, 111, 112 velikonocni teden 105, 107 velikonocni ponedeljek 111 sobota po veliki noci 105, 111 bela nedelja 105, 107, 114 velikonocne nedelje 105 drugi velikonocni teden 114 binkoštna nedelja 185 pobinkoštne nedelje 185 1. nedelja po binkoštih 137 sv. Trojica 67, 185 prošnji dan 149 sv. Rešnje telo 67, 320, 325 11. nedelja po binkoštih 137 12. nedelja po binkoštih 137 23. nedelja po binkoštih 66 24. nedelja po binkoštih 131 cas med letom 182, 185 kvatrni tedni 182, 321, 323, 324, 340 tenor (v polifoniji) 238 tenorski ton 215, 216, 297 Terlan / Terlano, Južna Tirolska 58 tetrameter, trohejski, jambski 209 Thallmainer, Francišek Jožef 348 Tirolska 273 Tomaž Akvinski 318 Tomaž iz Celana 286, 287, 288, 292, 294, 295 tonalnost 262, 264 harmonska struktura 232 tonalne funkcije 234 tonalno središce 216 tonar iz Montpellierja 38 tonski sistem 32, 37, 38, 84, 85, 87 trakt 105, 282 traktati, glasbeni 9, 22, 76, 79, 82, 84 besedilne variante 79, 80, 81, 82, 83, 84 transpozicija 76, 189 Trento 58, 247, 248 Treviso 247 tridentinski koncil 27, 341, 350 liturgicne reforme 13, 24 triglasna lekcija (iz Kranja) 193 tristih 258 Trogir 102 trohej 208, 209 trop 15, 249 trostišje 290, 291, 292 Trst 52, 58, 63, 247 tržaška škofija 59 U ucenci 316, 318, 324, 325, 326, 339 ucitelj 86, 316, 318, 322, 325, 326 Ulten / Ultimo, Južna Tirolska 58 ustno in pisno 41, 87 ustno izrocilo 15, 231 utrakvisti 305 V vecernice 149, 156, 174, 175, 197, 208, 211, 215, 270, 271, 274, 277, 284, 285, 287, 300, 321, 322, 323, 325, 339 Venantius Fortunatus 199 veroizpoved (v maši) 340 Verona 247 verzifikacija 208 verzikel 188, 287 Vicenza 52, 247 Videm 248 vigilija 281, 321 vikar 191, 337, 339, 340 Vincentius, gvardijan 265 Vodice 326 Vorau 119 Vraniz, Jacobus 181 W Wilhelm II. von Auersperg 266, 270 Windischgraetz, družina 25 Z zagovor proti smrti 103 Zagreb 102, 103, 104, 121 zagrebška škofija 102 Zalog 348 Zgodovinski arhiv Ljubljana 18, 42, 113, 341 Zwiefalten 194 Ž Žice, kartuzija 268 29 € http://zalozba.zrc-sazu.si