POMLADNEMU ČIŠČENJU NAŠE OKOLICE NA ROB
Ozrimo se vase
Letos bela snežna odeja ni prekrila Ljubljane in njene okolice, ni zakrila vsega tistega, kar nas opozarja na civliziran, brezčuten svet. Svoje bele preproge ni naklonila niti za toliko časa, da bi naše glavno mesto z okolico vred vsaj enkrat imenovali tako kot so jo naši predniki — bela Ljubljana.
Že običajna pomladna čiščenja jesen-skih in zimskih brezumnosti in navlak na-črtujemo v mesecu aprilu in pozivamo naj se jim vendarle pridružimo vsi. Šolarje in malčke z vrečkami v rokah ali pa brez njih pošiljamo pobirat odpadke.
Prav pa je, da se ob tem ozremo vase!
Kaj smo za čisto in urejeno okoije storili sami?!
Praksa žal kaže, da smo pripravljeni sto-riti le toliko, da izpred svojega praga po-stavimo nesnago pred drugi prag.
Sicer pa poglejmo našo reko Savo. Nek-daj vir življenja, danes pa prostor za steka-nje   odplak,   pranje   avtomobilov;   njeno
obrežje od Črnuškega mostu do Zaloga pa imenitno odlagališče vsemogočih reči: od starih iztrošenih avtomobilov, nerabnih pralnih in drugih strojev, štedilnikov, po-mivalnih korit, do različnih posteljnih ele-mentov, vzmetnic, čevljev, gospodinjskih posod - pa saj ni treba več naštevati.
Nedeljski izletniki v to pisano naravo načrtujejo izlete! Že odloženim predme-tom dodajo še svoje odpadke, v strugi opercjo svoje jeklene konjiče, z obiiico kemikalij seveda, ki se stekajo vanjo, za-menjajo olje v motorju, ki tudi odteče (kam clrugam kot v strugo?). Otroci pa se podijo po bregovih, igrajo se s steklom in številnimi odpadki - in so, milo rečeno, v življenjski nevarnosti.
Taka divja smetišča, brezsrčno uničeva-nje narave, natn Zemljanom niso v ponos, krajanov pa v silno breme. Vendar seveda ne vsem! Saj, kot se zmrači, prikolice od-padkov romajo prav na obrežje reke Save
v Obrijah, Šmartnem, kjer je pač najugod-nejši dostop do nje.
Pozivi s tega mesta, da bi vendarle rav-nali drugače, da bi cenili naravne danosti, da bi si nekoliko okrepili zavest, ne bodo zalegli. Saj niso kaj dosti koristila niti osebna prizadevanja članov Sveta kra-jevne skupnosti Šmartno, da vendarle pre-prečimo opisane pojave. Ne, postali smo celo ogroženi, ko smo glasno in seveda osebno opozarjali onesnaževalce!!! Pre-pričana pa sem, da bi z večkratnim obi-skom inšpekcijskih služb nenehne uniče-valce naše narave lahko disciplinirali! Kazni poznamo! Sredstva, ki bi se tako stekala, bi Jahko uporabili za očiščenje onesnaženega, za vzpostavitev zelenih straž in podobno!
Zato ne pozivajte k akcijam, če sami ne storite prav nič, da bi naša okolica ostala živa - neokrnjenia! Čc ste onesnaževalci narave sami!!! Ne čakajte, da vaše od-padke pobirajo otroci, mladinci ali drugi občani. Ne čakajjte ob pogledu na trume poginulih rib, oižganih trav, Lzumiranje okolja.
Ukrepajte dames, da jutri ne bo pre-pozno. Ne za nas;! Za generacije, ki piiha-jajo za nami, ki v naravi ne najdejo več zdrave zabave, pač pa njeno nenehno brezvestno zastruipljanje in počasno umi-ranje...                                              A. O.